Svetinje Smrti - Harry Potter - 7[1].Knjiga

J. K. ROWLING HARRY POTTER 7. KNJIGA - SVETINJE SMRTI Zbirka Harry Potter Založila in izdala: Mladinska knjiga Založba, d.d., Ljubljana, 2008 Prevedel: Jakob J'Kenda Harry se je znašel pred nevarno in skoraj nemogočo nalogo: poiskati in uničiti mora preostale Skrižvne; ki jih je naredil Mrlakenstein. Še nikdar se ni počutil tako samega in prihodnost še nikoli ni bila tako temačna. V sebi mara najti moč, da bo izpolnil nalogo, ki mu jo je zaupal pokojni ravnatelj Dumbledore. Bo Harryju in prijateljem letos sploh uspelo prestopiti prag Bradavičarke? V zadnji, sedmi knjigi o mladem čarovniku J.K.Rowlin razkrije presenetljive odgovore na vprašanja, ki so si jih nestrpno zastavljali bralci širom po svetu. Bogata pripoved, polna dih jemajočih preobratov, vas bo začarala, da je en boste mogli odložiti od zaključne pike. Vidi se, da je J.K.Rowling med pisanjem knjige uživala. In kadar uživa dober pisatelj, uživajo tudi bralci. Stephen King Knjiga enkratno izpostavi najpomembnejši temi serije: ljubezen do moči in moč ljubezni. Boks for Keeps Posvetilo te knjige je razdeljeno na sedem delov: Neilu, Jessici, Davidu, Kenzie, Di, Anne in tebi, če si zdržal s Harryjem vse do zadnje črke. Ah, gorje, zraščeno z rodom, in nesreča, ki polna krvi razglašeno udarja! Saj nevzdržne do solz so tegobe! Saj ne mine nikdar bolečina! A doma - gaza zdravilna za te rane, ne, ni je drugod; ne pri drugih, pri teh, tod najde kruti razdor jo krvavi. Naj temine bogov bo to himna! Blažene sile pod zemljo, milost! Uslišite prošnjo! Pošljite pomoč za zmago otrok! Ajshil, Daritev na grobu (prevod Andreja Inkret)

131. Smrt zgolj preči naš svet, kot Prijatelji morja; še vedno v drug drugem žive. 132. Kajti prisotni morajo biti, da ljubijo, žive v tistem, kar je navzoče povsod. 133. V tem božanskem zrcalu se gledajo iz oči v oči in njih pogovor je svoboden in je čist. 134. Prijateljev uteha je v tem: morda je res, kar zanje pravijo - da umro - a njihovo tovarištvo in družba sta, v najboljšem smislu, venomer prisotna, saj zanju smrti ni. William Penn Še več sadežev samote Prvo poglavje Vzpon Mojstra Črne magije Sredi ozke, z mesečino obsijane ceste sta se nenadoma, nekaj metrov vsaksebi, pojavila dva moška. Za trenutek sta negibno obstala in s palico merila drug drugemu v prsi. A nato sta se prepoznala, spravila orožje pod plašč in odhitela v isto smer. "Novice?" je vprašal višji od dvojice. "Izvrstne," je odvrnil Robaus Raws. Cesto je na levi zamejevalo divje, nizkoraslo robidovje, na desni pa visoka, natančno pristrižena živa meja. Moža sta naglo korakala dalje, da sta plašča šuštela za njima. "Zamudil sem se," je navrgel Yaxley, čigar ostre poteze je vsake toliko osvetlila mesečina, ki se je prebijala skozi veje dreves, viseče nad cesto. "Ni šlo tako gladko, kot sem pričakoval. A upam, da bo zadovoljen. Pa vi? Se nadejate lepega sprejema?" Raws je prikimal, a rekel ni nobene. Zavila sta na desno, na širok dovoz, ki ju je popeljal s ceste. Visoka živa meja jima je v loku sledila in zdaj se je izgubljala v daljavi, za mogočnimi vrati iz kovanega železa, ki so jima zapirala pot. Toda naprej sta stopala v nespremenjenem ritmu: oba sta zgolj tiho dvignila levico, kakor v nekakšen pozdrav, in se skozi vrata preprosto sprehodila; zanju so bila manj kot dim. Živo mejo so sestavljale tise, ki so udušile njune korake. Nekje na desni je zašuštelo: Yaxley je palico bliskovito potegnil na plano in jo usmeril prek glave pajdaša. A izkazalo se je, da gre zgolj za snežno belega pava, ki dostojanstveno stopa vrh žive meje. "Lucius si je zmeraj znal lepo postlati. Pavi..." je prhnil Yaxley in palico vtaknil nazaj pod plašč. Dovoz je potekal povsem naravnost in iz teme na njegovem koncu se je počasi izrisovala razkošna graščina. Okna v pritličju, katerih prečke so stekla delila na rombe, so bila razsvetljena. Nekje v temnem vrtu za živo mejo je žuborel vodomet. Raws in Yaxley pa sta še naprej hitela, pesek jima je škripal pod nogami in usmerila sta se naravnost k vhodnim vratom. Ta so se na videz sama od sebe odprla v notranjost graščine. Veža je bila velika, slabo osvetljena in bogato opremljena, pri čemer so večino kamnitih tal prekrivale dragocene preproge. Jedca so ves čas spremljale budne oči bledoličnih portretov, ki so viseli na stenah. Naposled sta se moža ustavila ob težkih lesenih vratih, za droben hip postala, potem pa je Raws segel po bronasti kljuki.

V salonu je bilo polno ljudi. Tiho so sedeli za dolgo, razkošno okrašeno mizo. Ostalo pohištvo je bilo malomarno zrinjeno k steni, prostor pa so osvetljevali plameni, ki so plapolali v kaminu. Nad lepo marmorno polico nad njim je viselo ogledalo s pozlačenim okvirjem. Raws in Yaxley sta se na pragu za trenutek obotavljala. Ko so se njune oči privadile mraku, sta počasi dvignila pogled k tistemu, kar je bilo v prostoru daleč najbolj nenavadno: k nezavestnemu človeškemu telesu, ki je z glavo navzdol viselo nad mizo in se počasi sukalo, kot bi bilo privezano na nevidno vrv. Odsev telesa je bilo videti tako v zrcalu kot na prazni, zloščeni površini mize. Nihče od prisotnih se ni k njemu niti ozrl, razen bledega mladeniča tik pod njim. Ta si ni mogel kaj, da mu ne bi oči vsake toliko ušle navzgor. "Yaxley. Raws," je dejal visok, jasen glas s čela mize. "Še malo, pa bi zamudila." Tisti, ki ju je ogovoril, je sedel točno pred kaminom, tako da sta zamudnika sprva težko razločila kaj več kot njegov obris. Ko sta pristopila bližje, pa se je iz teme začel lesketati njegov obraz - popolnoma gol, kačji, z režami namesto nosu, z bleščeče rdečimi očmi in navpičnimi zenicami. Bil je tako bled, da se je zdelo, kot bi ga obdajal bisernat soj. "Robaus, semkaj," je Mrlakenstein pokazal na stol na svoji desnici. "Yaxley, ti pa k Dolohovu." Moža sta sedla na mesto, ki jima ga je odkazal. Večina oči je sledila Rawsu in njega je Mrlakenstein nagovoril najprej. "Torej?" "Gospod moj, Feniksov red namerava Harryja Potterja premestiti iz njegovega trenutnega pribežališča naslednjo soboto zvečer." Vsi za omizjem so novico sprejeli z izrazitim zanimanjem: nekateri so otrpnili, drugi so se začeli nemirno presedati, vsi pa so bili zazrti v Rawsa in Mrlakensteina. "Naslednjo soboto... zvečer," je ponovil Mojster črne magije. Njegove rdeče oči so se uperile v Rawsove črne tako silovito, da so mnogi hitro sklonili glavo, očitno v strahu, da bi tudi njih ožgala krutost tega pogleda. Raws pa je še naprej mirno zrl v Mrlakensteinov obraz in čez trenutek ali dva so se Mojstrova usta brez ustnic ukrivila v nekaj, kar je bilo podobno nasmehu. "Dobro. Zelo dobro. In ta podatek si pridobil..." "Od vira, o katerem sva govorila," je pritrdil Raws. "Gospod moj." Yaxley se je nagnil naprej in se vzdolž dolge mize zazrl proti Mrlakensteinu in Rawsu. Vsi obrazi so se zasukali k njemu. "Gospod moj, po mojem to ne bo držalo." Yaxley je premolknil, toda Mrlakenstein se ni odzval, zato je nadaljeval: "Rewi, tistemu aurorju, je ušlo, da bodo Potterja od tam odpeljali tridesetega, na predvečer njegovega sedemnajstega rojstnega dne." Raws se je smehljal. "Moj vir mi je izdal, da načrtujejo svoj resnični načrt prikriti z razširjanjem lažnih govoric; vam so na ušesa prišle prav slednje. Brez dvoma so Rewo obdelali z urokom zmede. Ne bi bilo prvič, znano je, da mu hitro podleže." "Zagotavljam vam, gospod moj, da je bil Rewa glede tega povsem nedvoumen," je vztrajal Yaxley. "Vsekakor, če je bil pod urokom zmede," ga je zavrnil Raws. "Sploh pa, Yaxley, jaz lahko vam zagotovim sledeče: Aurorski komisariat s to zadevo ne bo imel nobene zveze več. Feniksov red se boji, da imamo na Ministrstvu svoje ljudi."

"Vsaj to so pogruntal, a?" se je oglasil čokat moški, sedeč blizu Yaxleyja. Pri tem se je nadušno zahihital in kot v odmev so se še nekateri drugi. Mrlakenstein se ni zasmejal. Pogled mu je odtaval navzgor, k telesu, ki se je počasi sukalo nad njimi, in videti je bil zamišljen. "Gospod moj," je nadaljeval Yaxley. "Rewa je prepričan, da bo fanta ob selitvi ščitil cel odred aurorjev..." Mojster je dvignil svojo dolgo, belo dlan in Yaxley je nemudoma obmolknil, nato pa se je povešenih ramen in čemerno zazrl v Rawsa, h kateremu se je že obrnil Mrlakenstein. "Kje nameravajo skriti fanta?" "Na domu enega izmed članov Reda," je povedal Raws. "Tega, tako vsaj trdi moj vir, so zavarovali z vsemi sredstvi, kar jih premoreta tako Red kot Ministrstvo. Ko bo tja prispel, ga bomo po mojem zelo težko dobili v pest, gospod moj. Razen, seveda, če Ministrstvo pade pred naslednjo soboto. V tem primeru bi morda lahko izvedeli, kateri uroki ga varujejo, in se prebili skozi preostale." "No, Yaxley?" je zaklical Mrlakenstein vzdolž mize, pri čemer so se mu v očeh čudno zalesketali plameni. "Bo Ministrstvo padlo do naslednje sobote?" Spet so se vse glave zasukale. Yaxley se je vzravnal. "Gospod moj, glede tega imam dobre novice. Z imperatorjevo kletvijo mi je uspelo uročiti - a le s težavo in po velikih naporih - Unetca Terdoboocha." Na večino zbranih je to napravilo velik vtis. Mož z dolgim, spačenim obrazom, ki je sedel ob njem, Dolohov, ga je občudujoče, a robato lopnil po ramenu. "Za začetek je obetavno," je menil Mrlakenstein. "Toda Terdobooch je premalo. Preden napravim odločilno potezo, mora biti Tepeshkar obdan z našimi. En sam ponesrečen poskus umora ministra me bo prestavil daleč nazaj na moji poti." "Vsekakor, gospod moj. To je gotovo res. Toda kot veste, je Terdobooch vodja Sekretariata za uveljavljanje čarovniških zakonov in je v stalnih stikih tako s samim ministrom kot tudi z vodji drugih sekretariatov. Vsaj po mojem si bo veliko lažje podrediti ostale visoke uradnike, zdaj ko imamo na vajetih njega, potem pa bodo lahko skupaj poskrbeli za Tepeshkarja." "Če le ne bodo odkrili, kako je z našim prijateljem Terdoboochem, še preden spreobrne preostale," je odvrnil Mrlakenstein. "A kakor koli, precej neverjetno se zdi, da bi bilo Ministrstvo pred naslednjo soboto moje. In če do fanta ne bomo mogli, čim prispe na cilj, ga moramo prestreči na poti." "To bomo opravili z lahkoto, gospod moj," je dejal Yaxley, očitno željan vsaj drobne pohvale. "Sedaj imamo na Sekretariatu za promet in zveze že kar nekaj ljudi. Če se bo Potter izdejanil ali uporabil frčamrežje, bomo to nemudoma izvedeli." "Storil ne bo ne enega ne drugega," se je spet oglasil Raws. "Red se bo izognil vsemu, kar nadzira ali ureja Ministrstvo; ne zaupajo mu več." "Toliko bolje," je dejal Mrlakenstein. "V tem primeru ga bomo še lažje prestregli. Mnogo lažje." Ko je Mojster nadaljeval, se je znova zazrl v telo, ki se je počasi vrtelo nad glavami. "Za fanta bom poskrbel osebno. V zvezi s Harryjem Potterjem smo napravili že preveč napak. Vključno z mano. Da je Potter še živ, je prej pripisati mojim pomotam kot njegovim sposobnostim." Marsikdo za omizjem je bil videti zaskrbljen; prav lahko bi tudi koga izmed njih okrivil za to, da je fant še živ. Toda bilo je, kot bi se Mrlakenstein pogovarjal sam s sabo, saj je še naprej nagovarjal nezavestno telo nad sabo.

"Bil sem nepreviden, in tako sta mi cilj odrekla sreča ter naključje, ti pogubi vseh, razen najbolje skovanih načrtov. A izučilo me je. Zdaj razumem stvari, ki jih prej nisem. Harryja Potterja moram ubiti sam, in tako tudi bo." Kot v odziv na te besede se je tedaj po dvorani razlegel krik, strašen, zategel izraz obupa in bolečine. Mnogi izmed zbranih za mizo so se presenečeno ozrli k tlom, kajti zdelo se je, da glas prihaja od spodaj. "Glistorepy," ga je pozval Mojster, čigar tihi in zamišljeni glas se ni spremenil niti za odtenek, oči pa še vedno ni odmaknil od telesa nad sabo, "ti nisem naročil, naj nas naš jetnik ne moti?" "Ste, g-gospod moj," je zajecljal možic s srede omizja, ki se je tako stisnil k svojemu stolu, da je bil na prvi pogled videti prazen. A že se je pognal z njega in pohitel iz salona, da je za njim ostala le nenavadna sled srebrnkastega lesketa. "Kot sem torej dejal," je nadaljeval Mrlakenstein, "zdaj razumem stvari, ki jih prej nisem. Tako na primer vem, da bom lahko Harryja Potterja ubil le s palico, ki si jo bom sposodil od enega izmed vas." Vsi obrazi okoli njega so bili povsem prepadli; bilo je, kot bi oznanil, da si bo od nekoga sposodil roko. "Se nihče ne javi?" je vprašal. "Pa pomislimo... Lucius. Nikakršnega razloga ni, da bi jo ti sploh še imel." Lucius Malfoy je dvignil pogled. V soju plamenov je bila njegova koža videti rumenkasta in voščena, oči pa je imel vdrte in okoli njih izrazite podočnjake. Ko je končno spregovoril, je bil njegov glas hripav. "Gospod moj?" "Palico, Lucius. Predaj mi jo." "Ampak..." Malfoyeve oči so šinile vstran, k ženi. Ta je zrla naravnost predse, nič manj bleda od moža, dolgi svetli lasje so ji padali na hrbet, toda njeni tanki prsti so se pod mizo za hip oklenili njegovega zapestja. Lucius je takrat segel pod plašč, potegnil palico na plano in jo prek sosedov podal Mrlakensteinu. Ta jo je podržal pred sabo in si jo natanko ogledal. "Iz česa je?" "Iz brestovine," je zašepetal Malfoy. "Pa jedro?" "Kita... Kita zmajevega srca." "Dobro," je pokimal Mrlakenstein. Segel je po svoji palici in jo pomeril ob Malfoyevi. Lucius se je nehote zganil; za drobec sekunde se je zdelo, kot bi pričakoval, da bo v zameno za svojo dobil Mrlakensteinovo. To Mojstru ni ušlo, in njegove oči so se zlobno razprle. "Da bi ti dal svojo palico, Lucius? Svojo palico?" Nekateri za mizo so se porogljivo zahehetali. "Podaril sem ti svobodo, Lucius, mar to ni dovolj? A opazil sem, da ste ti in tvoji zadnje čase vse manj srečni... Vas morda moti, da me imate pod svojo streho, Lucius?" "Ne... Ne, kje pa, gospod moj!" "Ne laži, Lucius..." Zdelo se je, kot bi mehki glas sikal Malfoyevo ime, tudi ko so se kruta usta že zaprla. Eden ali dva čarovnika sta komaj prikrila drget, ko je sikanje postalo vse glasnejše; slišali so, da se pod mizo plazi nekaj težkega.

Pred Mrlakensteinom se je prikazala velikanska kača in se počasi povzpela na njegov stol. Vila se je in zvijala navzgor, kot bi bila neskončna, ter se nazadnje umirila na Mojstrovih ramenih: tik pred glavo je bila debela kot stegno odraslega moškega in njene oči z zenicami kot navpičnimi režami se niso zatisnile niti za trenutek. Mrlakenstein jo je odsotno pobožal s svojimi dolgimi, tankimi prsti, še vedno zazrt v Luciusa. "Zakaj so Malfoyevi videti tako nesrečni, ko pa so skupaj s svojimi? Mar niso dolga leta izpričevali želje, da bi se jaz vrnil, da bi se povzpel do vzvodov moči?" "Seveda smo, gospod moj," je pritrdil Lucius in si s tresočo dlanjo otrl pot, ki se mu je nabral pod nosom. "Tega smo si želeli... in si še vedno." Gospa Malfoy na njegovi levi je temu nenavadno, otrdelo pokimala, pri čemer je pogled še naprej odvračala od Mrlakensteina in kače. Dreco na njegovi desni, ki je zrl v negibno telo nad sabo, pa se je obrnil k Mojstru, a zgolj na hitro, saj se ga je bal pogledati v oči. "Gospod moj," se je oglasila temnolasa ženska s srede omizja, katere glas je bil zaradi močnih čustev zadrgnjen, "v čast nam je, da ste tu, v domu moje rodbine. Večjega veselja za nas sploh ni." Sedela je ob sestri, od katere se je s svojimi temnimi lasmi in težkimi vekami razlikovala že po svojem videzu. A drugačni sta bili tudi po drži in vedenju: Narcissa je sedela na svojem stolu otrplo in brezčutno, Krasotillya pa se je koprneče sklanjala proti Mrlakensteinu, kajti besede ji niso bile dovolj, da bi v zadostni meri izrazila hrepenenje po njegovi bližini. "Večjega veselja za nas sploh ni," je ponovil Mrlakenstein, in ko je zrl v coprnico, je glavo nagnil nekoliko vstran. "To je lepo slišati, Krasotillya, posebej iz tvojih ust." Obraz ji je preplavila rdečica in oči so ji zalile solze sreče. "Moj gospod ve, da govorim čisto resnico!" "Torej za vas ni večjega veselja... celo v primerjavi s srečnim dogodkom, do katerega je, tako slišim, prišlo v vaši rodbini ta teden?" Razprtih ustnic je zamežikala, očitno zmedena. "Ne vem, o čem govorite, gospod moj." "Govorim o tvoji nečakinji, Krasotillya. In vajini, Lucius in Narcissa. Ravnokar se je poročila z Remusom Wulfom, volkodlakom. To ste ponosni, kaj?" Celotno omizje je izbruhnilo v posmehljiv krohot. Mnogi so si izmenjali privoščljiv pogled, nekateri so s pestmi udarjali po mizi. Velika kača, ki jo je trušč vznemiril, je na široko razprla gobec in jezno zasikala, a Jedci smrti tega niso slišali, tako jih je veselilo, da je Mrlakenstein ponižal Malfoyeve in Krasotillyo. Na coprničinem obrazu, še nedavno vročičnem od sreče, so zdaj zažarele rdeče lise jeze. "Ta že ni naša nečakinja, gospod moj!" je prevpila glasni posmeh. "Z Narcisso nisva sestre videli, vse odkar se je poročila z brezkrvnežem. Njena izrojena hči nima nikakršne zveze z nama in taisto velja za žival, s katero se je poročila." "Kaj pa praviš na to ti, Dreco?" je vprašal Mrlakenstein in njegov tihi glas se je razločno slišal posmehljivim opazkam Jedcev navkljub. "Boš varuška njunim mladičem?" Krohot se je še okrepil. Dreco se je preplašeno obrnil k očetu, ki je zrl v svoje naročje, nato pa je ujel mamin pogled. Narcissa je skoraj neopazno odkimala in se zatem spet nepremično in brezizrazno zazrla v steno na drugi strani prostora. "Dovolj," je dejal Mrlakenstein in pobožal jezno kačo. "Dovolj." Smeh je skoraj nemudoma zamrl.

"Bolezen se lahko poloti celo naših najstarejših rodbin," je menil, ko je Krasotillya še naprej zasoplo in moledujoče zrla vanj. "Svoje družinsko drevo boste morali obrezati, da bi lahko ozdravilo, mar ne? Obolele poganjke, ki ogrožajo zdravje preostalih, bo potrebno odstraniti, se vam ne zdi?" "Da, gospod moj," je dahnila Krasotillya in oči so ji znova postale motne od hvaležnosti. "Ob prvi priliki!" "Dobila jo boš," je odvrnil. "In kakor v tvoji rodbini tako na svetu... Izrezali bomo rakaste rane, ki se širijo po družbi, dokler ne ostanejo samo še tisti prave krvi..." Dvignil je Luciusovo palico, jo uperil naravnost v počasi vrteče se telo, ki je viselo nad njimi, in na kratko pomignil. Ječe je oživelo in se nemudoma poskušalo osvoboditi nevidnih vezi. "Prepoznaš našo gostjo, Robaus?" je vprašal Mrlakenstein. Raws je dvignil pogled h glavi, ki je visela nad mizo. Jetnico so zdaj opazovali vsi Jedci smrti, kot da jim je bilo dovoljeno pokazati radovednost. Ko je žensko z obrazom zasukalo proti plamenom, pa je s počenim in preplašenim glasom vzkliknila: "Robaus! Pomagajte mi!" "A, seveda," je prikimal Raws, ko se je jetnica počasi spet zavrtela stran. "Pa ti, Dreco?" je vprašal Mojster in kačo s prosto roko pobožal po glavi. Dreco je sunkovito odkimal. Zdaj ko je bila ženska prisebna, je ni mogel več pogledati. "Kajpada, ti k njenim uram nikdar nisi hodil," je rekel Mrlakenstein. "Za tiste, ki je ne spoznate: nocoj se nam je pridružila Dobrodella Burbage, ki je do nedavnega učila na Bradavičarski akademiji za čarovnike in čarovnice." Zbranim za omizjem je bilo očitno zdaj vse jasno in obilna caprnica sključene postave ter ostrih zob se je zadovoljno zahahljala. "Da... Profesorica Burbage je otroke čarovnic in čarovnikov poučevala o bunkeljnih... Pravila jim je, da sploh niso tako drugačni od nas..." Eden izmed Jedcev je pljunil na tla. Dobrodella Burbage je spet zrla proti Rawsu. "Robaus... Prosim... Prosim..." "Tišina," je dejal Mrlakenstein, spet na kratko pomignil s palico, in profesorica je utihnila, kot bi ji zavezal usta. "Naši gostji ni bilo dovolj, da kvari in zastruplja razum čarovniških otrok, zato je prejšnji teden v Preroških novicah objavila razvnet članek, v katerem je slavila brezkrvneže. Čarovniki, pravi, moramo te tatove svojih veščin in talentov sprejeti z odprtimi rokami. Vse manjše število čistokrvnih je po mnenju profesorice Burbage celo zaželeno... Po njenem naj bi se kar vsi sparili z bunkeljni... Ali pa, brez dvoma, z volkodlaki..." Tokrat se ni zasmejal nihče, saj v Mrlakensteinovem glasu ni bilo moč preslišati jeze in zaničevanja. Dobrodella Burbage pa se je še naprej vrtela in že v tretje je bila obrnjena proti Rawsu. Iz oči so ji na lase padale solze, toda Robaus je vanjo zrl povsem ravnodušno in počasi se je zasukala spet stran. "Avada kedavra." Blisk zelene svetlobe je razsvetlil prostor do zadnjega kota. Profesorica Burbage je treščila na mizo, da je vsa vzdrhtela. Kar nekaj Jedcev se je sunkovito odmaknilo od nje, Dreco tako silovito, da se je s stolom vred zvrnil vznak. "Večerja, Nagini," je mehko dejal Mrlakenstein in velika kača mu je z ramen spolzela na gladko leseno ploskev. Drugo poglavje In memoriam

Mladi čarovnik je krvavel. Z levico se je oklepal desnice, sam pri sebi tiho preklinjal in s komolcem odprl vrata. Hip zatem mu je pod nogo zaškrtal porcelan; stopil je na skodelico mrzlega čaja, ki je stala na tleh, tik pred njegovo sobo. "Kaj, za..." Ozrl se je. Podest stopnišča na Rožmarinovi štiri je bil prazen. Je bila skodelica čaja nekakšna past, ki mu jo je bistroumno nastavil Dudley? Harry je krvavečo roko še naprej držal pokonci, z drugo pa je drobce skodelice pometel na kup in jih odvrgel v že tako poln koš za vrati sobe. Nato je odkorakal do kopalnice, da bi dlan vtaknil pod pipo. Bilo je neumno, nesmiselno in neverjetno zoprno, da še cele štiri dni ne sme čarati... A po drugi strani si je moral priznati, da tej nazobčani zarezi na prstu ne bi bil kos. Nikoli se ni naučil, kako zaceliti rano, in ko je že ravno pri tem: le zakaj se ni na Bradavičarki naučil zdravilskih urokov, ki bi mu predvsem v luči njegovih načrtov za bližnjo prihodnost prišli še kako prav?! Opomnil se je, naj ne pozabi Hermione ob prvi priliki prositi, naj ga nauči vsaj najosnovnejših, nato pa je precejšen del zvitka toaletnega papirja zmečkal v kepo in poskušal z njo popivnati čim več čaja. Končno se je vrnil v svojo sobo in za sabo zaloputnil vrata. Celotno dopoldne je porabil za to, da je prvič po šestih letih popolnoma spraznil potovalni zaboj. Ob začetku preteklih šolskih let je resda posegel v njegove zgornje tri četrtine, zamenjal njihovo vsebino ali jo prenovil, na dnu pa je ostala plast raznoraznih naplavin - starih peres, izsušenih očes ščurkov, nogavic brez parov, ki so mu bile zdaj premajhne. Pred nekaj minutami je Harry roko pogumno zarinil v to steljo, a mu je nekaj silovito zarezalo v prstanec desnice. Ko jo je potegnil na plano, je bila dlan že precej krvava. Nadaljeval je previdneje. Spet je pokleknil k zaboju, zatipal po dnu in - zatem ko je izvlekel staro priponko, ki je šibko mežikljala zdaj ,Navijajte za Cedrica Diggoryja', zdaj ,Potter je prdec', počen in izrabljen zahrbtovid ter zlati medaljon, v katerem je bilo sporočilo, podpisano z ,R. A. B.' - končno je zaznal ostri rob, ob katerem se je urezal. Nemudoma mu je bilo jasno, za kaj gre. To je bil približno pet centimetrov dolg kos začaranega ogledala, ki mu ga je podaril mrtvi boter Sirius. Harry ga je odložil na stran in previdno zatipal po zaboju za preostalim zrcalom, toda od poslednjega botrovega darila je razen enega samega kosa ostalo le v prah zdrobljeno steklo, ki se je kot lesketajoča se mivka držalo najgloblje plasti usedlin. Harry je sedel in si ogledal nazobčani okrušek, toda v njem ni videl drugega kot odsev lastnega živo zelenega očesa. Nato je steklo odložil na vrh najnovejše izdaje Preroških novic, ki so še nedotaknjene ležale na postelji, in poskušal zajeziti, kar je sprožilo odkritje zlomljenega zrcala: nenaden naval žalostnih spominov, ostro bolečino obžalovanja in hrepenenja. Zato je napadel preostalo kramo v zaboju. Več kot uro mu je vzelo, da ga je povsem spraznil, odvrgel vse uničeno in zložil preostalo na dva kupa, glede na to, ali bo posamezen predmet od zdaj naprej potreboval ali ne. Njegovi šolski plašči, tako kot tisti za quidditch, kotel, pergament, peresa in večina učbenikov so bili nagrmadeni v kotu sobe, saj jih je nameraval pustiti tu. Spraševal se je, kaj bosta stric in teta z njimi naredila; verjetno jih bosta zažgala, sredi noči, kot bi šlo za dokaze kakšnega grozljivega zločina. Bunkeljska oblačila, plašč nevidnosti, zabojček z vsem potrebnim za pripravo napojev, določene knjige, fotoalbum, ki mu ga je nekoč podaril Hagrid, debel šop pisem in svojo palico pa je pospravil v star nahrbtnik. V prednji žep je shranil še Ravbarjevo karto in medaljon s sporočilom, podpisanim z ,R. A. B.' Medaljon tega častnega mesta ni

dobil, ker bi bil dragocen - pravzaprav je bil ničvreden v vseh pomenih te besede temveč ker je toliko izgubil, da se je dokopal do njega. Ob tem je na mizi, poleg snežne sove Hedwig, ostal zajeten sveženj časopisov; po eden za vsak dan, ki ga je Harry to poletje preživel na Rožmarinovi. Vstal je, se pretegnil in stopil k mizi. Ko se je lotil časopisov, se ni Hedwig niti zganila, čeprav jih je enega za drugim zmetal na kup stvari, ki jih je nameraval pustiti tu; sova je spala, ali pa se je pretvarjala, da spi. Na Harryja je bila jezna, ker je že nekaj časa ni spustil iz kletke. Ko se je bližal dnu svežnja, si je izvode ogledal bolj pozorno, saj je iskal izdajo z začetka počitnic. Spomnil se je kratke novice z njene prve strani: Dobrodella Burbage, profesorica bunkljelogije na Bradavičarki, naj bi dala odpoved. Končno jo je našel. Časopis je odprl na deseti strani, sedel na stol ob mizi in si ponovno prebral članek, ki ga je dejansko iskal. 9

Albusu Dumbledorju v slovo Vylko Dozh Albusa Dumbledorja sem spoznal pri enajstih letih, ko sva prvič prestopila prag Bradavičarke. Zbližala sva se prejkone zato, ker sva se oba počutila odrinjena. Sam sem tik pred prihodom na šolo zbolel za zmajevskimi kozami, in čeprav sošolcev ne bi mogel več okužiti, so se mi spričo zelenkaste polti in gnojnih mehurjev večinoma raje izognili. Albus pa je prispel na Bradavičarko z neželenim bremenom tedaj razvpitega sodnega procesa. Komaj leto pred tem so njegovega očeta Percivala obtožili nasilnega napada na tri mlade bunkeljne, o katerem so časopisi pogosto in podrobno poročali. Albus ni niti poskušal zanikati, da je njegov oče (ki je kasneje umrl v Azkabanu) zločin res zagrešil, ravno nasprotno. Ko sem zbral pogum in ga povprašal po tem, je izrazil prepričanje, da oče nikakor ni bil obdolžen po krivem. Več Dumbledore o nesrečnem dogodku ni želel povedati, čeprav so ga mnogi poskusili pripraviti do tega. Nekateri so skladno s svojimi nazori dejanje njegovega očeta celo hvalili in bili so prepričani, da je bunkljefob tudi Albus. Bolj se ne bi mogli motiti: kot bi lahko potrdil vsak, ki ga je poznal, ni do bunkeljnov gojil nikakršnih predsodkov. Pravzaprav si je v kasnejših letih nakopal mnogo sovražnikov ravno z odločno podporo bunkeljskim pravicam. Toda zgodbo njegovega očeta je že v nekaj mesecih zasenčil Albusov lastni sloves. Od prvega letnika dalje se ga nihče več ni spominjal kot bunkljefobovega sina, temveč kot najodličnejšega študenta, kar so jih pomnili na akademiji. Srečneži, ki smo se lahko šteli za njegove prijatelje, smo mnogo pridobili z njegovimi zgledi, da ne omenjam Albusove pomoči in spodbude, s katerima je bil vedno širokogruden. Mnogo let zatem mi je priznal, da je že takrat vedel, v katerem poklicu bi najbolj užival - v poučevanju. Ne le, da je prejel čisto vse nagrade, kar jih je ponujala šola, temveč si je kmalu tudi redno dopisoval z najbolj izstopajočimi imeni tistih časov, vključno s slavnim alkimistom Nicholasom Flamelom, z znano zgodovinarko Mathildo Malhaar in s teoretikom čaranja Adalbertom Kwasalom. Številni njegovi spisi so bili objavljeni v časopisju modrih, na primer v Zvedavem zvarkoslovcu, Občilu specialistov spreminjanja oblike in v Udarnih urokih. Splošno mnenje je bilo, da se bo povzpel izjemno visoko, in spraševali smo se le, koliko časa bo preteklo, preden bo postal minister za čaranje. A čeprav je bilo v prihodnjih letih mnogokrat rečeno, da bo ta položaj dejansko prevzel, si ga v resnici sploh ni želel.

Tri leta po tistem, ko sva se vpisala na Bradavičarko, je s šolanjem pričel tudi Albusov brat Aberforth. Nista si bila podobna; Aberfortha knjige niso navduševale in za razliko od Albusa je spore raje reševal z dvoboji kot z razumnim pogovorom. Toda napak bi bilo trditi, da med njima ni bilo bratskih vezi, kot so namigovali nekateri. Vozila sta prav lepo, kolikor je za tako različna človeka pač mogoče. In če naj bomo pošteni do Aberfortha, je potrebno priznati, kako neprijetno je bilo včasih živeti v Albusovi senci. Da je skoraj vedno nadkriljen, je veljalo za vsakega njegovega prijatelja, in bratu je bilo spričo tega gotovo še težje. Ko sva z Albusom zapustila Bradavičarko, sva se namenila na tedaj običajno popotovanje po širnem svetu, med tuje čarovnike z drugačnimi navadami in znanji. Nato bi se posvetila vsak svojemu poklicu. Toda vmes je posegla tragedija. Prav na predvečer popotovanja je umrla Kendra, Albusova mama, s čimer je kot najstarejši otrok postal glava družine in naj bi poskrbel tako za brata kot sestro, čeprav jim je mama zapustila le pičlo vsoto zlata. Odhod sem odložil, da sem se prišel skupaj z drugimi poklonit Kendrinemu spominu, nato pa sem se sam odpravil na pot. V življenjskem obdobju, ki je temu sledilo, sva imela najmanj stikov. Albusu sem v pismih opisoval doživetja s popotovanja: od tega, kako sem v Grčiji za las pobegnil himeram, do eksperimentov, ki smo jih opravili z egiptovskimi čarovniki. Morda bi bilo bolj taktno, če bi kaj zadržal zase, saj so mi njegova pisma pripovedovala o vsakodnevnem življenju, ki je bilo za tako izjemnega čarovnika gotovo neizmerno dolgočasno. Očaran od vtisov popotovanja sem šele proti koncu poti z grozo izvedel, da je Dumbledorjeve doletela še ena tragedija: smrt Albusove sestre Ariane. Čeprav je bila slabega zdravja že dlje časa, je pustil udarec, ki je doletel družino tako kmalu po izgubi mame, globoko sled na obeh bratih. Vsi Albusu najbližji - in sam se prištevam med te srečneže - se strinjamo, da sta ga Arianin prerani konec in občutek odgovornosti zanjo (čeprav seveda njene smrti nikakor ni mogel preprečiti) zaznamovala do konca njegovih dni. Ko sem se vrnil domov, sem se srečal z mladeničem, ki je izkusil trpljenje, kakršno običajno doleti mnogo starejše. Albus je bil bolj zadržan in precej manj brezskrben. Da je bila njegova nesreča še večja, izguba Ariane ni privedla do zbližanja med njim in Aberforthom, temveč do odtujitve. (Sčasoma sta se pomirila in v svojih zrelih letih ponovno vzpostavila prisrčen, če že ne pretirano blizek odnos.) Toda od takrat je redko govoril o starših ali Ariani in njegovi prijatelji smo se navadili, da jih ne omenjamo. Njegova zmagoslavja v letih za tem bodo opisala druga peresa. Dumbledorjevi brezštevilni prispevki k zakladnici čarovniškega znanja, vključno z njegovim odkritjem dvanajstih načinov uporabe zmajeve krvi, bodo v korist mnogim prihodnjim rodovom, tako kot tudi modrost, ki jo je izkazal v vlogi Velikega čarodeja Starihosveta. Nadalje še vedno pravijo, da ni bilo čarovniškega dvoboja, ki bi se lahko primerjal s tistim med Dumbledorjem in Grindelwaldom leta 1945. Vsi, ki so mu bili priča, so pisali o grozi in osuplosti, kot so ju občutili ob bitki med tema dvema izjemnima čarodejema. Dumbledorjevo zmagoslavje in njegove posledice za čarovniški svet pa danes štejemo za tako pomemben dogodek v naši zgodovini, kot sta bili uvedba Statuta diskretnosti in padec Tistega, Ki Ga Ne Smemo Imenovati. Albus Dumbledore ni bil nikdar samoljuben, kaj šele nadut. Nekaj vrednega je našel v vsakomur, pa najsi je bil na videz še tako nepomemben ali zavržen, in prepričan sem, da so ga z izjemno človečnostjo in sočutjem navdale prav velike izgube v mladosti. Njegovo prijateljstvo bom pogrešal bolj, kot to lahko izrazim z besedami, toda moja izguba ni nič v primerjavi s tisto, ki jo je utrpel čarovniški svet.

Da je bil na Bradavičarki največji zgled in je bil najbolj priljubljen izmed vseh njenih ravnateljev, ne more biti dvoma. In umrl je, kot je živel: v prizadevanju za obči blagor in do poslednje ure pripravljen ponuditi roko dečku z zmajevskimi kozami, tako kot jo je bil tistega dne, ko sem ga spoznal. Harry je nehal brati, a je še dolgo strmel v fotografijo ob osmrtnici. Na Dumbledorjevih ustnicah se je poigraval znani, prijazni nasmešek. Toda zroč prek zgornjega roba drobnih očal je ravnatelj celo s časopisnega papirja dajal občutek, da vidi globoko v fanta, v katerem se je žalost mešala z občutkom sramu. Mislil je, da je Dumbledorja poznal kar dobro, toda odkar je prebral osmrtnico, si je bil prisiljen priznati ravno nasprotno. Niti enkrat ni pomislil, da je bil Dumbledore nekoč otrok ali najstnik; bilo je, kot bi se pojavil na svetu takšen, kot ga je poznal Harry: častitljiv in srebrnolas in star. Pomisliti na Dumbledorja kot na najstnika je bilo tako čudno, kot bi si poskušal predstavljati butasto Hermiono ali prijaznega ritotrobega zaribanca. Ravnatelja se nikdar ni spomnil povprašati po njegovi preteklosti. Takšno vprašanje bi bilo seveda nenavadno, celo predrzno, toda ne nazadnje so vsi vedeli za njegov dvoboj z Grindelwaldom in Harry se nikoli ni pozanimal, kako je potekal, pa tudi o drugih slavnih dosežkih ga ni spraševal. Ne, vedno sta govorila samo o njem, o njegovi preteklosti, težavah, načrtih... In čeprav je bila njegova prihodnost negotova in je bilo pred njim nedvomno mnogo nevarnosti, se je Harryju zdaj zdelo, da je zgrešil nenadomestljive trenutke, ko bi lahko od ravnatelja izvedel kaj več o njem samem. Res pa je bilo, da na edino osebno vprašanje, ki mu ga je kdaj zastavil, Dumbledore najbrž ni odgovoril ravno po resnici: "Kaj vidite vi, če se pogledate v Zrcalo?" "Jaz? Samega sebe, v roki pa držim par debelih volnenih nogavic." Harry je bil še nekaj minut zatopljen v misli, nato pa je osmrtnico iztrgal iz Novic, jo skrbno zložil in spravil v prvi zvezek zbirke Praksa obrambnih urokov in njihove uporabe proti mračnim silam. Ostanek časopisa je nato odvrgel na kup drugih, se zasukal in si ogledal sobo. Veliko bolj pospravljena je bila. Edino, kar ni bilo na svojem mestu, je bila zadnja izdaja Preroških novic. Ta je še vedno ležala na postelji, na njej pa je počival preostanek zrcala. Stopil je prek sobe, odmaknil košček stekla in razgrnil časopis. Ko mu je sova tistega jutra prinesla Novice, je prebral zgolj naslov najbolj izpostavljenega članka in jih nato odvrgel, saj v njem ni bilo niti besede o Mrlakensteinu. Harry je bil prepričan, da je Ministrstvo pritiskalo na časopis, naj o Mojstru črne magije ne poroča. Tako je šele zdaj opazil, kar je prej spregledal. Prek spodnje polovice prve strani je tekel nekoliko manjši naslov, pod katerim je bila slika Dumbledorja; ta je nekam korakal, pri čemer je dajal vtis, da ga nadlegujejo. Naslov novice pa se je glasil: 9

Končno resnica o Dumbledorju? Naslednji teden izide šokantna pripoved o geniju z mnogimi napakami, čeprav ga imajo številni za največjega čarovnika njegove generacije. Rita Brentsell bo pod fasado vesele, srebrnobrade modrosti razkrila mučno otroštvo, brezobzirno mladost, celo življenje trajajoče spore in pregrešne skrivnosti, ki jih je Dumbledore odnesel v svoj grob. Zakaj je bil mož, večkrat omenjen kot morebitni naslednji minister za čaranje, zadovoljen z zanemarljivim položajem ravnatelja? KAJ je bil pravi cilj skrivne organizacije, ki jo poznamo pod imenom Feniksov red? Kako je Dumbledore v resnici umrl?

Odgovore na ta in mnoga druga vprašanja natančno podaja šokantni življenjepis Blišč in beda Albusa Dumbledorja. Njegova avtorica je Rita Brentsell, mi pa na 13. strani objavljamo ekskluzivni intervju, ki ga je z njo opravila Seta Sapodrsh. Harry je sunkovito razprl časopis in poiskal trinajsto stran. Članek se je začenjal s fotografijo še enega znanega obraza: ženske z očali, okrašenimi z dragulji, s togimi svetlimi kodri in z zobmi, stisnjenimi v nekaj, kar naj bi bilo očitno zmagoslaven nasmešek, bralcem pa je vrh tega še migala s privzdignjenimi palci. Najsi je bila podoba še tako odvratna, je pogled kar prikovala nase in Harry se je moral močno potruditi, da se ni več zmenil zanjo. Rita Brentsell je osebno veliko bolj topla in mnogo manj ostra kot morda namigujejo sloveče strašni portreti njenega peresa. Ko me je sprejela v veži svojega prijaznega doma, me je popeljala naravnost v kuhinjo na skodelico čaja, kos domačega kolača in, kajpada, brbotajoč kotel najnovejših govoric. "No, jasno, Dumbledore je za biografa prava zlata jama," se Brentsllova kmalu dotakne prave teme najinega pogovora. "Tako dolgo in polno življenje je imel. Prepričana sem, da bodo moji knjigi sledile še mnoge." Brentsllova je vsekakor zelo pohitela. Svojo devetsto strani obsegajočo knjigo je spisala v borih štirih tednih po Dumbledorjevi skrivnostni smrti, da katere je prišlo junija. Vprašam jo, kako ji je ta hiperhitri podvig uspel. "Oh, če si novinar že tako dolgo, kot sem jaz, ti preganjavica rokov nekako priraste k srcu. Vedela sem, da čarovniški svet vpije po celostni zgodbi, in hotela sem biti prva, ki bi tej želji zadostila." Zdaj omenim nedavno in pogosto objavljeno pripombo Vylka Dozha, Posebnega svetnika Starihosveta in dolgoletnega prijatelja Albusa Dumbledorja, da ,od knjige Rite Brentsellgotovo ni pričakovati kaj več resnice, kot jo najdemo na sličicah v čokoladnih žabah'. Brentsllova vrže glavo vznak in se zasmeje. "Ljubi Upilko! Spomnim se, kako sem z njim pred nekaj leti napravila intervju o pravicah povodnih ljudi. Res je bil srčkan, do konca upokan. Prepričan je bil, da sediva na dnu jezera Windermere, in kar naprej me je opozarjal, naj se pazim postrvi." Toda Dozhevim podobna opozorila o površnosti je bilo slišati še iz marsikaterih ust. Se Brentsllovi res zdi, da so bili štirje kratki tedni dovolj in si je v tem času lahko ustvarila popolno sliko Dumbledorjevega dolgega ter izjemnega življenja? "Oh, ljubica," se mi nasmehne in me ljubeče potreplja po roki, "saj tudi sama veš kaj vse se izve, če pokažeš debelo mošnjo guldov, ne razumeš besede ,ne' in imaš v desnici lepo priostreno Pero peklenskega pucfleka! Sploh pa so ljudje dobesedno stali v vrsti, da bi mi izdali razne packarije iz njegovega življenja. Niso vsi tako prepričani, da je bil prekrasen človek, veš - stopil je na kar nekaj pomembnih prstov. Ampak stari Upilko pa bi se tudi lahko nehal nositi, kot da je požrl svojo metlo: moja knjiga se naslanja na vir, za katerega bi večina novinarjev dala svojo palico, saj javno o tem ni še nikdar govoril in je bil Dumbledorju blizu med njegovimi najbolj burnimi in problematičnimi mladostniškimi leti." V zvezi s knjigo smo že pred njenim izidom večkrat slišali namige, da bodo tisti, ki so prepričani v Dumbledorjevo krepostno življenje, doživeli marsikatero presenečenje. Vprašam jo, katera njena odkritja so najbolj osupljiva. "Setica, lepo te prosim! Menda ne pričakuješ, da bom razkrila vse vrhunce svoje knjige, še preden jo kdo kupi?" se zasmeje. "Res pa lahko obljubim, da bodo neprijetno presenečeni vsi tisti, ki so še zmeraj prepričani v Dumbledorjevo lepo

dušico! Reciva takole: kdor ga je slišal besneti proti Saj Veš Komu, niti v sanjah ne bi pomislil, da se je v mladosti pajdašil z mračnimi silami! In za čarovnika, ki je v kasnejših letih zagovarjal strpnost do drugačnih, je bil kot mladenič vse prej kot širokosrčen! O, ja, Albus Dumbledore je imel nadvse temačno preteklost, da ne govoriva o njegovi bedni družini. Zato pa se je tudi tako trudil, da je zatrl vse govorice o njej." Brentsllovo vprašam, ali ima s tem v mislih Dumbledorjevega brata, Aberfortha, in manjši škandal, do katerega je prišlo, ko ga je Starihosvet pred petnajstimi leti obtožil zlorabe čarobnih urokov. "Oh, Aberforth je samo vrh gnojne gore," se zasmeje Brentsllova. "Ne, ne, govorim o mnogo hujših stvareh, kot je bila tista, da je Dumbledorjev brat rad uganjal določene norčije s kozami. Tudi norost njegovega očeta, ki je pohabil nekaj bunkeljnov, je prava malenkost. Sploh pa bratovo in očetovo zgodbo poznamo, saj ju Daembledore ni mogel pomesti pod preprogo in oba je obtožil Starihosvet. Ne, zanimanje sta mi vzbudili mama in sestra in z nekaj brskanja sem odkrila pravo gnezdo gnilobe - ampak, kot pravim, za podrobnosti boste morali počakati do poglavij od devet do dvanajst. Zaenkrat lahko rečem le to, da ni prav nič čudno, zakaj Dumbledore nikdar in nikomur ni povedal, od kdaj ima zlomljen nos." A če odštejemo družinske skrivnosti - se Brentsllova ne strinja, da je bil Dumbledore vendarle izjemen čarovnik, ki je prišel do mnogih pomembnih odkritij? "Butast ni bil," prizna, "čeprav se mnogi danes sprašujejo, ali mu je res mogoče peti slavo za vse, kar je trdil, da je dosegel. Kot razkrijem v šestnajstem poglavju, Ivor Dillonsby pravi, da je odkril že osem načinov uporabe zmajeve krvi, potem pa si je Dumbledore ,sposodil' njegove zapiske." Toda pomena nekaterih njegovih dosežkov, vljudno vztrajam, ne moremo zanikati. Kaj pravi Brentsllova o njegovem slavnem spopadu z Grindelwaldom? "O, me prav veseli, da si omenila ravno njega," odvrne s skrivnostnim nasmeškom. "Bojim se, da se morajo vsi, ki se jim orosijo oči ob misli na Dumbledorjevo spektakularno zmago, pripraviti na hud udarec. Res, to bo zanje prava govnobomba! Kakšna packarija! A vnaprej jih lahko le opozorim, naj ne bodo tako prepričani, da se je legendarni dvoboj sploh odvil. Ko bodo bralci zaprli mojo knjigo, bodo prisiljeni v zaključek, da je Grindelwald na svojo palico preprosto pričaral bel robček in se pustil strpati v ječo!" Brentsllova o tej zanimivi temi noče povedati niti besedice več, zato se posvetiva razmerju, ki bo njene bralce zanimalo bolj kot katero koli drugo. "O, seveda," odločno prikima, "razmerju med Dumbledorjem in Potterjem posvetim celo poglavje. Označili so ga že za nezdravo, celo zlovešče. Tvoji bralci, kot rečeno, bodo morali kupiti knjigo, da bi izvedeli celotno zgodbo, toda Dumbledorja je Potter nenaravno privlačil že od svojega rojstva. Če je bilo to za fanta res dobro... No, bomo videli. Vsekakor pa je javna skrivnost, da je imel Potter zelo mučno mladost." Vprašam jo, ali je še vedno v stiku s Harryjem Potterjem, s katerim se je lani pogovorila v še enem svojih slovečih intervjujev: v prelomnem članku, v katerem je Potter samo zanjo spregovoril o tem, da je Saj Veste Kdo spet med nami. "O, seveda, spletla sva tesne vezi," odvrne. "Ubogi Potter ima tako malo pravih prijateljev in spoznala sva se v enem ključnih trenutkov njegovega življenja, ko so ga izpostavili preizkušnjam Trišolskega turnirja. Verjetno sem ena redkih, ki lahko rečemo, da poznamo pravega Harryja Potterja." S tem sva lepo prišli do govoric, ki še vedno krožijo o Dumbledorjevih poslednjih urah. Je bil Potter po njenem ob Dumbledorju, ko je ta umrl?

"No, ne bi rada povedala preveč - vse si boste lahko prebrali - a priče z Bradavičarke so videle Potterja teči s prizorišča smrti le nekaj trenutkov zatem, ko je Dumbledore padel, skočil ali pa so ga porinili. Fant je kasneje za ravnateljevo smrt obtožil Robausa Rawsa, toda dobro je znano, da gospoda Robausa pač sovraži. Je vse tako, kot se zdi na prvi pogled? O tem naj odloči čarovniška skupnost - potem ko bo prebrala mojo knjigo." S tem skrivnostnim zaključkom sva se poslovili. Nobenega dvoma ne more biti, da izpod peresa Brentsllove prihaja še ena izjemna uspešnica. Množice Dumbledorjevih oboževalcev pa po drugi strani gotovo trepetajo pred tem, v kakšni luči bo prikazala njihovega junaka. Harry je prišel do konca članka, a je še naprej osuplo zijal v časopis. Nato sta ga pograbila gnus in bes, da je v ustih začutil okus po kislem in je hipoma zmečkal časopis v kepo ter jo silovito zalučal v steno. Pristala je na kupu ostalih odpadkov, ki se je dvigal ob prepolnem košu. Slepo je zakorakal po sobi, odpiral prazne predale in segal po knjigah, ki jih je nato odložil nazaj na iste kupe, komaj se je zavedal, kaj počne, po glavi pa so mu odmevali razni odlomki iz ravnokar prebranega intervjuja: Razmerju med Dumbledorjem in Potterjem posvetim celo poglavje... Označili so ga že za nezdravo, celo zlovešče... da se je v mladosti pajdašil z mračnimi silami... Moja knjiga se naslanja na vir, za katerega bi večina novinarjev dala svojo palico... "Same laži!" je zarjul Harry, a hip zatem je skozi okno opazil soseda, ki je ravno hotel ponovno zagnati kosilnico, zdaj pa se je preplašeno ozrl. Besno je sedel na posteljo, da je košček zrcala na lahno poskočil. Pobral ga je in ga začel prelagati po dlaneh, zraven pa tuhtal in tuhtal o Dumbledorju ter o lažeh, s katerimi ga je blatila Brentsllova... Blisk bleščeče modrine. Harry je otrpnil in prst, v katerega se je urezal, mu je zopet zdrsnil vzdolž nazobčanega roba stekla. To si je samo domišljal, gotovo si je samo domišljal. Ozrl se je prek ramen, a stena je bila še vedno bolehno breskvaste barve, kot si jo je pač umislila teta Petunija; na njej ni bilo nič modrega, kar bi lahko odsevalo v zrcalu. Spet se je pozorno zazrl v ostanek zrcala, a videl ni drugega kot svoje živo zeleno oko, ki mu je vračalo pogled. Torej si je tisto domišljal, druge razlage ni: domišljal, ker je ravno mislil na mrtvega ravnatelja. Če je bil lahko v kar koli prepričan, je bil lahko v to, da se bleščeče modre oči Albusa Dumbledorja ne bodo nikdar več zazrle vanj. Tretje poglavje Slovo od Dursleyevih Vodna vrata so se glasno zaloputnila, da je odmevalo po celi hiši, potem pa je znan glas zavpil: "Ej! Ti!" Ker ga je tako naslavljal celih šestnajst let, Harry nikakor ni dvomil, koga stric kliče. A vseeno se ni odzval takoj. Še naprej je zrl v kos ogledala, za katerega se mu je zdelo, da je v njem za trenutek ugledal Dumbledorjevo oko. Šele ko je stric zarjul "Fant!", se je Harry počasi postavil na noge, stopil k vratom, a pri tem postal, da je pospravil ostanek zrcala v nahrbtnik, k stvarem, ki jih bo potreboval. "Si pa vzameš čas!" je besnel Vernon Dursley, ko se je Harry prikazal na vrhu stopnišča. "Spravi se dol, pogovoriti se morava!" Harry se je brez naglice spustil v pritličje, pri čemer je roke tiščal globoko v žepe kavbojk. Ko je prišel do dnevne sobe, pa so ga tam že čakali vsi trije

Dursleyjevi. Oblečeni so bili, kot bi se nekam odpravljali: stric Vernon v rumenkasto rjav suknjič, teta Petunija v pridkan plašček lososove barve in Dudley, Harryjev svetlolasi, mišičasti bratranec, v svoj usnjeni jopič. "Ja?" je vprašal Harry. "Sedi!" je ukazal stric. Harry je privzdignil obrvi. "Prosim!" je dodal Vernon in se pri tem spačil, kot bi moral to besedo iztisniti iz sebe. Harry je sedel. Kar zdelo se mu je, kaj ga čaka. Stric je začel korakati gor in dol, teta in bratranec pa sta mu zaskrbljenih obrazov sledila s pogledom. Končno se je Vernon ustavil pred nečakom, se s svojim velikim škrlatnim obrazom, skremženim od zbranosti, sklonil pred njegovega in spregovoril. "Premislil sem si," je rekel. "Presenečenje pa tako," je odvrnil Harry. "Kako si drzneš jezi..." je začela teta s predirnim glasom, toda Vernon je zakrilil z roko, da jo je utišal. "Vse skupaj je ena sama flancarija," je nadaljeval in zabolščal v Harryja s svojimi malimi prašičjimi očmi. "Odločil sem se, da ti ne bom verjel niti besedice. Tukaj bomo ostali, nikamor ne gremo." Harry je dvignil pogled k stricu, deloma obupan, deloma pa ga je stvar že zabavala. Vernon Dursley se je zadnje štiri tedne premislil na vsakih štiriindvajset ur in vsakokrat spravil vse stvari v avtomobil, a ga nato spet spraznil. Njegovemu nečaku je bil pri tem najljubši trenutek, ko je stric pograbil sinov kovček, v katerega je Dudley, odkar ga je prejšnjič razpakiral, brez očetove vednosti spravil tudi svoje uteži; Vernon ga je hotel dvigniti v prtljažnik, potem pa se je sesedel, pri čemer se je grabil za križ, rjovel in krepko preklinjal. "Ti trdiš," je zdaj poskušal povzeti stric in spet začel korakati sem in tja, "da smo mi - Petunija, Dudley in jaz - v nevarnosti. Skupili bi jo lahko zaradi... zaradi..." ",Nekih norcev moje sorte', ja," mu je pomagal Harry "No, tega ne verjamem," je dejal Vernon in se znova ustavil pred njim. "Pol noči sem prebedel, da sem vse pretuhtal, in zdaj mi je jasno: to je samo zvijača, s katero bi si rad prigrabil hišo." "Hišo?" je ponovil Harry "Katero hišo?" "To hišo!" je zarjul stric in žila na sencih mu je začela utripati. "Našo hišo! Cene nepremičnin na tem koncu gredo v nebo! Rad bi se nas znebil, potem pa bi napravil tisti svoj hokuspokus, in še preden bi kihnili, bi bile vse pogodbe na tvoje ime in..." "Saj se ti meša!" ga je prekinil Harry. "Zvijača, s katero bi si prigrabil hišo? Menda nisi res tako butast, kot si videti?" "Kako si upaš..." je zacvilila teta, toda Vernon jo je spet utišal z zamahom roke: žalitev njegovega videza, tako se je zdelo, ni bila nič v primerjavi z nevarnostjo, ki jo je zaznal. "Samo toliko, za primer, če si pozabil," je nadaljeval Harry. "Hišo že imam, boter mi jo je zapustil. Zakaj bi torej hotel še tole? Zaradi srečnih spominov, ki me vežejo nanjo?" Temu je sledila tišina. Harryju se je zdelo, da se je stricu ta argument zdel vendarle prepričljiv. "Še naprej torej trdiš," je Vernon znova začel korakati gor in dol, "da tisti lord Mr-Mrnjav..." "Mrlakenstein, ja," ga je nepotrpežljivo prekinil Harry. "In tega ne trdim samo jaz. Če ne verjameš meni, se spomni, da ti je lani isto povedal Dumbledore, pa tudi Krallek in gospod Weasley..."

Vernon Dursley se je jezno zgrbil in Harry je uganil, da poskuša pregnati spomin na nenajavljeni obisk dveh popolnoma odraslih čarovnikov, do katerega je prišlo nekaj dni po začetku poletnih počitnic. Da sta se na njihovem pragu pojavila Krallek Kehomet in Arthur Weasley, je bilo za Dursleyjeve nadvse neprijetno presenečenje, sploh zato, ker so gospoda Weasleyja že poznali: pred leti jim je razdejal polovico dnevne sobe. "... Krallek in gospod Weasley sta ti vse podrobno razložila," je Harry vseeno neusmiljeno dokončal stavek. "Ko bom star sedemnajst, se bo razlomil varovalni urok, ki me ščiti, s tem pa se boste v nevarnosti znašli tudi vi trije. Feniksov red je prepričan, da se bo Mrlakenstein spravil na vas: lahko bi vas mučil, ker bi hotel priti do podatka o tem, kje sem, ali pa bi vas imel za vabo, prepričan, da vas bom prišel rešit." Stričev in nečakov pogled sta se staknila. Harry je bil prepričan, da se v tistem trenutku sprašujeta isto. Potem pa je Vernon odkorakal dalje in Harry je nadaljeval: "Nujno se morate skriti in Red vam je pripravljen pomagati. Zaščitili vas bodo, kot vas ne bi mogel nihče drug." Stric ni rekel nobene in se je še naprej sprehajal po sobi. Sonce je viselo že nizko nad živimi mejami. Sosedova kosilnica se je spet ustavila. "Nisi enkrat rekel, da imate Ministrstvo za čaranje?" je nenadoma vprašal stric. "Imamo," je presenečeno potrdil Harry. "No, zakaj pa nas potem ne zaščitijo oni? Saj smo vendar nedolžne žrtve, trpeče zgolj zaradi tega, ker imamo pod svojo streho človeka, ki je na listi za odstrel! Vsaj meni se zdi, da bi bili kot taki lahko deležni zaščite uradnih struktur!" Harry si ni mogel pomagati, da se ne bi zasmejal. Tako značilno za njegovega strica je bilo, da je zaupal ,uradnim strukturam' celo v svetu, ki ga je preziral in do katerega je bil vedno sumničav. "Saj si slišal, kaj sta ti povedala gospod Weasley in Krallek," je odvrnil Harry. "Bojimo se, da imajo na Ministrstvu svoje ljudi." Stric Vernon je stopil do kamina in se spet vrnil, pri tem pa je tako hudo sopel, da so mu veliki črni brki plapolali. Od pretiranega napenjanja možganov je imel obraz čisto vijoličen. "Dobro," je dejal in se spet ustopil pred Harryja. "Dobro, recimo, da pristanemo. Ampak zakaj ne more za nas poskrbeti tisti Krallek?" Harry si je uspel preprečiti, da ni zavil z očmi, a le s težavo. To vprašanje sta obdelala najmanj desetkrat. "Kot sem ti že povedal," je zagodel skozi stisnjene zobe, "Krallek varuje bunke... Vašega ministrskega predsednika." "Natanko tako - boljšega ni!" je vzkliknil Vernon in pokazal na temni televizijski ekran. Dursleyjevi so Kralleka opazili pri poročilih, ko je diskretno sledil ministrskemu predsedniku med obiskom bolnišnice. To in dejstvo, da je gospod Kehomet obvladal veščino oblačenja v slogu bunkeljnov, če ne omenjamo tudi tistega pomirljivega nekaj v njegovem počasnem, globokem glasu, ga je Dursleyjevim prikupilo, kar za vse druge čarovnike ni bilo mogoče reči. Res pa je, da ga še nikoli niso videli z uhanom v ušesu. "No, on ima drugo delo," je rekel Harry. "Ampak tej nalogi bosta pač kos tudi Hestija Jones in Dedalus Dollyna..." "Če bi nam le poslala svoj življenjepis..." je začel Vernon, a Harry je izgubil potrpljenje. Vstal je in stopil proti stricu, pri čemer je zdaj tudi sam pokazal na televizor.

"Te nesreče niso nesreče - verižna trčenja avtomobilov, eksplozije, iztirjeni vlaki in vse ostalo, kar se je zgodilo, odkar smo zadnjič gledali poročila. Ljudje izginjajo in umirajo in za tem stoji on - Mrlakenstein. To sem ti povedal že sto in stokrat: bunkeljne pobija za zabavo. Njegovo delo je celo megla - povzročajo jo morakvarji, in če se ne moreš spomniti, kaj ti stvori počnejo, vprašaj svojega sina!" Dudleyjeve dlani so samodejno šinile k ustom in jih pokrile. Ker so bile vanj uprte tako oči staršev kot Harryjeve, jih je počasi spet spustil ob bok in vprašal: "Torej... jih je več?" "Več?" se je zasmejal Harry. "Misliš več kot tista dva, ki sta napadla naju? Seveda jih je več, na stotine jih je, mogoče jih je zdaj že na tisoče, vsaj glede na to, da živijo od strahu in obupa..." "Dobro, dobro," se je jeznorito vmešal stric, "saj si dokazal svoje..." "Upam," ga je preglasil Harry. "Kajti čim bom imel sedemnajst let, vas bodo čisto vsi - Jedci smrti, morakvarji, mogoče celo inferiusi, mrtvaki, ki jih oživi coprnik lahko našli in prav gotovo vas bodo tudi napadli. In če se spomniš, kako je bilo prvič, ko si poskusil pobegniti pred čarovnijo, se boš po mojem strinjal, da potrebujete pomoč." Temu je sledilo nekaj tišine, v kateri je izzvenel skoraj otipljivi spomin, oddaljeni odmev Hagridovih silovitih udarcev po lesenih vratih koče sredi morja, ki so nato poletela s tečajev. Petunija je zrla v Vernona. Dudley je zijal v Harryja. Končno je stric izbruhnil: "Kaj pa moja služba? Kaj pa Dudleyjeva šola? Jasno, take malenkosti so vaši zabušantski bandi prav malo mar, ampak..." "Res ne razumeš?!" je zavpil Harry. "Mučili vas bodo in ubili, kot so moje starše!" "Oči," je glasno rekel Dudley. "Oči. Jaz bi šel s temile Redovci." "Dudley," se je Harry zasoplo obrnil k njemu. "Prvič v življenju si rekel nekaj pametnega." Vedel je, da je bitka dobljena. Če je bil Dudley dovolj prestrašen, da je bil pripravljen sprejeti pomoč Feniksovega reda, bosta stric in teta šla z njim: če bi se ločila od svojega Dudka, jima vendar ne bi bilo živeti. Harry se je ozrl na bahavo uro na kaminu. "Prišli bodo čez približno pet minut," je povedal, in ker se nobeden od Dursleyjevih na to ni odzval, je odšel. Slovesa - morda dokončnega - od svoje tete, strica in bratranca se je v bistvu veselil, a temu navkljub jim je bilo vsem nekako nerodno. Kaj reči drug drugemu po šestnajstih letih iskrene sovražnosti? Harry se je vrnil v svojo sobo in se najprej brezciljno posvetil nahrbtniku, nato pa skozi palice na Hedwigini kletki zrinil nekaj oreškov. Z zamolklim zvenom so pristali na njenem pločevinastem dnu, kjer so tudi obležali; sova se ni zanje niti zmenila. "Kmalu bova odšla, res kmalu," ji je obljubil. "Potem boš spet lahko letala." Oglasil se je zvonec. Harry se je za hip obotavljal, potem pa se je spet odpravil iz sobe v pritličje: preveč bi bilo pričakovati, da bosta Hestija in Dedalus z Dursleyjevimi lahko opravila sama. "Harry Potter!" je zacvilil razburjen glas v trenutku, ko je odprl vrata. Droben možic s cilindrom slezaste barve se mu je nato globoko priklonil. "V čast mi je, Harry, kot vedno!" "Hvala, Dedalus," je rekel fant, in kako nerodno mu je, je bilo jasno po nasmešku, ki ga je namenil temnolasi Hestiji. "Res prijazno od vaju, da sta pripravljena to storiti... Moja teta, moj stric in bratranec so tamle..."

"Dober dan vam želim, sorodniki Harryja Potterja!" je srečno vzkliknil Dedalus in zakorakal v dnevno sobo. Dursleyjevim ni bilo ravno prav, da jih tako naslavlja, in Harry je z nekaj tesnobe pomislil, da bi se lahko spet premislili. Dudley se je ob pogledu na čarovnico in čarovnika pomaknil bližje k mami. "Vidim, da ste že povsem nared. Izvrstno! Načrt, kot mi ga je zaupal Harry, je preprost," je nadaljeval Dedalus, pri tem pa iz žepa na telovniku izvlekel gromozansko žepno uro in se zazrl vanjo. "Odšli bomo pred njim. Ker v hiši ne smemo čarati - še vedno ni polnoleten, in Ministrstvo bi lahko dobilo izgovor, da ga aretira - se bomo odpeljali, recimo, kakšnih dvajset kilometrov daleč in se šele nato izdejanili na varno. Ne skrbite, na cilju je vse nared." Vsem je zadovoljno pokimal in nato strica Vernona vljudno vprašal. "Saj znate voziti, kajne?" "Če znam voziti? Me imate za bebca, ali kaj?!" se je raztogotil stric. "Kje pa, kje pa, gotovo ste grozno bistri, gospod. Vsaj mene bi vsi tisti gumbi in štrline čisto zmedli," se je še naprej prijazno smehljal Dedalus. Očitno je imel vtis, da je Vernonu polaskal, a ta je z vsako čarovnikovo besedo izgubljal zaupanje v načrt. "Niti voziti ne zna," si je zamrmral v brado in brki so se mu ogorčeno stresli, toda na srečo se je zdelo, da ga Dedalus in Hestija nista slišala. "Ti, Harry," je nadaljeval Dedalus, "boš počakal tukaj na svoje spremstvo. V načrtu je prišlo do manjše spremembe..." "Kako to mislite?" mu je Harry brez pomisleka skočil v besedo. "Saj bo Noruč prišel pome, potem pa se bom z njim priklopno izdejanil?" "To ne bo šlo," ga je na kratko zavrnila Hestija. "Ampak Noruč ti bo vse pojasnil." Dursleyjevi, ki so pogovor med čarovniki pozorno poslušali, a jim ni bilo nič jasno, so se zdaj zdrznili, kajti neznan glas je zavpil: "Pohiti!" Tudi Harry se je najprej ozrl okoli sebe, preden se mu je posvetilo, da se je oglasila Dedalusova žepna ura. "Res, pohiteti moramo, če se hočemo držati našega precej natančnega načrta," ji je pokimal Dedalus in jo spravil nazaj v telovnik. "Tvoj odhod, Harry, bomo poskušali uskladiti s trenutkom, ko se bodo izdejanili tvoji bunkeljni. Tako se bo urok razlomil ravno takrat, ko boste vsi odšli na varno." Zasukal se je k Dursleyjevim. "No, oditi bo treba - smo nared?" Odzval se ni nihče: stric Vernon je še naprej osuplo zijal v izbokli žep Dedalusovega telovnika. "Morda bi jih midva počakala v veži, Dedalus," je tiho predlagala Hestija, ki je želela dati Harryju in Dursleyjevim možnost, da se poslovijo na samem, nedvomno ljubeče in morda celo s solzami v očeh. Toda Harry je zamomljal: "Nikamor vama ni treba hoditi." Zakaj ne, mu ni bilo potrebno razlagati, saj je stric Vernon hip zatem glasno izjavil: "No, zdaj bomo torej šli, fant." Desnico je že dvignil, da bi Harryju segel v roko. A v zadnjem trenutku je očitno spoznal, da tega ne bo zmogel. Tako je dlan sklenil v pest ter spustil roko ob bok, pa jo spet dvignil in spustil in to je kar nekajkrat ponovil, kot bi bil nekakšen metronom. "Si pripravljen, Putko?" je vprašala teta, ki si je dala mnogo opravka z zaponko na torbici, da ji nečaka ne bi bilo treba niti pogledati. Dudley se ni odzval. Nepremično stoječ in razprtih ustnic je Harryja vsaj malo spominjal na velikana Gropa. "No, pridita," je ženo in sina pozval Vernon. Že je prikorakal do vrat dnevne sobe, ko je Dudley zamomljal: "Ne razumem." "Česa ne razumeš, Dudiko?" je vprašala teta in se zazrla v sina.

Dudley je dvignil svojo veliko, gnjati podobno roko in pokazal na Harryja. "Zakaj ne gre z nami?" Stric in teta sta otrpnila in zazijala v Dudleyja, kot bi pravkar izjavil, da si želi postati balerina. "Kaj?" je glasno vprašal Vernon. "Zakaj ne gre zraven?" "No, on pač... noče," je pojasnil stric, ki se je že zasukal k Harryju in zabolščal vanj. "Saj ne bi rad šel z nami, a ne?" "Niti slučajno," je rekel nečak. "No, vidiš," je stric pokimal Dudleyju. "Zdaj pa pridi, mudi se nam." Odkorakal je iz sobe. Slišali so, kako so se odprla vhodna vrata, toda Dudley se ni zganil in po nekaj negotovih korakih je obstala tudi teta. "Kaj pa je zdaj?" je zalajal stric, ki se je spet prikazal na vratih dnevne sobe. Zdelo se je, da se Dudley muči z mislimi, ki so bile preveč zapletene za njegov besedni zaklad. A po nekaj trenutkih očitno bolečega notranjega boja je vendarle izdavil: "Ampak kam pa bo šel?" Vernon in Petunija sta se spogledala. Dudley ju je s svojim vedenjem prav prestrašil. Tišino je presekala Hestija Jones. "No... Saj gotovo vesta, kam gre vajin nečak?" ju je nejeverno vprašala. "Vsekakor," je zatrdil stric. "K nekim norcem njegove sorte. No, Dudley, pojdimo v avto, saj si slišal tistega, hm, možakarja tamle, mudi se nam." Vernon Dursley je spet odkorakal vse do vhodnih vrat, toda Dudley mu ni sledil. "K nekim norcem njegove sorte?!" Hestija je bila skrajno ogorčena. Harry pa je bil na takšen odziv že navajen: čarovniki in čarovnice so bili dostikrat čisto iz sebe, ker je bilo najbližjim sorodnikom slavnega Harryja Potterja tako malo mar zanj in so ga celo žalili. "Je že v redu," jo je miril. "To ni važno, res ne." "Ni važno?!" je ponovila Hestija in grozeče povzdignila glas. "Se ti ljudje sploh zavedajo, kaj vse si prestal?! V kakšni nevarnosti si?! Se zavedajo, kakšen izjemen položaj imaš v srcih vseh, ki se borimo proti Mrlakensteinu?!" "Em, ne. Ne zavedajo se," je odvrnil Harry. "Po njihovem je škoda zraka, ki ga podiham, ampak jaz sem se na to že na..." "Po mojem zate ni škoda zraka." Če Harry ne bi opazil, da so se Dudleyjeve ustnice premaknile, ne bi verjel svojim ušesom. Tako je nekaj sekund zrl v bratranca, preden se je odločil, da je res spregovoril te besede; ne nazadnje je postal rdeč ko kuhan rak. A nerodno je bilo tudi osuplemu Harryju. "No... Em... Hvala, Dudley." Spet je bilo videti, da se bratranec bori s prezapletenimi mislimi, da bi jih lahko ubesedil, potem pa je zamomljal: "Rešil si mi življenje." "Pravzaprav ti nisem rešil življenja," je rekel Harry. "Morakvar bi ti izsesal dušo..." Radovedno se je zazrl v Dudleyja. To in prejšnje poletje sta se komaj kaj videla, saj se je na Rožmarinovo vrnil samo za kratek čas in je večinoma tičal v svoji sobi. A zdaj se je Harryju posvetilo, da skodelica čaja, na katero je stopil tisto jutro, morda le ni bila past. Čeprav ga je to ganilo, pa mu je po drugi strani kar odleglo, ko se je izkazalo, da je bratranec zdaj izčrpal svoje zmožnosti za izražanje čustev: potem ko je še enkrat ali dvakrat odprl usta, se je pogreznil v tišino škrlatnega obraza.

Teta Petunija je izbruhnila v jok. Hestija Jones ji je namenila odobravajoč pogled, ki pa se je sprevrgel v skrajno ogorčenega, ko je Petunija planila objet sina in ne nečaka. "K-Kako si sladek, Dudko..." mu je ihtela v prostrane prsi. "T-Tako ljubek ffantek... D-Da se mu za-zahvališ..." "Pa saj se mu sploh ni zahvalil!" se je užaljeno razburila Hestija. "Rekel je samo to, da za Harryja po njegovem ni škoda zraka!" "Ja, ampak za Dudleyja je to tako, kot bi rekel ,ljubim te'," je pojasnil Harry, ki mu je po eni strani šlo na smeh, po drugi pa je bil nekoliko razdražen; teta Petunija se je še naprej oklepala Dudleyja, kot da bi ga bratranec pravkar rešil iz goreče hiše. "Gremo ali ne?" je zarjovel stric Vernon, ki se je spet prikazal na vratih dnevne sobe. "Mislil sem, da se moramo držati natančnega načrta!" "Ja! Ja, res se ga moramo!" je pritrdil Dedalus Dollyna, ki je zbegano spremljal dogajanje v sobi in se je zdaj zbral. "Odriniti bo treba. Harry..." Okretno je stopil k njemu in mu z obema rokama stresel desnico. "Srečno. Upam, da se še kdaj vidiva. Na tvojih ramenih počiva upanje celotnega čarovniškega sveta." "O," je osupnil Harry. "No, hvala." "Drži se, Harry," se je od njega poslovila še Hestija. "Mislili bomo nate." "Upam, da bo z vami vse v redu," je rekel Harry in z očmi ošinil teto in Dudleyja. "Oh, nazadnje se bomo še spoprijateljili, boš videl," mu je veselo zagotovil gospod Dollyna in mu od vrat dnevne sobe pomahal s klobukom. Hestija se je odpravila za njim. Dudley se je nežno rešil maminega objema in stopil proti Harryju. Tega je nagonsko prijelo, da bi mu zagrozil s čarovnijami, a bratranec mu je že ponudil svojo veliko rožnato dlan. "Madonca, Dudley," je rekel Harry, medtem ko je Petunija znova zaihtela, "so te morakvarji res tako spremenili?" "Kaj vem," je zamomljal Dudley. "No, se vidiva, Harry." "Ja..." je odvrnil mladi čarovnik in segel bratrancu v dlan. "Mogoče. Pazi nase, Veliki D." Dudley bi se skoraj nasmehnil, potem pa je odhlačal iz sobe. Harry je slišal njegove težke korake, ki so zaškripali prek peska na dovozu, in nato so se zaloputnila avtomobilska vrata. Teta, ki je imela obraz še vedno zakopan v robček, se je ob tem zvoku ozrla okoli sebe. Očitno ni pričakovala, da se bo znašla v prostoru sama s Harryjem. Posmrkani robec je naglo pospravila v žep, izdavila: "No... adijo!" in odkorakala proti vratom, ne da bi ga pogledala. "Adijo," je rekel Harry. Ustavila se je in se ozrla. Fant je imel za droben trenutek sila nenavaden občutek, da bi mu rada nekaj rekla. Toda nato mu je samo na kratko pokimala in se odpravila za možem in sinom. Četrto poglavje Sedem Potterjev Harry je stekel nazaj v svojo sobo in ob oknu se je ustavil ravno v trenutku, ko je avtomobil Dursleyjevih z dovoza zapeljal na cesto. Na zadnjem sedežu je med teto Petunijo in Dudleyjem opazil Dedalusov cilinder. Avtomobil je na koncu Rožmarinove

zavil na desno, okna so za hip škrlatno zažarela v soju zahajajočega sonca in nato ga ni bilo več. Harry je segel po Hedwigini kletki, Ognjeni streli in nahrbtniku, še zadnjič s pogledom preletel svojo nenaravno pospravljeno sobo, nato pa se nerodno obtežen odpravil po stopnicah. Sovo, metlo in nahrbtnik je odložil v veži, prek katere so se širile sence večerne svetlobe. Temnilo se je naglo in zelo čudno mu je bilo stati sredi tihe hiše, ki je morda ne bo videl nikdar več. Ko so ga Dursleyjevi včasih pustili samega doma in se odšli zabavat, so mu bile samotne urice redka sreča: na hitro si je postregel s čim slastnim iz hladilnika, nato pa pohitel k igricam na Dudleyjevem računalniku ali se zavalil pred televizor in se do sitega naskakal s kanala na kanal. A spomin na te čase mu je bil nenavaden in napolnil ga je s praznino; bilo mu je, kot bi šlo za prizore iz življenja mlajšega brata, ki ga je izgubil. "Se ne bi še zadnjič razgledala?" je vprašal Hedwig, ki se ni nehala kujati in je glavo vztrajno tiščala pod perutnico. "Mogoče se ne bova vrnila nikdar več. Ne bi obujala spominov na prijetne trenutke, ki sva jih preživela tu? Mislim, poglej samo ta predpražnik; Dudley je bruhal nanj, potem ko sem ga rešil pred morakvarji... In izkazalo se je, da mi je za to celo hvaležen, si moreš misliti?... Lansko poletje pa je prav skozi ta vrata prikorakal Dumbledore..." Harryju je ob tem za trenutek zmanjkalo besed, sova pa je še naprej nepremično čemela z glavo pod perutjo. Vhodnim vratom je obrnil hrbet. "In tukaj spodaj, Hedwig..." je odprl vrata omare pod stopnicami, "sem včasih spal! Takrat me še nisi poznala... Madonca, kako je majhna! Čisto sem že pozabil..." Harry se je ozrl po čevljih in dežnikih, ki so bili zdaj pospravljeni v njej, ter se spomnil, kako se je vsako jutro zbudil zazrt v spodnjo stran stopnic, najpogosteje okrašenih s pajkom ali dvema. To so bili časi, ko ni vedel še ničesar o tem, kdo je, časi, preden so mu povedali, kako so mu umrli starši in zakaj se okoli njega vedno dogajajo tako čudne reči. Toda dobro se je spominjal sanj, ki so ga preganjale že takrat: zmedenih sanj, prek katerih so švigali bliski zelene svetlobe in enkrat - stric Vernon bi se skoraj zaletel, ko jim je Harry pripovedoval o tem - celo leteči motor... Od nekje čisto blizu se je razleglo oglušujoče grmenje. Harry se je sunkovito vzravnal in z glavo lepo treščil v nizki podboj. Postal je le toliko, da je posegel po nekaj izbranih kletvicah strica Vernona, nato pa se je z roko na temenu opotekel v kuhinjo in skozi okno pokukal na vrt za hišo. Zdelo se je, kot bi se tresel sam zrak, kot bi tema valovila. Potem pa so se ena za drugo iz nje prikazale postave, katerih iluzionistični uroki so popustili. Najbolj je izstopal Hagrid z motoristično čelado in očali, sedeč na gromozanskem motorju s črno prikolico. Drugi okoli njega so poskakali z metel, dva s koščenih in krilatih črnih konj. Harry je pograbil kljuko vrtnih vrat in planil mednje. Vsi so ga prešerno pozdravili, Hermiona se mu je vrgla okoli vratu, Ron ga je potrepljal po ramenu, Hagrid pa vprašal: "Koko, Harry? Si nared, da jo podurhamo?" "Pa še kako," se je fant ves nasmejan ozrl okoli sebe. "Ampak nisem pričakoval, da vas bo toliko." "Sprememba načrta," je zagodel Noruč, ki se je oklepal dveh velikih in prepolnih vreč, njegovo čarobno oko pa je z osupljivo naglico švigalo od temnečega neba k hiši, k vrtu in spet nazaj. "Stopimo noter, da ne bomo na očeh, pa boš vse izvedel." Harry jih je popeljal nazaj v kuhinjo, kjer so se smeje in klepetaje posedli na stole in zloščeni kuhinjski pult tete Petunije ali pa so se naslonili na njene zloščene kuhinjske naprave: Ron, suh in razpotegnjen; Hermiona, katere gosti lasje so bili

spleteni v dolgo kito; Fred in George s povsem enakim nasmeškom; Bill, ves brazgotinast in dolgolas; gospod Weasley, prijaznega obraza in vedno bolj plešast, z naočniki, ki so mu nekoliko postrani viseli na nosu; Noruč, zdelan od premnogih bitk, enonog, čigar oko se je vrtelo po očesni votlini; Tanga, katere kratka pričeska je bila svetlo rožnate barve njenega najljubšega odtenka; Wulf, še bolj siv, s še več gubami na obrazu; Fleur, vitka in lepa, z dolgimi, svetlimi srebrnkastimi lasmi; Krallek, plešast, temnopolt, širokih ramen; Hagrid s svojo podivjano brado in lasmi, stoječ sključenih ramen, da z glavo ne bi udaril v strop; Tobakarolus Smrat, majhen in umazan, s svojimi izrazitimi podočnjaki, zaradi katerih je tako spominjal na jazbečarja z občutkom krivde. Harry se je ob pogledu na zbrane počutil ves lahak in postalo mu je toplo: vse jih je imel tako zelo rad, celo Tobakarolusa, ki bi ga ob njunem zadnjem srečanju sicer najraje zadavil. "Krallek, mislil sem, da pazite na bunkeljskega ministrskega predsednika," je zaklical prek kuhinje. "Eno noč bo že preživel brez mene," je skomignil gospod Kehomet. "Ti si pomembnejši." "Harry, si videl tole?" ga je vprašala Tanga, ki je sedela na vrhu pomivalnega stroja, in pomigala s prsti levice; z nje se je lesketal prstan. "Poročila sta se?!" je vzkliknil Harry in pogledoval od nje k Wulfu. "Oprosti, da te nisva povabila, ampak poroka je bila res zelo skromna." "Super, česti..." "Dobro, dosti tega, naklepetali se boste lahko kasneje!" je glasno zarjovel Nerrga, da je na kuhinjo padla tišina. Noruč je nato odvrgel vreči k nogam in se zasukal k Harryju. "Kot ti je verjetno povedal že Dedalus, smo morali načrt A opustiti. Unetca Terdoboocha so dobili na svojo stran, s čimer so nas spravili v precejšnjo zagato. Dosegel je, da čaka zaporna kazen vsakega, ki bi to hišo priklopil na frčamrežje, sem prinesel dvernik ali bi se od tu izdejanil. Pri tem naj bi šlo za varnostni ukrep, zaradi katerega se Saj Veš Kdo ne bi mogel dokopati do tebe. Čista neumnost, jasno, saj mu to zelo dobro preprečuje urok tvoje mame. V resnici bi ti rad onemogočil, da odideš na varno. Druga težava: ker nisi polnoleten, je nad tabo še zmeraj slednik." "Je nad mano..." "Slednik! Slednik!" je nepotrpežljivo ponovil Noruč. "Urok, ki zaznava kakršno koli čarovnijo v neposredni okolici mlajših od sedemnajst let. Zaradi njega na Ministrstvu vedo, če mladoletni čarajo! Če bi ti ali kdor koli v tvoji bližini izvedel urok, s katerim bi te spravili od tu, ti bo Terdobooch takoj na sledi, Jedci smrti pa tudi! Na to, da se slednik razblini, ne moremo čakati. V trenutku, ko boš star sedemnajst, boš ob vso zaščito, ki ti jo je zagotovila mama. Na kratko: Unetec Terdobooch misli, da te je prav lepo stisnil v kot." Harry si ni mogel kaj, da se z neznanim Terdoboochem ne bi strinjal. "Kaj bomo torej naredili?" "Uporabili bomo tisto, kar nam je preostalo: prevozna sredstva, ki jih slednik ne more zaznati, saj jih lahko uporabimo, ne da bi nad njimi izvedli urok. Torej metle, žvadrne in Hagridov motor." Harry je v tem načrtu opazil več pomanjkljivosti. A jezik je obdržal za zobmi in Noruču dal čas, da sam od sebe pojasni, kako so jih odpravili. "Urok tvoje mame se bo prelomil pod dvema pogojema: ko postaneš polnoleten ali..." je Nerrga pomignil na brezmadežno kuhinjo, "ko ta hiša ni več tvoj dom. Ti in tvoji sorodniki nocoj odhajate vsak svojo pot in vsi se zavedate, da nikdar več ne boste živeli skupaj, je tako?"

Harry je prikimal. "Tokrat boš torej odšel za vedno in urok se bo prelomil v trenutku, ko boš prestopil njegov skrajni domet. Zato smo se odločili, da ga vnaprej izničimo, saj bi v nasprotnem primeru lahko samo čakali, da Saj Veš Kdo navali nate, takoj ko dopolniš sedemnajst let. Pri tem imamo prednost, ker Saj Veš Kdo ne ve, da te bomo odpeljali danes; enemu naših je na Ministrstvu ,ušlo', da boš tukaj še do trinajstega. Toda po drugi strani imamo opravka s Saj Veš Kom, zato se ne moremo zanašati na to, da bo do takrat preprosto pozabil nate; gotovo je za vsak primer na nebo nad tem koncem Anglije poslal par Jedcev. Zato smo dvanajst različnih domov obdali z vsemi varnostnimi uroki, kar jih obvladamo. Vsi torej dajejo videz, da te bomo skrili tam, in vsi so povezani s Feniksovim redom: moja hiša, Krallekovo stanovanje, hiša Mollyjine tete Muriel... kaj bi ti našteval, zdaj veš, za kaj gre." "Ja," je pritrdil Harry, a vse mu le ni bilo čisto jasno, saj je bil z mislimi pri največji pomanjkljivosti načrta. "Ti boš šel k Tanginim staršem. Čim se boš znašel v dometu varnostnih urokov, s katerimi smo obdali njun dom, boš lahko z dvernikom odpotoval v Jazbino. Razumeš?" "Em, ja," je prikimal Harry. "Ampak če na začetku mogoče res ne bodo vedeli, h kateremu od dvanajstih domov sem namenjen, jim bo to najbrž povsem jasno, ko nas bo kTanginim staršem poletelo..." na hitro je preštel zbrane, "kar štirinajst!" "A!" je rekel Nerrga. "Pozabil sem omeniti bistveno. Štirinajst nas že ne bo poletelo tja. Prek neba bo danes brzelo sedem Potterjev, vsak s spremljevalcem in vsak par bo namenjen drugam." Nerrga je zdaj izpod plašča privlekel stekleničko, polno nečesa, kar je še najbolj spominjalo na tekoče blato. Nobene več mu ni bilo treba reči; Harry je nemudoma razumel preostanek načrta. "Ne!" se je glasno uprl, da je v kuhinji kar zazvenelo. "Odpade!" "Saj sem jim povedala, da se boš razburjal," je rekla Hermiona. "Če mislite, da bom šestim dovolil tvegati življenje..." "Ker ga bomo prvič!" ga je prekinil Ron. "To je drugače, pretvarjali se boste, da sem jaz..." "No, saj ne, da se kdo tega ravno veseli, Harry," je s skrajno resnim obrazom pristavil Fred. "Predstavljaj si, da bi šlo kaj narobe in bi za vse večne čase ostali zakrneli, zateženi špeglarji!" Harry se ni nasmehnil. "Če ne pristanem, ne morete prav nič, saj potrebujete moje lase." "Na, pa si nas stisnil v kot," se je zdaj odzval George. "Seveda nimamo najmanjše možnosti, da bi prišli do kakšnega tvojega laska." "Ja, samo trinajst nas je in ti ne smeš čarati; to smo pogoreli," se je spet oglasil Fred. "Res zabavno," je rekel Harry. "Za crknit sta smešna." "Če bo treba uporabiti silo, jo pač bomo," je zagodel Nerrga, čigar čarobno oko, bolščeče v Harryja, je pri tem nekoliko zadrgetalo. "Vsi drugi smo polnoletni, Potter, in vsi smo pripravljeni tvegati." Tobakarolus se je spačil; čarobno oko se je zasukalo vstran, da se je uperilo vanj skozi Nerrgovo sence. "Ne pregovarjajmo se, čas beži. Daj mi nekaj svojih las, fant. Takoj!" "Ampak to je noro, res ni potrebe..."

"Da ni potrebe?!" ga je prekinil Nerrga. "Tam zunaj te čaka Saj Veš Kdo, ki ima na svoji strani pol Ministrstva! Potter, če imamo srečo, je pogoltnil vabo in te ima v načrtu napasti trinajstega, ampak nor bi bil, če ne bi imel na nebu nad nami enega ali dveh Jedcev, jaz bi jih na njegovem mestu vsekakor poslal v patruljo! Resda do tebe in do hiše ne morejo, dokler jih zadržuje urok tvoje mame, toda ta se bo vsak hip razlomil in hudo jasno jim je, kje približno se skrivaš. Naša edina možnost je, da jih zmedemo. Niti Saj Veš Kdo se ne more razdeliti na sedem kosov." Harry je ujel Hermionin pogled, a oči je takoj umaknil od nje. "Zato pa, Potter: bodi prijazen in nam že daj nekaj svojih las." Harry se je ozrl k Ronu, ki se je skremžil, kot bi hotel reči, naj jim pač ustreže. "Nemudoma!" je bevsknil Nerrga. Vsi pogledi so bili uprti vanj in Harry je segel k temenu, zgrabil šop las in povlekel. "Tako je prav," je Noruč prišepal bližje in iz stekleničke povlekel zamašek. "Kar noter z njimi, prosim." Fant je lase zatlačil v tekočino blatne barve, in čim so se dotaknili njene površine, se je napoj začel peniti in iz njega se je pokadilo. Potem, spet kar naenkrat, pa je postal čiste, svetle zlate barve. "Uh, videti si prav slasten, Harry," je ušlo Hermioni, a potem se je zavedla, kako je Ron privzdignil obrvi, in rahlo je zardela. "No, v primerjavi s Crabbejem in Goylom... Pa saj veš, kaj mislim. Goylov napoj je bil ko smrkelj." "No, tako. Vabe, prosim, postavite se v vrsto," je ukazal Nerrga. Ron, Hermiona, Fred, George in Fleur so stopili pred bleščeče pomivalno korito tete Petunije. "Ena vaba manjka," je opozoril Wulf. "Evo jo." je robato rekel Hagrid, zgrabil Tobakarolusa za ovratnik, ga dvignil s tal in spustil ob Fleur. Ta si je s pretirano kretnjo zatisnila nos in se naglo zrinila med Freda in Georga. "Saj sem vam rekel, da bi bil raje spremljevalec," je godel Tobakarolus. "Tiho, glista strahopetna!" ga je utišal Nerrga. "Povedal semti že, da bodo Jedci smrti, če bomo nanje dejansko naleteli, hoteli Potterja ujeti, ne ubiti! Dumbledore je zmeraj govoril, da hoče Saj Veš Kdo fanta pospraviti osebno. Spremljevalci imajo več razloga za skrb, saj se bodo Jedci spravili nanje." Ni bilo videti, da je Tobakarolusa to pomirilo, toda Nerrga je izza plašča že privlekel šest kozarčkov za žganje. Razdelil jih je, nato pa v vsakega nalil nekaj mnogobitnega napoja. "Kar hkrati, prosim." Ron, Hermiona, Fred, George, Fleur in Tobakarolus so nagnili kozarčke. Vsi so zajeli sapo in se spačili, čim so napoj pogoltnili: bilo je, kot bi jim telo začelo brbotati in se topiti kakor vosek. Hermiona in Tobakarolus sta pognala kvišku, Ron, Fred in George pa so se skrčili in lasje so jim temneli, medtem ko jih je Hermioni in Fleur vleklo nazaj v lobanjo. Povsem mirni Nerrga je zdaj razvozlal vrvi na velikih vrečah, ki ju je prinesel s sabo. Ko se je spet vzravnal, je pred njim že soplo šest Harryjev Potterjev. Fred in George sta se spogledala in hkrati izjavila: "Uau! Čisto enaka sva!" "No, ampak meni se zdi, da sem jaz še zmeraj lepši," je dodal Fred, ki si je v kotličku ogledal svoj odsev. "Fej," se je stresla Fleur, zazrta v vrata mikrovalovke. "Bill, ne glej me, nagnuzna zem!"

"Če so vam oblačila preohlapna, imam tu še manjša," jih je preglasil Nerrga, ki je pokazal na prvo vrečo, "in obratno. Ne pozabite tudi na očala, v stranskem žepu so. Ko se boste oblekli, pa vas v drugi vreči čaka še prtljaga." Pravi Harry je pomislil, da bi bila lahko to najbolj čudaška prigoda, kar jih je kdaj doživel, čeprav je bil priča že kar nekaj skrajno nenavadnim. Opazoval je, kako šest njegovih posnetkov brska po vreči, vleče iz nje oblačila, v naglici pospravlja svoja in si natika očala. Skoraj bi jih že prosil, naj pokažejo malo več spoštovanja do njegove zasebnosti, saj so se vsi slačili brez slehernega pomisleka; njegovo telo so očitno razkazovali precej manj zadržano, kot bi svoje. "Sem vedel, da se je Ginny glede tistega tatuja zlagala," je rekel Ron, ki je oparoval ,svoje' gole prsi. "Ampak, Harry, vidiš pa res slabo," je zmajala z glavo Hermiona in si nataknila očala. Ko so bili lažni Harryji končno oblečeni, so segli še v drugo vrečo in si postregli z nahrbtniki in kletkami, v katerih so bile nagačene snežne sove. "Dobro," je pokimal Nerrga, ko je nazadnje vanj zrlo sedem oblečenih Harryjev, opremljenih z očali in prtljago. "Pari bodo sledeči: Tobakarolus bo letel z mano, na metli..." "Zakaj?" je zagodel Harry najbližje vratom na vrt. "Ker je nate treba najbolj paziti!" ga je osorno oblajal Nerrga in čarobno oko se res ni več odvrnilo od njega. "Arthur in Fred..." "Jaz sem George!" se je uprl dvojček, na katerega je pokazal Nerrga. "Naju ne morete ločiti, niti kadar sva Harry?" "Oprosti, George..." "Ah, ne, saj vas samo vlečem za palico, v resnici sem Fred..." "Dovolj!" je zarenčal Nerrga. "Drugi - George, Fred ali kar koli že si - ti boš z Remusom. Gospodična Delacour..." "Midva bova letela z žvadrnom," je pohitel Bill. "Metle ji niso preveč pri srcu." Fleur se je stisnila k njemu in se zazrla vanj s tako zatelebano vdanim pogledom, da si takšnega Harry na svojem obrazu ni želel videti nikdar več. "Gospodična Granger bo s Krallkom, prav tako na žvadrnu..." Hermiona se je odzvala na nasmeh gospoda Kehometa, se postavila k njemu in videti je bilo, da ji je prav odleglo; Harry je vedel, da se tudi ona na metli ne počuti najbolje. "Torej meni ostane Ron!" je veselo vzkliknila Tanga in mu pomahala, pri čemer je prevrnila stojalo s skodelicami za kavo. Ron ni bil videti tako zadovoljen kot Hermiona. "Ta zadnji par sva pa midva, Harry. Fino, a ne?" je navdušeno vprašal Hagrid. "Z motorjem bova letela, ker me metle in žvadrni ne nesejo, sej veš. In ker z mano na zicu ni kej dosti prostora, boš moral v prikolico." "Je že v redu," se je odzval fant, čeprav ne povsem iskreno. "Jedci bodo gotovo pričakovali, da boš na metli," je pojasnil Nerrga, ki je verjetno uganil, kako je Harryju. "Raws je imel na pretek časa, da jim je o tebi lahko povedal vse, še tisto, kar jim je prej mogoče pozabil. Če torej na kakšnega naletimo, se bodo nedvomno pognali za katerim od Potterjev, ki bo videti spreten z metlo." Pri tem se je že sklonil, zavezal vrečo z oblačili vab in drugim pomignil, naj mu sledijo na vrt. "Odleteti moramo čez tri minute. Vrata pa pusti odklenjena; ko bodo prišli Jedci hišo preiskat, jih zaklenjena ne bodo ustavila... No, pridite!" Harry je pohitel v vežo po nahrbtnik, Ognjeno strelo in kletko s Hedwig, nato pa se je pridružil preostalim, ki so bili že zunaj. Kamor koli je pogledal, so metle

vršale v čarovniške roke, Hermioni je Krallek pomagal na velikega črnega žvadrna in Fleur se je na drugega povzpela z Billovo pomočjo. Hagrid je z motorističnimi očali na očeh stal ob motorju. "To je torej Siriusov motor?" "Glih ta," se mu je nasmehnil orjak. "In zadnjič, ko si se peljal z njim, Harry, sem te lahko pestoval z eno roko!" Ko je fant sedel v priklopni sedež, mu je bilo, kot bi ga dobesedno ponižali. Vsi so bili vsaj meter višje od njega in videti je bil kot otrok v zabaviščnem avtomobilčku; Ronu to seveda ni ušlo, in glasno se je zarežal. Harry si je stlačil nahrbtnik in metlo pod noge, kletko s Hedwig pa je stisnil med kolena. Zelo neudobno mu je bilo. "Arthur se je mejčkeno poigral," je povedal Hagrid, ki je Harryjevo nelagodje povsem prezrl. Okobal se je namestil na motor, ki je tiho zaškripal in se za nekaj centimetrov pogreznil v tla. "Zdej zna ene par fletnih vragolij. Tele sem se spomnil jest." Z mogočnim prstom je pokazal na škrlatni gumb ob merilcu hitrosti. "Previdno, Hagrid," ga je opozoril gospod Weasley, ki je z metlo v roki stal ob njiju. "Se zmeraj nisem prepričan, da je bilo to res pametno, in vsekakor smeš na ta gumb pritisniti samo v skrajni sili." "Tako, pa smo," jih je spet preglasil Nerrga. "Pripravite se, prosim. Nujno moramo odriniti hkrati, sicer naša ukana ne bo imela učinka." Vsi so osedlali metle. "Dobro se me primi, Ron," je naročila Tanga in Harry je opazil, kako se je prijatelj kradoma in z občutkom krivde ozrl k Wulfu ter šele nato plaho prijel čarovnico za pas. Hagrid pa je vžgal motor, ki je zarjovel kot zmaj, in prikolica je začela drhteri. "Srečno pot! Čez eno uro se dobimo v Jazbini!" je zavpil Nerrga. "Počakajte, da preštejem do tri... Ena... Dve... Ti!" Motor je glasno zabobnel in priklopni sedež silovito potegnil za sabo. Dvigovala sta se hitro, da so se Harryju oči osolzile in mu je lase odpihnilo s čela. Vsenaokrog so v nebo letele metle in mimo je šinil dolg črni rep žvadrna. Po nogah, ki jih je imel zaradi kletke in nahrbtnika stisnjene ob rob prikolice, so mu že mrgoleli mravljinci. Tako zoprno mu je bilo, da se je skoraj pozabil še zadnjič ozreti k Rožmarinovi štiri, in ko se je vendarle nagnil prek prikolice, ni mogel več uganiti, katera od hiš je prava. A s Hagridom sta se vzpenjala vse višje in višje v nebo... Potem, neznano kako, kar naenkrat, pa so bili obkoljeni. Vsaj trideset zakrinkanih postav, lebdečih visoko nad tlemi, je izoblikovalo velikanski krog, v katerega so nevede privršali člani Feniksovega reda... Kriki, blisk zelene svetlobe z vseh strani... Hagrid je zavpil in motor se je zasukal na glavo. Harry je povsem izgubil orientacijo: nad sabo je videl ulične svetilke, slišal je mnoge vzklike in komaj se je obdržal v prikolici. Hedwigina kletka, Ognjena strela in nahrbtnik so mu drseli izmed kolen... "Ne! Hedwig!" Metla se je odvrtinčila proti tlom, a v zadnjem trenutku je uspel zgrabiti naramnico nahrbtnika in vrh kletke, motor pa se je v tistem na srečo zasukal nazaj. Za trenutek mu je odleglo, toda potem se je znova zeleno poblisnilo. Hedwig je zateglo zahukala in padla na dno kletke. "Ne. Ne!" Motor je drvel dalje; Harry je za hip opazil, kako so se zakrinkani Jedci smrti razbežali, ko je Hagrid s silovito hitrostjo prebil njihove vrste. "Hedwig... Hedwig..."

Toda sova je ležala povsem negibno, bila je mlahava kakor lutka iz cunj. Tega preprosto ni mogel dojeti in na smrt ga je bilo strah za druge. Ozrl se je prek ramen, k množici, švigajoči skozi zrak, k curkom zelene svetlobe, dvema paroma, ki sta izginjala v daljavi, da ni mogel razločiti, za koga gre... "Hagrid, nazaj morava, nujno morava nazaj!" je zavpil v grmenje motorja, potegnil palico na plano, zabil kletko na tla, nepripravljen sprejeti dejstvo, da je sova mrtva. "Hagrid, Obrni!" "Jest te moram samo spraviti na varno, Harry!" je zavpil orjak in še naprej privijal plin do konca. "Ustavi! Ustavi!" je besnel Fant. Toda ko se je pri tem ozrl prek ramen, sta mu mimo ušes eden za drugim pricvrčala curka zelene svetlobe: štirje Jedci so se ločili od kroga in poleteli za njima, pri čemer so merili v Hagridov široki hrbet. Oskrbnik Bradavičarke je ostro zavil, toda zasledovalcev se ni otresel; za njima je šinilo še več kletev, in Harry se je moral stisniti v notranjost prikolice, da se jim je izognil. Nato se je, še vedno v kritju, zasukal: "Hromi!" Iz palice mu je šinil rdeč curek, ki je v četverico Jedcev zasekal praznino, saj so se naglo umaknili vsak na svojo stran. "Drži se, Harry, tole jim bo dalo vetra!" je zarjovel Hagrid in fant je obrnil glavo ravno dovolj hitro, da ga je videl pritisniti na zelen gumb ob merilcu goriva. Iz izpušne cevi je izbruhnila čvrsta stena iz opek. Harry je iztegnil vrat in videl je, kako se je še vedno lebdeča v zraku razširila. Trije Jedci so ostro zavili, da so se ji izognili, toda četrti ni imel sreče: za hip je izginil za njo, potem pa je kakor kamen padel spod opek, skupaj s trskami, v katere se je razletela metla. Eden izmed njegovih pajdašev je zavrl, da bi mu priskočil na pomoč, toda oba z letečo steno vred je kmalu požrla tema, kajti Hagrid se je nagnil nad krmilo in spet pospešil. Iz palic preostalih coprnikov je prek Harryjeve glave poletela vrsta kletev smrti; še vedno sta merila v Hagrida. Fant se je odzval z novimi uroki hromljenja: rdeča in zelena sta treščili skupaj v eksplozijo raznobarvnih isker, da je Harry pomislil na ognjemet ter bunkeljne globoko pod njim, ki se jim ni niti sanjalo, kaj se dogaja... "Še nekej bova probala, Harry, drži se!" je zavpil Hagrid in pritisnil na naslednji gumb. Tokrat je iz izpušne cevi izbruhnila velikanska mreža, toda Jedca sta bila pripravljena na kaj takšnega. Ne le, da sta se ji v loku izognila, temveč se jima je zdaj pridružil še pajdaš, ki se je prej pognal za nezavestnim coprnikom: nenadoma se je prikazal iz teme in zdaj so sledili motorju trije in vsi so za njim izstreljevali kletve. "Zdej pa se res primi, tegale bom pritisnil!" je zavpil Hagrid in Harry ga je videl z razprto dlanjo treščiti po škrlatnem gumbu ob merilcu hitrosti. Iz izpušne cevi so rjoveč, da jih ni bilo moč zamenjati s čim drugim, izbruhnili razbeljeno beli in modri zmajevski plameni. Motor je šinil naprej s hitrostjo krogle in kovina je žalostno zacvilila, Harry pa je opazil, kako so Jedci zopet ostro zavili, da so se ognili smrtonosnemu ognjenemu repu. Toda takrat se je priklopni sedež grozeče zagugal: blazni pospešek je trgal kovinske spone, s katerimi je bil pričvrščen na motor. "Vse je v redu, Harry!" je zatulil Hagrid, ki ga je izjemna hitrost položila na hrbet; motorja ni več usmerjal in prikolica je začela divje opletati. "Bom jest vse porihtal, ne skrbi!" je zavpil orjak in iz žepa na jopiču potegnil svoj rožnati dežnik. "Hagrid, pusti! Ne! Bom jaz!" "Corectium!"

Razlegel se je oglušujoč pok in prikolico je odtrgalo od motorja. Harry je še nekaj časa letel povsem naravnost, potem pa je začel izgubljati višino... V obupu je v priklopni sedež uperil palico in zavpil: "Perlatium lebdiosa!" Nehal je padati. Sedeža ni mogel usmerjati, a vsaj v zraku je ostal. Toda odleglo mu je lahko le za droben trenutek, kajti mimo njega je šinila vrsta kletev: trojica Jedcev smrti se mu je naglo bližala. "Že prihajam, Harry!" je iz teme zavpil Hagrid, toda fant je začutil, da prikolica spet tone. Kolikor se je mogel, se je stisnil vanjo, nato pa pomeril v srednjo izmed bližajočih se postav in zavpil: "Oviralis!" Urok je Jedca zadel v prsi in možak je za trenutek z vsemi štirimi obvisel v zraku, kot bi sredi leta treščil v nevidno pregrado. Eden izmed njegovih pajdašev se je komaj ognil trčenju z njim... Toda prikolica je zdaj padala ko kamen in tretji Jedec je izstrelil kletev tako natančno, da se je moral Harry sunkovito skloniti za rob. Pri tem je z glavo udaril ob sedež in si zlomil zob... "Sem že tukej, Harry, lej me!" Velika roka ga je zgrabila za plašč in ga ločila od padajoče prikolice. Harry je v zadnjem trenutku segel po nahrbtniku, nato pa se je zvlekel na motorjev sedež, kjer je obsedel tako, da se je s hrbtom naslanjal na Hagridovega. Ko sta se pognala navzgor, stran od Jedcev, ki sta jima še vedno sledila, je fant izpljunil kri, usmeril palico v izginjajoči priklopni sedež in zavpil: "Confringo!" Razneslo ga je in Harry je pomislil na Hedwig, za katero mu je bilo tako hudo. Jedca, ki je bil prikolici najbližje, je udarni val odtrgal od metle, drugi pa je naglo zavrl in izginil v temi. "Harry, oprosti, oprosti mi," je ječal Hagrid. "Koga mi je bilo, da sem probal tisto popraviti... Zdej pa nimaš kje sedeti..." "Pozabi! Ti samo privij plin!" mu je zavpil fant, ko sta se iz teme prikazala nova coprnika. Vse bolj sta se jima bližala. Ko so med njimi znova začele švigati kletve, je Hagrid divje zavijal sem in tja. Harry je vedel, da si ne upa znova pritisniti na gumb za zmajevski plamen, saj ni dovolj trdno sedel v sedlu motorja. Tako je izstreljeval v zasledovalca en urok hromljenja za drugim in ju komaj zadrževal. Zdaj jima je namenil blokadnega in najbližji Jedec je ostro zavil, da bi se mu izognil. Pri tem mu je kapuca zdrsnila z glave in v rdečem soju uroka hromljenja, ki ga je Harry izstrelil zatem, je zagledal nenavadno prazen izraz na obrazu Olieja Gumme... Olieja Gumme! "Zroxis!" je zavpil. "To je on! On je, ta je pravi!" Vpitje še vedno zakrinkanega Jedca je Harry slišal kljub grmenju motorja, oba zasledovalca pa sta v naslednjem hipu že zavrla in izginila v temo. "Harry, koga se je zgodilo?" je vprašal Hagrid. "Kam sta šla?" "Pojma nimam." Harryja je bilo strah. Zakrinkani Jedec je vzkliknil ,ta je pravi'. Kako je to vedel? Ozrl se je po na videz prazni, grozeči temi. Kje sta? Skobacal se je v boljši položaj, tako da je zdaj gledal naprej, in se oprijel oskrbnikovega jopiča. "Hagrid, poči še enkrat tisti gumb za zmajevski ogenj, spraviva se stran!" "Prov, fejst se me primi!"

Znova se je razleglo oglušujoče rjovenje in iz izpušne cevi so se pognali beli in modri plameni. Harry je začutil, kako drsi s tisto malo sedeža, ki ga je imel pod sabo, Hagrida je pritiskalo obenj in komaj se je še oklepal krmila... "Mislim, da sva se jih otresla, Harry, ratalo nama bo!" je zavpil orjak. Toda fant v to ni bil tako prepričan. Ko se je oziral levo in desno za zasledovalci, za katere je bil prepričan, da bodo prišli, ga je grabil strah... Zakaj sta se Jedca umaknila? Eden je še vedno imel palico... To je on! On je, ta je pravi! Tako je zavpil coprnik, potem ko je Harry razorožil Olieja... "Skorej sva že na cilju, še malo, pa nama bo ratalo!" se je veselil Hagrid. Harry je čutil, da se motor spušča, a lučke tam spodaj so se še zmeraj zdele daleč kot zvezde. Potem pa ga je v brazgotini začelo besno žgati in hip zatem sta se vsak s svoje strani prikazala dva Jedca, dve kletvi smrti sta ga za las zgrešili... In takrat ga je Harry zagledal. Mrlakenstein je letel kot na krilih vetra, pod njim ni bilo ne žvadrna ne metle, njegov kačji obraz se je lesketal iz teme, z belimi prsti je privzdignil palico... Hagrid je preplašeno zarjul in pognal motor navpično proti tlom. Harry se ga je oklenil kot nor in v vrtinec noči na slepo izstreljeval uroke hromljenja. Enega izmed coprnikov je videl pasti, a nato se je razlegel pok in iz motorja so bušnile iskre, začelo ga je vrteti, bila sta popolnoma brez nadzora nad njim... Mimo so šinili curki zelene svetlobe. Harry je povsem izgubil orientacijo, v brazgotini ga je še vedno žgalo in prepričan je bil, da bo vsak hip umrl. Zakrinkana postava na metli je bila komaj pol metra stran, videl je, kako je dvignila roko... "Ne!" Hagrid se je z besnim krikom vrgel z motorja naravnost na Jedca in na Harryjevo grozo sta oba padla v temo, saj je bila njuna teža za metlo preveč... Harry se je ponorelega motorja komaj oklepal, ko je zaslišal Mrlakensteina zavreščati: "Moj je!" Vsega je bilo torej konec. Kje je Mrlakenstein, ni vedel, opazil je zgolj še enega Jedca, ki se je naglo umaknil, nato pa je zaslišal: "Avada..." Bolečina v brazgotini je bila že tako silovita, da je moral pripreti oči, in takrat se je njegova palica zganila. Začutil je, kako mu je kakor močan magnet roko usmerila za hrbet, opazil skozi priščenjene veke curek zlatega plamena, zaslišal pok in besen krik. Preostali Jedec smrti je zavpil, Mrlakenstein je zavreščal "Nee!", Harry pa je tik ob svojem nosu zagledal gumb za zmajevski pogon. S prosto roko je usekal po njem in motor se je s še večjo hitrostjo pognal navzdol. "Hagrid!" je zaklical Harry in se besno oklepal motorja. "Hagrid... Accio Hagrid!" Motor je rohnel dalje, vse bližje trdim tlom. Fant z obrazom tik nad krmilom ni videl drugega kot oddaljene luči, ki so se vse bolj bližale; raztreščil se bo, saj tega ni mogel preprečiti. Izza hrbta je zaslišal besno vpitje... "Palico, Selwyn, daj mi svojo palico!" Mrlakensteina je začutil, preden ga je opazil. Zasukal je glavo in se zazrl v rdeče oči, prepričan, da je to zadnje, kar bo videl: Mojstra, ki se pripravlja, da ga znova prekolne... Potem pa je Mrlakenstein izginil. Harry se je spet zasukal naprej in zagledal na tleh pod sabo Hagrida, ki je molel od sebe vse štiri. Krmilo je divje potegnil k prsim, da ne bil treščil nanj, in stisnil zavoro, toda le nekaj trenutkov kasneje je z neverjetno silovitim, skorajda oglušujočim pljuskom treščil v blaten ribnik. Peto poglavje

Padli bojevnik "Hagrid?" Harry se je mukoma poskušal dvigniti izmed kosov kovine in usnja, ki so ga obdajali, pri čemer so se mu dlani pogrezale v blatno vodo. Ni mu bilo jasno, zakaj je Mrlakenstein nenadoma izginil, in pričakoval je, da bo vsak trenutek planil nadenj iz teme. S čela mu je prek brade mezelo nekaj toplega. Splazil se je iz ribnika in se opotekel proti velikemu temnemu obrisu na tleh. "Hagrid? Hagrid, oglasi se..." Toda temna gomila se ni zganila. "Kdo je tam? Si ti, Potter? Harry Potter?" Fant moškega glasu ni prepoznal. Potem pa je neki drug, ženski, kriknil: "Tukaj sta, Ted! Motor se je povsem raztreščil!" Harryju se je vrtelo. "Hagrid," je polzavestno ponovil in kolena so mu klecnila. Ko se je spet zavedel, je ležal na hrbtu na nečem mehkem, morda na blazinah, v prsih in desni roki pa ga je žgalo. Manjkajoči zob mu je ponovno zrasel. V brazgotini na čelu ga je še vedno kljuvalo. "Hagrid?" Odprl je oči in ugotovil, da je na zofi v neznani, z namiznimi svetilkami razsvetljeni sobi. Nedaleč stran je na tleh ležal njegov nahrbtnik, moker in blaten. Tik ob njem pa je stal svetlolas možak z okroglim trebuščkom, ki ga je zaskrbljeno opazoval. "S Hagridom je vse v redu, sinko," je dejal. "Žena je ob njem. Kako pa je s tabo? Imaš še kaj zlomljenega? Za rebra, zob in roko sem poskrbel. Aja, jaz sem Ted, Ted Tanga, Fatalin oče." Harry je sedel, a prenaglo; pogled se mu je skalil, zavrtelo se mu je in mu postalo slabo. "Mrlakenstein..." "Kar počasi," ga je Ted Tanga naglo prijel za rame in ga položil nazaj na blazine. "Srečo imaš, da si preživel. Kaj se je sploh zgodilo? Je prišlo do okvare na motorju? Bomo morali Arthurja Weasleyja po prstih, ker se ne zna zadržati, da se ne bi vtaknil v vsako bunkeljsko mašinerijo, ki mu pride pod roke?" "Ne," je dahnil Harry, saj mu je v brazgotini kljuvalo, kot bi šlo za odprto rano. "Jedci smrti, ogromno Jedcev... Ves čas so naju zasledovali..." "Jedci smrti?" je ostro ponovil Ted. "Kako to misliš? Saj niso vedeli, da boš krenil danes, čakali so vendar na trinajstega..." "Vedeli so," je odgovoril Harry. Ted Tanga je dvignil pogled k stropu, kot bi skozenj lahko videl nebo. "No, tako vsaj vemo, da smo se dovolj močno zavarovali. Hiši se torej ne bodo mogli približati bolj kot na sto metrov, in to iz katere koli smeri." Zdaj se je fantu posvetilo, zakaj je Mrlakenstein kar izginil: za razliko od njega ni mogel prek točke, do katere je segala moč urokov Feniksovega reda. Upal je le, da bodo ti vzdržali, saj si je lahko živo predstavljal, kako Mrlakenstein sto metrov nad njimi išče luknjo v velikanskem prosojnem mehurju; tako je Harry v svoji domišljiji videl zavarovano območje. Noge je zavihtel z zofe, saj je hotel k Hagridu, se na lastne oči prepričati, da je res živ. A komaj je vstal, so se odprla vrata in že se je skoznje prerinil ravno orjak. Njegov obraz je bil prekrit s krvjo in blatom, nekoliko je šepal, sicer pa mu ni bilo hujšega. "Harry!"

Prevrnil je kar dve prefinjeni mizici in še okrasni lonec s ščitovko, a razdaljo med njima je premeril v samo dveh korakih in fanta stisnil v tako krepak objem, da bi mu skoraj polomil ravno zaceljena rebra. "Tristo kosmatih, Harry, koko si se zmazal iz tistega zosa? Jest sem bil prepričan, da je z obema fertik!" "Hvala enako. Ne morem verjeti..." Obmolknil je, kajti takrat je opazil žensko, ki je vstopila v sobo za Hagridom. "Ti!" je zatulil in roko zaril v žep, toda bil je prazen. "Palico imaš tukaj, sinko," je rekel Ted in ga potrepljal po roki. "Tik ob tebi je ležala, pobral sem jo. Sicer pa je gospa, na katero si pravkar zavpil, moja žena." "O. Em... oprostite." Ko je gospa Tanga stopila bližje, je spoznal, da jo je res samo po pomoti zamenjal s Krasotillyo: njeni mehki lasje so bili svetlo rjavi in oči širše ter prijaznejše. A na Harryjev vzklik se je odzvala nekoliko vzvišeno. "Kako je z najino hčerko?" je vprašala. "Hagrid je rekel, da ste padli v zasedo; kje je Fatale?" "Ne vem," je odgovoril Harry. "Z drugimi sva kmalu zgubila stik." Gospa in gospod Tanga sta se spogledala. Fant je opazil izraz na njunih obrazih in ob tem ga je preplavila mešanica strahu in občutka krivde. Če je kdo umrl, je zaradi njega. Pristal je na načrt, dal jim je lase... "Dvernik," je nenadoma izdavil Harry. "Nujno morava v Jazbino, tam bova izvedela... Takoj vam bova sporočila... Ali pa vama bo kar Tanga, ko se bo..." "S Fatale je vse v redu, Dromeda," ji je zagotovil Ted. "Te reči obvlada, aurorji se dostikrat znajdejo v zoprnem položaju." Obrnil se je k Harryju in dodal: "Dvernik pa že čaka. Čez tri minute naj bi se sprožil, in če bi rada šla v Jazbino..." "Ja," je hitro prikimal fant, pograbil nahrbtnik in si ga nataknil na rame. "Res mi je..." Zazrl se je v gospo Tango, ki se ji je hotel opravičiti, ker jo mora pustiti v negotovosti. Za vse skupaj je vendar kriv on... A ni našel besed, ki ne bi zvenele votlo in neiskreno. "Tango, hočem reči Fatale bom prosil, da vama sporoči, ko... Hvala, da ste naju pokrpali, hvala za vse. Zdaj pa..." Vesel je bil, da se mu je mudilo za Tedom Tango, ki je že odšel, in naglo mu je sledil prek kratke veže v spalnico. Hagrid je vanjo vstopil za njima, sključen, da ne bi z glavo udaril v podboj vrat. "Tamle je, sinko." Gospod Tanga je kazal na majhno krtačo za lase s srebrnim hrbtiščem, ki je ležala na psihi. "Hvala," je pokimal Harry in že stegnil prst, da bi se je dotaknil. "Čakej, no," se je oglasil Hagrid in se ozrl. "Harry kje pa je Hedwig?" "Hedwig je... Zadeli so jo," je povedal Harry. S tem si je to šele dokončno priznal in oči so se mu osolzile, čeprav ga je bilo tega sram. Sova je bila vendar njegova sopotnica, včasih, kadar se je bil prisiljen vrniti k Dursleyjevim, pa edina prava vez s čarovniškim svetom. Hagrid je stegnil svojo veliko dlan in ga boleče potrepljal po hrbtu. "Ne sekirej se," je rekel robato. "Nič se ne sekirej. Zaživa se je imela prov fejst..." "Hagrid!" se je svareče oglasil Ted Tanga, ko je krtačo obdal svetlomoder soj, in orjak je res v zadnjem hipu segel po njej.

Harryja je povleklo v nič, kot bi ga za popek zagrabil kavelj ribiškega trnka, divje se je vrtel in s prstom je bil kot prilepljen na dvernik. S Hagridom sta naglo drvela stran od gospoda Tange in le nekaj trenutkov kasneje je z nogami tako trdo pristal na dvorišču Jazbine, da je padel na vse štiri. Zaslišal je krike. Odvrgel je krtačo, ki je nehala žareti, vstal, se na rahlo zagugal in zagledal gospo Weasley in Ginny. Hitro sta tekli po stopnicah pred stranskim vhodom, Hagrid, ki ga je prav tako vrglo na kolena, pa se je trudoma postavljal na noge. "Harry? Saj si ti pravi Harry? Kaj se je zgodilo? Kje so drugi?" je spraševala gospa Weasley. "Kako to mislite? Se še niso vrnili?" je zasopel Harry. Odgovor je bil dovolj jasno vklesan v njen bledi obraz. "Jedci so čakali na nas," je povedal. "Obkolili so nas, čim smo vzleteli. Vedeli so, da bomo odšli danes zvečer. Kaj se je zgodilo z drugimi, pa ne vem. Za nama s Hagridom so se pognali štirje, komaj sva jim ušla, in nazadnje naju je dohitel še Mrlakenstein..." V svojem glasu je zaznal opravičujoči ton, prošnjo, naj gospa Weasley razume, zakaj ne ve, kaj se je zgodilo z njenimi sinovi, toda... "Hvala bogu, da se ti ni nič zgodilo," je rekla in ga stisnila v objem, za katerega je bil prepričan, da si ga ni zaslužil. "Bi se dalo dobiti kakšen požirek žganega, Molly?" je nekoliko pretreseno vprašal Hagrid. "Da si privežem dušico, sej razumeš." Steklenico bi lahko priklicala z urokom, in ko je odhitela nazaj v hišo, je bilo Harryju jasno, da ji gre na jok. Zasukal se je k Ginny in ta je takoj ustregla neizgovorjeni prošnji, naj mu pove vse, kar ji je znano. "Ron in Tanga naj bi se vrnila prva, a sta zamudila dvernik, ki je prišel brez njiju," je pokazala na zarjavelo pločevinasto posodo za olje, ki je ležala na tleh v bližini. "Tisti," je pomignila na prastar telovadni copat, "pa bi moral biti očijev in Fredov, vrnila naj bi se druga. Vidva s Hagridom sta bila na vrsti tretja in," pogledala je na uro, "če jima bo uspelo, bosta čez približno eno minuto tukaj George in Wulf." Gospa Weasley se je spet prikazala, tokrat s steklenico žganja v roki, ki jo je izročila Hagridu. Ta jo je odčepil in jo na dušek spraznil. "Mami!" je vzkliknila Ginny in pokazala na modro luč, ki je zažarela v bližini. Svetloba je postajala vse močnejša, dokler se nazadnje nista prikazala Wulf in George, vrtela sta se in nato padla. Harryju je bilo nemudoma jasno, da je nekaj narobe: Wulf je podpiral Georga, ki je bil nezavesten, njegov obraz pa je bil ves krvav. Harry je stekel k njima in zgrabil dvojčka za noge. Skupaj z Wulfom sta ga skozi kuhinjo odnesla v dnevno sobo, kjer sta ga položila na zofo. Ko so si ga v soju stoječe svetilke lahko bolje ogledali, je Ginny zajela sapo in Harryja je stisnilo pri srcu: George je ostal brez enega ušesa. Glava okoli njega in vrat sta bila prepojena z grozljivo škrlatno krvjo. Komaj se je gospa Weasley sklonila nad sina, že je Remus Wulf zgrabil Harryja za nadlaket in ga nič kaj nežno zvlekel v kuhinjo. Vanjo se je še vedno trudil prebiti Hagrid, čigar orjaško telo skozi stranska vrata ni šlo zlahka. "Ej!" je užaljeno vzkliknil. "Koko pa delaš s Harryjem! Koj ga spusti!" Remus se ni zmenil zanj. "Katero bitje je bilo v kotu mojega kabineta, ko ga je Harry Potter prvič obiskal?" je vprašal in ga stresel. "Odgovori!" "Em, saj je bil mlevnikon, v akvariju?" Wulf ga je spustil in se trudno naslonil na kuhinjski pult.

"Koga pa je bilo to?!" je zarobanril Hagrid. "Oprosti, Harry, a moral sem preveriti," je odvrnil Wulf. "Nekdo nas je izdal. Mrlakenstein je vedel, da te bomo prepeljali na varno danes zvečer, in to bi mu lahko povedal samo eden izmed tistih, ki smo bili neposredno vpleteni v načrt. Bal sem se, da ti nisi ti." "Zakoga pa se potlej nisi spravil tudi name?" je sopel Hagrid, ki se je še vedno ruval s podbojem vrat. "Ti si vendar polvelikan," se je Remus ozrl k njemu. "Mnogobitni napoj učinkuje samo na ljudi." "Nihče iz Reda ne bi povedal Mrlakensteinu, da smo se odločili za danes," je odkimal Harry, ki na kaj takšnega še pomislil ne bi, saj nikogar izmed njih ne bi mogel imeti za izdajalca. "Mrlakenstein me je dohitel šele tik pred ciljem, najprej mu ni bilo jasno, kateri od Harryjev je pravi. Če bi mu kdo načrt izdal, bi vedel, da sem pri Hagridu." "Mrlakenstein vaju je dohitel?" je ostro vprašal Wulf. "Kaj se je zgodilo potem? Kako sta mu ušla?" Fant je na hitro poročal, da so ga Jedci nekako prepoznali za pravega Harryja in so ju nato nehali preganjati, očitno zato, ker so ga hoteli prepustiti Mrlakensteinu. Ta se je prikazal, tik preden sta s Hagridom prispela v zavetje doma Tanginih staršev. "Prepoznali so te? Ampak kako? Si kaj takega rekel ali naredil?" "Naredil?" Harry se je poskušal spomniti, kaj se je pravzaprav dogajalo, saj mu je bil celoten večer zmedena meglica strahu. "Videl sem Olieja Gummo... sprevodnika z Viteza ponočnjaka? No, hotel sem ga razorožiti in ne... Saj vendar ne ve, kaj dela, gotovo so ga prekleli z imperatorjevo!" Wulfa še ni videl tako osuplega. "Harry, čas, ko smo se razoroževali, je mimo! Ti ljudje te hočejo ujeti in umoriti! Vsaj ohromi jih, če že nočeš ubijati!" "Na stotine metrov nad tlemi smo bili! Olie ni bil pri sebi, in če bi ga ohromil, bi padel in se raztreščil, isto bi bilo, kot če bi uporabil avado kedavro! Sploh pa me je zroxis pred dvema letoma rešil pred Mrlakensteinom!" je uporno dodal. Wulf ga je spominjal na vzvišenega Pihpuffovca Zachariasa Smitha, ki se mu je posmehoval, ko je razoroževanja hotel naučiti člane Dumbledorjeve armade. "Ja, Harry," je prikimal volkodlak, ki je le s težavo ostal miren, "in temu je bila priča cela truma Jedcev! Oprosti, ampak tisto je bila res nenavadna poteza, saj ti je takrat grozila smrt. Da si jo ponovil nocoj vpričo coprnikov, ki so bili pred dvema letoma zraven ali so vsaj slišali za ta dogodek, pa je skoraj samomorilsko!" "Torej naj bi Olieja Gummo kar ubil?!" je Harry jezno vztrajal pri svojem. "Seveda ne," je odvrnil Wulf. "Ampak Jedci - kaj Jedci, vsi ljudje! - bi od tebe pričakovali, da mu boš poskušal vrniti milo za drago. Zroxis je uporaben urok, Harry, a Jedcem se očitno zdi zate značilen odziv na napad, in res bi te lepo prosil, da ti ne pride v navado!" Harry se je zaradi Wulfa počutil kot osel, a kljubovati mu vseeno ni nameraval odnehati, vsaj ne povsem. "Ljudi res ne mislim pobijati samo zato, ker so mi napoti," je rekel. "To vendar počne že Mrlakenstein!" Wulfovega odziva na to ni slišal; Hagrid se je končno uspel prebiti skozi vrata, opotekel se je do mize in se zavalil na enega izmed stolov, a ta se je pod njegovo

težo preprosto sesedel. Temu je sledila mešanica kletvic in opravičil, toda zanjo se Harry ni zmenil in spet se je obrnil k Wulfu. "Bo z Georgem vse v redu?" Ob tem vprašanju je volkodlak povsem pozabil, da naj bi ga Harry po njegovem polomil. "Upam, ampak prav gotovo bo ostal brez ušesa, saj mu ga je vzela kletev..." Od zunaj sta zaslišala glasove. Wulf se je pognal k stranskim vratom, Harry pa je skočil prek Hagridovih nog in stekel za njim. Na dvorišču sta se pojavili dve postavi, in ko jima je fant hitel naproti, je že videl, za koga gre: prva je bila Hermiona, ki je bila spet ona sama, in druga Krallek. Hermiona je takoj spustila skrivljeni obešalnik, ki sta se ga oba oklepala, in se vrgla Harryju v objem, Krallek pa ni dajal vtisa, da ju je z Wulfom vesel. Fant je prek Hermioninega ramena opazil, kako je uperil palico naravnost v volkodlakove prsi. "Kaj je rekel Albus Dumbledore, ko je zadnjič govoril z nama?" ",Harry je naše edino upanje. Verjemita vanj,'" je mirno odvrnil Wulf. Krallek je zasukal palico k Harryju, a Wulf ga je ustavil: "On je, preveril sem." "V redu, v redu," je rekel gospod Kehomet in jezno pospravil palico pod plašč. "Nekdo nas je izdal! Vedeli so! Vedeli so, da bomo zadevo izpeljali danes!" "Tako se zdi," je pritrdil Wulf, "niso pa vedeli, da bo Harryjev sedem." "To nam je bilo res v veliko pomoč," je zagodel Krallek. "Kdo vse se je že vrnil?" "Samo Harry, Hagrid, George in jaz." Hermiona je glasno zajela sapo in si usta pokrila z roko. "Kako sta jo odnesla vidva?" je Wulf vprašal Krallka. "Pet nama jih je sledilo, dva sem ranil in enega morda ubil," je poročal gospod Kehomet. "In videla sva tudi Saj Veš Koga, ki se je najinim zasledovalcem pridružil nekoliko kasneje, a je tudi kmalu izginil. Remus, veš, da zna..." "Leteti," je vskočil Harry "Tudi jaz sem ga videl, nad naju s Hagridom se je spravil." "Zato je torej odšel - da bi te dohitel!" se je posvetilo Krallku. "Ni mi bilo jasno, zakaj je preprosto odletel. Ampak, kako je vedel, da si pravi Potter?" "Harry je bil nekoliko preveč prijazen z Oliejem Gummo," je povedal Wulf. "Z Oliejem?" je ponovila Hermiona. "Ampak mislila sem, da je v Azkabanu." Gospod Kehomet se je žalostno zasmejal. "Hermiona, očitno je prišlo do množičnega pobega, le da Ministrstvo novice o njem ni spustilo v javnost. Traversu je odneslo kapuco, ko sem ga preklel, pa naj bi bil tudi on za zapahi. Ampak, povej, kako je šlo vama, Remus? Kje je George?" "Izgubil je uho," je povedal Wulf. "Izgubil je..." je s cvilečim glasom ponovila Hermiona. "Za to se ima zahvaliti Rawsu," je pristavil volkodlak. "Rawsu?!" je zavpil Harry. "Zakaj pa nisi prej..." "Tudi on je bil med spopadom ob krinko. Sploh pa je bila sectumsempra vedno njegova specialiteta. Ko bi mu le lahko vrnil milo za drago. Ampak ko jo je George skupil, sem še zanj komaj poskrbel; kmalu se niti metle ni mogel držati, toliko krvi je izgubil." Zagrnila jih je tišina in vsi štirje so se zazrli v nebo. Nič se ni zganilo na njem in zvezde, nezastrte s senco katerega od njihovih prijateljev, so jim brezbrižno vračale pogled. Kje je Ron? Kje sta Fred in gospod Weasley? Kje so Bill, Fleur, Noruč in Tobakarolus?

"Harry, pomagej mi, no!" je hripavo zaklical Hagrid, ki se je spet zataknil med vrati. Fant je bil vesel, da ima kaj početi, zvlekel ga je na plano, potem pa se je skozi prazno kuhinjo odpravil v dnevno sobo. Tam sta gospa Weasley in Ginny še vedno negovali Georga. Mama mu je zdaj ustavila krvavitev in v luči svetilke se je tam, kjer je imel nekdaj uho, lesketala čista, a velika rana. "Kako je z njim?" Gospa Weasley se je ozrla in povedala: "Nazaj mu ga ne morem pričarati, saj so mu ga odcoprali. A lahko bi bilo veliko huje... Živ je." "Ja," je pritrdil Harry. "Hvala bogu." "Sem prav slišala, da je na dvorišču še nekdo?" je vprašala Ginny. "Hermiona in Krallek," je prikimal. "Vsaj onadva," je zašepetala. Spogledala sta se. Harry si jo je tako zelo želel objeti in je nikdar več spustiti, celo popolnoma vseeno mu je bilo, da je gospa Weasley zraven... Toda še preden bi ga ta nagib lahko premagal, je v kuhinji glasno zaropotalo. "Kdo sem, ti bom že dokazal, potem ko bom videl svojega sina! Zdaj pa se mi umakni, če veš, kaj je dobro zate!" Harry gospoda Weasleyja še nikdar ni slišal tako vpiti. A že je planil v dnevno sobo in pleša se mu je lesketala od potu. Za njim je prišel še Fred in oba sta bila čisto bleda, toda brez ene praske. "Arthur!" je zaihtela gospa Weasley. "Da si se le vrnil!" "Kako je z njim?" Gospod Weasley je pokleknil h Georgu. Fred pa je ostal brez besed, prvič, odkar ga je Harry poznal, in prek zofe je zijal v ranjenega brata, kot da ne more verjeti svojim očem. Ravno takrat, morda zaradi hrupa ob očetovem in Fredovem prihodu, se je George končno zganil. "Kako se počutiš, Georgie?" je zašepetala gospa Weasley. Njegovi prsti so zatipali za manjkajočim uhljem. "Švicarski sir... Švicarski sir..." je zamrmral. "Kaj je narobe z njim?" je preplašeno zahripal Fred. "Saj se mu samo malo blede, a ne? Saj ne bo za zmeraj tak?" "Švicarski sir," je ponovil George, odprl oči in se zazrl v dvojčka. "Počutim se ko švicarski sir, ves luknjast sem, a res ne razumeš štosa, ti butelj?" Gospa Weasley je zahlipala še glasneje, Fred pa je počasi prišel k sebi. "Ti trol," je nazadnje ocenil Georga. "Kakšna beda! Na temo ušes je celo morje vicev, ti pa ne spraviš skupaj prav nič boljšega?" "No, ja," se je George zarežal objokani mami, "zdaj naju boš vsaj lahko ločila." Ozrl se je. "Živijo, Harry... Saj si Harry, a ne?" "Ja," mu je pritrdil mladi čarovnik in stopil bližje k zofi. "No, vsaj ti si prispel v enem kosu," je rekel George. "Zakaj pa nista prišla jadikovat nad mojo tugo tudi Bill in Ron?" "Nista se še vrnila, George," mu je povedala mama. Njegov nasmešek je nemudoma zamrl. Harry se je ozrl k Ginny in ji pomignil, naj gre z njim. Ko sta šla prek kuhinje, mu je tiho dejala: "Ron in Tanga bi se morala vrniti že zdavnaj. Tetka Muriel živi čisto blizu." Fant ni rekel nobene. Kako je z drugimi, ga je skrbelo, odkar se je vrnil v Jazbino, in zdaj bojazni preprosto ni mogel več odganjati: koža se mu je naježila, v

prsih mu je glasno razbijalo, v grlu ga je stiskalo. Ko sta se po temnih stopnicah spustila na dvorišče, ga je Ginny prijela za roko. Krallek je hodil sem in tja ter pri vsakem obratu ošinil nebo. Harryja je spomnil na strica Vernona, ki je - bilo je, kot bi od takrat minilo milijon let - korakal po dnevni sobi. Hagrid, Hermiona in Wulf pa so nemo stali drug ob drugem in zrli navzgor. Ko sta se z Ginny pridružila tej tihi straži, se nobeden izmed njih ni obrnil k njima. Minute so se vlekle, kot bi bile leta. Ob najmanjši sapi so se zdrznili in se ozrli k šepetajočim grmom in drevesom, v upanju, da se bo kdo izmed manjkajočih članov Reda nepoškodovan prikazal izmed njih... Potem pa se je natanko nad njimi pojavila metla in šinila proti tlom... "Onadva sta!" je zavriskala Hermiona. Tanga si je pri divjem pristanku pomagala zavirati s petami, tako da sta prst in pesek letela na vse strani. "Remus!" je vzkliknila, ko se je opotekla z metle v Wulfov objem. Njegov obraz je bil kot okamnel, povsem pepelnat in zdelo se je, da je izgubil dar govora. Ron pa se je omotično odgugal proti Harryju in Hermioni. "Samo da sta jo odnesla," je zamomljal, potem pa je Hermiona že planila k njemu in ga tesno objela. "Mislila sem... Mislila sem..." "Nič mi ni," je mežikal Ron in jo nezavedno potrepljal po ramenu. "Vse je v redu." "Ron je bil super," je s toplim glasom oznanila Tanga, vesela Wulfove bližine. "Noro dober. Enega Jedca je ohromil, naravnost v glavo ga je zadel, in če ciljaš na premikajočo se tarčo z leteče metle..." "Si ga res?" je vprašala Hermiona, zazrta navzgor v fantov obraz, pri čemer ga je z rokami še vedno objemala okoli vratu. "Zakaj si zmeraj tako presenečena?" je nekoliko godrnjaje odvrnil in se je osvobodil. "Sva se vrnila zadnja?" "Ne," je odgovorila Ginny, "še zmeraj čakamo na Billyja in Fleur, pa tudi na Noruča in Tobakarolusa. Mami in očiju grem povedat, da je s tabo vse v redu, Ron..." Stekla je nazaj v hišo. "Zakaj sta tako dolgo hodila? Kaj se je zgodilo?" je Wulf vprašal Tango in slišati je bil skoraj jezen. "Zaradi Krasotillye," je povedala. "Želi si me prav tako hudo kot Harryja, Remus, prav vztrajno se me je trudila ubiti. Ah, ko bi jo le zadela, tudi jaz imam z njo neporavnane račune. Ampak Rodolphusa sva vsekakor dobro zdelala... Ko sva prišla k tetki Muriel, pa sva zamudila dvernik in toliko je sitnarila okoli naju..." Wulf je stiskal zobe. Prikimal je, a reči ni mogel nobene. "No, kako pa je šlo vam?" se je Tanga zasukala k Harryju, Hermioni in Krallku. Opisali so vsak svojo pot, toda pri tem je na njih ves čas kakor slana ležalo vprašanje, kaj je z Billom, Fleur, Noručem in Tobakarolusom. Vedno težje so ostajali mirni. "Moral se bom vrniti k ministrskemu predsedniku. Tam naj bi bil že pred eno uro," je nazadnje dejal Krallek, potem ko je s pogledom še enkrat preletel nebo. "Sporočite mi, čim se vrnejo." Wulf je prikimal. Gospod Kehomet je preostalim pomahal, nato pa pohitel v temo, proti vhodu na dvorišče. Ko se je za mejami Jazbine izdejanil, se je Harryju zdelo, da je zaslišal komaj zaznaven pok. Po stopnicah sta pritekla gospod in gospa Weasley ter za njima Ginny. Najprej sta objela Rona, nato pa sta se zasukala k Wulfu in Tangi.

"Hvala vama," je rekla gospa Weasley. "Za najina sinova." "Ah, Molly, no," se je Tanga branila zahvale. "Kako je z Georgem?" je vprašal Wulf. "Kaj pa je z njim?" se je preplašeno oglasil Ron. "Izgubil je..." Toda preostale besede gospe Weasley so preglasili nenadni vzkliki: zaslišali so mogočne udarce žvadrnovih kril in kmalu je pristal le nekaj metrov stran. S hrbta sta mu zdrsnila Bill in Fleur, vsa prepihana, a nepoškodovana. "Bill! Hvala bogu, hvala bogu..." Gospa Weasley mu je stekla naproti, toda sin ji je dovolil le površen objem. Zazrl se je naravnost v očeta in dejal: "Noruč je mrtev." Vsi so utihnili in otrpnili. Harryju je bilo, kot bi se nekaj v njem podrlo, kot bi ga nekaj za vedno zapuščalo. "Vse sva videla," je povedal Bill in Fleur je prikimala in na licih so se ji v svetlobi iz kuhinje zalesketale solze. "Zgodilo se je tik zatem, ko smo se prebili iz obroča: Noruč in Tobi sta bila blizu, saj sta se tudi onadva usmerila proti severu. Mrlakenstein - leteti zna! - je šel naravnost nadnju. Tobi je izgubil glavo, slišal sem, kako je začel vpiti, Noruč mu je poskušal preprečiti, da bi se izdejanil, a se je vseeno. Mrlakensteinova kletev pa je Nerrgo takrat zadela naravnost v obraz, vznak ga je vrglo z metle in... Ničesar nisva mogla storiti, sledilo nama je šest Jedcev..." Billu se je glas zlomil. "Seveda mu nista mogla pomagati," je dejal Wulf. Vsi so obstali, zazrti drug v drugega. Harry vsega skupaj sploh ni mogel dojeti. Noruč, da je mrtev - to vendar ni mogoče... Noruč, tako pogumen, Noruč, ki je preživel toliko spopadov, ki je vedno preživel... Nazadnje so se vsi zavedli, čeprav ni tega rekel nihče, da nima več smisla čakati na dvorišču. V tišini so sledili gospe in gospodu Weasley nazaj v Jazbino, v dnevno sobo. Dvojčka, ki sta bila v njej že prej, sta se prešerno smejala. "Kaj pa je?" je vprašal Fred, ki je s pogledom šinil prek njihovih obrazov. "Kaj se je zgodilo? Jo je kdo..." "Noruč," je odgovoril gospod Weasley. "Mrtev je." Dvojčkoma je z obraza zbrisalo nasmešek in nadomestila ga je otopela osuplost. Nihče ni vedel, kaj storiti. Tanga je tiho ihtela v robec; Harry je vedel, da sta si bila z Noručem blizu, da je bila na Ministrstvu za čaranje njegova najljubša sodelavka, njegova varovanka. Hagrid, ki je sedel na tla v kot sobe, kjer je imel največ prostora, si je pivnal oči s svojim robcem, velikim kot namizni prt. Bill je odkorakal h kredenci in iz nje vzel steklenico Ognjenega viskija ter čaše. "Tako," je dejal in z odločnim zamahom palice poslal prek sobe dvanajst polnih čaš, da je vsak dobil svojo, trinajsto pa je dvignil predse. "Na Noruča!" "Na Noruča," so nazdravili in ponesli pijačo k ustom. "a Noruča," je nekoliko zamudil Hagrid in kolcnil. Harryja je od Ognjenega viskija v grlu zapeklo, toda zdelo se je, kot bi v njem spet vžgal čustva, razpršil odrevenelost in razblinil občutek, da je vse to neresnično, kot bi v njem spet zanetil pogum. "Tobakarolus se je torej izdejanil?" je vprašal Wulf, ki je svojo čašo spraznil v enem samem dolgem požirku. Ozračje se je v hipu spremenilo: vsi so postali napeti, zazrli so se v Wulfa in Harryju se je zdelo, kot bi si vsi želeli, da bi nadaljeval, ter se obenem bojijo, kaj bodo slišali.

"Vem, kaj misliš," se je končno oglasil Bill. "Ko sva se s Fleur vračala v Jazbino, sem se spraševal natanko to, saj je bilo vendar očitno, da so nas čakali. Ampak Tobakarolus nas gotovo ni izdal. Tega, da bo Harryjev sedem, niso vedeli, sami ste videli, kako smo jih s tem zmedli. In če ste pozabili, je to zvijačo predlagal prav Tobi. Zakaj jim ne bi povedal bistvenega? Ne, po mojem je preprosto izgubil glavo. Že tako mu ni bilo nič do tega, da bi šel zraven, a Noruč je vztrajal in Saj Veste Kdo je planil naravnost nadnju. Ob čem takšnem bi se izdejanil tudi kdo drug." "Saj Veste Kdo je ravnal natanko tako, kot je Noruč predvideval," je posmrknila Tanga. "Rekel je, da bo po njegovem Harry pri najmočnejšem in najbolj izkušenem aurorju. Najprej se je tako pognal nad Alastorja, in ko ju je Tobakarolus izdal, je šel nad Krallka..." "Ja, vze to je lepo in prav," se je nejevoljno vmešala Fleur, "toda vzeeno ne pojazni, kako zo vedeli, da bomo Arryja prepeljali na varno ravno danez. Nekdo je bil padž nepreviden. Nekomu je moralo uiti. Edino tako zo lahko vedeli za datum, ne pa za dzelotni nadžrt." Na njenem lepem obrazu so se še vedno lesketale sledi solz, a jezno je premerila zbrane in jih nemo izzivala, naj se ji upa kdo nasprotovati. Odzval se ni nihče. Edini zvok, ki je motil popolno tišino, je bilo kolcanje, ki se je pridušeno razlegalo izza Hagridovega robčka. Harry se je ozrl k njemu, k pogumnemu oskrbniku, ki je pravkar tvegal življenje, da bi rešil njegovega, k Hagridu, ki so ga enkrat že pretentali, da je Mrlakensteinu v zameno za zmajevo jajce izdal bistven podatek... "Ne!" je skoraj vzkliknil in vsi so se presenečeno zasukali k njemu; Ognjeni viski mu je nekako okrepil glas. "Mislim... če je kdo napravil napako, če mu je kaj ušlo, sem prepričan, da tega ni naredil namenoma." Še vedno je govoril nekoliko glasneje kot sicer. "Zaupati si moramo. Jaz vam zaupam. Vsem. Ne verjamem, da bi me kdor koli od vas prodal Mrlakensteinu." Tem besedam je spet sledila tišina. Vsi so zrli vanj, Harryju je postalo spet nekoliko vroče, in da bi imel kaj početi, je spil še malo viskija. Pri tem je pomislil na Noruča. Ta je vedno govoril, da je Dumbledore preveč zaupljiv. "Dobro povedano, Harry," je nepričakovano rekel Fred. "Ja, super, samo malo manj se deri: en uhelj mi je zaradi tebe že odneslo," se je nato oglasil tudi George in pri tem na kratko ošinil Freda, čigar kotički ustnic so na rahlo vzdrgetali. Wulfov pogled pa je bil nenavaden, skoraj se je zdelo, kot bi Harryja pomiloval. "Misliš, da sem bedak?" ga je izzval fant. "Ne. Mislim, da si tak kot James," je odvrnil Wulf. "Prav nečastno bi se mu zdelo, če bi samo pomislil na to, da prijateljem ne more zaupati." Harry je vedel, na kaj namiguje: da je njegovega očeta izdal ravno prijatelj, Marius Mally. Pograbila ga je nerazumna jeza. Prav rad bi se zapletel v prepir, toda volkodlak mu je že obrnil hrbet, odložil čašo na mizo in nagovoril Billa: "Nekaj je treba še opraviti. Za pomoč lahko sicer prosim Krallka..." "Ne," se je brez pomisleka odločil Bill. "Jaz bom šel s tabo." "Kam?!" sta hkrati vzkliknili Tanga in Fleur. "Po Noručevo truplo," je pojasnil Wulf. "Ne bi s tem..." je začela gospa Weasley in se proseče zazrla v Billa. "Počakali?" jo je dopolnil. "Ne. Razen če bi kdo raje videl, da ga najdejo Jedci." Nihče več se ni oglasil. Wulf in Bill sta se poslovila in odšla.

Drugi so se zdaj posedli, vsi, razen Harryja. Zavedli so se, kako nenadna in dokončna je smrt, da jim je bilo, kot bi bila dejansko med njimi. "Tudi jaz bom šel," je tedaj rekel fant. Vanj se je zazrlo deset parov osuplih oči. "Ne bodi trapast, Harry," je rekla gospa Weasley. "Kaj pa govoriš?" "Tukaj ne morem ostati." Podrgnil se je po čelu. V brazgotini ga je spet začelo zbadati. Tako ga ni mučila že celo leto. "Dokler sem tu, ste vsi v nevarnosti. Nočem, da..." "Res, prav trapast si!" ga je prekinila Molly. "Smisel današnjega podviga je bil ravno v tem, da te spravimo na varno. Hvala bogu, da nam je uspelo. In Delacourjevi so pristali, da se Fleur lahko poroči tu namesto v Franciji. Vse smo uredili, da bi ostali skupaj in pazili nate..." Ni ga razumela in zaradi njenih besed se ni počutil bolje, temveč mu je bilo še huje. "Če Mrlakenstein odkrije, da sem tukaj..." "Zakaj pa bi?" ga je znova odrezala. "Lahko bi bil na desetih različnih krajih, Harry," jo je podprl gospod Weasley. "Nobene možnosti nima, da bi odkril, v katerem od zavarovanih domov se skrivaš." "Pa saj me ne skrbi zase!" se je razjezil fant. "To nam je jasno," je tiho dejal gospod Weasley, "toda če bi odšel, bi izgubilo smisel vse, kar smo danes storili zate." "Nikamor ne greš," je zagodel Hagrid. "Madonca, Harry, po vsem, kar smo dali skozi, da bi te spravili sem?" "Ja, ne pozabi na moj prekleti uhelj!" se je oglasil še George, ki se je dvignil z blazine. "Saj vem..." "Noruč si res ne bi želel..." "Vem!" je zavpil Harry. Počutil se je stisnjenega v kot, bilo mu je, kot bi ga izsiljevali: mislijo, da ne ve, kaj so storili zanj? Res ne razumejo, da si je prav zaradi tega zdaj želel oditi: da ne bi zaradi njega izgubili še koga, utrpeli nove neizbrisne rane? V dnevni sobi je zavladala dolga in neprijetna tišina, v brazgotini pa mu je zdaj že srdito kljuvalo. Prva je spregovorila gospa Weasley. "Kje je Hedwig, Harry?" ga je prijazno vprašala. "Lahko bi jo nesli k Volframu, da ji ne bo dolgčas, in gotovo je tudi lačna." Stisnilo ga je. Resnice ji ni mogel povedati. Da bi se izognil odgovoru, je do konca spil Ognjeni viski. "Čakej, da se razve, da je spet potegnil ta kratko," se je tedaj oglasil Hagrid. "Ušel si mu, zmazal si ga, ko te je že imel pod sabo!" "Tisto nisem bil jaz," ga je gladko zavrnil Harry. "Moja palica ga je premagala. Sama od sebe." Na to se je prva nežno odzvala Hermiona. "Ampak to ni mogoče, Harry. Ali pa hočeš reči, da si sprožil neki urok, ne da bi ga nameraval? Da si se odzval nagonsko?" "Ne," jo je zavrnil. "Motor je padal, še tega nisem vedel, kje Mrlakenstein je. Palica se je sama od sebe zasukala, potegnila za sabo mojo roko in izstrelila vanj urok, kakršnega sem videl prvič. Še nikdar nisem pričaral nečesa, podobnega zlatemu plamenu."

"Pogosto se zgodi," je dejal gospod Weasley, "posebej, če si v stiski, da spraviš skupaj čarovnijo, o kakršni se ti ni niti sanjalo. Majhni otroci, preden se obvladajo, dostikrat doživijo..." "Pa ni bilo tako," je skozi stisnjene zobe zagodel Harry. V čelu ga je dobesedno trgalo, bil je jezen in obupan; zakaj si vsi domišljajo, da ima moč, ki se lahko kosa z Mrlakensteinovo? Nihče ni rekel nobene več. Vedel je, da mu ne verjamejo, in priznati si je moral, da tudi sam še nikdar ni slišal za palico, ki bi storila kaj takega. Bolečina v čelu je besno izbruhnila in lahko je le glasno zaječal. Nato je zamomljal nekaj o svežem zraku, odložil čašo in odtaval iz sobe. Ko je prečkal dvorišče, je veliki, koščeni žvadrn dvignil glavo, stresel s svojimi netopirjevim podobnimi krili, nato pa se je spet sklonil za naslednjim grižljajem trave. Harry se je ustavil ob vratih na vrt, se zazrl prek podivjanih rastlin v njem, se podrgnil po brazgotini, ki se je zdaj nekoliko umirila, in se spomnil na Dumbledorja. On bi mu verjel, prav gotovo bi mu. Ravnatelj bi tudi vedel, kako in zakaj je Harryjeva palica oživela. Na te stvari se je spoznal, razložil mu je od kod nenavadna povezava med njegovo in Mrlakensteinovo... Toda Dumbledore, Noruč, Sirius, starši in uboga sova so vsi šli nekam, od koder jih Harry ni mogel priklicati. V grlu ga je žgalo, a ne od Ognjenega viskija... Potem, povsem nepričakovano, pa se je bolečina v brazgotini spet strahovito ojačila. Ko se je zgrabil za čelo in zaprl oči, je v mislih že zaslišal vreščanje njegovega glasu. "Rekel si mi, da bom težavo rešil s pomočjo druge palice!" Pred sabo je zdaj zagledal izčrpanega starca, ki je ležal na capah, vrženih prek kamnitih tal. Ubogi mož je vreščal, grozljivo in zateglo, vreščal je od nevzdržnih muk... "Ne! Ne! Rotim vas, rotim vas..." "Lagal si lordu Mrlakensteinu, Olchenbat!" "Nisem... Prisežem, da nisem..." "Hotel si pomagati Potterju, pomagati, da mi pobegne!" "Prisežem, da nisem... Prepričan sem bil, da bo z drugo palico šlo..." "Potem pa razloži, kaj se je zgodilo. Luciusova se je razletela na kosce!" "Tega ne razumem... Povezava... obstaja samo... med vajinima palicama..." "Lažeš!" "Prosim... Rotim vas..." In Harry je videl belo roko dvigniti palico in občutil je Mrlakensteinov divji bes, videl je, kako se je krhki starec zvijal po tleh od silnih muk... "Harry?" Končalo se je tako iznenada, kot se je pričelo. Harry je tresoč stal v temi, se oklepal vrtnih vrat, srce mu je divje razbijalo, v brazgotini ga je še vedno drobno zbadalo. Nekaj trenutkov je potreboval, preden se mu je posvetilo, da sta ob njem Ron in Hermiona. "Harry, pridi nazaj v hišo," je zašepetala prijateljica. "Saj veš, da ne moreš kar oditi." "Ej, res moraš ostati tukaj," ga je Ron robato potrepljal po hrbtu. "Je vse v redu?" je vprašala Hermiona, zdaj dovolj blizu, da je videla njegov obraz. "Nisi videti najbolje." "No," se je pretreseno odzval Harry, "tako hudo kot Olchenbatu mi gotovo ni..." Ko jima je povedal vse, kar je videl, je bil Ron čisto prepadel, Hermione pa je bilo prav groza.

"Ampak v čelu ti je vendar nehalo kljuvati! Tvoja brazgotina - to se ne bi smelo več dogajati! Ne dovoli, da se povezava spet odpre, da ti vdre v misli! Isto bi ti vendar zabičal tudi Dumbledore!" Ko se ni odzval, ga je zgrabila za roko. "Harry, Ministrstvo bo kmalu njegovo, tako kot časopisi in polovica čarovniškega sveta! Ne spusti ga še v svojo glavo!" Šesto poglavje Grundelj v pižami Celotno Jazbino je še nekaj dni prevevala zaprepadenost nad tem, da so izgubili Noruča. Harry je nekako pričakoval, da ga bo videl prištorkljati skozi stranska vrata, skozi katera so, oboroženi z novicami, pogosto vstopali v hišo drugi člani Reda. Fant je vedel, da se mora zaposliti in s tem pregnati žalost in občutek krivde. Čim prej se je zato hotel odpraviti nad prvi Skrižven, ki so ga morali najti, ga uničiti ter nato poiskati naslednjega... "No, glede..." Ron je besedo Skrižvnov izgovoril zgolj z ustnicami, "ne moreš do rojstnega dneva storiti nič. Takrat se bo šele razblinil tvoj slednik. Sicer pa se moramo tako ali tako še pomeniti, napraviti načrt. Ali pa misliš..." glas je utišal v šepet, "da veš, kje so... Saj Veš Kaji?" "Ne," je priznal Harry. "Hermiona je prebrskala kar nekaj knjig," je povedal Ron. "Rekla je, da se bomo o tem pogovorili, takoj ko prideš sem." Sedela sta za mizo, pri zajtrku. Bila sta sama. Gospod Weasley in Bill sta se že odpravila v službo, gospa Weasley je šla zbudit Hermiono in Ginny, Fleur pa je odtavala v kopalnico. "Slednik se bo prelomil enaintridesetega," je rekel Harry. "To pomeni, da moram tukaj ostati samo še štiri dni. Potem grem..." "Pet," ga je odločno popravil prijatelj. "Na poroki moramo biti zraven, sicer nas bosta ubili." Harry je domneval, da Ron govori o Fleur in gospe Weasley. "To je samo še en dan več," ga je prosil Ron, ko se je začel kujati. "Jima res ni jasno, kako pomembno..." "Seveda jima ni," je skomignil Ron. "Pojma nimata. In ko sva že ravno pri tem, te moram nujno posvariti." Ozrl se je k vratom v vežo, se prepričal, da se gospa Weasley še ne vrača, potem pa se je nagnil bližje k Harryju. "Mami je to poskusila izvrtati že iz naju s Hermiono. Kaj imamo za bregom. Zdaj si na vrsti ti, zato se kar pripravi. Tudi oči in Wulf sta naju sicer izprašala, ampak tadva nista problem: ko sva jima rekla, da tega po Dumbledorjevem ukazu ne smeš povedati nikomur razen nama, sta dala mir. Mami pa ne odneha, saj jo poznaš." Ronova napoved se je uresničila že čez nekaj ur. Gospa Weasley je Harryja tik pred kosilom ločila od ostalih tako, da ga je prosila, če si gre v pralnico ogledat moško nogavico brez para; po njenem je skoraj gotovo zatavala iz njegovega nahrbtnika. Čim je stopil v malo pralnico, pa ga je nemudoma stisnila v kot. "Se mi samo zdi, ali Ron in Hermiona res sanjata, da boste vsi trije pustili Bradavičarko?" je vprašala z nadvse lahkotnim glasom, kot mimogrede. "O," je rekel Harry. "No... ja. Res jo bomo." Monga v kotu se je sama od sebe vrtela in stiskala neko oblačilo, morda telovnik gospoda Weasleyja.

"Smem vprašati, zakaj boste opustili šolanje?" se je pozanimala Ronova mama. "No, Dumbledore mi je naročil... Nekaj moram opraviti," je zamomljal Harry. "Ron in Hermiona vesta, za kaj gre, in mi hočeta pomagati." "In kaj je to ,nekaj'?" "Res mi je žal, ampak ne morem vam..." "Odkrito povedano imava po mojem z Arthurjem pravico vedeti, kaj se greste, in prepričana sem, da bi se gospod in gospa Granger strinjala z mano!" ga je prekinila gospa Weasley. Harry se je najbolj bal ravno napada v slogu ,zaskrbljeni starši'. Prisilil se je, da ji je pogledal naravnost v oči, a takrat je opazil, da so natanko takšnega odtenka rjave kot Ginnyjine. To mu ni bilo ravno v pomoč. "Dumbledore ni želel, da bi za to vedel še kdo, gospa Weasley. Res mi je žal, saj pravim. Ronu in Hermioni pa v bistvu ni treba zraven, samo na vsak način hočeta..." "Po mojem nikomur ni treba nikamor!" je zalajala in povsem odkrito navalila nanj. "Komaj polnoletni ste, vsi trije! In kakšne neumnosti so to?! Če bi bilo po Dumbledorjevem res treba kaj opraviti, je imel za to na voljo celoten Red, ki bi izpolnil vsak njegov ukaz! Harry, gotovo si ga narobe razumel. Verjetno ti je samo opisal kakšno nujno nalogo, ti pa si mislil, da je kar tvoja..." "Nisem ga narobe razumel," jo je gladko zavrnil Harry. "To moram opraviti jaz." Vrnil ji je nogavico, ki naj bi jo spoznal za svojo in je bila ovenčana z zlatimi rogozi. "In to ni moje, za Zgornje Route ne navijam." "Oh, seveda ne," se je odzvala gospa Weasley, katere glas je tako nenadoma postal spet lahkoten, da je bilo kar srhljivo. "Jasno, da ne. No, Harry, dokler si še tu, pa boš gotovo lahko pomagal pri pripravah na Billovo poroko, kajne? Toliko dela nas še čaka." "Ja, no, seveda," je Harryja zmedla ta nagla sprememba teme pogovora. "Res si sladek," je še rekla, se nasmehnila in zapustila pralnico. Od tistega trenutka dalje je Harryju, Ronu in Hermioni nalagala toliko opravil, da še misliti niso mogli. Najprijaznejša razlaga njenega ravnanja je bila, da jih je s tem poskusila obraniti žalovanja za Noručem in grozljivih spominov na pobeg z Rožmarinove. Toda po dveh dneh neprestanega loščenja pribora, razporejanja darilc za goste na poroki, trakov in rož glede na njihovo barvo, izganjanja vrtnih palčkov in priprave brezštevilnih pladnjev kanapejev, ki je potekala pod budnim očesom gospe Weasley, jo je Harry osumil drugačnega vzgiba. Vse naloge, ki jim jih je dodelila, so jih ločile. Tako se z Ronom in Hermiono ni imel prilike na samem pogovoriti vse od prvega večera dalje, ko jima je povedal, kako je Mrlakenstein mučil gospoda Olchenbata. "Po mojem bi vam mami rada preprečila, da se pripravite na pot, ker vas bo s tem zadržala tukaj," je Ginny pridušeno zaupala Harryju, ko sta tretjega večera po njegovem prihodu pogrinjala mizo. "Res ne vem, kako si to predstavlja," je zamrmral Harry. "Mi naj tukaj pripravljamo paštetice v maslenem testu, bo že kdo drug pospravil Mrlakensteina?" To je rekel, ne da bi prej vsaj malo pomislil. Ginny je postala bela ko zid. "Torej je res?" je vprašala. "Poskusili ga boste ubiti?" "Tega... Ne... Samo hecal sem se," se je izmikal Harry. Zrla sta drug v drugega in Ginny je bila videti pretresena, a v njenih očeh je bilo še nekaj. Harry se je nenadoma zavedel, da sta tokrat prvič sama vse od tistih nakradenih trenutkov v mirnih zakotjih šolskega parka. Prepričan je bil, da se jih

spominja tudi ona. Tako sta se oba zdrznila, ko so se vrata odprla in so v kuhinjo prikorakali gospod Weasley, Krallek in Bill. Zdaj so drugi člani Feniksovega reda pogosto prihajali na večerjo, saj je Jazbina nadomestila Trochnmrkow trg dvanajst. Gospod Weasley je razložil, da je po smrti Dumbledorja, njihovega poverjenika, slednji postal vsak, ki mu je ravnatelj zaupal naslov starega štaba. "In ker nas je zdaj okoli dvajset, je urok zvestobe močno razvodenel. Jedci imajo dvajsetkrat več možnosti, da iz nekoga izvlečejo naslov. Tako res ne moremo pričakovati, da bo še dolgo ostal skrivnost." "Ampak Raws je Jedcem gotovo že davno povedal, kje je," je menil Harry. "Hja, Noruč je v nekdanji štab nastavil nekaj kletev prav za primer, da bi si ga Raws drznil obiskati. Seveda pa ne moremo biti prepričani, da bodo delovale. Zato bi bilo noro, če bi se še zmeraj zbirali tam." V kuhinji je bilo tistega večera toliko ljudi, da je bilo z nožem in vilico presneto težko manevrirati. Harry se je znašel tik ob Ginny in zaradi tistega, kar je med njima pred kratkim ostalo neizrečeno, si je močno želel, da bi bil vsaj nekaj stolov stran. Zelo se je trudil, da se s komolcem ne bi slučajno dotaknil njene roke, in tako je komaj razrezal piščanca. "O Noruču nič novega?" je vprašal Billa. "Nič," mu je odgovoril. Nerrge niso mogli pokopati, saj Bill in Wulf nista našla trupla. Zaradi teme, v kateri je potekala divja bitka, je bilo težko reči, kje natančno je pristalo. "Preroške novice niso niti omenile, da je umrl, pa tudi o kakšnem truplu niso poročale," je nadaljeval Bill. "Ampak to ne pomeni kaj dosti. Zadnje čase prikrijejo marsikaj." "In še zmeraj niso razglasili datuma zaslišanja, pa čeprav sem kot mladoleten na debelo čaral, ko sem bežal pred Jedci?" je zaklical Harry vzdolž mize gospodu Weasleyju, ki je odkimal. "Ker vedo, da sem se bil prisiljen braniti, ali ker jim ne bi bilo prav, če bi ljudje izvedeli, da me je napadel Mrlakenstein?" "Prej drugo. Tepeshkar noče priznati, da ima Saj Veš Kdo že toliko moči, pa tudi novice o množičnem pobegu iz Azkabana ne spusti v javnost." "Ja, le zakaj bi ljudem povedali resnico?" se je namrdnil Harry in tako močno stisnil nož v desnici, da mu je izstopila sicer šibka brazgotina, bela na porjaveli koži: Ne bom več lagal. "Res ni na Ministrstvu nikogar, ki bi mu povedal svoje?" je jezno vprašal Ron. "Ljudi je pač strah, Ron," mu je odgovoril oče. "Strah, da bodo naslednji izginili oni, da bodo napadli njihove otroke! Naokrog krožijo res grozne govorice in tudi sam ne verjamem, da je profesorica bunkljelogije na Bradavičarki dala odpoved. Nihče je ni videl že cele tedne. Tepeshkar pa se lepo zapira v svojo pisarno in menda ga po ves dan ni iz nje. Res upam, da pripravlja kakšen dober načrt." Pogovor je zamrl, saj je gospa Weasley odčarala njihove krožnike v pomivalno korito in postregla z jabolčno pito. "Domeniti ze moramo, kako te bomo zakrinkali, Arry," se je oglasila Fleur, ko so vsi dobili kos posladka. "Med poroko," je dodala, ko je bil videti zmeden. "Zeveda nobeden od nažih goztov ne bo Jededz zmrti, toda prav mogodže je, da bi kdo zpil kakžen kozaredz prevedž in bi mu kaj užlo." Harry je iz tega razbral, da Fleur še vedno sumniči Hagrida. "Tudi to bo prišlo na vrsto," se je s čela mize, kjer je sedela, oglasila gospa Weasley. Na nosu so ji čemeli naočniki in skoznje je zrla v neznanski seznam opravil,

ki jih je zapisala na dolg kos pergamenta. "Ampak najprej se pomenimo tole: Ron, si že pospravil svojo sobo?" "Zakaj?!" se je razburil Ron, treščil žlico na mizo in grdo zabolščal v mamo. "Zakaj moram pospraviti svojo sobo? S Harryjem nama je najbolj všeč natanko takšna, kot je!" "Mladi mož, do poroke tvojega brata nas loči samo še nekaj dni..." "Se bosta mogoče vzela v moji sobi?!" jo je besno prekinil. "Ne! Zakaj, v imenu Merlinovega povešenega levega..." "Tako se z mamo ne govori!" ga je odločno utišal gospod Weasley. "Pa ubogaj jo." Ron je besno premeril starše, potem pa znova poprijel žlico in napadel še zadnjih nekaj grižljajev pite. "Saj ti bom pomagal, tudi zaradi mene imaš tako razmetano," se je ponudil Harry, toda gospa Weasley ga je takoj odvrnila od tega. "Ne, Harry, res bi raje videla, če bi z Arthurjem očistila kurnik. In Hermiona, bi bila tako prijazna in bi zamenjala posteljnino na postelji, v kateri bosta spala monsieur in madame Delacour. Saj veš - prišla bosta že jutri, ob enajstih dopoldan." Toda izkazalo se je, da s kokošnjakom ni kaj dosti dela. "Tega ni treba, em, omeniti Molly," je nekoliko v zadregi rekel Ronov oče, ko mu je zastavil pot do njega, "ampak Ted Tanga mi je poslal večino tistega, kar je ostalo od Siriusovega motorja, in, em, vse skupaj sem skril - hočem reči spravil - tjale noter. Fantastična mašinerija: med kokošmi imam izpušno plinjavko, kot se temu menda reče, naravnost sijajen akumulator in imel bom izvrstno priložnost ugotoviti, kako delujejo zavore. Vse delce bom poskusil sestaviti, čim bo Molly... torej, takoj ko bom imel čas." Vrnila sta se v hišo in gospe Weasley ni bilo nikjer, zato je Harry hitro švignil po stopnišču vse do Ronove podstrešne sobe. "Saj že pospravljam, saj... Aja, ti si," si je oddahnil Ron, ko je Harry vstopil. Legel je nazaj na posteljo, s katere je očitno ravnokar skočil. Soba pa je bila prav tako razmetana, kot je bila ves teden. Razlika je bila samo v tem, da je zdaj v kotu sedela Hermiona s svojim dolgodlakim mačkom oranžne barve ob nogah. Knjige, izmed katerih je Harry nekatere prepoznal kot svoje, je razvrščala na dva orjaška kupa. "Živijo," je rekla, ko je sedel na svojo zložljivo posteljo. "Kako pa je uspelo pobegniti tebi?" jo je vprašal. "Oh, Ronova mami je pozabila, da naju je z Ginny že včeraj prosila, naj zamenjava posteljnino," je povedala. Numerologijo in gramatiko je vrgla na en kup, Vzpon in padec mračnih sil pa na drugega. "Ravno sva se pogovarjala o Noruču," mu je povedal Ron. "Po mojem je preživel." "Ampak Bill je videl, kako je vanj priletela kletev smrti," ga je opozoril Harry. "Že, samo Jedci so se spravili tudi nanj," je rekel Ron. "Kako je lahko prepričan, kaj je videl?" "Čeprav bi ga kletev smrti zgrešila, je vseeno padel najmanj tristo metrov globoko," je vskočila Hermiona in potežkala Ekipe guidditcha v Britaniji in na Irskem. "Lahko bi uporabil oklopni urok..." "Fleur je rekla, da mu je palico odneslo iz rok," je odkimal Harry. "Dobro, no, če bi res tako rada, da je mrtev..." je zagodel prijatelj in boksnil v blazino, da bi mu bilo udobneje.

"Seveda si tega ne želiva!" je osupnila Hermiona. "Grozno je, da je mrtev! Ampak tako pač je!" Harry je zdaj prvič pomislil na Noručevo truplo, zveriženo, kot je bilo Dumbledorjevo, a čarobno oko mu je verjetno še naprej švigalo sem in tja... Prizor, kot si ga je predstavljal, se mu je zdel odvraten, a obenem ga je prav čudaško sililo na smeh. "Jedci so gotovo pospravili za sabo, zato ga tudi nihče ni našel," je modroval Ron. "Ja," je temu pritrdil Harry, "tako kot je Barty Hulesh pospravil truplo svojega očeta: ga začaral v kost in jo zakopal pred Hagridovo kočo. Tudi Nerrgi so verjetno spremenili obliko in ga nagačili..." "Nehajta!" je zacvilila Hermiona. Osupli Harry se je ozrl k njej ravno v zadnjem trenutku, da je še videl, kako je s Strokovnjakovim silabarjem pred sabo izbruhnila v jok. "Oh, ne," je zavzdihnil in se hitro začel kobacati z zložljive postelje, da bi stopil k njej. "Nisem te hotel..." Toda vzmeti na Ronovi postelji so glasno zaškripale in rdečelasi fant je bil v enem skoku pri Hermioni. Z desno roko jo je objel prek ramen, z drugo pa pobrskal po žepu kavbojk in iz njega potegnil robec odvratnega videza, s katerim je nekoliko prej čistil pečico. Hitro je segel po palici, jo usmeril v capo in dejal: "Tergeo." Palica je posrkala večino masti. Precej zadovoljen sam s sabo je nato Hermioni ponudil robček, iz katerega se je še nekoliko kadilo. "O... Hvala, Ron. Oprostita..." Obrisala si je nos in kolcnila. "To je ta-ako grozno, a ni? Ti-ik po Dumbledorju... Ni-ikoli ne bi niti pomislila, da bi No-oruč lahko umrl, tako močan je bil!" "Hvala enako," se je razumevajoče odzval Ron in jo stisnil k sebi. "Ampak, saj veš, kaj bi nam rekel, če bi bil še živ?" "Neprestano bodite na preži," je prikimala Hermiona in si obrisala oči. "Tako je," je pritrdil. "Rekel bi, naj se iz tega, kar se je zgodilo njemu, kaj naučimo. In jaz sem se naučil, da ne smemo zaupati tistemu strahopetnemu smrduhu Tobakarolusu!" Hermiona se je pretreseno nasmehnila in se nagnila za še dvema knjigama. Trenutek kasneje je fant naglo umaknil roko z njenih ramen, saj ji je Pošastna knjiga o pošastih padla iz rok naravnost na njegovo nogo. Obenem se je rešila pasu, ki jo je oklepal dolga leta, in besno ga je ugriznila v gleženj. "Oprosti, oprosti!" je vzkliknila Hermiona, ko je Harry knjigo zvlekel z Rona in jo znova opasal. "Kaj sploh misliš narediti z vsemi temi knjigami?" je vprašal Ron in se vrgel nazaj na posteljo. "Poskušam se odločiti, katere bomo vzeli s sabo," je pojasnila. "Ko bomo šli iskat Skrižvne." "Aja, seveda," se je z dlanjo tlesknil po čelu. "Pozabil sem, da se bomo na lov za Mrlakensteinom pognali z bibliobusom." "Ha, ha," je odvrnila in se zazrla v Strokovnjakov silabar. "Sprašujem se... Bomo morali prevajati rune? Možno je... Kar vzela jo bom, za vsak primer." Silabar je odložila na višjega od kupov in segla po Zgodovini Bradavičarke. "Poslušajta," je začel Harry. Vzravnal se je. Ron in Hermiona sta se oba zazrla vanj z mešanico naveličanosti in neposlušnosti. "Vem, da sta po Dumbledorjevem pogrebu hotela z mano..." je nadaljeval.

"Saj sem vedel," je Ron rekel Hermioni in zavil z očmi. "Tipično," je zavzdihnila in se spet posvetila knjigam. "Vesta, Zgodovino Bradavičarke bom kar vzela s sabo. Čeprav se ne bomo vrnili tja, nekaj ne bi bilo prav, če je ne bi imela pri..." "Poslušajta!" je ponovil Harry. "Ne, Harry, ti poslušaj," ga je zavrnila. "S tabo greva. To smo se zmenili že pred meseci... Oziroma v bistvu že pred davnimi leti." "Ampak..." "Utihni," mu je svetoval Ron. "Sta res prepričana, da sta dobro premislila?" je vztrajal Harry. "Pa poglejmo," je zagodla Hermiona, se s pogledom zapičila v Harryja in Na potovanjih s troli treščila na kup odvečnih knjig. "Cele dneve že pakiram, da bi lahko odšla s tabo, kadar koli bi si slučajno zaželel. In samo toliko, v vednost: zato sem morala poseči po precej zapletenih čarovnijah, da ne govorim o tem, kako sem pod budnim očesom Ronove mame pretihotapila sem celotno Nerrgovo zalogo mnogobitnega napoja. Svojim staršem sem nadalje spremenila spomin in zdaj sta prepričana, da sta Wendell in Monica Wilkins in je njun življenjski cilj živeti v Avstraliji. Seveda sta ga uresničila. In to sem naredila samo zato, da bi ju Mrlakenstein težje izsledil in iz njiju izvlekel kaj o meni. Ali o tebi, saj sem doma, žal, o tebi govorila kar pogosto. Če preživimo lov na Skrižvne, bom mami in očija poiskala ter urok preklicala. Če pa ga ne bomo... No, po mojem je dovolj močan in bosta še dolgo varna in srečna. Kajti Wendell in Monica Wilkins ne vesta, da imata hčerko." Oči so ji spet zalile solze. Ron je znova vstal, jo objel in se Harryju namrščil, češ: res bi bil lahko malo bolj obziren. Harry ni vedel, kaj naj reče, ne nazadnje tudi zato, ker je bilo tako skrajno nenavadno, da bi netaktnost komu očital ravno Ron. "Ampak... Hermiona, oprosti... Ni se mi..." "Ni se ti posvetilo, da midva prav dobro veva, kaj se lahko zgodi, če greva s tabo? No, to nama je jasno. Ron, pokaži mu, kaj si naredil." "Ah, ne, ravnokar je jedel," jo je zavrnil. "Pa vseeno, kar naj vidi!" "Oh, tudi prav. No, pridi." Ron je že drugič spustil Hermiono in odcopotal do vrat. "Greš?" "Kam?" je vprašal Harry in se odpravil za njim na mali podest. "Spustis," je zamrmral Ron, ki je palico že uperil v nizki strop podesta. Tik nad njunima glavama so se prikazala zaklopna vratca, se odprla in k njima se je spustila lestev. Skozi kvadratno luknjo v stropu pa se je razlegalo grozljivo, sesljajoče ječanje in zasmrdelo je po kanalizaciji. "To je vaš grundelj!" je uganil Harry, čeprav nikoli ni srečal bitja, ki je občasno kalilo nočni mir. "Ja," je z lestve prikimal Ron. "Pridi ga pogledat." Harry se je odpravil za njim in prek tistih nekaj klinov splezal na miniaturno podstrešje. Z glavo in rameni je bil že skozi loputo, ko je šele opazil v klobko zvito bitje, čeprav je bilo komaj kakšen meter stran. Na podstrehi je bilo precej temno in grundelj je spal, pri čemer je imel svoja velika usta na široko razprta. "Ampak... Videti je... A grundlji nosijo pižame?" "Ne," je odkimal Ron. "Pa tudi rdečih las običajno nimajo, da o gnojnih mehurjih sploh ne govoriva."

Harry si je stvor natanko ogledal in se odločil, da se mu nekoliko gabi. Po velikosti in obliki je bil podoben človeku, na sebi pa je očitno imel - zdaj so se fantove oči privadile na temo - staro Ronovo pižamo. Harry je bil tudi prepričan, da so grundlji v splošnem precej sluzasti in plešasti, ne pa tako lasati in prekriti z vijoličastimi mehurji. "On je jaz, razumeš?" ga je vprašal Ron. "Ne," je rekel Harry. "Ne razumem." "Ti bom razložil v moji sobi, smrad me že malo daje," je prijatelj zamahnil z roko. Spustila sta se po lestvi, ki jo je Ron začaral nazaj v strop, in se znova pridružila Hermioni. Ta je še vedno razvrščala knjige na dva kupa. "Ko bom odšel, bo grundelj prišel živet v mojo sobo," je pojasnil Ron. "Mislim, da se tega prav veseli... Dobro, težko je reči, ker zna samo ječati in se sliniti, ampak kadar to omeniš, dosti kima. No, kakor koli, on bo jaz z glivičnim ožigom. Super, a ne?" Harry je bil še zmeraj čisto zmeden. "Ja, pa je!" si je sam pritrdil Ron, obupan, ker prijatelj ni dojel, za kako bistroumen načrt gre. "Lej, ko se mi trije ne bomo prikazali na Bradavičarki, bodo vsi pomislili, da sva s Hermiono s tabo. Ja? No, torej bodo šli Jedci naravnost nad najine družine, da bi izvedeli, kje si." "Glede mene bodo, upam, prišli do zaključka, da sem odšla skupaj z mami in očijem: veliko čarovnikov, ki so se rodili bunkeljnom, razmišlja trenutno samo o tem, kako bi se čim prej nekam skrili," je vskočila Hermiona. "Ja, mi pa cele družine ne moremo skriti, bilo bi preveč sumljivo, in moji tudi ne morejo kar pustiti svojih služb," je nadaljeval Ron. "Zato bomo razširili novico, da sem resno bolan, da imam glivični ožig in tako ne morem v šolo. Če bi se kdo oglasil, da bi to preveril, mu mami in oči lahko pokažeta grundlja, ki bo ves prekrit z gnojnimi bulami ležal v moji postelji. Glivični ožig je grozno nalezljiv, zato mu prav blizu ne bodo hodili. Da bo samo ječal, pa je tudi vseeno, saj menda ne moreš več govoriti, ko se ti glive razširijo na jeziček." "In tvoja dva se s tem načrtom strinjata?" je nejeverno vprašal Harry. "Oči se. S Fredom in Georgem mi je celo pomagal dodelati grundlja. Mami pa... Saj vidiš, kakšna je. S tem, da gremo, se ne bo sprijaznila, dokler ne bomo odšli." Temu je sledila tišina, ki jo je motila le Hermiona, saj je še vedno razporejala knjige. Ron se je nemo zazrl vanjo, Harry pa je pogledoval od enega do drugega in ostal je brez besed. Da sta toliko napravila za varnost svojih družin, ga je prepričalo v njun trdni namen bolj, kot bi ga kar koli drugega; čeprav sta natanko vedela, kako nevarno bo, sta vsekakor nameravala z njim. Hotel jima je povedati, koliko mu to pomeni, a preprosto ni našel besed. V tišino se je prek štirih nadstropij prikradlo vpitje gospe Weasley. "Ginny je verjetno pozabila v tretje zloščiti objemke za prtiče," se je nakremžil Ron. "Res ne razumem, zakaj morajo Delacourjevi priti že dva dni pred poroko." "Fleurina sestra bo družica in mora biti tu za generalko, a je še premlada, da bi prišla sama," je pojasnila Hermiona, ko je neodločno prelistavala knjigo Na dopustu s harpijo. "Ampak mami je že zdaj na koncu z živci, in če bo pod našo streho še več ljudi, se ji bo gladko strgalo," je zagodel Ron. "Za nas je bistveno," je rekla Hermiona, ki je Teorijo obrambne magije brez pomislekov zalučala v koš in je že segla po Oceni evropskih čarovniških izobraževalnih institucij, "da se odločimo, kje bomo začeli iskati. Vem, da bi najprej

rad šel v Godricov Dol, Harry, to si povedal, ampak... No... Se ne bi osredotočili na Skrižvne?" "Če bi vsaj približno vedeli, kje naj jih iščemo, bi bil takoj za," se je zamislil Harry, ki je bil prepričan, da Hermiona ne razume, zakaj si pravzaprav želi obiskati Godricov Dol. Tja je resda hotel tudi zaradi groba svojih staršev, a imel je močan občutek, da se mu bo tam razjasnilo marsikaj pomembnega. Tega sicer ni znal razložiti, toda v Dolu je vendar preživel Mrlakensteinovo kletev smrti; zdaj ko je bil pred njim izziv, da ta dosežek ponovi, ga je vleklo v kraj, kjer se je to zgodilo. Mogoče bo potem razumel, kako je do tega prišlo... "Kaj pa, če Mrlakenstein pričakuje, da boš šel v Godricov Dol?" ga je opomnila Hermiona. "Mogoče si je rekel, da boš hotel obiskati grob svojih staršev, čim boš lahko odpotoval, kamor boš hotel." Na to Harry ni pomislil. Ko se je trudil najti argument, s katerim bi jo zavrnil, pa se je oglasil Ron, ki je očitno tuhtal po svoje. "Tale R. A. B.," je rekel. "Saj vesta, tisti tip, ki je ukradel pravi medaljon?" "Čisto možno je, da je ženska," ga je opomnila Hermiona. "Zaradi mene, če je grundelj," se je namrdnil Ron. "Ampak napisal je, da ga bo uničil, a ne?" Harry je k sebi potegnil nahrbtnik in iz njega izvlekel lažni Skrižven, v katerem je bilo še vedno zloženo sporočilo. ",Pravi Skrižven sem ukradel in nameravam ga uničiti, čim bo to mogoče'," je prebral. "No, kaj, če ga je?" je rekel Ron. "Potem ga nam ni treba." "Že, ampak pravi medaljon moramo vseeno izslediti," ga je opomnila Hermiona. "Prepričati se moramo, ali ga je res uničil ali ne." "In ko se že dokoplješ do Skrižvna - kako ga sploh uničiš?" je vprašal Ron. "No," je rekla, "v zvezi s tem sem si prebrala marsikaj." "Kje?" se je začudil Harry. "Mislil sem, da v knjižnici ni niti ene knjige o Skrižvnih." "Tam jih res ni," je zardela. "Dumbledore jih je vse odstranil iz nje, ni pa jih... Ni jih uničil." Ron se je široko razprtih oči vzravnal. "Kako, v imenu Merlinovih spodnjic, pa ti je uspelo priti do njih?" "Nisem... Nisem jih ukradla!" se je obupano branila in pogledovala od Rona do Harryja. "Šlo je za knjige iz knjižnice, čeprav jih je Dumbledore pospravil. In če si res ne bi želel, da kdo pride do njih, bi jih gotovo lahko veliko bolje..." "Bi že odgovorila?" jo je ustavil Ron. "No, prav lahko je bilo," je skesano priznala. "Čisto navaden osnovni priklic sem izvedla. Saj vesta - accio. Preprosto poletele so skozi okno Dumbledorjevega kabineta in pristale v dekliški spalnici." "Ampak... kdaj si to naredila?" jo je vprašal Harry, ki je zrl vanjo občudujoče in nejeverno obenem. "Tik po njegovem - Dumbledorjevem - pogrebu," je tiho zacvilila. "Čim smo se zmenili, da bomo pustili šolo in šli za Skrižvni. Ko sem se vrnila gor po svoje stvari, sem... Pomislila sem, da bi bilo dobro, če o njih izvemo čim več... Bila sem sama... in poskusila sem... in delovalo je. Priletele so skozi odprto okno in pospravila sem jih v zaboj." Debelo je pogoltnila in proseče dodala: "Saj Dumbledore ne bi bil jezen, kajne? Tega vendar ne bomo izrabili za to, da bi napravili Skrižven..."

"Se ti mogoče zdi, da se pritožujeva?" je rekel Ron. "Raje povej, kje imaš vse te bukve zdaj." Hermiona je s pogledom preletela višjega od kupov, potem pa iz njega povlekla debelo knjigo, vezano v zbledelo črno usnje. Kremžila se je, kot bi ji ob njej šlo na bruhanje, in držala jo je previdno, kakor da gre za nekaj, kar je nedavno tega poginilo. "V tejle so podrobna navodila za izdelavo Skrižvna. Skrivnosti najmračnejših sil - to je res grozljiva knjiga, obupna, polna nemarnih coprnij. Sprašujem pa se, kdaj jo je Dumbledore pospravil... Če je to storil šele takrat, ko je postal ravnatelj, stavim, da je Mrlakenstein iz nje izvedel vse, kar je moral vedeti." "Če je znal napraviti Skrižven, s tem ne bi moril Hudlagoda," je menil Ron. "Od Hudlagoda je hotel izvrtati samo to, kaj bi se zgodilo, če bi svojo dušo razdelil na sedem delov," ga je opozoril Harry. "Dumbledore je bil prepričan, da je Neelstin vedel, kako se naredi Skrižven, še preden se je obrnil na Hudlagoda. Po mojem imaš prav, Hermiona. Čisto možno je, da se je Mrlakenstein osnov o Skrižvnih naučil prav iz te knjige." "In več ko preberem o njih," je nadaljevala prijateljica, "bolj mi je jasno, kako grozljivi so. On pa jih je naredil kar šest, pri čemer knjiga svari, kako nevarno je za tvojo dušo, če jo raztrgaš, in to pri prvem Skrižvnu!" Harry se je spomnil, kako mu je Dumbledore za Mrlakensteina nekoč zatrdil, da se je podal prek meja običajnega zla. "Obstaja kakšna možnost, da se kdaj spet sestaviš?" je vprašal Ron. "O, ja," se je kislo nasmehnila Hermiona, "a pri tem bi prestajal strahotne muke." "Zakaj? Kako to dosežeš?" je zanimalo tudi Harryja. "S kesanjem," je povedala. "Iskreno moraš obžalovati, kar si storil. Pri opisu tega postopka je v knjigi tudi opomba, ki opozarja, da te od bolečin ob njem lahko pobere. Ampak človek si težko predstavlja, da bi se ga Mrlakenstein lotil, a ne?" "Jaz si ne," se je oglasil Ron, še preden je Harry odprl usta. "Pa v tej knjigi tudi piše, kako Skrižven uničiš?" "Ja," je prikimala Hermiona, ki je obračala krhke strani, kot bi si ogledovala gnijoče drobovje, "ker coprnike avtor svari, s kako močnimi uroki jih morajo obdati. Eden redkih načinov, na katere dokončno uničiš Skrižven, je tako prav tisto, kar je Harry naredil z Neelstinovim dnevnikom." "Misliš to, da sem vanj zabodel baziliskov strupnik?" je bil zdaj prvi Harry. "Oh, še sreča, da imamo na zalogi toliko baziliskovih zob," se je narejeno razveselil Ron. "Pa ravno sem se spraševal, kaj bomo z njimi." "Saj ni treba, da uporabiš ravno baziliskov strupnik," je potrpežljivo razložila Hermiona. "Poseči moraš po čemer koli tako uničujočem, da Skrižven ne more popraviti škode. Za baziliskov ugriz obstaja en sam protistrup, ki ga je izjemno težko dobiti..." "Feniksove solze," je prikimal Harry. "Natanko tako," mu je pritrdila. "Naša težava je torej v tem, da je zelo malo stvari, ki so tako močne kot baziliskov strup, in jih je vse resnično nevarno prenašati naokrog. A ta problem bomo morali rešiti, saj se Skrižvna preprosto ne da raztrgati, razbiti ali zdrobiti. Poškodovati ga moraš tako hudo, da mu ne pomaga niti čarovnija." "Ampak če že uspemo uničiti tisto, v čemer Skrižven živi," je pomislil Ron, "bi lahko ta kos duše pač preskočil na kaj drugega." "Ne, Skrižven je popolno nasprotje človeškega bitja."

Ko je opazila, da je Harryja in Rona s tem samo zmedla, je hitro raziožila: "Glejta, recimo, da imam zdajle v roki meč in z njim zakoljem Rona. Njegove duše s tem sploh ne bi poškodovala." "To bi mi bilo nedvomno v veliko uteho," je prikimal. Harry se je zasmejal. "Pravzaprav bi ti moralo biti! Ampak povedati hočem, da tvoja duša preživi, ne glede na to, kaj se zgodi s telesom," je nadaljevala. "S Skrižvnom pa je ravno obratno. Delec duše je odvisen od tistega, v čemer je shranjen, od uročenega objekta, brez katerega ne more preživeti. Brez njega ne more obstajati." "Ko sem dnevnik zabodel, je dejansko umrl," se je Harry spomnil, kako je črnilo kakor kri priteklo izmed preluknjanih strani, pa tudi krikov dela Mrlakensteinove duše, ki je izginila. "Čim si dnevnik dejansko uničil, delec duše, ujet v njem, ni mogel več obstajati. Ginny se je poskušala znebiti dnevnika že pred tabo, vrgla ga je v stranišče in ga odplaknila, a se je seveda nepoškodovan vrnil." "Čakaj," se je zdaj namrščil Ron. "Tisti košček duše v dnevniku je imel Ginny nazadnje v pesti, ni res? No, kako je to mogoče?" "Dokler je uročeni objekt nepoškodovan, lahko delček duše švigne iz njega v človeka, ki mu je preblizu. Pa ne preblizu v tem smislu, da ga držiš ali kaj podobnega," je dodala, še preden bi Ron odprl usta. "Preblizu v čustvenem smislu. Ginny je v dnevnik izlila svoje srce, in tako je postala neverjetno ranljiva. Če se na Skrižven preveč navežeš ali celo postaneš odvisen od njega, si v hudih težavah." "Le kako je Dumbledore uničil prstan?" je tuhtal Harry. "Zakaj ga tega nisem vprašal? Nikoli nisem niti..." Glas mu je odtaval v tišino: pomislil je na vse tisto, kar bi moral ravnatelja vprašati, pomislil je, kako se mu je od njegove smrti dalje vedno pogosteje zazdelo, da je zamudil toliko priložnosti za pogovor z njim... Kaj vse bi lahko izvedel... Vse. Tišino je razneslo, kajti vrata Ronove sobe so se odprla tako silovito, da so treščila ob zid. Hermiona je kriknila in Skrivnosti najmračnejših sil so ji padle iz rok; Krivošap je šinil pod posteljo in užaljeno zapihal; Ron je skočil z nje, spodrsnilo mu je na malomarno odvrženem ovitku čokoladnih žab in z glavo je neprijetno udaril ob steno; Harry je najprej nagonsko segel po palici in se je šele nato zavedel, da je pred njim gospa Weasley, katere lasje so štrleli v vse smeri neba, njen obraz pa je bil spačen od besa. "Res mi je žal, da vas motim, ko imate toliko dela z lenarjenjem," je dejala s tresočim glasom. "Toda v spalnici so cele skladovnice poročnih daril, in če me občutek ne vara, ste mi obljubili pomoč." "O, seveda," je rekla Hermiona in preplašeno skočila na noge, da so knjige zletele na vse strani. "Saj vam bomo pomagali... Res nam je žal..." Nato je naglo pohitela iz sobe za gospo Weasley in se pri tem samo še obupano ozrla k Harryju in Ronu. "Počutim se ko hišni vilinec," se je tiho pritožil Ron, ki se je še naprej čehljal po glavi, tudi ko sta se s Harryjem odpravila za njima. "Ampak vilinci vsaj radi garajo. Prej ko bo poroka mimo, bolj bom srečen." "Ja," se je strinjal mladi čarovnik, "potem tako rekoč ne bomo imeli nobenega dela, samo nekaj Skrižvnov bo treba najti... Prave počitnice, a ne?" Ron se je že zasmejal, a ob pogledu na velikanski kup poročnih daril, ki jih je čakal v spalnici njegovih staršev, je hipoma obmolknil. Delacourjevi so prispeli naslednjega dne ob enajstih dopoldan. Harry, Ron, Hermiona in Ginny so si do takrat o gostih iz tujine ustvarili že precej slabo mnenje,

zato je Ron mamini zahtevi navkljub zelo nerad odcopotal nazaj v svojo sobo obut ujemajoči se nogavici in Harry ni nič bolj navdušeno poskušal počesati svoje lase. Ko so bili vsi ocenjeni kot zadovoljivo urejeni, so se skupaj odpravili na dvorišče, obsijano s soncem, na katerem naj bi pričakali obiskovalce. Harry še ni videl, da bi bilo v Jazbini tako pospravljeno. Zarjaveli kotli in stari gumijasti škornji, ki so običajno krasili stopnice pred stranskimi vrati, so izginili. Zdaj sta na njihovem mestu stala grma mimokrilk, katerih listje se je popolnemu brezvetrju navkljub zibalo, resda lenobno, a prijetno usklajeno. Kokoši so pregnali z dvorišča, ga pomedli, rastlinje na bližnjem vrtu pa so obrezali, razredčili in ga nasploh oskubili. Harryju, ki ga je rad videl vsega zaraščenega, se je zdel kar nekam puščoben. Tudi od običajne trume živahnih vrtnih palčkov ni bilo videti niti enega. Pozabil je že, s koliko varnostnimi uroki so Jazbino obdali člani Reda in zaposleni na Ministrstvu, vsekakor pa je vedel, da nihče ne more pripotovati naravnost tja. Gospod Weasley je zato šel pričakat Delacourjeve na vrh bližnjega hriba, kamor naj bi prispeli z dvernikom. Prvo znamenje, da se bližajo Jazbini, je bilo histerično hihitanje. Ko se je gospod Weasley, obložen s prtljago, nekaj trenutkov kasneje prikazal pri vratih na dvorišče, pa se je izkazalo, da se je tako trapasto smejal on. Za sabo je vodil lepo, svetlolaso žensko v dolgem, listnato zelenem plašču, ki je bila lahko le Fleurina mama. "Maman!" je res vzkliknila Fleur in ji pohitela v objem. "Papa!" Monsieur Delacour še zdaleč ni bil tako privlačen kot njegova žena: od nje je bil za glavo manjši, bil je kar lepo okrogel in pod usti se mu je lesketala kratka zašiljena bradica. Toda videti je bil dobrovoljen. V svojih škorenjcih z visoko peto se je prizibal naravnost h gospe Weasley in jo poljubil na obe lici, da je ostala čisto brez besed. "Prevedž dela zte zi naložili," je dejal z globokim glasom. "Fleur nama je povedala, da zde reznidžno garali!" "Oh, to ni nič takega, nič takega!" je zažgolela gospa Weasley. "Sploh nam ni bilo težko!" Izza grma mimokrilk je pokukal vrtni palček, in ko mu je Ron namenil dobro namerjeno brco, se je počutil vsaj nekoliko bolje. "Ljuba dama!" je nadaljeval monsieur Delacour, ki je roko njegove mame še vedno stiskal v svojih zalitih dlaneh in se ji prijazno smehljal. "Bližajodža združitev nažih družin naz navdaja z velikim ponozom! Naj vam predztavim zvojo ženo Apolline." Madame Delacour je zalebdela bližje in se sklonila h gospe Weasley, da sta se lahko poljubili. "Enchantee," je dejala. "Važ mož nam je pripovedoval tako zabavne zgodbice!" Gospod Weasley se je zasmejal kot nor, gospa Weasley pa mu je namenila pogled, ob katerem je nemudoma obmolknil. Zdaj si je na obraz nadel izraz, primeren za obisk tesnega prijatelja, ki je na smrt bolan. "In, zeveda, mojo malo Gabrielle zte že zpoznali!" je nadaljeval monsieur Delacour. Gabrielle je bila pomanjšana Fleur. Stara enajst let, z osupljivo srebrnkastimi lasmi, segajočimi do pasu, je gospe Weasley namenila zaslepljujoč nasmeh. Ko jo je objela, pa se je vsa žareča zazrla v Harryja in zaprhutala vanj s svojimi dolgimi trepalnicami. Ginny se je glasno odhrkala. "No, kar naprej, kar naprej!" jih je veselo povabila gospa Weasley in Delacourjeve povedla v hišo ob spremljavi mnogih "Prosim, prosim!" in "Za vami!" in "Nikakor, res ne!"

Za Delacourjeve se je kmalu izkazalo, da so prijetni gostje, ki jim je bilo vse prav in so bili takoj pripravljeni priskočiti na pomoč pri pripravi poroke. Monsieur Delacour je vse od sedežnega reda do čevljev družic označil s "Charmant!" in madame Delacour je bila nadvse spretna z gospodinjskimi uroki ter je v hipu očistila pečico, kot se spodobi. Gabrielle pa je povsod sledila sestri, ji poskusila po svojih najboljših močeh pomagati ter ves čas veselo po francosko klepetala. Slaba plat medalje je bila, da Jazbina ni bila zgrajena za toliko ljudi. Gospod in gospa Weasley sta zdaj spala v dnevni sobi, a sta morala prej prevpiti ugovore monsieurja in madame Delacour ter odločno vztrajati, naj prevzameta njuno spalnico. Gabrielle so skupaj s Fleur nastanili v nekdanjo Percyjevo sobo in Billu naj bi se v njegovi pridružil Charlie - ta naj bi mu bil na poroki tudi priča - čim se bo vrnil iz Romunije. Harry, Ron in Hermiona preprosto niso imeli več možnosti, da bi se še kaj v miru pomenili, in so se od obupa javili za krmljenje kokoši, saj so tako vsaj za kratek čas pobegnili iz prenapolnjene hiše. "Še zmeraj nam ne da miru!" je renčal Ron, ko jim je gospa Weasley že drugič preprečila sestanek na dvorišču, tokrat z veliko košaro opranega perila v rokah. "O, lepo, kokoši ste torej nakrmili!" je že od daleč zaklicala. "Najbolje bo, če jih spet zapremo v kurnik, saj bodo fantom jutri samo v napoto... Šotor pridejo postavit," je razložila, ko se je ustavila in se naslonila na kokošnjak. Videti je bila izčrpana. "Sooltansinova sanjska strežba... Izvrstni so. Bill jim bo povedal, kako in kaj... Ti, Harry, pa tačas, ko bodo tu, raje ostani v hiši. Res, priznati moram, da vsi ti varnostni uroki pripravo poroke kar precej zapletejo." "Oprostite," je ponižno rekel Harry. "Oh, ne bodi trapast, ljubček," ga je takoj zavrnila. "Tega nisem mislila tako... Glavno, da si ti na varnem, jasno! No, ampak ravno sem te hotela vprašati, če imaš kakšno posebno željo v zvezi s praznovanjem rojstnega dne. Sedemnajst jih boš imel, to pa tudi ni kar tako..." "Nič se ne trudite," je hitro rekel, saj si je lahko kar predstavljal, kako bi jih rojstnodnevna zabava samo še bolj obremenila. "Res, gospa Weasley, čisto običajna večerja bo več kot dovolj... Naslednji dan je vendar poroka..." "No, če res tako misliš... Ampak Remusa in Tango bom vseeno povabila, prav? Pa Hagrida seveda tudi?" "Ja, to bi bilo super," se je strinjal Harry. "Ampak sicer pa si res ne dajte preveč opravka še s tem." "To ni nič takega, to ni nič takega... Malenkost..." Zazrla se je vanj in mu namenila dolg, preiskujoč pogled. Nato se je nasmehnila, nekoliko otožno, a se hitro vzravnala in odkorakala. Harry je opazoval, kako je tik pred vrvjo za perilo zamahnila s palico, da je poletelo v zrak in se samo obesilo nanjo. Res mu je bilo žal, da je njej in njenim povzročil toliko neprijetnosti in bolečin. Sedmo poglavje Oporoka Albusa Dumbledorja V hladni, modri svetlobi zore je korakal po gorski cesti. Globoko pod njim so se skrivali obrisi malega mesta, zavitega v meglice. Je mož, ki ga išče, tam spodaj? Mož, ki ga tako zelo potrebuje, da ne more misliti na nič drugega, mož, ki ima rešitev, rešitev njegove težave... "Ej! Zbudi se!"

Harry je odprl oči. Spet je ležal na zložljivi postelji v Ronovi podstrešni sobi. Sonce še ni vzšlo in v njej je vladal somrak. Volfram je spal z glavo pod perutjo. Brazgotina na čelu ga je ščemela. "V spanju si govoril." "Res?" "Ja. ,Gregorovič.' Kar naprej si ponavljal ,Gregorovič'." Harry ni imel očal in Ronov obraz je bil nekoliko zabrisan. "Kdo je Gregorovič?" "Kako pa naj jaz to vem? Ti si ga klical!" Harry se je podrgnil po čelu in se zamislil. Nekako se mu je dozdevalo, da je ta priimek že nekje slišal, a ni se mogel spomniti kje. "Mislim, da ga išče Mrlakenstein." "Ubogi revež," se je Ronu iskreno zasmilil. Harry je sedel, še vedno se je drgnil po brazgotini, a bil je povsem buden. Poskušal je natanko obnoviti tisto, kar je sanjal, toda spomnil se je le goratega obzorja in obrisa malega mesta, ki se je stiskalo v globoki dolini. "Po mojem je na tujem." "Gregorovič?" "Mrlakenstein. Mislim, da je šel iskat tega Gregoroviča nekam v tujino. Takih hribov pri nas ni." "Torej... spet lahko vidiš, kaj se dogaja v njegovi glavi?" Ron je bil slišati zaskrbljen. "Ja, ampak ne povej Hermioni," ga je prosil Harry. "Čeprav res ne vem, kako pričakuje, da se bom tega obranil v spanju..." Zazrl se je v kletko malega Volframa, zamišljen... Zakaj mu je priimek Gregorovič tako znan? "Po mojem," je počasi rekel, "je nekako povezan s quidditchem. Ampak... Ampak ne morem se spomniti kako." "S quidditchem?" je ponovil Ron. "Si prepričan, da ne misliš Gorgoviča?" "Gorgoviča?" "Dragomirja Gorgoviča, zasledovalca, ki je pred dvema letoma za največjo vsoto v zgodovini quidditcha prestopil h Kraljevim kanonom. Zdaj pa ima rekord za največ izgubljenih loklov v sezoni." "Ne," je odkimal Harry. "Prav gotovo ne mislim nanj." "Jaz pa se nanj spomnim vse prepogosto," je odvrnil Ron. "Ampak kakor koli: vse najboljše!" "Uh, saj res, čisto sem pozabil! Sedemnajst let imam!" Harry je zgrabil palico, ki je ležala ob njegovi postelji, jo usmeril k prepolni mizi, na kateri je pustil očala, in dejal: "Accio očala!" Čeprav so bila komaj pol metra stran, mu je bilo v neizmerno veselje opazovati, kako so letela k njemu, vsaj dokler ga niso dregnila v oko. "Ti pa si frajer," je Ron prhnil v smeh. Navdušen nad zlomom slednika je začaral Ronove stvari, da so se zavrtinčile po sobi, s čimer je zbudi Volframa, ki je razburjeno zafrfotal po kletki. S čarovnijo si je tudi poskusil zavezati vezalke tenisk (kar nekaj minut mu je nato vzelo, da je vozel na roko razvezal) in iz čistega veselja je oranžne plašče na Ronovem posterju Kraljevih kanonov prebarval v živo modre. "Šlic bi si na tvojem mestu zapel na roko," mu je svetoval Ron in se spet veselo zarežal, ko se je Harry nemudoma ozrl navzdol. "Na, to je moje darilo. Kar tukaj ga odvij, mami ga ni treba videti."

"Knjiga?" se je začudil Harry, ko je prevzel pravokotni zavoj. "To pa ni ravno v tvojem stilu." "Saj ne gre za kakšen beden učbenik," je rekel Ron. "Ta knjiga je vredna čistega zlata: Očarati čarovnico: dvanajst postopkov z zagotovljenim uspehom. Tu notri izveš vse, kar moraš vedeti o dekletih. Če bi jo imel lani, bi mi bilo jasno, kako se znebiti Lavender in začeti s... No, meni sta jo podarila Fred in George in res sem se dosti naučil. Presenečen boš, pri teh zadevah dostikrat sploh ne potrebuješ palice." Ko sta prispela v kuhinjo, je Harryja na mizi čakal kup daril. Bill in monsieur Delacour sta skoraj že pozajtrkovala, gospa Weasley pa je stala ob kuhalniku in s ponvijo v roki klepetala z njima. "Arthur mi je naročil, naj ti voščim vse najboljše še v njegovem imenu," se mu je nasmehnila. "V službo je moral že navsezgodaj, ampak do večerje bo nazaj. Najino darilo je tisto na vrhu." Harry je sedel, segel po kvadratnem zavitku, na katerega je pokazala, in ga odvil. V njem je bila ura, zelo podobna tisti, ki sta jo gospod in gospa Weasley za sedemnajsti rojstni dan podarila Ronu; bila je zlata in po njenem obodu so krožile zvezde, ne kazalci. "Po stari navadi se polnoletnemu čarovniku podari ura," je povedala gospa Weasley, ki ga je nekoliko zaskrbljeno opazovala. "Res pa ta ni nova, kot je bila Ronova. Nosil jo je že moj brat, Fabian, ki na svoje stvari nikoli ni pretirano pazil, tako da je zadaj malo opraskana..." Stavka ni uspela povedati do konca, kajti Harry je vstal in jo objel. Z objemom je poskušal izraziti tudi marsikaj, kar je med njima ostalo neizrečeno in morda ga je razumela; čim jo je spustil, ga je nerodno potrepljala po licu, nato pa zmedeno zamahnila s palico, da je slanino iz ponve vrglo na tla. "Vse najboljše, Harry!" je vzkliknila Hermiona, ki je prihitela v kuhinjo in odložila svoje darilo na vrh kupa. "Nič posebnega ni, ampak po mojem ti bo prišlo prav. Kaj pa si mu podaril ti?" se je obrnila k Ronu, a zdelo se je, kot bi vprašanja ne slišal. "No daj, odvij Hermionino!" je zaklical. Kupila mu je nov zahrbtovid. V naslednjem zavitku je bila čarobna britev, ki sta mu jo podarila Bill in Fleur ("Ah, ja, ni je ztvari, ki bi te obrila bolj gladko," mu je zagotovil monsieur Delacour, "toda natandžno ji moraž povedati, kaj hodžež... sidzer lahko pride do tega, da bož imel predzej manj laz, kot zi želiž..."). Od Fleurinih starševje dobil bonboniero, od Freda in Georga pa velikansko škatlo najnovejših Vražjih vragolij bratov Weasley. Harry, Ron in Hermiona za mizo niso ostali dolgo, saj je bilo v kuhinji s prihodom madame Delacour, Fleur in Gabrielle preprosto preveč ljudi. "Ti jih bom jaz spakirala," se je prijazno ponudila Hermiona, prevzela darila, ki jih je stiskal v naročju, in vsi trije so se odpravili gor. "Vse je že skoraj nared, samo na to še čakam, da se operejo tvoje spodnjice, Ron..." Ronu se je kolcnilo in globoko je zajel sapo, a ravno takrat so se odprla vrata na podestu prvega nadstropja. "Harry, lahko za trenutek prideš sem?" Pred njimi je stala Ginny. Ron se je sunkovito ustavil, toda Hermiona ga je prijela za komolec in ga povlekla za sabo navzgor. Harry je Ginny zaskrbljeno sledil v njeno sobo. V njej ni bil še nikdar. Bila je majhna, a svetla. Na eni steni je visel velik poster čarovniške pevske skupine Sojenice, na drugi pa fotografija Gwenog Jones,

kapetanke Holyheadskih harpij, edine ekipe, v kateri so igrale samo ženske. Pred odprtim oknom je stala miza, ki je zrla na sadovnjak, v katerem so z Ginny, Ronom in Hermiono nekoč dva na dva igrali quidditch. Zdaj se je sredi njega dvigoval velik, bisernato bel šotor, vrh katerega je plapolala zlata zastava. Ta je segla ravno do višine okna. Ginny je dvignila pogled k Harryju, globoko zajela sapo in rekla: "Vse najboljše." "Aja... Hvala." Mirno je zrla vanj, njemu pa je bilo težko vrniti pogled; bilo je, kot bi moral gledati v bleščečo svetlobo. "Lep razgled," je zmedeno pripomnil in pokazal proti oknu. Za to se ni zmenila. Saj se tudi sam ne bi. "Nisem se mogla spomniti, kaj bi ti podarila," je rekla. "Saj mi ni nič treba." Preslišala je tudi to. "Nisem vedela, kaj bi ti prišlo prav. Ampak jasno mi je bilo, da darilo ne sme biti preveliko, sicer ga ne boš mogel vzeti s sabo." Zbral je pogum in se ozrl k njej. Oči ni imela solznih. To je bila ena izmed njenih mnogih čudovitih lastnosti: jokava res ni bila. Nekoč je že pomislil, da se je ob šestih bratih preprosto morala utrditi. Stopila mu je za korak bližje. "Potem pa sem pomislila, da bi ti dala nekaj, kar bi te spominjalo name. Saj veš, če bi pri tem, kar boste pač počeli, mogoče srečal kakšno vylo." "Če sem iskren, dvomim, da bom imel dosti priložnosti za zmenke." "Samo to sem hotela slišati," je zašepetala, potem pa ga je poljubila, kot ga ni še nikdar, in Harry ji je poljub vrnil in bila je omamna pozaba, bilo je celo bolje kot Ognjeni viski; edino resnično na celem svetu je bila ona, Ginny, njeno telo, ena roka na slokem hrbtu in druga v dolgih laseh sladkega vonja... Vrata za njunim hrbtom so se treskoma odprla in preplašeno sta skočila drug od drugega. "O!" je nataknjeno rekel Ron. "Se opravičujem!" "Ron!" je vzkliknila Hermiona, ki je nekoliko zasopla pritekla za njim. Temu je sledila napeta tišina, potem pa je Ginny z zadržanim in čisto drobnim glasom dejala: "No, pa vseeno vse najboljše, Harry." Ronova ušesa so bila čisto škrlatna, Hermiona pa je bila videti zaskrbljena. Harry bi vrata najraje zaloputnil. Toda čim so se odprla, je bilo, kot bi v sobo zavel mrzel prepih, in lesketajoči se trenutek se je razblinil kot milni mehurček. Vsi razlogi za to, da sta z Ginny končala, da je nanjo preprosto moral pozabiti, so skupaj z Ronom planili v sobo, in omama sreče se je porazgubila. Zazrl se je v Ginny in želel ji je kaj reči, a ni znal začeti. Obrnila mu je hrbet. Domneval je, da je bilo vse skupaj najbrž le preveč in je podlegla solzam. Toda vpričo Rona je ni mogel potolažiti. "Se vidiva kasneje," je končno rekel, potem pa se je odpravil za prijateljema iz sobe. Ron je hitel navzdol, skozi še vedno prepolno kuhinjo in na dvorišče, Harry pa mu je bil vso pot tik za petami. Hermiona je šla za njima neodločnih, preplašenih korakov. Ko sta fanta nazadnje prispela na samoten kot ravno pokošene trate, je Ron navalil nanj. "Pustil si jo vendar! Kaj ji zdaj mešaš glavo?!"

"Nisem je hotel mesti, žal mi je," je rekel Harry, ko ju je Hermiona ravno dohitela. "Ron..." Toda Ron jo je z dvigom roke utišal. "Ko sta nehala, je bila čisto na tleh..." "Saj sem bil jaz tudi. Dobro veš, zakaj sva šla narazen. Tega si ni želel nobeden od naju." "Dobro, ampak zakaj se potem ne zadržiš, uboga reva bo spet začela upati..." "Dobro ve, kaj se lahko zgodi. Gotovo ne pričakuje, da se bova zdaj... poročila, ali kaj jaz vem..." Komaj je to izgovoril, že se mu je pred očmi prikazala v beli obleki, ob njej pa visok in neprijeten neznanec brez obraza. In v enem samem vrtinčastem trenutku se mu je posvetilo: njena prihodnost je brez ovir in neobremenjena, njegova pa... Na svoji poti ni videl drugega kot Mrlakensteina. "Če jo boš takole medel, čim boš imel priložnost..." "Ne bo se ponovilo," ga je odrezal Harry. Dan je bil brez oblačka, toda počutil se je, kot bi sonca ne bilo več. "V redu?" Ron je bil videti napol besen, napol obupan. Nekaj trenutkov se je pozibaval na petah, naprej in nazaj, potem pa je rekel: "No, tako. To je torej... Ja." Ginny se do konca dne ni več poskušala na samem sestati s Harryjem, pa tudi z enim samim pogledom ali kretnjo ni nakazala, da se je v njeni sobi odvilo kar koli več od vljudnega pogovora. Temu navkljub je bil Harryju Charliejev prihod v olajšanje. Zamotil ga je, saj je bilo res zabavno opazovati, kako ga je gospa Weasley nazadnje vendarle zvlekla na stol, grozeče dvignila palico in oznanila, da bo njegove lase pač treba spraviti v red. Ker bi se ob Harryjevi rojstnodnevni večerji kuhinja v Jazbini od prenapolnjenosti prav lahko razletela še pred prihodom Charlieja, Wulfa, Tange in Hagrida, so vrsto miz raje postavili na vrt. Fred in George sta nato nadnje pričarala cel niz škrlatnih lantern z veliko številko 17. Georgeva rana se je pod budnim očesom gospe Weasley lepo celila, toda Harry se še vedno ni navadil na črno luknjo v njegovi glavi, pa čeprav sta se dvojčka o njej neprestano šalila. Hermiona je izvedla zapleten gib in iz njene palice so bušnili škrlatni in zlati trakovi ter se umetelno navesili na drevesa in grme. "Zelo lepo," ji je pokimal Ron, ko je s poslednjim gladko izvedenim zamahom zlato obarvala listje na divji jablani. "Za takšne reči imaš res roko." "Hvala, Ron!" je odvrnila, zadovoljna in nekoliko zmedena obenem. Harry se je hitro obrnil od njiju, saj se ni mogel zadržati, da mu ob tem ne bi šlo na smeh. Nekako je domneval, da bo naletel na poglavje o komplimentih, čim bo imel čas odpreti svoj izvod knjige Očarati čarovnico. Ujel je Ginnyjin pogled in se ji nasmehnil, potem pa se je spomnil, kaj je obljubil Ronu, in se naglo zapletel v pogovor z monsieurjem Delacourjem. "Umaknite se, umaknite se!" je takrat s pojočim glasom zaklicala gospa Weasley, ki je s palico pred sabo gnala zviz, velik kakor žoga za na plažo. Harryju se je šele čez nekaj trenutkov posvetilo, da gre za torto, ki si je gospa Weasley spričo neravnih tal ne upa nesti. Ko je mojstrovina končno pristala na mizi, je dejal: "Kaj takega, gospa Weasley! Res hvala!" "Oh, malenkost, ljubček," je ljubeče odvrnila. Ron mu je prek njenih ramen pokazal dvignjena palca in zgolj z ustnicami sporočil: Tako je prav! Do sedmih so prispeli že vsi gostje, k hiši pa sta jih pripeljala dvojčka, ki sta jih pričakala na koncu privoza. Hagrid si je za to priložnost nadel svojo najboljšo in

skrajno obupno obleko, rjavo in kosmato. Wulf pa se je Harryju zdel precej nesrečen, čeprav mu je v roko segel ves nasmejan. To je bilo zelo čudno; Tanga ob njem je dobesedno žarela. "Vse najboljše, Harry," mu je zaželela in ga tesno objela. "Sedemnajst, a?" se je oglasil Hagrid, ko je iz Fredovih rok prejel kot vedro velik kozarec vina. "Šest let je že mimo, kar sva se spoznala! Se še spomniš, koko je bilo takrat?" "Bežno," se mu je prešerno nasmehnil Harry. "Nisi takrat sesul vhodnih vrat, Dudleyju pričaral prašičjega repa, meni pa povedal, da sem čarovnik?" "Nič ne vem, take drobnarije mi zmerej uidejo iz glave," se je zahahljal orjak. "Koko pa sta kej vidva, Ron, Hermiona?" "V redu," mu je odvrnilo dekle. "In ti?" "Ni mi švoh. Je pa kar nekej dela, ker smo dobili ta male samorogce. Ko se vrnete, vas jih peljem pogledat..." Ko je Hagrid pobrskal po žepu, se je Harry izogibal Ronovemu in Hermioninemu pogledu. "Na, Harry. Nič bolj brihtnega mi ni padlo na pamet." Na plano je privlekel majhno in rahlo kosmato mošnjo na dolgi vrvici, ki se je očitno nosila za vratom. "Iz muševe kože je. Kar vtakneš vanjo, lahko ven potegneš samo ti, pa nobeden drug. Frdamano redke so." "Hagrid, hvala!" "Malenkost," je zamahnil orjak z dlanjo, veliko kot pokrov smetnjaka. "O, lej ga, tamle je Charlie! Zmerej mi je bil pri srcu! Ej, Charlie!" Charlie jim je stopil bližje in si pri tem nekoliko žalostno segel z roko skozi svoje obupno kratke lase. Bil je manjši od Rona, robustne postave in z mišičastih rok se mu je lesketala vrsta brazgotin in ožganin. "Živijo, Hagrid, kako gre?" "Ah, kolikokrat sem ti hotel pisati! Koko gre Norbertu?" "Norbertu?" se je zasmejal Charlie. "Norveškemu grbavcu? Zdaj ga kličemo Norberta." "Koga?! Norbert je punca?" "O, ja," je pritrdil Ronov brat. "Kako pa to veste?" ga je vprašala Hermiona. "Zmajevke so veliko bolj divje," ji je odgovoril, nato pa se je ozrl prek ramen in stišal glas. "Ko bi oči le kmalu prišel. Mami je že čisto na trnih." Vsi so se ozrli h gospe Weasley. Trudila se je pogovarjati z madame Delacour, a je pri tem ves čas pogledovala proti vratom v ograji. "Po mojem bo bolje, če začnemo kar brez Arthurja," je čez trenutek ali dva naznanila celemu vrtu. "Verjetno so ga zadržali... O!" Vsi so ga opazili hkrati: pramen svetlobe, ki je šinil prek dvorišča, vse do mize, na kateri se je izoblikoval v žareče srebrno podlasico. Ta se je naglo postavila na zadnje tace in jih nagovorila z glasom gospoda Weasleyja: "Z mano prihaja minister." Varuh se je razblinil, Delacourjevi pa so še nekaj časa debelo gledali proti koncu mize, na katerem se je pojavil. "Midva bova raje kar šla," se je naglo oglasil Wulf. "Harry, oprosti, drugič ti bom razložil..." Tango je zgrabil za zapestje in jo zvlekel za sabo, kmalu sta prišla do ograje, jo preplezala in izginila v temo. Gospa Weasley je bila videti povsem zmedena. "Minister? Ampak zakaj? Ne razumem..."

Časa, da bi o tem razpravljali, ni bilo. Trenutek kasneje se je na koncu dovoza k hiši že pojavil gospod Weasley, ob njem pa Rufus Tepeshkar, ki so ga lahko takoj prepoznali po njegovi osiveli grivi. Odpravila sta se naravnost prek dvorišča, vse do mize, osvetljene z lanternami, za katero so ju vsi nemo pričakovali. Ko je prišel Tepeshkar dovolj blizu soju lantern, se je Harryju zazdel precej starejši kot ob zadnjem srečanju, vsekakor pa je bil mršav in mrk. "Oprostite, da motim," je dejal minister, prišepal k mizi in se ustavil. "Še posebej zato, ker vidim, da motim zabavo." Njegov pogled je za trenutek obstal na torti v obliki velikanskega zviza. "Vse najboljše." "Hvala," je rekel Harry. "Rad bi se na samem pogovoril s tabo," je takoj nadaljeval minister. "Pa tudi z gospodom Ronaldom Weasleyjem in gospodično Hermiono Granger." "Z nama?" se je presenečeno oglasil Ron. "Zakaj pa z nama?" "Vse bom razložil, čim se bomo lahko v miru pogovorili," je obljubil Tepeshkar. "Bi se našel kakšen ustrezen prostor za ta namen?" se je odločno obrnil h gospodu Weasleyju. "Ja, seveda," je takoj odgovoril Ronov oče, ki je bil videti živčen. "Recimo, em, dnevna soba, tam vam bo najbolj udobno." "Kar odpelji nas tja," je minister naročil Ronu. "Tebi ni treba hoditi z nami, Arthur." Harry je s prijateljema vstal od mize in opazil, da sta se gospod in gospa Weasley zaskrbljeno spogledala. Ko so v tišini korakali nazaj v hišo, pa mu je bilo jasno, da sta prijatelja pomislila na isto kot on: Tepeshkar je nekako, neznano kako, izvedel, da nameravajo pustiti Bradavičarko. Minister ni rekel nobene več in skozi nepospravljeno kuhinjo Jazbine so odšli v dnevno sobo. V njej je bilo že precej mračno, in ko je Harry vstopil, je s palico zamahnil na oljenke, ki so razsvetlile staro, a prijetno pohištvo. Tepeshkar si je izbral naslanjač z nekoliko upešanimi vzmetmi, v katerem je običajno sedel gospod Weasley, tako da so se Harry, Ron in Hermiona morali stisniti drug k drugemu na zofo. Čim so se posedli, je minister spregovoril. "Za vse tri imam nekaj vprašanj in najbolje bo, da se pogovorim z vsakim posebej. Če lahko vidva," je pomignil na Harryja in Hermiono, "počakata zgoraj, bom začel pri Ronaldu." "Nikamor ne greva," ga je zavrnil Harry, prijateljica pa je temu odločno prikimala. "Lahko se pogovorite z vsemi tremi naenkrat, ali pa nič." Tepeshkar mu je namenil hladen in preračunljiv pogled. Harryju se je dozdevalo, da se sprašuje, ali se mu splača preiti v napad že takoj na začetku pogovora. "Tudi prav, pa ostanita," je nazadnje skomignil minister. Odkašljal se je. "Tu sem, kot verjetno veste, zaradi oporoke Albusa Dumbledorja." Trojka se je spogledala. "Očitno vas je to presenetilo! Torej ne veste, da vam je Dumbledore nekaj zapustil?" "V Vsem trem?" je vprašal Ron. "Tudi meni in Hermioni?" "Ja, vsem t..." "Dumbledore je umrl že pred celim mesecem," ga je prekinil Harry. "Zakaj je trajalo tako dolgo, da ste nam pripravljeni izročiti, kar nam je zapustil?"

"A ni očitno?" se je oglasila Hermiona, še preden se je Tepeshkar lahko odzval. "Njegovo zapuščino so hoteli natanko pregledati. Ampak tega niste imeli pravice storiti!" se je z nekoliko tresočim glasom obrnila na ministra. "To ne bo držalo," jo je odslovilno zavrnil. "Uredba o upravičeni zaplembi daje Ministrstvu možnost, da v oporoki navedeno zapuščino zadrži..." "Ta zakon je bil sprejet z namenom, da bi preprečili dedovanje coprniških predmetov," ga je ustavila Hermiona. "Ministrstvo mora imeti zelo močne dokaze, da je lastnina preminulega nezakonita, in šele nato jo lahko zaseže! Hočete torej reči, da nam je po vašem želel Dumbledore zapustiti kakšno coprnijo?" "Če ti je čarovniško pravo tako blizu, si boš verjetno želela poklica prav s tega področja, kajne, gospodična Granger?" je vprašal Tepeshkar. "Pa kaj še," mu je odvrnila. "Raje bom počela kaj koristnega." Ron se je zasmejal. Ministrove oči so šinile k njemu, a ga spet zapustile, ko je spregovoril Harry. "Zakaj ste se torej odločili, da nam boste zapuščino prepustili zdaj? Ne morete najti izgovora, da bi jo še naprej zadrževali?" "Ne, tukaj je zato, ker je minilo enaintrideset dni," je nemudoma odgovorila Hermiona. "Predmete morajo po preteku tega roka izročiti dedičem, razen če lahko dokažejo, da so nevarni. Je tako?" "Bi lahko rekel, da sta si bila z Dumbledorjem blizu, Ronald?" je vprašal Tepeshkar, ki se za Hermiono sploh ni več zmenil. Rona je povsem presenetil. "Midva? Ne. Ne, kje pa... Harry je bil tisti, s katerim je zmeraj..." Končno se je ozrl k prijateljema in opazil pogled tipa nemudoma utihni, ki mu ga je namenila Hermiona. Toda škoda je bila storjena. Minister je dajal videz, da je pričakoval natanko takšen odgovor. Nad Rona se je zdaj pognal kakor ptica roparica. "Kako lahko torej pojasniš dejstvo, da se te je spomnil v svoji oporoki, če si nista bila blizu? Konkretnim osebam je zapustil le malo kaj. Velika večina njegove lastnine - zasebna knjižnica, čarobni instrumenti in drugi osebni predmeti - je bila zapisana Bradavičarki. Zakaj si po tvojem torej njegov dedič?" "Po mojem... Pojma nimam," je jecljal Ron. "Mislim... Ko sem rekel, da si nisva bila blizu, sem hotel povedati... Saj me je imel kar rad, no..." "Pretirano skromen si, Ron," se je oglasila Hermiona. "Dumbledorju si bil zelo pri srcu." To je bilo seveda hudo izkrivljanje resnice. Vsaj kolikor je bilo znano Harryju, se Ron in Dumbledore nikdar nista pogovarjala na štiri oči in neposredni stiki med njima niso bili vredni omembe. Toda zdelo se je, da jih Tepeshkar sploh ne posluša. Z roko je segel za plašč in izza njega potegnil mošnjo, precej večjo od tiste, kakršno je Harry pred kratkim dobil od Hagrida. Iz nje je povlekel pergamentni zvitek, ki ga je razprostrl in glasno prebral: ",Oporoka Albusa Percivala Wulfrica Briana Dumbledorja...' Aha, tule je. ,Ronaldu Biliusu Weasleyju zapuščam svoj ugaševalnik v upanju, da se bo spomnil name, kadar koli ga bo ukresal.'" Tepeshkar je segel v mošnjo po predmet, ki ga je Harry že videl: spominjal je na srebrn vžigalnik, toda fant je vedel, da lahko z njim iz okolice hipoma posesaš vso svetlobo in jo prav tako enostavno povrneš. Minister pa se je že nagnil naprej in ugaševalnik predal Ronu, ki ga je sprejel in si ga z vseh strani osuplo ogledal. "To je dragocen predmet," je povedal Tepeshkar, ki ga je pozorno opazoval. "Morda je edini primerek na svetu. Vsekakor pa gre za iznajdbo samega Dumbledorja. Zakaj bi ti zapustil nekaj tako izjemnega?" Ron je zbegano zmajeval z glavo.

"Dumbledore je imel na tisoče študentov," je vztrajal minister. "A v oporoki se je spomnil zgolj vas treh. Zakaj? V kakšen namen naj bi po njegovem uporabil ugaševalnik, gospod Weasley?" "Najbrž naj bi z njim ugašal luči," je zamomljal Ron. "Kaj pa naj bi počel drugega?" Tepeshkar na to vprašanje očitno ni znal odgovoriti. Potem ko je še trenutek ali dva s priprtimi očmi zrl v Rona, se je spet posvetil oporoki. ",Gospodični Hermioni Jean Granger zapuščam svoj izvod Povesti barda Biritcha v upanju, da ji bodo v zabavo in poduk.'" Minister je zdaj iz mošnje privlekel majhno knjigo, ki je bila videti vsaj tako starodavna kot izmaknjeni izvod Skrivnosti najmračnejših sil. Njene platnice so bile zamazane in so se na nekaj mestih luščile. Hermiona jo je brez besed prevzela. Podržala jo je v naročju in sklonila pogled k njej. Harry je opazil, da je napisana v runah, ki se jih nikdar ni naučil brati. Ko je zrl v knjigo, je na pismenke, vtisnjene v platnice, kanila debela solza. "Zakaj bi ti po tvojem Dumbledore zapustil to knjigo, gospodična Granger?" je vprašal Tepeshkar. "Verjetno... Vedel je, da imam rada knjige," je odgovorila s hripavim glasom in si z rokavom obrisala solze. "Ampak zakaj ravno to knjigo?" "Ne vem. Najbrž je mislil, da mi bo v veselje." "Sta z Dumbledorjem kdaj govorila o šifrah ali kakršnem koli drugem načinu posredovanja skrivnih sporočil?" "Ne, nisva," je odvrnila, pri čemer si je z rokavom še vedno pivnala oči. "In če Ministrstvo v knjigi v enaintridesetih dneh ni našlo šifriranih sporočil, dvomim, da jih bom jaz." Komaj se je zadrževala, da se ni razjokala. Ker so se na zofi tako stiskali, je Ron le s težavo izvlekel roko, da jo je objel. Tepeshkar se je znova posvetil oporoki. ",Harryju Jamesu Potterju,'" je prebral in Harry se je pričakujoče vzravnal, ",zapuščam zviz, ki ga je ujel na svoji prvi tekmi na Bradavičarki, in sicer kot opomin na nagrade, ki jih prinašata stanovitnost in veščina.'" Ko je minister privlekel na plan drobno, kakor oreh veliko žogico, katere srebrna krilca so slabotno frfotala, si Harry ni mogel kaj: obšlo ga je precejšnje razočaranje. "Zakaj ti je Dumbledore zapustil ta zviz?" je vprašal Tepeshkar. "Nimam pojma," je odvrnil Harry. "Najbrž iz razlogov, ki ste jih ravnokar prebrali... Da bi me spomnil, kaj dobiš, če si... stanoviten in tisto drugo." "Torej je to zgolj simboličen spominček?" "Pa že," je skomignil. "Kaj naj bi bil sicer?" "Vprašanja postavljam jaz," je dejal Tepeshkar in se z naslanjačem vred potegnil nekoliko bližje k zofi. Zdaj se je zunaj že povsem zmračilo; šotor na drugi strani oken se je dvigoval nad živo mejo kakor bel duh. "Opazil sem, da je torta za tvoj rojstni dan v obliki zviza," je nadaljeval minister. "Zakaj?" Hermiona se je porogljivo zasmejala. "Oh, najbrž ne zato, ker je Harry izvrsten iskalec, to bi bilo res preveč očitno," je rekla. "Gotovo je v prelivu skrito šifrirano Dumbledorjevo sporočilo!" "Dvomim, da je kar koli skrito v prelivu," jo je zavrnil Tepeshkar, "toda v zvizu bi se dalo izvrstno skriti kakšen majhen predmet. Saj veste zakaj, kajne?"

Harry je naveličano odkimal, Hermiona pa je nemudoma odgovorila; po Harryjevem mnenju povsem nagonsko, saj je bila pač toliko let navajena pravilno odgovarjati na vprašanja. "Ker imajo zvizi dotični spomin," je rekla. "Kaj?" sta se hkrati začudila fanta, ki sta gojila prepričanje, da Hermiona o quidditchu nima pojma. "Res je," ji je pritrdil Tepeshkar. "Dokler zviza ne spustijo, ne pride v stik s kožo, niti s kožo tistega, ki ga je izdelal, saj nosi rokavice. Zviz je namreč obdan z urokom, zaradi katerega lahko v primeru spora, kdo ga je prvi ujel, prepozna pravega človeka. Ta," je dvignil malo zlato žogico nekoliko višje, "si je zapomnil tebe, Potter. Zato bi ga po mojem Dumbledore - ne glede na njegove morebitne druge hibe, je bil pač izjemen čarovnik - lahko uročil, da bi se odprl samo tebi." Harryjevo srce je bilo precej hitro. Prepričan je bil, da ima Tepeshkar prav. A kako bi se izognil temu, da zviza vpričo ministra ne bi prijel z golo roko? "Kar tiho si," se je spet oglasil Tepeshkar. "Morda zato, ker veš, kaj je v njem?" "Ne," je odkimal Harry, ki se je še vedno spraševal, kako bi lahko na videz poprijel zviz, v resnici pa ga sploh ne bi. Ko bi le obvladal čitljivijo, res obvladal, in bi lahko pokukal v Hermionine misli! Saj je skoraj slišal, kako divje ji brnijo možgani... "Vzemi ga," je tiho dejal Tepeshkar. Harry se je zazrl v ministrove rumene oči in vedel je, da ga mora ubogati. Iztegnil je roko in Tepeshkar se je nagnil naprej ter zviz počasi, a odločno položil v fantovo dlan. Zgodilo se ni nič. Ko so se Harryjevi prsti sklenili okoli njega, so utrujena krilca zafrfotala in se umirila. Tepeshkar, Ron in Hermiona so še naprej željno zrli v zdaj deloma skrito žogico, kot bi upali, da se bo prelevila v nekaj drugega. "Kako napeto," je izjavil Harry. Ron in Hermiona sta se zasmejala. "To je torej vse?" je vprašala mlada čarovnica in že je hotela vstati s prepolne zofe. "Ne povsem," je odvrnil Tepeshkar, ki je bil zdaj slabe volje. "Dumbledore ti je zapustil še nekaj, Potter." "Kaj pa?" je vprašal spet bolj navdušeni Harry. Ministru se tokrat ni dalo brati oporoke. "Meč Godrica Gryfondoma," je povedal. Tako Hermiona kot Ron sta otrpnila. Harry se je ozrl za ročajem, okrašenem z rubini, toda Tepeshkar ga ni potegnil iz usnjene mošnje, ki je bila tako ali tako premajhna zanj. "In kje je?" je sumničavo vprašal fant. "Saj ni bil Dumbledorjev," je odvrnil minister, "in tako ti ga tudi ni imel pravice podariti. Meč Godrica Gryfondoma je velika čarovniška svetinja in kot taka pripada..." "Meč pripada Harryju!" ga je togotno prekinila Hermiona. "Izbral ga je, Harry ga je našel, k njemu je prišel iz klobuka Izbiruha..." "Sodeč po zanesljivih zgodovinskih virih, lahko meč ponudi svojo pomoč kateremu koli Gryfondomovcu, ki je tega vreden," jo je utišal Tepeshkar. "Tako nikakor ni izključna lastnina gospoda Potterja, pa čeprav je Dumbledore menil drugače." Minister se je popraskal po svojih slabo obritih licih in se pozorno zazrl v Harryja. "Zakaj ga je po tvojem..." "Dumbledore hotel podariti meni?" je fant le s težavo zadrževal jezo. "Mogoče je mislil, da bi bil dobra dekoracija za mojo sobo." "S tem se ne gre šaliti, Potter!" je zagodel Tepeshkar. "Je morda Dumbledore menil, da lahko potomca Salazarja Spolzgada premaga le meč Godrica

Gryfondoma? Ti je želel meč podariti zato, ker je bil kot mnogi prepričan, da je prav tebi usojeno uničiti Tistega, Ki Ga Ne Smemo Imenovati?" "Zanimiva teorija," se je narejeno zamislil Harry. "Je že kdo poskusil s tem mečem napičiti Mrlakensteina? Mogoče bi Ministrstvo nekaj svojih ljudi namenilo tej nalogi, namesto da zapravlja čas z razstavljanjem ugaševalnikov in prikrivanjem pobegov iz Azkabana. To ste torej počeli, gospod minister, ko ste se zapirali v svojo pisarno? Poskušali ste vlomiti v zviz? Ljudje umirajo, tudi mene bi skoraj ubili, Mrlakenstein me je zasledoval prek treh okrajev, ubil je Noruča Nerrgo, Ministrstvo pa je vse to lepo pomedlo pod preprogo! In vi še naprej pričakujete, da vam bomo pomagali?!" "Predaleč si šel!" je zavpil Tepeshkar in vstal. Tudi Harry je skočil na noge, minister pa je bil že pred njim. S konico palice ga je ostro dregnil v prsi, da mu je kot prižgana cigareta v majico izžgala luknjo. "Ej!" je vzkliknil Ron, planil na noge in segel po svoji palici, toda Harry ga je ustavil. "Ne! Bi mu rad dal izgovor, da nas vse po vrsti aretira?" "Si se spomnil, da nisi v šoli, kaj?" mu je Tepeshkar zasopel v obraz. "Si se spomnil, da nisem Dumbledore, ki ti je odpustil, pa če si bil še tako nesramen in svojeglav? S tole brazgotino se lahko zaradi mene nosiš, kot bi bila krona, Potter, toda sedemnajstletni fantek mi nikakor ne bo solil pameti, kako naj opravljam svoje delo! Čas je, da se naučiš spoštovanja!" "Čas je, da si ga prislužite," je odvrnil Harry. Tla so vzdrhtela, nato pa so zaslišali naglo bližajoče se korake, vrata dnevne sobe so se silovito odprla in vanjo sta planila gospod in gospa Weasley. "Zdelo... Zdelo se nama je, da sva slišala..." je začel gospod Weasley, popolnoma preplašen ob pogledu na Harryja in ministra, katerih nosova sta se skoraj stikala. "Povzdignjene glasove," ga je sopeč dopolnila gospa Weasley. Tepeshkar se je za nekaj korakov umaknil od Harryja in se pri tem ozrl k luknji, ki mu jo je izžgal v majico. Zdelo se je, da mu je žal, ker je izgubil oblast nad sabo. "To... To ni vredno omembe," je zagodel. "Obžalujem... Obžalujem pa tvoj odnos," je znova pogledal Harryju v obraz. "Po tvojem mnenju mnenju pokojnega Dumbledorja - Ministrstvo nima istih ciljev kot ti. Bolje bi bilo, če bi sodelovali." "Ne maram vaših metod, gospod minister," ga je opomnil Harry. "Se spomnite?" Že drugič je dvignil desnico in Tepeshkarju pokazal brazgotino, ki se je še vedno belo svetlikala z nje: Ne bom več lagal. Minister se je osorno namrdnil, nato pa se je brez besed zasukal na petah in odšepal iz sobe. Gospa Weasley je pohitela za njim, a Harry je slišal, da se je ob stranskih vratih ustavila. Čez približno minuto je zaklicala: "Odšel je." "Kaj je sploh hotel?" je vprašal gospod Weasley in se ozrl po obrazih trojke ravno v trenutku, ko se je njegova žena vrnila. "Prišel nam je izročit Dumbledorjevo zapuščino," je povedal Harry. "Šele zdaj so jo bili pripravljeni spustiti iz krempljev." Vsi na vrtu, zbrani za mizami, so si z zanimanjem ogledali predmete, ki jih je Harryju in njegovima prijateljema zapustil Dumbledore. Ob ugaševalniku in Povestih barda Biritcha je vsakomur ušel kakšen vzklik in vsi so obžalovali, da Tepeshkar Harryju ni hotel izročiti meča, nikomur pa ni bilo jasno, zakaj bi mu Dumbledore zapustil star zviz. Ko si je gospod Weasley že v tretje ogledoval ugaševalnik, je

gospa Weasley previdno rekla: "Harry, ljubček, vsi smo obupno lačni, ker nismo hoteli jesti brez tebe... Lahko zdaj postrežem z večerjo?" Hrano so res kar zmetali vase in po naglo odpeti ,Vse najboljše' ter še kar dolgotrajnem goltanju torte so se gostje razšli. Hagrid, ki je bil povabljen tudi na poroko, a je bil mnogo premogočne postave, da bi spal v že tako polni Jazbini, se je namenil postaviti šotor na bližnje polje. "Pridi v Ronovo sobo," je Harry zašepetal Hermioni, ko sta gospe Weasley pomagala pospraviti po vrtu. "Ampak šele potem, ko bodo že vsi spali." Ron si je v podstrešni sobi najprej v miru ogledal ugaševalnik, Harry pa je napolnil Hagridovo mošnjo iz muševe kože. A ne z zlatom, temveč s predmeti, ki jih je najbolj cenil, čeprav so bili nekateri vsaj na videz ničvredni: vanjo je pospravil Ravbarjevo karto, preostali košček Siriusovega ogledala in medaljon. Ko je zategnil vrvico in si mošnjo obesil okoli vratu, je sedel in se zazrl v zviz, čigar krilca so še vedno šibko frfotala. Takrat je Hermiona potrkala na vrata in po prstih vstopila v sobo. "Vuhvatto," je zašepetala in s palico zamahnila proti stopnišču. "Sem pa mislil, da tega uroka ne odobravaš," je rekel Ron. "Časi se spreminjajo," ga je zavrnila. "No, preskusi ugaševalnik." Ron ji je takoj ustregel. Podržal ga je pred sabo in ga ukresal. Svetilka, ki so jo imeli prižgano, je takoj ugasnila. "Le zakaj ti ga je podaril?" je Hermiona zašepetala v temo. "Taisto bi vendar dosegli s Perujskim instant teminatorjem v prahu." Spet je tiho zaškrtalo in svetlobna krogla se je vrnila pod strop ter nemudoma razsvetlila prostor. "Ampak vseeno je super," ga je zagovarjal Ron. "In vsi pravijo, da ga je izumil sam Dumbledore." "Vem, samo v oporoki se te gotovo ni spomnil zato, da bi nam pomagal ugašati luči!" "Misliš, da je vedel, kako bo Ministrstvo planilo na zapuščino in jo pregledalo?" je vprašal Harry. "Gotovo," je prikimala Hermiona. "V oporoki nam ni mogel sporočiti, zakaj nam to zapušča, ampak to vseeno ne pojasni..." "Zakaj nam ni mogel tega vsaj namigniti, dokler je bil še živ?" jo je dopolnil Ron. "No... V bistvu, ja," mu je pritrdila in začela listati po Povestih barda Biritcha. "Če so ti predmeti tako pomembni, da je bilo vredno z njimi dražiti Ministrstvo, bi nam lahko namignil, kaj naj bi počeli z njimi... Razen če je bil prepričan, da je to očitno?" "Ne bi rekel, da je ravno očitno," se je namrdnil Ron. "Ampak saj sem zmeraj govoril, da je trčen. Izjemen in vse to, ampak do konca zmešan. Da ti gre Harryju zapustit star zviz - kaj, za hudiča, je hotel s tem?" "Pojma nimam," se je zamislila Hermiona. "Ko te je Tepeshkar prisilil, da si ga prijel, Harry, sem bila prepričana, da se bo nekaj zgodilo!" "No, ja," je rekel mladi čarovnik in zviz dvignil predse, pri čemer se mu je utrip močno pospešil. "Vpričo Tepeshkarja se z njim nisem nameraval preveč truditi." "Kako to misliš?" ga je vprašala. "To je vendar zviz, ki sem ga ujel na svoji prvi tekmi quidditcha!" jo je spodbujal. "Se ne spomniš?" S tem jo je samo zmedel, Ron pa je silovito zajel sapo in vznemirjeno uperil kazalec v zviz, v Harryja, pa spet v zviz, dokler ni končno prišel do glasu. "Ta je tisti, ki si ga skoraj požrl!" "Natanko tako," je pritrdil Harry in ga vznemirjeno ponesel k ustnicam.

Ni se odprl. Nazadnje ga je razočarano in obupano spustil od ust, takrat pa je Hermiona vzkliknila. "Glejta! Tamle nekaj piše, hitro, poglejta!" Od presenečenja in razburjenja bi ga skoraj spustil. Hermiona je imela prav. Na gladki zlati površini, kjer še trenutek poprej ni bilo ničesar, so se zalesketale štiri besede, zapisane s tanko, poševno pisavo, ki jo je Harry nemudoma prepoznal za Dumbledorjevo: Moj ključ je zaključek. Komaj jih je prebral, že so spet izginile. ",Moj ključ je zaključek...' Kaj naj bi to pomenilo?" Hermiona in Ron sta začudeno zmajala z glavo. "Moj ključ je zaključek... Moj ključ je zaključek... Moj ključ je zaključek..." A ne glede na to, kolikokrat so ponovili te besede in katero so poudarili, iz njih niso iztisnili smisla. "Kaj pa meč?" je vprašal Ron, ko so nazadnje obupali nad tem, da bi uganili pomen napisa na zvizu. "Zakaj ga je hotel dati Harryju?" "In zakaj mi tega ni mogel preprosto povedati?" se je tiho vprašal Harry. "Tam je bil. Ves čas, kadar koli me je lani poklical v kabinet, je lepo visel na steni! Če je hotel, da ga dobim, bi mi ga lahko preprosto dal!" Počutil se je, kot bi bil na izpitu, pred sabo pa bi imel vprašanje, na katerega bi moral odgovor izstreliti, a se mu možgani preprosto niso odzivali. Mu je Dumbledore lani povedal kaj, česar se zdaj ni mogel spomniti? Je Dumbledore pričakoval, da mu bo vse jasno? "Kar pa se tiče knjige," je rekla Hermiona, "teh Povesti barda Biritcha... Zanje prvič slišim!" "Še nikdar nisi slišala za Povesti barda Biritcha?" je nejeverno vprašal Ron. "Tega ne misliš resno!" "Ja, pa!" se je presenečeno uprla. "Hočeš reči, da ti si slišal zanje?" "Jasno!" Harryja sta zdaj končno zmotila in dvignil je pogled. Da je Ron prebral knjigo, ki je Hermiona ni, je bilo vendar nezaslišano. Rona pa je njun odziv očitno zabaval. "Oh, dajta no! Vse tiste stare pravljice za otroke naj bi bile vendar Biritcheve, a ne? Slap sladke sreče... Čarovnik in lonček Skakaj... Majka Zajka in njen hehetavi štor..." "Prosim?" se je zahihitala Hermiona. "Čigav hehetavi štor?" "Oh, sta otročja!" se je Ron nejevoljno oziral od enega do drugega nasmejanega obraza. "Za Majko Zajko sta vendar gotovo slišala!" "Ron, saj veš, da sva s Harryjem odraščala pri bunkeljnih," ga je spomnila Hermiona. "Ko sva bila majhna, nisva poslušala teh pravljic, temveč Sneguljčico in sedem palčkov, pa Pepelko..." "Kaj pa je to, kakšna bolezen?" jo je prekinil Ron. "To so torej otroške pripovedke?" se ni zmenila za njegovo vprašanje in se spet sklonila nad rune. "Ja," je negotovo pritrdil Ron. "Mislim, tako ti pač rečejo, ko ti jih pripovedujejo: da so vse te stare pravljice Biritcheve. Kakšne so v originalu, ne vem." , "Ampak zakaj bi Dumbledore hotel, da jih preberem?" Zaslišali so, da je nekje pod njimi nekaj zaškripalo. "Verjetno je samo Charlie; mami je zaspala, pa si gre pospešit rast las," je živčno menil Ron.

"Ampak vseeno bi morali v posteljo," je zašepetala Hermiona. "Če jutri navsezgodaj ne bomo pokonci, bo zoprno." "Pa še kako," se je strinjal Ron. "Če ženinova mama tik pred poroko zagreši brutalni trojni umor, je obred lahko rahlo neprijeten." In čim je Hermiona odšla iz sobe, je spet ukresal ugaševalnik. Osmo poglavje Poroka Ob treh naslednjega popoldneva so se Harry, Ron, Fred in George postavili pred veliki beli šotor v sadovnjaku, da bi tam pričakali goste. Harry je spil precejšen odmerek mnogobitnega napoja in je bil zdaj dvojnik rdečelasega bunkeljskega fanta iz bližnje vasice, ki mu je Fred s priklicem ukradel nekaj las. Harryja naj bi namreč predstavljali kot ,bratranca Barnyja', saj so bili prepričani, da jih zaradi množice sorodnikov družine Weasley nihče ne bo mogel postaviti na laž. Vsi štirje so v rokah stiskali sedežni red, da bi goste lahko popeljali do pravih stolov. Pred kakšno uro je že prispela množica natakarjev v belih plaščih, z njimi pa tudi glasbeniki v rdečih jopičih in zdaj so sedeli nekoliko stran, pod enim od dreves; Harry je videl, kako se iz številnih pip pod njim dvigajo modri oblački. Za štirimi fanti se je skozi vhod v šotor razgrinjal pogled na mnogo vrst zlatih stolov krhkega videza, ki so stali na obeh straneh škrlatne preproge. Podporniki šotora so bili oviti z belim in zlatim cvetjem. Fred in George sta obesila gromozanski šop zlatih balonov natanko nad mesto, na katerem naj bi Bill in Fleur v kratkem postala mož in žena. Na drugi strani šotorskega platna pa so metulji in čebele lenobno poletavali od cveta do cveta in prek žive meje. Harryju je bilo precej neprijetno. Bunkeljski fant, katerega postavo je prevzel, je bil nekoliko krepkejši od njega in večerni plašč mu je bil tako pretesen, poleg tega pa so stali na soncu, da mu je bilo še bolj vroče. "Ko se bom poročil jaz," je izjavil Fred, ki je vlekel za ovratnik svojega plašča, "se s temi neumnostmi res ne bom trudil. Vsi boste lahko oblekli, kar boste hoteli, mamo pa bom temeljito obdelal s kletvijo kamnitve in jo preklical, šele ko bo vsega konec." "Glede na to, kaj vse si je nakopala na glavo, je bila danes zjutraj še kar normalna," je pristavil George. "Samo malo je pojokcala, ker ni prišel Percy, čeprav res ne vem, kdo si ga sploh želi videti. O, madoniš, pripravite se - prihajajo, glejte!" Pred dvoriščno ograjo so se iz nič pojavile številne postave živih barv, ena za drugo. V nekaj minutah so izoblikovale kolono, ki se je začela viti prek dvorišča do šotora. Na klobukih čarovnic so frfotali uročeni ptiči in eksotične rože, medtem ko so se z mnogih kravat čarovnikov lesketali dragoceni kamni. Glasovi veselega klepeta so postajali vse močnejši in so preglasili brenčanje čebel, čim se je množica približala šotoru. "Izvrstno, mislim, da vidim nekaj vylinskih sestričen," je dejal George, ki je stegoval vrat, da bi si jih bolje ogledal. "Pomagati jim bo treba, saj nedolžne dušice ne poznajo angleških običajev. Jaz bom popazil nanje..." "O, kar počasi, gospod Brezupi Brezuhi," je Fred skočil predenj, da ga je zaustavil in se potem pognal mimo glasne jate čarovnic srednjih let, ki so vodile sprevod, ter nagovoril par ljubkih francoskih deklet: "Permettez-moi da assister vous?" Zahihitali sta se, a mu dovolili, da ju je povedel v šotor, George pa se je moral posvetiti čarovnicam s čela sprevoda. Ron je poskrbel za starega očetovega kolega z Ministrstva, Perkinsa, medtem ko je precej naglušen star par pripadel Harryju.

"Oj!" ga je pozdravil znan glas, ko se je vrnil iz šotora, in na čelu vrste je zagledal Wulfa in Tango, ki je prišla na poroko s povsem svetlimi lasmi. "Arthur nama je povedal, da si tisti, ki je ves skodran. Oprosti za včeraj," je šepetaje dodala, ko ju je popeljal po prehodu med stoli. "Ministrstvo je trenutno skrajno naperjeno proti volkodlakom, in če bi ostala na zabavi, bi na vse vrgla slabo luč." "Je že v redu, saj razumem," je odvrnil Harry, ki se je s tem obrnil bolj na Wulfa kot na Tango. Remus se mu je na hitro nasmehnil, toda fant je opazil, kako se mu je obraz obupano pomračil, čim sta zavila k stoloma, ki jima ju je odkazal. To z Wulfom je bilo vedno bolj čudno, a Harry ni imel časa razmišljati o njem, kajti Hagrid je povzročil lepo zmedo. Freda je narobe razumel in tako ni sedel na sedež, ki so ga s pomočjo čarovnije povečali in ojačili ter postavili v zadnjo vrsto. Namesto tega je pod sabo pokopal pet stolov, ki so zdaj spominjali na zajeten kup zlatih zobotrebcev. Medtem ko je gospod Weasley odpravljal škodo in se je Hagrid glasno opravičeval vsem, ki so ga bili pripravljeni poslušati, je Harry pohitel nazaj k vhodu. Tam se je Ron ravno posvetil čarovniku nadvse nenavadnega videza. Nekoliko je škilil, beli lasje, ki so spominjali na sladkorno peno, so mu segali do ramen, na glavi je imel čepico, katere dolgi čopek mu je bingljal mimo nosu in vse do prsi, oblečen pa je bil v plašč tistega odtenka jajčno rumene barve, ob katerem se človeku rade orosijo oči. Z zlate verižice okoli njegovega vratu se je lesketal čuden simbol, še najbolj podoben trikotnemu očesu. "Xenofilius Liupka," se je predstavil še Harryju in mu ponudil roko, "s hčerko živiva na bližnjem hribu. Res lepo, da se naju je družina Weasley spomnila s prijaznim vabilom." Obrnil se je k Ronu. "Saj poznaš mojo Loono, kajne?" "Ja," je pritrdil Ron. "Kje pa je?" "Ustavila se je na vašem očarljivem vrtu, da bi pozdravila palčke, ki so vas preplavili v tako sijajnem številu! Le malo čarovnikov se zaveda, česa vsega se lahko naučimo od modrega malega vrtnega palčka - oziroma gernumbliusagarkelca, če posežemo po strokovnem imenu zanj." "Naši res poznajo ogromno izvrstnih kletvic," se je pohvalil Ron, "ampak če kaj vem, sta jih teh naučila Fred in George." V šotor je nato popeljal skupino čarodejev, hip zatem pa je h gospodu Liupki prihitela Loona. "Živijo, Harry!" je pozdravila sošolca. "Em, ime mi je Barny," je v zadregi rekel Harry. "O, torej si nisi spremenil samo videza, temveč tudi ime?" je prijazno vprašala. "No, em, recimo. Ampak kako si vedela..." "Tak izraz imaš pač na obrazu," je skomignila. Tako kakor njen oče je bila tudi ona oblečena v svetlo rumen plašč, kot modni dodatek pa si je za uho zataknila velikansko sončnico. Toda čim si prebolel, da je vse na njej tako svetlo, je dajala v splošnem kar prijeten vtis. Vsaj redkvice ji niso bingljale z ušes. Xenofilius se je z nekim znancem zapletel v tako poglobljeno debato, da ni slišal niti besedice pogovora med Loono in Harryjem. Ko se je od čarovnika poslovil, pa se je zasukal k hčerki, ki mu je pomolila kazalec in rekla: "Oči, glej, eden od palčkov me je ugriznil!" "Kako čudovito! Slina vrtnih palčkov je izjemno dobrodejna!" se je razveselil gospod Liupka, poprijel Loonin izproženi prst in si ogledal krvavečo rano. "Loona,

ljuba moja, če bi danes začutila, da v tebi brsti kak talent, če te bo kar naenkrat prijela želja, da bi zapela kakšno arijo ali deklamirala v povodnovščini... Ne potlači je! Morda si prejela dar gernumbliusov!" Ron, ki je ravno prišel mimo, je glasno prhnil. "Ron naj se kar posmehuje," je resnobno dejala Loona, ko jo je Harry s Xenofiliusom vred popeljal do njunih sedežev, "toda moj oče se že dolga leta posveča raziskavi magije gernumbliusov." "Res?" je rekel Harry, ki se je že davno odločil, da ne bo oporekal svojstvenim prepričanjem Loone in njenega očeta. "Kaj pa, če bi ti ugriz vseeno malo razkužili?" "Oh, ne," je dejala, sanjavo vtaknila prst v usta in si Harryja ogledala od peta do glave. "Kako si lep. Očiju sem rekla, da bo večina ljudi v večernih plaščih, toda povedal mi je, da moraš priti na poroko v barvah sonca, za srečo, saj razumeš." Ko je odtavala za očetom, se je prikazal Ron, ki je pod roko vodil prastaro čarovnico. Zaradi svojega štrlečega nosu, rdečkastih oči in pernatega klobuka je še najbolj spominjala na jeznoritega flaminga. "... in lase imaš veliko predolge, Ronald, prepričana sem bila že, da si Ginevra. Pri Merlinovi bradi, kaj pa je nase spravil Xenofilius Liupka? Videti je kot omleta. In kdo si ti?" je zalajala na Harryja. "O, saj res. Tetka Muriel, to je naš bratranec Barny." "Se en Weasley? Pa saj se plodite ko vrtni palčki! In kje je Harry Potter? Upala sem, da ga bom srečala. Mislila sem, da je tvoj prijatelj, Ronald, menda se nisi samo bahal?" "Ne... Ni mogel priti..." "Hmm. Se je izgovoril, kaj? Torej le ni tako butast, kot je videti na fotografijah v časnikih..." Zasukala se je k Harryju in se zadrla nanj: "Nevesto sem ravnokar podučila, kako se pravilno nosi mojo tiaro. Goblini so jo naredili, veš, in v moji družini je že cela stoletja. Lepo dekle je, ampak vseeno... francosko! No, najdi mi dober stol, Ronald, sto sedem let imam, ne morem biti kar naprej na nogah." Ron je Harryja pomenljivo pogledal, potem pa sta s tetko Muriel odšla in še dolgo ga ni bilo na spregled. Preden sta se fanta naslednjič srečala pri vhodu, je Harry odpeljal do njihovih stolov najmanj deset ljudi. Šotor je bil takrat že skoraj poln in pred njim končno ni bilo več vrste. "Tetka Muriel je prava nočna mora," je zagodel Ron in si z rokavom obrisal čelo. "Vsako leto je prišla za božič k nam, potem pa sta jo Fred in George hvala bogu užalila, ker sta pod njenim stolom sprožila govnobombo. Oči pravi, da ju je gotovo črtala iz oporoke, ampak onadva se na to seveda lahko požvižgata. Če jima bo še naprej šlo, kot jima gre zdaj, bosta itak bogatejša od vseh sorodnikov skupaj... Uau!" je dodal in zamežikal v Hermiono, ki jima je hitela naproti. "Kako si lepa!" "Zakaj si zmeraj tako presenečen?" mu je vrnila, a s prijaznim nasmeškom. Oblečena je bila v lahno obleko barve španskega bezga in ujemajoče se čevlje z visokimi petami, njeni lasje pa so bili povsem gladki in so se lesketali. "Tetka Muriel se sicer ne strinja s tabo, ravno sem jo srečala, ko je izročala Fleur tiaro. Rekla je ,Moj bog, je to tista iz bunkeljske družine?', potem pa še ,Ramena pokonci, pa daljše krilo si obleci, ko imaš tako obupno mršave gležnje!'" "Ne jemlji tega osebno, do vseh je nesramna," je rekel Ron. "Se pogovarjate o Muriel?" se je pozanimal George, ki se je skupaj s Fredom prikazal iz šotora. "Meni je rekla, da so ji moja ušesa zdaj bolj všeč, vešča stara. Ko bi bil namesto nje še vedno z nami stari stric Bilius! Ta je res znal popestriti poroko!" "Ni to tisti, ki je videl Kruta in čez štiriindvajset ur umrl?" je vprašala Hermiona. "No, ja, proti koncu je bil že malo čudaški," je priznal George.

"Ampak preden se mu je scufalo, je bil srce in duša zabave," je pristavil Fred. "Po navadi je zlil vase celo steklenico Ognjenega viskija, potem pa stekel na plesišče, privzdignil plašč in začel enega za drugim vleči šopke iz svoje..." "Okej, vidim, da je bil pravi šarmer," ga je raje prekinila Hermiona, Harry pa se je od smeha že držal za trebuh. "Se pa iz neznanega razloga nikoli ni poročil," je pripomnil Ron. "Čudo prečudno," je rekla Hermiona. Vsi so se tako zabavali, da nihče ni opazil zapoznelega gosta, temnolasega mladeniča z velikim, kljukastim nosom in gostimi črnimi obrvmi. Ronu je pomolil svoje vabilo in z očmi, uprtimi v Hermiono dejal: "Selo si lepa." "Zmagoslaf!" je kriknila in mala torbica, ki jo je držala v rokah, ji je padla na tla, pri čemer je iz nje prav nenavadno zadonelo. Ko se je Hermiona vsa zardela naglo sklonila za njo, je rekla: "Nisem vedela, da si... Moj bog... Lepo te je spet... Kako si?" Ronova ušesa so znova postala živordeča. Potem ko si je Levyjevo vabilo ogledal, kot bi nedvomno šlo za ponaredek, je mnogo preglasno vprašal: "Zakaj pa si prišel?" "Fleur me je pofabila," je odvrnil Levy s privzdignjenimi obrvmi. Harry, ki do njega ni gojil zamere, mu je segel v roko. A ker je bil prepričan, da bi bilo Levyja modro čim hitreje spraviti od Rona, ga je nato naglo popeljal do njegovega sedeža. "Tvoj prijatelj me ni fesel," je rekel Zmagoslaf, ko sta vstopila v zdaj nabito poln šotor. "Ali pa je tfoj sorodnik?" je na glas pomislil, ko je opazil njegove rdeče, nakodrane lase. "Bratranec," je zamrmral Harry, toda Levy ga že ni več poslušal. Ob ajegovem prihodu je v šotoru zavladalo precejšnje vznemirjenje, še posebej med vylinskimi sestričnami; ne nazadnje je bil svetovno znan igralec quidditcha. Medtem ko so zbrani še vedno stegovali vratove, da bi si ga bolje ogledali, pa so po prehodu prihiteli Ron, Hermiona, Fred in George. "Raje sedimo," ju je obvestil Fred, "sicer nas bo nevesta preprosto pohodila." Harry, Ron in Hermiona so zasedli svoje stole v drugi vrsti, za Fredom in Georgem. Hermiona je bila videti nekam rožnata in Ronova ušesa so bila še vedno škrlatna. Čez nekaj trenutkov je Harryju zamrmral: "Si videl, kakšno bedno bradico si je pustil rasti?" Harry je v odgovor zagodel nekaj povsem nedoločnega. Topli šotor se je napolnil z občutkom drhtečega pričakovanja in prek pridušenega klepeta se je občasno razlegel izbruh razigranega smeha. Po prehodu sta prikorakala gospod in gospa Weasley, smehljala sta se in mahala sorodnikom. Gospa Weasley je bila oblečena v nov plašč ametistove barve in ujemajoč klobuk. Trenutek kasneje sta že vstala Bill in Charlie, oba v večernih plaščih, z velikim belim cvetom vrtnice v gumbnici. Fred jima je občudujoče zažvižgal, kar je med vylinskimi sestričnami sprožilo val hihitanja. Potem pa je množica potihnila, kajti glasba, ki se je razlegala iz zlatih balonov, se je okrepila. "Ooooo!" je rekla Hermiona, ki se je zasukala proti vhodu. Ko sta po prehodu prišla monsieur Delacour in Fleur, so kot v en glas zavzdihnili tudi drugi čarovniki in čarovnice. Fleur je dobesedno lebdela, ob njej pa se je ves nasmejan pozibaval njen oče. Oblečena je bila v preprosto belo obleko in zdelo se je, kot bi od nje seval močan srebrn blišč. A medtem ko je njen soj običajno vse okoli nje zastrl, je danes polepšal vsakogar, ki se ga je dotaknil. Ginny in Gabrielle, obe v zlatih oblekah, sta bili videti še bolj ljubki kot običajno, in ko je Fleur prispela do Billa, nihče ne bi verjel, da je kdaj srečal Fenrira Vraniesiwa.

"Dame in gospodje," je dejal nekoliko pojoč glas in Harry se je presenečeno ozrl k malemu čarovniku s čopastimi lasmi, ki je vodil Dumbledorjev pogreb, zdaj pa je stal pred Billom in Fleur. "Tu smo se danes zbrali, da bi proslavili združitev dveh zvestih duš..." "Moja tiara daje vsemu skupaj lep podton," je zašepetala tetka Muriel, a se jo je slišalo zelo daleč. "Moram pa reči, da ima Ginevrina obleka odločno prevelik izrez." Ginny se je veselo nasmejana ozrla, pomežiknila Harryju, potem pa se je spet naglo zasukala naprej. Fantove misli so se porazgubile daleč proč od šotora, nazaj k popoldnevom, ki sta jih z Ginny preživela v samotnih zakotjih šolskega parka. Tega je bilo že tako davno in vedno se je zdelo prelepo, da bi bilo lahko resnično, kot bi kradel svetlikajoče se ure iz življenja nezaznamovanega človeka, človeka brez streli podobne brazgotine na čelu... "Ali ti, William Arthur, vzameš Fleur Isabelle..." Gospa Weasley in madame Delacour v prvi vrsti sta tiho ihteli vsaka v svojo čipkasto zaplatico. Trobentaški zvoki iz ozadja šotora pa so vsem dali vedeti, da je Hagrid segel po enem svojih prtastih robcev. Hermiona se je zasukala in se nasmehnila Harryju; tudi njene oči so bile solzne. "... torej vaju razglašam zavezana drug drugemu do konca življenja." Čarovnik s čopastimi lasmi je dvignil palico visoko nad glavi Billa in Fleur in nadnju se je usul roj srebrnih zvezd, ki so v spirali zakrožile okoli teles, zdaj združenih v poljub. Ko sta Fred in George spodbudila glasen aplavz, je zlate balone nad parom razneslo, iz njih pa so poletele rajske ptice in drobni zlati zvončki, ki so vsesplošno veselje prepletli s pesmijo in zvenenjem. "Dame in gospodje!" je čez čas zaklical čarovnik s čopastimi lasmi. "Vstanite, prosim!" Vsi so se odzvali in le tetka Muriel je ob tem glasno zagodla, čarovnik pa je zamahnil s palico. Stoli, na katerih so sedeli, so se lahkotno dvignili v zrak in platnene stene šotora so izginile, da so stali pod baldahinom, podprtim z zlatimi stebri, s prekrasnim razgledom prek sadovnjaka in okoliškega podeželja, ki se je kopalo v soncu. Nato se je iz središča šotora razširil tolmun staljenega zlata in izoblikoval lesketajoče se plesišče, lebdeči stoli so se zbrali okoli majhnih, belo pregrnjenih miz in se lahkotno spustili nazaj na tla, glasbeniki v rdečih jopičih pa so se v vrsti odpravili proti odru. "Hudo," je odobravajoče prikimal Ron, ko so se z vseh strani prikazali natakarji, nekateri s srebrnimi pladnji bučnega soka, maslenuška in Ognjenega viskija, drugi z vrtoglavimi kupi prigrizkov. "Pojdimo jima čestitat!" je vzkliknila Hermiona, ki se je postavila na prste, da bi spet ugledala Billa in Fleur, okoli katerih se je z dobrimi željami zgrnila množica gostov. "Za to bo še čas," je Ron zamahnil z roko in v istem gibu mimoidoči pladenj olajšal za tri maslenuške, izmed katerih je enega takoj predal Harryju, z drugim pa se obrnil k prijateljici: "Alo, primi, da si gremo hitro poiskat mizo... Ne, samo v tisto smer ne! Blizu Muriel že ne bom sedel..." Ron ju je povedel prek praznega plesišča, pri čemer se je oziral v vse smeri; Harry je bil prepričan, da se na vsak način poskuša izogniti tudi Levyju. Ko so prispeli do drugega konca šotora, pa so bile mize večinoma že zasedene in še največ prostora je bilo za tisto, za katero je sama sedela Loona. "Lahko prisedemo?" jo je vprašal Ron. "Oh, seveda," je srečno odvrnila. "Oči je Billu in Fleur pravkar odnesel najino darilo."

"Kaj pa je v njem? Dosmrtna zaloga bulakorena?" se je zarežal Ron. Hermiona mu je pod mizo namenila močno brco, toda konica čevlja ga je povsem zgrešila in namesto tega našla Harryja. Od bolečine so se mu osolzile oči in za nekaj trenutkov je izgubil nit pogovora. Orkester je zaigral. Prva sta se na plesišču ob glasnem aplavzu zavrtela Bill in Fleur. Čez čas sta se jima pridružila gospod Weasley z madame Delacour, za njima pa še Fleurin oče in gospa Weasley. "Ta pesem mi je všeč," je dejala Loona, ki se je v ritmu valčka pozibavala na stolu. Čez nekaj trenutkov je vstala in odlebdela do plesišča, kjer se je kar sama vrtela na mestu, zaprtih oči in zibajočih se rok. "A ni ta punca super?" je občudujoče dejal Ron. "Zmeraj ga pihne!" Toda nasmešek mu je nemudoma zbledel, kajti na Loonin prazni stol je odločno sedel Zmagoslaf Levy. Hermioni je postalo prijetno vroče, toda Levy tokrat ni prišel z laskavimi komplimenti. Namrščenega obraza je takoj vprašal: "Kdo je tisti moški f rumenem?" "To je Xenofilius Liupka, oče naše prijateljice," je dejal Ron. Bojeviti podton odgovora je dal jasno vedeti, da se Xenofiliusu ne bodo smejali, pa če bi Levy to še tako rad. Sicer pa se je Ron v naslednjem hipu že obrnil k Hermioni: "Pridi! Plesat!" Kar sapo je zajela, toda po drugi strani je bila 'vabila' vesela, vstala je in skupaj sta izginila med vse večjim številom plesalcev. "Ah, sdaj sta torej skupaj?" je vprašal Levy, ki ga je to za trenutek odvrnilo od prejšnje teme. "Em, tako nekako," je odvrnil Harry. "Kdo pa si ti?" se je pozanimal Zmagoslaf. "Barny Weasley." Segla sta si v roke. "Ti, Barny - se s tem Xenofiliusom dobro posnata?" "Ne, danes sem ga srečal prvič. Zakaj?" Levy je sklonjen nad svoj kozarec s pogledom besno spremljal Looninega očeta, ki je na drugi strani plesišča klepetal s skupino čarodejev. "Sato," je končno odgovoril, "ker bi ga f tem trenutku posfal na dfoboj, če le ne bi bil Fleurin gost! Kako si tip drsne nositi ono gnusno snamenje?!" "Znamenje?" je ponovil Harry in se tudi sam ozrl h Xenofiliusu. Na prsih se mu je res pozibavalo nenavadno trikotno oko. "Zakaj? Kaj pa je narobe z njim?" "Grindelwald! To je njegofo snamenje!" "Grindelwald... Misliš tistega coprnika, ki ga je premagal Dumbledore?" "Praf tega!" Zmagoslafove čeljustne mišice so se nekaj časa napenjale, kot bi žvečil, potem pa je dejal: "Grindelwald je ubil mnogo ljudi, tudi mojega deda. F tej dešeli sefeda ni imel toliko moči; prafijo, da se je bal Dumbledorja, in očitno po prafici, glede na to, kako je končal. Ampak tisto..." je s prstom pokazal na Xenofiliusa, "... je njegofo snamenje, takoj sem ga preposnal: Grindelwald ga je fklesal f steno Durmstranga, ko ga je obiskofal. Nekaj butcef ga je prerisalo f sfoje sfeske ali na oblačila, da bi naprafili na druge ftis, da bi bili nekaj posebnega... Dokler jim tisti, ki smo saradi Grindelwalda isgubili koga is sfoje drušine, nismo dali dobre lekcije." Levy je grozeče počil s členki desnice in se znova besno zazrl v Xenofiliusa. Harry je bil čisto zmeden. Zelo neverjetno se mu je zdelo, da bi bil Loonin oče na strani mračnih sil, sploh pa noben drug svat ni v trikotni runi prepoznal znamenja neslavnega coprnika. "Pa si, em, res čisto prepričan, da gre za Grindelwaldovo znamenje?"

"Kaj ne bi bil," je hladno odvrnil Levy. "Feč let sem hodil mimo njega, dobro ga posnam." "No, čisto možno je," je dejal Harry, "da Xenofilius pravzaprav sploh ne ve, kaj znamenje pomeni. Družina Liupka je precej... drugačna. Prav lahko, da ga je kje slučajno videl, pa je mislil, da gre za prerez glave švedrorogega šmrčika ali kaj podobnega." "Preres česa?" "No, saj niti ne vem, kaj naj bi šmrčiki bili, ampak s hčerko jih menda med počitnicami iščeta..." Harry je imel občutek, da mu Loone in njenega očeta ni predstavil v ravno najboljši luči. "Tisto je ona," je pokazal na dekle, ki je še vedno sama plesala in z rokami krilila nad glavo kot človek, ki poskuša odgnati komarje. "Kaj pa počne?" je vprašal Levy. "Verjetno bi se rada znebila kakšnega krešbenga," je odvrnil Harry. Levy se ni mogel odločiti, ali se norčuje iz njega ali ne. Izza plašča je potegnil palico in se z njo grozeče potrepljal po stegnu, da so ji iz konice poletele iskre. "Gregorovič!" je vzkliknil Harry in Zmagoslaf je presenečeno zamežikal. A mladi čarovnik je bil preveč razburjen, da bi se menil za to. Ob pogledu na njegovo palico se je namreč spomnil, kako je Olchenbat pred Trišolskim turnirjem natanko pregledal tudi Levyjevo palico. "Kaj je s Gregorovičem?" je sumničavo vprašal Zmagoslaf. "Palice izdeluje!" "To fem," se je namrdnil Levy. "Tudi tvojo je naredil! Zato sem pomislil na quidditch..." Levy je postajal vse bolj sumničav. "Kako pa veš, da je mojo palico isdelal Gregorovič?" "Em, kje sem to že prebral..." je improviziral Harry. "Že vem, v nekem glasilu tvojih navijačev," si je izmishl in Zmagoslafa je to v hipu umirilo. "Nisem fedel, da sem s njimi kdaj govoril o moji palici," je rekel. "No, em, kako pa gre Gregoroviču?" Levyja je vprašanje zmedlo. "Še pred leti se je upokojil. Jas sem bil eden sadnjih, ki smo kupili Gregorovičevo palico. Njegofe so najboljše... čeprav sefeda fem, da vi, Britanci, bolj cenite Olchenbatove." Harry se na to ni odzval. Pretvarjal se je, da opazuje plesalce, tako kot Levy, a v resnici se je globoko zatopil v misli. Mrlakenstein torej išče znanega izdelovalca palic in Harryju je bilo povsem jasno, zakaj: gotovo zaradi tistega, kar je njegova palica storila, ko je na letečem motorju bežal pred Mojstrom. Palica iz bodike in feniksovega peresa je gladko porazila izposojeno, česar Olchenbat ni pričakoval ali razumel. Bo Gregorovič poznal odgovor na to skrivnost? Je res večji mojster od Olchenbata, pozna skrivnosti palic, ki jih Olchenbat ne? "Tisto dekle je selo ljubko," je dejal Levy in Harryja priklical na trdna tla. Zmagoslaf je kazal na Ginny, ki se je ravnokar pridružila Looni. "Je tudi ona tfoja sorodnica?" "Ja," se je naježil Harry, "in trenutno ima fanta. Ljubosumen tip. Pa prava gorila je. Jaz ga ne bi dražil." Levy je zagodel. "Le f čem je smisel tega," je dejal, spraznil svojo čašo in vstal, "da sem sfetofno snan igralec quidditcha, če pa imajo fsa lepa dekleta že fante?"

Odšel je. Harry si je hitro postregel s sendvičem s pladnja mimoidočega natakarja, potem pa se je odpravil okoli prenapolnjenega plesišča. Čim prej je hotel govoriti z Ronom, da bi mu povedal za Gregoroviča, toda s Hermiono je plesal prav na sredi gneče. Harry se je tako naslonil na enega izmed zlatih podpornikov in opazoval Ginny, ki je zdaj plesala s prijateljem dvojčkov, Leejem Jordanom. Le s težavo se je pripravil do tega, da ni obžaloval obljube, ki jo je dal Ronu. Še nikdar ni bil na poroki, zato je težko ocenil, koliko se čarovniška razlikuje od bunkeljske. A prepričan je bil, da na slednji ne postrežejo s torto, vrh katere stojita sladkorna feniksa, ki vzletita v hipu, ko zarežejo vanjo, in tudi steklenic šampanjca, lebdečih med množico, bunkeljni gotovo nimajo. Ko se je začelo večeriti in so pod strop baldahina, zdaj osvetljenega z zlatimi lanternami, prifrfotale vešče, pa je vzdušje na gostiji postajalo vse manj zadržano. Fred in George sta že davno izginila v temo s parom Fleurinih sestričen, Charlie, Hagrid in čokat čarovnik s škrlatnim ženskim klobukom so v kotu prepevali Odo Odu... Harry se je sprehajal skozi množico, da bi pobegnil pijanemu Ronovemu stricu, ki se ni mogel odločiti, ali je njegov sin ali ne, in takrat je opazil starega čarovnika, ki je sam sedel za eno izmed miz. Zaradi oblaka belih las je še najbolj spominjal na postarano regratovo lučko, vrh njih pa mu je čepel od moljev obžrt fes. Od nekod mu je bil znan in Harry je namrščeno brskal po spominu, dokler se mu ni nenadoma posvetilo: to je Vylko Dozh, član Feniksovega reda in avtor Dumbledorjeve osmrtnice. Stopil je k njemu. "Lahko prisedem?" "Seveda, seveda," je prikimal Dozh, ki je imel piskajoče nadušen glas. Harry se je nagnil bližje k staremu čarovniku. "Gospod Dozh, jaz sem Harry Potter." Dozh je zajel sapo. "Ljubi moj fant! Arthur mi je povedal, da si tu, a zakrinkan... Kako sem vesel, prav v čast mi je!" Radostno vznemirjen mu je nalil čašo šampanjca. "Pomislil sem že, da bi ti pisal," je zašepetal. "Po Dumbledorjevi... Kako me je pretreslo... In tudi tebe, gotovo..." Dozheve drobne oči so se nenadoma zalesketale od solz. "Prebral sem osmrtnico, ki ste jo napisali za Preroške novice," je rekel Harry. "Nisem vedel, da ste profesorja Dumbledorja poznali tako dobro." "Nič bolje kot mnogi drugi," je skromno odvrnil Dozh in si s prtičkom popivnal oči. "Vsekakor sem ga poznal najdlje, če ne štejemo Aberfortha... In ljudje njega po navadi ne štejejo." "Glede Preroških novic... Ne vem, če ste videli, gospod Dozh..." "Oh, prosim, ljubi fant, kliči me Vylko." "Vylko, ste mogoče brali intervju, v katerem je Rita Brentsell govorila o Dumbledorju?" Dozhev obraz je zalila besna rdečica. "O, ja, Harry, bral sem ga. Ta ženska - mrhovinar bi bil zanjo ustreznejši izraz me je prav grozljivo nadlegovala, naj ji kaj povem. Žal moram priznati, da sem postal nazadnje nevljuden in jo ozmerjal z vsiljivo postrvjo, kar je ona, kot si verjetno opazil, izrabila za klevete o mojem duševnem zdravju." "No, v tistem intervjuju," je nadaljeval Harry, "je Rita namigovala, da je imel profesor Dumbledore v mladosti stike z mračnimi silami."

"Glede tega ne verjemi niti besedice!" se je nemudoma odzval Dozh. "Niti besedice, Harry! Naj je ne bo stvari, ki bi omadeževala tvoj spomin na Albusa Dumbledorja!" Harry se je zazrl v Dozhev iskreni obraz, poln bolečine. Pogovor z njim ga ni pomiril, ravno nasprotno. Je ostareli čarovnik resno mislil, da je tako preprosto in se lahko fant enostavno odloči ne verjeti obtožbam? Mar mu ni jasno, da se mora do konca prepričati, da mora vedeti vse? Morda je gospod Dozh zaslutil, o čem razmišlja, kajti postal je zaskrbljen, in hitro je dodal: "Harry, Rita Brentsell je grozljiva..." Toda njegov glas je utonil v zadirčnem hehetu. "Rita Brentsell? Izvrstna je, vse preberem, kar napiše!" Harry in Dozh sta se ozrla in nad sabo zagledala tetko Muriel s poplesavajočim perjem na klobuku in čašo šampanjca v roki. "Knjigo o Dumbledorju je napisala, vesta." "Pozdravljena, Muriel," je rekel Dozh. "Ja, pravkar sva govorila..." "Ti, tam! Daj mi svoj stol, sto sedem let imam!" Še en rdečelas bratranec Weasleyjevih je preplašeno poskočil s stola, tetka Muriel pa ga je s presenetljivo močjo zasukala k sebi in se usidrala med Dozha in Harryja. "Se enkrat živijo, Barry, ali kako ti je že ime," je rekla Harryju. "No, si govoril o Riti Brentsell, Vylko? Veš, da je napisala Dumbledorjev življenjepis? Komaj čakam nanj, spomniti se moram, da Lepopisu in pivniku pošljem naročilo zanj!" Dozh se je nekam otrdelo in svečano vzravnal, tetka Muriel pa je spraznila čašo in s svojimi koščenimi prsti tlesknila mimoidočemu natakarju, naj ji preda polno. Napravila je dolg požirek, rignila in nadaljevala: "Nobene potrebe ni, da se držita ko dve nagačeni žabi! Preden je postal tako spoštovan in dostojanstven in kaj jaz vem kaj še, je o Albusu krožilo nekaj izjemno zanimivih govoric!" "Neosnovanih čenč," jo je popravil Dozh, ki ga je znova zalila rdečica. "Tako jim praviš ti, Vylko," se je zahahljala tetka Muriel. "Opazila sem, kako previdno si v tisti svoji osmrtnici švignil prek vseh zaplat tankega ledu!" "Žal mi je, da tako misliš," jo je hladno zavrnil. "Zagotavljam ti, da so mi besede slovesa prišle iz srca." "Oh, saj je vsem jasno, da si ga oboževal. Če kaj vem, ga boš še vedno imel za svetnika, pa čeprav se bo izkazalo, da je v resnici pospravil svojo sestro, in to samo zato, ker je bila šlapl." "Muriel!" je vzkliknil Dozh. V Harryjeve prsi se je prikradel hlad, ki ni imel nikakršne zveze z mrzlim šampanjcem. "Kako to mislite?" je vprašal Muriel. "Kdo pa pravi, da je bila njegova sestra šlapl? Mislil sem, da je bila bolna!" "Misliti, Barry, se pravi nič vedeti!" ga je zavrnila, navdušena nad odzivom, ki ga je sprožila. "In ti o tem res ne moreš kaj dosti vedeti, vse skupaj se je odvilo, še preden so nate sploh pomislili. Res pa je, da celo tisti, ki smo bili takrat zraven, nismo nikoli izvedeli, kaj se je dejansko zgodilo. Zato tudi komaj čakam, da preberem, kaj je odkrila Brentsllova! Dumbledore je vendar tako dolgo pazil, da se o njegovi sestri ne govori!" "To ni res!" je nadušno dahnil Dozh. "To nikakor ni res!" "Nikoli mi ni povedal, da je bila njegova sestra šlapl," je rekel Harry, ne da bi pomislil, tako ga je mrazilo.

"In zakaj bi ti?" je revsknila Muriel in se nekoliko zamajala na stolu, ko se je poskusila osredotočiti nanj. "Razlog, da Albus nikoli ni govoril o Ariani," je začel razlagati Dozh z glasom, hripavim od čustev, "je vsaj meni povsem jasen. Njena smrt ga je povsem potrla..." "Zakaj je nikomur nikoli niso pokazali, Vylko?" ga je vreščavo prekinila. "Zakaj nas pol sploh ni vedelo, da obstaja, dokler niso iz hiše prinesli krste in jo zasuli? Kje je bil sveti Albus, ko so jo imeli zaklenjeno v kleti? Mirno je paradiral in briljiral po Bradavičarki in prav malo ga je brigalo, kaj se dogaja doma!" "Kako to mislite, da so jo imeli zaklenjeno v kleti?!" je vprašal Harry. "Kaj je zdaj to?!" Dozh je bil videti povsem na tleh. Tetka Muriel pa se je spet zahahljala in mu odgovorila: "Dumbledorjeva mama je bila srhljiva babnica, vsi so trepetali pred njo. Bunkeljske krvi, čeprav slišim, da je to rada prikrila..." "Tega ni nikdar prikrivala! Kendra je bila dobra ženska," je obupano zašepetal Dozh, toda tetka Muriel se zanj ni več menila. "Bila je visokostna in izjemno gospodovalna, tiste vrste čarovnica torej, ki ne bi prenesla dejstva, da je spravila skupaj šlapla..." "Ariana ni bila šlapl!" je zahripal Dozh. "Ljubi Vylko, pa mi pojasni, zakaj ni hodila na Bradavičarko!" je rekla in se nato zasukala k Harryju. "V naših časih se o šlaplih ni rado govorilo. Ampak, da otroka nikdar ne spustiš iz hiše in se obnašaš, kot bi sploh ne obstajal, je kar malo..." "Pa če pravim, da ni bilo tako!" je ugovarjal Dozh, toda tetka Muriel se mu ni pustila ustaviti in je še vedno nagovarjala zgolj Harryja. "Šlaple so običajno poslali v bunkeljske internate in jih spodbujali, da se vključijo v njihovo družbo... To je bilo precej bolj prijazno, kot da bi jim poskušali najti mesto v čarovniškem svetu, kjer bi bili vedno samo drugorazredni ljudje. Toda Kendra Dumbledore svoje hčerke niti v sanjah ne bi pustila v bunkeljsko šolo..." "Ariana je bila krhkega zdravja!" se je spet obupano oglasil Dozh. "Zato tudi nikdar ni mogla..." "Iz hiše?" se je zahahljala Muriel. "Ampak temu navkljub je nikoli niso odpeljali v Svetega Munga in zdravilcev tudi niso klicali na dom!" "Daj no, Muriel, kako si lahko tako prepričana, da niso..." "Vylko, toliko da veš: takrat je bil v Mungu kot zdravilec zaposlen moj bratranec Lancelot in naši družini je strogo zaupno povedal, da Ariane tam niso nikdar videli. Vsaj njemu se je to zdelo zelo sumljivo!" Dozh je bil že na robu solz. Tetka Muriel, ki se je izjemno zabavala, pa je tlesknila s prsti, da je prišla do novega kozarca. Harry je otrplo pomislil na Dursleyjeve, ki so ga zapirali, celo zaklepali, ga skrivali pred javnostjo, samo zato, ker je bil čarovnik. Je Dumbledorjeva sestra trpela enako usodo, a iz obratnega razloga: ji je bil njen dom ječa, ker ni mogla čarati? In Dumbledore? Jo je res prepustil njeni usodi in mirno odšel na Bradavičarko, ker se je hotel dokazati za izjemnega in nadarjenega čarovnika? "No, če Kendra ne bi umrla že pred njo," je nadaljevala Muriel, "bi rekla, da je Ariano pospravila kar ona..." "Kako moreš, Muriel?" je zaječal Dozh. "Mati, da bi ubila lastno hčerko? Pomisli, kaj govoriš!" "Zakaj pa ne? Ta mati jo je bila zmožna dolga leta imeti pod ključem," je skomignila. "Ampak kot sem rekla, to ni mogoče, saj je Kendra umrla pred Ariano... A kaj je povzročilo njeno smrt, ne ve nihče..."

"Oh, brez dvoma jo je Ariana umorila," se je Dozh pogumno poskušal odzvati z zaničevanjem. "Zakaj pa ne?" "Res, Ariana bi si lahko poskušala priboriti svobodo in bi pri tem ubila Kendro," se je zamislila tetka Muriel. "Vylko, z glavo lahko zmajuješ kolikor hočeš, ampak saj si bil na Arianinem pogrebu, kajne?" "Bil sem," je tresočih ustnic pritrdil Dozh. "In bolj žalostnega prizora ne pomnim. Albusu se je takrat strlo srce..." "Pa ne samo srce. Mu ni Aberforth sredi pogreba zlomil nosu?" Če je bil Dozh pred tem zgrožen, bi ga bilo zdaj skoraj konec. Tetka Muriel pa se je glasno zahahljala in napravila še en požirek šampanjca, ki se ji je večinoma zlil po bradi. "Kako to..." je zahripal Dozh. "Moja mama je bila v prijateljskih stikih z Mathildo Malhaar," je z užitkom povedala. "In ko ji je Mathilda o tem pripovedovala, sem prisluškovala pri vratih. Pretep ob krsti! Po Mathildinih besedah naj bi Aberforth na Albusa zavpil, da je njene smrti kriv on, potem pa ga je udaril naravnost v obraz. Malhaarjeva je trdila, da se Albus sploh ni branil, kar je čudno že samo po sebi, saj bi Aberfortha v dvoboju premagal, pa če bi mu roke zvezali za hrbet." Muriel je zlila vase še malo šampanjca. Opisovanje starih škandalov jo je očitno poživilo do enake mere, kot je Dozha spravilo v obup. Harry pa ni vedel, kaj naj si misli in kaj naj verjame: hotel je resnico, toda Dozh je zgolj čemel na stolu in s svojim šibkim glasom hripal, da je bila Ariana bolna. Harry ni mogel verjeti, da Dumbledore ne bi posegel vmes, če bi se v njegovem lastnem domu dogajalo kaj tako okrutnega. A na celotni zgodbi je bilo nedvomno nekaj čudnega. "Pa še nekaj vama rečem," se je spet oglasila Muriel, spustila čašo od ust in tiho kolcnila. "Po mojem je Rita vse skupaj izvedela od Mathilde. Tisti namigi v njenem intervjuju, češ da je našla pomemben vir, ki je bil Dumbledorjevim blizu... Mathilda je bila ob vseh teh komedijah z Ariano vsekakor zraven, in ta vir bi bila prav lahko ona!" "Mathilda ne bi nikdar govorila z Rito Brentsell!" je zašepetal Dozh. "Mathilda Malhaar?" je vprašal Harry. "Avtorica Zgodovine čarovništva?" To ime je bilo natisnjeno na naslovnici nekega Harryjevega učbenika, čeprav ne ravno enega tistih, ki jih je prebiral z veliko radostjo. "Ja," se je Dozh fantovega vprašanja oprijel kot se utapljajoči rešilnega pasu. "Nadvse nadarjena zgodovinarka magičnega in stara Albusova prijateljica." "Ki se ji v zadnjem času pošteno kisa," je veselo pripomnila tetka Muriel. "Če je temu tako, je za Brentsllovo še toliko bolj nečastno, da jo je izrabila," je rekel Dozh, "obenem pa se ne gre zanašati na kar koli, kar je Mathilda izjavila." "Oh, spomine je mogoče priklicati na stotine načinov in prepričana sem, da Rita Brentsell podrobno obvlada prav vse," je dejala. "A četudi je Mathilda že zrela za Matildo, sem prepričana, da ima stare fotografije, morda celo pisma. Dumbledorjeve je poznala dolga leta... Godricov Dol se je Brentsllovi vsekakor splačalo obiskati." Harryju, ki je ravno napravil požirek maslenuška, se je zaletelo. Ko se je izkašljeval, ga je Dozh trepljal po hrbtu, fant pa je ves čas skozi solzne oči zrl v tetko Muriel. In čim je spet prišel do glasu, je vprašal: "Mathilda Malhaar živi v Godricovem Dolu?" "Oh, seveda, od nekdaj! Dumbledorjevi so se tja preselili, ko so Percivala vrgli v keho, bila je njihova soseda." "Dumbledorjevi so živeli v Godricovem Dolu?" "Ja, Barry, to sem pravkar povedala," je razdraženo odvrnila.

Harry je bil izmučen in v njem je zevala praznina. Dumbledore mu ni v šestih letih niti enkrat omenil, da sta oba živela v Godricovem Dolu in oba tam tudi izgubila svoje ljubljene. Zakaj? Sta bila Lily in James pokopana blizu Dumbledorjeve mame in sestre? Je obiskoval njun grob, morda šel pri tem mimo Jamesovega in Lilyjinega? A Harryju tega ni povedal... Ni se mu zdelo vredno omeniti... Zakaj je bilo to tako pomembno, Harry ni mogel razložiti niti sebi. A občutek je imel, kot bi mu Dumbledore pravzaprav lagal, ko mu ni povedal, da ju ta kraj in te izkušnje družijo. Zazrt predse se sploh ni zavedal, kaj se dogaja okoli njega, in ni opazil, da se je iz množice prebila Hermiona, dokler si ni k njemu potegnila stola. "Plesati enostavno ne morem več," je zasopla, si sezula enega od salonarjev in se pomela po podplatu. "Ron je šel iskat še kakšen maslenušek. Ampak, poslušaj, ravno sem videla Zmagoslafa, ki je ves besen odkorakal od Looninega očeta. Mislim, da sta se prepirala..." Glas ji je odtaval in pozorno se je zazrla vanj. "Harry, je s tabo vse v redu?" Saj ni vedel kje začeti. A za te stvari takrat niti ni bilo časa. V tistem trenutku je namreč skozi baldahin nad plesiščem priletelo nekaj velikega in srebrnega. Lesketajoči se ris je lahkotno pristal med osuplimi plesalci, glave so se obrnile k njemu, saj so tisti najbližje varuha otrpnili sredi giba. Potem pa je odprl gobec in spregovoril z močnim, globokim, počasnim glasom Krallka Kehometa. "Ministrstvo je padlo. Tepeshkar je mrtev. Prihajajo."

Deveto poglavje Skrivališče Vse je bilo zabrisano, upočasnjeno. Harry in Hermiona sta skočila na noge in segla po palicah. Številnim se je šele zdaj posvetilo, da se je zgodilo nekaj čudnega, in glave so se še vedno obračale proti srebrni mački, ki je že izginjala. Z mesta, na katerem je pristal varuh, se je v mrzlih valovih širila tišina. Potem pa je nekdo kriknil. Harry in Hermiona sta planila v množico, ki je izgubljala glavo. Gostje so tekali v vse smeri in mnogi so se izdejanjali, kajti varovalni uroki, ki so obdajali Jazbino, so se prelomili. "Ron!" je zaklicala Hermiona. "Ron, kje si?" Ko sta rinila prek plesišča, je Harry opazil, kako so se v množici začenjale pojavljati zakrinkane postave, potem pa je zagledal Wulfa in Tango. Domala hkrati sta dvignila palico in zavpila Hitinium! in njun vzklik se je nato kakor odmev razlegel z vseh strani... "Ron! Ron!" je klicala Hermiona, napol ihte, medtem ko so se preplašeni gostje zadevali vanju s Harryjem. Ta jo je pograbil za roko, da ju ne bi ločili, ravno ko jima je nad glavami šinil curek svetlobe, morda obrambni urok, morda kaj mnogo bolj zloveščega, kdo bi vedel... Potem pa se je Ron znašel pred njima. Poprijel je Hermionino prosto roko in Harry je začutil, kako se je na mestu zasukala... Svetlobo in zvok je udušilo, nanj je pritisnila tema... Resnična se mu je zdela samo dlan prijateljice, ki se ga je tesno držala, in stiskalo ga je skozi prostor in čas, stran od Jazbine, stran od prihajajočih Jedcev smrti, morda tudi stran od samega Mrlakensteina... "Kje smo?" je vprašal Ronov glas. Harry je odprl oči. Za trenutek je pomislil, da so še vedno med svati, toliko ljudi jih je obdajalo.

"Na cesti Tottenham Court," je zasopla Hermiona. "Hodita, samo hodita, najti moramo kakšen miren kot, kjer se bosta lahko preoblekla." Harry jo je ubogal. Napol zakorakali, napol stekli so navzgor po široki, temni ulici v središču Londona, obdani z zaprtimi trgovinami in prepolni ponočnjaških veseljakov, nebo nad njimi pa je bilo oranžno od soja premnogih uličnih svetilk. Mimo je pripeljal dvonadstropni avtobus in vesela skupina, ki je prišla iz pivnice, si jih je z zanimanjem ogledala; Ron in Harry sta bila še vedno v večernih plaščih. "Hermiona, saj se nimava v kaj preobleči," jo je opozoril Ron, ko se je mlajša ženska ob pogledu nanj začela hripavo hihitati. "Zakaj nisem imel pri sebi plašča nevidnosti?" je zagodel Harry, ki je sam pri sebi preklinjal lastno neumnost. "Celo lansko leto sem ga imel pri roki, zdaj pa..." "Ne skrbi, plašč nevidnosti imam jaz, vajina oblačila pa tudi," ju je pomirila Hermiona. "Poskušajta se vesti, kot da ni nič, vsaj dokler... Aha, tule bo čisto v redu." Popeljala ju je v stransko ulico, nato pa v zavetje temačnega prehoda med dvema stavbama. "Če sem te prav razumel, si rekla, da imaš plašč in najina oblačila..." se je namrščil Harry, zazrt v Hermiono, ki je imela pri sebi samo majhno torbico, po kateri je zdaj brskala. "Ja, vse je tu," je pritrdila in na veliko presenečenje obeh fantov na plano potegnila kavbojke, majico, nogavice kostanjeve barve in nazadnje plašč nevidnosti. "Kako za hudiča..." "Urok nezaznavnega raztezka," je pojasnila. "Ni najbolj enostaven, ampak zdi se mi, da mi je kar uspel. No, vsekakor pa je zdaj tukaj notri vse, kar potrebujemo." Torbico nedolžnega videza je nekoliko stresla in iz nje je zadonelo kot iz velikanskega skladišča, v katerem se je prekucnilo nekaj težkih skladovnic. "Oh, prekleto, to so bile knjige!" je zagodla, ko je pokukala vanjo. "Pa po abecedi sem jih imela zložene... No, je, kar je. Harry, ogrni se vendar že s plaščem, in ti se hitro preobleci, Ron..." "Ampak kdaj si se uspela tako temeljito pripraviti?" jo je vprašal Harry, ko si je Ron slačil plašč. "Saj sem ti že v Jazbini povedala, da imam vse bistveno nared, če bi morali na hitro pobegniti. Potem ko si se danes preoblekel, sem spakirala še tvoj nahrbtnik in ga spravila sem noter. Nekako sem imela občutek..." "Pa ti si neverjetna, resno," jo je pohvalil še vedno osupli Ron in ji predal plašč, ki ga je zvil v kepo. "Hvala," se mu je drobno nasmehnila in plašč zatlačila v torbico. "Prosim, Harry, ogrni se že!" Fant se je ogrnil s plaščem in si čez glavo poveznil kapuco, da je postal neviden. Šele sedaj mu je počasi postajalo jasno, kaj se je sploh zgodilo. "Ampak drugi... Vsi, ki so prišli na poroko..." "Nanje zdaj ne moremo misliti," je zašepetala Hermiona. "Tebe iščejo, Harry, in v Jazbino se ne moremo vračati, s tem bi naše spravili v še hujšo godljo." "Prav ima," jo je podprl Ron, ki je nekako uganil, da se Harry s tem ne strinja, čeprav ni videl njegovega obraza. "Sploh pa je tam polovica Feniksovega reda, bodo že poskrbeli, da se nikomur ne bo nič zgodilo." Harry je prikimal, potem pa se je spomnil, da je neviden, in rekel je: "Prav." A pri tem je pomislil na Ginny in tako ga je spet začelo skrbeti. "Pridita, najbolje bo, če se nikjer ne zadržujemo predolgo," ju je pozvala Hermiona.

Odšli so nazaj do stranske ulice in na glavno cesto, kjer se je po pločniku na nasprotni strani prepevajoč opotekala skupina moških. "Saj res, zakaj smo se udejanili ravno na Tottenham Courtu?" je Ron vprašal Hermiono. "Pojma nimam, to je bilo prvo, kar mi je padlo na pamet. Ampak prepričana sem, da smo varnejši v bunkeljskem svetu, saj nas tu ne bodo pričakovali." "To je najbrž res," je prikimal Ron in se ozrl. "Samo... se ne počutiš nekoliko preveč... na očeh?" "Kam pa naj gremo?" je vprašala in se skremžila, ko so moški z druge strani ceste začeli žvižgati za njo. "V Počenem kotlu si pač ne moremo najeti sobe! Trochnmrkow trg prav tako odpade, saj zanj ve vsaj Raws... Mogoče bi se skrili v hiši mojih staršev, ampak tudi tja bodo slej ko prej prišli... Oh, ko bi vsaj tile nehali!" "Vse v redu, ljubica?" ji je z nasprotnega pločnika zavpil najbolj pijani v skupini. "Bi kaj spila? Daj rdečelasca na čevelj, pa pridi z mano za šank!" "Pojdimo sem noter," je hitro predlagala Hermiona, ko je Ron že hotel nekaj zavpiti prek ceste. "Ja, tule bo čisto v redu." Šlo je za neugleden bistro, ki je bil odprt celo noč. Plastičnih miz se je držal tanek sloj masti, a v lokalu vsaj ni bilo drugih gostov. Harry je sedel v separe prvi, Ron pa k njemu, nasproti Hermioni, ki je bila tako s hrbtom obrnjena proti ulici in ji to ni bilo prav nič všeč; prek ramen se je ozirala tako pogosto, kot bi imela tik. Tudi Harry je le s težavo mirno obsedel, kajti ko so hodili, je imel vsaj občutek, da imajo pred sabo neki cilj. Skrit pod plaščem je sicer čutil, kako popuščajo še zadnje kapljice mnogobitnega napoja in njegove roke zavzemajo svojo običajno velikost in obliko. Iz žepa je potegnil očala in si jih nadel. Ron je čez nekaj časa predlagal: "Vesta kaj, od tu do Počenega kotla sploh ni daleč, pri Charing Crossu je..." "Ampak tam res ne moremo prespati!" "Saj ne bi najeli sobe, samo poskušali bi izvedeti, kaj se dogaja." "Kaj se dogaja, vendar vemo! Ministrstvo je padlo, Mrlakenstein ga ima v pesti, kaj bi rad še vedel?" "Dobro, no, to je bil samo predlog!" Nanje je spet legla neprijetna tišina. Natakarica, ki je po ustih prekladala žvečilko, je končno prišla k njim in Hermiona je naročila dva kapučina; treh si ni upala, saj je bil Harry neviden. Takrat sta v bistro vstopila dva krepka delavca in se stlačila v separe pred njihovim. Hermiona je fanta nagovorila šepetaje. "Po mojem bi bilo najbolje, da najdemo kakšen miren kot in se izdejanimo nekam na podeželje. Od tam bomo lahko Redu poslali sporočilo." "Torej znaš pričarati govorečega varuha?" je vprašal Ron. "Vadila sem in mislim, da bi mi uspelo," je skomignila. "No, kar se mene tiče, nimam nič proti, če ne bodo zaradi tega imeli težav. Kaj veš, mogoče so jih vse po vrsti aretirali," je menil Ron, ko je napravil požirek spenjene sivkaste kave, pa je dodal: "Moj bog, kako je tole nagnusno!" Natakarica ga je slišala in mu namenila užaljen pogled, potem pa se je zasukala k novima strankama in ju vprašala, kaj si želita. Harry si je delavca šele zdaj ogledal nekoliko podrobneje. Oba sta bila močnih postav, toda eden je bil resnično orjaški in ta je zamahnil z roko, češ naj ju natakarica pusti pri miru. Obstala je, užaljena in osupla obenem. "No, potem pa pojdimo, te brozge res ne bi pil," je rekel Ron. "Hermiona, imaš pri sebi kaj bunkeljskega denarja, da tole plačamo?"

"Ja, preden sem prišla v Jazbino, sem iz hranilnice dvignila čisto ves svoj denar. Ampak stavim, da je drobiž zdaj čisto na dnu," je zavzdihnila in se sklonila za svojo torbico. Takrat sta delavca hkrati napravila povsem enak gib in Harry je samodejno sledil njunemu zgledu: vsi trije so segli po palicah. Ronu se je šele čez sekundo ali dve posvetilo, kaj se dogaja, in v zadnjem hipu se je vrgel na klop. Silovita uroka Jedcev sta treščila v ploščice na steni, ravno tja, kjer je bila še trenutek pred tem njegova glava, in trojko so zasuli okruški. Harry, še vedno neviden, je zavpil: "Hromi!" Curek rdeče svetlobe je orjaškega blondinca zadel naravnost v obraz, da se je nezavesten zvrnil po tleh. Njegov pajdaš, ki mu ni bilo jasno, od kod je urok priletel, je še enkrat pomeril v Rona: iz konice njegove palice so švignile lesketajoče se črne vrvi, ki so ga zvezale od glave do peta. Šele tedaj je dotlej otrpla natakarica zavreščala in stekla proti vratom, Harry pa je usmeril še en urok hromljenja v drugega Jedca, a curek ga je zgrešil, se odbil od okna in priletel naravnost v natakarico, ki se je zgrudila tik pred vhodom v bistro. "Mrknis!" je zatulil coprnik in miza, za katero je bil Harry, se je razletela, sila eksplozije pa ga je zabila v steno. Začutil je, kako mu je palica poletela iz dlani in je z njega zdrsnil plašč... "Kamnitis totalis!" je vzkliknila Hermiona, ki se je tačas skobacala izza svoje klopi, in Jedec smrti se je zvrnil po tleh, togo kot kip je s srhljivim treskom pristal na razbitem porcelanu, ostankih mize in kave. Hermiona se je postavila na noge in si vsa drgetajoča iz las stresla koščke steklenega pepelnika. "Di-Diffindo," je rekla in uperila palico v Rona, ta pa je zatulil od bolečine, saj mu je razparala kavbojke in mu zarezala v meča. "Ojej, oprosti, Ron, roka se mi trese! Diffindo!" Prerezane vrvi so padle z njega. Vstal je in stresel z rokami, ki so mu že začele dreveneti. Harry pa je pobral svojo palico in prek zmaličenega separeja splezal do velikega svetlolasega Jedca, ki je obležal na klopi. "Moral bi ga prepoznati, takrat ko je umrl Dumbledore, je bil zraven," je rekel, nato pa z nogo zvrnil na hrbet temnolasega coprnika; Jedčeve oči so naglo preskakovale med Harryjem, Ronom in Hermiono. "To je Dolohov," je povedal Ron. "Spomnim se ga iz članka o zločincih, ki so pobegnili iz Azkabana. Tisti veliki pa je po mojem Thorfinn Rowle." "Saj nista normalna! Zdaj bosta razpravljala, kako jima je ime?!" je nekoliko histerično zavpila Hermiona. "Raje razmislita, kako sta nas našla! In kaj bomo zdaj storili!" Harryju so se misli zbistrile ravno zaradi vrišča, ki ga je zagnala. "Zakleni vrata," ji je naročil, "ti, Ron, pa poskrbi za luči." Ključavnica je zaškrtala in Ron je z ugaševalnikom bistro zagrnil v temo, Harry pa je, zazrt v obraz Dolohova, naglo tuhtal. Slišal je, kako je skupina, ki je prej nadlegovala Hermiono, zdaj nekje v daljavi vpila za nekim drugim dekletom. "No, kaj bomo z njima?" je Ron zašepetal v temo in nato svoj glas še bolj pridušil. "Ju ubijemo? Onadva nas bi. Skoraj bi jima uspelo." Hermiona je vzdrhtela in se za korak umaknila, Harry pa je odkimal. "Samo spomin jima moramo zbrisati," je rekel. "Tako bo bolje, za nami bodo izgubili sled. Če ju ubijemo, bodo vsi vedeli, da smo bili tukaj." "Kakor veš," je odvrnil Ron, a očitno je bilo, da mu je odleglo. "Ampak viroze pozabe še nikdar nisem izvedel." "Jaz tudi ne," je priznala Hermiona, "toda glede na to, kar sem o njej prebrala, se mi ne zdi težko izvedljiva."

Globoko je zajela sapo, da bi se umirila, potem pa uperila palico v Dolohovo čelo in dejala: "Pozabate!" Jedčev pogled je nemudoma postal ves medel in zasanjan. "Krasno!" je vzkliknil Harry in jo plosknil po hrbtu. "Poskrbi še za drugega in za natakarico, z Ronom pa bova malo pospravila." "Pospravila?" se je prijatelj ozrl po napol uničenem lokalu. "Zakaj?" "Daj, predstavljaj si, da prideta k sebi, bistro pa je videti, kot bi v njem razneslo bombo. Se ti ne zdi, da se bosta vprašala, kaj se je tu zgodilo?" "Aja, seveda..." Ron se je moral kar potruditi, da je palico povlekel izza pasu. "Ni čudnega, da je prej nisem mogel potegniti ven, Hermiona! Odkar si mi oprala kavbojke, so obupno tesne!" "Ti, a veš, da mi je res grozno žal," je zagodla v odgovor. Nato je natakarico zvlekla stran od vrat, da je ne bi z ulice kdo opazil, zraven pa si je precej glasno mrmrala v brado, kam naj si Ron vtakne palico, če si je ne more za čiste hlače. Ko sta fanta bistro povrnila v prejšnje stanje, sta Jedca zvlekla nazaj v separe in ju posadila na klopi tako, da sta zrla drug proti drugemu. "Ampak kako sta nas našla?" se je vprašala Hermiona, zazrta v negibna moža. "Kako sta vedela, kje smo?" Zasukala se je k Harryju. "Kaj pa... Kaj pa, če je nad tabo še zmeraj slednik?" "Ah, ne," jo je zavrnil Ron. "Slednik se prelomi, čim imaš sedemnajst let, tak je zakon, in polnoletnim ga ne morejo obesiti za vrat." "Kaj pa ti veš," je bila še vedno huda nanj. "Mogoče so Jedci iznašli način, da z njim uročiš sedemnajstletnika." "Ampak Jedci v zadnjih štiriindvajsetih urah s Harryjem niso imeli nobenega stika. Kako bi torej nadenj priklicali nov slednik?" Hermiona na to vprašanje ni poznala odgovora. Harry pa se je počutil, kot bi bil umazan, okužen; sta jih coprnika res našla zaradi njega? "Če ne morem čarati, vidva pa v moji bližini tudi ne, saj bi tako izdali, kje smo..." je začel. "Narazen pač ne gremo!" ga je odločno prekinila prijateljica. "Pojdimo nekam na varno," je predlagal Ron. "Tam bomo vse skupaj v miru premislili." "Na Trochnmrkow trg," je prikimal Harry. Prijatelja sta ga debelo pogledala. "Ne bodi vendar trapast, tja bi lahko prišel Raws!" "Ronov oči je rekel, da so mu nastavili past... In če se mogoče ne bo ujel vanjo," je hitro nadaljeval, ko je bilo videti, da bi mu Hermiona rada ugovarjala, "toliko bolje! Z njim še nisva poračunala!" "Ampak..." "Hermiona, kam pa naj sicer gremo? Saj nimamo izbire. Raws je samo en Jedec smrti. Če je nad mano še zmeraj slednik, pa jih bo na nas planila cela truma, kamor koli drugam gremo." Čeprav nerada, je morala priznati, da ima najbrž prav. Stopila je odklenit vrata bistroja in Ron je ukresal ugaševalnik, da so v njem spet zažarele luči. Potem ko je Harry preštel do tri, pa so hkrati preklicali uroke na svojih žrtvah, in še preden bi Jedca in natakarica lahko zaspano zamežikali, so se Harry, Ron in Hermiona že zasukali ter znova izginili v dušeči objem teme.

Le nekaj sekund kasneje so Harryjeva pljuča hvaležno zajela zrak in odprl je oči. Stali so sredi znanega malega zanemarjenega trga in z vseh strani so nanje zrle visoke propadajoče hiše. Številko dvanajst so videli, saj jim je zanjo povedal Dumbledore, njen poverjenik. Tako so pohiteli k bivšemu štabu Reda, a se vsakih nekaj metrov ozrli, ali jih morda kdo zasleduje oziroma opazuje. A že so stekli po kamnitih stopnicah pred vhodom in Harry je s palico enkrat samkrat udaril po vratih. Razleglo se je dolgotrajno kovinsko škrtanje ključavnic in rožljanje varnostne verižice, potem pa so se duri škripaje odprle in naglo so stopili čez prag. Ko jih je Harry za njimi zaprl, so oživele staromodne plinske svetilke, ki so celotno vežo osvetlile z nemirno lučjo. Videti je bila takšna, kot jo je imel v spominu: srhljiva, polna pajčevin, z obrisi glav hišnih vilincev, ki so na stopnišče metale čudne sence. Portret Siriusove mame so zagrinjale dolge temne zavese. Na svojem mestu ni stalo zgolj stojalo za dežnike, izdelano iz trolove noge: ležalo je na tleh, kot bi ga Tanga spet prevrnila. "Mislim, da je bil nekdo tu," je rekla Hermiona in pokazala na stojalo. "Ali pa se je prekucnilo, ko je Red odšel," je prav tako zamrmral Ron. "Kje pa so vsi tisti uroki, ki so jih nastavili Rawsu?" je vprašal Harry. "Morda se sprožijo samo v primeru, če se prikaže on?" je pomislil Ron. Toda vseeno so se še naprej stiskali na predpražniku, ob vratih, preveč prestrašeni, da bi si drznili globlje v hišo. "No, tukaj pač ne moremo ostati," je nazadnje rekel Harry in stopil s predpražnika. "Robaus Raws?" Iz teme je zašepetal glas Noruča Nerrge, da so se vsi trije naglo zgnetli nazaj k vratom. "Ne, ni Raws!" je zahripal Harry, preden je vanj bušnil val mrzlega zraka in se mu je jezik kakor preproga zvil vse do grla, da iz sebe ni bil zmožen spraviti niti besede. A komaj je roko dvignil k ustom, se mu je jezik spet zravnal. Prijatelja sta očitno prestala isto neprijetno izkušnjo. Ronu se je jezik zvil tako globoko proti grlu, da bi skoraj bruhal, Hermiona pa je zajecljala: "To j-je bila gogotovo j-jezikojedna kletev, ki jo je Nerrga nastavil Rawsu!" Ko je Harry prišel k sebi, je zajel sapo in znova stopil s predpražnika. Najprej se ni zgodilo nič in skoraj bi napravil že drugi korak. Potem pa se je v sencah na koncu veže nekaj zganilo, in še preden je lahko kaj rekel, se je iz preproge dvignila visoka in grozljiva postava barve prahu. Hermiona je zavreščala, tako kot tudi gospa Black, zavese, ki so zagrinjale njen portret, so se razprle, siva postava pa jim je še naprej lebdela naproti, vse hitreje in hitreje, do pasu segajoči lasje in brada so plapolali za njo, njena lica so bila udrta, njen obraz je bil sama kost in koža, očesne jamice prazne. Grozljivo znana, a srhljivo spremenjena je dvignila razpadajočo roko in uperila kazalec v Harryja... "Ne!" je zavpil, in čeprav je palico dvignil nad glavo, se ni mogel domisliti nobenega pametnega uroka. "Ne! Nismo vas ubili mi! Nismo vas..." A že ob besedi ,ubili' je postavo razneslo v velik oblak prahu. Harry se je kašljajoč in s solznimi očmi ozrl k Hermioni, ki je z rokami nad glavo čepela ob vratih. Ron ob njej je sicer stal, a je drgetal od peta do glave, zraven pa jo je odsotno trepljal po rami in govoril: "Vse je v re-redu... Ni ga v-več..." Prah se je vrtinčil okoli Harryja kakor meglica, skozenj so prosevali modri žarki plinskih svetilk, gospa Black pa je še naprej vreščala. "Brezkrvneži, izmečki, madeži nečasti, izbljuvki, sramota za hišo mojih očetov..."

"Utihni že!" je zatulil Harry in vanjo usmeril palico. Rdeče se je zabliskalo in počilo, zavese pa so se zopet zagrnile ter jo utišale. "To... To je bil..." je zašepetala Hermiona, ko ji je Ron pomagal na noge. "Ja," je pritrdil Harry, "ampak ni bil zares on. Samo njegov posnetek je bil, ki naj bi prestrašil Rawsa." Spraševal se je, ali je urok dosegel svoj namen ali pa si je Raws grozljivo postavo odpihnil s poti s tolikšno lahkoto, kot je ubil pravega Dumbledorja... Še vedno precej živčen je prijatelja popeljal po veži, napol v pričakovanju, da bo nadnje planila kakšna nova groza. A nič se ni več zganilo, le nekje za zaključnimi letvicami je škrebljala miš. "Preden gremo naprej, bi bilo po mojem dobro nekaj preveriti," je zašepetala Hermiona, dvignila palico in dejala: "Liudites razkrites!" Zgodilo se ni nič. "No, to te je zdaj gotovo pretreslo," je razumevajoče dejal Ron. "Kaj si pravzaprav hotela doseči?" "Saj tudi sem!" je zanergala. "S tem urokom razkriješ morebitno prisotnost ljudi in tu ni razen nas nikogar!" "Razen nas in starega Praharja," jo je popravil Ron in se ozrl k zaplati preproge, iz katere se je prej dvignila postava razkrojenega mrliča. "Pojdimo gor," je predlagala Hermiona, ki se je preplašeno ozrla k istemu mestu, nato pa jih hitro popeljala po škripajočih stopnicah do dnevne sobe v prvem nadstropju. Zamahnila je s palico, da je prižgala stare plinske svetilke. Nato, drhteč spričo prepiha v sobi, pa je sedla na zofo, noge potegnila k sebi in jih objela z rokami. Ron je stopil k oknu in za nekaj centimetrov odškrtnil težko baržunasto zaveso. "Zunaj ni videti nikogar," je poročal. "Če bi imel Harry nad sabo še zmeraj slednik, bi nam gotovo sledili sem. Vem, da v hišo ne morejo, ampak... Kaj pa je?" Harry je kriknil, saj mu je v brazgotini nenadoma zaprasketalo od bolečine, prek misli pa mu je šinilo nekaj, kar je bilo kakor odsev žarke svetlobe na vodi. Videl je veliko senco in začutil, kako se mu je skozi telo pognal silovit in kot električni sunek kratkotrajen bes, ki ni bil njegov. "Kaj si videl?" je vprašal Ron in mu stopil bližje. "Je bil on? Je pri nas doma?" "Ne, samo jezen je... Čisto je besen..." "Ampak potem bi bil lahko tudi v Jazbini," je glasno vztrajal prijatelj. "Kje pa bi bil drugje? Nisi videl ničesar? Je koga preklel?" "Ne, samo to sem začutil, kako jezen je... Težko rečem..." Harry je bil zmeden, Ron se mu je zdel nadležen in tudi Hermiona ga ni spravila v boljšo voljo, ko je preplašeno vprašala: "Brazgotina? Spet? Ampak kaj se vendar dogaja? Mislila sem, da povezave med vama ni več!" "Nekaj časa je res ni bilo," je zamomljal Harry. V brazgotini ga je še vedno žgalo in zato se je težko zbral. "Mislim... Mislim, da se vzpostavi, kadar koli izgubi oblast nad sabo, tako je bilo..." "Nemudoma jo moraš pretrgati!" je rezko zahtevala Hermiona. "Harry, Dumbledorju ni bilo všeč, da se pred tem ne zaščitiš, želel je, da svoje misli pred njim zapreš, zato naj bi se tudi naučil brambovije! Sicer ti lahko Mrlakenstein v misli vsadi lažne prizore, si pozabil..." "Nisem, pa hvala," je zagodel Harry skozi stisnjene zobe; res si ni želel poslušati, kako je Mojster črne magije nekoč ravno povezavo med njima izrabil, da ga je zvabil v past, kako je prav zaradi tega umrl Sirius. Čemu jima je sploh pravil, kaj je videl in občutil? Mrlakenstein se je zaradi tega zdel še strašnejši, imeli so občutek,

da bo vsak trenutek stopil mednje. Bolečina v brazgotini pa je postajala vse hujša in z njo se je boril vedno težje: počutil se je, kot bi mu bilo obupno slabo, a se ne bi smel izbruhati. Ronu in Hermioni je obrnil hrbet ter se pretvarjal, da se je zatopil v tapiserijo z družinskim drevesom Blackovih. Potem pa je Hermiona kriknila, segel je po palici in se zasukal... Skozi okno dnevne sobe je priletel srebrn varuh, pristal med njimi in se tam ustalil v podlasico, ki je spregovorila z glasom Ronovega očeta. "Vsi smo živi in zdravi! A ne poskušajte stopiti v stik z nami, nadzorujejo nas!" Varuh se je razblinil v nič. Iz Rona se je izvil nenavaden glas, napol jok, napol smeh, in sesedel se je na zofo. Hermiona je sedla k njemu in ga prijela za roko. "Živi in zdravi so, živi in zdravi!" mu je zašepetala in Ron jo je objel. "Harry," je čez čas rekel prek njenih ramen. "Prej sem..." "Ne sekiraj se," ga je mirno zavrnil Harry, čeprav se mu je od zamolklih udarcev v čelu dobesedno vrtelo. "Za tvojo družino gre, jasno, da te je skrbelo. Tudi mene bi. Tudi mene je." Bolečina se je bližala vrhuncu, čelo mu je plamtelo kot na dvorišču Jazbine. Hermiono je komaj še slišal reči: "Nočem biti sama. Bi lahko vsi trije spali kar tukaj, v spalnih vrečah, ki sem jih vzela s sabo?" Zaznal je, da se je Ron strinjal. Brazgotini se ni mogel več upirati, moral se ji je podrediti. "Na stranišče grem," je zamomljal in odšel iz sobe, kolikor hitro je mogel, ne da bi dejansko stekel. V kopalnico se je zatekel v zadnjem trenutku: s tresočimi rokami je zapahnil vrata, nato pa se je zgrabil za glavo in se skrušil na tla. V izbruhu trpljenja je začutil, kako mu je dušo prevzel bes, ki ni bil njegov, zagledal dolg prostor, osvetljen zgolj s plameni v kaminu, in velikega svetlolasega Jedca. Ta se je zvijal po tleh, vreščal in se premetaval, nad njim pa se je s palico, dvignjeno predse, dvigovala precej šibkejša postava. Harry je spregovoril z visokim in hladnim glasom, ki ni poznal milosti. "Bi še, Rowle, ali raje nehamo s tem in te ponudimo Nagini? Lord Mrlakenstein ni prepričan, ali bi ti tokrat odpustil... Nazaj si ga priklical, da bi mu poročal, kako se nam je Harry Potter znova izmuznil? Dreco, daj Rowlu še malo okusiti, kako nezadovoljni smo z njim... Ubogaj, sicer boš moj bes občutil sam!" Na ogenj je padlo novo poleno, da so se plameni pognali v zrak in je njihova svetloba zaplesala po zašiljenem obrazu, bledem in zgroženem... A takrat je prizor začel medleti, Harry se je počutil, kot bi se dvigoval iz neznanskih vodnih globin, in nazadnje je hlastaje zajel sapo in odprl oči. Z vsemi štirimi od sebe je ležal na mrzlem črnem marmorju in njegov nos je bil za komaj nekaj centimetrov oddaljen od enega izmed štirih srebrnih kačjih repov, ki so podpirali velikansko kad. Sedel je. Bilo mu je, kot bi se mu Malfoyev mršavi, okamneli obraz vžgal v zenice. Od prizora, ki mu je bil priča, od tega, kako mora zdaj Dreco služiti Mrlakensteinu, mu je bilo še vedno slabo. Nekdo je odločno potrkal na vrata in ob zvenu Hermioninega glasu se je zdrznil. "Harry, glej, tvojo ščetko za zobe sem ti prinesla!" "Ja, super. Hvala," je rekel v upanju, da je njegov glas zvenel kot običajno, vstal in jo spustil v kopalnico. Deseto poglavje Spakova zgodba

Harry se je zgodaj naslednjega jutra zbudil na tleh dnevne sobe, zavit v spalno vrečo. Izmed težkih zaves se je lesketala reža neba, hladna, čista modrina bledečega indiga, nekje med nočjo in zoro. Vse je bilo tiho, le Ron in Hermiona sta počasi in globoko dihala. Harry se je ozrl k njunim temnim obrisom poleg sebe. Rona je sinoči pograbil napad viteštva in vztrajal je, naj Hermiona spi na blazinah z zofe, tako da je bila njena silhueta nekoliko višje od njegove. Iztegnjena roka se ji je spuščala do tal in prsti so ji počivali le nekaj centimetrov od Ronovih. Harry se je spraševal, ali sta zaspala sklenjenih dlani. Ob tej misli ga je obšel nenavaden občutek samote. Zazrl se je v senčnati strop, s pajčevinami prepredeni lestenec. Pred manj kot štiriindvajsetimi urami je obsijan s soncem stal pred vhodom v šotor in povabljene na poroko vodil k njihovim stolom. A to se je zdelo kot v prejšnjem življenju. Kaj se bo zgodilo zdaj? Ležal je na tleh in pomislil na Skrižvne, na strašno, zapleteno nalogo, ki mu jo je zapustil Dumbledore... Dumbledore... Od njegovega pogreba dalje ga je pestila žalost, a zdaj mu je bilo ob misli nanj čudno. Kar je na poroki slišal od Ronove tete, se mu je ugnezdilo v glavi in mu kakor bolezenske klice okužilo spomin na čarovnika, ki ga je oboževal. Je bilo možno, da je Dumbledore dopustil vse, o čemer je pravila Muriel? Ga podobno kot Dudleyja nesreča in obup bližnjega nista ganila, če le ni trpel tudi sam? Je res sestri obrnil hrbet, čeprav so jo skrili in jo imeli pod ključem? Harry je pomislil na Godricov Dol, na tamkajšnje grobove, katerih ravnatelj ni nikdar omenil, pomislil je na skrivnostne predmete, ki jim jih je brez vsake razlage zapustil v oporoki, in postajal je vse bolj jezen. Zakaj mu je Dumbledore toliko stvari zamolčal? Zakaj mu ni razložil stvari, ki so bile tako pomembne za njihovo nalogo? Mu je bilo v resnici sploh mar za Harryja? Je bil zanj zgolj orodje, ki ga je potrebno obdelati in obrusiti, a mu ne gre zaupati ali ga celo spustiti preblizu? Kako bi še naprej mirno ležal, ko pa so mu družbo delale zgolj trpke misli? Obupno si je želel nekaj početi, se zamotiti, zato je zlezel iz spalne vreče, segel po palici in se splazil iz sobe. Na podestu je zašepetal "Lumos!", nato pa se je začel v soju palice vzpenjati po stopnišču. Z drugega podesta so vodila vrata v sobo, v kateri sta nekdaj spala z Ronom, in pokukal je vanjo. Garderobna omara je bila odprta in posteljnina je ležala na tleh. Spomnil se je prevrnjene trolove noge v veži. Odkar je Red zapustil hišo, jo je nekdo očitno res preiskal. Raws? Ali pa morda Tobakarolus, ki je iz nje nakradel marsikaj že pred Siriusovo smrtjo in po njej? Harryjev pogled je zdrsnil k portretu, na katerem je včasih domoval Phineas Tezack Black, Siriusov prapraded, a bil je prazen in na njem je bilo zgolj ozadje blatne barve. Phineas Tezack je noč očitno preživel na Bradavičarki, v ravnateljevem kabinetu. Harry se je vzpenjal dalje, dokler ni prispel na poslednji podest, s katerega se je odpiralo le dvoje vrat. Ena izmed njih so nosila napis Sirius. V sobo svojega botra ni vstopil še nikdar. Odrinil je priprta vrata, pri čemer je dvignil palico visoko nad glavo, da bi z njo osvetlil čim večji krog. Prostorna soba je bila svojčas gotovo lepa. V njej je bila velika postelja z izrezljanim lesenim vzglavjem, visoko okno je bilo zastrto z dolgimi žametnimi zavesami, lestenec pa na debelo prekrit s prahom. Z ostankov sveč na njem se je spuščal strjen vosek. Slike na steni in vzglavje postelje je prekrival tanek sloj prahu, med lestencem in vrhom garderobne omare se je razpenjala pajkova mreža, in ko je Harry stopil globlje v sobo, je zaslišal, kako so se pred njim razbežale preplašene miši.

Sirius je v najstniških letih stene prelepil s toliko posterji in fotografija mi, da se je komaj kje videlo srebrnkasto sive svilene tapete. Harry je domneval, da botrovi starši niso mogli raztopiti limaničnega zvarka, s katerim jih je prilepil njihov prvorojenec, saj mu je bilo jasno, kako jim je šel na živce s svojim okusom za stensko okrasje. Na zidovih je bila ne nazadnje cela vrsta velikih gryfondomskih zastav obledele škrlatne in zlate barve, pač zgolj zato, da je z njimi poudaril, kako drugačen je od preostale spolzgadovske družine. Mnoge izmed fotografij pa so prikazovale motorje ali celo (Harry je moral občudovati drznost svojega botra) bunkeljska dekleta v bikinkah; da ne gre za čarovnice, je bilo jasno, saj so povsem mirovale in so bili njihovi obledeli nasmeški ter stekleni pogledi primrznjeni na papir. To je bilo v skrajnem nasprotju z edinim čarovniškim posnetkom na stenah, sliko štirih objetih in nasmejanih študentov Bradavičarke. Harry se je razvedril, saj je na njej prepoznal svojega očeta. Razmršeni črni lasje so mu štrleli natanko tako kot sinu in tudi on je nosil očala. Ob njem je bil Sirius: lep, a brezbrižen do svojega videza, z nekoliko arogantnim izrazom na obrazu, tako mlad in srečen, kot ga Harry ni pomnil. Poleg botra je stal Mally, za več kot glavo manjši od njega, okrogle postave in vodenih oči, toda vročičen od sreče, ker sta ga vsesplošno občudovana upornika James in Sirius sprejela v najimenitnejšo klapo na akademiji. Na očetovi desni je bil Wulf, že tedaj nekoliko zanemarjen, a tudi on je bil videti vesel, presenečen nad tem, da ga imajo radi in so ga vzeli medse... Ali pa se je Harryju zgolj dozdevalo, da lahko vse to razbere s fotografije, ker ve, kako je bilo? Poskušal jo je sneti s stene - konec koncev je bila zdaj njegova, saj mu je Sirius zapustil vse svoje imetje -, toda to se je izkazalo za nemogoče. Boter je poskrbel, da starši nikakor ne bi mogli na novo opremiti sobe. Harry se je ozrl po tleh. Zunaj se je vse bolj danilo in pramen svetlobe je razkril številne kose pergamenta, knjige in drobne predmete, ki so bili razsuti prek preproge. Očitno je nekdo preiskal tudi Siriusovo sobo, a presodil, da je večina stvari v njej brez vrednosti. Nekaj knjig je doživelo dovolj grobo usodo, da so bile ob platnice in iztrgani listi so ležali križem tal. Harry se je sklonil, jih nekaj pobral in si jih ogledal. V prvem je prepoznal stran iz stare izdaje Zgodovine čarovništva Mathilde Malhaar, v drugem list iz priročnika za vzdrževanje motorja. Tretji pa je bil popisan z neznano pisavo in zmečkan. Zravnal ga je. Dragi Tacmeister! Najlepša, res najlepša ti hvala za darilo, ki si ga poslal Harryju za rojstni dan! Daleč najljubše mu je. Na tvoji metli za otroke kar naprej šviga naokrog, pa ima komaj eno leto, in tako zelo si je všeč; kar poglej si, pismu prilagam fotografijo! Kot veš, se metla dvigne največ pol metra visoko, a skoraj bi ubil mačka in razbil je grozljivo vazo, ki mi jo je Petunija poslala za božič. No, za vazo mi ni žal, ampak Jamesa je vse skupaj kar preveč zabavalo, pravi, da bo izjemen igralec quidditcha. Pospraviti pa sva morala vse, kar bi se lahko razbilo, in kadar mali sedi na metli, ga ne smeva niti za hip spustiti z oči! Rojstnodnevna zabava je bila sicer precej mirna, oglasila se je samo Mathilda, ki je do naju tako prijazna in se ob Harryju kar topi. Želela sva si, da bi bil zraven lahko tudi ti, toda Red ima prednost in Harry je tako ali tako premajhen, da bi razumel, kaj pomeni imeti rojstni dan. Ker nikamor ne sme, postaja James zmeraj bolj nemiren. To se sicer trudi prikriti, a mu ne uspeva najbolje. In Dumbledore ima še vedno njegov plašč nevidnosti, zato res ne napravi niti koraka iz hiše. Če bi nas ti lahko obiskal, bi ga takoj spravil v boljšo voljo. Prejšnji konec tedna se je oglasil Glistko, ampak vsaj meni

se je zdel ves povožen, verjetno zaradi novic o McKinnonovih. Tudi sama sem cel večer jokala, ko sem izvedela, kaj se jim je zgodilo. Mathilda pride mimo skoraj vsak dan in res je prav osupljiva starka, ki ima na zalogi cel kup neverjetnih zgodbic o Dumbledorju. Njemu marsikatera najbrž ne bi bila pretirano všeč! Ampak po drugi strani se resno sprašujem, koliko lahko Mathildi verjameva; malo verjetno se mi zdi, da bi Dumbledore Harry je bil kot okamnel. Čudežni list je povsem nepremično držal v otrplih prstih, medtem ko je v njem kar kipelo in mu je po žilah gnalo enako mero veselja in žalosti. Opotekel se je k postelji in sedel. Pismo je prebral še enkrat, a iz njega ni izvedel nič novega, in nazadnje si je ogledal samo pisavo. Črke ,g' je zapisovala na enak način kot on: preiskal je celotno besedilo in poiskal vse do zadnje, saj so mu bile kakor zabrisan, a prijazen pozdrav z druge strani tančice. List je bil neverjeten zaklad. Bil je dokaz, da je Lily Potter živela, resnično živela, da se je njena topla dlan nekdaj pomikala prek tega pergamenta, prenašala črnilo v te črke, v te besede, besede o njem, o Harryju, o svojem sinu. Z dlanjo si je nepotrpežljivo otrl solze in ponovno prebral pismo, tokrat osredotočen na podatke. Bilo je, kot bi prisluškoval glasu, ki se ga je bežno še vedno spominjal. Imeli so mačka... Morda je v Godricovem Dolu dočakal isto usodo kot njegovi starši... Ali pa je odšel kam drugam, ko ni bilo nikogar več, da bi ga hranil... Sirius mu je podaril prvo letečo metlo... Njegovi starši so poznali Mathildo Malhaar; jih je seznanil Dumbledore? Dumbledore ima še vedno njegov plašč nevidnosti... V tem je bilo nekaj čudnega... Harry je dvignil pogled s pisma in pretehtal mamine besede. Zakaj si je Dumbledore sposodil Jamesov plašč nevidnosti? Saj se vendar dobro spomni, kako mu je ravnatelj pred leti dejal: "Ne potrebujem plašča, da bi bil neviden." Morda je njegovo pomoč potreboval kakšen manj nadarjen član Reda in je bil Dumbledore zgolj posrednik med njim in Jamesom? Spet se je zatopil v pismo... Prejšnji konec tedna se je oglasil Glistko... Mally, izdajalec, se je zdel ves povožen, kaj? Se je zavedal, da Jamesa in Lily tokrat vidi zadnjič? In nazadnje spet Mathilda, ki je pripovedovala neverjetne zgodbe o Dumbledorju: malo verjetno se mi zdi, da bi Dumbledore... Da bi Dumbledore kaj? V zvezi z ravnateljem bi se neverjetno lahko zdelo marsikaj: da je padel na izpitu iz spreminjanja oblike, na primer, ali da je začel uganjati ,določene norčije s kozami', kot Aberforth... Harry je vstal in se pozorno ozrl po tleh; preostanek pisma je gotovo tu nekje! Pograbil je liste in z njimi je spričo svoje vročice ravnal prav tako nemarno kot tisti, ki je sobo preiskal pred njim, divje je odpiral predale, stresal knjige, stopil na stol, da je z roko zdrsnil po vrhu garderobne omare, se sklonil pod posteljo in naslanjač. Nazadnje je z licem ob tleh pod predalnikom ugledal nekaj, kar je bilo videti kot raztrgan list. Ko ga je privlekel na plano, pa se je izkazalo, da gre za večji del fotografije, ki jo je Lily opisala v pismu. S slike in spet prek nje je švigal črnolas dojenček na drobni leteči metli, rezgetal od smeha, za njim pa so tekale noge, ki so prejkone pripadale Jamesu. Harry je strgano fotografijo skupaj z maminim pismom vtaknil v žep in se spet lotil iskanja njegovega nadaljevanja. A po petnajstih minutah si je bil prisiljen priznati, da bo bolje, če z jalovim iskanjem preneha. Se je nadaljevanje pisma v šestnajstih letih, odkar je bilo napisano, preprosto izgubilo, ali ga je ukradel tisti, ki je preiskal sobo? Harry je znova prebral prvi list, tokrat osredotočen na morebitne namige, zakaj bi bilo nadaljevanje

tako dragoceno. Njegova prva leteča palica Jedcem gotovo ni bila zanimiva... Edino uporaben, tako se je vsaj zdelo njemu, je bil morebitni podatek o Dumbledorju: malo verjetno se mi zdi, da bi Dumbledore... Da bi Dumbledore kaj?! "Harry! Harry! Harry!" "Tukaj sem!" je zaklical. "Kaj pa je?" Nekdo je naglo stekel navzgor po stopnicah, ki so vodile do vrat sobe, in skoznja je že planila Hermiona. "Zbudila sva se, tebe pa ni bilo nikjer!" je zasoplo vzkliknila, hitro zasukala glavo in prek ramen zavpila: "Ron! Našla sem ga!" Prijateljev nejevoljni glas se je razlegel iz globin spodnjih nadstropij. "Hvala bogu! Se v mojem imenu mu povej, da je navadno teslo!" "Harry, res ne moreš kar takole izginiti, grozno sva se prestrašila! Zakaj si sploh prišel sem gor?" Ozrla se je po razmetani sobi. "Kaj pa si počel?" "Poglej, kaj sem pravkar našel." Pomolil ji je mamino pismo. Hermiona je segla po njem in ga prebrala, on pa je ni spustil z oči. Ko je prišla do konca strani, se je zazrla vanj. "Oh, Harry..." "Pa še tole." Predal ji je strgano fotografijo in ob pogledu na otroka, ki je na leteči igrači švigal prek nje, se je nasmehnila. "Celo sobo sem preiskal, da bi našel nadaljevanje," je povedal, "a ga ni nikjer." Hermiona se je ozrla okoli sebe. "Si ti takole razmetal ali je bila soba takšna, že ko si prišel?" "Nekdo je bil tu pred mano." "Sem si mislila. Do zdaj so bili čisto vsi prostori, v katere sem pogledala, do konca razmetani. Kaj praviš, kaj so iskali?" "Če je bil tu Raws, mu je gotovo šlo za podatke o Feniksovem redu." "Ampak o njem je vendar vedel vse. Saj je bil vendar njegov član." "Dobro," je hitro rekel Harry, ki si je res želel pogovoriti o tej zadevi, "kaj pa, če je iskal podatke o Dumbledorju? Drugo stran tega pisma, na primer. Saj poznaš to Mathildo, ki jo omenja moja mami, saj veš, kdo je." "Kdo?" "Mathilda Malhaar je vendar avtorica..." "Zgodovine čarovništva," ga je z zanimanjem dopolnila Hermiona. "Tvoji starši so jo torej poznali? Bila je izjemna zgodovinarka." "Se zmeraj je živa," ji je povedal Harry, "in v Godricovem Dolu je doma, to sem izvedel od tiste Ronove tete, Muriel. In Malhaarjeva je menda poznala tudi Dumbledorjevo družino. Z njo bi se bilo zanimivo pogovoriti, a ne?" Hermiona se mu je nasmehnila kar nekoliko preveč razumevajoče. Da bi svoj obraz vsaj nekoliko skril pred njo, je hitro začel pospravljati pismo in fotografijo v mošnjo, ki mu je visela okoli vratu. "Saj razumem, da bi se z njo rad pogovoril o svojih starših in Dumbledorju," je rekla. "Ampak to nam gotovo ne bo pomagalo najti Skrižvnov. Ali pač?" Ni se odzval, zato je hitro nadaljevala. "Harry, vem, kako te vleče v Godricov Dol, ampak mene je strah... Saj veš, kako hitro sta nas včeraj našla tista Jedca. Zato sem še bolj kot prej prepričana, da se moramo izogniti kraju, v katerem so pokopani tvoji starši. Tam nas gotovo pričakujejo." "Saj ne gre samo za to," je zamomljal in se še naprej izogibal njenemu pogledu. "Muriel je na poroki povedala marsikaj o Dumbledorju. Rad bi vedel resnico."

Povedal ji je vse, kar je slišal od Muriel. Ko je končal, je Hermiona rekla: "Seveda, jasno mi je, da te je to vrglo iz tira, Harry..." "No, ni me ravno vrglo iz tira," se je zlagal. "Samo rad bi vedel, ali je to resnica ali..." "Pa menda ne misliš, da bo taka hudobna starka ali pa kakšna Rita Brentsell govorila resnico? Kako jima lahko verjameš? Dumbledorja si vendar poznal!" "Mislil sem, da ga poznam," je zamrmral. "Ah, spomni se, koliko resnice je bilo v tistem, kar je Brentsllovka napisala o tebi! Dozh ima prav: takšnim ljudem res ne moreš pustiti, da omadežujejo tvoj spomin nanj!" Obrnil se je vstran, da bi prikril, kako ga je s tem razjezila. Tudi ona mu vendar govori isto: verjemi tisto, kar bi rad verjel. On pa hoče resnico! Zakaj bi mu vsi radi preprečili, da bi se dokopal do nje?! "Bi šla v kuhinjo?" mu je predlagala po nekaj trenutkih tišine. "Poiskat kaj za zajtrk?" Pristal je, a le nerad in sledil ji je na podest ter mimo drugih vrat. Lak pod malim napisom na njih, ki ga prej v polmraku ni opazil, je bil močno opraskan. Vrh stopnic se je tako ustavil, da bi napis prebral. Bil je kratek, a precej domišljav in izpisan z natančno pisavo; kaj takšnega bi si na vrata svoje sobe prilepil na primer Perry Weasley: Vstop prepovedan! Zanj morate pridobiti izrecno dovoljenje Regulusa Arcturusa Blacka Harryja je spreletelo vznemirjenje, čeprav sprva ni vedel, zakaj. Napis je prebral še enkrat. Prijateljica se je spustila že nadstropje nižje. "Hermiona," jo je poklical in presenečen je bil, da je njegov glas tako miren. "Pridi nazaj gor." "Kaj pa je?" "R. A. B. Mislim, da sem ga našel." Zaslišal je, kako je zajela sapo, potem pa stekla nazaj k njemu. "V maminem pismu? Ampak ne spomnim..." Harry je odkimal in pokazal na vrata Regulusove sobe. Prebrala je napis, potem pa ga je tako divje zgrabila za roko, da se je od bolečine skremžil. "Siriusov brat?" je zašepetala. "Bil je Jedec smrti," je povedal, "to sem izvedel od Siriusa. Pridružil se jim je še zelo mlad, potem pa se je ustrašil in z njimi ni hotel imeti nobene zveze več... Ubili so ga." "Vse se ujema!" je dahnila. "Če je bil Jedec, je bil v stikih z Mrlakensteinom, potem pa ga je nekaj streznilo in hotel se mu je maščevati!" Harryja je zdaj spustila, se nagnila prek ograje in zavpila: "Ron! RON! Pridi gor, hitro!" Fant je čez čas ves zasopel pritekel s palico v roki. "Kaj pa je? Če gre za kakšne orjaške pajke, hočem najprej zajtrk..." Namrščil se je v napis na Regulusovih vratih, na katerega je nemo kazala. "Kaj je? To je bil Siriusov brat, a ne? Regulus Arcturus... Regulus... R. A. B.! Medaljon! Mislita..." "Pa poglejmo," je odvrnil Harry in segel po kljuki. Toda vrata so bila zaklenjena. Hermiona je vanja usmerila palico in dejala: "Alohomora." Zaškrtalo je in vrata so se odprla.

Skupaj so stopili čez prag in se razgledali. Regulusova soba je bila za malenkost manjša od Siriusove, a v njej je vladalo isto vzdušje nekdanje veličine. Za razliko od brata, ki je širokopotezno razglašal svojo drugačnost od preostale družine, pa se je Regulus trudil poudariti nasprotno. Povsod sta bili spolzgadovski smaragdna in srebrna, ki sta pregrinjali posteljo, stene in okna. Na zidu nad vzglavjem ležišča je bil nadalje boleče natančno izrisan grb družine Black, tako kot tudi njeno geslo, Immer Rein. Pod njim je bil neurejen kolaž orumenelih časopisnih izrezkov. Hermiona je stopila prek sobe, da bi si ga ogledala. "Vsi govorijo o Mrlakensteinu," je povedala. "Preden se je Regulus pridružil Jedcem, je bil očitno njegov velik občudovalec..." Ko je sedla na posteljo, da bi si izrezke prebrala, je iz posteljnine bušnil oblak prahu. Harry pa je v tistem na bližnji steni opazil fotografijo: iz okvira se je smejala in mahala šolska ekipa quidditcha. Odpravil se je bližje k njej in na prsih igralcev je zagledal grb s kačo, torej je šlo za Spolzgadovce. Regulusa je nemudoma prepoznal kot fanta sredi prednje vrste; imel je enake temne lase kot njegov brat in enak vzvišeni izraz na obrazu, čeprav je bil manjši, šibkejše postave in precej manj čeden od Siriusa. "Iskalec je bil," je povedal prijateljema. "Kaj?" je odsotno vprašala Hermiona, še vedno zatopljena v članke o Mrlakensteinu. "Sredi prve vrste sedi, to mesto gre po tradiciji... Ah, saj ni važno," je rekel Harry, ki je opazil, da ga nihče ne posluša; Ron je bil na vseh štirih in je kukal pod garderobno omaro. Tudi Harry se je ozrl za najverjetnejšimi skrivališči in nazadnje stopil k mizi. A nekdo jih je prehitel. Po vsebini predalov je brskal pred kratkim, tako da se prah še ni uspel znova nabrati, in najti ni bilo nobene dragocenosti. V predalih so bili le zastareli učbeniki, s katerimi Regulus očitno ni ravnal ravno nežno, stara peresa, nedavno tega razbita steklenička črnila, ki se je razlilo, pa je bilo še vedno lepko. "Do medaljona vendar lahko pridemo na lažji način," se je oglasila Hermiona, ko si je Harry s črnilom zamazane prste obrisal v kavbojke. Dvignila je palico in dejala: "Accio medaljon!" Zgodilo se ni nič. Ron, ki je preiskoval gube obledelih zaves, je bil videti razočaran. "To torej pomeni, da ga ni tu?" "Oh, vseeno bi bil lahko, a obdan s protiuroki," je odgovorila. "Uroki, ki preprečujejo, da bi ga našli s čarovnijo, saj veš." "S takšnimi, s kakršnimi je Mrlakenstein zavaroval kamnito skodelo v tisti jami," je rekel Harry, ki se je spomnil, kako ni uspel priklicati ponarejenega medaljona. "Kako pa ga bomo potem našli?" je vprašal Ron. "Si pač ne bomo pomagali s čarovnijo," je skomignila Hermiona. "Super," je zagodel in se spet posvetil zavesam. Sobo so preiskali res temeljito in minila je debela ura, preden so bili prisiljeni priznati, da medaljona tam ni. Sonce je zdaj vzšlo in njegovi žarki so jih slepili celo skozi zamazana okna podesta. "Čisto možno je, da je kje drugje v hiši," ju je spodbujala Hermiona, ko so se spustili po stopnicah; bolj ko sta Harry in Ron obupovala, bolj je bila zagnana. "V vsakem primeru, tudi če mu ga ni uspelo uničiti, ga je gotovo hotel skriti pred Mrlakensteinom. Se spomnita vseh tistih grozljivih reči, ki smo se jih morali znebiti,

ko smo bili tu nazadnje? Ure, ki je v nas izstreljevala kolesca, pa tistega starega plašča, ki bi skoraj zadavil Rona? No, morda je vse to nastavil Regulus, da bi zavaroval medaljon, čeprav se tega takrat... takrat..." Harry in Ron sta se zasukala k njej. Obstala je, z nogo v zraku, in prek obraza se ji je razlezel osupli izraz človeka, ki so ga pravkar obdelali z urokom pozabe. Celo njen pogled je bil moten. "Nismo zavedali," je končno šepetaje dokončala stavek. "Je kaj narobe?" je vprašal Ron. "Tam je bil." "Kdo?" sta hkrati vprašala Fanta. "Medaljon. V omari v dnevni sobi. Nihče ga ni mogel odpreti. In potem smo ga... smo ga..." Harryju je bilo, kot bi ga nekdo klofnil. Spomnil se je: imel ga je celo v roki, saj je šel od enega do drugega in nihče ga ni mogel odpreti. Nazadnje so ga vrgli v vrečo s smetmi, skupaj s šatuljo krastavčevega prahu in glasbeno skrinjico, zaradi katere so vsi postali zaspani... "Spack nam je ukradel marsikaj, kar smo našli," se je spomnil. To je bila edina možnost, edini šibki up, ki jim je ostal, in nameraval se ga je oprijeti in ga ne izpustiti, dokler ga ne bo prisiljen. "V svojo omaro je nanosil celo goro takšnih reči. Pridita!" Stekel je po stopnicah, pri čemer je vsako drugo preskočil, prijatelja pa sta se pognala za njim. Zganjali so tak trušč, da so zbudili portret Siriusove mame. "Izmečki! Brezkrvneži! Izprijenci!" je vreščala za njimi, ko so šinili v kletno kuhinjo in za sabo zaloputnili vrata. Harry je stekel prek prostora, se komaj ustavil pred vrati Spackove omare in jih silovito odprl. Pred njim je bilo malo gnezdo iz umazanih starih odej, v katerem je hišni vilinec nekdaj spal, toda nič več se niso lesketale od dragotin, ki jih je Spack rešil pred smetiščem. Poleg odej je bil zdaj tam samo še prastar izvod knjige Plemenita priroda: rodovniki čistokrvnih čarovniških rodbin. Ker ni hotel verjeti svojim očem, je Harry pograbil odeje in jih stresel. Iz njih je padla mrtva miš in se žalostno zakotalila prek tal. Ron je zaječal in se sesedel na kuhinjski stol, Hermiona pa je zaprla oči. "Ni še konec," je vztrajal Harry, povzdignil glas in zaklical: "Spack!" Glasno je počilo in vilinec, Harryju najmanj ljuba Siriusova dediščina, se je od neznano kod udejanil pred mrzli in prazni kamin. Bil je droben, za pol manjši od človeka, bleda koža je v gubah visela z njega in iz netopirjevim podobnih ušes so mu poganjali celi šopi belih dlak. Še vedno je bil oblečen v umazano capo, v kateri je hodil naokrog, vse odkar so ga videli prvič. Zaničljivi pogled, ki ga je namenil Harryju, pa je pričal, da ne namerava spremeniti odnosa do svojega novega lastnika. "Gospodar," je zahripal s svojim globokim žabjim glasom, se priklonil in svojim kolenom zamrmral: "Spet je v hiši moje gospodarice, s tistim izdajalcem lastne krvi Weasleyjem in brezkrvno..." "Prepovedujem ti, da bi kogar koli zmerjal z ,izdajalcem krvi' ali ,brezkrvnežem'," je zagodel Harry. Spacka z njegovimi rdečkastimi očmi in prašičjim rilcem namesto nosu ne bi maral, pa čeprav vilinec Siriusa ne bi izdal Mrlakensteinu. "Nekaj te moram vprašati," je nadaljeval mladi čarovnik, ki je zrl v Spacka in čigar srce je naglo bilo. "Ukazujem ti tudi, da mi odgovoriš po resnici. Se razumeva?" "Da, gospodar," je rekel Spack in se spet globoko priklonil. Harry je opazil, kako so se mu ustnice pri tem premikale, in domneval je, da prejkone nemo izgovarjajo žaljivke, s kakršnimi jih ni več smel obkladati na glas.

"Pred dvema letoma," je dejal Harry in srce mu je zdaj dobesedno razbijalo po rebrih, "smo v dnevni sobi našli velik zlat medaljon. Vrgli smo ga v vrečo s smetmi. Si ga ukradel iz nje?" Temu je sledil trenutek tišine, nato pa se je vilinec vzravnal, se zazrl Harryju naravnost v obraz in rekel: "Da, gospodar." "Kje je zdaj?" je zmagoslavno vprašal fant, ko sta se Ron in Hermiona razburjeno razveselila. Spack je zaprl oči, kot bi ga bilo groza odziva na njegov naslednji odgovor. "Ni ga več." "Ni ga več?" je ponovil Harry in se v hipu zresnil. "Kako to misliš, ni ga več?" Vilinec je vzdrhtel. Zamajal se je. "Spack," ga je ostro nagovoril Harry. "Ukazujem ti..." "Tobakarolus Smrat," je zahripal vilinec, še vedno z zaprtimi očmi. "Tobakarolus Smrat je ukradel čisto vse: slike gospodične Kraske in gospodične Narči, rokavice moje gospodarice, medaljo prvega razreda reda Merlinovega, čaše z družinskim grbom in... in..." Spack je hlastal za zrakom: vdrte prsi so mu naglo plale, potem pa so se mu oči sunkovito razprle in zavreščal je, da so se jim lasje postavili pokonci. "In medaljon, medaljon gospodiča Regulusa, jaz je zagrešil zločin, jaz ni izpolnil njegovega ukaza!" Harry se je odzval nagonsko: ko se je vilinec pognal proti grebljici, ki je stala pred ognjiščem, se je vrgel nanj in ga sploščil k tlom. Hermiona in Spack sta oba zakričala, toda fant ju je preglasil: "Spack, ukazujem ti, da se ne ganeš!" Začutil je, kako je vilinec otrpnil, in spustil ga je. Spack je obležal na tleh in iz udrtih oči so mu lile solze. "Harry, dovoli mu vendar vstati!" je zašepetala Hermiona. "Da se bo lahko premlatil z grebljico?" je prhnil in pokleknil k vilincu. "Raje ne, kajne? No, Spack, slišati hočem resnico: kako veš, da je medaljon ukradel ravno Tobakarolus?" "Spack ga je videl!" je dahnil vilinec, solze pa so mu lile prek rilca in mu padale v usta, polna sivkastih zob. "Spack ga je videl priti iz Spackove omare s polnim naročjem Spackovih zakladov. Spack je kradežu zavpil ,Stoj!', toda Tobakarolus se je samo zasmejal in p-pobegnil..." "Za medaljon si rekel, da je bil Regulusov. Zakaj? Kako je prišel do njega? Kakšno zvezo je imel z njim Regulus? Spack, sedi in mi povej vse, kar veš o tem medaljonu!" Vilinec je sedel, potegnil kolena k sebi in mednje vtaknil svoj objokani obraz, nato pa se je začel zibati naprej in nazaj. Ko je spregovoril, je bil njegov glas pridušen, a v tihi kuhinji se ga je razločno slišalo. "Tisti Sirius je pobegnil od doma. Prava sreča, kajti bil je hudoben fant in s svojimi razvratnimi navadami je Spackovi gospodarici zlomil srce. Toda gospodič Regulus je vedel, kaj je prav, kaj dolguje rodovini Black in dostojanstvu svoje čiste krvi. Dolga leta je govoril o Mojstru črne magije, ki bo čarovnikom dal njihovo pravo veljavo in jih bo popeljal k nadvladi nad bunkeljni in čarovniki bunkeljskega porekla... In ko je bil star šestnajst let, se je gospodič Regulus Mojstru pridružil. Ponosen, tako ponosen je bil in s takšnim veseljem mu je služil... Nekega dne, leto zatem, ko se mu je pridružil, pa je gospodič Regulus prišel v kuhinjo po Spacka. Gospodiču Regulusu je bil Spack vedno pri srcu. In gospodič Regulus je rekel... Rekel je..." Stari vilinec se je gugal vse hitreje.

"Rekel je, da Mojster potrebuje vilinca." "Mrlakenstein je potreboval vilinca?" je ponovil Harry in se ozrl k Ronu in Hermioni, a sta bila videti prav tako presenečena kot on. "O, ja," je zaječal Spack. "In gospodič Regulus mu je ponudil Spacka. To je bila čast, je dejal gospodič Regulus, velika čast tako zanj kot za Spacka, ki mora Mojstra ubogati v vsem, kar mu ta naroči... in se potem v-vrniti domov." Vilinec se je zibal še bolj hitro kot prej in dihal je povsem plitvo. "Tako je Spack šel k Mojstru črne magije. Mojster Spacku ni povedal, kaj bosta storila, temveč ga je odpeljal v jamo ob morju. In za jamo je bila votlina in v votlini je bilo veliko črno jezero..." Harryja je oblila kurja polt. Zdelo se mu je, kot bi se vilinčev glas razlegal prek tiste temne vode. Kaj se je zgodilo, je videl, kot bi bil takrat zraven. "Tam je bil čoln..." Seveda je bil. Harry ga je poznal, bil je srhljivo zelen in čisto majhen, uklet, da je k otoku sredi jezera popeljal enega čarovnika in eno žrtev. Tako je torej Mrlakenstein preskusil, ali je Skrižven dobro zaščiten: sposodil si je bitje, ki ga ni bilo škoda, hišnega vilinca... "Na otoku je bila s-skodela, polna napoja. M-Mojster je Spacka prisilil, da ga je spil..." Vilinec se je ves stresel. "Jaz je pil, in ko je pil, je videl grozljive stvari... Žgalo je, od znotraj... Jaz je kričal za gospodičem Regulusom, da bi ga rešil, kričal je za gospodarico, toda Mojster črne magije se je samo smejal... Jaz je moral spiti ves napoj, do zadnje kaplje... Potem pa je Mojster v prazno skodelo odvrgel medaljon... in jo napolnil z novim napojem. In Mojster je odplul in pustil Spacka na otoku..." Harry si je še preveč nazorno predstavljal, kaj se je zgodilo. Videl je, kako je Mrlakensteinov beli, kačjemu gobcu podobni obraz izginil v temo, tiste neusmiljene rdeče oči pa so bile še naprej uprte v vilinca. Ubogega Spacka je od bolečin metalo po tleh in Mojster je bil prepričan, da bo umrl v trenutku, ko bo podlegel obupni žeji, ki jo je žgoči napoj vzbudil v svoji žrtvi... Toda na tej točki je Harryju domišljija odpovedala, saj si nikakor ni mogel predstavljati, kako je vilinec lahko pobegnil. "Spack je bil žejen, strašno žejen, splazil se je do roba otoka, da bi pil iz črnega jezera... in iz vode so segle roke, mrtve dlani, ki so zvlekle Spacka pod površino..." "Kako si jim ušel?" je zanimalo Harryja, ki ni bil presenečen, ko se je slišal vprašanje zašepetati. Spack je dvignil glavo in se s svojimi velikimi, krvavimi očmi zazrl v fanta. "Gospodič Regulus je Spacku naročil, naj se vrne," je rekel. "To vem. Ampak kako si pobegnil inferiusom?" Videti je bilo, da ga vilinec sploh ne razume. "Gospodič Regulus je Spacku naročil, naj se vrne," je ponovil. "Že, ampak..." "Saj to je vendar jasno," se je vmešal Ron. "Najbrž se je preprosto izdejanil." "Ne, iz tiste jame se ne moreš izdejaniti," je rekel Harry, "pa tudi vdejaniti se ne moreš vanjo, sicer bi Dumbledore..." "Ja, ampak vilinska magija je precej drugačna od čarovniške," ga je opomnil Ron. "Spomni se samo na to, da se lahko izdejanijo z Bradavičarke, mi pa se niti slučajno ne moremo."

Ko se je Harry ob tem zamislil, je v kuhinji za nekaj trenutkov zavladala popolna tišina. Kako je lahko Mrlakenstein napravil tako napako? A komaj si je fant to vprašanje zastavil, že se je oglasila Hermiona in njen glas je bil leden. "Jasno, Mrlakensteinu se nikdar ne bo posvetilo, da imajo hišni vilinci posebne sposobnosti, do njih je tak kot čistokrvneži, ki jih obravnavajo, kot da so navadne živali... Veliki Mojster nikdar ne bi pomislil, da so zmožni nečesa, česar on ni." "Za hišnega vilinca je najvišji zakon gospodarjev ukaz," je svečano izjavil Spack. "Spacku je bilo ukazano, naj se vrne domov, in Spack se je vrnil..." "No, vidiš, saj si storil, kar so ti ukazali," mu je prijazno rekla Hermiona. "Regulusov ukaz si izpolnil!" Vilinec je zmajal z glavo in se še naprej naglo gugal. "Kako pa je bilo, ko si se vrnil?" je vprašal Harry. "Kaj je rekel Regulus, ko si mu povedal, kaj se je zgodilo?" "Gospodič Regulus je bil zelo zaskrbljen, zelo, zelo," je zahripal vilinec. "Gospodič Regulus je Spacku naročil, naj se skrije in ne zapušča hiše. In potem, dosti kasneje, je neke noči prišel po Spacka. Spack je videl, da je z gospodičem Regulusom nekaj narobe, takoj ko je odprl vrata. Ni bil tak kot običajno, nekaj mu je ležalo na duši... in Spacka je prosil, naj ga odpelje v jamo, v jamo, v katero je Spack šel z Mojstrom črne magije..." Tako sta se odpravila. Harry si ju je lahko zlahka predstavljal - prestrašenega starega vilinca in suhega, temnolasega iskalca, ki je bil tako podoben Siriusu... Spack je znal odpreti skriti vhod v podzemno dvorano, vedel je, kako priklicati mali čoln, a tokrat je z njim na otok, na katerem je čakala skodela, polna strupa, odplul njegov ljubljeni Regulus... "In prisilil te je, da si spil napoj?" je z gnusom vprašal Harry. Toda Spack je zmajal z glavo in zajokal. Hermiona si je z roko pokrila usta; nekaj ji je postalo jasno. "G-Gospodič Regulus je iz žepa potegnil medaljon, podoben Mojstrovemu," je povedal vilinec in solze so mu lile mimo rilcu podobnega nosu. "Izročil ga je Spacku in mu naročil, naj medaljona zamenja, čim bo skodela prazna..." Vilinec je zdaj že tako ihtel, da se je moral Harry močno potruditi, če ga je hotel razumeti. "In Spacku je... ukazal, naj odide... brez njega. In Spacku je rekel... naj gre domov... in gospodarici nikdar ne pove... kaj je storil... temveč uniči... Mojstrov medaljon. In spil je... ves napoj... in Spack je zamenjal medaljona... in opazoval... kako so gospodiča Regulusa... zvlekli pod vodo..." "O, Spack!" je vsa objokana vzkliknila Hermiona in pokleknila k njemu, da bi ga objela. Toda vilinec je bil v hipu pokonci in se spačen umaknil od nje, kot bi se mu gabila. "Brezkrvnica se je hotela Spacka dotakniti! Tega ji ne bo dovolil! Kaj bi rekla gospodarica?!" "Rekel sem ti, da je ne zmerjaj z brezkrvnico!" je zarenčal Harry, toda vilinec se je že kaznoval; padel je na kolena in začel z glavo butati ob tla. "Ustavi ga! Ustavi ga!" je zavpila Hermiona. "Vidiš?! Zdaj vidiš, kako bolno je to, da morajo zmeraj ubogati?!" "Spack, nehaj! Nehaj!" je zavpil fant. Vilinec je drgetajoč in ves zasopel obležal na tleh, okoli rilca se mu je lesketala zelena sluz, na bledem čelu mu je že začela rasti velika oteklina, oči pa je imel zatekle in krvave in solzne. Harry še ni videl česa tako bednega. Toda nujno je moral izvedeti celotno zgodbo, zato ni odnehal.

"Torej si medaljon prinesel domov," je rekel, "in ga poskusil uničiti." "Spack je poskusil to, Spack je poskusil ono, a vse zaman," je zaječal vilinec. "Medaljon je obdajalo toliko mogočnih urokov in Spack je bil prepričan, da bi ga uničil, čim bi ga odprl, a to ni bilo mogoče... Spack se je kaznoval in poskusil spet, kaznoval se je, poskusil znova. Spack ni mogel izpolniti ukaza, Spack ni mogel uničiti medaljona! In njegova gospodarica je znorela od žalosti, ker je Regulus izginil, in Spack ji ni mogel povedati, kaj se je zgodilo, ne, kajti gospodič Regulus mu je p-pprepovedal komur koli izdati, celo d-d-družina ni smela izvedeti, kaj se je zgodilo v jjami..." Vilinec je zdaj ihtel tako hudo, da ni bilo več mogoče razumeti njegovih besed. Hermiona je zrla vanj in po licih so ji polzele solze, toda ni si mu več upala bližje. Ron, pri katerem Spack nikakor ni bil zapisan najbolje, je deloval zmedeno in zaskrbljeno. Harry pa je sedel in stresel z glavo, da bi si jo zbistril. "Res te ne razumem, Spack," je nazadnje dejal. "Mrlakenstein bi te skoraj ubil, Regulus je umrl, da bi se mu maščeval, ti pa si Mojstru črne magije vseeno izdal Siriusa. Mirno si šel k Narcissi in Krasotillyi ter mu prek njiju povedal vse potrebno..." "Ampak Harry, Spack ne razmišlja na ta način," ga je preglasila Hermiona in si s hrbtno stranjo dlani obrisala oči. "Suženj je. Hišni vilinci so navajeni, da z njimi grdo ravnajo, celo da jih tepejo. Kar mu je naredil Mrlakenstein, je bilo zanj tako rekoč nekaj običajnega. Kaj pomenijo čarovniške vojne vilincu, kot je Spack? Zvest je ljudem, ki so do njega prijazni, kot je bila gotovo gospa Black in je bil vsekakor Regulus. Takim vdano služi in njihova načela prevzame za svoja. Ah, saj vem, kaj boš rekel," se ni pustila ustaviti Harryju, ki ji je poskušal ugovarjati. "Regulus je svoje prepričanje očitno krepko spremenil, to je res, toda Spacku se tega ni potrudil razložiti, ali pač? In mislim, da vem, zakaj ne. Tako za Spacka kot za Regulusovo družino je bilo varneje, če so se držali stare viže o čistokrvnosti. Regulus jih je hotel zaščititi." "Ampak Siriusa je..." "Sirius je s Spackom ravnal naravnost grozljivo, Harry, pa nič me takole ne glej, dobro veš, da je to res. Ko je Sirius prišel sem živet, je bil vilinec že dolgo sam in gotovo si ni želel drugega kot malce prijaznosti. Prepričana sem, da sta ga ,gospodična Kraska' in ,gospodična Narči' prav lepo sprejeli, ko se je prikazal, zato jima je pač povedal vse, kar sta hoteli vedeti. Že od nekdaj sem trdila, da bodo čarovniki drago plačali, ker tako ravnajo z vilinci. No, Mrlakenstein je... Sirius pa tudi." Harry je ostal brez besed. Ko je opazoval Spacka, ki je še naprej ihtel na tleh, se je spomnil, kaj mu je Dumbledore dejal le nekaj ur po Siriusovi smrti: tvoj boter v vilincu nikdar ni videl bitja, katerega čustva so vredna prav tolikšne pozornosti kot človeška... "Spack," ga je čez čas poklical Harry. "Ko boš dovolj pri sebi... Bi lahko, em, prosim, sedel?" Še nekaj minut je minilo, preden se je Spack kolcaje spravil k sebi. Nato je trudoma sedel in si kakor otrok, z dlanmi, sklenjenimi v pesti, pomel oči. "Spack, nekaj te bom prosil," je rekel Harry. Nato se je ozrl k Hermioni, da bi mu pomagala, saj je vilincu hotel nekaj ukazati, a na prijazen način. Toda očitno se ji je zdela obetavna že sprememba v tonu njegovega glasu, saj mu je spodbujajoče pokimala. "Spack, bi lahko, prosim, poiskal Tobakarolusa Smrata? Nujno moramo najti medaljon... medaljon gospodiča Regulusa. To je res pomembno. Dokončali bi radi tisto, kar je gospodič Regulus začel, radi bi... em... se prepričali, da ni umrl zaman." Vilincu so pesti padle spred oči in zazrl se je v Harryja.

"Spack naj poišče Tobakarolusa Smrata?" je zahripal. "Ja, potem pa ga pripelji sem, na Trochnmrkow trg," je dodal fant. "Bi storil to za nas?" Ko je vilinec prikimal in se postavil na noge, pa se je Harry nenadoma nečesa domislil. Z vratu si je snel Hagridovo mošnjo in iz nje izbrskal lažni Skrižven, nadomestni medaljon, v katerem je Regulus pustil sporočilo za Mrlakensteina. "Spack... Rad bi, em... Rad bi ti dal tole," je rekel in stisnil medaljon v vilinčevo dlan. "Regulusov je bil in prepričan sem, da bi ti ga tudi on hotel dati v zahvalo za..." "Saj ga boš še ubil," je zašepetal Ron, ko je vilinec medaljon samo ošinil, potem pa tako bridko in pretreseno zatulil, da ga je kar vrglo po tleh. Skoraj pol ure so potrebovali, da so ga umirili, tako ga je prevzelo; saj so mu vendar v trajno last in posest izročili pravo družinsko svetinjo Blackovih, kaj se mu ne bi šibila kolena! Ko je bil končno dovolj pri sebi in je lahko napravil nekaj opotekajočih korakov, so ga v gruči pospremili do njegove omare, opazovali, kako je medaljon previdno zavil v umazane odeje, in mu nazadnje zagotovili, da ga bodo med njegovo odsotnostjo budno čuvali. Končno se je najprej globoko priklonil Harryju, nato Ronu, nazadnje pa se je morda poskušal spoštljivo posloviti tudi od Hermione, kajti smešno je potrznil v njeno smer in se potem z običajnim glasnim pokom izdejanil. Enajsto poglavje Odpustek Ker je Spack pobegnil iz jezera, polnega inferiusov, je bil Harry. prepričan, da bo Tobakarolusa privlekel na Trochnmrkow trg najkasneje čez nekaj ur. Celo dopoldne je tako neučakano hodil gor in dol po hiši, toda vilinec se ni vrnil niti popoldne. Ko je padel mrak, pa je bil fant že do konca obupan, in večerja ga ni spravila v dosti boljšo voljo. Njen glavni in edini obrok je bil namreč plesniv kruh, nad katerim je Hermiona izvedla vrsto povsem neuspešnih urokov spreminjanja oblike. Spacka ni bilo nazaj niti naslednjega dne in tudi dan zatem ne. Pač pa sta se na trgu pred dvanajstico pojavila moška v plaščih, ki sta neprestano, celo ponoči, oprezala za njima nevidno hišo. "Gotovo sta Jedca," je menil Ron, ko so si ju ogledali z okna dnevne sobe. "Torej vedo, da smo tukaj?" "Po mojem ne," je rekla Hermiona, čeprav je bila videti preplašena. "Če bi, bi nad nas vendar poslali Rawsa." "Kaj pa, če je bil tukaj, a ve, da o hiši ne sme črhniti niti besedice, sicer bi sprožil jezikojedno kletev, ki mu jo je nastavil Nerrga?" je pomislil Ron. "To je precej verjetno," se je strinjala. "Če bi lahko o njej govoril, bi jim pač povedal, kako pridejo noter. Ne, gotovo so ju poslali sem samo zato, ker je hiša eno izmed zatočišč, v katerih bi se lahko skrivali. Ne nazadnje vedo, da je Harryjeva." "Kako pa bi to lahko..." se je oglasil Harry, a mu je odgovorila, še preden je vprašanje izgovoril do konca. "Ministrstvo vendar pregleda vsako čarovniško oporoko, si pozabil? Tako jim je pač jasno, da ti je Sirius zapustil Trochnmrkowo dvanajst." Ker so imeli Jedce dobesedno pred vrati, je bilo v hiši še bolj zlovešče. Odkar jim je gospod Weasley poslal varuha, so bili nadalje povsem brez novic o tem, kaj se dogaja za zidovi njihovega zavetišča, in odnosi med njimi so postajali nekoliko napeti. Ron je bil nemiren in razdražljiv, poleg tega pa mu je prišlo v navado, da se je noč in dan prav zoprno poigraval z ugaševalnikom, od katerega se ni več ločil. To je šlo še posebej na živce Hermioni, ki se je čakajoč na hišnega vilinca poskusila

zamotiti s študijem Povesti barda Biritcha in ni bila posebej srečna, ko so se luči neprestano ugašale in prižigale. "Bi že nehal s tem!" je vzkliknila tretjega večera po Spackovem odhodu, ko je ugaševalnik iz dnevne sobe spet posrkal vso svetlobo. "Aja, oprosti, no!" se je zdrznil Ron in sobi je hitro povrnil luč. "Saj sploh nisem vedel, da sem ga ukresal!" "Dobro, si res ne moreš najti kakšnega pametnega dela?" "Kot je na primer prebiranje pravljic?" "To knjigo mi je zapustil Dumbledore, Ron..." "Meni pa je dal ugaševalnik, mogoče je hotel, da ga uporabljam!" Harry ni prenesel njunega pričkanja, in iz sobe se je zmuznil, ne da bi to opazila. Odpravil se je proti kuhinji, v katero je neprestano hodil, saj je bil prepričan, da se bo Spack udejanil tja. A komaj se je spustil na pol poti do veže, je zaslišal zamolkel udarec po vhodnih vratih, temu pa je sledilo škrtanje ključavnic in rožljanje verižice. Za hip je ves napet otrpnil, potem pa je naglo segel po palici in stopil v senco ob vilinskih glavah. Vrata so se odprla. Zagledal je z uličnimi svetilkami osvetljeni trg in postavo v črnem plašču, ki je naglo zdrsnila v vežo ter za sabo zaprla vrata. Neznanec je stopil za korak naprej in Nerrgov glas je vprašal: "Robaus Raws?" Nato se je s konca veže dvignila tista grozota iz prahu in se pognala proti prišleku, svojo mrtvo roko je že stegnila nadenj... "Nisem te ubil jaz, Albus," je dejal tih glas. Kletev se je razlomila; postava iz prahu se je spet razblinila in skozi gosti sivi oblak, ki je ostal za njo, je bilo nemogoče razločiti, kdo je neznani obiskovalec. Harry je uperil palico v sredo prašnih meglic. "Stoj!" Na portret gospe Black je pozabil in ob njegovem vzkliku so se zavese pred njim jadrno razmaknile, babnica pa je začela vreščati: "Mojo hišo onečaščajo brezkrvneži in izmečki..." Ron in Hermiona sta pridrvela za Harryjem in tako kot on usmerila palici v neznanca, ki je z rokami nad glavo stal v veži pod njimi. "Pomirite se, jaz sem, Remus!" "O, hvala bogu," si je s šibkim glasom oddahnila Hermiona in palico zasukala h gospe Black. Glasno je počilo, zavese so švistnile skupaj in na hišo je legla tišina. Takrat je palico spustil ob bok tudi Ron, toda Harry je ni. "Stopi pod luč!" je zaklical. Wulf ga je takoj ubogal, pri čemer je roke kot v znamenje predaje še vedno držal nad glavo. "Ime mi je Remus John Wulf, volkodlak sem in prijatelji me kličejo Lunco. Sem eden izmed četverice, ki je izdelala Ravbarjevo karto, poročen sem s Fatale Tango in naučil sem te priklicati varuha, Harry, ki je jelen." "Ja, saj je v redu," je rekel fant in nehal meriti vanj s palico. "Moral sem se pač prepričati, saj veš." "Kot tvoj bivši učitelj obrambe pred mračnimi silami te moram pravzaprav pohvaliti. Ron, Hermiona: vidva bi bila lahko bolj previdna." Stekli so mu naproti. Odet je bil v debel črn popotni plašč in zdel se je hudo utrujen, a vesel, da jih vidi. "Torej Rawsa ni bilo na spregled?" je vprašal. "Ne," je odkimal Harry. "Ampak, povej: kaj se dogaja? In kako je z našimi?"

"Nikomur ni nič hujšega," ga je potolažil Wulf, "a vse nas opazujejo. Tudi tjale na trg so poslali dva Jedca..." "Ja, vemo..." "Udejaniti sem se moral točno na zgornjo stopnico, tik pred vrata, sicer bi me lahko videla. Gotovo pa ne vedo, da ste tu, sicer bi jih bilo tu precej več. Zastražili so vse kraje, ki imajo kakršno koli zvezo s tabo, Harry. Ampak pojdimo v klet, veliko vam moram povedati in izvedeti hočem vse, kar se vam je zgodilo, odkar ste se izdejanili iz Jazbine." Spustili so se po stopnicah do kuhinje, kjer je Hermiona v kamin usmerila palico. V hipu so v njem zaplapolali plameni, ki so dali turobnim kamnitim stenam občutek domačnosti, dolga ploskev lesene mize pa se je zalesketala v njihovem soju. Preden so sedli k njej, je Wulf izza plašča potegnil nekaj steklenic maslenuška. "Prišel bi že pred tremi dnevi, a sem se moral otresti coprnika, ki mi je sledil," je povedal Remus. "Torej ste po poroki prišli naravnost sem?" "Ne," je rekel Harry. "Sem smo prišli šele potem, ko smo v bistroju na cesti Tottenham Court naleteli na dva Jedca." Wulf se je ves polil z maslenuškom. "Kaj?!" Opisali so mu, kaj se je zgodilo, in nazadnje je bil čisto iz sebe. "Ampak kako so vas lahko tako hitro našli? Če se izdejaniš, ti lahko sledijo samo v primeru, da se te oprimejo, še preden izgineš!" "Malo verjetno pa je tudi, da bi se tista Jedca ravno takrat slučajno sprehajala po Tottenham Courtu," je prikimal Harry. "Spraševali smo se," se je previdno oglasila Hermiona, "ali ima Harry nad sabo še zmeraj slednik." "Gotovo ne," jo je zavrnil Wulf in Ron je bil videti nadvse zadovoljen sam s sabo, Harryju pa je odleglo. "Če ne drugega, bi v tem primeru gotovo vedeli, da je Harry tukaj. Ni pa mi jasno, kako so vas lahko na Tottenham Courtu izsledili. To ni kar tako, ravno nasprotno: resnično zaskrbljujoče je." Še naprej se je zamišljeno mrščil, toda po Harryjevem mnenju so imeli za odgovor na to uganko čez glavo časa. "Povej nam, kaj se je zgodilo, potem ko smo se izdejanili. Odkar se nam je oglasil Ronov oči, smo bili odrezani od sveta." "Krallek nas je rešil," je povedal Wulf. "Zaradi njegovega opozorila se je večina gostov lahko izdejanila, še preden so nas povsem obkolili." "So bili z Ministrstva ali je šlo za Jedce?" je vprašala Hermiona. "Vseh je bilo po malem, saj med Ministrstvom in Jedci zdaj tako rekoč ni razlike," je odgovoril Wulf. "Okoli petnajst jih je bilo, a tega, da si bil v Jazbini, niso vedeli. Arthurju je prišlo na uho, da so Tepeshkarja pred smrtjo grozljivo mučili; na vsak način so hoteli iz njega izvleči, kje se skrivaš. A ni te izdal." Harry se je ozrl k Ronu in Hermioni. Videti sta bila pretresena, a tudi hvaležna ministru za njegovo žrtev, tako kot on. Tepeshkarja nikoli ni preveč maral, a če je bilo res, kar je povedal Wulf, je Harryju morda celo rešil življenje. "Jedci so Jazbino preiskali od vrha do tal," je nadaljeval Remus. "Tako so našli grundlja, ki mu kajpada niso upali preveč blizu. Vse, ki smo tam ostali, pa so nas potem dolge ure zasliševali. Poskusili so izvedeti čim več o tebi, Harry, ampak, seveda, razen Feniksovega reda ni nihče vedel, da si bil pri Weasleyjevih. Medtem so druge skupine Jedcev napadle tudi vse preostale hiše, povezane z Redom. Ne, nihče ni umrl," je odgovoril na vprašanje, še preden so mu ga uspeli zastaviti, "toda bili so skrajno nasilni. Dedalusu Dollyni so požgali hišo, a kot veš, ga

na srečo ni bilo tam, in na Tangova so se spravili s kletvijo križanih. Tudi njiju so mučili, da bi prišli do podatkov o tebi, pri čemer jih je seveda zanimalo predvsem to, kam si šel, potem ko sta se s Hagridom zatekla k njima. Zdaj sta gospod in gospa Tanga že pri sebi - seveda sta še zmeraj pretresena, a razen tega jima ni hudega." "Jedci smrti so se prebili skozi vse tiste varovalne uroke?" je nejeverno vprašal Harry, ki se je dobro spomnil, kako so se izkazali tistega večera, ko je treščil na vrt Tanginih staršev. "Zavedati se moraš, da imajo Jedci zdaj na svoji strani izjemno moč Ministrstva," ga je opozoril Wulf. "Grozljive uroke lahko izvajajo, ne da bi se jim bilo treba bati kakršnih koli posledic, kaj šele ječe. Razlomili so čisto vse naše varovalne uroke, do zadnjega, ko so se prebili skoznje, pa so povsem odkrito dali vedeti, zakaj so prišli." "Pa so se vsaj potrudili najti kakšen izgovor za to, da mučijo ljudi, ker bi radi ujeli Harryja?" je vprašala Hermiona s precejšnjo ostrino v glasu. Wulf se je z odgovorom nekaj časa obotavljal, potem pa na plano povlekel zložen izvod Preroških novic. "Najbolje bo, če si tole kar prebereš," ga je prek mize pomolil Harryju. "Saj bi ti slej ko prej prišlo na uho." Harry je časopis poravnal. Njegova fotografija na prvi strani je bila tako ogromna, da je bilo prostora komaj še za masten naslov nad njo: "Harry Potter na begu pred komisijo, ki ga želi zaslišati v zvezi s smrtjo Albusa Dumbledorja." Ron in Hermiona sta ogorčeno vzkliknila, Harry pa ni rekel nobene. Časopis je odrinil od sebe, saj mu ga ni bilo treba brati, kajti dobro je vedel, kaj v njem piše. Razen tistih, ki so bili vrh stolpa, ko je Dumbledore umrl, nikomur ni bilo znano, kdo ga je ubil. In kot je čarovniškemu svetu povedala že Rita Brentsell, so Harryja videli teči s prizorišča smrti le nekaj trenutkov po ravnateljevem padcu. "Res so podli," je rekel Wulf. "To pomeni, da imajo zdaj Jedci v svoji pesti tudi Preroške novice!" je besno zagodla Hermiona. Remus je prikimal. "Ampak ljudem se je menda posvetilo, kaj se dogaja?" "Coprniki so prevrat izvedli povsem gladko in čisto po tihem," je odvrnil volkodlak. "Tepeshkarjev umor so prikrili z uradno izjavo, da je dal odpoved, in zamenjal ga je Unetec Terdobooch, ki so ga ukleli z imperatorjevo kletvijo." "Zakaj pa se ni Mrlakenstein sam oklical za ministra?" se je začudil Ron. Wulf se je žalostno zasmejal. "Ker se mu ni treba. Saj v bistvu je minister, ampak zakaj bi zapravljal čas s službovanjem? Vsakodnevne malenkosti lahko opravlja njegova lutka, Terdobooch, tako da ima Mrlakenstein dovolj časa in še naprej neopazno širi svojo oblast tudi izven Ministrstva. Seveda so mnogi sešteli ena in ena in pravilno uganili, kaj se je zgodilo. Ministrstvo je v zadnjih dneh začelo uvajati takšne korenite spremembe, da marsikoga slišiš šepetati, kako je za vsem tem gotovo Mojster črne magije. Ampak ravno v tem je stvar: ljudje samo šepetajo, saj ne vedo, komu lahko zaupajo. Kako bi svoje sume javno razglašali, ko bi se v primeru, da se ne motijo, Jedci zagotovo spravili na njihove družine? O ne, Mrlakenstein ni neumen. Če bi prevzem oblasti obesil na veliki zvon, bi morda prišlo do prave vstaje proti njemu. S tem ko se še naprej skriva za svojimi lutkami, pa ustvarja zmedo, seje negotovost in strah."

"Ampak kaj so te korenite spremembe, ki si jih omenil?" je vprašal Harry. "Menda ne gre samo za to, da zdaj svarijo pred mano namesto pred Mrlakensteinom?" "Ne, žal ne," je odkimal Wulf, "čeprav je tudi to mojstrska poteza. Zdaj ko je Dumbledore mrtev, bi ti - Fant, ki je preživel - gotovo postal simbol in novi junak odpora proti coprnikom. Toda namigi, da si imel nekaj zraven pri smrti starega junaka, Mrlakensteinu niso omogočili zgolj razpisati nagrade na tvojo glavo, temveč je z njimi tudi zasejal dvom in strah med mnoge, ki bi te bili pripravljeni braniti. Tačas pa je Ministrstvo začelo gonjo proti čarovnikom, ki so se rodili v bunkeljskih družinah." Wulf je pomignil na Preroške novice. "Preberite si članek na drugi strani." Hermiona je list obrnila s skoraj natanko takšnim odporom, kakršen se ji je na obrazu risal, ko je držala v rokah Skrivnosti najmračnejših sil. "Register čarovnikov bunkeljskega porekla," je prebrala. "Ministrstvo za čaranje se je zavezalo podrobno raziskati vprašanje tako imenovanih ,čarovnikov bunkeljskega porekla', da bi pridobilo boljši vpogled v to, na kakšen način so prišli do čarovniških sposobnosti. Nedavne študije Sekretariata za skrivnosti so namreč pokazale, da se magija prenaša z enega na drugega človeka zgolj s čarovniško krvjo. V primeru čarovnikov bunkeljskega porekla je tako zelo verjetno, da so se do magičnih moči dokopali s tatvino ali celo z nasilnim dejanjem. Ministrstvo je odločeno, da bo tovrstnim tatovom stopilo na prste. S tem namenom je pred nedavnim ustanovilo Komisijo za registracijo čarovnikov bunkeljskega porekla, ta pa je vsem tovrstnim čarovnikom poslala pozive, naj se zglasijo na zagovor." "Ljudje tega ne bodo kar mirno požrli," je menil Ron. "Saj so že," je odvrnil Wulf. "Čarovnike z bunkeljskimi starši trumoma zganjajo na Ministrstvo!" "Ampak kako naj bi kdo čarovnijo ukradel?" se je namrščil Ron. "Saj so nori! Če bi bilo to mogoče, ne bi bilo šlaplov!" "Vem," je žalostno prikimal Remus. "Ampak vseeno moraš dokazati, da je vsaj eden od tvojih bližnjih sorodnikov čarovnik. Sicer te po novem obtožijo, da si prišel do svojih čarobnih sposobnosti na nezakonit način, in čaka te huda kazen." Ron se je ozrl k Hermioni in vprašal: "Kaj pa, če kakšen čistokrvni čarovnik priseže, da je čarovnica z bunkeljskimi starši v resnici njegova sorodnica? Vsem bom rekel, da je Hermiona moja sestrična..." Hermiona je pokrila njegovo dlan s svojo in jo stisnila. "Hvala, Ron, ampak tega ti res ne bi dovolila..." "Kdo pa te bo vprašal za dovoljenje?!" jo je odločno prekinil in zdaj je on stisnil njeno dlan. "Celo naše družinsko drevo se boš naučila na pamet, tako da te sploh ne bodo mogli ujeti na laži!" Pretreseno se je zasmejala. "Ron, glede na to, da sem na begu skupaj s Harryjem Potterjem, najhujšim zločincem v tej deželi, je tale registracijska komisija zame še najmanjši problem. Če bi šla nazaj v šolo, bi bila stvar drugačna... Saj res, kakšne načrte pa ima Mrlakenstein v zvezi z Bradavičarko?" je vprašala Wulfa. "Zdaj jo morajo obvezno obiskovati vsi mladoletni čarovniki," je povedal. "To so razglasili včeraj. Vsekakor gre za veliko spremembo, saj zakon prej tega ni

predpisoval. Seveda je na Bradavičarko hodila večina britanskih čarovnikov in čarovnic, toda njihovi starši so jih lahko učili tudi sami ali pa so jih vpisali na kakšno tujo akademijo. Z novim zakonom bo tako imel Mrlakenstein prav vse čarovnike pod nadzorom že od mladih nog. In obenem mu bo tudi ta sprememba služila za pregon tistih z bunkeljskimi starši, saj morajo imeti študentje zadovoljivo Krvno sliko Ministrstvu morajo dokazati, da so potomci čarovnikov -, sicer se ne smejo vpisati na akademijo." Harryju se je vse skupaj zdelo že preveč odvratno, in postajal je vedno bolj jezen: prav zdaj so številni razburjeni enajstletniki vendar listali po ravnokar kupljenih čarovniških učbenikih, a se niso zavedali, da nikdar ne bodo videli Bradavičarke in jih bodo morda celo odtrgali od njihovih družin! "To je... To je..." je iskal besede, ki bi lahko izrazile njegovo ogorčenje in bes, toda Wulf ga je prehitel. "Vem." Volkodlak se je nato za trenutek ali dva obotavljal. "Razumel bom, če tega ne boš mogel potrditi, Harry," je nazadnje dejal, "a dani Reda imamo vtis, da ti je Dumbledore pred smrtjo zaupal neko skrivno nalogo." "To je res," je priznal Harry. "Ron in Hermiona vesta, za kaj gre, in šla bosta z mano." "Pa mi lahko zaupaš, kaj morate storiti?" Harry se je zazrl v prezgodaj postarani obraz, ki so ga obdajali gosti, a siveči lasje. Želel si je, da bi lahko odgovoril drugače. "Oprosti, Remus, ampak ne morem. Če ti tega ni povedal Dumbledore, ti jaz gotovo ne smem." "Sem si mislil, da boš to rekel," je razočarano odvrnil Wulf. "A mogoče ti vseeno lahko pomagam. Veš, kaj sem in kaj zmorem. Če ste me pripravljeni vzeti s sabo, sem vam na voljo. Pri tem niti ne bi pričakoval, da mi boste povedali, kaj natanko imate v načrtu." Harry se je obotavljal. Ponudba je bila vabljiva, a nikakor si ni mogel predstavljati, da Wulf ne bi izvedel za njihovo skrivnost, če bo ves čas z njimi. Hermiona pa je bila videti zmedena. "Ampak... kaj pa Tanga?" je vprašala. "Kaj je z njo?" se je namrščil Wulf. "No," se je začudila, "saj sta se vendar poročila! Kaj ona misli o tem, da bi šel z nami?" "Tanga bo lepo na varnem," je odgovoril. "Pri svojih starših." Vse skupaj je bilo dejansko nekam čudno. Njegov glas je bil domala hladen in zakaj bi se Tanga pravzaprav skrivala pri svojih starših? Konec koncev je bila član Reda, in kolikor je bilo znano Harryju, je želela biti vedno zraven, kadar se je kaj dogajalo. "Remus," je previdno rekla Hermiona. "Je vse v redu... No, saj veš... Med vama..." "Ja, ja, vse je v najlepšem redu, lepa hvala," je nataknjeno odvrnil. Hermiona je zardela. Temu je spet sledila tišina in vsem je bilo neprijetno nerodno. Končno je Wulf zajel sapo, kot bi se pripravljal, da pove nekaj resnično neprijetnega, in nazadnje je rekel: "Tanga je noseča." "O, kako lepo!" je zacvilila Hermiona. "To, Wulf?" je navdušeno vzkliknil Ron. "Čestitam," je rekel Harry.

Remusov obraz se je spačil v prisiljen nasmešek, potem pa je vprašal: "No... sprejmete mojo ponudbo? Bo trojka postala četverica? Težko verjamem, da bi imel Dumbledore kaj proti, ne nazadnje me je nastavil za vašega profesorja obrambe pred mračnimi silami. In reči moram, da se bomo gotovo prisiljeni spoprijeti s čarovnijami, kakršnim še nismo bili priča." Ron in Hermiona sta se ozrla k prijatelju. "Samo... Samo nekaj mi še pojasni," je rekel Harry. "Ti bi šel z nami, Tango pa bi pustil pri njenih starših?" "Tam bo povsem na varnem in lepo bosta skrbela zanjo," je domala brezbrižno odvrnil Wulf. "Harry, po mojem bi tudi James hotel, da vam stojim ob strani." "No," je počasi rekel Harry, "po mojem pa ne bi. Pravzaprav sem prepričan, da bi moj oče hotel vedeti, zakaj nočeš stati ob strani svojemu otroku." Wulf je prebledel. Bilo je, kakor da se je v prostoru shladilo za najmanj deset stopinj. Ron se je začel ozirati po kuhinji, kot bi mu zabičali, naj si jo natanko vtisne v spomin, Hermionine oči pa so skakale od Harryja do volkodlaka in nazaj. "Ne razumeš," je končno rekel Remus. "Pa mi razloži," je odvrnil Harry. Wulf je debelo pogoltnil. "Torej... S Tango se sploh ne bi smela poročiti. Vedel sem, da bo to huda napaka, a sem jo vseeno napravil, zdaj pa jo vedno bolj obžalujem." "Aha," je rekel Harry. "Zato bi se zdaj rad znebil obeh, Tange in otroka, mi pa ti bomo krasen izgovor?" Wulf je skočil na noge, njegov stol se je prevrnil in fanta je premeril tako besno, da je Harry prvič v življenju na njegovem obrazu opazil senco volka. "Res ne razumeš, kaj sem storil svoji ženi in nerojenemu otroku?! Nikoli se ne bi smela vzeti, zaradi mene je postala izobčenec!" Stol, ki ga je prevrnil, je brcnil od sebe. "Še nikdar me nisi srečal izven varnega zavetja Feniksovega reda in Dumbledorjeve Bradavičarke! Sploh ne veš, kako večina čarovnikov gleda na bitja, kakršno sem jaz! Ko izvedo, kaj me je udarilo, z mano ne spregovorijo niti besede več! Ti res ni jasno, kaj sem storil?! Novico, da sva se poročila, je z gnusom sprejela celo njena družina; kateri starši pa bi si želeli, da se njihova hčerka poroči z volkodlakom?! In otrok... Otrok..." Wulf je bil napol obnorel in prav zares se je zgrabil za lase. "Takšni, kot sem jaz, običajno nimamo potomcev! Tak bo kot jaz, prepričan sem... Kako naj si odpustim, ko pa sem zavestno tvegal, da s svojim prekletstvom okužim nedolžnega otroka? In če bo po čudežu zdrav, mu bo veliko lepše, ne, stokrat lepše brez očeta, ki bi se ga moral sramovati!" "Remus!" je s solzami v očeh zašepetala Hermiona. "Ne govori tega... Kako bi se te otrok sramoval, kateri koli otrok, kaj šele tvoj lastni." "Oh, kaj pa vem, Hermiona," je rekel Harry. "Jaz bi se ga." Fantu ni bilo jasno, zakaj je tako besen, a vsekakor je na noge dvignilo tudi njega. Wulf pa je zdaj zrl vanj, kot da ga je klofnil. "Če nova oblast viha nos nad čarovniki z bunkeljskimi starši," je nadaljeval Harry, "me prav zanima, kaj bodo naredili s polvolkodlakom, čigar oče je v Feniksovem redu! Moj oče je umrl, ko je poskušal obvarovati mamo in mene! Tebe pa je prijelo, da bi na svojega otroka enostavno pozabil, ker bi se raje šel pustolovca?!" "Kako... Kako si drzneš?" je dahnil Wulf. "Nikakor mi ne gre za... Ne iščem nevarnosti ali nekakšne slave... Kako si drzneš namigovati kaj..."

"Imam pač občutek, da se ti toži po dogodivščinah!" ga je prekinil Harry. "Zadišal ti je Siriusov način življenja..." "Harry, ne!" se je Hermiona roteče obrnila k njemu, toda še naprej je besno zijal v Wulfov razjarjeni obraz. "Saj ne morem verjeti," je dodal. "Človek, ki me je naučil, kako se obraniš morakvarjev, je navadna reva." Remus je potegnil palico na plano tako bliskovito, da Harry po svoji ni niti segel. Glasno je počilo in začutil je, da ga je vrglo vznak, kot bi mu volkodlak primazal silovit udarec, priletel je v steno in ob njej je zdrsnil na tla. Takrat je Wulfov plašč že plapolaje izginil skozi vrata. "Remus, Remus, vrni se!" je zaklicala Hermiona, toda Wulf se na to ni odzval. Kmalu so zaslišali, kako so se zaloputnila vhodna vrata. "Harry!" je vzkliknila Hermiona. "Kako si mogel?" "Z lahkoto," je odvrnil. Vstal je. Čutil je, kako mu na mestu, kjer je z glavo priletel v steno, nastaja oteklina. Še vedno je bil tako besen, da je drgetal. "Ne glej me tako!" je revsknil na prijateljico. "Kar misli si, da boš zdaj lajal še nanjo!" je zarenčal Ren. "Ne! Ne! Ne smemo se prepirati!" je kriknila Hermiona in skočila mednju. "Tega Wulfu ne bi smel reči!" je Ron vseeno zavpil na Harryja. "Zaslužil si je," je odvrnil Harry. Skozi misli so se mu ena za drugo podile zabrisane podobe: Sirius, ki izginja skozi tančico, mrtvi Dumbledore, ki pada s stolpa, blisk zelene svetlobe in glas njegove mame, ki prosi za milost... "Starši," je rekel, "ne bi smeli zapustiti svojih otrok, razen... razen če jih morajo." "Harry..." je zašepetala Hermiona in z roko je segla k njemu. Toda stresel si jo je z rame in se umaknil, pri čemer je pogled upiral v ogenj, ki ga je pričarala. Prav prek tega kamina se je pogovoril z Wulfom, ko ga je morila očetova preteklost, in nekdanji učitelj obrambe ga je potolažil. Zdaj pa je pred sabo videl njegov prebledeli, od obupa spačeni obraz. Grozno mu je bilo žal. Ron in Hermiona sta bila povsem tiho, toda Harry je bil prepričan, da sta se za njegovim hrbtom spogledala in si zgolj z očmi povedala vse, kar sta želela reči. Zasukal se je in res sta se hitro obrnila vsaksebi. "Da je reva, mu ne bi smel reči, vem." "Ne, ne bi mu smel," je takoj pokimal Ron. "Ampak obnaša se že tako." "Pa vseeno..." je rekla Hermiona. "Vem," je zavzdihnil Harry. "Ampak če se bo zdaj vrnil k Tangi, se je bilo vredno spreti z njim, kajne?" V glas se mu je prikradel proseč podton, čeprav se je trudil, da se mu ne bi. Hermiona se mu je razumevajoče nasmehnila, Ron pa je bil videti negotov. Pogled je spustil k čevljem in pri tem se je spomnil na očeta. Bi se James strinjal s tistim, kar je rekel Wulfu, ali bi bil jezen na svojega sina, ker se je tako vedel do njegovega starega prijatelja? Zdelo se je, kot bi tiha kuhinja zvenela od pretresa ob prepiru in od neizgovorjenih očitkov Harryjevih prijateljev. Preroške novice, ki jih je prinesel Wulf, so še vedno ležale na mizi in fantov obraz je s prve strani zijal v strop. Harry je stopil k mizi in sedel, dvignil časopis predse in ga na slepo razprl. A razumel ni niti besede, ki jo je prebral, saj je bil z mislimi še vedno pri Remusu. Prepričan je bil, da sta se Ron in Hermiona na drugi strani časopisa spet spogledala. Glasno je obrnil stran in v oči mu je padlo Dumbledorjevo ime. Trenutek ali dva je trajalo, preden je dojel opis

fotografije. Pod njo je pisalo: Dumbledorjevi (od leve proti desni): Albus, Percival s pravkar rojeno Ariano. Kendra in Aberforth. Fotografijo si je zdaj z zanimanjem ogledal še enkrat. Dumbledorjev oče Percival je bil čeden moški in oči so se mu lesketale celo na tem obledelem starem posnetku. Dojenčica Ariana ni bila večja od štruce kruha in o njej se tudi ni dalo reči kaj več. Mama Kendra pa je imela svoje vranje črne lase povezane v figo. Njen obraz je bil kot izklesan. Kljub svileni obleki z visokim ovratnikom bi Harry zaradi njenih temnih oči, visokih ličnic in povsem ravnega nosu prisegel, da je indijanske krvi. Albus in Aberforth sta imela enaka jopiča s čipkastim ovratnikom in enaki pričeski, ki sta jima segali do ramen. Albus je bil videti nekaj let starejši, toda sicer sta si bila fanta zelo podobna, kajti fotografija je bila posneta, ko še ni imel zlomljenega nosu in ni nosil očal. Družina se je zdela povsem običajna in srečna, saj se je vedro smehljala. Roka dojenčice Ariane je neokretno grabila plet, v katerega je bila zavita. Harry se je ozrl k naslovu nad sliko in ga prebral: "Ekskluzivna objava odlomka iz biografije Albusa Dumbledorja avtorice Rite Brentsell (kmalu v knjigarnah)" Ker je bil Harry prepričan, da mu huje pač ne more biti, je začel brati: Potem ko so Percivala Dumbledorja aretirali in ga na koncu procesa, ki ga je tisk pozorno sprem jal, obsodili na Azkaban, njegova prevzetna in naduta žena Kendra ni več zdržala v Britcosti pri Hosty. Tako se je odločila izruvati korenine svoje družine in jo preseliti v Godricov Dol, vasico, ki je zaslovela, ko se je Harry Potter mnogo let kasneje prav tam na čuden način izmaknil Saj Veste Komu. Podobno kot v Britcosti pri Hosty je tudi v Godricovem Dolu živela vrsta čarovniških družin. A ker Kendra ni poznala nobene, se je lažje ognila njej tako nadležnim vprašanjem o zločinu svojega moža. Še več: s tem ko se je karseda sovražno odzivala na sleherno prijaznost novih sosedov, si je zagotovila, da so njeno družino pustili povsem pri miru. "S pladnjem kotlovskih tortic v rokah sem jim prišla zaželet dobrodošlico, ona pa mi je pred nosom zaloputnila vrata," je povedala Mathilda Malhaar. "V vasi smo srečevali samo njena fanta. Da ima hčerko, sploh ne bi vedela, če ne bi tiste zime po njihovem prihodu izrabila polne lune za nabiranje presunljivk. Takrat sem videla, kako je Kendra na vrt pripeljala Ariano. Na kratko jo je sprehodila po trati, pri čemer jo je ves čas trdno držala, in potem jo je hitro povedla nazaj v hišo. Res nisem vedela, kaj naj si mislim." Kendri se je očitno zdela selitev v Godricov Dol izvrstna priložnost, da za vse večne čase skrije Ariano, kar je gotovo načrtovala že dolga leta. Trenutek, ki si ga je izbrala za to, je namreč pomenljiv. Ko Ariane niso več pustili v javnost, je ravno dopolnila sedem let in večina strokovnjakov se strinja, da se otrok izkaže za čarovnika najkasneje do te starosti. Nihče izmed danes živečih pa se ne spomni, da bi deklico kdaj videli izvesti še tako drobno čarovnijo. Vse to pojasni, zakaj se jo je Kendra odločila skriti: v nasprotnem primeru bi morala priznati, da je rodila šlapla, kar bi bila vsaj zanjo nesprejemljiva sramota. In ko so se odselili iz kraja, kjer so živeli prijatelji in sosedje, ki so Ariano poznali, je bilo deklico najlažje spraviti pod ključ; Kendra je lahko računala, da bo tistih nekaj ljudi, ki so od tega trenutka dalje še vedeli za Ariano, varovalo njeno skrivnost. To je veljalo tudi za njena brata, ki sta se neprijetnim vprašanjem izognila z odgovorom, kakršnega ju je naučila njuna mati: "Moja sestra je prešibkega zdravja, da bi hodila v šolo." Naslednji teden: Albus Dumbledore na Bradavičarki priznanja in pretveze.

Harry se je motil: ko je prebral izsek iz biografije, mu je bilo še huje. Spet se je zazrl v fotografijo na videz srečne družine. Pa je bila res? In kako naj resnico odkrije? Nujno bo moral v Godricov Dol, čeprav Mathilda morda ni dovolj pri sebi, da bi se lahko pogovoril z njo; hotel je obiskati kraj, v katerem sta oba z Dumbledorjem izgubila ljubljene. Časopis je skoraj odložil, da bi Rona in Hermiono povprašal za mnenje o tem, a takrat se je po kuhinji razlegel oglušujoč pok. Harry je po treh dneh prvič povsem pozabil na Spacka. Tako je naprej pomislil, da je Wulf planil nazaj v kuhinjo, in za droben trenutek sploh ni opazil živahne klobke okončin, ki se je kar naenkrat pojavila tik ob njegovem stolu. Končno je skočil na noge, Spack pa se je odvozlal od Tobakarolusa, se Harryju globoko priklonil in zahripal: "Spack se je vrnil h gospodarju in mu je pripeljal Tobakarolusa Smrata." Tat se je jadrno skobacal pokonci in povlekel na plano palico, toda Hermiona je bila prehitra zanj. "Zroxis!" Tobakarolusova palica je poletela v zrak in čarovnica jo je ujela. Smrat se je nato divjega pogleda pognal proti stopnicam, a Ron se je vrgel za njim in ga zgrabil za noge, da je z zamolklim udarcem treščil na tla. "Pa kaj vam je?!" je zatulil in se zvijal, da bi se osvobodil Ronovega prijema. "Kaj sem vam naredil, kaj se greste, da naščuvate name zmešanega vilinca, kaj sem vam naredil, spusti me, spusti me, sicer..." "Na tvojem mestu res ne bi grozil," mu je svetoval Harry. Časopis je odvrgel na mizo, v nekaj korakih prečkal kuhinjo in naglo pokleknil k njemu. Tobakarolus se je takoj nehal zvijati in videti je bil zelo prestrašen. Ron je ves zasopel vstal in opazoval, kako je Harry uperil palico naravnost v Smratov nos. Tat je smrdel po postanem potu in tobačnem dimu, umazani lasje so mu štrleli v vse smeri, plašč pa se mu je lesketal od preštevilnih madežev. "Spack se opravičuje, da je minilo toliko časa, preden mu je dostavil kradeža, gospodar," je zahripal vilinec. "Tobakarolus Smrat se zna zasledovalcem izjemno dobro izmikati, ima mnogo skrivališč in pomagačev. A Spack ga je nazadnje le stisnil v kot." "Čestitam, Spack," ga je pohvalil Harry in vilinec se mu je spet globoko priklonil. "No, zate imamo nekaj vprašanj," se je fant nato obrnil k Tobakarolusu, ta pa se je takoj zagnal: "Majčkeno sem se prestrašil, kaj se če! Saj tako nisem hotel zraven, brez zamere, ampak nikoli se nisem javil, da sem zate pripravljen spustiti dušico! In, kajpak, Saj Veš Kdo jo je najprej hotel iztisniti prav iz mene, vsak bi jo popihal, jaz pa z vašimi vragolijami tako ali tako nisem hotel imeti čisto nič..." "Toliko, da veš: razen tebe se ni izdejanil nihče drug," ga je prekinila Hermiona. "Ja, mamica mila, vidiš, da vam nimam kaj pomagati, če ste vsi taki kerlci, jaz imam raje celo glavo..." "Ne zanima nas, zakaj si Noruču obrnil hrbet," ga je zdaj odrezal Harry in palico še nekoliko približal Tobakarolusovim podočnjakastim, rdečkastim očem. "To, da si nezanesljiv izmeček, že vemo." "Zakaj pa me potem gnjavite s svojim vilincem? Menda ne boš rekel, da te še zmeraj grize tistih par čašic? Nobene več nimam, sicer bi ti jih takoj dal..." "Tudi za čaše ne gre, čeprav si zdaj že bolj blizu," je rekel Harry. "Ampak raje utihni in poslušaj." Počutil se je prekrasno, saj je končno imel nekaj početi in od nekoga je lahko zahteval, da mu izda vsaj droben košček resnice. Njegova palica je bila zdaj tako

blizu korena Tobakarolusovega nosu, da je tat, ki si je ni upal spustiti z oči, že hudo škilil. "Ko si iz hiše odnesel vse, kar je bilo kaj vredno..." je začel Harry, toda Smrat mu je takoj skočil v besedo. "Oh, lepo te prosim, fantek moj zlati, na to ceneno navlakico se je požvižgal še Sirius..." Zaslišali so nagle korake golih stopal, poblisnil se je lesketajoč baker, razlegel se je odmevajoč kovinski pok in hip zatem še krik bolečine: Spack je pritekel nad Tobakarolusa in ga treščil po glavi z najtežjo ponvijo, kar jih je bilo v kuhinji. "Pokliči ga k nogi, k nogi ga pokliči, pa nazaj na verigo ga daj!" je vreščal Tobakarolus in se z roko prek glave stiskal k tlom, saj je Spack ponev z debelim dnom spet dvignil nad glavo. "Spack, ne!" je zavpil Harry. Vilinčeve tanke roke so trepetale pod težko ponvijo, ki jo je še vedno držal v pripravljenosti. "Morda samo še enkrat, gospodič Harry, za srečo?" Ron se je zasmejal. "Ostati mora pri zavesti, Spack, a če ga bo treba spodbosti, bo ta čast pripadla tebi," je obljubil Harry. "Lepa hvala, gospodar," se mu je spet priklonil vilinec in se za nekaj korakov umaknil, a svoje velike blede oči, ki so se sovražno bliskale, je še naprej vztrajno upiral v Tobakarolusa. "Ko si iz hiše odnesel vse, kar je bilo kaj vredno," je spet začel Harry, "si sunil tudi cel kup stvari iz tiste omare tamle. Med njimi je bil neki medaljon." Fantova usta so nenadoma postala povsem suha in začutil je, da tudi Hermiona in Ron napeto pričakujeta, kaj bo na to rekel Smrat. "Kaj si naredil z njim?" "Zakaj?" je vprašal Tobakarolus. "Ni bil navadna bižuterija?" "Se zmeraj ga ima!" je vzkliknila Hermiona. "Ne, nima ga," je odkimal Ron. "Sprašuje se, ali bi moral zanj dobiti več." "Več?" je ponovil Tobakarolus. "Manj sploh ne bi mogel... Za odpustek sem ga moral dati, nisem imel izbire!" "Kako to misliš?" "Stojim na Prečni in mirne dušice ponujam svoje reči, ko tisto babše stopi naravnost k meni in me vpraša, če imam Dovolilnico za preprodajo čarobnih predmetov. Špicelj babji. Grozila mi je že z globo, potem pa zagleda tisti medaljon in reče, da ga bo kar vzela in me spustila, ampak samo tokrat, in še srečen, da naj bom, ker sem jo tako poceni odnesel." "Kdo pa je bila ta ženska?" je vprašal Harry. "Kaj jaz vem, neka vešča z Ministrstva." Tobakarolus se je za trenutek ves namrščen zamislil. "Majčkena babnica. Z mašnjo na glavi." Še malo je pomislil in nato dodal: "Na kroto je spominjala." Harryju je palica padla iz roke. A med padcem se je odbila od Smratovega nosu in rdeče iskre so mu bušnile naravnost v obrvi, ki so se vžgale. "Ideowoda!" je vzkliknila Hermiona in v kašljajočega in davečega se Tobakarolusa je šinil curek vode. Harry je dvignil pogled in opazil je, da prijatelja nista videti prav nič manj pretresena, kot je bil sam. V brazgotini na desnici ga je ščemelo. Dvanajsto poglavje

Magija je moč Avgust je mineval in zanemarjena trata sredi Trochnmrkowega trga se je sušila pod močnimi sončnimi žarki, dokler ni postala rjava in raskava. Stanujočih na številki dvanajst ni videl nihče od sosedov, pa tudi sama dvanajstica jim je bila nevidna. Bunkeljni z okoliških hiš so se že zdavnaj navadili na zabavno napako v oštevilčenju, zaradi katere je bila enajstica tik poleg hišne številke trinajst. Toda trg je zdaj redno privabljal nenavadne obiskovalce, ki jih resda ni bilo veliko, a jih je nadvse zanimalo prav nepravilno oštevilčenje. Komaj je minil dan, da tja ne bi prišel kakšen neznanec, in to z enim samim namenom: ko so se naslonili na ograjo nasproti številk enajst in trinajst, je bilo, kakor da zanje na svetu ni bolj zanimive stvari, kot je stik med tema dvema hišama. Trg so vsak dan obiskali drugi radovedneži, toda zdelo se je, da nobeden izmed njih ne trpi običajnih oblačil. Večina Londončanov, ki so šli mimo njih, je bila navajena na razne čudaške sloge oblačenja, in se zanje ni menila, a občasno se je kdo vendarle še enkrat ozrl prek rame in se vprašal, zakaj bi kdo v taki vročini nosil dolg plašč. Očitno je bilo, da prišlekom opazovanje meje med enajstico in trinajstico ne prinaša kaj prida zadovoljstva. Občasno se je kateri izmed njih razburjeno vzravnal, kot da bi končno zagledal kaj zanimivega, a že hip zatem se je spet razočarano naslonil na ograjo. Prvega septembra je na trgu stalo veliko več ljudi kot običajno. Kar šest mož v dolgih plaščih je tiho in pozorno zrlo proti hišnima številkama enajst in trinajst, toda tisto, na kar so čakali, se ni in ni zgodilo. Ko se je začel spuščati večer, ki je s sabo prinesel nenaden in neprijetno hladen naliv, prvi po vrsti sušnih tednov, se je za trenutek zazdelo, da so opazili nekaj nenavadnega. Moški spačenega obraza je na nekaj pokazal in njemu najbližji tovariš, čokat in bledičen možak, se je zdrznil, toda hip ali dva kasneje sta se znova sprostila. Videti sta bila razočarana, celo nekoliko obupana. Harry je medtem ravno vstopil v vežo hišne številke dvanajst. Ko se je udejanil na vrhnjo stopnico, tik pred vhod, bi skoraj izgubil ravnotežje in dozdevalo se mu je, da so Jedci za trenutek opazili njegove roke, ki so zakrilile po zraku. Vrata je previdno zaprl za sabo, slekel plašč nevidnosti in si ga vrgel prek rame, nato pa s Preroškimi novicam, pod pazduho zakorakal po mrakobni veži do stopnic, ki so vodile v klet. Pozdravilo ga je običajno vprašanje, Robaus Raws?, prek njega je šinil mrzli veter in jezik mu je zvilo proti grlu. "Nisem te ubil," je rekel, takoj ko ga je spet obvladal, in nato zadržal dih, saj je postavo iz prahu že razneslo. Čim se je spustil do sredine stopnišča, ki je vodilo v kuhinjo, in je bil dovolj daleč od gospe Black ter oblaka prahu, pa je zaklical: "Novice prinašam, in ne bodo vama všeč!" Kuhinja je bila domala neprepoznavna. Vse površine so bile zloščene, bakreni lonci in ponve so bili zdrgnjeni, da so zlato žareli, površina lesene mize se je bleščala, na njej so že stali čaše in krožniki, nared za večerjo, in se lesketali v svetlobi veselo plapolajočega ognja, nad katerim je visel brbotajoč kotel. A nič v prostoru ni doživelo tako skrajne spremembe kot vilinec, ki je zdaj prihitel k Harryju, oblečen v snežno belo brisačo, s korenito osnaženimi ušesnimi kocinami, zdaj puhastimi kakor vata, na šibkih prsih pa se mu je pozibaval Regulusov medaljon. "Bi se gospodič Harry izvolil sezuti in si pred večerjo umiti roke?" je vljudno zahteval vilinec. Fantu je z ramena že potegnil plašč nevidnosti, se odzibal do stene in ga obesil na kljukico k vrsti staromodnih ogrinjal, ki jih je pred kratkim opral.

"Kaj se je zgodilo?" je zaskrbljeno vprašal Ron. S Hermiono sta se sklanjala nad svežnje v naglici napravljenih zapiskov in na roko narisanih zemljevidov, ki so pregrinjali konec dolge kuhinjske mize, a zdaj sta se zazrla v Harryja. Ta je stopil k njima in na vrh snopov pergamenta odvrgel časopis. Vanje se je zazrla fotografija moža s kljukastim nosom in črnimi lasmi, naslov pod njo pa se je glasil: "Robaus Raws imenovan za ravnatelja Bradavičarke". "Ne!" sta glasno vzkliknila Ron in Hermiona. Prijateljica je bila hitrejša; prva je zgrabila časopis in na glas je začela brati članek pod naslovom. "Robausa Rawsa, dolgoletnega mojstra čarobnih napojev na Bradavičarski akademiji za čarovnike in čarovnice, so danes imenovali za ravnatelja. S tem je opravljena tudi najpomembnejša sprememba v učiteljskem zboru te starodavne ustanove. Potem ko je dosedanja profesorica bunkljelogije dala odpoved, bo njeno mesto prevzela Cacija Carrow, njen brat Collegus pa bo postal predavatelj obrambe pred mračnimi silami. ,Veselim se priložnosti, da bom lahko poskrbel za ohranitev najlepših čarovniških tradicij in najsvetlejših vrednot...' + Njemu so vendar najsvetlejše vrednote, da koga ubiješ ali mu vsaj odsekaš uho! Raws, pa ravnatelj! Raws v Dumbledorjevem kabinetu! Pri Merlinovih spodnjicah!" je zatulila Hermiona, da sta se Harry in Ron kar zdrznila. A že jo je vrglo pokonci, zdrvela je iz kuhinje in pri tem zavpila: "Takoj bom nazaj!" ",Pri Merlinovih spodnjicah'?" je z nasmeškom ponovil Ron. "Tole jo je res razkurilo." Časopis je potegnil k sebi in članek o Rawsu prebral do konca. "Drugi profesorji tega ne bodo mirno požrli. McHudurra, Colibri in Ochrowtova poznajo resnico, vedo, kako je umrl Dumbledore. Rawsa že ne bodo hoteli za svojega ravnatelja. In kdo sta sploh ta Cacija in Collegus?" "Jedca sta, tudi njuni fotografiji so objavili, glej," je rekel Harry. "Ko je Raws ubil Dumbledorja, sta bila na vrhu stolpa, tako da so stari prijatelji." K sebi je potegnil stol, sedel in trpko dodal: "Drugi profesorji bodo po mojem preprosto morali ostati na šoli. Če za Rawsom stojita Ministrstvo in Mrlakenstein, bodo izbirali med tem, da še naprej učijo na Bradavičarki, ali pa gredo za nekaj prijetnih let v Azkaban - in to je še najmanj, kar jih lahko doleti. No, gotovo bodo hoteli ostati na akademiji tudi zato, da bi vsaj poskusili zaščititi študente." Vilinec se je zdaj prizibal k mizi z velikim jušnikom v rokah in jim z zajemalko natočil juho v skodelice, ki so bile videti kot nove, pri tem pa si je zadovoljno požvižgaval. "Hvala, Spack," mu je pokimal Harry in preobrnil Novice, da mu ni bilo več treba gledati obraza novega ravnatelja. "No, zdaj vsaj vemo, kje je Raws." Juho si je naglo začel nositi v usta. Odkar je Spacku predal Regulusov medaljon, se je vilinec izkazal za prav neverjetnega kuharja in Harry še nikdar ni jedel boljše čebulne juhe od te, s katero jim je postregel. "Pred hišo je cel kup Jedcev," je s polnimi usti povedal Ronu, "precej več kot običajno. Mogoče upajo, da bomo s potovalnimi zaboji vred prikorakali iz hiše in se odpravili na King's Cross." Ron se je ozrl na uro. "Na Bradavičarko sem danes pomislil že večkrat. Vlak je odpeljal pred šestimi urami... Kar malo čudno se počutim, ker nismo na njem." Harry si je v misli priklical parno lokomotivo z vagoni, kot sta jo videla z Ronom iz zraka, ko sta ji nekoč sledila prek polj in hribov, zvijajočo se škrlatno gosenico. Prepričan je bil, da v tem trenutku Ginny, Neville in Loona sedijo skupaj v kupeju.

Morda se sprašujejo, kje so on, Ron in Hermiona, ali pa tuhtajo, kako naj spodkopljejo Rawsovo oblast... "Ko sem se zdajle udejanil pred hišo, bi me skoraj videli," je povedal Ronu. "Prav nerodno sem pristal na zgornji stopnici in malo je manjkalo, da nisem padel." "To se meni dogaja kar naprej. Aha, je že nazaj," je rekel rdečelasec, ki se je zasukal k vratom, skozi katera je prišla Hermiona. "Kaj, v imenu Merlinovih najbolj razvlečenih spodnjic, pa te je pograbilo?" "Spomnila sem se na portret," je zasopla. Res je prinesla s sabo veliko, okvirjeno platno, ki ga je zdaj odložila na tla, nato pa segla po svoji torbici, ležeči na kuhinjski kredenci. Ko jo je odprla, je začela sliko riniti vanjo, in čeprav je bila prav očitno prevelika, je v nekaj sekundah izginila v prostranih globinah, ki so hranile marsikaj. "Phineas Tezack," je pojasnila, ko je odvrgla torbico na mizo, da je iz nje kot običajno zadonelo in zarožljalo. "Prosim?" se je zmedel Ron, toda Harry je takoj vedel, za kaj gre. Portret Phineasa Tezacka Blacka je lahko prehajal med sliko na Trochnmrkowem trgu in tisto v ravnateljevem kabinetu na Bradavičarki, v krožni sobi vrh stolpa. Tam pa je zdaj nedvomno sedel Raws, ki si je zmagoslavno prisvojil Dumbledorjevo zbirko prefinjenih srebrnih čarobnih instrumentov, kamnito mislito, klobuk Izbiruh in - če ga niso spravili kam drugam - meč Godrica Gryfondoma. "Raws se bo gotovo spomnil, da bi Phineasa Tezacka poslal pogledat na Trochnmrkow trg," je Hermiona razložila Ronu, ko je spet sedla na svoj stol. "Ampak zdaj naj ga kar pošlje, Phineas se bo lahko lepo razgledal po temi." "Ti pa res na vse pomisliš!" je vzkliknil Ron, na katerega je očitno napravila velik vtis. Nasmehnila se mu je, potegnila skodelico z juho k sebi ter se obrnila k Harryju: "No, kaj se je še zgodilo danes?" "Nič," je odvrnil. "Sedem ur sem visel pred vhodom na Ministrstvo. Za Temynovko tudi tokrat ni bilo ne duha ne sluha. Sem pa videl tvojega očija, Ron. Prav dobre volje je bil." Prijatelj mu je ob tej novici hvaležno pokimal. Že davno so se odločili, da bi bilo gospoda Weasleyja prenevarno ustaviti, ko gre v službo ali iz nje, saj je bilo okoli njega vedno toliko sodelavcev. A vsaj videvali so ga, kar jih je pomirilo, čeprav se jim je dostikrat zdel zaskrbljen in utrujen. "Kar se tiče Temynovke," se je zdaj oglasil Ron, "sem prepričan, da je pred vhodom na Ministrstvo nikoli ne bomo videli. Gotovo se ima za preveč pomembno, da bi prišla v službo peš, in gre tja vedno prek frčamrežja." "Kaj pa tista smešna stara čarovnica in mali čarovnik v temno modrem plašču?" je vprašala Hermiona. "Ja, saj res, kako je bilo danes s tistim vzdrževalcem?" se je pozanimal Ron. "Kako veš, da dela pri vzdrževalski službi?" se je Hermiona osuplo obrnila k njemu in žlica z juho ji je obstala na pol poti do ust. "Oči je enkrat omenil, da vzdrževalci nosijo temno modre plašče." "Zakaj pa se nisi spomnil tega povedati že prej?!" Žlico je odložila v skodelico in k sebi potegnila svežnje pergamenta, nad katere sta se sklanjala z Ronom, ko je Harry prišel v kuhinjo. "Tukaj o temno modrih plaščih ni niti besedice! Niti besedice!" je vzklikala in vročično brskala po zapiskih. "Dobro, no, je to sploh važno?"

"Ron, vse je pomembno! Če naj bi se vtihotapili na Ministrstvo, ne da bi se izdali, čeprav so zdaj gotovo še poostrili varnostne ukrepe, bomo morali paziti na vsako malenkost! Glede tega smo se vendar strinjali že stokrat! Kakšen smisel ima, da oprezamo pred vhodom, če se ti ne zdi vredno omeniti..." "Daj no, Hermiona, človek na take drobnarije pozabi..." "Saj se zavedaš, da je za nas na Ministrstvu bolj nevarno kot kjer koli drugje na celem svetu..." "Po mojem bi morali to opraviti jutri," je rekel Harry. Hermiona je v hipu obmolknila in čeljust se ji je pobesila, Ronu pa se je malo zaletelo. "Jutri?" je ponovila. "Tega ne misliš resno." "Pač," je odvrnil. "Po mojem ne bomo nič bolje pripravljeni, pa če postopamo pred vhodom še cel mesec. In dlje ko odlašamo, večja je verjetnost, da se bo medaljon kam izgubil. Že tako se mi zdi povsem možno, da ga je Temynovka enostavno vrgla stran - saj ga niti odpreti ni mogla." "Kaj pa," je pomislil Ron, "če ji ga je uspelo odpreti in jo ima Skrižven zdaj v pesti?" "Če jo ima, se kaj prida ni spremenila. Že prej je bila prava gnida," se je namrdnil Harry. Hermiona si je globoko zamišljena grizla ustnice. "Vemo že vse, kar moramo," jo je prepričeval Harry. "Vemo, da se na Ministrstvo ne moreš več udejaniti ali se iz njega izdejaniti. Vemo, da so s frčamrežjem zdaj povezani samo domovi najvišjih uradnikov. Ron je slišal, kako sta se nad tem pritoževala dva neimenljiva. In vemo, kje približno je pisarna Temynovke, ker je vpričo tebe tisti bradati tip svojemu prijatelju rekel..." "Na prvi nivo grem, Kalvara me išče," je nemudoma zrecitirala Hermiona. "Natanko tako," je prikimal Harry. "Vemo pa tudi, da prideš na Ministrstvo s tistimi čudnimi kovanci ali žetoni ali kaj so že, ker sem videl, kako si je neka čarovnica enega sposodila od prijateljice..." "Ampak saj nobenega nimamo!" "Če bo šlo vse po načrtu, bomo dovolj hitro prišli do njih," je mirno odvrnil. "Ne vem, Harry, res ne vem... Pri marsičem se nam zna zatakniti in zgodi se lahko marsikaj nepredvidenega..." "Ampak tako bo, pa če se pripravljamo še tri mesece," jo je prekinil. "Čas je, da to opravimo." Z obrazov prijateljev je razbral, da ju je strah. Seveda je skrbelo tudi njega, toda po drugi strani je bil prepričan, da je napočil trenutek za izvršitev načrta, ki so ga skovali. Štiri tedne so si že izmenjevali plašč nevidnosti in pod njim vohunili pred glavnim vhodom na Ministrstvo, za katerega je Ron, zahvaljujoč svojemu očetu, vedel vse od malih nog. Sledili so uslužbencem, ki so prihajali na delo, prisluškovali njihovim pogovorom in ugotovili, na katere se lahko zanesejo, da se bodo vsak dan ob isti uri, predvsem pa sami, prikazali v bližini vhoda. Občasno so imeli celo priložnost, da so komu iz aktovke izmaknili časopis. Počasi so izrisali razne zemljevide in svežnji zapiskov, ki so bili zdaj pred Hermiono, so rasli. "Dobro," je napol pristal Ron, "recimo, da gremo jutri res v akcijo: po mojem bi morala to opraviti sama s Harryjem." "Oh, ne začenjaj spet s tem," je zavzdihnila Hermiona. "Eno je, da skriti pod plaščem oprezamo pred vhodom, vdreti na Ministrstvo pa je nekaj čisto drugega, Hermiona." Ron je pokazal na deset dni star izvod Preroških

novic. "Saj si vendar na seznamu čarovnikov z bunkeljskimi starši, ki se niso zglasili na zaslišanje!" "Ti pa naj bi v Jazbini umiral od glivičnega ožiga! Če že kdo ne bi smel na Ministrstvo, je to Harry, za njegovo glavo ponujajo deset tisoč guldov..." "Prav, ostal bom tu," jo je prekinil Harry. "Čim pospravita Mrlakensteina, se spet vidimo, prav?" Ko sta se prijatelja temu zasmejala, ga je v brazgotini ostro zbodlo. Roka mu je šinila k njej, a ker je pri tem opazil, kako sumničavo so se priprle Hermionine oči, se je hitro začel pretvarjati, da si je hotel s čela pregnati lase. "No, če gremo vsi, se ne bomo mogli izdejaniti hkrati," je slišal reči Rona. "Plašč je za vse tri zdaj premajhen." Harryja je bolelo vse bolj. Vstal je. Spack je nemudoma prihitel k njemu. "Gospodar ni pojedel juhe! Bi gospodar raje pikantni ragu ali morda limonino pito, ki se mu tako dopade?" "Hvala, Spack, takoj bom nazaj... samo, em... na stranišče moram." Vedel je, da ga Hermiona opazuje, in zato je še bolj pohitel po stopnicah do veže in nato v prvo nadstropje, kjer je stekel v kopalnico ter zapahnil vrata. Ječe od bolečine se je naslonil na črni umivalnik s pipama, oblikovanima kot kači z razprtim gobcem, in zatisnil je oči... Drsel je po slabotno osvetljeni ulici. Hiše, ki so ga obdajale na obeh straneh, so imele visoke lesene zatrepe in videti so bile kot koče iz medenjakov. Pred eno izmed njih se je ustavil, svojo belo dlan stisnil v pest in potrkal na vrata. Občutil je, kako postaja vse bolj razburjen... Vrata so se odprla, na prag je stopila nasmejana ženska. Ko pa je uzrla Harryjev obraz, se je takoj zresnila... "Gregorovič?" je vprašal visok, hladen glas. Odkimala je in obenem že poskušala zapreti vrata. Toda bela dlan jih je z lahkoto zadržala... "Iščem Gregoroviča." "Er wohnt hier nicht mehr!" je vzkliknila in še naprej odkimavala. "On živi tu ne več! On živi tu ne več! Jaz pozna njega ne!" Ritensko se je začela umikati vzdolž temne veže, Harry pa ji je sledil, drsel ji je vse bližje in njegova dolgoprsta dlan je segla po palici... "Kje je?" "Das weis ich nicht! On se selil! To vem jaz ne, jaz ne!" Dvignil je palico. Zavreščala je. V vežo sta pritekla dva majhna otroka. Razprla je roke, da bi ju zaščitila, a že se je zeleno poblisnilo... "Harry! Harry!" Odprl je oči. Ležal je na tleh. Vstal je in odprl vrata, skozi katera je domala padla Hermiona, čim je ujela ravnotežje, pa se je sumničavo ozrla okoli sebe. Ron je stal tik za njo in palico je živčno uperjal v kot mrzle kopalnice. "Kaj si počel?" ga je strogo vprašala prijateljica. "Kaj pa misliš, da sem počel?" jo je poskušal zavrniti z ogorčenjem, a neprepričljivo. "Vpil si ko zmešan!" je vzkliknil Ron. "Aja... Verjetno sem malo zadremal ali pa..." "Harry, ne imej naju za butca, lepo te prosim," je rekla in nekajkrat globoko zajela sapo. "Že spodaj sva videla, da te spet muči brazgotina, in bled si ko stena." Harry je sedel na rob kadi.

"No, prav, no. Ravnokar sem videl, kako je Mrlakenstein ubil neko žensko. Zdaj je verjetno pospravil že celo njeno družino. Pa mu tega sploh ni bilo treba. Spet je bilo kot s Cedricom, slučajno so bili pač tam..." "Harry, tega ne bi smel dopustiti!" ga je prekinila Hermiona. "Dumbledore ti je naročil, da si pomagaj z brambovijo! Prepričan je bil, da je ta povezava nevarna Mrlakenstein jo lahko izrabi, Harry! In kaj imaš od tega, da opazuješ, kako pobija in muči ljudi?!" "Tako vsaj vem, kaj počne," je rekel. "Torej ne boš svojih misli niti poskusil zapreti pred njim?" "Hermiona, ne morem jih. Saj veš, da sem prav obupen brambovec, te stvari mi nikoli niso zares šle." "Če pa se nisi potrudil!" se je spet razhudila. "Res te ne razumem, Harry - ti je všeč, da je med vama neka posebna povezava, da imata nekaj skupnega ali kaj... kar koli že..." Vstal je in spričo pogleda, ki ji ga je namenil, je raje utihnila. "Če mi je všeč?" je tiho vprašal. "Bi bilo tebi?" "Meni... Ne... Oprosti, no, Harry, nisem mislila..." "Gnusi se mi. Gnusi se mi, da lahko enostavno vdre vame in ga moram gledati, ravno kadar je najbolj nevaren. A to bom izrabil." "Dumbledore..." "Pozabi Dumbledorja. To je moja stvar in samo moja. Vedeti hočem, zakaj išče Gregoroviča." "Koga?" "Nekega tujega mojstra čarobnih palic," je povedal Harry. "Med drugim je izdelal Levyjevo, in ta pravi, da so Gregorovičeve najboljše." "Ampak enkrat si rekel," se je oglasil Ron, "da je Mrlakenstein ugrabil Olchenbata. Če enega mojstra čarobnih palic že ima, kaj mu bo še drugi?" "Mogoče je Gregorovič tudi po njegovem boljši... Ali pa misli, da bo od njega izvedel, zakaj ga je moja palica porazila, ko me je zadnjič napadel, saj Olchenbatu to ni bilo jasno." Zazrl se je v počeno ogledalo in opazil je, kako sta se prijatelja nejeverno spogledala. "Harry, kar naprej govoriš, da ga je premagala tvoja palica," se je prva oglasila Hermiona, "ampak premagal si ga ti! Zakaj nočeš priznati, kakšno moč imaš v resnici?" "Ker vem, da ga nisem jaz! In to ve tudi Mrlakenstein! Obema je še kako jasno, kaj se je zgodilo v resnici!" Jezno sta si zrla v oči. Vedel je, da je ni prepričal in že zbira argumente, s katerimi bi mu dokazala, kako je Mrlakensteinovo palico uničil on in kako nevarna je zveza z Mojstrom črne magije. Tako mu je zelo odleglo, ko je Ron posegel vmes. "Pusti," ji je svetoval. "To je res njegova stvar. In če gremo jutri na Ministrstvo, bi bilo verjetno pametno še enkrat ponoviti načrt, kaj praviš?" Fantoma je bilo jasno, da zadeva zanjo nikakor ni zaključena, in Harry je bil prepričan, da ga bo ob prvi priložnosti spet popadla. A zdaj se je pustila popeljati v klet, kjer jim je Spack postregel z ragujem in še toplo limonino pito z vanilijevim prelivom. Tistega dne so šli spat zelo pozno, saj so še cele ure obnavljali načrt, vse dokler ga niso znali odžebrati na pamet, do besede natančno. Harry, ki je zdaj spal v Siriusovi sobi, je nato v postelji še kakšnih deset minut sam pri sebi ponavljal svoje zadolžitve, zraven pa svetlobo palice usmerjal v staro fotografijo svojega očeta,

Siriusa, Wulfa in Mallyja. Toda ko se je zagrnil v temo, z mislimi ni bil več pri mnogobitnem napoju, bruhaških biskvitkih ali temno modrih plaščih vzdrževalcev. Spomnil se je namreč na Gregoroviča in spraševal se je, koliko časa bo vzelo Mrlakensteinu, da ga najde. Zora je kratki noči sledila z nespodobno naglico. "Videti si prav obupno," ga je za dobro jutro obvestil Ron, ko ga je prišel zbudit. "A ne bom dolgo," je zazehal Harry. Hermiono sta našla v kuhinji. Spack ji je že stregel s kavo in pravkar pečenimi rogljiči s čokolado, pogled njenih široko razprtih oči pa je bil kar nekoliko blazen in Harry se je ob njem spomnil trenutkov, ko je pred izpiti ponavljala snov. "Plašči," si je mrmrala v brado, jima v pozdrav živčno pokimala in še naprej brskala po svoji torbici, "mnogobitni napoj... plašč nevidnosti... veleglasne varke... obema jih bom dala nekaj, za vsak primer... bruhaški biskvitki, krvavonosne karamele, ušesni podaljški..." Zajtrk so naglo zmetali vase, potem pa so se odpravili in Spack jih je pospremil z globokim priklonom ter z obljubo, da jih bo mesna pita že čakala, ko se vrnejo. "Kakšen srček," je ljubeče rekel Ron. "Samo pomisli, da sem sanjaril, kako bi mu odsekal glavo in jo pribil na steno..." Pred vrata so stopili zelo previdno, saj so vedeli, da prek meglenega trga hišo opazuje par Jedcev zabuhlih oči. Hermiona se je najprej izdejanila z Ronom, nato pa se je vrnila po Harryja. Po običajnih trenutkih dušeče teme se je znašel na ozkem prehodu med stavbami, na katerem naj bi izpeljali prvo fazo svojega načrta. Bil je povsem prazen in na njem je stalo le nekaj velikih smetnjakov; prvi uslužbenci Ministrstva se tu niso nikdar pojavili pred osmo. "No, tako," je rekla Hermiona in pogledala na uro. "Tu bo čez približno pet minut. Ko jo bom ohromila..." "Hermiona, saj to veva," jo je odločno ustavil Ron. "In mislil sem, da naj bi tista vrata odprli, še preden pride!" Hermiona je zacvilila. "Skoraj bi pozabila! Umaknita se..." Palico je uperila v požarni izhod, zaklenjen z veliko žabico in ves popisan z grafiti. Vrata so se odprla, silovito, da so udarila v zid in razkrila temni hodnik, za katerega so med nedavnim ogledom ugotovili, da vodi v opuščeno gledališče. Hermiona je vrata potegnila nazaj k sebi, da bi bilo videti, kot bi bila še vedno zaklenjena. "Zdaj pa," je rekla in se obrnila k fantoma na prehodu, "spet potrebujem plašč..." "Izvoli," je pohitel Ron, ga poveznil čeznjo in se pri tem ozrl k Harryju ter zavil z očmi. Komaj kakšno minuto kasneje je tiho počilo in le nekaj metrov stran se je udejanila drobna čarovnica z vihravo pričesko sivih las, uslužbenka Ministrstva. Zamežikala je, kajti sonce je ravno pokukalo izza oblaka. Toda v toplih žarkih ni prav dolgo uživala, saj jo je Hermionin nemi urok hromljenja zadel naravnost v prsi, in zvrnila se je na tla. Malo čarovnico so nato odnesli na temni hodnik, ki je vodil do zaodrja. Hermiona ji je izpulila nekaj las in jih dodala v stekleničko blatastega mnogobitnega

napoja, ki jo je privlekla iz torbice. Ron pa se je tačas posvetil torbici ohromljene čarovnice. "Ime ji je Mafalda Hopkirk," je prebral z izkaznice, ki jim je o njihovi žrtvi povedala tudi to, da dela kot pomočnica na Uradu za nadzor nad nedovoljenimi oblikami čaranja. "Tole raje vzemi kar s sabo, Hermiona." Poleg izkaznice ji je predal tudi nekaj zlatih kovancev, ki jih je našel v čarovničini torbici in s katerih so se lesketale črke MzČ. Hermiona je spila mnogobitni napoj, ki je zdaj postal prijetno umirjene škrlatne barve, in kmalu je pred njima stala dvojnica Mafalde Hopkirk. Ko je pravi Mafaldi snela očala in si jih nataknila, je Harry pogledal na uro. "Počasi nam gre, gospod Vzdrževalec bo vsak hip tu." Hitro so zaprli vrata, za katerimi so pustili pravo Mafaldo, Harry in Ron sta se skrila pod plašč nevidnosti, Hermiona pa je obstala sredi prehoda. Dolgo jim ni bilo treba čakati, kajti le nekaj trenutkov kasneje je tiho počilo in pred njimi se je prikazal majhen čarovnik, ki je nenavadno močno spominjal na miš. "O, pozdravljena, Mafalda." "Pozdravljen!" je s tresočim glasom odvrnila Hermiona. "Kako si kaj?" "Ne ravno najbolje," je odvrnil mišji čarovnik, ki je bil res videti čisto nesrečen. Ko sta se odpravila proti cesti na koncu prehoda, sta se fanta odplazila za njima. "Prav žal mi je, da si takole na tleh," je Hermiona glasno zaustavila malega čarovnika, ko je ta ravno hotel razložiti, kaj ga tare; nujno mu je morala preprečiti, da bi prišel do ceste. "Izvoli, posladkaj se malo." "Kaj? Aja, ne hvala..." "Saj me boš še užalil!" je jezno vzkliknila in mu pomahala pod nosom z vrečko biskvitkov. Vzdrževalec se je kar zdrznil in enega hitro ponesel v usta. Učinek je bil takojšen. Čim se je biskvitek dotaknil njegovega jezika, je začel tako obupno bruhati, da niti tega ni opazil, kako mu je Hermiona izpulila za cel šop las. "Ježešna!" je rekla, ko je pobruhal že cel prehod. "Morda bi bilo bolje, če bi šel na bolniško!" "Ne! Ne!" se je davil in hropel, pri čemer je še kar rinil dalje, čeprav je komaj stal na nogah. "Moram... Danes... Nujno je..." "Ampak to je vendar nerazumno!" ga je preplašeno poskusila zadržati. "Takšen res ne moreš v službo... Raje pojdi v Svetega Munga, tam te bodo hitro spravili k sebi!" Zgrudil se je, še vedno se mu je dvigovalo, a vseeno se je po vseh štirih kobacal proti cesti. "Ne bodi tako trmast, bolan ne moreš delati!" je vzkliknila. Končno se je vdal v usodo. Grabeč za skremženo Hermiono, se je postavil pokonci, nato pa se je zasukal na mestu in izginil. Za sabo je pustil le torbo - Ron mu jo je v zadnjem hipu potegnil iz rok - in curek grudičastih izbljuvkov napol prebavljene hrane, ki je pljusknil po tleh. "Fuj," se je stresla Hermiona in privzdignila rob plašča, da ne bi z njim pometala po bruhanju. "Veliko manj nemarno bi bilo, če bi ohromili tudi njega." "Ja," je rekel Ron, ki se je z vzdrževalčevo torbo prikazal izpod plašča, "a kaj, ko bi cel kup nezavestnih čarovnikov privlačil preveč pozornosti. Ampak tale gospod Vzdrževalec ima pa grozno rad svojo službo, se vama ne zdi? No, daj mi že njegove lase in napoj."

Prej kot v dveh minutah je pred njima stal Ron, prav tako majhen in miši podoben kot oboleli čarovnik, oblečen pa je bil v temno moder plašč, ki ga je našel lepo zloženega v njegovi torbi. "Čudno, da ni bil vanj že oblečen, še posebej glede na to, kako se mu je mudilo delati. No, kakor koli, sodeč po listku na ovratniku, sem Reg Goodyrouk." "Počakaj tukaj," se je Hermiona obrnila k Harryju, ki se je še zmeraj skrival pod plaščem, "takoj ti prineseva lase." Na pobruhanem prehodu, ob vratih, za katerimi je bila ohromljena Mafalda, je ždel deset minut, a zdelo se mu je, da je minila cela večnost. Končno sta se Ron in Hermiona vendarle prikazala. "Ne veva, kdo je," mu je povedala prijateljica in mu izročila nekaj skodranih črnih las, "ampak kri mu je tako lila iz nosu, da je raje šel domov! Precej velik je bil, večji plašč boš potreboval..." Na plano je privlekla star plašč, ki jim ga je priskrbel Spack, Harry pa je stopil vstran, da bi se v miru prelevil v njihovo tretjo žrtev in se preoblekel. Ko je bila boleča preobrazba končana, je meril v višino skoraj dva metra in ob pogledu na svoje močne roke mu je takoj postalo jasno, da je silno mišičast. Imel je tudi brado. Plašč nevidnosti in očala je pospravil za preobleko ter se pridružil prijateljema. "Madonca, saj se te kar bojim," je rekel Ron, ko se je zazrl navzgor v Harryja, zdaj veliko večjega od njega. "Na, tu imaš enega Mafaldinih žetonov," mu ga je pomolila Hermiona, "mudi se nam, skoraj je že devet." Iz prehoda med stavbami so prikorakali skupaj. Po prepolnem pločniku glavne ceste so čez petdeset metrov prispeli do zašiljenih kovinskih palic ograje, ki je obdajala dve vzporedni stopnišči - nad prvim je visel napis ,Moški', nad drugim ,Ženske'. "No, kmalu se vidimo," se je živčno poslovila Hermiona in se odmajala po drugem stopnišču. Harry in Ron pa sta se pridružila vrsti nenavadno oblečenih moških, ki so se spuščali proti vsaj na videz povsem običajnim podzemnim sanitarijam, obdanim z umazanimi črnimi in belimi ploščicami. "Jutro, Reg!" je zaklical neki čarovnik v temno modrem plašču, ko je v režo na vratih enega izmed predelkov vtaknil žeton in jih odprl. "Kako nas lahko silijo, da takole hodimo v službo... Varnostni ukrep, pa ja! Le česa se bojijo? Da bo Ministrstvo napadel Harry Potter?" Čarovnik se je glasno zakrohotal svoji duhovitosti in Ron se je prisiljeno zahahljal. "Ja," se je strinjal, "res neumno!" S Harryjem sta vstopila v predelka, ki sta se nahajala drug ob drugem. Z leve in desne je bilo slišati; kako številni čarovniki splakujejo svoje straniščne školjke. Harry je pokleknil in pokukal pod režo na dnu predelka ravno v trenutku, ko je v sosednjega prikorakal par nog v škornjih. Ozrl se je na levo in vanj je zamežikal Ron. "Če hočeva na Ministrstvo, morava stopiti v sekret in za sabo potegniti vodo?!" je zašepetal. "Pa že," je tiho odvrnil Harry s svojim novim, globokim in raskavim glasom. Vstala sta. Harryju je bilo prav nerodno, a vseeno se je skobacal v školjko. Takoj mu je postalo jasno, da je res moral storiti prav to. Čeprav se je namreč zdelo, da stoji v vodi, so njegovi čevlji, noge in plašč ostali povsem suhi. Segel je po

verižici, jo potegnil in v naslednjem trenutku je že zdrsnil po nekakšnem toboganu ter pristal v enem izmed kaminov v avli Ministrstva za čaranje. Okorno se je postavil na noge, saj je zdaj imel precej večje telo, kot ga je bil vajen. Veliki Atrij se mu je zdel temnejši, kot se ga je spominjal. Nekdaj je sredi dvorane stal zlat vodomet, ki je prek zloščenih lesenih tal in sten metal poplesujoče lise svetlobe. Zdaj pa ga je obvladoval velikanski kip iz črnega kamna. Gromozanska skulptura čarovnice in čarovnika, sedečih na bogato okrašenih prestolih, ki sta zrla na uslužbence Ministrstva, ko so se eden za drugim opotekali iz kaminov pod njima, je bila naravnost srhljiva. V njen piedestal je bil s polmetrskimi črkami vklesan napis: MAGIJA JE MOČ. Harryja je takrat nekaj močno udarilo v noge - neki čarovnik je pravkar priletel v kamin za njim. "Spravite se vendar s poti, saj ne... O, oprostite, Zawer!" Plešasti čarovnik je ves preplašen naglo odhitel stran. Možaka, v katerega se je spremenil Harry, Zawra, so se kolegi očitno zelo bali. "Hej!" ga je nekdo šepetaje poklical, in ko se je ozrl, je zagledal sivolaso čarovnico in miši podobnega vzdrževalca, ki sta mu živčno pomignila, naj se jima pridruži ob kipu. Pohitel je k njima. "Torej ti je uspelo priti noter?" ga je pridušeno vprašala Hermiona. "Ne, v odtočni cevi se je zataknil," je prhnil Ron. "Oh, kako smešno... Tole je prav grozljivo, kaj?" je rekla Harryju, ki je zijal v kip. "Si opazil, na čem pravzaprav sedita?" Harry si je skulpturo ogledal natančneje in šele takrat se mu je posvetilo, kaj je tisto, kar je imel prej za bogato okrašena prestola: v resnici je šlo za gomili izklesanih ljudi, za stotine in stotine golih teles, moških, žensk in otrok, ki so bili videti precej omejeni in zelo grdi, zgneteni in stlačeni skupaj, da so podpirali težo čarovnikov v prekrasnih plaščih. "Bunkeljni," je zašepetala Hermiona, "upodobljeni na mestu, na katerega spadajo. Pridita, gremo." Pridružili so se toku čarovnic in čarovnikov, ki so se pomikali proti zlatim vratom na koncu Atrija, in kolikor mogoče na skrivaj so se ozirali okoli sebe, toda vedno izstopajoče postave Kalvare Temyne niso opazili. Na drugi strani vrat je bila manjša dvorana, kjer so se pred dvajsetimi zlatimi rešetkami, za katerimi je bilo prav toliko dvigal, ravno začele nabirati vrste. Komaj so se pridružili najbližji, ko je nekdo zaklical: "Goodyrouk!" Ozrli so se in Harryja je kar zvilo. Naproti jim je korakal eden izmed Jedcev, ki so bili priča Dumbledorjevi smrti. Uslužbenci Ministrstva okoli njih so obmolknili in vsi sklonili pogled. Harry je dobesedno začutil, kako je prek zbranih zavalovil strah. Coprnikov namrščeni, nekoliko surovi obraz pa je bil v živem nasprotju z veličastnim, z zlatom izvezenim plaščem, ki je plapolal za njim. Nekdo iz množice ob dvigalih je priliznjeno zaklical "Pozdravljeni, gospod Yaxley!", toda Jedec se zanj sploh ni zmenil. "Zahteval sem, da eden od vzdrževalcev v moji pisarni nemudoma vzpostavi red, Goodyrouk! Kako to, da temu navkljub v njej še vedno dežuje?" Ron se je ozrl okoli sebe, kot bi upal, da mu bo kdo priskočil na pomoč, toda vsi so bili čisto tiho. "Dežuje? Em... v vaši pisarni? To... To pa ni v redu, kajne?" Živčno se je zasmejal. Yaxley je oholo osupnil. "To se ti torej zdi smešno, Goodyrouk?"

Čarovnici, ki sta stali pred njimi v vrsti za dvigalo, sta jo zapustili in naglo odkorakali stran. "Ne," je rekel Ron. "Ne, seveda..." "Se zavedaš, da sem ravno namenjen v klet, kjer bom prisostvoval zaslišanju tvoje žene? Pravzaprav sem presenečen, da nisi spodaj pri njej in jo tolažiš. Si se že odločil, da jo je najbolje kar odpisati, kaj? To je verjetno zelo modro. In glej, da si boš naslednjič našel kakšno čistokrvno." Hermiona je zgroženo zacvilila. Yaxley se je ozrl k njej. Šibko je pokašljala in se obrnila stran. "Ampak... Ampak..." je jecljal Ron. "Seveda ženske, ki bi jo poročil jaz, nikdar in niti po pomoti ne bi imeli za brezkrvnico," je nadaljeval Yaxley. "Toda če bi si jo tega vendarle drznili obtožiti, vodja Oddelka za uveljavljanje čarovniških zakonov pa bi nekaj hotel od mene, bi mu karseda hitro ustregel, Goodyrouk. Se razumeva?" "Ja," je dahnil Ron. "Potem pa pot pod noge, in če moja pisarna v roku ene ure ne bo povsem suha, bo krvna slika tvoje žene ocenjena še mnogo slabše, kot bi bila sicer." Zlate rešetke pred njimi so se glasno razprle. Yaxley je z nesramnim nasmeškom na obrazu pokimal Harryju, ki naj bi se mu takšno vedenje do Goodyrouka očitno zdelo nadvse primerno, potem pa je Jedec odkorakal k drugemu dvigalu. Harry, Ron in Hermiona so vstopili v svojega, a nihče se jim ni želel pridružiti; bilo je, kot bi bili kužni. Rešetke so se treskoma zaprle in dvigalo se je začelo vzpenjati. "Kaj naj zdaj storim?" je Ron nemudoma vprašal prijatelja in videti je bil grozno nesrečen. "Če tega ne uredim, bo mojo ženo... Hočem reči Goodyroukovo ženo bo..." "S tabo bova šla, skupaj moramo ostati..." je začel Harry, toda Ron je vročično odkimal. "To bi bilo noro, saj nimamo časa. Vidva poiščita Temynovko, jaz pa bom uredil tole z Yaxleyjevo pisarno... Ampak kaj naj naredim, da bo nehalo deževati?!" "Poskusi s konciatem urokis," mu je takoj svetovala Hermiona, "to bo ustavilo dež, če gre za kakšen urok ali kletev. Če ne, pa je nekaj narobe z atmosferskim ravnalom, kar boš uredil veliko težje. Za začetek zato celotno pisarno obdelaj z odbilicos, da zaščitiš Yaxleyjeve stvari..." "Čakaj, no! Vse skupaj povej še enkrat, ampak bolj počasi..." jo je ustavil Ron, ki je mrzlično brskal pod plaščem za kakšnim peresom. Toda dvigalo se je v tistem hipu rožljaje ustavilo in uraden ženski glas je dejal: "Četrti nivo. Sekretariat za nadzor nad čarobnimi bitji, v okviru katerega med drugim delujejo: Uradi za živali, za bitja in za duhove, Diplomatska skupina za stike z goblini in Resor za svetovanje pri težavah s škodljivci." Rešetke so se spet odprle in v dvigalu se jim je pridružil par čarovnikov ter vrsta bledo vijoličnih papirnatih letal, ki so zafrfotala okoli svetilke na stropu. "Jutro, Albert," se je Harryju nasmehnil možak košatih brkov. Ko so se začeli znova škripaje vzpenjati, se je ozrl k Hermioni, ki je Ronu zdaj kot obsedena šepetala, kaj naj stori. Možak se je nato nagnil bližje k Harryju, se pretkano nasmehnil in zamrmral: "Dirk Cresswell, kaj? Iz Diplomatske skupine za stike z goblini? Dobro si ga zatolkel, Albert. Zdaj sem skoraj prepričan, da bom dobil njegovo službo!" Pomežiknil je. Harry mu je vrnil nasmešek v upanju, da bo to zadoščalo. Dvigalo se je ustavilo in rešetke so se odprle.

"Drugi nivo. Sekretariat za notranje zadeve, v okviru katerega med drugim delujejo: Urad za nadwr nad nedovoljenimi oblikami čaranja, Operativni štab aurorjev in Administrativne službe Starihosveta," je naznanil uradni glas. Harry je opazil, kako je Hermiona Rona na lahno porinila, da je pohitel iz dvigala, poslovila pa sta se tudi neznana čarovnika, tako da sta prijatelja ostala sama. Komaj so se zlate rešetke zaprle, je dekle zdrdralo: "Pravzaprav, Harry, bi bilo po mojem bolje, če greva za njim. Saj se mu niti sanja ne, kaj naj naredi, in če bo zadevo še zapletel..." "Prvi nivo. Minister za čaranje in kabinet ministra za čaranje." Zlate rešetke so spet zdrsnile vstran in Hermiona je zajela sapo. Pred njima so stali štirje ljudje, izmed katerih sta bila dva povsem zatopljena v pogovor: dolgolas čarovnik z veličastnim črno-zlatim plaščem in čokata, krastači podobna čarovnica z žametno pentljo v kratkih laseh, ki je k prsim stiskala mapo. Trinajsto poglavje Komisija za registracijo čarovnikov bunkeljskega porekla "O, Mafalda!" se je razveselila Temynova, ko je zagledala Hermiono. "Gotovo te je poslal Travers, kajne?" "J-Ja," je zajecljala Hermiona. "Izvrstno, ravno pravšnja boš." Temynova se je nato obrnila k čarovniku v črnini in zlatu. "Ta problem je torej rešen, gospod minister. Če nam Mafaldo posodijo za zapisničarko, bomo lahko začeli nemudoma. Še dobro, danes jih moramo zaslišati kar deset in med njimi je celo žena enega naših uslužbencev! Jej, jej... Njihove lovke sežejo vse do sem, na samo Ministrstvo!" Vstopila je v dvigalo, tako kot tudi čarovnika, ki sta pozorno spremljala njen pogovor z ministrom. "Kar naravnost v sodno dvorano bova šli, Mafalda, vse potrebno boš dobila tam. Vam pa dobro jutro, Albert. Ne boste izstopili?" "Ja, seveda," se je z Zawrovim globokim glasom odzval Harry. Zakorakal je iz dvigala. Zlate rešetke so se glasno zaprle. Prek ramen se je ozrl dovolj hitro, da je še videl navzdol tonečo in zelo zaskrbljeno Hermiono, ob kateri sta stala visoka čarovnika, žametna pentlja Temynove pa ji je segla ravno do ramen. "Kaj vas je pripeljalo sem gor, Zawer?" ga je vprašal novi minister za čaranje. V dolge črne lase in brado so se mu mešali srebrni prameni in oči so se mu lesketale iz sence pod visokim, izbočenim čelom, da je Harry pomislil na raka, ki kuka izpod skale. "Nekaj se moram na hitro pomeniti," je odgovoril Harry, za hip pomislil in dodal: "Z Arthurjem Weasleyjem. Nekdo je rekel, da je na prvem nivoju." "A," je dejal Unetec Terdobooch. "So ga videli stopiti v stik s kakšnim izločkom?" "Ne," je s povsem osušenim grlom odvrnil fant. "Ne, ne, za nič takšnega ne gre." "No, ja. Slej ko prej ga bo nekdo ujel pri dejanju," je skomignil Terdobooch. "Če vprašate mene, niso izdajalci krvi nič boljši od brezkrvnežev. Pa lep dan, Zawer." "Enako, gospod minister." Harry je zrl za ministrom, ki je že odšel, a se zaradi debelega tapisoma na hodnikih prvega nivoja njegovih korakov sploh ni slišalo. Takoj ko Terdoboocha ni bilo več videti, pa je fant na plano potegnil plašč nevidnosti, si ga nadel in se odpravil v nasprotno smer. Zawer je bil tako velik, da se je moral Harry neprestano sklanjati, če je hotel skriti tudi stopala.

Grabila ga je panika. Ko je hodil mimo neskončnega niza zloščenih lesenih vrat, izmed katerih so imela sleherna ploščico z imenom in delovnim mestom čarovnika za njimi, se mu je začela vsiljevati predstava o nepremagljivi moči in neskončno zapletenem ustroju Ministrstva. Načrt, ki so ga v zadnjih štirih tednih skrbno skovali z Ronom in Hermiono, se mu je zato dozdeval vedno bolj otročji, naravnost smešen. Vse svoje napore so usmerili v to, kako priti na Ministrstvo, ne da bi jih pri tem ujeli, niti za hip pa niso pomislili, kaj bodo storili, če se bodo primorani ločiti. Hermiono je zdaj potegnilo k nekakšnemu sodnemu procesu, ki ga bo nedvomno morala spremljati še dolge ure. Ron se je mučil s čarovnijami, za katere je Harry dobro vedel, da jim niti slučajno ni kos, čeprav je od njegovega uspeha morda odvisna usoda neznane ženske. In on, Harry, je taval po zgornjem nadstropju neznanske zgradbe, kljub temu da se je Temynova, zaradi katere so se sploh vtihotapili na Ministrstvo, ravnokar z dvigalom spustila v klet. Ustavil se je, se naslonil na steno in se poskušal odločiti, kaj naj naredi. Nanj je pritiskala tišina. Tu ni bilo gneče, naglih korakov ali množice glasov; s škrlatom pregrnjeni hodniki so bili tihi, kot da so celotno nadstropje obdelali z ušesovatnim urokom. Njena pisarna je gotovo tu, je pomislil. Sicer je bilo malo neverjetno, da bi Temynova zlatnino hranila v pisarni, toda po drugi strani bi se mu zdelo zelo neumno, če ne bi izrabil priložnosti in tega preveril. Tako se je spet odpravil naprej po hodniku in srečal je samo namrščenega čarovnika, mrmrajočega navodila peresu, ki je lebdeč pred njim naglo škrabljalo po dolgem pergamentnem zvitku. Harry je zdaj pozorno prebiral napise na vratih in že je zavil na naslednji hodnik, ki se je kmalu razprl v nepregrajen prostor. Tam je okoli deset čarovnic in čarovnikov sedelo za nekaj vrstami miz, podobnih šolskim, le da so bile precej manj zmahane in nepopisane. Harry se je ustavil, kajti prizor je bil naravnost hipnotičen. Uslužbenci za mizami so povsem usklajeno sukljali in vihteli svoje palice, od njih pa so kot miniaturni otroški zmaji v vse smeri letali pravokotniki rožnatega papirja. Šele čez nekaj sekund se mu je posvetilo, da se njihovi gibi ravnajo po določenem zaporedju in je rožnati papir vedno izoblikovan po istem vzorcu, še nekaj sekund kasneje pa je spoznal, da je priča izdelavi brošur, da so pravokotniki listi, ki - zbrani v pravilno zaporedje, prepognjeni in pričarani na svoje mesto - vsi končajo na lepo zloženih kupčkih ob čarovniku ali čarovnici. Splazil se je bližje, previdno, čeprav so bili vsi tako osredotočeni na svoje početje, da po njegovem nikakor ne bi slišali korakov, udušenih z debelim tapisonom, in s skladovnice ob mladi čarovnici je naglo potegnil eno izmed brošur. Pod plaščem nevidnosti si jo je nato ogledal. Z rožnate naslovnice se je lesketal zlat naslov: "Brezkrvneži in nevarnost, ki jo predstavljajo miroljubni čistokrvni družbi." Pod naslovom je bila slika rdeče vrtnice z obrazom sredi cvetnih listov, ki se je naivno smehljal, okoli nje pa se je ovijal zobat in namrščen zelen plevel, očitno odločen, da jo uduši. Na brošuri ni bilo imena avtorja, toda ko si jo je Harry ogledoval, ga je v brazgotini na desnici spet zaščemelo. Potem pa je mlada čarovnica potrdila njegove sume, saj je, ne da bi prenehala sukljati palico in zamahovati z njo, vprašala: "Hej, a kdo ve, kako dolgo misli stara krota zasliševati brezkrvneže?" "Pazi," jo je posvaril najbližji sodelavec in živčno pogledal prek ramen, pri tem pa mu je eden od listov ušel spod nadzora in padel na tla. "Kaj, a zdaj nima samo čarobnega očesa, ampak še uho?" Ozrla se je k vratom iz zloščenega mahagonija, ki so zrla na prostor, v katerem so delali. Harry je sledil njenemu pogledu in v njem je kar zavrelo. Na mestu,

na katerem bi se na bunkeljskih vratih nahajalo kukalo, so v les vstavili veliko okroglo oko s sijočo, električno modro zenico, oko, pretresljivo znano vsakomur, ki je poznal Alastorja Nerrgo. Fant je za droben trenutek pozabil, kje je in zakaj, pozabil je celo to, da je neviden. Zakorakal je naravnost k vratom, da bi si oko pobližje ogledal. Ni se premikalo. Slepo je zrlo navzgor, povsem negibno. Na ploščici pod njim pa je pisalo: "Kalvara Temyna višja ministrska svetnica" Pod tem, na povsem novi ploščici, ki za razliko od zgornje še ni potemnela, pa si je lahko prebral: "Predsednica komisije za registracijo čarovnikov bunkeljskega porekla" Harry se je ozrl nazaj k deseterici izdelovalcev brošur: čeprav so bili povsem zatopljeni v svoje delo, je bilo malo verjetno, da ne bi opazili, če bi se vrata prazne pisarne pred njimi nenadoma odprla. Zato je iz notranjega žepa potegnil nenavaden predmet, ki je imel majhne, migetajoče nožice, namesto telesa pa hupo z gumijasto bunko. Še naprej skrit pod plaščem je pokleknil in položil veleglasno varko na tla. Nemudoma je oddrobencljala med nogami čarovnic in čarovnikov. Nekaj trenutkov kasneje - Harryjeva roka se je tačas oklenila kljuke - se je izza vogala zaslišal strašen trušč in po hodniku so se privalili gosti oblaki jedkega dima. Mlada čarovnica v prvi vrsti je zavreščala, rožnati listi so poleteli v vse smeri, ona in njeni kolegi pa so skočili na noge ter se ozrli za izvorom hrupa in dima. Harry je pritisnil na kljuko, stopil v pisarno Kalvare Temyne in za sabo zaprl vrata. Počutil se je, kot bi ga prestavilo v čas pred dvema letoma. Prostor je bil namreč natanko takšen kot njen kabinet na Bradavičarki: vsako ped prostih površin so prekrivali čipkasti prtiči in pregrinjala, na njih so stale vazice posušenega cvetja, na stenah so bili taisti okrasni krožniki, vsak s svojim barvitim muckom s pentljo in vsi so tako ljubko skakljali in se valjali, da je šlo Harryju na bruhanje. Pisalna miza je bila prekrita z rožnatim prtom, ki je v naborkih visel z nje. Teleskopski podaljšek za Noručevim očesom pa je Temynovi omogočal, da vohuni za svojimi podrejenimi. Harry je pokukal skozenj in zagledal jih je še vedno zbrane okoli veleglasne varke. Podaljšek je nato iztrgal iz vrat, da je v lesu zazevala velika luknja, in iz nje je izbezal čarobno oko, ki ga je spravil v žep. Nato se je obrnil stran od vrat, dvignil palico in zamrmral: "Accio medaljon!" Zgodilo se ni nič, a to je tudi pričakoval; Temynova je nedvomno poznala vse možne obrambne čarovnije in protiuroke. Zato je pohitel k njeni mizi in začel divje odpirati predale. V njih je našel peresa, beležke in čarobni lepilni trak, gumice, ki so z gibi gosenic poskušale uiti iz predala in jih je moral s palico pregnati nazaj, kičasto škatlico, oblečeno v čipkasto tkanino, polno rezervnih pentelj in sponk, a za medaljonom ni bilo sledu. Za mizo je stal visok predalnik, podoben Filchevemu na Bradavičarki, in tudi ta je bil poln map, ki so nosile vsaka svoje ime. Šele ko je Harry prišel do zadnjega predala, pa je naletel na nekaj, kar ga je odvrnilo od iskanja: dosje gospoda Weasleyja. Potegnil ga je na plano in odprl. Arthur Weasley Krvna slika: čistokrven čarovnik z nesprejemljivimi bunkljefilskimi nagnjenji; član Feniksovega reda. Družina: žena (čistokrvna), sedem otrok, najmlajša obiskujeta Brudavičarko. Opomba: najmlajši sin trenutno doma, resno bolan, podatek potrjen s strani inšpekcije Ministrstva.

Varnostni ukrepi: Pod nenehnim nadzorom. Velika verjetnost, da bo z njim v stik stopil izloček št' 1 (v preteklosti se je že zadrževal pri Weasleyjevih). "Izloček številka ena," si je Harry zamrmral v brado, ko je vrnil dosje gospoda Weasleyja na njegovo mesto in zaprl predal. Nekako se mu je dozdevalo, kdo naj bi to bil, in res, komaj se je vzravnal ter se ozrl po pisarni za drugimi možnimi skrivališči, že je zagledal na steni poster s svojo fotografijo. Na njej se mu je s prsi bleščal napis "Izloček številka ena", pod njim pa je bil prilepljen rožnat listek z mucko v kotu. Harry je stopil do posterja, da bi si prebral, kar je Temynova zapisala na papirček: Prosi za kazen. Ves besen je nato prebrskal vse vaze in košarice s posušenim cvetjem, a ni bil prav nič presenečen, ko medaljona tam ni našel. Pisarno je še enkrat preletel s pogledom in otrpnil. Z majhnega, štirikotnega ogledala, ki je stalo na knjižni omari ob mizi, je vanj zrl Dumbledore. Harry je stekel prek pisarne in ga pograbil, a takoj je spoznal, da ne gre za zrcalo. Dumbledore se je zamišljeno smehljal z bleščeče knjižne naslovnice in fant sprva sploh ni opazil zavitih zelenih črk naslova, izpisanega na njegovemu klobuku, Blišč in beda Albusa Dumbledorja, kot tudi ne nekoliko manjših črk na njegovih prsih: Rita Brentsell, avtorica uspešnice Armando Tercheck: mojster ali mona? Harry je razprl knjigo in slučajno se mu je odprla na strani, na kateri je bila velika fotografija dveh najstnikov, ki sta se objeta prek ramen nebrzdano krohotala. Dumbledore, zdaj z lasmi do komolcev, je imel majhno, štrenasto bradico, podobno Levyjevi, ki je šla Ronu tako na živce. Fant, ki je neslišno rjovel od smeha ob Dumbledorju, pa je bil videti prešeren in vihrav. Zlati lasje so mu v kodrih padali do ramen. Harry se je spraševal, ali gre za mladega Dozha, a še preden si je lahko prebral opis fotografije pod njo, so se odprla vrata pisarne. Če Terdobooch ne bi gledal prek ramen, ko je vstopil, se Harry ne bi imel časa skriti pod plašč nevidnosti. A celo tako se je ministru morda zdelo, da se je v sobi nekaj zganilo, kajti za trenutek ali dva je povsem obmiroval in se zazrl natanko proti mestu, na katerem je fant izginil pod plaščem. Nazadnje se je verjetno odločil, da je šlo samo za Dumbledorja, ki se je na naslovnici praskal po nosu - Harry je knjigo v naglici odložil nazaj na polico. Terdobooch je tako stopil k pisalni mizi in palico uperil v pero, ki je stalo v nalivniku. Skočilo je iz njega in Temynovi napisalo sporočilo. Mladi čarovnik, ki si je komaj upal dihati, pa se je počasi, zelo počasi ritensko izmuznil iz pisarne. Izdelovalci brošur so bili še vedno zbrani ob ostankih veleglasne varke, ki je zdaj šibko hupala, obenem pa se je iz nje po malem kadilo. Harry je pohitel po hodniku, ravno ko je mlada čarovnica rekla: "Stavim, da je tole ušlo Komiteju za eksperimentalne uroke. Tako nepazljivi so! Se spomnite tiste strupene race?" Harry je tekel nazaj proti dvigalu in zraven naglo razmišljal, kaj naj naredi zdaj. Vse manj verjetno se mu je zdelo, da je medaljon na Ministrstvu, in dokler Temynova sedi sredi prepolne sodne dvorane, iz nje pač ne morejo izvleči, kje je. Tako je bilo po njegovem nujno, da se poberejo od tod, še preden jih razkrinkajo, in poskusijo srečo kdaj drugič. Najprej bo poiskal Rona, potem pa se bosta skupaj domislila, kako naj Hermiono spravita iz sodne dvorane... Ko je dvigalo prispelo, je bilo prazno. Harry je skočil vanj in plašč nevidnosti si je snel, čim se je začelo spuščati. A komaj je prirožljalo do drugega nivoja, že si je lahko oddahnil, saj je tam vstopil Ron, resda povsem premočen in preplašeno razprtih oči. "Ju-Jutro," je jecljaje voščil prijatelju, ko se je dvigalo spet začelo spuščati.

"Ron, to sem vendar jaz, Harry!" "Harry! Madoniš, čisto sem pozabil, kakšen si zdaj... Kje pa si pustil Hermiono?" "Skupaj s Temynovko je morala dol v sodno dvorano. Enostavno ni imela izbire in..." Še preden je Harry stavek povedal do konca, se je dvigalo znova ustavilo, rešetke so se razprle... in pridružil se jima je gospod Weasley. Pogovarjal se je s starejšo čarovnico, katere svetli lasje so bili tako natopirani, da so spominjali na mravljišče. "Saj te razumem, kaj mi hočeš povedati, Wakanda, a bojim se, da ne morem podpirati..." Gospod Weasley je obmolknil, saj je opazil Harryja, in premeril ga je z izrazitim odporom. Fant se je počutil precej čudno, rešetke so se zaprle in vsi štirje so se odzibali navzdol. "O, živijo, Reg," je rekel gospod Weasley, ki je nazadnje le nehal bolščati v Harryja, saj ga je zanimalo, kaj tako vztrajno kaplja. "Nima tvoja žena danes zaslišanja? Em... kaj pa se ti je zgodilo? Zakaj si tako moker?" "V Yaxleyjevi pisarni dežuje," je pojasnil Ron ramenu gospoda Weasleyja; po Harryjevem se je bal, da bi ga oče prepoznal, če bi ga pogledal naravnost v oči. "Nič nisem opravil, zato so me poslali po Bernieja... Oswalcarja, če se prav spomnim..." "Ja, zadnje čase dežuje v številnih pisarnah," je prikimal gospod Weasley. "Si poskusil z meteolochar preklicis? Bletchleyju je to pomagalo." "Z meteolochar preklicis?" je zašepetal Ron. "Ne, nisem. Hvala, oč... Mislim, hvala, Arthur." Rešetke so se odprle in stara čarovnica z mravljiščem namesto pričeske je odšla, Ron pa ji je hitro sledil. Harry se je že hotel odpraviti za njim, toda pot mu je zaprl Perry Weasley, ki je zakorakal v dvigalo, pri čemer je nos tiščal v neke papirje. Šele ko so se rešetke treskoma zaprle, se je Percyju posvetilo, da se je znašel v neposredni bližini svojega očeta. Opečnato rdeč je zapustil dvigalo, čim se je spet ustavilo. Harry je takrat že drugič hotel izstopiti, toda tokrat mu je pot zaprl gospod Weasley, ki je stegnil roko. "Trenutek, Zawer." Dvigalo se je zaprlo, in ko sta se žvenkljaje spuščala proti naslednjemu nadstropju, je Ronov oče rekel: "Slišal sem, da ste pričali zoper Dirka Cresswella." Harry je imel vtis, da je gospod Weasley tako besen tudi zaradi bližnjega srečanja s Percyjem. Odločil se je, da bo najbolje, če se naredi neumnega. "Prosim?" je rekel. "Ne pretvarjajte se, Zawer," ga je ostro zavrnil gospod Weasley. "Izsledili ste čarovnika, ki mu je priskrbel ponaredek družinskega drevesa!" "To pa... In če sem ga?" se je odzval Harry. "Dirk Cresswell je desetkrat večji čarovnik od vas," je tiho odgovoril Ronov oče. "In če se bo vrnil iz Azkabana, boste morali odgovarjati pred njim, da ne omenjam njegove žene, sinov in prijateljev..." "Arthur," ga je prekinil Harry, "saj veste, da vas zasledujejo, kajne?" "Naj bi bila to grožnja, Zawer?" je precej glasneje vprašal gospod Weasley. "Ne," je odkimal Harry "dejstvo. Pod nenehnim nadzorom ste..." Rešetke so se spet razmaknile. Prispela sta v Atrij. Gospod Weasley. mu je namenil skrajno zaničljiv pogled, potem pa je odkorakal iz dvigala. Harry je pretreseno zrl za njim. Želel si je, da bi se spremenil v koga drugega in ne ravno v Zawra... Dvigalo se je glasno zaprlo.

Harry je potegnil na plano plašč nevidnosti in si ga nadel. Odločil se je, da bo Hermiono poskusil spraviti iz sodne dvorane kar sam, medtem ko se Ron ubada s poplavljeno pisarno. Ko so se rešetke odprle, je stopil na hodnik, osvetljen z baklami, krepko drugačen od tistih zgoraj, pregrnjenih s tapisonom in opaženih z lesom. Dvigalo je odrožljalo nazaj gor, Harryja pa je spreletel drget, saj je v daljavi uzrl črna vrata, vhod na Sekretariat za skrivnosti. Odpravil se je dalje, a ne proti Sekretariatu, temveč k vratom levo od dvigal. Dobro se je spomnil, da se odpirajo na stopnišče, ki vodi do sodnih dvoran, in ko se je tiho spustil po njem, je tuhtal, kaj bi bilo najbolje storiti. Še vedno je imel nekaj veleglasnih vark, toda mogoče bi bilo bolje preprosto potrkati na vrata dvorane in kot Zawer prositi, ali bi se lahko z Mafaldo nekaj na hitro pogovoril. A seveda ni bil prepričan, ali ima Zawer dovolj visok položaj, da bi mu bili pripravljeni ustreči. In čeprav bi Hermiono na ta način uspel spraviti ven, bi jo morda prekmalu pogrešili in bi ju začeli iskati, še preden bi se skupaj z Ronom spravili z Ministrstva... Globoko zamišljen sprva ni zaznal čudnega hladu, ki ga je začenjal ovijati, kot bi se spuščal v meglo. A z vsako stopnico je postajalo bolj in bolj mraz in neobičajni hlad mu je mezel v grlo ter mu zalival pljuča, vedno huje sta ga grabila še pred trenutki prikriti obup in občutek nemoči... Morakvarji, je pomislil. Ko je prišel do konca stopnišča in se obrnil na desno, je zagledal grozljiv prizor. Temni hodnik pred sodnimi dvoranami je bil prepoln visokih postav s črnimi kapucami in slišati je bilo zgolj njihovo hropeče dihanje. Otopeli čarovniki z bunkeljskimi predniki, ki so jih poklicali na zaslišanje, so se tresoč stiskali na trdih lesenih klopeh in večina je obraz skrivala v dlaneh, kot bi se s tem poskušali zaščititi pred pogoltnimi usti morakvarjev. Nekateri so imeli ob sebi svoje družine, drugi so bili sami. Morakvarji pa so lebdeli sem in tja pred njimi in mraz in brezup srhljivega prizora so kakor neznosna teža legali na Harryja... Ne pusti se, si je prigovarjal, kajti vedel je, da tu ne more pričarati varuha, saj bi se nemudoma izdal. Tako je lahko zgolj stopal dalje, tiho, kolikor je le mogel, in z vsakim korakom mu je zavest ovijalo hujše mrtvilo. A prisilil se je, da ni pozabil na Rona in Hermiono, ki sta ga potrebovala. Ko se je prebijal mimo visokih črnih postav, ga je bilo groza. Obrazi brez oči, skriti pod kapucami, so se obračali za njim in prepričan je bil, da so ga zaznali, da so zaznali prisotnost človeka, ki mu je še vedno ostajalo nekaj upanja, ki se jim je še vedno lahko vsaj malo upiral... Potem pa so se sunkovito odprla ena izmed vrat na levi strani hodnika in kriki, ki so zadoneli skoznje, so spričo zamrznjene tišine še toliko bolj srhljivo odmevali med čakajočimi. "Ne, ne! Mešanec sem, mešanec, če vam pravim! Moj oče je bil čarovnik, res je bil, kar preverite, Arkie Alderton, sloveč izdelovalec čarobnih metel je bil, kar preverite! Pa če vam pravim... Spustita me, spustita me vendar..." "To je poslednje opozorilo," je dejal mehki glas Temynove, s pomočjo čarovnije ojačen, da je brez težav preglasil obupano vpitje obtoženca. "Če se boste upirali, bomo morakvarjem dopustili, da vas poljubijo." Čarovnik je nehal kričati, toda po hodniku je zdaj odmevalo obupano ihtenje. "Odpeljita ga," je dejala Temynova. Na vratih sodne dvorane sta se prikazala morakvarja, ki sta se z gnijočimi, krastavimi dlanmi oklepala nadlakti čarovnika na robu omedlevice. Ob njem sta odlebdela vzdolž hodnika in tema, ki jima je sledila, jih je kmalu pogoltnila. "Na vrsti je... Mary Goodyrouk!" je zaklicala predsednica komisije.

S klopi je vstala drobna čarovnica, ki je trepetala od glave do peta. Temne lase je imela spete v figo in oblečena je bila v dolg, preprost plašč. Njen obraz je bil pepelnat. Ko je šla mimo morakvarjev, je Harry. opazil, kako se ji šibijo kolena. Takrat je povsem nagonsko storil nekaj, česar nikakor ni načrtoval, a preprosto ni prenesel misli, da bi bila uboga gospa Goodyrouk v sodni dvorani čisto sama: ko so se vrata že začela zapirati, je zdrsnil za njo. Za razliko od dvorane, v kateri so pred leti zaslišali njega, je bila ta mnogo manjša. A v višino je merila prav toliko, in zato je na obtoženega napravila vtis obupne utesnjenosti, vtis, da je ujet v globokem vodnjaku. V njej je bilo še več morakvarjev kakor na hodniku, da je bila vsa prežeta z njihovim hladom; kot čuvarji brez obraza so stali v kotih, najbolj oddaljenih od privzdignjenega podesta. Na njem je za ograjo sedela Temynova, ob kateri je na eni strani sedel Yaxley in na drugi Hermiona, nič manj bleda od gospe Goodyrouk. Ob vznožju podesta pa je sem in tja, sem in tja korakala dolgodlaka, živosrebrna mačka. Harryju se je posvetilo, da je njena naloga uradnike obvarovati obupa, ki je seval od morakvarjev: tega naj bi občutil obtoženi, ne njegovi preganjalci. "Sedite," je ukazala Temynova s svojim mehkim, svilnatim glasom. Gospa Goodyrouk se je opotekla k edinemu stolu na dnu dvorane. V hipu, ko je sedla, pa so iz naslanjal za roke zarožljale verige in jo vklenile. "Vi ste torej Mary Elizabeth Goodyrouk?" je vprašala Temynova. Obtoženka je temu pritrdila z enim samim, trzavim kimljajem. "In poročeni ste z Reginaldom Goodyroukom, ki kot vzdrževalec dela na Ministrstvu?" Gospa Goodyrouk je bruhnila v jok. "Ne vem, kje je, obljubil je, da se dobiva pred dvorano!" Kalvara se za to ni zmenila. "Ste mati Maisie, Ellie in Alfreda Goodyrouka?" Mala čarovnica je zajokala še glasneje. "Strah jih je, bojijo se, da se ne bom vrnila domov..." "S takšnim nam kar prihranite," jo je zaničljivo prekinil Yaxley. "Pankrti brezkrvnic se nam pač ne bodo smilili." Ihtenje gospe Goodyrouk je prikrilo Harryjeve korake, ko se je previdno odpravil k stopnicam, ki so vodile na privzdignjeni podest. Čim je prečil črto, po kateri je patruljirala mačka, pa je zaznal spremembo v ozračju: uradnikom na podestu je bilo toplo in prijetno. Prepričan je bil, da je varuh Temynovkin in močno žari zato, ker je tu tako srečna, v svojem elementu, ker uveljavlja sprevržene zakone, ki jih je gotovo tudi pomagala spisati. Počasi in zelo previdno se je pomikal po podestu, zdrsnil mimo Temynove in Yaxleyja ter sedel na stol za Hermiono. Skrbelo ga je, da bi jo prestrašil. Pomislil je, da bi člana komisije obdal z vuhvatto, toda prijateljica bi se lahko zdrznila, že ko bi zamrmral urok. A ravno takrat se je Kalvara spet obrnila na gospo Goodyrouk, in to priložnost je hitro izkoristil. "Za tabo sem," je Hermioni zašepetal na uho. Kot je pričakoval, se je divje zdrznila in bi skoraj prevrnila črnilnik, v katerega je pomakala pero. A tako Temynova kot Yaxley sta vso pozornost posvečala svoji žrtvi in tega nista opazila. "Ko ste danes prispeli na Ministrstvo, so vam odvzeli čarobno palico, gospa Goodyrouk," je zdaj rekla Kalvara. "V dolžino meri dvaindvajset centimetrov, iz češnjevega lesa je, jedro pa ima iz samorogove dlake. Je tako?" Obtoženka je prikimala in si z rokavom obrisala oči.

"Bi nam lahko, prosim, povedali, kateri čarovnici oziroma čarovniku ste jo ukradli?" "Saj je nisem u-ukradla!" je spet zaihtela gospa Goodyrouk. "Res ne, nnikomur. Ku-kupili so mi jo, ko se-sem bila stara enajst let. I-i-izbrala me je." Zdaj je jokala še huje kot prej. Temynova se je na to odzvala s svojim mehkim, dekliškim smehom, da se je Harry komaj zadržal in ni planil nadnjo. Ko se je nato nagnila prek ograje, da bi bolje videla svojo žrtev, pa je od nje zanihalo nekaj zlatega in obviselo nad dnom dvorane: medaljon! Hermiona ga je opazila in tiho je javsknila, toda Temynova in Yaxley, še vedno povsem osredotočena na svojo žrtev, sta bila za vse drugo gluha. "Ne," je odkimala Kalvara, "to gotovo ne bo držalo, gospa Goodyrouk. Palice izberejo samo čarovnice ali čarovnike. Vi pa niste čarovnica. Tu imam vendar vprašalnik, ki smo vam ga poslali... Mafalda, daj mi ga." Temynova je stegnila svojo kratko roko in v tistem trenutku je bila tako podobna krastači, da je bil Harry presenečen, ko med njenimi čokatimi prsti ni bilo sledu plavalne kožice. Pretreseni Hermioni pa so dlani kar drhtele. Nerodno je pobrskala po kupu papirjev, ki je stal na stolu ob njej, in nazadnje je iz njega potegnila snop pergamenta, na katerem je bilo zapisano ime gospe Goodyrouk. "Kako... Kako ljubek obesek imate, Kalvara," je rekla Hermiona, ko ji ga je izročila, in pokazala je na medaljon, ki se je Temynovi lesketal izmed čipkastih naborkov bluze. "Kaj?" je revsknila Kalvara Temyna in se ozrla k svojim prsim. "A, ja... Ta je že dolgo v naši rodbini," je nato dejala. "Si opazila tale ,S' na njem, Mafalda? Po Selwynovih sem ga podedovala, veš, z njimi imam močne sorodstvene vezi... No, saj je le malo čistokrvnih rodbin, s katerimi jih nimam... Res škoda," je nadaljevala precej glasneje in začela brskati po vprašalniku gospe Goodyrouk, "da tega za vas ne moremo reči. Poklic staršev: zelenjadarja!" Yaxley se je posmehljivo zakrohotal, a Harry ga sploh ni slišal. Temynovkina laž mu je pognala kri v glavo, da je povsem pozabil na previdnost. Medaljon, ki ga je za ,odpustek' zahtevala od nepomembnega tatu, je izrabila kot dodaten dokaz svoje čistokrvnosti! Dvignil je palico, ne meneč se za kar koli, tako da je z njegovo roko vred pogledala izpod plašča, in zavpil: "Hromi!" Rdeče se je pobliskalo in Kalvara se je sesedla, s čelom je trdo udarila ob rob ograje, papirji gospe Goodyrouk so ji zdrsnili iz naročja na tla in srebrna mačka na dnu dvorane je izginila. Ledeno mrzli zrak je takrat bušnil vanje kot sunek vetra in Yaxley se je zato toliko bolj zmedeno ozrl za napadalcem. Ko je opazil Harryjevo roko, ki je viseča nad stolom v drugi vrsti že uperila vanj palico, je šele segel po svoji; prepozno. "Hromi!" Jedec je zdrsnil na tla in tam zverižen obležal. "Harry!" "Hermiona, če si mislila, da bom mirno sedel tukaj in poslušal, kako se pretvarja..." "Harry, gospa Goodyrouk!" Divje se je zasukal in s sebe vrgel plašč nevidnosti. Morakvarji so se že davno zganili iz svojih kotov in drseli so proti ženski pod njima, priklenjeni k stolu. Očitno se niso nameravali več zadrževati, morda zato ker je varuh izginil, morda ker so zaznali, da so bili njihovi gospodarji ob oblast. Gospa Goodyrouk je predirljivo zavreščala, sluzava, krastava roka pa jo je že zgrabila za brado in ji glavo potisnila vznak...

"Ave zavetnikum!" Iz konice Harryjeve palice se je pognal srebrn jelen in planil nad morakvarje, ki so se naglo umaknili ter se znova poskrili v temačne sence. Ko je varuh začel krožiti okoli dvorane, pa se je ta naglo ogrela, toliko silovitejša in toplejša je bila njegova svetloba od mačkine. "Vzemi ji Skrižven," je Harry naročil prijateljici. Sam je stekel po stopnicah, pospravil plašč nevidnosti in stopil h gospe Goodyrouk. "Vi?" je dahnila in se mu zazrla v obraz. "Ampak... Reg je rekel, da ste me na seznam za zaslišanje spravili prav vi!" "Sem vas res?" je zamrmral Harry in povlekel za verige, ki so jo vezale. "No, zdaj sem vas črtal z njega. Difffindo!" Zgodilo se ni nič. "Hermiona, kako naj se znebim teh verig?" "Čakaj, ravno nekaj poskušam..." "Hermiona, okoli naju je cela vojska morakvarjev!" "Saj nisem slepa. Če pride k sebi in ugotovi, da nima več medaljona... Dvojnik moram napraviti - Duplicatio! Tako... To jo bo gotovo preslepilo..." Pritekla je k njemu. "No, pa poskusimo... Otetis!" Verige so zarožljale in potegnilo jih je nazaj v naslonjala za roke. Gospa Goodyrouk pa ni bila videti nič manj preplašena kot prej. "Ne razumem," je dahnila. "Z nama boste odšli od tod," je rekel Harry in jo potegnil na noge. "Potem se vrnite domov po otroke in skupaj pobegnite, v tujino, če le morete. Spremenite si videz in se skrijte. Saj ste videli, kako je, tu na pošteno sojenje ne morete računati." "Harry," se je oglasila Hermiona, "ampak kako bomo prišli ven, če je pred vrati toliko morakvarjev?" "Z varuhom bo že šlo," je odvrnil fant in palico uperil v jelena, da je upočasnil korak in se še vedno žarko lesketajoč usmeril proti vratom. "Čim več jih moramo pričarati, daj, prikliči svojega." "Ave za-zavetnikum!" je zajecljala in zgodilo se ni prav nič. "To je edini urok, ki ji dela težave," je povedal povsem zmedeni gospe Goodyrouk. "Nerodno, a ne? No, dajmo, Hermiona, no!" "Ave zavetnikum!" Iz konice palice ji je planila srebrna vidra, ki se je spretno plavajoč po zraku pridružila jelenu. "Pojdimo," je rekel Harry in ju popeljal do vrat. Ko sta varuha zdrsnila iz sodne dvorane, so številni čarovniki pred njo presenečeno zavpili. Harry se je ozrl okoli sebe. Morakvarji, ki so jih obdajali, so se naglo razbežali pred srebrnima bitjema in se poskrili v temo. "Komisija se je odločila, da morate vsi domov, potem pa se z družinami vred poskrijte," je fant nagovoril čakajoče, ki jih je zaslepila svetloba varuhov in so se še vedno preplašeno stiskali h klopi. "Če je to le mogoče, pojdite v tujino, vsekakor pa se čim bolj izogibajte Ministrstvu. Takšna je, em... Takšno je po novem naše uradno stališče. Zdaj pa, prosim, mirno sledite varuhoma in iz Atrija se boste vrnili k svojim." Po kamnitih stopnicah so se vzpeli, ne da bi jih kdo zaustavil, toda ko so se bližali dvigalom, so Harryja obšli pomisleki. Če v Atrij prideta v spremstvu jelena in vidre, pa tudi okoli dvajsetih ljudi, izmed katerih je polovica obtoženih zločinov proti čarovnikom... bosta najbrž vzbudila precej neželene pozornosti. Ravno ko je prišel do tega neprijetnega zaključka, pa se je pred njimi žvenkljaje ustavilo dvigalo.

"Reg!" je vzkliknila gospa Goodyrouk in se vrgla Ronu v objem. "Zawer me je spustil, napadel je Temynovo in Yaxleyja in potem nam je vsem naročil, naj odidemo na tuje. Po mojem bi bilo to res najbolj pametno, Reg, daleč najbolj pametno. Pohitiva domov po otroke in... Zakaj pa si tako moker?" "Deževalo je," je zamomljal Ron in se ji izvil iz objema. "Harry, izvedeli so, da smo vdrli na Ministrstvo, govorili so o neki luknji v vratih Temynovkine pisarne. Po mojem nam je ostalo samo kakšnih pet minut časa, ali pa še to ne..." Hermiona se je zgroženo zasukala k Harryju, tiho je počilo in njen varuh je izginil. "Harry, če nas ujamejo..." "Ne bodo nas, samo pohiteti moramo," jo je zavrnil, potem pa nagovoril tiho skupino za sabo, ki je nepremično zijala vanj. "Kdo ima palico?" Roko jih je dvignila približno polovica. "Dobro, kdor je nima, naj se drži koga, ki jo ima. Pohiteti bomo morali, sicer bomo ostali tu. Pridite, hitro!" Uspelo se jim je zgnesti v samo dve dvigali, Harryjev zavetnik pa je ostal na straži pred zlatimi rešetkami. "Osmi nivo," je kmalu dejal hladni čarovničin glas. "Atrij." Harryju je bilo nemudoma jasno, da so v težavah. Vhodna dvorana je bila polna čarovnikov, ki so hiteli od kamina do kamina in jih zapirali. "Harry!" je zacvilila Hermiona. "Kaj bomo..." "Stojte!" je zagrmel in mogočni glas Alberta Zawra je odmevajoč zadonel po Atriju, da so uslužbenci Ministrstva vsi po vrsti otrpnili. "Za mano," je zašepetal skupini preplašenih obtožencev, ki so mu sledili zgneteni v tesno gručo, Ron in Hermiona pa sta stopala ob njih. "Je kaj narobe, Zawer?" je vprašal plešasti čarovnik, ki je prispel na Ministrstvo skozi isti kamin kot Harry in se je takrat zaletel vanj. Videti je bil živčen. "Tile morajo oditi, še preden zaprete vse izhode," je dejal Harry, kolikor je mogel ukazovalno. Čarovniki pred njim so se spogledali. "Naročili so nam, naj nikogar ne spustimo..." "Mi slučajno ugovarjaš?!" je zarohnel Harry. "Bi želel, da dam pregledati tudi tvoje družinsko drevo in te doleti isto kot Dirka Cresswella?!" "Oprostite!" je zacvilil plešasti čarovnik in se začel ritensko umikati pred njim. "Seveda vam ne ugovarjam, Albert... Mislil sem samo... da so prišli na zaslišanje, no..." "Njihova kri je čista," je dejal Harry in njegov globoki glas je prepričljivo odmeval po dvorani. "Morda celo bolj čista kot kri koga izmed vas. Alo, gremo!" je zagrmel na osumljence, ki so jo brez pomisleka ucvrli proti kaminom in največkrat v parih začeli zapuščati Ministrstvo. Njegovi uslužbenci so to dopustili, nekateri zmedeni, drugi preplašeni ali užaljeni. Potem pa... "Mary!" Gospa Goodyrouk se je ozrla. Iz enega od dvigal je pritekel njen resnični mož, ki je resda prenehal bruhati, a je bil ves bled in izčrpan. "R-Reg?" Gospa Goodyrouk ga je debelo pogledala, potem pa se je obrnila k Ronu, ki je glasno zaklel. Plešasti čarovnik je samo zijal, njegova glava pa se je smešno obračala od enega Rega Goodyrouka k drugemu. "Kaj se vendar dogaja? Kaj je zdaj to?"

"Zaprite izhode! Zaprite jih!" Iz drugega dvigala je planil Yaxley in se pognal proti skupini ob kaminih, v katere so zdaj izginili že vsi čarovniki bunkeljskega porekla razen gospe Goodyrouk. Ko je plešasti čarovnik dvignil palico, se Harry ni spomnil boljšega in s svojo velikansko pestjo ga je treščil, da ga je vrglo po tleh. "Brezkrvnežem je pomagal pobegniti, Yaxley!" je nato zavpil fant. Uslužbenci Ministrstva so temu glasno ugovarjali, kar je Ron hitro izrabil, zgrabil gospo Goodyrouk, jo potegnil v še vedno odprt kamin in izginil. Yaxley je zmedeno odvrnil pogled od Harryja k čarovniku, ki jo je skupil. A pravi Reg Goodyrouk je prišel do sape in zatulil je: "Moja žena! Kdo je bil tisti ob njej?! Kaj se dogaja?!" Fant je videl, kako se je Yaxleyjeva glava spet zasukala k njemu, in s surovega obraza je razbral, da se bo Jedcu zdaj le posvetilo, kaj je res. "Pridi!" je Harry zavpil Hermioni, ko se je za las izmaknil Yaxleyjevi kletvi, jo zgrabil za roko in skupaj sta skočila v kamin. Nekaj sekund sta se divje sukala, nato pa ju je vrglo iz straniščne školjke in pristala sta v enem izmed predelkov. Hitro je odprl vrata in zagledal Rona, ki se je ob umivalnikih otepal gospe Goodyrouk. "Reg, ne razumem..." "Spustite me vendar, nisem vaš mož, vi pa morate domov!" V predelku, iz katerega sta prišla, je zaropotalo in Harry je pogledal prek ramen ter zagledal, kako je iz stranišča vrglo Yaxleyja. "Gremo!" je zavpil, zgrabil Hermiono za dlan in Rona za komolec ter se na mestu zasukal. Objela ga je tema in tisti občutek, da ga bodo vsak hip strli neizprosni obroči, toda nekaj je bilo narobe... Zdelo se je, kot da Hermionina dlan polzi iz njegove... Spraševal se je, ali se bo zadušil. Dihati ni mogel, ničesar ni videl in resnični so bili le Ronova roka in Hermionini prsti, ki jih je počasi vleklo izmed njegovih... Potem pa je zagledal vrata Trochnmrkowega trga številka dvanajst, tolkalo v obliki kače na njih... A še preden je lahko zajel sapo, je zaslišal krik in zaslepila ga je škrlatna svetloba. Hip zatem se ga je Hermionina dlan oprijela kakor primež in vse je bilo zopet tema. Štirinajsto poglavje Tat Harry je odprl oči, a močan zeleno-zlat soj ga je povsem zaslepil. Niti sanjalo se mu ni, kaj se je zgodilo, in vedel je le, da najverjetneje leži na listju in suhih vejicah. Mukoma je zajel zrak v povsem stisnjena pljuča, zamežikal in se zavedel, da je kričeči blišč sončna svetloba, ki se prebija skozi krošnje dreves visoko nad njim. Potem pa mu je tik ob obrazu nekaj pomigalo. Postavil se je na vse štiri, pripravljen, da se spoprime s kakšnim majhnim, a gotovo izjemno divjim bitjem. Šele takrat se mu je posvetilo, da gre zgolj za Ronovo nogo. Ozrl se je. Očitno so bili povsem sami in ležali so na gozdnih tleh. Najprej ga je prešinilo, da gre za Prepovedani gozd, in za hip - čeprav je vedel, kako neumno in nevarno bi bilo, če bi se prikazali na šolski posesti - mu je srce poskočilo ob misli, da se bo lahko med drevesi splazil do Hagridove koče. Toda ko je Ron tiho zaječal in se je Harry skobacal bližje k njemu, mu je bilo takoj jasno, da niso v Prepovedanem gozdu. Ta je bil redkejši, drevesa so bila videti mlajša in tudi podrasti je bilo mnogo manj.

S Hermiono, ki je bila prav tako na vseh štirih, sta se srečala ravno ob Ronovi glavi. Takoj ko je Harryjev pogled obstal na prijatelju, pa je pozabil na vse druge skrbi, kajti Ron je imel desno roko povsem krvavo in njegov smrtno beli obraz se je na gozdnih tleh, posutih z listjem, srhljivo lesketal od potu. Mnogobitni napoj je že izgubljal moč in Ron si je bil vedno bolj podoben, lasje so postajali vse bolj rdeči, toda z obraza mu je izginjalo še tisto malo barve, ki jo je imel do zdaj. "Kaj je z njim?" "Razkosnil se je," je povedala Hermiona, katere prsti so že segli k prijateljevemu rokavu in poprijeli tisti del, ki je bil najbolj krvav in kjer je bila kri najtemnejša. Harry je zgroženo opazoval, kako mu je raztrgala srajco. Zmeraj se mu je nekako zdelo, da se je razkosniti prav zabavno, a tole... Ko je Hermiona z nadlakti odstranila poslednji trak tkanine, je Harryja neprijetno zvilo. Precejšnega kosa roke preprosto ni bilo, rana pa je bila povsem gladka, kot bi mu manjkajoči del telesa odrezali z najostrejšim nožem. "Harry, hitro, pobrskaj po torbici, tam je majhna steklenička, na kateri piše Izvleček diktamnusa..." "Izvleček... Aha, takoj!" Pohitel je do mesta, na katerem je pristala prijateljica, zagrabil malo torbico in z roko naglo segel vanjo. Njegovim prstom se je v tistem hipu začela ponujati cela vrsta predmetov, zatipal je usnjena hrbtišča knjig, volnati rokav puloverja, peto čevlja... "Hitro!" Vrgel se je za palico, ki je ležala na tleh, in jo usmeril v globine čarobne torbice. "Accio diktamnus!" Na plano je poletela majhna rjava steklenička, ujel jo je in se skobacal nazaj k prijateljema. Ronove oči so bile zdaj priprte in spod vek sta se mu lesketala polmeseca beline. "Omedlel je," je povedala Hermiona, ki je bila tudi sama precej bleda. Nič več ni bila Mafalda, čeprav so bili njeni lasje ponekod še vedno sivi. "Daj, odčepi jo, Harry, roke se mi tresejo." Fant ji je naglo ustregel in na krvavečo rano je nakapala tri kapljice napoja. Z nje se je zeleno pokadilo, in ko se je dim razkadil, je že nehala krvaveti in videti je bila stara vsaj nekaj dni, saj se je prek nje napenjala tanka koža. "Uau," je dahnil Harry. "Kaj več si ne upam narediti," je pretreseno rekla Hermiona. "Obstajajo uroki, s katerimi bi poškodbo povsem odpravila, ampak ne drznem si jih izvesti. Če bi se mi zataknilo, bi napravila še več škode... Že tako je izgubil veliko krvi..." "Kako pa je do tega sploh prišlo? Mislim," je Harry stresel z glavo, da bi si zbistril misli in doumel, kaj se je pravzaprav zgodilo, "zakaj smo tukaj? Saj smo rekli, da se bomo z Ministrstva vrnili na Trochnmrkow trg?" Hermiona je globoko zajela sapo. Šlo ji je na jok. "Močno dvomim, da se bomo še kdaj lahko vrnili tja, Harry." "Kako to mi..." "Ko smo se izdejanili, me je Yaxley zgrabil in nisem se ga mogla otresti, premočan je bil! Držal se me je vse do Trochnmrkowega trga, pa še tam me ni zares spustil! No, na Trgu sem se ga vseeno otresla in nas pripeljala sem." "Ampak kje je potem on? Čakaj... Hočeš reči, da je ostal pred Siriusovo hišo? Saj ne more vanjo, kajne?"

Ko je prikimala, so se ji oči lesketale od solz. "Prisilila... Spustil me je, šele ko sem ga v to prisilila s studensko kletvijo, a takrat je bil že v dometu uroka zvestobe. Ker je Dumbledore umrl, pa smo poverjeniki tudi mi, tako da zdaj pozna našo skrivnost." Fant si je moral priznati, da ima Hermiona prav. A to je bil hud udarec. Če Yaxley vidi hišo, ki jo je podedoval od Siriusa, se nikakor ne morejo več zateči vanjo, saj bi Jedec lahko vsak trenutek tja pripeljal celo četo svojih pajdašev. In čeprav je Trochnmrkowi dvanajst vladalo neprijetno in mrko ozračje, je bila njihovo edino pribežališče, zdaj ko je bil Spack mnogo bolj dobrovoljen in prijazen, pa celo neke vrste dom. Harry si je z obžalovanjem, ki s hrano ni imelo nobene zveze, predstavljal, kako ima vilinec prav v tistem hipu polne roke dela s pripravo mesne pite, za katero se lahko s prijateljema vred obriše pod nosom. "Harry, oprosti, res mi je grozno žal!" "Ah, ne bodi trapasta, saj nisi ti kriva! Če je kdo, sem jaz..." Segel je v žep in iz njega povlekel Noručevo oko. Hermiona se je zgroženo skremžila. "Temynovka si ga je dala vdelati v vrata pisarne, da je vohunila za svojimi podrejenimi. Nisem ga mogel kar pustiti tam... Ampak zato se jim je posvetilo, da je nekdo vdrl na Ministrstvo." Preden se je Hermiona lahko odzvala, je Ron zaječal in odprl oči. Na bledem obrazu so se mu še vedno lesketale kapljice potu. "Kako se počutiš?" je zašepetala. "Slabo," je zahripal, segel k poškodovani roki in se zdrznil. "Kje pa smo?" "V gozdu, v katerem so priredili svetovno prvenstvo v quidditchu," je povedala. "Hotela sem nas odpeljati nekam, kjer bomo čim dlje od ljudi, kjer bomo čim bolj skriti..." "In to je bilo prvo, kar ti je padlo na pamet," jo je dopolnil Harry, ki se je ozrl po samotni jasi. Ni si mogel kaj, da se ne bi spomnil, kaj se je zgodilo prejšnjič, ko ju je Hermiona izdejanila na prvi kraj, na katerega je pomislila. Takrat so jih Jedci nemudoma izsledili. Morda s pomočjo čitljivije? So Mrlakenstein in njegovi privrženci tudi zdaj natanko vedeli, kam ju je odpeljala? "Misliš, da bi morali drugam?" ga je vprašal Ron in Harryju je bilo jasno, da prijatelja skrbi isto kot njega. "Kaj pa vem." Ron je bil še zmeraj zelo bled in sesti ni niti poskusil, očitno zato, ker je bil prešibek. Da bi ga takega s Hermiono kam gnala, nikakor ni prišlo v poštev. "Ne, zaenkrat ostanimo tukaj," je odločil Harry. Hermioni je odleglo in skočila je na noge. "Kam pa greš?" jo je vprašal Ron. "Če ostanemo tukaj, bi se bilo pametno zavarovati, vsaj z nekaj osnovnimi zaščitnimi uroki," je odgovorila in s palico v roki začela hoditi po obodu jase, pri čemer si je v brado mrmrala čarobne besede. Harry je v zraku opazil nekakšno migotanje, bilo je, kot bi Hermiona na jasi prožila vročinske meglice. "Branis charus... Hitinium totalium... Odvrnius bunklius... Vuhvatto... Ti pa bi lahko postavil šotor, Harry..." "Šotor?" "V torbici je!" "V... A, seveda," je rekel. Tokrat se ni trudil brskati po njej, temveč si je spet pomagal z osnovnim priklicem, in šotor je planil iz nje kot velikanska kepa platna, vrvi in palic. Harry ga je

takoj prepoznal, predvsem zato, ker je tako smrdel po mačkah: v njem so spali med svetovnim prvenstvom quidditcha. "A ni ta šotor od tistega Perkinsa z Ministrstva?" je vprašal in z ene od vrvi odvozljal prvi klin. "Menda ga sploh ni hotel nazaj, ker ga tako muči lumbago," je povedala Hermiona, ki je zdaj s palico na zelo zapleten način v zrak izrisovala osmice, "zato je Ronov oči rekel, da si ga lahko sposodim. Dvignis!" je dodala, uperila palico v zgneteno platno, to pa je poletelo v zrak in se kot povsem podprt šotor spustilo na tla pred Harryja, iz čigar presenečenih rok je šinil poslednji klin ter se z zaključnim udarcem zapičil v zanko napenjalne vrvi. "Varyi souragou!" je Hermiona za konec zavihtela palico proti nebu. "To je vse, kar znam. Našli nas bodo zelo težko, ampak seveda ne moremo biti prepričani, da se do nas ne bi mogel prebiti Mrla..." "Ne izgovarjaj njegovega imena!" jo je ostro odrezal Ron. Harry in Hermiona sta se spogledala. "Res mi je žal," je nato rekel Ron in nekoliko zastokal, ko se je poskusil dvigniti vsaj toliko, da bi ju videl, "ampak občutek imam, kot bi... kot bi se imena držalo prekletstvo. Ga ne bi raje klicali Saj Veš Kdo? Prosim." "Dumbledore je rekel, da strah pred imenom..." je začel Harry. "Če nisi opazil, Dumbledorju ni prav nič pomagalo, da je Saj Veš Koga klical po imenu, nazadnje je vseeno umrl," je spet revsknil Ron. "Samo... Ah, toliko spoštovanja mu le izkažita." "Spoštovanja?!" je ponovil Harry, toda Hermiona ga je prebodla s svarečim pogledom; očitno se je bilo z Ronom prepovedano prepirati, dokler je bil tako slaboten. Napol odnesla, napol zvlekla sta ga v šotor. Njegova notranjost je bila takšna, kot jo je imel Harry v spominu: pred sabo je zagledal pravo malo stanovanje s kuhinjo in kopalnico. Odrinil je starinski naslanjač in prijatelja sta previdno odložila na nižje ležišče pograda. Že na kratki poti do postelje je Ron še bolj prebledel, in ko sta ga namestila na žimnico, je spet zaprl oči in nekaj časa je bil povsem tiho. "Skuhala bom čaj," se je javila zasopla Hermiona, iz globin torbice izvlekla kotliček in skodelice ter se odpravila v kuhinjo. Harryja je vroči napitek poživil vsaj toliko, kot ga je po Nerrgovi smrti Ognjeni viski; spravil ga je k sebi in mu iz misli pregnal še zadnje sence strahu. Čez minuto ali dve pa je tišino prvi prekinil Ron. "Kaj se je po vajinem zgodilo Goodyroukovima?" "Če sta imela srečo, sta pobegnila," je menila Hermiona, ki se je z obema rokama oklepala svoje skodelice, kot bi v njej iskala uteho. "Upam, da je bil gospod Goodyrouk dovolj pri sebi in jo je priklopno izdejanil domov, zdaj pa sta z otroki vred že na begu v tujino. Tako jima je naročil Harry." "Madoniš, upam, da sta pobegnila," je rekel Ron in se naslonil nazaj na blazine. Čaj je dobro del tudi njemu in zdaj ni bil več tako obupno bled. "Kako z ubogim Regom delajo na Ministrstvu! Vsi razen očija se do njega obnašajo, kot da je navadna smet! Res, da bi jima le uspelo uiti... Kajti če bosta zaradi nas pristala v Azkabanu..." Harry se je obrnil k prijateljici, a vprašanje, ki ji ga je hotel zastaviti - ali se je gospa Goodyrouk brez palice sploh lahko priklopno izdejanila - mu je zamrlo v grlu. Hermiona je namreč nepremično zrla v Rona, ki ga je še vedno mučila usoda zakoncev Goodyrouk, in njen pogled je postajal vse bolj nežen. Harryju je bilo nazadnje že nerodno; počutil se je, kot bi ju zalotil pri poljubu.

"No, ga imaš?" jo je vprašal, deloma tudi zato, ker jo je hotel spomniti, da z Ronom nista sama. "Imam... Če imam kaj?" se je nekoliko zdrznila. "Zakaj pa smo šli skozi vse to? Zaradi medaljona! No, kje je?" "Imata ga?!" je vzkliknil prijatelj in se nekoliko dvignil z blazin. "Meni pa res nobeden nič ne pove! To bi mi lahko vsaj omenila!" "Ah, kdaj le, če so nam bili Jedci ves čas za petami," je odvrnila Hermiona. "Izvoli." Medaljon je potegnila iz žepa na plašču in ga dala Ronu. Velik je bil kot kokošje jajce. V slabotni svetlobi, ki je presevala streho šotora, se je z njega motno lesketala bogato okrašena črka S, v katero so bili vdelani majhni zeleni dragulji. "Je možno, da ga je kdo uničil, odkar ga je Tobakarolus ukradel Spacku?" je z upanjem v glasu vprašal Ron. "Saj vesta - kako smo lahko prepričani, da je še zmeraj Skrižven?" "Po mojem je," je menila Hermiona, segla po njem in si medaljon natanko ogledala. "Če bi ga kdo pokončal, bi se mu to gotovo poznalo." Nato ga je izročila Harryju, ki ga je dolgo časa obračal po rokah. Videti je bil povsem nepoškodovan, kot nov. Spomnil se je izmaličenih ostankov dnevnika in še drugega Skrižvna, prstana s počenim kamnom. "Po mojem ima Spack prav," je nazadnje rekel. "Če hočemo to reč uničiti, moramo medaljon najprej nekako odpreti." Šele ob teh besedah se je zavedel, kaj drži v rokah, kaj je tisto, kar živi med zlatima poklopcema. Celo po vsem, kar so prestali, da so se prikopali do obeska, bi ga najraje zalučal od sebe. Ko se je obvladal, pa ga je najprej poskušal razkleniti s prsti in nato je nad njim izvedel še urok, s katerim je Hermiona odprla vrata Regulusove sobe. Neuspešno. Skrižven je nazadnje predal prijateljema, ki sta se prav tako potrudila po svojih najboljših močeh, a je ostal zaprt. "Ampak prav čutiš ga, a ne?" je pridušeno rekel Ron, ko ga je podržal v pesti. "Kako to misliš?" Ron mu ga je stisnil v roko in čez trenutek ali dva se je Harryju zazdelo, da ve, kaj je hotel reči. Je občutil samo svojo kri, ki mu je plala po žilah, ali v medaljonu nekaj utripa, kakor drobno kovinsko srce? "Kaj bomo z njim?" je vprašala Hermiona. "Dokler ne ugotovimo, kako naj ga uničimo, mora biti na varnem," je odvrnil Harry. Čeprav si tega nikakor ni želel, si je medaljon obesil okoli vratu in ga pospravil za plašč, k mošnji, ki mu jo je podaril Hagrid. "Po mojem bi morali tudi izmenjaje stražiti pred šotorom," je dodal, vstal in se pretegnil. "Pa na hrano tudi ne smemo pozabiti. O, ne, ti ostani kar tukaj," je ostro dodal, ko je Ron poskušal sesti in je prav nemarno pozelenel. Zahrbtovid, ki mu ga je Hermiona podarila za rojstni dan, je previdno postavil na mizo in s prijateljico sta se nato do konca dne izmenjavala na straži. Toda čarobni predmet, ki je zaznaval nevarnost, je ves čas mirno in tiho stal na svoji konici. Morda zaradi Hermioninih varovalnih čarovnij ter urokov, ki so odganjali bunkeljne, morda pa zato, ker so v ta konec gozda ljudje le redko zahajali. Vsekakor so bili na jasi povsem sami, le sem ter tja je bilo videti kakšno ptico ali veverico. Zvečer ni bilo nič drugače. Ko je Harry prišel ob desetih zamenjat Hermiono, je prižgal palico in se razgledal po samotnem gozdu okoli njih. Opazil je le netopirje, frfotajoče visoko nad šotorom, prek edine zaplate zvezdnatega neba, ki se jo je videlo spred njega.

Zdaj je bil že kar precej lačen in težko se je zbral. Hermiona v torbico ni spravila ničesar za pod zob, saj je mislila, da se bodo še istega dne vrnili na Trochnmrkow trg. Tako za večerjo niso imeli drugega kot gobe, ki jih je nabrala med najbližjimi drevesi in jih nato lep čas dušila. Ron jih je po zgolj nekaj grižljajih zgroženo zavrnil, Harry pa je ob svojem krožniku vztrajal samo zato, da je ne bi užalil. V tišini, ki ga je obdajala, se je še bolj slišalo občasno šuštenje listja in pokanje vejic. Harry je bil prepričan, da gre za živali in ne za ljudi, a vseeno je bil ves čas v pripravljenosti in se je trdno oklepal palice. V želodcu, že tako razdraženem zaradi premajhnega obroka gumijastih gob, ga je neprijetno zvijalo. Mislil je, da jih bo od zmagoslavja kar privzdigovalo, če bodo le uspeli priti do Skrižvna, toda temu ni bilo tako. Ko je zdaj sedel pred šotorom in zrl v temo, ga je zgolj skrbelo, kaj bo z njimi. Bilo je, kot bi proti temu trenutku drvel cele tedne, mesece, morda celo leta, zdaj pa se je nenadoma ustavil, kajti poti je kar na lepem zmanjkalo. Poiskati bi morali še druge Skrižvne, a niti sanjalo se mu ni, kje naj jih iščejo. Tudi tega ni vedel, kaj sploh so. In ne nazadnje ni mogel uničiti niti tistega, ki so ga našli in mu je zdaj počival na prsih. Toda kljub bližini njegovemu telesu se Skrižven ni pogrel in je še naprej ostajal tako mrzel, kot bi ga pravkar potegnil iz ledene vode. In Harry je od časa do časa začutil, ali pa se mu je to samo zdelo, da utrip njegovega srca spremlja še eden, droben in nestanoviten. Ko je tako sedel v temi, se ga je polaščal neotipljiv strah, ki se mu je poskušal upreti, ga odgnati od sebe, a se je venomer vračal. In eden od njiju ima umreti od roke drugega, saj na tem svetu ni prostora za oba. Ron in Hermiona, ki sta se v šotoru za njim zdaj tiho pogovarjala, bi lahko preprosto odšla. On ne more. Ko je tako sedel in se boril s strahom ter izčrpanostjo, se mu je zazdelo, da Skrižven na prsih tiktaka kot ura, odšteva čas, kolikor mu ga je še ostalo... Kakšna neumnost, si je prigovarjal, tako pa že ni... Spet ga je začela mučiti brazgotina. Bal se je, da je neprijetno ščemenje sprožil sam, prav s temi mislimi, in poskušal se je osredotočiti na druge. Spomnil se je na ubogega Spacka, ki je pričakoval njih, a je dočakal Yaxleyja. Bo vilinec zadržal skrivnosti zase ali bo Jedcu povedal vse, kar ve? Harry si je želel verjeti, da se je Spackov odnos do njega v zadnjem mesecu povsem spremenil, da mu bo zdaj zvest, a kdo bi vedel, kaj se bo zgodilo. Kaj, če bodo coprniki vilinca mučili? V misli so se mu vsilili številni neprijetni prizori in poskušal je pregnati tudi te, kajti Spacku nikakor ni mogel pomagati. S Hermiono sta se že odločila, da ga ne bo priklical, saj bi z njim morda lahko prišel tudi kdo z Ministrstva. Povsem možno se jima je namreč zdelo, da ima vilinski način udejanjanja isto hibo, zaradi katere so Yaxleyja, ki je v zadnjem hipu pograbil rokav Hermioninega plašča, pripeljali na Trochnmrkow trg. V brazgotini ga je zdaj že žgalo. Pomislil je, koliko je stvari, o katerih nima pojma. Wulf je imel prav: prisiljeni so se bili spoprijeti s čarovnijami, kakršnim še niso bili priča. Zakaj mu ni Dumbledore povedal več? Je mislil, da imata dovolj časa, da bo živel še dolga leta, morda stoletja, tako kot njegov prijatelj Nicholas Flamel? Če je bilo tako, se je motil... Za to je poskrbel Raws... Raws, zahrbtna kača, ki je usekala vrh stolpa... In Dumbledore je padel... Padel... "Daj mi jo, Gregorovič." Harryjev glas je bil visok, jasen in hladen, v dolgoprsti beli dlani, izproženi predse, pa je držal palico. Možak, v katerega jo je uperjal, je z nogami pod stropom visel v zraku pred njim. Zaradi krvi, ki mu je udarila v glavo, visečo tik pred

Harryjevimi očmi, je bil njegov preplašeni obraz ves zaripel. Imel je snežno bele lase in gosto, košato brado: na glavo zasukani Božiček. "Nimam je, nimam je več! Mnogo let je tega, kar so mi jo ukradli!" "Ne laži lordu Mrlakensteinu, Gregorovič. On ve... On vedno ve." Viseči mož je imel velike, od strahu široko razprte zenice in zdelo se je, kot bi se še razširile, postajale so večje in večje, dokler ni Harryja celega pogoltnila tema... Zdaj je po temnem hodniku hitel za čokatim in nizkoraslim Gregorovičem, ki je nad sabo dvigoval lanterno. Že je planil v sobo na koncu hodnika in razsvetlil prostor, ki je bil videti kot delavnica: v nihajočem tolmunu svetlobe so se lesketali leseni ostružki, tam, na okenski polici pa je čepel, kot velikanski ptič, mladenič z zlatimi lasmi. V drobnem trenutku, ko ga je lanterna osvetlila, je Harry na njegovem lepem obrazu zapazil vesel izraz, a vlomilec je iz svoje palice že izstrelil urok hromljenja, se zmagoslavno zasmejal in spretno skočil skozi okno. In Harry je drvel iz tistih širnih, predoru podobnih zenic in Gregorovičev obraz je bil otrpel od groze. "Kdo je bil ta tat, Gregorovič?!" je vprašal visoki, hladni glas. "Ne vem, nikdar nisem izvedel, neki mladenič je bil... Ne... Prosim... Prosim!" Krik, ki ni in ni utihnil, nato pa izbruh zelene svetlobe... "Harry!" Odprl je oči, zasopel in z razbolelim čelom. Očitno se je spet onesvestil in ob šotorskem platnu zdrsnil na tla, kjer je zgrbljen obležal. Zdaj je pogled dvignil k Hermioni, katere košati lasje so zastrli malo zaplato neba, ki so jo obdajale veje. "Nekaj sem sanjal," je rekel in hitro sedel, prijateljičinemu besnemu bolščanju pa je poskusil kljubovati z nedolžnim pogledom. "Očitno me je kar zmanjkalo, oprosti." "Dobro vem, da gre za tvojo brazgotino! Na obrazu ti piše! Gledal si v Mrla..." "Ne izgovarjaj njegovega imena!" se je iz globin šotora razlegel jezni Ronov glas. "Tudi prav!" se je odzvala. "Pa v Saj Veš Čigave misli!" "Saj tega nisem hotel!" se je branil Harry. "Sanjal sem! Lahko ti paziš na to, kaj sanjaš?" "Če bi se naučil brambovije..." A fant si res ni želel, da bi ga oštevala, temveč se je hotel pogovoriti o tistem, čemur je bil priča. "Našel je Gregoroviča, Hermiona, in mislim, da ga je ubil. Ampak preden ga je, mu je vdrl v misli in videl sem..." "Če si tako utrujen, da ne moreš biti več pokonci, bom raje stražila jaz!" ga je hladno ustavila. "Saj bom zdržal, no!" "Ne, očitno si izčrpan. Pojdi spat." Trmasto je sedla pred vhod v šotor. Harry je bil jezen, a želel se je izogniti prepiru, zato je odšel noter. S spodnjega ležišča pograda je kukal Ronov še vedno bledi obraz. Harry je splezal na zgornjo posteljo, legel in se zazrl v temno platneno streho. Čez nekaj trenutkov je prijatelj spregovoril, a tako po tihem, da se ga nikakor ni slišalo do Hermione, čemeče pred vhodom. "Kaj počne Saj Veš Kdo?" Harry je zatisnil oči in se poskusil spomniti še tako majhnih podrobnosti, potem pa je v temo zašepetal:

"Našel je Gregoroviča. Zvezal ga je in ga mučil." "Kako pa naj bi mu zvezan naredil novo palico?" "Pojma nimam... Čudno je bilo..." Spet je zaprl oči, razmislil o vsem, kar je videl in slišal. A več ko se je spomnil, manj se mu je vse skupaj zdelo smiselno... Mrlakenstein ni svoje palice omenil niti z besedo in Gregoroviču tudi ni ukazal, naj mu napravi novo in mogočnejšo, s katero bi premagal Harryjevo... "Od Gregoroviča je nekaj hotel," je rekel še vedno zaprtih oči, "on pa mu je zatrjeval, da so mu to ukradli... in potem... potem..." Spomnil se je, kako je, kot Mrlakenstein, zdrsnil v oči mojstra čarobnih palic, v njegove misli... "Vdrl je v Gregorovičev spomin in videl sem nekega fanta, ki je čepel na okenski polici, izstrelil v Gregoroviča urok hromljenja, potem pa skočil skozi okno. On je ukradel tisto, kar koli Saj Veš Kdo pač išče. In zdi... Zdi se mi, da sem tega fanta nekje že videl..." Harry si je želel, da bi ga še enkrat ugledal, vsaj čisto na kratko. A po Gregorovičevem je od tatvine minilo že mnogo let. Kako se mu je torej lahko mladi tat zdel znan? Šotorsko platno je udušilo glasove gozda in Harry je slišal samo Ronovo dihanje. Prijatelj je čez čas zašepetal: "Pa res nisi videl, kaj ima tat v roki?" "Ne... Gotovo je šlo za kaj čisto majhnega." "Harry, kaj pa..." Lesene prečke Ronovega ležišča so zaškripale, saj se je dvignil na komolce. "Kaj pa, če Saj Veš Kdo išče predmet, iz katerega bi izdelal še en Skrižven?" "Še enega?" se je zamislil Harry. "Dvomim. To bi se lahko zanj slabo končalo. Saj je Hermiona povedala, da je nevarno napraviti že prvega." "Ja, ampak on tega mogoče ne ve." "Ja... Mogoče," je rekel mladi čarovnik. Prepričan je bil, da poskuša Mrlakenstein ugotoviti, kako bi premagal njegovo palico, in je to hotel izvleči iz starega mojstra... A vseeno ga je ubil, in kolikor je bilo znano Harryju, mu pred tem ni zastavil niti enega vprašanja, povezanega s skrivnostmi čarovniških palic. Kaj je Mojster črne magije iskal? Zakaj se je odpravil tako daleč, čeprav sta mu Ministrstvo in ves čarovniški svet ležala pred nogami, zakaj je iskal nekaj, kar je Gregorovič nekdaj imel, pa mu je ukradel neznani tat? Harry je v mislih še vedno videl mladeničev obraz, obdan s svetlimi kodri, prešeren in vihrav; na njem je bilo nekaj taiste zmagoslavne zvijačnosti, ki je bila lastna Fredu in Georgu. In z okenske police se je odgnal kakor ptič, Harry pa ga je nekje že videl, a se ni mogel spomniti kje... Zdaj je bil Gregorovič torej mrtev, v smrtni nevarnosti pa se je znašel tat veselega obraza in njega so se oklenile Harryjeve misli, ko se je s spodnjega ležišča začenjalo razlegati Ronovo smrčanje in je tudi sam počasi zdrsnil v sen. Petnajsto poglavje Goblinovo maščevanje Zgodaj naslednjega jutra, še preden sta se prijatelja sploh zbudila, je Harry odšel poiskat drevo, ki je bilo izmed vseh okoli jase videti najbolj odporno, najstarejše in najbolj grčavo. Tam, v njegovi senci, je zakopal oko Noruča Nerrge in mesto označil z majhnim križem, ki ga je s palico izžgal v lubje. Vse skupaj ni bilo kaj

posebnega, toda fant je bil prepričan, da bi bilo Noruču tu veliko ljubše kot v Temynovkinih vratih. Nato se je vrnil v šotor in počakal, da se Ron in Hermiona zbudita, saj so se morali pomeniti, kaj naj storijo zdaj. Harry in Hermiona sta menila, da nikjer ne smejo ostati predolgo, Ron pa se je s tem strinjal, pod pogojem, da se najprej preselijo v neposredno bližino sendviča s šunko. Hermiona je tako preklicala vse uroke, s katerimi je obdala jaso, fanta pa sta odstranila sledi, ki so na gozdnih tleh pričale, da so tam prenočili. Nato so se izdejanili na obrobje manjšega mesta. Čim so v zavetju gruče dreves postavili šotor in ga obdali z zaščitnimi uroki, se je Harry pod krinko plašča nevidnosti odpravil po živež. A to se ni izšlo, kot so pričakovali. Komaj je prišel v mesto, že je obstal spričo nenaravnega hladu, približujoče se megle in nenadoma potemnelega neba. "Ampak saj znaš priklicati naravnost fantastičnega varuha!" je protestiral Ron, ko se je prijatelj vrnil v šotor praznih rok, zasopel in je z ustnicami nemo izgovoril eno samo besedo - morakvarji. "Nisem ga... mogel priklicati," je še naprej hropel in se držal za pas. "Enostavno... ni šlo." Ker sta bila prijatelja tako osupla in razočarana, ga je bilo sram. A doživel je resnično grozljivo izkušnjo: ko so morakvarji prilebdeli iz meglic v daljavi in mu je mraz ohromil pljuča ter so mu v ušesih zazveneli kriki iz davnih spominov, je spoznal, da se ne bo mogel braniti. Vso moč svoje volje je moral vložiti v to, da se je sploh zganil in zbežal ter morakvarje pustil lebdeti med bunkeljni. Ti jih resda niso videli, a nedvomno so občutili obup, ki ga odvratna bitja sejejo okoli sebe. "Torej smo še zmeraj brez hrane." "Ne sitnari, Ron!" je revsknila Hermiona. "Harry, kaj se je zgodilo? Kako to, da nisi mogel priklicati varuha? Včeraj si ga z lahkoto!" "Ne vem." Sedel je na enega Perkinsovih nizkih naslanjačev in iz trenutka v trenutek ga je postajalo bolj sram. Počutil se je, kot bi nečesa v njem preprosto ne bilo več. Vse, kar so opravili prejšnjega dne, se je zdelo tako daleč, kajti zdaj se je obnašal kot trinajstletnik, ki se je edini onesvestil, ko so se z vlakom peljali na Bradavičarko. Ron je brcnil bližnji stol. "Kaj je?" je zarenčal na Hermiono, ko se je ozrla k njemu. "Od lakote me bo še pobralo! Odkar bi skoraj izkrvavel, nisem pojedel drugega kot par mušnic!" "Pa si ti izbori pot med morakvarji," se je oglasil Harry, ki je to razumel kot njemu namenjen očitek. "Saj bi si jo, pa mi manjka pol roke, če mogoče nisi opazil!" "Dober izgovor." "Ej, poslušaj ti..." "Seveda!" je vzkliknila Hermiona in se z dlanjo tlesknila po čelu, s čimer je oba fanta dovolj presenetila, da sta utihnila. "Harry, daj mi medaljon! Dajmo, dajmo," je nepotrpežljivo dodala in tlesknila s prsti, ko se ni takoj zganil, "Skrižven mi daj, še zmeraj ga imaš okoli vratu!" Iztegnila je dlan in fant je zlato verižico potegnil prek glave. V hipu, ko se je ločil od medaljona, se je počutil nekako osvobojen in nenavadno lahek. Da je bil ves slaboten in ga je v želodcu zvijalo, se je zavedel šele zdaj, ko ga je oboje minilo. "Se počutiš bolje?" "Pa še kako!"

"Harry," je pokleknila k njemu in ga nagovorila z glasom, primernim za obisk bolnika na smrtni postelji, "saj se spomniš vsega, kar se je zgodilo, odkar si ga začel nositi?" "Kaj? Seveda!" se je branil. "Jasno, da se vsega spomnim. Menda ne misliš, da me ima Skrižven že v pesti, tako kot je imel Ginny tisti dnevnik?!" "Hm," je rekla in se zazrla v težki medaljon. "No, mogoče ga ne bi smeli imeli pri sebi. Naj bo kje v šotoru." "Odpade," jo je odločno zavrnil. "Če ga izgubimo ali nam ga kdo ukrade..." "Oh, prav, no," je zavzdihnila, si obesila verižico okoli vratu in ga pospravila na varno za srajco. "Ampak nosili ga bomo izmenjaje, da pri nobenem ne bo predolgo." "Krasno," se je razdraženo oglasil Ron. "To smo torej uredili. Bi zdaj lahko, prosim, šli po hrano?" "Prav, ampak poiskali jo bomo kje drugje," je odločila Hermiona in pri tem za hip pogledala k Harryju. "Tukaj nima smisla ostati, če je v mestu cela vojska morakvarjev." Nazadnje so se odločili prenočiti na travniku neke samotne kmetije, na kateri so prišli do kruha in jajc. "Nihče ne more reči, da smo kradli, a ne?" je zaskrbljeno vprašala Hermiona, ko so se izdatno zalagali z umešanimi jajci in toastom. "Saj sem pred kurnikom pustila denar." Ron je zavil z očmi in polnih lic dejal: "Er-mo-na, ne-aj se, no, se-irati. Spro-ti se!" Ko so bili prijetno siti, se je ozračje v šotoru sprostilo kar samo od sebe - na prepir zaradi morakvarjev so tistega večera v smehu pozabili, in ko je Harry prevzel prvo od treh nočnih straž, je bil prav dobre volje. Celo prihodnost se mu ni več zdela tako brezizhodna. Tako so se prvič soočili z dejstvom, da je poln želodec predpogoj za dobro razpoloženje, kajti prazen pomeni mračno vzdušje in prepir. Harryja je to še najmanj presenetilo, saj je pri Dursleyjevih občasno skoraj stradal. Tudi Hermiona je solidno prenašala večere, ko jim je uspelo priti zgolj do plesnivih piškotov ali jagodičevja, saj je bila samo nekoliko hitreje razdražljiva kot običajno in se je rada pogreznila v strogo tišino. Toda Ron je bil vsak dan navajen prejeti tri slastne obroke, ki so mu jih na Bradavičarki prijazno priskrbeli hišni vilinci, doma pa mama, in lačen je postal precej nerazumen in togoten. Kadar je ob pomanjkanju hrane prišel še na vrsto, da nosi Skrižven, pa je bil resnično neznosen. "Kam zdaj?" je postal njegov refren. Sam je bil povsem brez idej in od prijateljev je pričakoval, da se bosta domislila česa pametnega, medtem ko je on kje čemel in obupaval nad pičlimi zalogami hrane. Harry in Hermiona sta tako brez uspeha ure in ure razpravljala, kako bi našli druge Skrižvne in uničili tistega, ki so si ga že priborili, pri tem pa sta se začela vedno bolj ponavljati, saj se niso dokopali do nobene nove sledi. Ker je Dumbledore Harryju rekel, da je Mrlakenstein po njegovem skril Skrižvne na tistih krajih, ki so mu kaj pomenili, sta v slogu žalobnih litanij venomer znova odžebrala imena vseh postaj v življenju Mojstra črne magije, za katere sta vedela. Sirotišnica, v kateri se je rodil in odraščal, Bradavičarka, njegova šola, trgovina Pri Dawcu in Klawcu, kjer se je zaposlil po končanem šolanju, in nazadnje Albanija, kjer je preživel leta svojega izgnanstva: to so bila izhodišča njunemu nadaljnjemu tuhtanju. "Ja, pojdimo v Albanijo. Saj nam ne bo vzelo več kot eno popoldne, da preiščemo celo državo," je zajedljivo pripomnil Ron.

"Tam gotovo ni skril nobenega Skrižvna. Pet jih je naredil, še preden je pobegnil, in Dumbledore je bil prepričan, da je kača šesti," je rekla Hermiona. "Zanjo pa vemo, da ni v Albaniji, saj je zmeraj pri Mrla..." "Te nisem prosil, da ne izgovarjaj njegovega imena?!" "Dobro, no! Kača je običajno pri Saj Veš Kom - si zdaj srečen?" "Ne pretirano." "Pri Dawcu in Klawcu jih po mojem tudi ni skrival," je menil Harry, ki je to teorijo zagovarjal že večkrat, a je spet prišel z njo na plano, da bi prekinil hudo neprijetno tišino. "Dawec in Klawec sta strokovnjaka za coprniške predmete, Skrižven bi gotovo takoj prepoznala." Ron je zdolgočaseno zazehal. Harryja je prijelo, da bi mu nekaj vrgel v glavo, in zato je raje hitro nadaljeval: "Še zmeraj pa mislim, da je enega skril na Bradavičarki." Hermiona je zavzdihnila. "Ampak Dumbledore bi ga vendar našel, Harry!" Fant je ponovil svoj znani argument. "Dumbledore si nikdar ni domišljal, da pozna vse skrivnosti Bradavičarke natanko to mi je enkrat rekel. Resno, izmed vseh krajev, v katerih bi si želel Mr..." "Ej!" "Saj vesta kdo, okej?!" je zatulil Harry, ki ni več prenesel Ronovega sitnarjenja. "Če obstaja kakšen kraj, ki Saj Vesta Komu kaj pomeni, je to Bradavičarka!" "Oh, daj no," se mu je posmehnil rdečelasec. "Njegova šola?" "Ja, njegova šola! Bila mu je prvi pravi dom, tam se mu je potrdilo, da je nekaj posebnega, pomenila mu je vse na tem svetu, in celo ko jo je zapustil..." "Saj zdaj govorimo o Saj Veš Kom, a ne? Ne, recimo, o tebi?" se je pozanimal Ron. Poigraval se je z verižico, na kateri mu je za vratom visel Skrižven, in Harryja je obšla silna želja, da bi ga enostavno zadavil. "Povedal si nama, da je Saj Veš Kdo Dumbledorja po zaključku šolanja prosil za službo," se je hitro oglasila Hermiona. "Ja," je pritrdil Harry. "In Dumbledore je bil prepričan, da se hoče vrniti samo zato, ker išče ustrezen predmet, po možnosti nekdanjo lastnino še enega izmed ustanoviteljev šole, ki bi ga spremenil v Skrižven?" "Ja," je spet prikimal. "Ampak službe vendar ni dobil," je zaključila Hermiona. "Tako ni imel priložnosti, da bi tak predmet našel in ga skril na šoli!" "Dobro, tudi prav," se je vdal Harry. "Pozabi na Bradavičarko." Ker niso imeli drugih sledi, so odpotovali v London, da bi pod plaščem nevidnosti poiskali sirotišnico, v kateri je odraščal Mrlakenstein. Hermiona se je vtihotapila v arhiv, v katerem je v starih dokumentih odkrila, da so jo že pred leti podrli. Tako so obiskali zemljišče, na katerem je stala. Pred njimi se je dvigovala stolpnica s poslovnimi prostori. "Lahko bi pokusili kopati okoli temeljev," je ne ravno navdušeno predlagala Hermiona. "Tukaj Skrižvna gotovo ni," se je namrdnil Harry. To mu je bilo jasno že prej: iz sirotišnice si je Mrlakenstein vendar želel čim prej pobegniti in zato delčka svoje duše nikakor ne bi skril v njej. Dumbledore je Harryju nadalje jasno dal vedeti, da so morala biti skrivališča za Mojstra črne magije dovolj veličastna oziroma je v njih videl nekaj mističnega. To pusto in sivo zakotje Londona pa je bilo nekaj čisto drugega od

Bradavičarke, Ministrstva ali zgradbe, kakršna je bil Gringott, čarovniška banka s srebrnimi vrati, tlakovana z marmorjem. Čeprav se niso domislili ničesar novega, so se selili po podeželju in v skrbeh za lastno varnost so šotor vsak večer postavili na drugem mestu. Ob jutrih so se za sabo potrudili zakriti čisto vse sledi, potem pa so se odpravili iskat drug samoten in odročen kraj, se izdejanjali v gozdove, pod senčnate previse obalnih pečin, na škrlatna vresišča, na gorska pobočja, porasla s koščeničico, in enkrat v zatišen prodnat zaliv. Vsakih dvanajst ur je Skrižven prešel k drugemu od trojke, kot bi se šli upočasnjeno in sprevrženo različico igre gnilo jajce - tisti, pri katerem je medaljon obstal, se je pol dneva krivil pod težo strahu in skrbi. Harryja je v brazgotini pogosto ščemelo in opazil je, da do tega prihaja najpogosteje takrat, ko je Skrižven pri njem. Včasih se ni mogel zadržati, da se ne bi zdrznil od bolečine. "Kaj je? Kaj si videl?" je takoj hotel vedeti Ron, če je opazil, da se je prijatelj skremžil. "Tisti obraz," je vsakič zamrmral Harry. "Taisti obraz. Obraz tatu, ki je Gregoroviču nekaj ukradel." Ron se ob takšnem odgovoru ni trudil prikriti, kako je razočaran. Harryju je bilo jasno, da bi rad izvedel kaj o svoji družini ali drugih članih Feniksovega reda, toda vseeno je bil malo užaljen, kajti prijatelj se je vedel, kot bi ga imel za televizor! Videl je pač samo tisto, o čemer je razmišljal Mrlakenstein, in ni se mogel naravnati na prijatelju ljubši kanal! A kakor koli, Mojster črne magije je očitno kar naprej tuhtal o neznanem mladeniču s prešernim obrazom, in - v to je bil Harry prepričan - tudi Mrlakenstein ni vedel, kako mu je ime in kje se nahaja. Harryja je tako v brazgotini žgalo pogosto in trpinčila ga je podoba veselega, svetlolasega mladeniča. A sčasoma se je znamenja bolečine ali nelagodja naučil prikriti, kajti na sleherno omembo tatu sta se zdaj skrajno nepotrpežljivo odzvala oba prijatelja. Saj, kako bi jima to zameril, ko pa so si vsi tako želeli najti sled za katerim od preostalih Skrižvnov. Ko so se dnevi razvlekli v tedne, je Harry začenjal sumiti, da si imata Ron in Hermiona o njem povedati marsikaj, če ga le ni zraven. Kar nekajkrat sta nenadoma obmolknila, čim je prišel v šotor, in dvakrat ju je zalotil, da sta nekoliko stran stikala glave ter drug drugemu nekaj naglo dopovedovala. Obakrat sta utihnila, takoj ko sta ga opazila, in se hitro začela pretvarjati, da pridno nabirata les oziroma gresta po vodo. Dozdevalo se mu je, da bi se po njunem morali lotiti naloge, pri kateri sta se mu odločila pomagati, ne pa takole brezciljno pohajkovati; verjetno sta bila prej prepričana, da ima skrivni načrt, s katerim ju bo ob primernem trenutku seznanil. Ron vsekakor ni prikrival, kako slabe volje je, in Harry se je začenjal bati, da je nad njim razočarana tudi Hermiona. V obupu se je poskusil spomniti, kje bi lahko bili Skrižvni, a misli so se mu vedno znova vračale k Bradavičarki. Ker se ta prijateljema še vedno ni zdela verjetno skrivališče, je nehal omenjati tudi njo. Potovali so po podeželju, na katerega se je začenjala zgrinjati jesen: zdaj so si šotor pogosto postavili na plasti odpadlega listja. Morakvarskim meglicam so se pridružile povsem običajne in tudi dež ter veter nista prispevala k boljšemu razpoloženju. Dejstvo, da Hermiona postaja vedno večji strokovnjak za nabiranje gob, ni moglo nadomestiti občutka osamljenosti, pomanjkanja družbe drugih ljudi in novic o tem, kaj se dogaja v vojni proti Mrlakensteinu. "Moja mama," je zanergal Ron nekega večera, ko so sedeli v šotoru, postavljenem ob rečnem bregu, nekje v Walesu, "zna hrano pričarati iz nič."

Čemerno je dregnil v nekoliko zažgane koščke ribe na svojem krožniku. Harry se je samodejno ozrl k njegovemu vratu, in kot je pričakoval, je na njem opazil lesket zlate verižice Skrižvna. Tako se je zadržal in ga ni nadrl, saj je vedel, da bo boljše volje, čim si ga bo lahko snel. "Tvoja mama hrane pač ne more pričarati iz nič," ga je zavrnila Hermiona. "Tega ne zmore nihče. Hrana je prva izmed petih Poglavitnih izjem Marellinega zakona elementarnega spreminjanja ob..." "Pa daj, govori tako, da te bo kdo lahko razumel!" jo je prekinil Ron in si izmed zob izvlekel ribjo koščico. "Hrane ne moreš ustvariti iz nič! Lahko jo prikličeš, če veš, kje je, lahko ji spremeniš obliko, jo pomnožiš, ko jo že imaš..." "No, da ne bi pomnožila tehle rib, ogabne so," jo je še enkrat odrezal Ron. "Harry je ribo ujel, jaz pa sem jo spekla, kot sem jo najbolje znala! In mimogrede: opazila sem, da kuham zmeraj jaz. Najbrž zato, ker sem punca, kaj?!" "Ne! Ti kuhaš, ker naj bi ti šlo čaranje najbolje od rok!" ji je takoj vrnil. Vrglo jo je pokonci, da so koščki pečene ščuke z njenega kositrnega krožnika poleteli na tla. "Jutri lahko kuhaš ti, Ron, ti lahko poiščeš vse mogoče sestavine in poskušaš sčarati kaj, kar se ti bo zdelo vredno pojesti. Jaz pa bom sedela tukaj, se kremžila in težila, da boš videl, kako zoprno..." "Tišina!" je vzkliknil Harry, skočil na noge in proti njima iztegnil dlani. "Resno, Hermiona, molči!" Prijateljica je bila od ogorčenja čisto iz sebe. "Kako lahko potegneš z njim, ko pa komaj kdaj pomaga ku..." "Hermiona, bodi vendar tiho, nekaj sem slišal!" S še vedno dvignjenimi rokami, kot bi jima hotel z njimi zapreti usta, je pozorno napenjal ušesa. Potem, prek šumenja in klokotanja temne reke ob njih, pa je spet zaslišal glasove. Ozrl se je k zahrbtovidu. Miroval je. "Saj si nas obdala z vuhvatto, kajne?" je zašepetal Hermioni. "Vse uroke sem izvedla," mu je prav tako šepetaje odvrnila. "Vuhvatto, čarovnije za odganjanje bunkeljnov, iluzionistične, vse. Ne bi nas smeli slišati ali videti, ne glede na to, kdo so." Po strmem, gozdnatem pobočju, ki je vodilo na ozki breg, ob katerem so si postavili šotor, se je očitno spuščalo več ljudi; o tem so pričali občasni zdrsi in kotaljenje kamnov, prasketanje in pokljanje suhljadi. Trojka je segla po palicah in napeto prisluškovala. Uroki, s katerimi so se obdali, bi morali zadoščati in bunkeljni ter običajni čarovniki jih v skoraj popolni temi nikakor ne bi smeli opaziti. Če gre za Jedce smrti, pa bo njihova obramba morda doživela svoj prvi preizkus... Ko so neznanci prispeli do rečnega brega, je bil njihov pogovor glasnejši, a nikakor razločnejši. Harry je ocenil, da so prišleki manj kot deset metrov stran, toda zaradi nagle reke v to ni mogel biti popolnoma prepričan. Hermiona je naglo segla po torbici in hitro pobrskala po njej. Čez trenutek je iz nje privlekla tri ušesne podaljške in dva je vrgla prijateljema, ki sta si tanko vrvico kožne barve brez pomisleka vtaknila v uho, drugi konec pa spustila skozi vhod v šotor. Le nekaj sekund zatem je Harry zaslišal utrujen moški glas. "Tukaj bomo gotovo prišli do kakšnega lososa. Ali pa je še prezgodaj? Accio losos!" Razleglo se je nekaj glasnih pljuskov, nato pa tleskanje ribjih repov, ki so udarjali po kamenju. Nekdo je zadovoljno zagodel in Harry si je vrvico ušesnega

podaljška zatlačil globlje v uho. Ob šumenju reke je razločil še več glasov, a govorili niso v katerem izmed njemu znanih človeških jezikov. Besede so bile grobe, nemelodične in grlene, Harryju pa se je tudi zdelo, da sliši dva glasova; eden je bil nekoliko bolj globok in počasnejši od drugega. Onstran platna so oživeli plameni in med njimi ter šotorom so zaplesale velike sence. Kmalu je k trojki zapuhtel tudi slasten vonj po pečenem lososu. Potem pa so zaslišali rožljanje pribora in krožnikov in oglasil se je moški, ki so ga slišali govoriti že prej. "Kremplack, Kridlan, izvolita!" Goblina sta! je Hermiona zgolj z ustnicami sporočila Harryju in ta je prikimal. "Hvala," sta se zahvalila goblina. "No, kako dolgo ste vi trije torej že na begu?" je vprašal nov glas, blag in prijazen. Harryju se je zdel nekako znan in pripisal bi ga kakšnemu moškemu z okroglim trebuščkom in vedrim obrazom. "Šest tednov... sedem... Pozabil sem že," je povedal utrujeni možak. "Prvih nekaj dni sem bil sam, potem pa sem srečal Kremplacka in odločila sva se združiti moči. Nazadnje se nama je pridružil še Kridlan. Lepo je imeti malo družbe." Temu je sledila tišina, med katero so noži škripali po krožnikih in so se kositrne skodelice dvigale k ustom ter spet obmirovale na tleh. "Zakaj pa si šel od doma ti, Ted?" je končno vprašal taisti utrujeni moški. "Vedel sem, da bodo prišli pome," je pojasnil blagoglasni Ted in Harryju se je takrat posvetilo: to je bil vendar Tangin oče! "Prejšnji teden sem slišal, da so Jedci prišli na naš konec, in tako je bil skrajni čas za odhod. Nalašč se nisem hotel registrirati za čarovnika bunkeljskega porekla, veste, zato mi je bilo tudi jasno, da bodo slej ko prej prišli pome. Moji ženi ne bi smelo biti hudega, čistokrvna je. Potem pa sem srečal Deana... Tega je že nekaj dni, kajne, sinko?" "Ja," je pritrdil spet tretji drug in prijatelji so se spogledali, tiho, a vsi iz sebe od razburjenja. Povsem prepričani so bili namreč, da so prepoznali glas Deana Thomasa, prijatelja iz Gryfondoma. "Tvoji starši so bunkeljni, kaj?" je vprašal prvi možak. "Nisem prepričan," je odvrnil Dean. "Oči je pustil mami, ko sem bil še čisto majhen. Ampak nobenega dokaza nimam, da je bil čarovnik." Temu je sledila tišina, med katero so se ubežniki posvetili lososu. Potem se je spet oglasil Ted. "Moram reči, Dirk, da sem bil prav presenečen, ko sem naletel nate. Prijetno, se razume, a vseeno presenečen. Govorilo se je vendar, da so te prijeli." "Res so me," je pritrdil Dirk. "Bil sem že na poti v Azkaban, ko sem se odločil, da poskusim pobegniti. Rewo sem ohromil in mu ukradel metlo. Bilo je lažje, kot bi si mislil, po mojem trenutno ni povsem pri sebi, čisto možno je, da so ga zdelali z urokom zmede. Če so ga res, bi z veseljem segel v roko čarovniku, ki je to storil, gotovo mi je rešil življenje." Spet so bili nekaj časa tiho, ogenj je prasketal in reka je šumela dalje. Potem je Ted vprašal: "Kako pa, da sta na begu vidva? Vtis sem imel, da so goblini v splošnem na Saj Vesta Čigavi strani." "Imeli ste napačen vtis," je dejal tisti z višjim glasom. "Goblini se nismo postavili na nikogaršnjo stran. To je čarovniška vojna." "Zakaj se potem skrivata?" "Jaz sem ocenil, da bi bilo to preudarno," je povedal goblin z globljim glasom. "Ker sem zavrnil predrzno zahtevo, mi je bilo jasno, da je moja oseba v nevarnosti." "Kaj pa so hoteli od vas?"

"Naložili so mi nalogo, ki ne pritiče dostojanstvu goblina," je odvrnil, pri čemer je postal njegov glas bolj grob in mnogo manj človeški. "Saj nisem hišni vilinec." "In vi, Kremplack?" "Razlog je podoben," je odvrnil goblin z višjim glasom. "Gringott je bil do zdaj zgolj v naši domeni, a temu ni več tako, in ni ga čarovnika, ki bi bil moj gospodar." Temu je mrmraje v brado dodal nekaj v gobljuvščini in Kridlan se je zarežal. "Zakaj pa se smejete?" je vprašal Dean. "Rekel je," mu je odgovoril Dirk, "da tudi ni čarovnika, ki ne bi bil slep." Temu je sledilo nekaj trenutkov tišine. "Ne razumem," je nazadnje rekel Dean. "Preden sem odšel, sem se jim malce maščeval," je pojasnil Kremplack. "Bravo, tako ravna pravi mož... mislim goblin," se je hitro popravil Ted. "Ste uspeli kakšnega Jedca zapreti v enega starih, strogo varovanih trezorjev?" "Če bi ga, se s tistim mečem ne bi prebil iz njega," je odvrnil Kremplack. Kridlan se je spet zasmejal in tudi Dirk se je suho zahahljal. "Z Deanom vam ne slediva, verjetno zato, ker nama manjka neki bistven podatek," jih je prijazno opozoril Ted. "Potem sta na boljšem kot Robaus Raws - tudi njemu nekaj manjka, pa se tega sploh ne zaveda!" se je spet pošalil Kremplack in oba goblina sta se temu glasno zakrohotala. Harry je plitvo dihal, tako je bil razburjen: s Hermiono sta zijala drug v drugega in napenjala ušesa, da jima ne bi kaj ušlo. "Nisi slišal, kaj se je zgodilo na Bradavičarki, Ted?" je vprašal Dirk. "Kako je nekaj študentov iz Rawsovega kabineta poskušalo ukrasti Gryfondomov meč?" Harryju je bilo, kot bi se skozenj pognal električni tok, da se je ves naježil in povsem otrpnil. "O tem ne vem ničesar," je priznal Ted. "Članka o takšnem podvigu Novice pač niso objavile, kaj?" "Kajpada ne," se je zahahljal Dirk. "Zanj sem izvedel od Kremplacka, ta pa od Billa Weasleyja. Saj veste, v banki dela, in med študenti, ki so hoteli izmakniti meč, je bila tudi njegova sestra." Harry se je ozrl k Hermioni in Ronu, ki sta se ušesnega podaljška oklepala kot rešilne vrvi. "Skupaj z nekaj prijatelji je vdrla v Rawsov kabinet in razbila stekleno vitrino, v kateri je bil meč menda spravljen. Raws jih je ujel, ko so ga poskusili odtihotapiti po stopnišču." "Ah, ti so iz pravega testa!" je vzkliknil Ted. "Kaj pa so mislili storiti z njim? Nabosti nanj Saj Veste Koga? Ali pa mogoče kar Rawsa?" "Ne glede na to, kaj so z njim nameravali, se je Rawsu posvetilo, da meč pri njem ni na varnem," je povedal Dirk. "Nekaj dni kasneje, verjetno, ko mu je to dovolil Saj Veste Kdo, ga je poslal v London, da bi nanj pazili v Gringottu." Goblina sta se spet zasmejala. "Še zmeraj ne razumem, kaj je pri tem tako smešnega," je rekel Ted. "Ponaredek je!" je zagolčal Kremplack. "Pa ne Gryfondomov meč!" "O, ja. Kopija je - izvrstna, vsekakor -, a izdelal jo je čarovnik. Pravi meč so pred stoletji skovali goblini in ima lastnosti, ki jih poseduje samo naše orožje. Kjer koli resnični meč že je, v trezorju Gringotta ga ni." "Razumem," je prikimal Ted. "In domnevam, da se tega Jedcem niste trudili razlagati."

"Nisem imel razloga, da bi jih obremenjeval s takšno malenkostjo," je samovšečno odvrnil Kremplack in tokrat sta se skupaj s Kridlanom in Dirkom zasmejala tudi Ted in Dean. Harry je zaprl oči, tako močno si je želel, da bi kdo od ubežnikov zastavil vprašanje, ki bi ga najraje sam. In čez komaj nekaj trenutkov - njemu se je zdelo, da je minila cela večnost - mu je Dean ustregel. Konec koncev je bil (ko se je Harry tega spomnil, ga je kar malo streslo) Ginnyjin bivši. "Kaj pa se je zgodilo z Ginny in ostalimi? S študenti, ki so hoteli ukrasti meč?" "Oh, kaznovani so bili, nedvomno okrutno," je brezbrižno odvrnil Kremplack. "Ampak zdaj je z njimi vse v redu, kajne?" je hitro vprašal Ted. "Otroke Weasleyjevih je vendar doletelo že dovolj hudega." "Kolikor je meni znano, resnejših poškodb niso utrpeli," je dejal goblin. "Hvala bogu," se je razvedril Ted. "No, glede na Rawsov sloves smo pravzaprav lahko srečni, da so sploh še živi." "Torej mislite, da je tako, kot pravijo, Ted?" je vprašal Dirk. "Da je Dumbledorja ubil Raws?" "Kdo pa drug," je pritrdil. "In vi menda ne bi tako mirno sedeli pred mano, če bi hoteli reči, da je imel s tem kaj opraviti Potter?" "Dandanašnji je težko vedeti, čemu verjeti," je zamrmral Dick. "Potterja poznam," se je oglasil Dean. "In po mojem je on res tisti - Izbrani, ali kakor koli ga že kličejo." "Številni bi radi verjeli, da je, sine," je rekel Dirk. "Tudi jaz. A kje je? Očitno se nekje skriva, čeprav bi mnogi pričakovali kaj drugega: da se bo boril, zbral okoli sebe upornike. In, veste, Novice so ga kar prepričljivo prikazale v slabi luči..." "Novice?!" se je posmehnil Ted. "Če verjamete njihovim neumnostim, si zaslužite, da vam lažejo. Ne, ne, kako je v resnici, boste izvedeli samo v Razkrito." Zdelo se je, da je Dirk pogoltnil ribjo koščico, kajti začel je divje kašljati in se daviti, nakar ga je nekdo krepko potolkel po hrbtu. Končno je izdavil: "Ruzkrito?! Da bi bral neumnosti, ki jih stresa Xeno Liupka?" "Njegova revija zadnje čase ni več tako abotna," ga je zavrnil Ted. "Kar preberite si kakšen članek. Xeno natisne vse, kar v Novicah ,spregledajo', in v zadnji izdaji ni bilo ene same besede o švedrorogih šmrčikih. Seveda, samo vprašanje časa je, kdaj ga bodo uspeli utišati. Kajti v vsakem uvodniku poudari, da bi morali čarovniki, ki so proti Saj Ueste Komu, priskočiti na pomoč Harryju Potterju, če mu le morejo." "Fantu, ki je izginil z zemeljskega obličja, je težko pomagati," je menil Dirk. "Glejte, kaj ni izjemen dosežek že to, da ga še vedno niso ujeli?" ga je opomnil Ted. "Jaz se rade volje zgledujem po njem. Saj prav zato se vendar skrivamo - da bi ostali svobodni -, mar ne?" "No, ja, glede tega se moram strinjati z vami," je utrujeno pristal Dirk. "Išče ga celo Ministrstvo s svojimi ovaduhi vred, tako da bi ga res morali že zdavnaj pospraviti. Po drugi strani pa: kdo lahko zatrdi, da ga niso ubili, a tega nočejo obešati na veliki zvon?" "Oh, ne govorite tako," je zamrmral Ted. Temu je sledila dolgotrajna tišina, ki jo je motilo zgolj rožljanje nožev in vilic. Ko so spet spregovorili, so se pomenili o tem, ali naj spijo na rečnem bregu ali naj se pomaknejo višje v gozd. Ker so se odločili, da bodo pod drevesi bolj varni, so pogasili ogenj, nato pa so se povzpeli po strmini in njihovi glasovi so izginili v daljavi.

Harry. Ron in Hermiona so ušesne podaljške potegnili v šotor. Harry, ki mu je bilo med prisluškovanjem zmeraj težje ostati tiho, zdaj ni mogel reči več kot: "Ginny... Meč..." "Vem!" je vzkliknila Hermiona. Pognala se je za svojo torbico in tokrat se je z roko zakopala vanjo vse do pazduhe. "Aha... tukaj... je..." je izdavila skozi stisnjene zobe, ko je vlekla na plano nekaj, kar je bilo očitno pospravljeno v neznanskih globinah. Počasi se je prikazal bogato okrašeni okvir slike. Harry ji je pohitel pomagat. Ko sta portret Phineasa Tezacka končno potegnila ven, je Hermiona vanj hitro uperila palico. "Če so pravi meč zamenjali s ponaredkom, dokler je bil še v Dumbledorjevem kabinetu," je sopla, ko sta sliko naslonila na šotorsko platno, "potem je Phineas Tezack to videl. Saj visi tik ob vitrini!" "Razen če je spal," je pripomnil Harry, toda vseeno je zadržal dih, ko je prijateljica pokleknila pred prazno platno - palico je še zmeraj usmerjala naravnost vanj -, se odkašljala, potem pa zaklicala: "Phineas? Phineas Tezack?" Zgodilo se ni prav nič. "Phineas Tezack?" je ponovila. "Profesor Black? Bi lahko govorili z vami? Prosim?" ",Prosim' zmeraj pomaga," je dejal hladen, posmehljiv glas in Phineas Tezack je zdrsnil na sliko. Hermiona pa je takoj vzkliknila: "Zakritus!" Prek Phineasovih bistrih, temnih oči se je naslikala preveza, da se je zaletel v okvir in zatulil od bolečine. "Kaj... Kako si drznete?! Kaj se greste?!" "Zelo mi je žal, profesor Black," je odvrnila Hermiona, "a to je nujen varnostni ukrep!" "Nemudoma odstranite ta prostaški dostavek! Odstranite ga, pravim! Uničili boste veliko umetnino! Kje sem? Kaj se dogaja?" "Saj ni važno, kje ste," se je oglasil Harry in Phineas je nemudoma otrpnil in se prenehal ubadati z naslikano prevezo, ki si je tako ali tako ne bi mogel odlepiti z oči. "Sem morda zaslišal glas izmuzljivega gospodiča Potterja?" "Mogoče," je odvrnil Harry, ki je vedel, da bo s tem pri njem vzbudil večje zanimanje. "Za vas imamo nekaj vprašanj... o Gryfondomovem meču." "Ah," je dejal portret, ki je zdaj obračal glavo v vse smeri, da bi morda vendarle ugledal fanta, "ja. Tisti neumni deklič je glede tega ravnal nadvse nerazumno..." "Ti, pazi, kako govoriš o moji sestri!" ga je osorno prekinil Ron. Phineas Tezack je prezirljivo privzdignil obrvi. "Kdo pa je še tam?" je vprašal in spet začel obračati glavo. "Intonacija tega glasu mi ni pogodu! Dekle in njena prijatelja so bili predrzni do skrajnosti. Da kradejo samemu ravnatelju!" "Saj niso kradli," ga je zavrnil Harry. "Meč ni Rawsov." "Pripada pa šoli profesorja Rawsa," je rekel Phineas. "S kakšno pravico si ga je Weasleyjev deklič pravzaprav menil prisvojiti? Doletela ga je zaslužena kazen, tako kot tudi butca Velerita in tisto Liupkovo čudaštvo." "Neville ni butec in Loona ni čudakinja!" je bila ogorčena Hermiona. "Kje sem?" je ponovil profesor Black in se spet začel ruvati s prevezo. "Kam ste me privedli? Čemu ste mi odvzeli mesto v hiši moje rodovine?" "Pustite zdaj to! Povejte raje, kako je Raws kaznoval Ginny, Nevilla in Loono!" je nestrpno zahteval Harry.

"Profesor Raws jih je poslal v Prepovedani gozd, da so onemu telebanu Hagridu pomagali pri nekem opravilu." "Hagrid ni teleban!" je predirno ugovarjala Hermiona. "Ha, Raws je mislil, da jih je s tem kaznoval?!" je vzkliknil Harry. "Ginny, Neville in Loona so se najbrž s Hagridom lepo nasmejali. Prepovedani gozd... Videli so vendar že marsikaj hujšega od Prepovedanega gozda!" Odleglo mu je; bal se je, kaj vse bi jih lahko doletelo, in prepričan je bil, da so jih v najboljšem primeru mučili s kletvijo križanih. "Še nekaj nas zanima, profesor Black," se je znova oglasila Hermiona. "Je mogoče, em, meč iz kabineta odnesel tudi kdo drug? Morda ga je bilo treba očistiti ali kaj jaz vem kaj." Phineas Tezack je spet za trenutek opustil boj s prevezo in se posmehljivo zahahljal. "Ah, vi, od bunkeljnov rojeni..." je dejal. "Orožja, ki so ga izdelali goblini, ni potrebno čistiti, zaostali deklič. Goblinskega srebra se ne prime nič posvetnega, a vase vsrka vse, kar ga krepi." "Hermiona pa že ni zaostala!" se je zdaj razjezil Harry. "Vaše zoprvanje me zlagoma utruja," je odvrnil Phineas. "Morda je čas, da se vrnem v ravnateljev kabinet?" Še vedno s prevezo prek oči je zatipal za okvirjem in se poskušal ob njem odpraviti s slike na tisto, ki je visela na Bradavičarki. Harry se je takrat nečesa domislil. "Dumbledore! Bi nam lahko pripeljali Dumbledorja?" "Kako, prosim?" je vprašal profesor Black. "Dumbledorjev portret - bi ga lahko pripeljali s sabo, sem, na to sliko?" Phineas Tezack se je zasukal v smer, iz katere je prihajal Harryjev glas. "Očitno niso nevedni zgolj tisti, ki imajo bunkeljske starše, Potter. Portreti Bradavičarke se lahko po mili volji obiskujemo, toda šole nikdar ne moremo zapustiti, razen če odidemo na svojo sliko, ki visi nekje drugje. Dumbledore torej ne bi bil zmožen priti sem, ker ste tako neprijetni, pa vam zagotavljam, da vam tudi mojega povratka ni pričakovati!" Harry je nekoliko razočaran opazoval, kako se Phineas s podvojenimi napori poskuša prebiti iz okvirja. "Profesor Black," ga je nagovorila Hermiona, "bi nam lahko, prosim, povedali vsaj to, kdaj so meč nazadnje vzeli iz vitrine. Mislim, preden ga je zmaknila Ginny." Phineas je nepotrpežljivo prhnil. "Kolikor je meni znano, je Gryfondomov meč zadnjič zapustil vitrino, ko je profesor Dumbledore z njim zamahnil po nekem prstanu." Hermiona se je divje zasukala k Harryju. Nobeden izmed njiju pa si ni upal kaj reči vpričo Phineasa, ki je končno našel izhod s slike. "No, pa lahko noč vsem skupaj," je precej pikro dodal profesor Black in že je odkorakal s platna. Ko je bilo na njem videti samo še poslednji košček krajca njegovega klobuka, pa je Harry nenadoma zavpil: "Čakajte! Ste Rawsu povedali, da ste to videli?" Phineasova glava je pokukala nazaj na sliko. "Profesor Raws ima pomembnejše delo, kot da posluša pripovedi o premnogih čudaških kapricah Albusa Dumbledorja. Nasvidenje, Potter!" Tako je dokončno odšel in za njim je ostalo samo temačno ozadje. "Harry!" je vzkliknila Hermiona.

"Ja, vem!" se je razveselil. Ni se mogel zadržati in zmagoslavno je zamahnil s pestjo - na kaj več si sploh ni drznil upati! Nato je zakorakal sem in tja po šotoru, bil je poln energije in pozabil je celo na lakoto. Hermiona je Phineasov portret že tlačila v torbico, ko jo je zapela in odložila, pa se je sijočega obraza zazrla v Harryja. "Meč lahko uniči Skrižvne! Saj si slišal: goblinsko orožje vase vsrka vse, kar ga krepi! Harry, Gryfondomov meč je prepojen z baziliskovim strupom!" "In Dumbledore mi ga ni dal, ker ga je še zmeraj potreboval, da bi uničil medaljon..." "In gotovo mu je bilo jasno, da ga ne boš dobil, če tako napiše v oporoko..." "Zato je izdelal kopijo..." "In ponaredek spravil v vitrino." "Pravega pa je pustil... Kje?" Zrla sta drug v drugega in Harry je imel občutek, da odgovor na to vprašanje visi v zraku med njima, mučno blizu. Zakaj mu Dumbledore tega ni povedal? Ali pa mu v resnici je, le da se mu to takrat ni posvetilo? "Pomisli!" je zašepetala Hermiona. "Pomisli! Kje bi ga lahko pustil?" "Na Bradavičarki že ne," je menil Harry, ki je spet začel korakati sem in tja. "Mogoče kje v Meryascoveeni?" je predlagala. "V Besneči brunarici?" se je domislil. "Tja nihče ne hodi." "Ampak Raws zna priti vanjo, ga ne bi bilo tvegano pustiti tam?" "Dumbledore mu je zaupal," jo je opomnil. "Pa ne dovolj, da bi mu povedal za ponaredek," je rekla Hermiona. "Ja, prav imaš," je prikimal in misel, da Dumbledore le ni povsem zaupal Rawsu, ga je prav razvedrila. "No, je po vajinem torej meč skril daleč stran od Meryascoveene? Kaj misliš ti, Ron? Ron?" Harry se je ozrl. Za trenutek se je začuden vprašal, ali je prijatelj odšel iz šotora, potem pa se mu je posvetilo, da leži v senci spodnjega ležišča njunega pograda. Njegov obraz je bil kamnit. "O, si se le spomnil name, kaj?" je rekel. "Prosim?" Ron je še naprej zrl v posteljo nad sabo. "Kar nadaljujta. Ne pustita se motiti, ko pa se imata tako lepo." Harry se je popolnoma zmeden ozrl k Hermioni, a ta je zmajala z glavo, očitno nič manj osupla kot on. "Kaj je narobe?" je končno vprašal Rona. "Narobe? Nič," je odvrnil prijatelj, ki ga še zmeraj ni hotel pogledati. "Vsaj po tvojem ne." Na platno nad njihovimi glavami je padlo nekaj kapelj. Začenjalo je deževati. "No, ti očitno misliš, da je," je vztrajal Harry. "Bi že izpljunil, kaj te muči?" Ron je zavihtel svoje dolge noge s pograda in sedel. Videti je bil prav zlobne volje in niti malo si ni bil podoben. "Prav, bom pa izpljunil," je rekel. "Ne pričakuj, da bom poskakoval od navdušenja, če moramo zdaj poleg Skrižvnov najti še ta prekleti meč. Spisek stvari, o katerih se ti niti sanja ne, je pač še nekoliko daljši, kot sem mislil." "Se mi ne sanja?" je ponovil Harry. "Meni?" Plop, plop, plop: deževalo je vedno bolj vztrajno in vedno močneje. Kaplje so padale na breg, posut z listjem, na gozd in v reko, žuborečo v temo. Harryja, ki ga je še pred nekaj trenutki prevevalo zmagoslavje, je bilo zdaj groza: Ron je govoril natanko to, kar je sumil in se bal, da se mu plete po glavi.

"Pa ne, da se z vama ne bi imel lepo, kot še nikdar v življenju," je nadaljeval Ron. "Saj veš, glede na to, da mi manjka pol roke, da nimam kaj jesti in mi vsako noč zmrzne rit. Ampak upal sem, da bomo po nekaj tednih tekanja naokrog že kaj spravili skupaj." "Ron," je tiho rekla Hermiona in lahko se je pretvarjal, da je spričo glasnega bobnanja dežja po platneni strehi sploh ni slišal. "Mislil sem, da veš, v kaj se boš spustil," se je nazadnje oglasil Harry. "Ja, tudi jaz sem mislil, da vem." "Kaj natanko te torej pri tej stvari grize?" ga je vprašal mladi čarovnik, v katerega bran je zdaj stopala jeza. "Si mislil, da bomo spali v hotelih s petimi zvezdicami? Našli vsak teden kakšen Skrižven ali dva? Si mislil, da boš do božiča že spet pri mamici?" "Mislila sva, da veš, kaj delaš!" je zavpil Ron in vstal. "Mislila sva, da ti je Dumbledore povedal, kaj moraš narediti, mislila sva, da imaš vsaj kakšen približen načrt!" "Ron!" je vzkliknila Hermiona, tokrat dovolj močno, da je preglasila grmenje dežnih kapelj nad njihovimi glavami. A tudi tokrat se ni zmenil zanjo. "No, res mi je žal, da sem te razočaral," je mirno odvrnil Harry, čeprav ga je Ron s tem zelo prizadel. "Z vama sem bil vedno odkrit in povedal sem vama vse, kar sem izvedel od Dumbledorja. In če nisi opazil, smo en Skrižven našli..." "Ja, in še tega ne moremo uničiti, kaj šele, da bi prišli do ostalih, ali lepše povedano: prav za en drek nam gre!" "Snemi medaljon, Ron," je z nenavadno visokim glasom rekla Hermiona. "Prosim, snemi ga. Če ga ne bi nosil že ves dan, ne bi tako govoril." "O, pa bi," jo je zavrnil Harry, ki za Ronovo vedenje ni videl nobenega opravičila. "Mislita, da nisem opazil, kako si za mojim hrbtom zmeraj nekaj šepetata? Mislita, da nisem uganil, o čem se pogovarjata?" "Harry, saj se nisva..." "Ne laži!" je Ron zavpil nanjo. "Tudi ti si to rekla, tudi ti si rekla, da si razočarana! In mislila si, tudi to si rekla, da ima vsaj kakšen približen načrt..." "Pa ne na ta način! Harry... Tega res nisem rekla tako, no," je zajokala. Dež je tolkel po šotoru, solze so tekle po Hermioninem obrazu in navdušenje izpred nekaj minut je izpuhtelo, kot bi ga sploh ne bilo; kratkotrajni ognjemet je zažarel in ugasnil, za njim pa so ostali tema, vlaga in mraz. Gryfondomov meč je bil skrit bog ve kje in oni so bili zgolj trije najstniki, ki niso uspeli dokončati niti svoje prve naloge. "Kaj potem sploh še počneš tukaj?" se je Harry obrnil k Ronu. "Dobro vprašanje," je odvrnil. "Pa pojdi domov." "Mogoče bom res šel!" je zavpil Ron in napravil nekaj korakov proti Harryju, ki pa se ni umaknil. "Nisi slišal, kaj so rekli o Ginny? Ampak, jasno, ona je zate navaden podganji prdec, to si mi dal vedeti že zdavnaj! In sploh, saj so morali samo v Prepovedani gozd, slavni Harry Potter je preživel marsikaj hujšega, a ne?! Briga ga, kaj se je z njo zgodilo tam! Ampak mene pač; če so gospod Potter pozabili na tiste orjaške pajke in druge blesarije, ki..." "Reči sem hotel samo... V Gozd vendar ni šla sama, tudi Hagrid je bil zraven..." "Ja, saj te razumem: briga te! In za ostalo mojo družino, jasno, tudi! ,Otroke Weasleyjevih je doletelo že dovolj hudega', to si najbrž preslišal, a ne?!" "Ne, seveda nisem..."

"Pa se ti ni dalo utrujati s tem, kaj naj bi to pomenilo!" "Ron!" se je Hermiona postavila mednju. "Po mojem to ne pomeni, da se je zgodilo kaj novega, nekaj, za kar še nismo slišali. Pomisli: Billu so ostale na obrazu brazgotine, zdaj je gotovo tudi veliko ljudi že videlo, da je George brez ušesa, in ti naj bi zaradi glivičnega ožiga ležal na smrtni postelji. Prepričana sem, da je to tudi vse..." "A, kar prepričana si, kaj? No, seveda, potem pač ne bomo več izgubljali časa s tuhtanjem o tem, kako je z mojimi! Jasno, vidva imata svoje starše lepo na varnem..." "Moji starši so mrtvi!" je zatulil Harry. "Moji pa vsak čas bodo!" je zavpil Ron. "Potem pa pojdi!" je zarjovel Harry. "Vrni se k njim, pretvarjaj se, da si prebolel ožig, in mamica ti bo kaj skuhala in..." Ron se je nenadoma zganil in Harry se je odzval z isto kretnjo. Toda še preden sta palici pogledali iz žepov, je Hermiona dvignila svojo. "Hitinium!" je zaklicala in med njima s Harryjem na eni strani ter Ronom na drugi se je razširil neviden ščit, da so bili prisiljeni stopiti nekaj korakov vsaksebi. Toda fanta sta vsak s svoje strani prozorne pregrade zijala drug v drugega, kot bi se prvič zares videla. Harryja je razjedala jeza; med njim in Ronom je bilo vsega konec. "Skrižven pusti tukaj," mu je rekel. Ron si je verižico silovito potegnil prek glave in vrgel medaljon na bližnji stol. Nato se je zasukal k Hermioni. "Kaj pa ti?" "Kako to misliš?" "Boš ostala, ali kaj?" "Če bom..." Videti je bila čisto iz sebe. "Ja... Ja, ostala bom pri Harryju, Ron, obljubila sva mu, da bova šla z njim, mu pomagala..." "Razumem. Njega si izbrala." "Ron, ne... Prosim... Vrni se! Vrni se!" Zaustavil jo je njen lastni oklopni urok. Ko ga je končno preklicala, pa je Ron že izginil v temo. Vseeno je pohitela za njim. Harry je obstal, negibno in tiho je poslušal, kako ihti in ga kliče. Čez nekaj minut se je vrnila in premočeni lasje so se ji lepili na obraz. "Ni ga več. Izdejanil se je." Sesedla se je na stol, se zvila v klobko in zajokala. Harry je bil kot omamljen. Sklonil se je, pobral Skrižven in si ga nadel okoli vratu. Z Ronovega ležišča je potegnil odeje in jih vrgel prek Hermione. Nato je splezal na svojo posteljo, se zazrl v temno platneno streho in prisluhnil bobnanju dežja.

Šestnajsto poglavje Godricov Dol Ko se je Harry naslednjega dne zbudil, je trajalo nekaj sekund, preden se je spomnil, kaj se je zgodilo. Potem si je prigovarjal, kot bi si otrok, da so bile to le sanje, da je Ron še vedno v šotoru in sploh ni odšel. Toda čim je zasukal glavo, je pod sabo zagledal prazno ležišče. Bilo je kakor truplo, tako je k sebi vleklo njegov pogled.

Končno ga je odvrnil, skočil s pograda in ni se več ozrl k njemu. Hermiona, ki je imela polne roke dela s pripravo zajtrka, pa mu ni zaželela dobro jutro, in ko je stopil mimo nje, se je obrnila stran. Ni ga več, si je rekel. Ni ga več. Ko se je umival in se oblačil, si je to neprestano govoril, kot da bi lahko s ponavljanjem otopil pretresene misli. Ni ga več in ne bo se vrnil. Tega se je Harry še kako dobro zavedal, kajti čim bosta zapustila rečni breg, bo zaradi varovalnih urokov preprosto nemogoče, da bi ju spet našel. Zajtrk sta pojedla v tišini. Hermiona je imela oči zatekle in rdečkaste, videti je bilo, da sploh ni spala. Nato sta začela pospravljati, pri čemer se je prijateljica več kot očitno obirala. Jasno mu je bilo, zakaj se želi čim dlje zadržati ob reki; večkrat je opazil, kako se je željno ozrla, v prepričanju, da je močnemu nalivu navkljub za sabo zaslišala korake, a rdečelasa postava se ni prikazala izza dreves. Vsakič, ko je prek ramen pogledal Harry (kajti tudi sam si ni mogel povsem dopovedati, da je takšen up prazen), pa je za sabo zagledal zgolj gozd, ki ga je namakal dež, in spet ga je pograbila jeza. V mislih je Rona jasno slišal reči: "Mislila sva, da veš, kaj delaš!", in spet se je besno lotil pospravljanja. Gladina kalne reke pod njima je segala vse višje in grozilo jima je, da ju bo preplavila. Tu sta bila že vsaj uro dlje, kot bi bili sicer. Ko je Hermiona v tretje na novo razporedila vse, kar je hranila v torbici, pa ni več našla izgovora, da ne bi odšla. S Harryjem sta se prijela za roke, se izdejanila in se udejanila na vetrovni strmini hriba, porasli z vresjem. Takoj ko sta prispela na cilj, ga je Hermiona spustila in odkorakala stran. Hodila je, dokler so jo klecajoče noge držale, potem pa je sedla na veliko skalo, se objela prek kolen in Harry je videl, kako jo pretresa ihtenje. Vedel je, da bi moral k njej in jo potolažiti, toda ni se mogel zganiti. Vse v njem je postalo zateglo in hladno, spet je v mislih zagledal Ronov zaničljivi obraz. Tako je začel broditi skozi vresje, v velikem krogu, katerega središče je bila Hermiona, in izvedel je varovalne uroke, za katere je običajno poskrbela ona. Naslednjih nekaj dni nista o Ronu rekla niti besede. Harry je bil odločen, da njegovega imena nikdar več ne izgovori, Hermioni pa je bilo očitno jasno, kako nesmiselno bi bilo s tem siliti vanj. A včasih jo je ponoči, ko je mislila, da spi, slišal jokati. Sam je zdaj pogosto na plano privlekel Ravbarjevo karto, jo osvetlil sojem palice in se pozorno zazrl vanjo. Čakal je na trenutek, ko se bo na hodnikih Bradavičarke prikazala pika z Ronovim imenom, saj je bil prepričan, da se bo slej ko prej vrnil v varno zavetje šole, kjer mu kot čistokrvnemu ne bo hudega. Toda Ron se na zemljevidu ni prikazal in Harry se je čez čas zavedel, kako mu je prišlo v navado po Karti seči zgolj zato, da je dolge ure zrl v Ginnyjino ime, izpisano v dekliški spalnici. Bilo je, kot bi se zgolj z vztrajnostjo pogleda poskušal prebiti v njen sen, ji sporočiti, da misli nanjo in upa, da je z njo vse v redu. Podnevi sta s Hermiono pogosto razmišljala, kje bi bil lahko Gryfondomov meč. A dlje ko sta razpravljala o skrivališčih, ki bi se Dumbledorju zdela dovolj varna, bolj obupane in neprepričljive so postajale njune teorije. Naj je Harry še tako vztrajno tuhtal, se tudi ni mogel spomniti, da bi ravnatelj kdaj vsaj omenil, kje bi bilo pametno skriti kakšen predmet. Na trenutke zato ni vedel, ali je bolj jezen na Rona ali na Dumbledorja. Mislila sva, da veš, kaj delaš... Mislila sva, da ti je Dumbledore povedal, kaj moraš narediti... mislila sva, da imaš vsaj kakšen približen načrt! Ni se mogel slepiti: Ron je imel prav. Dumbledore ga je pustil povsem praznih rok. Našli so en sam Skrižven, ki ga niso znali uničiti, kje so drugi, pa je še naprej ostajalo popolna uganka. Vsake toliko ga je zgrabil obup. Ves omotičen je postal, če

je samo pomislil, kako domišljav je bil, ko je sprejel ponudbo prijateljev, da ga spremljata na tej nesmiselni in brezciljni odpravi. O ničemer ni imel pojma, ničesar pametnega se ni domislil in neprestano je oprezal za znamenji, da bo tudi Hermioni vsak hip dovolj in ga bo zapustila še ona. Mnogo večerov sta preživela v popolni tišini in prijateljica je pogosto privlekla na plano portret Phineasa Tezacka ter ga postavila na stol, kot bi lahko zapolnil zevajočo praznino, ki je nastala z Ronovim odhodom. Profesor Black pa se kljub svojemu zagotovilu, da jih nikdar več ne bo obiskal, ni mogel upirati; tako zelo ga je zanimalo, kaj Harry pravzaprav naklepa, da se je vsakih nekaj dni prikazal na platnu, pri čemer je celo pristal na prevezo prek oči. Fant je rad videl, da ju obišče, saj sta tako imela vsaj nekaj družbe, čeprav pikre in vzvišene. S Hermiono sta tudi z veseljem prisluhnila novicam z Bradavičarke, kljub temu da Phineas Tezack ni bil ravno njihov najprijetnejši vir. Rawsa je imel strašno v čislih, saj je bil vse od Phineasovih dni prvi Spolzgadovec za krmilom šole, in prijatelja sta morala biti zelo previdna, da nista rekla kaj prek novega ravnatelja ali zastavila kakšnega predrznega vprašanja v zvezi z njim, kajti profesor Black je v tem primeru nemudoma zapustil sliko. Toda sem ter tja sta le kaj izvedela. Tako jima je postalo jasno, da trmasta skupina študentov po malem, a vztrajno spodkopava Rawsovo vladavino. Ginny so prepovedali obiskovati Meryascoveeno in ravnatelj je bil primoran spet razglasiti Temynovkino uredbo, ki je prepovedovala srečanja treh ali več študentov, pa tudi vse neuradne študentske združbe. Iz vsega tega je Harry sklepal, da se Ginny, verjetno z Nevillom in Loono ob boku, po svojih najboljših močeh trudi nadaljevati tradicijo Dumbledorjeve armade. Toda ravno zaradi pičlih novic jo je včasih pogrešal že tako hudo, da mu je bilo dobesedno slabo. Obenem pa se je spet spomnil na Rona, na Dumbledorja in na samo Bradavičarko, za katero se mu ni tožilo nič manj kot za bivšim dekletom. Res, ko je Phineas Tezack pripovedoval o Rawsovih povračilnih ukrepih, je za hip povsem izgubil razsodnost in bi se skoraj odpravil naravnost na šolo, da bi pomagal novega ravnatelja vreči skozi vrata. V tistem trenutku se mu je tudi zdelo, da na svetu ni lepšega, kot da ti kuhajo, ti nudijo mehko posteljo in so nasploh za vse odgovorni drugi. Toda potem se je spomnil, da je izloček številka ena in je na njegovo glavo razpisana nagrada deset tisoč guldov; vkorakati na Bradavičarko ne bi bilo zanj nič manj nevarno kot obiskati Ministrstvo. Na to ga je najbolje opomnil sam Phineas, ki jima je pogosto zastavljal zvita vprašanja, na katera se ni dalo odgovoriti, ne da bi mu izdala, kje se trenutno nahajata. Kadar je storil kaj takšnega, ga je Hermiona brez besed stlačila nazaj v torbico, profesor Black pa se vrsto dni po nevljudnem slovesu ni pojavil na sliki. Postajalo je vse bolj mrzlo. Na nobenem predelu Britanije si nista upala ostati predolgo, sicer bi ves čas taborila na jugu Anglije, kjer jima ni grozilo kaj hujšega od močnejše slane. Tako sta skakala z enega konca dežele na drugega: na gorskem pobočju sta kljubovala sodri, ki je bobnela po razmočenem platnu, na širnem in pustem močvirju jima je šotor preplavila ledeno mrzla voda, in ko sta se zbudila na otočku nekega škotskega jezera, je bilo njuno zatočišče do pasu zasuto s snegom. Preden je napočil večer, ko se je Harry le odločil znova predlagati, da bi raziskala edino preostalo sled, sta skozi okna prenekatere dnevne sobe že opazila migljanje lučk na božičnih smrečicah. Tistega dne sta imela neobičajno dobro večerjo: Hermiona je pod plaščem nevidnosti obiskala trgovino, pri čemer je ob blagajni pustila natančen znesek ,nakupljenega'. Harryju se je zdelo, da je zdaj napočil pravi trenutek - ob špagetih bolognese in vloženih hruškah jo bo najlažje

pregovoril. Nekaj ur pred večerjo je iz previdnosti tudi predlagal, da bi za nekaj časa odložila Skrižven, ki je sedaj visel z vzglavja pograda ob njem. "Hermiona?" "Mm?" Zvita v enem udrtih naslanjačev je prebirala Povesti barda Biritcha. Ni si mogel predstavljati, da bo še kaj iztisnila iz knjige, ki ne nazadnje ni bila prav debela, toda očitno še ni uspela prevesti vsega, saj je na naslanjalu za roke ležal odprt Strokovnjakov silabar. Harry se je odkašljal. Počutil se je natanko tako, kot se je pred leti, ko je McHudurrovo prosjačil, da bi ga spustila v Meryascoveeno, čeprav mu Dursleyjevi niso podpisali dovolilnice. "Hermiona, razmišljal sem in..." "Harry, mi lahko pomagaš?" Očitno ga sploh ni poslušala. Nagnila se je naprej in mu pomolila Povesti. "Poglej si tole," je rekla in pokazala na vrh strani. Nad tistim, kar je bilo po Harryjevem naslov (ker ni hodil k starodavnim runam, v to ni mogel biti prepričan), je bilo narisano nekakšno trikotno oko, katerega zenico je križala navpična črta. "O runah nimam pojma, Hermiona." "To vem, ampak saj ne gre za runo. No, vsaj v slovarju takšne pismenke ne najdem. Do zdaj sem mislila, da je to pač sličica očesa, ampak po mojem ni! Naknadno je bila vrisana, z navadnim črnilom, glej. Pomisli, si kaj takega že kdaj videl?" "Ne... Ne, počakaj malo." Ogledal si jo je podrobneje. "Ni to tisto znamenje, ki je bingljalo z vratu Looninega očeta?" "Natanko nanj sem se spomnila tudi jaz!" "Torej gre za Grindelwaldovo znamenje." Odprtih ust je zazijala vanj. "Kaj?!" "Levy mi je povedal..." Na kratko je ponovil, kar je od Zmagoslafa Levyja izvedel na poroki. Hermiono je s tem še bolj osupnil. "Grindelwaldovo znamenje?" Njen pogled je preskakoval med Harryjem in čudnim znakom. "Še nikoli nisem slišala, da bi Grindelwald imel svoje znamenje. V knjigah, v katerih sem o njem kaj prebrala, ni niti omembe česa takšnega." "No, kot sem rekel, Levy trdi, da je prav to znamenje Grindelwald vklesal v neko steno na Durmstrangu." Namrščeno se je zleknila po svojem stolu. "Kako čudno. Kaj bi coprniški simbol počel v knjigi pravljic za otroke?" "Ja, res je čudno," je pritrdil Harry. "In mislil bi si, da ga bo Tepeshkar prepoznal. Saj je bil minister, moral bi biti strokovnjak za mračne sile." "Vem... Mogoče se mu je zdelo, da gre samo za oko, tako kot se je meni. Vse pravljice imajo nad naslovi kakšno sličico." Pogreznila se je v molk in se pozorno zazrla v čudno znamenje. Harry je poskusil znova. "Hermiona?" "Mm?" "Razmišljal sem. Rad... Rad bi šel v Godricov Dol." Oči je dvignila k njemu, a niso bile osredotočene nanj, in prepričan je bil, da je z mislimi še vedno pri skrivnostnem znaku.

"Ja," je rekla. "Ja, tudi jaz sem se spraševala, ali sploh lahko storiva kaj drugega. Mislim, da res nimava izbire." "Pa si ti slišala, kaj sem te vprašal?" "Seveda sem. Rad bi šel v Godricov Dol. Strinjam se, mislim, da nimava druge izbire. Tudi jaz se ne morem domisliti, kje drugje bi se lahko skrival. Nevarno bo, ampak bolj ko razmišljam o tem, bolj verjetno se mi zdi, da je tam." "Em... Kaj, da je tam?" Ob tem vprašanju je postala prav tako zbegana, kot je bil on. "No, meč, kaj pa drugega! Dumbledore je gotovo vedel, da si boš želel tja, Godricov Dol je vendar rojstni kraj Godrica Gryfondoma..." "Kaj?! V Godricovem Dolu se je rodil tudi Gryfondom?!" "Harry, si sploh kdaj odprl Zgodovino čarovništva?" "No," je rekel in se prvič po dolgih dneh nasmehnil, "odprl sem jo že. Saj veš, ko sem jo kupil... Enkrat, no..." "Mhm. Da si ga povezal z vasjo, sem mislila tudi zato, ker se očitno imenuje po njem," je odvrnila z glasom, ki ga je spomnil nanjo v šolskih dneh, in napol je pričakoval oznanila, da mora zdaj v knjižnico. "Saj res, v Zgodovini čarovništva o Godricovem Dolu nekaj piše, čakaj..." Odprla je torbico, nekaj časa brskala po njej in končno privlekla na plano svoj izvod starega učbenika, ki ga je napisala Mathilda Malhaar. Polistala je po njem in kmalu našla pravo stran. "Po podpisu Mednarodnega statuta diskretnosti, do katerega je prišlo leta 1689, so se čarovniki dokončno skrili bunkeljškim očem. Tako je bilo verjetno naravno, da so znotraj bunkeljške družbe izoblikovali svoje skupnosti. Mnoge male vasi in zaselki so privabili več čarovniških družin, ki so prišle živet v isti kraj, da bi si pomagale in bi lažje poskrbele za svojo varnost. Vasice, kot so Guncwet v Cornwallu, Zgornja Bedolecha v Yorkshiru in Podlassyca - Sveti Zanckar ob južni obali Anglije, so znane po medsebojno tesno povezanih čarovniških rodbinah, ki živijo ob strpnih in občasno z urokom zmede obdelanih bunkeljnih. Najbolj sloveča izmed takšnih naselbin pa je morda Godricov Dol, vas v jugozahodni Angliji, kjer se je rodil Godric Gryfondom in kjer je Strel Rokodell, čarodejski kovač, skoval prvi zlati zviz. Tamkajšnje pokopališče ob mali cerkvi je polno priimkov starodavnih čarovniških družin, kar nedvomno pojasnjuje številne zgodbe o duhovih, ki se pripovedujejo že dolga stoletja in so vedno povezane z vaško cerkvijo." Hermiona je zaprla knjigo in dodala: "Tebe in tvojih staršev Malhaarjeva ne omenja, ker učbenik pokriva le dogodke do konca devetnajstega stoletja. Ampak ti je zdaj jasno? Godricov Dol, Godric Gryfondom, Grydondomov meč... Misliš, da Dumbledore ni pričakoval, da boš to povezal?" "Aha, seveda..." Harry ni hotel priznati, da meča sploh ni imel v mislih, ko ji je povedal, kam bi rad šel. V vasico ga je vleklo zaradi groba svojih staršev, hiše, v kateri je ušel smrti, in Mathilde Malhaar. "Se spomniš, kaj je rekla Muriel?" je končno vprašal. "Kdo?" "Saj veš..." se je obotavljal, ker ni hotel izreči Ronovega imena, "Ginnyjina stara teta. Na poroki. Tista, ki te je ozmerjala, da imaš mršave gležnje." "O," je rekla Hermiona. Temu je sledila neprijetna tišina in Harry je vedel, da je prijateljica v ozadju zaznala Ronovo ime. Zato je pohitel: "Rekla je, da v Godricovem Dolu živi Mathilda Malhaar."

"Mathilda Malhaar," je zamrmrala Hermiona in s kazalcem zdrsnila prek imena avtorice na naslovnici Zgodovine čarovništva. "No, seveda bi..." Sapo je zajela tako presunjeno, da so Harryjeva prebavila napravila salto in je na plano nemudoma potegnil palico ter se zasukal k vhodu v šotor. Toda tam ni bilo nikogar. "Kaj je?!" je vzkliknil napol v jezi, napol od olajšanja. "Ne delaj tega, lepo te prosim! Mislil sem, da so v šotor planili Jedci smrti, če že ne..." "Harry... Kaj, če ima meč Malhaarjeva?! Kaj, če ga je Dumbledore zaupal njej?!" Pomislil je. Slavna zgodovinarka je bila zdaj že zelo stara in po mnenju tetke Muriel se ji ,pošteno kisa'. Je verjetno, da bi Dumbledore Gryfondomov meč skril pri njej? Če ga je res, je naključju prepustil kar malo preveč: Harryju nikakor ni povedal, da je pravega zamenjal s ponaredkom, Mathilde pa mu ni nikoli niti omenil. Toda zdaj ni bil primeren trenutek, da bi na glas podvomil v Hermionino teorijo, saj je bila kar naenkrat pripravljena pristati na Harryjevo največjo željo. "Ja, to je čisto možno! No, torej greva v Godricov Dol?" "Greva, samo prej morava vse natanko premisliti, Harry." Zdaj se je povsem vzravnala in jasno mu je bilo, da je tudi ona mnogo boljše volje, ker imata pred sabo končno neki cilj. "Tja se bova udejanila pod plaščem in v tem se bo treba najprej izuriti. Tudi iluzionistični uroki nama bodo prišli prav, razen če naj bova po tvojem res temeljita in spet uporabiva mnogobitni napoj? V tem primeru bova morala priti do las. Pravzaprav, Harry, mislim, da nama ne preostane drugega, čim močnejšo krinko bova imela, tem bolje..." Pustil jo je govoriti, prikimaval je in se strinjal, kadar koli je zajela sapo, toda z mislimi ni bil več pri pogovoru. Bil je navdušen, prvič, odkar je izvedel, da je meč v Gringottu ponarejen. Kmalu se bo vendar vrnil domov, v kraj, kjer je nekdaj imel družino. Prav v Godricovem Dolu bi, če ne bi bilo Mrlakensteina, odrasel in preživel vse počitnice. K sebi bi lahko povabil prijatelje... Morda bi imel celo brate in sestre... Torto za sedemnajsti rojstni dan bi mu spekla mama. Življenje, ki ga je izgubil, se mu še nikdar ni zdelo tako resnično kot v tistem trenutku, ko je vedel, da se bo vrnil na kraj, kjer mu je bilo odvzeto. Čim je Hermiona tistega večera šla spat, je iz torbice tiho izvlekel svoj nahrbtnik, iz njega pa album, ki mu ga je davno tega podaril Hagrid. Prvič po dolgih mesecih se je zatopil v stare fotografije svojih staršev, ki so mu mahali in se mu nasmihali z edinega, kar mu je od njih ostalo. V Godricov Dol bi se z veseljem odpravil že naslednji dan, a Hermiona je imela o tem svoje mnenje. Ker naj bi po njenem Mrlakenstein pričakoval, da bo Harry obiskal grob svojih staršev, se je ni dalo premakniti niti za ped: najprej sta morala poskrbeti, da bosta karseda zavarovana. Cel teden je tako trajalo - vmes sta na skrivaj prišla do las nič hudega slutečih bunkeljnov, ki sta šla po božičnih nakupih, in do nezavesti vadila priklopno izdejanjanje pod plaščem - in šele potem je Hermiona privolila, da se odpravita v vasico. Vanjo naj bi se udejanila pod krinko noči, zato sta mnogobitni napoj spila šele pozno popoldne, pri čemer se je Harry spremenil v plešastega bunkeljna srednjih let in Hermiona v njegovo malo ter precej mišjo ženo. V torbico je zatem pospravila vse njuno imetje (razen Skrižvna, ki ga je fant nosil za vratom), to pa si je vtaknila v notranji žep do vratu zapetega plašča. Harry ju je končno ogrnil s plaščem nevidnosti in nato sta se znova zasukala v dušečo temo. Ko je odprl oči, mu je srce glasno razbijalo. Z roko v roki sta stala na zasneženi cesti pod temno modrim nebom, na katerem so se začenjale lesketati prve

zvezde. Ozko ulico so na obeh straneh obdajale podeželske hiše in v njihovih oknih so se lesketali božični okraski. Zlati žar uličnih svetilk je nekoliko naprej oznanjal središče vasi. "Vse je zasneženo!" je pod plaščem zašepetala Hermiona. "Zakaj nisva pomislila na sneg?! Po vseh teh varnostnih ukrepih bova zdaj za sabo pustila stopinje! Ne, nujno jih morava zabrisati - ti hodi spredaj, jaz pa bom ritensko poskrbela zanje..." Harry pa si v Godricov Dol res ni želel vkorakati v vlogi prednjega dela nerodnega nosoroga. "Daj, snemiva plašč," je predlagal, in ker jo je s tem do konca prestrašil, je dodal: "Ah, lepo te prosim, še od daleč si nisva podobna in nikjer ni nikogar." Plašč je pospravil pod jopič, mrzli zrak jima je že obarval lica, in odpravila sta se naprej mimo vrste hiš. Katera koli izmed njih bi bila lahko nekdanje domovanje Lily in Jamesa ali Mathilde Malhaar. Harry se je oziral po vhodnih vratih, s snegom obteženih strehah in verandah ter se spraševal, ali se katere izmed njih spominja. A globoko v sebi je vedel, da je to nemogoče, saj je imel komaj eno leto, ko je vasico zapustil. Niti v to ni mogel biti prepričan, da bo svoj nekdanji dom sploh lahko videl; le kaj se zgodi s hišo, če umrejo ljudje, na katere je vezan urok zvestobe? Potem pa je ozka ulica, po kateri sta hodila, zavila na levo in pred njima se je prikazal majhen trg, ki je bil središče vasi. Na njem, obdan z barvnimi lučkami in deloma zastrt s prepihano božično jelko, je stal spomenik, ki je bil po videzu sodeč namenjen padlim vojakom. Ob trgu je bilo nekaj trgovin, pošta, pivnica in mala cerkev, katere barvna okna so žarela prek njega kakor dragulji. Tu je bil sneg povsem steptan, saj so ljudje po njem hodili že ves dan, da je zdaj nekoliko drselo. Sem in tja se je še vedno kdo odpravil prek trga in na kratko ga je osvetil soj uličnih svetilk. Ko so se vrata pivnice odprla in zaprla, sta prijatelja za hip zaslišala smeh in popularno glasbo, iz cerkve pa se je takrat razlegla božična pesem. "Harry, po mojem sva prišla ravno na božični večer!" je rekla Hermiona. "Res?" Katerega so, že dolgo ni več vedel in vrsta tednov je minila, odkar je nazadnje videl kakšen časopis. "Ja," je prikimala, pri čemer je oči še naprej upirala proti cerkvi. "Tam zadaj sta, kajne? Tvoja... oči in mami? Pokopališče je gotovo za cerkvijo, a se ga od tu ne vidi..." Harryja je spreletelo nekaj, kar je bilo močnejše od razburjenja, prej je šlo za strah. Zdaj, ko mu je bil tako blizu, se je spraševal, če si grob sploh želi videti. A morda je Hermiona vedela, kako mu je, saj ga je prijela za roko, prvič prevzela pobudo in ga potegnila za sabo. Na pol poti prek trga pa je nenadoma sunkovito obstala. "Harry, glej!" Kazala je na spomenik vojnim žrtvam. Ko sta šla mimo njega, se je spremenil. Namesto obeliska z imeni padlih je bil zdaj pred njima kip treh ljudi: skuštranega moškega z očali, ženske z dolgimi lasmi in prijaznim, ljubkim obrazom, ki je v naročju držala majhnega fantka. Na glavah jim je ležal sneg, da je bilo, kot bi si nadeli puhaste bele kape. Harry je stopil bližje, zazrt v obraza očeta in mame. Nihče mu ni niti omenil, da so postavili kip... Kako čudno mu je bilo, ko se je videl upodobljenega v kamnu, kot srečnega otroka brez brazgotine na čelu...

"Pridi," je rekel, ko se je nagledal, in spet sta se zasukala k cerkvi. Čim sta prišla do konca trga, pa se je ozrl prek ramen; kip se je spremenil nazaj v spomenik padlim. Ko sta se bližala cerkvi, je petje postalo glasnejše. Harryja je v grlu stisnilo, saj se je zaradi pesmi spomnil na Bradavičarko, na Zhoprnacka, ki je skrit v oklepih prepeval nemarne različice božičnih napevov, na deset božičnih jelk v Veliki dvorani, na Dumbledorja z rožnatim damskim klobučkom na glavi, ki ga je dobil s svojo čarovniško petardo, na Rona v puloverju, ki mu ga je nakvačkala mama... Na pokopališče so vodila nihajna vrata. Hermiona je njihovi krili razprla, kolikor po tihem je mogla, in zdrsnila sta med njimi. Sneg na obeh straneh spolzke poti do vhoda v cerkev je bil nedotaknjen. Ko sta zavila z nje in se odpravila okoli stare zgradbe, skrita v sencah pod žarečimi okni, sta tako za sabo pustila globoko gaz. Za cerkvijo je iz odeje blede modrine z lesketajočimi zaplatami rdeče, zlate in zelene, kjer je nanjo padel soj barvnih oken, molela vrsta za vrsto zasneženih nagrobnikov. Harry se je tesno oklenil palice v žepu jopiča in stopil k najbližjemu. "Glej, ta je Abbottov, mogoče so tu pokopani Hannini sorodniki!" "Tišje, lepo te prosim!" ga je rotila Hermiona. Bredla sta vse dlje in dlje ter se vsake toliko ustavila, da bi razbrala napise na starih nagrobnikih. Sem in tja sta se tudi pozorno ozrla okoli sebe, da bi se prepričala, ali se v globoki temi, ki ju obdaja, res nihče ne skriva. "Harry, pridi sem!" Hermiona je obstala dve vrsti stran in pohitel je k njej, srce pa mu je dobesedno razbijalo po prsih. "Si našla..." "Ne, poglej to!" Kazala je na temen nagrobnik. Harry se je sklonil in na zamrznjenem granitu, na katerem so se poznali sledovi lišajev, prebral napis Kendra Dumbledore in nekoliko pod letnicama njenega rojstva ter smrti še in njena hči Ariana. Temu je sledil citat: Kjer je tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce Rita Brentsell in Ronova teta Muriel si vsega torej že nista izmislili: Dumbledorjevi so res živeli tu in dva člana družine sta v vasi tudi umrla. Dejansko stati pred grobom je bilo huje kot poslušati o njem. Harry ni mogel pregnati misli, da imata tako on kot Dumbledore na tem pokopališču globoke korenine in bi mu moral ravnatelj to povedati. Lahko bi ga vendar skupaj obiskala! Harry si je v tistem trenutku živo predstavljal, kako bi z Dumbledorjem prispela v Godricov Dol, kako bi ju to povezalo, koliko bi mu to pomenilo. Toda ravnatelju se je očitno zdelo, da njuni družini morda res počivata druga ob drugi, a gre zgolj za nepomembno naključje, morda tudi povsem zanemarljivo, saj nima zveze z nalogo, ki jo je naložil Harryju. Hermiona je zrla vanj in vesel je bil, da mu obraz skriva tema. Še enkrat je prebral besede na nagrobniku. Ker je tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce. Kaj naj bi pomenile, mu ni bilo povsem jasno. A gotovo jih je izbral Dumbledore, po mamini smrti najstarejši član družine. "Si prepričan, da ni nikoli omenil..." je začela Hermiona. "Ne," jo je odrezal in nato rekel: "Iščiva naprej." Nagrobniku Dumbledorjevih je obrnil hrbet in želel si je, da ga sploh ne bi videl; drhtečega občutka pričakovanja si ni želel pokvariti z neprijetnimi mislimi. "Tu je!" je že čez nekaj trenutkov iz teme zaklicala Hermiona. "O, ne, oprosti! Mislila sem, da piše Potter."

Z dlanjo je podrgnila po okrušenem, z mahom obraslem kamnu in se nato nekoliko namrščeno zazrla vanj. "Harry, čakaj, vseeno pridi sem." Res mu je bilo odveč, da ga še enkrat usmerja na stranski tir, in k njej se je vrnil precej nejevoljen. "Kaj je?" "Poglej to!" Nagrobnik je bil izjemno star in čas ga je že tako načel, da je komaj prebral vanj vklesani priimek. Hermiona pa je kazala na znamenje pod njim. "Harry, to je tisti znak iz knjige!" Pozorno se je zazrl tja, kamor je uperjala kazalec: kamen je prestal že toliko, da je bilo težko z gotovostjo zatrditi, kaj je vklesano vanj... toda pod skoraj nečitljivim imenom je bilo res vklesano trikotno oko. "Ja... Mogoče imaš prav..." Hermiona je prižgala palico in jo usmerila v ime na nagrobniku. "Tu je pokopan Ig... Mislim, da piše Ignotus..." "Jaz grem poiskat starše, prav?" jo je nekoliko ostro obvestil in spet se je odpravil naprej, njo pa pustil čepeti ob starem grobu. Vsake toliko je prepoznal priimek, kot je bil Abbott, priimek, ki ga je poznal že z Bradavičarke. Včasih je bil pod istim nagrobnikom pokopan cel niz generacij iste čarovniške rodbine in Harry je po datumih presodil, da je bodisi izumrla ali pa so se njeni še živeči člani odselili iz Godricovega Dola. Hodil je vse dlje in dlje med grobovi in ob vsakem ga je stisnilo od napetega pričakovanja. Nenadoma se je zavedel, da je na pokopališču postalo še temneje in tišje kot prej. Ozrl se je, zaskrbljeno, pomislil je na morakvarje, potem pa se je zavedel, da so božične pesmi potihnile, da se klepet in vrvež oddaljujeta, saj ljudje iz cerkve odhajajo proti trgu. Nekdo je v njej pravkar ugasnil luč. Takrat se je Hermionin glas v tretje razlegel iz teme, ostro in jasno. "Harry, tukaj sta... Tukaj!" Že po zvenu glasu je vedel, da gre tokrat za njegovo mamo in očeta. K njej je stopil z občutkom, da mu na prsi pritiska nekaj težkega, z istim občutkom, kot ga je bremenil ob Dumbledorjevi smrti, z žalostjo, ki mu je dobesedno obtežila prsi in srce. Nagrobnik je bil komaj dve vrsti naprej od Kendrinega in Arianinega. Bil je iz belega marmorja, tako kot Dumbledorjev sarkofag, in zato ni bilo težko prebrati, kar je pisalo na njem. Iz teme se je dobesedno svetil in Harryju ni bilo treba poklekniti ali se mu povsem približati, da je razbral vanj vklesane besede: James Potter, rojen 27. marca 1960, umrl 3l. oktobra 1981 Lily Potter, rojena 30. januarja 1960, umrla 31. oktobra 1981 Kot poslednji sovražnik bo poražena smrt Harry je besede prebiral počasi, kot bi imel eno samo priložnost, da se mu razjasni njihov pomen, in posvetilo je izgovoril. "Kot poslednji sovražnik bo poražena smrt..." Ob tem se mu je porodila naravnost grozljiva misel, in pograbila ga je panika. "Ni to nekaj takega, kar bi si dali na nagrobnik napisati Jedci smrti? Kaj ta stavek počne tu?!" "Saj s tem ni mišljeno premagati smrt na način, kot si to predstavljajo Jedci, Harry," mu je nežno zagotovila Hermiona. "Ta misel govori o... Saj veš... Življenju po smrti. Da živiš, tudi ko umreš." A Harryja je samo zmedla - saj vendar nista živa, ni ju več! Gre torej samo za prazne besede, nezmožne prikriti, da pod snegom in kamnom ležijo zgolj izginjajoči

ostanki njegovih staršev, ki ničesar več ne občutijo in so zato do vsega brezbrižni? In solze so se mu ulile, preden jih je lahko ustavil, vrele so mu pritekle iz oči, a nemudoma zamrznile na obrazu, in čemu bi si jih obrisal ali se pretvarjal? Pustil jih je teči, s tesno stisnjenimi ustnicami, zrl je v debelo snežno odejo, ki je skrivala pred njegovimi očmi zaplato prsti, pod katero sta počivala Lily in James, od katerih so zdaj ostale samo še kosti in se zato nista zavedala, jima zato ni bilo mar, da njun sin stoji tako blizu, živ, ker sta se žrtvovala zanj, in si v tem trenutku želi samo tega, da bi tudi on spal pod snegom, ob njiju. Hermiona ga je spet prijela za roko, a tokrat čvrsteje. Ni je mogel pogledati, a oprijel se je njene dlani, globoko zajel ostri nočni zrak, se poskusil umiriti, se spraviti k sebi. Nekaj bi moral prinesti s sabo, nekaj zanju, pa se prej na to ni spomnil, in vse zmrzlo rastlinje na pokopališču je že davno odvrglo listje. Toda Hermiona je dvignila palico, z njo v zrak izrisala krog in pred njunimi očmi je vzcvetel venec črnega teloha. Harry ga je ujel in ga položil na grob staršev. Takoj ko je vstal, je hotel oditi; dlje ni bil zmožen ostati. Hermiono je objel prek ramen, ona pa njega okoli pasu, tiho sta se obrnila in odkorakala nazaj skozi sneg, mimo Dumbledorjeve mame in sestre, proti temni cerkvi in oddaljenim nihajnim vratom. Sedemnajsto poglavje Mathildina skrivnost "Harry!" "Kaj pa je?" Prišla sta komaj do groba neznanega Abbotta. "Nekdo je tamle. Nekdo naju opazuje. Prepričana sem. Tam, pri tistih grmih." Povsem sta obmirovala, še vedno objeta, in se zazrla v črno živo mejo pokopališča. Harry ni opazil ničesar. "Nič ne vidim." "Tam se je nekaj premaknilo, prisežem, da se je..." Ločila se je od njega, da je segla po palici. "Če naju kdo opazuje, vidi samo dva bunkeljna," jo je opomnil. "Bunkeljna, ki sta na grob tvojih staršev položila cvetje! Harry, prepričana sem, da je nekdo tamle!" Harry se je spomnil na odlomek iz Zgodovine čarovništva; na pokopališču naj bi strašilo. Kaj, če... A takrat je nekaj zašuštelo in z grma, na katerega je pokazala Hermiona, se je usul majhen vrtinec snega. Duh ga že ne bi mogel stresti z njega! "Samo kakšna mačka je bila," je rekel čez trenutek, "ali pa ptič. Če bi se tam skrival eden od Jedcev, bi bila že mrtva. Ampak vseeno se raje poberiva in na trgu se bova spet skrila pod plašč." Na poti s pokopališča sta se pogosto ozirala prek ramen. Harryju, ki ni bil tako miren, kot se je pretvarjal pred Hermiono, je močno odleglo, ko sta prispela do nihajnih vrat in se znova ogrnila s plaščem nevidnosti. Pivnica ob trgu je bila precej bolj polna kot prej in številni glasovi v njej so zdaj prepevali božično pesem, ki se je pred nedavnim razlegala iz cerkve. Harry bi skoraj že predlagal, da se skrijeta med bunkeljni v baru, a še preden je lahko kaj rekel, je Hermiona zamrmrala: "Pojdiva v to smer!" Potegnila ga je za sabo, na temno ulico, ki je vodila na drugi konec vasi. Harry je kmalu zagledal poslednje hiše, za katerimi je cesta zavila na širno podeželje.

Hodila sta hitro, kolikor sta si upala, mimo oken, osvetljenih s sojem raznobarvnih lučk, s temnimi obrisi božičnih jelk na zavesah. "Kako bova našla hišo Malhaarjeve?" je vprašala Hermiona, ki je komaj opazno drhtela in se je neredko ozrla prek ramen. "No, Harry? Harry?" Pocukala ga je za rokav, a se zanjo sploh ni zmenil, kajti zrl je proti temni gmoti, ki je stala na samem koncu niza hiš. V naslednjem hipu pa jo je že pograbil za roko in jo s pospešenim korakom povlekel za sabo, da bi ji na poledeneli cesti skoraj zdrsnilo. "Harry!" "Poglej... Poglej, Hermiona..." "Ampak... O!" Hišo je lahko videl; skupaj z Jamesom in Lily je torej preminil tudi urok zvestobe. Živa meja je v šestnajstih letih, odkar ga je Hagrid rešil iz ruševin, podivjala. Po vrtu so bili razsejani ostanki sten in tramovja, štrleči iz snežne odeje, a večina Harryjevega nekdanjega doma, ki ga je povsem prerasel temen bršljan, je še stala: razneslo je le desni del zgornjega nadstropja in fant je bil prepričan, da se je Mrlakensteinu kletev izjalovila prav tam. S Hermiono sta obstala pred vrtnimi vrati, zazrta v razvalino, ki je bila nekdaj gotovo podobna drugim hišam v vasi. "Le zakaj je niso popravili?" je zašepetala Hermiona. "Mogoče se je ne da," je odvrnil. "Mogoče je s tem tako, kot s poškodbami, ki nastanejo zaradi coprnij, in se škode enostavno ne da popraviti." Z roko je previdno segel izpod plašča nevidnosti in jo stegnil proti zasneženim ter povsem rjastim vratom, a ne zato, da bi jih odprl. Želel se je zgolj dotakniti nečesa, kar je bilo del doma. "Menda ne misliš vstopiti? Hiša ni videti varna, lahko bi se... O, Harry, glej!" Zdelo se je, da je naslednje presenečenje sprožil on sam, ko se je dotaknil vrat. Iz tal pred njima, skozi splet kopriv in drugega plevela, ki ga je poležal sneg, se je kakor čudaška, s čarobno hitrostjo rastoča roža, dvignila lesena tabla. Na njej je z zlatimi črkami pisalo: Na tem mestu sta ponoči, 31. oktobra 1981, izgubila življenje Lily in James Potter. Njun sin, Harry, je še danes edini čarovnik, ki je preživel kletev smrti. Ta hiša, bunkeljnom nevidna, bo ostala takšna kot spomenik Potterjevim in v opomin na nasilje, ki jih je za vedno ločilo. Tem lepo izpisanim besedam so razni čarovniki in čarovnice, ki so prišli obiskat kraj, kjer je Harry pobegnil smrti, dodali marsikaj. Številni so se na tablo zgolj podpisali z vekovitim črnilom ali v les vrezali svoje začetnice, nekateri pa so pustili prava mala sporočila. Najmlajša izmed slednjih, razločno lesketajoča se izmed preostalih čarovniških grafitov, ki so se nabrali v šestnajstih letih, so imela vsa povedati isto. Srečno, Harry, kjer koli že si! Če to bereš, Harry, vedi, da vsi navijamo zate! Naj živi Harry Potter! "Tu gor pa res ne bi smeli kracati!" je ogorčeno menila Hermiona. Toda Harry se ji je nasmehnil. "Meni pa je všeč. Prav vesel sem, da so. Po mojem..."

Obmolknil je. Proti njima se je po cesti zibala v debela zimska oblačila ovita postava, ki so jo jasno očrtovale sijoče luči oddaljenega trga. Čeprav je bilo to težko presoditi, se je Harryju zdelo, da gre za žensko. Hodila je počasi, verjetno iz bojazni, da bi ji na spolzki ulici zdrsnilo. Ker je bila tako sključena in čokata ter je pri hoji šepavo podrsavala, je vsekakor dajala vtis visoke starosti. Prijatelja sta tiho opazovala, kako se jima bliža. Harry je čakal, ali bo zavila v katero izmed hiš, toda nagonsko je čutil, da ne bo. Končno se je nekaj metrov pred njima ustavila, preprosto obstala sredi ceste, obrnjena v njuno smer. Hermiona ga je uščipnila, a to ni bilo potrebno. Nikakršne možnosti ni bilo, da bi bila starka bunkelj, saj je zrla proti hiši, ki bi ji morala biti povsem nevidna, če ne bi bila čarovnica. A čeprav je to očitno tudi bila, je bilo njeno vedenje precej nenavadno: sredi tako mrzle noči se je vendar odpravila pogledat staro ruševino. Po vseh pravilih čarovniškega sveta ju nadalje ne bi smela videti, toda Harry je imel kljub temu občutek, da se še kako zaveda njune prisotnosti in tudi tega, kdo sta. Ravno ko je prišel do tega nelagodnega zaključka, pa je dvignila orokavičeno roko in jima pomignila, naj stopita bližje. Hermiona se je stisnila k Harryju. "Kako ve, da sva tu?" Zmajal je z glavo. Čarovnica jima je še enkrat pomignila, tokrat odločneje. Harry je imel celo vrsto razlogov, da je ne bi ubogal, a dlje ko so na zapuščeni cesti zrli drug v drugega, bolj je bil prepričan, kdo stoji pred njima. Je možno, da je vse te dolge mesece čakala nanj? Da ji je Dumbledore naročil, naj čaka, saj bo Harry nazadnje vendarle prišel? Ni bila morda prav ona tista, ki je oprezala iz senc na pokopališču in jima je nato sledila do hiše? Celo njena zmožnost, da ju zazna, je namigovala na dumbledorjevsko moč, na moč, kakršni doslej še ni bil priča. Končno je spregovoril. "Mathilda Malhaar?" Hermiona se je zdrznila in zajela sapo, starka pa je prikimala in jima spet pomignila. Še vedno skrita pod plaščem sta se s prijateljico spogledala. Harry je privzdignil obrvi, Hermiona pa mu je živčno, komaj opazno prikimala. Ko sta ji stopila bližje, se je čarovnica takoj zasukala ter se odzibala nazaj po poti, po kateri so prišli. Popeljala ju ni daleč, saj je kmalu zavila z ulice, in sledila sta ji prek vrta, ki je bil skoraj tako zaraščen kot tisti, spred katerega so pravkar odšli. Nekaj trenutkov je trajalo, preden ji je z nerodnimi dlanmi uspelo odkleniti vhodna vrata svojega doma, nato pa se jima je umaknila in ju spustila noter. Malhaarjeva ni ravno dišala. Ali pa je neprijetni vonj morda puhtel iz njene hiše? Oba s Hermiono sta se vsekakor skremžila, ko sta pospravila plašč in zdrsnila mimo slavne zgodovinarke. Tik ob njej se je Harry šele zavedel, kako majhna je, kajti sključena od starosti mu je segala komaj do prsi. Malhaarjeva je vstopila, zaprla vrata in njeni prsti so bili na ozadju barve, ki se je luščila z lesenega krila, videti še bolj modrikasti ter marogasti. Nato se je zasukala k Harryju in se zazrla vanj. Oči je imela hudo motne, pogrezale so se ji v gube prosojne kože, in njen celotni obraz je bil na gosto posejan s počenimi žilicami ter starostnimi pegami. Spraševal se je, ali ga sploh vidi; čeprav ga, stoji pred njo zgolj plešast bunkelj, čigar pojavo je prevzel. Vonj po starosti, prahu, umazanih oblačilih in gnijoči hrani se je še okrepil, ko si je odvila od moljev obžrto ruto in razkrila redke bele lase, skozi katere ji je presevala koža.

"Saj ste Mathilda Malhaar, kajne?" je vprašal Harry. Znova je prikimala, on pa se je v tistem hipu zavedel medaljona, ki mu je visel za vratom. Kar koli že je v njem včasih tiktakalo ali utripalo, se je zbudilo, kajti mrzlo zlato je neprijetno vzdrhtelo. Je Skrižven vedel, je lahko začutil, da je blizu predmet, ki ga bo uničil? Malhaarjeva se je odzibala mimo njiju, pri čemer je Hermiono odrinila, kot bi je sploh ne videla, nato pa je izginila v enega izmed prostorov, verjetno v dnevno sobo. "Harry, tole se mi ne zdi prav pametno," je zašepetala Hermiona. "Saj vidiš, da je nič ni. Z lahkoto bi jo obvladala, če bi jo ravno morala," jo je zavrnil. "Ampak, poslušaj: že prej bi ti moral priznati, da vem, kako je z njo - Muriel je rekla, da se ji ,pošteno kisa'." "Pridita," ju je poklicala Malhaarjeva. Hermiona se je zdrznila in zgrabila Harryja za laket. "Vse bo v redu," jo je poskušal pomiriti in popeljal jo je v dnevno sobo. Slavna zgodovinarka se je pozibavala sem in tja po prostoru in prižigala sveče, a v njem je bilo vseeno zelo temno, predvsem pa izjemno umazano. Harryjev nos je ob vonju po vlagi in plesni zaznal še nekaj dosti hujšega, nekaj, kar je spominjalo na smrad pokvarjenega mesa. Spraševal se je, kdaj je Malhaarjevo nazadnje kdo obiskal, da bi se prepričal, ali še zmore skrbeti zase. Očitno je tudi pozabila, da zna čarati, kajti sveče je nerodno prižigala na roko, pri čemer bi se ji dolge čipkaste manšete večkrat skoraj vnele. "Dajte, bom jaz," se je ponudil Harry in prevzel vžigalice. Obstala je in opazovala, kako prižiga še zadnje štrclje sveč, ki so stali na krožnikih po sobi, na čajnih mizicah, prepolnih okrušenih skodelic, ali celo na visokih in majavih kupih knjig. Poslednjo svečo je Harry opazil na izbočenem predalniku, na katerem je stalo mnogo fotografij, in ko je plamen vzplapolal, je njegov soj zaplesal tudi po prašnem steklu in srebrnini. Videl je, da se upodobljeni na slikah premikajo, a kdo so, ni mogel razbrati. Malhaarjeva se je tačas začela mučiti s poleni v kaminu, in tako je zamrmral: "Tergeo." Prah je izginil s fotografij in šele takrat je opazil, da jih vsaj pet manjka, in to tistih, ki so bile v največjih ter najbolj bahavih okvirjih. Spraševal se je, ali jih je iz njih vzela Mathilda ali kdo drug. Potem pa je pritegnila njegov pogled slika v ozadju zbirke, in naglo je segel po njej. Iz srebrnega okvirja se je lenobno smehljal tisti tat zlatih las in prešernega obraza, fant, ki je čepel na Gregorovičevi okenski polici! In Harry se je takrat v hipu spomnil, kje ga je že videl: v knjigi Blišč in beda Albusa Dumbledorja, objetega z ravnateljem, ko je bil ta še najstnik! Tam so torej tudi manjkajoče fotografije - v Ritini knjigi! "Gospa... Gospodična Malhaar?" je zaklical in glas se mu je komaj opazno tresel. "Kdo je to?" Malhaarjeva je stala sredi prostora in opazovala Hermiono, ki je poskušala zakuriti namesto nje. "Gospodična Malhaar?" je ponovil Harry in s fotografijo v roki stopil k njej. Takrat so iz polen bušnili plameni, zgodovinarka je dvignila pogled k njemu in Skrižven na prsih mu je začel hitreje utripati. "Kdo je to?" jo je vprašal in ji pomolil fotografijo. Svečano se je zazrla vanjo, nato pa v Harryja. "Mogoče veste, kdo je to?" je vprašal veliko počasneje in glasneje. "Ta fant? Ga poznate? Kako mu je ime?"

Obraz Malhaarjeve je ostajal brezizrazen. Harryjevo razburjenje se je sprevrglo v obup. Le kako si je Rita Brentsell izborila pot do njenih spominov? "Kdo je ta fant?" je glasno ponovil. "Harry, kaj pa se greš?" se je vmešala prijateljica. "Ta fotografija, Hermiona, to je tisti tat, tisti, ki je okradel Gregoroviča! Prosim!" se je obrnil nazaj k Malhaarjevi. "Povejte, kdo je to?" A še naprej je zgolj zrla vanj. "Zakaj ste naju prosili, naj greva z vami, gospa... gospodična... Malhaar?" je s povzdignjenim glasom vprašala Hermiona. "Ste nama hoteli kaj povedati?" Ni bilo videti, da jo je slavna zgodovinarka slišala, in pomaknila se je za nekaj korakov bližje k Harryju. Z glavo je pomignila proti veži. "Radi bi, da odideva?" je vprašal. Kretnjo je ponovila, a pred tem je pokazala najprej nanj, nato nase in nazadnje je prst uperila v strop. "Aha, razumem... Hermiona, po mojem hoče, da greva gor." "Prav," je prikimala, "pojdiva." A ko se je zganila, je Malhaarjeva nenavadno silovito odkimala in spet pokazala na Harryja in nase. "Rada bi, da greva gor jaz in ona." "Zakaj?" je vprašala prijateljica in njen glas je ostro in jasno zazvenel po sobi, osvetljeni s svečami. Starka je spričo njenega izbruha zmajala z glavo. "Mogoče ji je Dumbledore naročil, naj da meč meni in nikomur drugemu?" "Misliš, da se sploh zaveda, kdo sva?" "Ja," je zatrdil Harry in se zazrl v mlečne oči, uprte v svoje. "Po mojem se." "No, prav, ampak hitro se vrni." "Za vami," je fant dejal Malhaarjevi. Očitno ga je razumela, saj se je odzibala okoli njega do vrat. Harry je pogledal k prijateljici in se ji pomirjujoče nasmehnil, a ni bil prepričan, ali je to opazila; stoječa sredi nesnage se je oklepala svojih ramen in zrla v knjižno omaro. Ko je odšel iz sobe in ga nista videli ne Hermiona na Malhaarjeva, pa je s srebrom okvirjeno fotografijo mladega tatu vtaknil za jopič. Stopnice so bile ozke in strme. Harry bi najraje z dlanmi podprl obilno zadnjico zgodovinarke, saj se mu je zdelo vse preveč verjetno, da se bo zvrnila nanj. A počasi in nadušno hropeč se je le povzpela na podest, s katerega je takoj zavila na desno in ga popeljala v spalnico s pobitim stropom. Bila je mračna in obupno je smrdela; Harry je ravno še opazil nočno posodo, ki je kukala izpod postelje, preden je Malhaarjeva za njima zaprla vrata in je vse zagrnila tema. "Lumos," je dejal in palica se je prižgala. Zdrznil se je. Zgodovinarka mu je v tistih nekaj sekundah popolne teme stopila bližje, a tega sploh ni slišal. "Ti si Potter?" je zašepetala. "Ja, sem." Prikimala je, počasi in svečano. Harry je začutil, kako Skrižven razburjeno utripa, hitreje od njegovega srca. Občutek je bil neprijeten, vznemirjujoč. "Imate kaj zame?" jo je vprašal, a zdelo se je, da jo moti žareča konica palice. "Imate kaj zame?" je vseeno ponovil. Takrat je zaprla oči in hkrati se je odvilo več stvari: Harryju je v brazgotini izbruhnila bolečina, Skrižven je tako silovito zatrzal, da se mu je to dejansko videlo prek puloverja, in temna, smrdljiva soba se je za hip razkrojila. Občutil je skrajno veselje in z visokim, hladnim glasom je dejal: "Zadrži ga!"

Zamajal se je. Spet ga je obdajala temna soba odurnega vonja in nikakor mu ni bilo jasno, kaj se je pravkar zgodilo. "Imate kaj zame?" je vprašal že v tretje in veliko glasneje. "Tam," je zašepetala in pokazala prek sobe. Harry je dvignil palico višje in pod zavesami, ki so zakrivale okno, je zagledal neurejeno toaletno mizico. Ni ga popeljala do nje, in z dvignjeno palico se je previdno zmuznil med njo in posteljo. Ni je želel spustiti iz oči. "Ampak kaj imate zame?" je vprašal, ko je prišel do mizice, na kateri je ležal velik kup nečesa, kar je bilo videti in je smrdelo kot umazano perilo. "Tam," je ponovila in pokazala na brezoblični kup. In v hipu, ko je pogledal stran od nje, ko so njegove oči preletele gmoto prepletenega perila, iščoč ročaj meča, rubin, se je čudno zganila. To je opazil s kotičkom očesa in preplašeno se je zasukal, potem pa ga je ohromila groza, kajti staro telo se je sesedalo in iz tistega, kar je bil nekdaj vrat Malhaarjeve, se je poganjala velikanska kača. Izvesti je hotel obrambni urok, a že je napadla in v podlaket ga je ugriznila tako silovito, da je palica poletela pod strop, njen soj pa je vrtoglavo zaplesal po sobi in ugasnil. Nato je zamahnila z repom in ga usekala prek trebuha, mu izbila vso sapo, da ga je ritensko vrglo na toaletno mizico, na kup umazanega perila... Zavalil se je vstran in se za las izmuznil naslednjemu udarcu, ki je priletel natanko tja, kjer je bil še pred nekaj trenutki. Ko je pristal na tleh, pa so ga zasuli drobci steklene površine mizice in od spodaj je zaslišal Hermiono zaklicati: "Harry?" Toda v pljučih ni imel dovolj zraka, da bi se odzval, potem pa ga je težka, gladka sila že pritisnila k tlom in začutil je, kako polzi prek njega, mogočna, mišičasta... "Ne!" je dahnil, pribit na tla. "Ja," je zašepetal kačji glas. "Zadrži ga... Ssstissni ga..." "Accio... Accio palica..." A zgodilo se ni nič in roke je potreboval, da bi kačo zrinil s sebe, saj se mu je ovijala okoli trupa, iztiskala iz njega sapo, mu v prsi neizprosno rinila Skrižven, krog ledu, ki je razburjeno utripal komaj nekaj centimetrov od njegovega podivjanega srca, in misli mu je preplavljala mrzla bela svetloba, zamirale so, tako kot dih, oddaljeni koraki, vse je izginjalo... Kovinsko srce mu je razbijalo na prsih in zdaj je letel, letel z zmagoslavjem v mislih, ne da bi potreboval metlo ali žvadrna... Nenadoma se je prebudil v temo kiselkastega vonja; Nagini ga je spustila. Skobacal se je na noge in v soju luči s podesta je zagledal njen obris: udarila je in Hermiona je kriknila ter se ji izmaknila, toda zgrešila je tudi njena kletev in priletela je v okno, ki se je razletelo. Ko se je Harry naglo sklonil, da bi se zavaroval pred še enim pršcem steklenih drobcev, je sobo napolnil ledeni zrak, noga pa mu je zdrsnila na nečem, podobnem svinčniku... Njegova palica! Naglo jo je poprijel, rep kače pa je zdaj divje zamahoval v vse smeri. Hermione ni bilo videti nikjer in Harry je za trenutek pomislil na najhujše, toda potem se je razlegel glasen pok, Nagini je v izbruhu rdeče svetlobe poletela v zrak, in ko se je zavito telo v spirali sukalo pod strop, je fanta grdo udarilo po obrazu. Ujel je ravnotežje in dvignil palico, a pri tem mu je v brazgotini izbruhnila tako strašna bolečina, kot je ni občutil že leta. "Prihaja, Hermiona! Saj Veš Kdo prihaja!"

Čim je to zavpil, je kača padla na tla in divje zasikala. Ponorela je: police na stenah so se razletele in koščki porcelana so šinili vsepovsod, Harry pa je skočil prek postelje in zgrabil temni obris, za katerega je vedel, da je Hermiona... Ko jo je povlekel nazaj na posteljo, je zavpila, kajti Nagini je spet dvignila svojo veliko glavo. Toda fant se je zavedal, da se jima bliža nekaj mnogo strašnejšega od nje. Morda je že pred vhodnimi vrati, kajti glavo mu bo od bolečin v brazgotini vsak hip razklalo... Silovito se je odgnal s postelje na toaletno mizico in potegnil Hermiono za sabo, kača je udarila in prijateljica je zavpila: "Confringo!" Njen urok je šinil prek prostora, priletel v ogledalo na omari, ki se je razletelo, zacvrčal je nazaj proti njima, se odbijal od tal in stropa. Harry je začutil, kako mu je njegov žar osmodil lase na zatilju, a že je pristal na mizici, s Hermiono vred, nato pa jo je povlekel naravnost skozi razbito okno, v praznino, da je njen krik odmeval v noč in sta padala, padala... In takrat mu je brazgotino razgnalo in bil je Mrlakenstein, tekel je prek smrdljive spalnice, njegove dolge bele dlani so se oprijele okenske police in ravno je še videl, kako sta se plešast moški ter mišja ženska zasukala v nič. In divje je zatulil, da je njegov bes odmeval prek vrtov in se pomešal z zvenom cerkvenih zvonov, oznanjajočih božič... In njegov krik je bil Harryjev krik, njegova bolečina Harryjeva... Da se je to zgodilo prav tu, kjer se je že... Tu, nedaleč stran od hiše, v kateri je spoznal, kaj pomeni umreti... Umreti... Bolečina je bila strašna... Iztrgala ga je iz telesa... A zakaj ga je v glavi trgalo, če je telo izgubil, čemu mu je bilo tako neznosno, mar trpljenje s smrtjo ne ugasne, mar... Vlažna in vetrovna noč, dva otroka, preoblečena v bučš, se pozibavata prek trga, okna trgovine, prekrita s papirnatimi pajki... Ceneni kič bunkeljskega spomina na svet, v katerega ne verjamejo... In drsel je dalje, s tistim občutkom jasnega cilja in moči in pravičnosti v sebi, ki ga je prevzemal ob takšnih trenutkih... ne jeze... ta je lastna šibkejšim dušam... a zmagoslavja, vsekakor... Na to je vendar čakal, na to je upal... "Super ste se našemili, gospod!" Opazil je, kako je fantičev nasmešek zbledel, ko je pritekel dovolj blizu, da je videl pod njegovo kapuco, in mu je obraz ohromil strah. Takrat se je otrok zasukal in stekel stran... Pod plaščem je s prsti zatipal za palico... En sam gib, pa nikdar več ne bo videl svoje mame... A to bi bilo nepotrebno, povsem nepotrebno... In podal se je vzdolž druge, temnejše ulice in zdaj je bil njegov cilj končno pred njim, urok zvestobe se je razlomil, čeprav se tega še niso zavedali... In po ulici je drsel tišje od šepeta odmrlega listja, se približal temni živi meji ter se zazrl prek nje... Zavese niso bile zagrnjene in jasno ju je videl skozi okno dnevne sobe: visokega, temnolasega moškega z očali, ki je zabaval svojega temnolasega sina v modri pižami in iz palice sprožal oblačke dima. Otrok se je smejal in jih poskušal ujeti, jih zgrabiti v svojo malo pest... Odprla so se vrata in vstopila je mama, izgovorila besede, ki jih ni mogel razbrati z njenih ustnic, kajti temno rdeči lasje so ji zastirali obraz. Oče je segel po otroku in ga dvignil s tal v mamino naročje. Nato je odvrgel palico na zofo in se pretegnil, zazehal... Ko je odrinil vrtna vrata, so nekoliko zaškripala, a James Potter tega ni slišal. On pa je z belo dlanjo spod plašča potegnil palico in jo uperil v vhodna vrata hiše, ki jih je vrglo s tečajev.

Stopil je prek praga in James je pritekel v vežo. Bilo je lahko, prelahko, saj je palico pozabil v dnevni sobi... "Lily, vzemi Harryja in zbežita! On je! Pojdita! Zbežita! Zadržal ga bom..." Zadržal? Brez palice?... Zasmejal se je in ga preklel. "Avada kedavra!" Zelena svetloba je napolnila ozko vežo, presvetlila otroški voziček ob steni, ograja stopnišča je zažarela kakor strelovod in James Potter je padel, kot bi bil marioneta, ki so ji prerezali vrvice... Ona je v zgornjem nadstropju kričala, ujeta, a če bo le imela kaj pameti, se vsaj njej ni bati... Povzpel se je po stopnicah in nekoliko ga je zabavalo, ko je zaslišal, da se poskuša zabarikadirati v enega izmed prostorov... Tudi ona pri sebi ni imela palice... Kako neumna sta bila in kako zaupljiva, prepričana, da sta v rokah prijateljev varna, da lahko za trenutek celo odložita orožje... Vrata je na silo odprl, si z enim lenobnim zamahom palice pomedel s poti stol in škatle, v naglici postavljene prednje... In stala je pred njim, z otrokom v naročju. Ob pogledu nanj je sina naglo odložila v posteljico za sabo in razširila roke, kot bi s tem kaj dosegla, kot bi upala, da se bo odločil ubiti njo, če ga ne bo več videl... "Ne Harryja, ne Harryja, prosim, samo ne Harryja!" "Umakni se, ti neumno dekle... Raje se umakni..." "Ne Harryja, prosim, ubijte namesto njega mene..." "To je zadnje opozorilo..." "Ne Harryja! Prosim... usmilite se... usmilite... Ne Harryja! Ne Harryja! Prosim, vse bom storila..." "Umakni se... Umakni se, dekle..." Spred posteljice bi jo lahko odstranil kot mimogrede, toda bolj preudarno se mu je zdelo, da opravi to stvar temeljito... Zelena svetloba je razžarila prostor in padla je, kot je padel njen mož. Otrok ni jokal. Znal je že stati in oklepaje se palic posteljice je z živim zanimanjem zrl vanj, morda prepričan, da se pod plaščem skriva njegov oče, ki je to zanimivo svetlobo pričaral, njegova mama pa bo vsak trenutek planila pokonci, nasmejana... Palico je previdno uperil naravnost v otrokov obraz. To je hotel videti, videti je hotel, kako bo porazil to nerazumljivo grožnjo. Otrok je začel jokati: jasno mu je postalo, da pred njim ne stoji James. Jok mu ni bil po godu, tudi v sirotišnici nikoli ni prenašal cmerjenja najmlajših... "Avada kedavra!" In takrat ga je vzelo: bil je nič, zgolj bolečina in groza in moral se je skriti, a ne tu, v ostankih razdejane hiše, v kateri je bil ujet vreščeči otrok, temveč daleč proč... daleč stran... "Ne," je zaječal. Kača je zašumela prek umazanih, z okruški posejanih tal, in fanta je ubil, a vendar je bil fant... "Ne..." In zdaj je stal ob raztreščenem oknu v hiši Malhaarjeve, zatopljen v spomine svojega najhujšega poraza, in kača pod njegovimi nogami je polzela prek zdrobljenega porcelana in stekla... Pogled je spustil k njej in zagledal nekaj... Nekaj neverjetnega... "Ne..." "Harry, vse je v redu, na varnem si!"

Sklonil se je in pobral razlomljeni okvir s fotografijo. Na njej je bil on, tisti neznani tat, tat, ki je ukradel... "Ne... Padla mi je... Izgubil sem jo..." "Harry, na varnem si, zbudi se! Zbudi se!" Bil je Harry... Harry, ne pa Mrlakenstein! In tisto, kar je šumelo, ni bila kača... Odprl je oči. "Harry," je zašepetala Hermiona. "Me slišiš? Je-Je s tabo vse v redu?" "Ja," se je zlagal. Bil je v šotoru, ležal je na spodnjem ležišču enega izmed pogradov, pod kupom odej. Po negibnosti in odtenku hladne, puste svetlobe za platnenim stropom je vedel, da bo kmalu vzšlo sonce. Bil je popolnoma prepoten in znoj je čutil tudi na rjuhi in odejah. "Ušla sva." "Ja," je pritrdila Hermiona. "Na pograd sem te morala spraviti z urokom lebdenja, saj te sama nisem mogla dvigniti. Bil si... No, bil si čisto..." Pod rjavimi očmi je imela vijolične sence in v njeni dlani je opazil majhno gobo. Očitno mu je močila obraz. "Bil si bolan," je dokončala stavek. "Zelo bolan." "Koliko časa sva že tu?" "Cele ure. Kmalu bo jutro." "In jaz sem bil... kaj? Nezavesten?" "Pravzaprav ne," je odgovorila in očitno ji je bilo neprijetno. "Vpil si in ječal in... takšne reči," je dodala z glasom, ob katerem je Harryju postalo nerodno. Kaj je govoril? Je vrešče ponavljal Mrlakensteinove kletve? Je jokal kot otrok v posteljici? "Skrižvna ti sploh nisem mogla sneti," je povedala in vedel je, da želi zamenjati temo. "Zažrl se je, dobesedno zažrl se ti je v prsi. Brazgotina bo verjetno ostala, oprosti, uporabiti sem morala škarjavi urok, sicer ga ne bi spravila stran. Pa tudi kača te je ugriznila, ampak rano sem očistila in nanjo nakapala izvleček diktamnusa..." Prepoteno majico, ki jo je imel na sebi, je privzdignil in se zazrl v prsi. Nad srcem, z mesta, v katerega se mu je vžgal Skrižven, se mu je lesketal škrlaten oval. Na podlakti pa je zagledal že napol zaceljene sledi kačjega ugriza. "Kam si pospravila Skrižven?" "V torbici je. Po mojem ga nekaj časa ne bi smela nositi." Naslonil se je nazaj na blazine in se zazrl v njen izžeti, bledi obraz. "Ne bi smela v Godricov Dol. Jaz sem kriv, jaz, Hermiona, oprosti." "Seveda nisi ti kriv. Tudi jaz sem hotela tja. Res sem mislila, da ti je Dumbledore tam pustil meč." "Ja, no... Glede tega sva se pač motila..." "Ampak kaj se je pravzaprav zgodilo? Mislim, ko te je odpeljala gor. Se je kača kje skrivala? Vaju je napadla, ubila Malhaarjevo, potem pa se je spravila še nate?" "Ne," je odkimal. "Malhaarjeva je bila kača... oziroma kača je bila Malhaarjeva... ves ta čas." "K-Kaj?" Zaprl je oči. Še vedno se ga je držal vonj po tisti hiši, in ko ga je zaznal, je spomin na nedavne dogodke postal neprijetno živ. "Malhaarjeva je bila gotovo mrtva že dlje časa. Kača je bila... Bila je v njej. Saj Veš Kdo jo je pustil v Godricovem Dolu čakati name. Vedel je, da bom prišel." "Kača je bila v njej?!" Spet je odprl oči: Hermiona je bila zgrožena in zdelo se mu je, da ji gre na bruhanje.

"Wulf nas je opozoril, da se bomo prisiljeni spoprijeti s čarovnijami, kakršnim še nismo bili priča," jo je opomnil. "Ko si bila zraven, je molčala, ker je govorila kačji jezik, in jaz se tega nisem zavedal, čeprav sem jo seveda razumel. Čim sva prišla gor, pa je poslala sporočilo Saj Veš Komu, to sem videl v mislih, začutil sem, kako se je razveselil, in ukazal ji je, naj me zadrži... In potem..." Spomnil se je, kako se je kača izvila iz vratu Malhaarjeve... Toda Hermioni vseh podrobnosti ni bilo treba praviti. Zazrl se je v sledi ugriza. "Poskrbela naj bi samo za to, da ne bi pobegnil, preden pride Saj Veš Kdo." Če bi vsaj uspela ubiti kačo! Potem bi imelo vse to, kar sta prestala, smisel... Potrto je sedel in odeje odrinil s sebe. "Harry ne, spočiti se moraš!" "Ne, ni se mi treba. Ti se moraš naspati. Brez zamere, ampak videti si izmozgana. Jaz sem že čisto pri sebi, bom jaz stražil. Kje je moja palica?" Ni mu odgovorila, samo zrla je vanj. "Hermiona, kje je moja palica?" Grizla si je ustnice in v oči so ji stopile solze. "Harry..." "Ke je moja palica?" Sklonila se je k vznožju postelje in jo dvignila predenj. Palica iz bodike in feniksovega peresa je bila prelomljena na dva kosa, ki ju je povezovala samo še tanka nit peresa, les pa se je povsem razlomil. Harry jo je vzel v dlani, kot bi bila živo bitje, ki je utrpelo strahotno poškodbo. Bil je popolnoma iz sebe: vse je bilo ena sama zmeda in strah. Nazadnje jo je pomolil Hermioni. "Popravi jo. Prosim." "Harry, po mojem... Če je tako poškodovana..." "Prosim, Hermiona, poskusi!" "Corectium!" Polovica, ki je visela na peresu, se je postavila nazaj na svoje mesto in razlomljena dela sta se spojila. Harry je palico dvignil predse. "Lumos!" Šibko se je zaiskrila, potem pa ugasnila. Uperil jo je v Hermiono. "Zroxis!" Prijateljičina palica je komaj opazno trznila, toda ostala v njeni dlani. A že ta čarovnija je bila za Harryjevo preveč in spet se je razlomila. Obupan se je zastrmel vanjo in sploh ni mogel doumeti, kaj vidi... Palica je vendar že toliko prestala... "Harry," je zašepetala Hermiona, tiho, da jo je komaj slišal. "Tako zelo, zelo mi je žal. Mislim, da sem ti jo uničila jaz. Ko sva hotela oditi, naju je kača spet napadla, saj veš, zato sem vanjo izstrelila detonacijsko kletev, ki se je odbijala sem in tja, in gotovo je... Gotovo je zadela..." "Se zgodi," je samodejno odvrnil. Počutil se je, kot bi bil povsem izvotljen, omamljen. "Bova že... Nekako jo bova popravila." "Ampak Harry, po mojem se je ne da več," je odkimala in po licih so ji polzele solze. "Se spomniš... Se spomniš Rona? Ko sta z avtom treščila v vrbo mesarico in se je njegova zlomila? Po tistem je enostavno moral kupiti novo." Fant je pomislil na Olchenbata, ki ga je Mrlakenstein ugrabil in ga še vedno ni spustil, na Gregoroviča, ki je bil mrtev. Kako naj zdaj pride do nove palice? "No," je rekel z narejeno stvarnim glasom, "torej si moram zdaj pač sposoditi tvojo. Za na stražo."

Takoj mu jo je izročila, obraz se ji je lesketal od solz, on pa jo je pustil sedeti ob postelji, saj si ničesar ni želel bolj, kot da gre čim prej stran od nje. Osemnajsto poglavje Blišč in beda Albusa Dumbledorja Sonce je vstajalo in nad Harryjem se je širila jasna, brezbarvna neskončnost neba, brezbrižna do njega in njegove žalosti. Sedel je pred vhodom v šotor in pljuča mu je polnil čist zrak. Že to, da je živ in lahko opazuje, kako se sonce dviguje iznad lesketajoče se snežne odeje na pobočju hriba, bi mu moralo pomeniti več kot kateri koli zaklad na svetu, a ostajal je prazen: nesrečna izguba palice mu je otopila čute. Zazrl se je prek doline, pregrnjene s snegom. Skozi bleščečo tišino so zveneli oddaljeni cerkveni zvonovi. Ne da bi se zavedal, se je tako močno oklepal svojih nadlakti, kot bi se poskušal obraniti bolečine. Utrpel je že preveč poškodb, da bi si vse zapomnil. Pred leti je bil ob kosti desnice, s tega potovanja ima brazgotini na prsih in podlakti, ki delata družbo tistima na roki in čelu, a nikdar, vse do tega trenutka, še ni imel občutka, da je povsem šibek, da je ranljiv in gol, saj je bil ob večji del čarobnih moči. Dobro je vedel, kaj bi rekla Hermiona, če bi ji to samo omenil: palica ima natanko toliko moči, kolikor je ima čarovnik. A motila bi se, kajti v njegovem primeru ni bilo tako. Ona pač ni občutila, kako se je palica zasukala, kakor igla kompasa, in v sovražnika izstrelila zlate plamene. Obenem pa mu je kot sestra Mrlakensteinove nudila zaščito in šele zdaj, ko je ostal brez slednje, se je zavedel, kako zelo se je nanjo zanašal. Razlomljeni polovici je potegnil iz žepa, in ne da bi ju pogledal, ju je spravil v Hagridovo mošnjo. Ta je bila že prepolna uničenih in neuporabnih predmetov. Harryjeva roka je skozi muševo kožo slučajno začutila tudi stari zviz in za trenutek se je moral spopasti s skušnjavo, da bi ga potegnil na plano in zalučal stran. Skrival mu je svojo srž, z njim si ni imel kaj pomagati, bil je neuporaben, tako kot vsa Dumbledorjeva zapuščina... Na ravnatelja je bil jezen kot še nikoli, v njem je izbruhnil tolikšen bes, da ga je žgalo in ni bil zmožen drugega čustva. S Hermiono sta samo iz obupa drug drugega pregovorila, da bosta v Godricovem Dolu našla odgovore, samo iz obupa sta drug drugega prepričala, da morata tja, saj gre za nujno postajo neke skrivnostne poti, ki jima jo je začrtal Dumbledore. A načrta ni bilo in ne zemljevida. Ravnatelj ju je pustil, da se opotekata skozi temo, se sama in brez pomoči ruvata z grozotami, kakršnim doslej še nista bila priča in so bile kot iz najhujše more. Nihče jima ni ničesar razložil, nihče jima ni ničesar preprosto dal, meča še vedno nista imela in zdaj je Harry ostal tudi brez palice. Fotografija pa mu je zdrsnila izza jopiča in Mrlakenstein bo z njeno pomočjo gotovo z lahkoto našel tatu... Mojster je zdaj vedel vse... "Harry?" Hermiona je pokukala iz šotora skoraj preplašeno, kot bi se bala, da jo bo z njeno lastno palico preklel. A objokanega obraza je čez trenutek vendarle stopila k njemu in počenila. V rokah je držala skodelici čaja, pod pazduho pa je stiskala nekaj precej debelega. "Hvala," je rekel in segel po skodelici. "Ti bo zoprno, če bom malo tu?" "Ne," je odvrnil, ker je ni hotel prizadeti. "Harry, hotel si vedeti, kdo je tisti na fotografiji. No... Knjigo imam."

Plašno mu jo je porinila v naročje: povsem nov izvod Blišča in bede Albusa Dumbledorja. "Kje... Kako..." "V dnevni sobi Malhaarjeve je bila, preprosto ležala je tam... in iz nje je štrlelo tole pisemce." Hermiona je na glas prebrala tistih nekaj vrstic zašiljene pisave strupeno zelene barve. "Ljuba Malha! Lepa hvala za pomoč. Pošiljam ti izvod knjige in upam, da ti bo všeč. Rekla si vse, kar piše, tudi če se tega ne spomniš. Rita. Po mojem je Malhaarjeva knjigo dobila, ko je bila še živa, a ni bila več dovolj pri sebi, da bi jo prebrala..." "Ne, najbrž res ne." Harry se je zazrl v obraz na naslovnici in napolnilo ga je divje veselje: zdaj bo izvedel vse, kar se ravnatelju ni zdelo vredno, da bi mu pravil, pa če je Dumbledore to hotel ali ne. "Si še zmeraj jezen name?" je vprašala Hermiona. Ko se je ozrl k njej, je opazil, da je spet začela tiho jokati. Tako je vedel, da se mu vidi, kako besen je na ravnatelja. "Ne," je tiho rekel. "Nisem jezen nate, Hermiona, vem, da se je zlomila po nesreči. Poskušala si naju živa spraviti od tam in bila si neverjetna. Če te ne bi bilo zraven in mi ne bi priskočila na pomoč, bi me Saj Veš Kdo ubil." Poskušal ji je vrniti nasmešek, ki se je zalesketal v njenih solznih očeh, potem pa se je spet posvetil knjigi. Njen hrbet je bil brez ene gube; očitno je ni nihče še niti odprl. Polistal je po njej. Fotografijo, ki jo je iskal, je našel skoraj takoj: najstnika Dumbledorja, ki se s kodrolasim tovarišem krohota neki davno pozabljeni šali. Harry je spustil pogled k opisu slike. Albus Dumbledore, kmalu po mamini smrti, in njegov prijatelj; Gellert Grindelwald. Mladi čarovnik je nekaj dolgih trenutkov zijal v zadnjo besedo. Grindelwald. Dumbledorjev prijatelj Grindelwald. Ozrl se je k Hermioni, ki je mežikala v ime, kot ne bi mogla verjeti svojim očem. Pogled je nato počasi dvignila k prijatelju. "Grindelwald?!" Harryju za druge fotografije ni bilo več mar in preletel je stran pred sliko, da bi zasledil ponovno omembo razvpitega coprnika. Kmalu jo je našel, začel zavzeto brati, a nič mu ni bilo jasno. Moral je dlje nazaj in končno se je znašel na začetku poglavja z naslovom ,Za obči blagor'. Skupaj s Hermiono je začel brati: Ko se je bližal njegov osemnajsti rojstni dan, je Dumbledore ves slaven odšel z Bradavičarke - za časa šolanja je postal predstavnik študentov in predsednik študentskega sveta, dali so mu nagrado Barnabusa Finkleyja za izjemno obvladovanje čarobne palice, bil je predstavnik britanske mladine v Starihosvetu, dobil je Zlato medaljo za najbolj inovativen prispevek na Mednarodni konferenci alkimistov v Kairu in tako dalje in tako naprej. Zdaj je nameraval za celo leto po svetu, skupaj z Vylkom ,Upilkom' Dozhem, svojim zabitim, a predanim pomagačem, ki si ga je pridobil na šoli. Fanta sta bila zadnjo noč pred odhodom nastanjena v gostilni Pri počenem kotlu v Londonu, pripravljena, da se naslednje jutro odpravita v Grčijo. A takrat je prispela sova z novico o smrti Dumbledorjeve mame. ,Upilko' Dozh ni želel dati intervjuja, s katerim bi obogatil moje pisanje, je pa javnosti že posredoval svojo sentimentalno verzijo dogodkov, ki so temu sledili. Kendrino smrt je predstavil kot

tragičen udarec in Dumbledorjevo odločitev, da se odpove potovanju, kot plemenito žrtev. Albus se je vsekakor nemudoma odpravil v Godricov Dol, domnevno zato, da bi skrbel zu svojega mlajšega brata in sestro. A koliko se je dejansko menil zanju? "Aberforth podstrehe ni imel čisto pospravljene," trdi Enid Smerda, katere družina je v tistem času živela na robu Godricovega Dola. "Čisto je podivjal. Seveda, bil je brez očeta in mame, tako da bi se mi prav smilil, ampak kaj, ko me je zmeraj obmetaval s kozjimi bobki. Albus pa se po mojem zanj ni kaj dosti menil, skupaj ju nisem videla niti enkrat." Kaj je torej počel Dumbledore, če ni poskušal spraviti v red svojega mlajšega brata? Odgovor se zdi jasen: čez glavo dela je imel s tem, da je sestro še naprej skrival pred javnostjo. Kajti čeprav je ječarka Ariane Dumbledore umrla, se njen usmiljenja vredni položaj ni izboljšal. Da sploh obstaja, so izven družinskega kroga tudi po tem vedeli le redki, na primer ,Upilko' Dozh, za katere je bilo jasno, da bodo verjeli zgodbici o njenem šibkem zdravju. Lahkoverna je bila tudi družinska prijateljica Mathilda Malhaar, slavna zgodovinarka, ki je dolga leta živela v Godricovem Dolu. Kendra je, kot smo že videli, Mathildo resda pustila pred vrati, ko je prišla Dumbledorjevim zaželet dobrodošlico. Toda več let kasneje je avtorica Zgodovine čarovništva Dumbledorju na Bradavičarko poslala sovo, tak vtis je nanjo napravil njegov članek o metamorfozah med živalskimi vrstami v Občilu specialistov spreminjanja oblike. Prav prek Albusa je sčasoma navezala stike s celotno družino in bila je edina v vasi, s katero je Kendra govorila. Žal se ji je bistri um, po katerem je slovela v prejšnjih letih, pomračil. "Na ognjišču plapolajo plameni, kotel pa je prazen," mi jo je zaupno opisal Ivor Dillonsby, Enid Smerda pa je posegla po bolj stvarni primerjavi: "Predse zija ko človek, ki se je uspel olajšati po dolgotrajni zapeki." A kljub temu sem s pomočjo različnih preskušenih novinarskih metod uspela izvleči iz nje dovlj zrn resnice, da se mi je razkrila celotna škandalozna zgodba. Kot preostali čarovniški svet tudi Mathilda Kendrino prerano smrt pripisuje spodletelemu uroku - takšno zgodbico sta širila Albus in Aberforth še v kasnejših letih. Malhaarjeva nadalje naučeno ponavlja družinsko laž o Ariani, ki jo opisuje z besedama ,krhka' in ,občutljiva'. A glede ene stvari je bila Mathilda vredna truda, ki sem ga morala vložiti v to, da sem se dokopala do reseruma: edino ona pozna celotno zgodbo o najbolj varovani skrivnosti Dumbledorjevega življenja. Tokrat prvič razkrita bo pod vprašaj postavila vse, kar so na njem občudovali njegovi privrženci: da je sovražil mračne sile, podpiral sožitje z bunkeljni in je bil predan svoji družini. Prav tistega poletja, ko se je Albus vrnil v Godricov Dol, zdaj brez staršev in torej glava družine, se je k Mathildi Malhaar zatekel njen pranečak, Gellert Grindelwald. Njegovo ime je upravičeno razvpito: na seznamu najbolj nevarnih coprnikov vseh časov je zdrsnil s prvega mesta zgolj zaradi tega, ker mu je generacijo kasneje krono mračnih sil odvzel Saj Veste Kdo. A ker Grindelwald svoje strahovlade ni razširil tudi na Britanijo, podrobnosti njegovega vzpona na oblast pri nas niso splošno znane. V mladih letih je obiskoval Durmstrang, torej akademijo, ki je bila žal že takrat precej tolerantna do mračnih sil, in na njej se je izkazal za nič manj izjemnega kot Dumbledore. Oba je torej zaznamoval sindrom prezgodnjega razcveta, a Grindelwald svojih sposobnosti ni usmeril v pridobivanje nagrad in medal; temveč se je posvetil drugim ,dejavnostim'. Ko je bil star šestnajst let, mu tako celo na Durmstrangu niso

mogli več gledati skozi prste, in zaradi njegovih sprevrženih eksperimentov so ga izključili. Kaj natančno se je dogajalo z njim tik po izključitvi, vse do zdaj ni bilo znano; vedelo se je samo to, da je za nekaj mesecev odpotoval na tuje: Jaz pa sem odkrila, da se je Grindelwald odločil obiskati svojo staro teto, ki je živela v Godricovem Dolu, in tam je - to bo mnoge silovito pretreslo - spletel prijateljske vezi prav z Albusom Dumbledorjem! "Zdel se mi je tako očarljiv fant," je bebljala Mathilda, "in takega ga imam še zmeraj v spominu kljub vsemu, kar je zagrešil kasneje. Zato sem ga takrat tudi predstavila ubogemu Albusu, ki je zelo pogrešal družbo fantov svojih let. Takoj sta se ujela." To bo držalo. Mathilda mi je pokazala pismo, ki ga je Albus Dumbledore sredi noči poslal Gellertu Grindelwaldu, ona pa ga je shranila. "Ja, po cele dneve sta razpravljala in razpravljala - oba sta bila tako bistra mladeniča, iz njiju je brbotalo kot iz kotla nad plameni - in včasih sem ponoči zaslišala, kako na okno nečakove sobe trka sova z Albusovim pismom! Ko se je česa domislil, je to nemudoma hotel povedati Gellertu!" In česa vsega se ni domislil! Čeprav bo za privržence Albusa Dumbledorja to grozljiv udarec, tu navajam eno izmed zamisli njihovega junaka pri sedemnajstih letih, kot jo je posredoval svojemu novemu najboljšemu prijatelju (fotografijo izvirnika si lahko ogledate na 463. strani): Gellert! Tvoj argument, da bi čarovniki morali prevzeti oblast v dobro bunkeljnov, je po mojem bistvenega pomena. Da, dana nam je bila moč, in da, moč nam daje pravico do oblasti, a nam tudi nalaga dolžnosti do tistih, ki moči nimajo. To bistvo morava vedno znova poudariti in postati mora temeljni kamen, na katerem bova gradila. Kadar bova naletela na odpor - in nedvomno bova - naj bo osnova vsem protiargumentom. Krmilo prevzemava ,Za obči blagor'. In iz tega tudi sledi, da morava v vsakršnem primeru odpora resda poseči po sili, toda zgolj do mere, ki je nujno potrebna. (Tu si ga polomil na Durmstrangu! Seveda meni ni žal, da je do tega prišlo, kajti če te ne bi izključili, se nikdar ne bi spoznala.) Albus Čeprav bodo njegovi premnogi oboževalci osupli in zgroženi, to pismo dokazuje, da je Albus Dumbledore sanjaril o koncu Statuta diskretnosti in o čarovniški nadvladi nad bunkeljni. Kakšen udarec za tiste, ki so ga vedno prikazovali kot največjega prvaka čarovnikov bunkeljskega porekla! Kako prazni se zdijo v luči novih dokazov njegovi govori v podporo bunkeljskih pravic! Kako zaničevanja vreden se pokaže Albus Dumbledore, ki je koval zaroto, s katero bi se povzpel na oblast, medtem ko bi moral žalovati za svojo mamo in skrbeti za sestro in brata! Vsi, ki bodo Dumbledorja poskušali obdržati na njegovem krušečem se piedestalu, bodo nedvomno blejali, da svojih načrtov ne nazadnje ni prelil v dejanja, da ga je očitno moralo nekaj spremeniti, da je prišel k pameti. A resnica je še veliko bolj šokantna. Komaj dva meseca po začetku tega velikega prijateljstva sta se Dumbledore in Grindelwald razšla in se nista več videla vse do legendarnega dvoboja (o tem več v 22. poglavju). Kaj je povzročilo nenadni razkol? Je Dumbledore res prišel k pameti? Je Grindelwaldu dejal, da noče več sodelovati pri njegovih nakanah? Žal ne. "Po mojem je do tega prišlo, ko je umrla uboga Ariana," mi je zaupala Mathilda. "Tisto nas je vse strašno pretreslo, in takrat je bil Gellert ravno pri Albusu.

Ko se je vrnil, je ves drhtel in rekel je, da hoče pri priči domov. Čisto je bil iz sebe. Tako sem mu priskrbela dvernik, odšel je in nikdar več ga nisem videla. Še huje je bilo za Arianina brata. Razen drug drugega sta izgubila vse sorodnike. Nič čudnega, da je Aberforth podivjal, že tako je bil vedno nemiren. Za sestrino smrt je krivil Albusa, veste. Ampak ljudje v takšnih okoliščinah dostikrat želijo na koga zvaliti krivdo, tega mu res ne gre zameriti. Vseeno pa ni bilo lepo, da je na pogrebu Albusu zlomil nos. Kendro bi pokopalo, če bi videla, da sta si njena fanta v laseh, in to ob krsti lastne sestre. Škoda, da Gellert ni mogel počakati in je pospremiti na zadnjo pot... Albusu bi bil gotovo v tolažbo..." Ta grozljivi pretep ob krsti, ki so mu bili priča vsi pogrebci, zastavlja vrsto vprašanj. Zakaj je Aberforth v resnici krivil Albusa za sestrino smrt? Je Aberforthovim obtožbam, kot se pretvarja ,Malha', res botrovala samo žalost? Je imel za svoj bes morda kakšen bolj konkreten razlog? Grindelwald, ki so ga iz Durmstranga izključili, ker bi skoraj ubil nekaj svojih sošolcev, je pobegnil iz Britanije le nekaj ur po smrti dekleta in Albus ga (iz sramu? iz strahu?) ni videl, vse dokler ni mogel biti več gluh za prošnje čarovniškega sveta. Nobeden, ne Dumbledore ne Grindelwald, ni nikdar niti omenil, da sta bila v mladosti prijatelja. A dejstvo je, da je Albus celih pet let odlašal, preden se je odpravil za Gellertom, goram mrličev in neizmernemu trpljenju navkljub. Se je obotavljal, ker mu je bil Grindelwald še vedno pri srcu? Ali pa se je bal, da se bo razvedelo za njuno nekdanje tesno prijateljstvo? Se je Dumbledore le nerad odpravil iskat človeka, nad katerim je bil nekdaj tako navdušen? In kako je skrivnostna Ariana pravzaprav umrla? Je bila nenamerna žrtev kakšnega coprniškega obreda? Je slučajno videla ali slišala kaj, česar ne bi smela, ko sta se mladeniča pripravljala na podvig, s katerim naj bi se dokopala do oblasti in slave? Je možno, da je bila Ariana Dumbledore prva, ki je umrla ,za obči blagor'? Poglavje se je s tem končalo in Harry je dvignil pogled. Hermiona je prišla do konca strani prej kot on. Knjigo mu je zdaj počasi, prestrašeno potegnila iz rok in jo zaprla, ne da bi jo pogledala, kot bi hotela skriti nekaj nespodobnega. "Harry..." Samo odkimal je. V njem se je zrušilo nekaj, kar je imel za neizpodbitno; natanko tako se je počutil, ko je odšel Ron. Dumbledorju je zaupal, prepričan je bil, da je utelešenje dobrote in modrosti. Zdaj pa se je vse sesulo v prah. Lahko izgubi še kaj? Rona, Dumbtedorja, palico s feniksovim jedrom... "Harry. Poslušaj me. To... Ta knjiga res ni prijetna." "Ja, lahko bi tako rekla..." "Ne pozabi, da jo je napisala Rita Brentsell!" "Saj si prebrala njegovo pismo Grindelwaldu?" "Sem, ampak..." Obotavljala se je, tudi njej je bilo hudo in s premrlimi prsti se je oklepala skodelice čaja. "Tisto je tudi po mojem najhuje. Malhaarjeva je seveda mislila, da sta se fanta samo nekaj šopirila, toda ,za obči blagor' je bila Grindelwaldova parola, s katero je opravičeval vsa grozodejstva, ki jih je zagrešil kasneje. In... iz tega se zdi... da je zamisel zanjo dobil od Dumbledorja. Pravijo, da je dal ,za obči blagor' celo vklesati nad vhod v Nurmengard." "Nurmengard?" "To je zapor, ki ga je Grindelwald zgradil, da je vanj strpal svoje nasprotnike. Potem ko ga je Dumbledore ujel, je sam končal v njem, ampak... Ampak grozno je, da so mu na oblast pomagale priti prav Dumbledorjeve ideje. Po drugi strani pa se

tudi Rita ne more pretvarjati, da sta se poznala kaj dlje kot par mesecev, nekega davnega poletja, ko sta bila še čisto mlada in..." "Se mi je kar zdelo, da boš to rekla," jo je ustavil Harry, ki si jeze res ni želel stresti nanjo, a je svoj glas težko obdržal na vajetih. "Mlada sta bila, pajade. Stara sta bila toliko, kot sva zdaj midva. In midva lepo tvegava življenje, se spopadava s coprnijami, on pa je ves nasmejan s svojim novim prijateljem načrtoval, kako bosta prevzela oblast in postavila bunkeljne na mesto, ki jim gre." Vedel je, da se prav dolgo ne bo več mogel zadrževati. Vstal je in začel korakati naokrog, da bi se otresel vsaj najhujšega besa. "Saj ne poskušam zagovarjati tega, kar je napisal," je rekla Hermiona. ",Pravica do oblasti' je prav taka grozljiva neumnost kot ,magija je moč'. Ampak, Harry, Dumbledorju je ravno umrla mama, čisto sam je moral tičati v hiši..." "Sam? Saj ni bil sam! Za družbo je imel brata in sestro, tisto šlaplo, ki jo je skrival..." "Tega pa ne verjamem," je rekla in vstala je tudi ona. "Kar koli je bilo že narobe z Ariano, po mojem ni bila šlapl. Dumbledore, ki sva ga poznala midva, nikdar ne bi dovolil..." "Dumbledore, za katerega sva midva mislila, da ga poznava, si nikdar ne bi hotel podrediti bunkeljnov, in to na silo!" je zavpil Harry in njegov glas je odmeval prek vrha hriba, da se je več kosov pognalo v zrak in so čivkajoč zakrožili po bisernatem nebu. "Spremenil se je, Harry, spremenil! Tako preprosto je to! Morda je verjel v te reči, ko je imel sedemnajst let, ampak preostalo življenje je posvetil boju proti mračnim silam! Dumbledore je bil tisti, ki je ustavil Grindelwalda, tisti, ki je vedno podpiral pravice bunkeljnov in nas z bunkeljskimi starši, tisti, ki se je že od začetka boril proti Saj Veš Komu in je umrl, da bi ga spodkopal!" Ritina knjiga je ležala na tleh med njima in obraz Albusa Dumbledorja se jima je žalostno nasmihal. "Harry, oprosti, ampak prepričana sem, da si v resnici tako jezen zato, ker ti vsega tega ni povedal Dumbledore sam." "Mogoče sem pa res zato!" je zatulil in se z rokami oklenil glave, čeprav še sam ni vedel, zakaj. "Ampak poglej, kaj je pričakoval od mene, Hermiona! Tvegaj življenje, Harry! In še enkrat! In še enkrat! Pa ne misli, da ti bom vse razložil! Slepo mi zaupaj, verjemi, da vem, kaj delam, zaupaj mi, čeprav jaz ne zaupam tebi! Nikoli mi ni povedal vsega! Nikoli!" Vse je šlo čez mero in glas ga ni več ubogal. Tako sta obstala, zazrta drug v drugega v belini in praznini, in Harryja je prevzel občutek, da sta pod tistim širnim nebom nepomembna, kot dve mušici. "Rad te je imel," je zašepetala Hermiona. "Vem, da te je imel rad." Roke so mu padle ob bok. "Ne vem, koga je imel rad, Hermiona, ampak mene že ne. Bi me sicer pustil v taki godlji? Še z Grindelwaldom je bil bolj odkrit kot z mano." Pobral je Hermionino palico, ki jo je prej vrgel v sneg, in sedel pred vhod v šotor. "Hvala za čaj. Do konca svoje straže bom tukaj. Ti pa pojdi nazaj na toplo." Za trenutek se je obotavljala, potem pa pobrala knjigo in mimo njega stopila v šotor. Pri tem mu je z dlanjo na lahno zdrsnila prek las. Ob dotiku je zaprl oči. Sovražil se je, ker si je želel, da bi bilo res, kar je rekla: da je bilo Dumbledorju mar zanj.

Devetnajsto poglavje Srebrna košuta Ko ga je Hermiona opolnoči prišla zamenjat na straži, je že snežilo. Harry se je takoj pogreznil v zmedene sanje: prek njih se je zvijala Nagini, polzela je skozi velikanski prstan s počenim kamnom, nato skozi venec črnega teloha. Večkrat se je zbudil, preplašeno, prepričan, da ga je nekdo od nekje daleč klical, in v vetru, ki je bičal šotor, je slišal glasove ter korake. Končno, bilo je še temno, je vstal in se pridružil Hermioni, ki je zgrbljena pred vhodom ob svetlobi svoje palice brala Zgodovino čarovništva. Vztrajno je snežilo in z olajšanjem je sprejela njegov predlog, da pospravita tabor prej kot običajno in odideta. "Pojdiva nekam, kjer bova bolj skrita," se je strinjala in si vsa drgetajoča prek pižame oblekla jopo. "Kar naprej sem imela občutek, da nekdo hodi tu naokrog. Enkrat ali dvakrat se mi je celo zdelo, da sem ga videla." Harry si je prek glave ravno hotel potegniti pulover, a ob tem je otrpnil in se ozrl k zahrbtovidu na mizi. Bil je tiho in se ni niti zganil. "Gotovo sem si to samo domišljala," je živčno dodala. "Sneži pač in temno je, pa vidiš vse mogoče... Ampak kaj, ko bi se vseeno izdejanila pod plaščem nevidnosti, za vsak primer?" Pol ure zatem, ko sta pospravila šotor, si je Harry Skrižven obesil okoli vratu, Hermiona je k sebi stisnila svojo torbico in izdejanila sta se. Zajel ju je znani občutek, da ju bo zmečkalo, Harryjeva stopala so se poslovila od zasneženih tal in trdo pristala na zmrznjeni zemlji, prekriti z listjem. "Kje sva?" je vprašal in se ozrl po drevesih, ki so ju spet obdajala, Hermiona pa je že odprla torbico in začela iz nje vleči šotorske palice. "V Deanskem gozdu," je povedala. "Z očijem in mami smo pred leti prišli sem taborit." Tudi tu je padal sneg, a obdržal se je le na drevesih, in mraz je rezal do kosti, toda bila sta vsaj na varnem pred vetrom. Večino dneva sta preživela v šotoru in se stiskala okoli uporabnih živo modrih plamenov, ki jih je s tolikšno lahkoto pričarala Hermiona ter jih je bilo mogoče prenašati naokrog v steklenih kozarcih. Harry se je počutil, kot bi okreval po kratki, a hudi bolezni, in ta vtis mu je prijateljica še okrepila, ko si je dajala toliko opravka z njim. Tistega popoldneva so začele naletavati nove snežinke, tako da je celo jaso v senci krošenj prekrivala tanka plast svežega pršiča. Po dveh bolj ali manj neprespanih nočeh so bili Harryjevi čuti precej bolj izostreni kot običajno, in ker sta iz Godricovega Dola pobegnila v zadnjem trenutku, se mu je Mrlakenstein zdel nekako bližje, bolj grozeč. Ko se je tako spustila tema in se je Hermiona ponudila, da noč prebedi ona, jo je zavrnil in ji rekel, naj gre v posteljo. K vhodu v šotor si je prinesel staro blazino in sedel nanjo, nase pa je navlekel čisto vse puloverje, kar jih je imel. Temu navkljub ga je treslo. Tema se je dobesedno gostila, dokler ni bila nazadnje povsem nepredirna. Skoraj bi že segel po Ravbarjevi karti in se za nekaj časa zazrl v Ginnyjino piko, potem pa se je spomnil, da so zdaj božične počitnice; gotovo je doma, v Jazbini. Spričo prostranosti gozda je bil vsak najmanjši zvok ojačen. Jasno, v njem je bilo polno živali, a Harry si je želel, da bi bile vse lepo pri miru in tiho, saj bi le tako lahko nedolžne stopinje in drobencljanje ločil od zvokov, ki morda naznanjajo drugačne, bolj zlovešče namene. Spomnil se je šumenja plašča, ki je davno tega drsel prek mrtvega listja, in takoj se mu je zazdelo, da ga spet sliši. V mislih je stresel

z glavo: njuni varnostni uroki so delovali že dolge tedne in nobenega razloga ni bilo, da bi odpovedali zdaj. Toda vseeno se ni mogel znebiti občutka, da je te noči nekaj drugače. Pod neprijetnim kotom naslonjen na šotorsko platno je večkrat zadremal in se nato zdrznil iz sna. Noč se je spustila v globine popolne teme, da mu je bilo, kot bi obtičal vmes med trenutkom izdejanjenja in vdejanjenja. Pred obrazom je ravno podržal roko, saj je bil prepričan, da je sploh ne bo videl... takrat pa se je zgodilo. Točno v smeri, v katero je bil obrnjen, se je prikazala srebrna luč, ki se je premikala med drevesi. Kar koli že jo je oddajalo, gibalo se je vsekakor neslišno. In luč se je zibala naravnost proti njemu. Skočil je na noge, glas mu je v grlu zamrznil, in predse je dvignil Hermionino palico. Oči je priprl, saj ga je svetloba začela slepiti, drevesa pred sabo je ostro očrtala, da so postala še bolj črna, vse bolj se je bližala... Prikazala se je izza velikega hrasta. Srebrno-bela košuta, svetla in žareča kakor mesec, je korakala prek gozdnih tal, neslišno kot prej, in za njo v drobnem pršiču ni ostala niti ena sled. S ponosno dvignjeno glavo je stopila k njemu. Harry je strmel v košuto in se čudil, a ne, ker česa takšnega ni doživel še nikdar, temveč zato, ker se mu je zdela tako nenavadno znana. Občutek je imel, kot bi čakal, da pride, čeprav se je šele zdaj spomnil na to vnaprej dogovorjeno srečanje. Pred nekaj trenutki je hotel poklicati Hermiono, a ni prišel do glasu, zdaj pa jo je pustil spati. Vedel je, stavil bi lastno življenje, da je prišla košuta k njemu in k nikomur drugemu. Nekaj dolgih sekund sta zrla drug v drugega, potem pa se je zasukala in odšla. "Ne!" je rekel, in ker je bil že tako dolgo tiho, je bil njegov glas hripav. "Vrni se!" Še naprej je odločno stopala dalje in kmalu je njen sij začel izginjati za črnimi debli dreves. Za en sam, drhteč hip se je obotavljal: lahko bi šlo za prevaro, za vabo, za past. A nagonsko je vedel, preprosto čutil je, da pri tem ne gre za coprnijo. Pohitel je za njo. Pod nogami mu je škripal sneg, košuta pa je hodila med drevesi povsem neslišno, kajti bila je sama luč. Vodila ga je globlje in globlje v gozd in Harry je naglo korakal za njo, prepričan, da mu bo dovolila bližje, ko se bosta ustavila. In takrat bo spregovorila in povedala mu bo, kar mora vedeti. Končno je obmirovala. Še enkrat je zasukala svojo lepo glavo k njemu, potem pa se je pognala v dir, hotel jo je nekaj vprašati, a komaj so se njegove ustnice razprle, že je izginila. Čeprav jo je vzela tema, mu je bila njena bleščeča podoba vžgana v mrežnico: slepila ga je, postala celo močnejša, če je priprl veke, da ni več vedel, kje je. Zdaj ga je postalo strah. Ob košuti je bil varen. "Lumos!" je zašepetal in konica palice je zažarela. Vtisnjena podoba košute je bledela vsakič, ko je zamežikal, stoječ, prisluškujoč zvokom gozda, oddaljenemu pokljanju vejic, mehkemu šuštenju snega. Ga bo zdaj nekdo napadel? Ga je zvabila v zasedo? Si je zgolj domišljal, da tik za krogom svetlobe palice nekdo stoji in ga opazuje? Dvignil jo je višje. Nihče se ni pognal nadenj, izza dreves ni šinil blisk zelene svetlobe. Zakaj ga je torej popeljala prav na ta kraj? Nekaj se je zalesketalo, in Harry se je zasukal. Pred njim je bila zgolj zamrznjena vodna kotanja. Ko je dvignil palico še višje, da bi si jo ogledal, se je njena napokana črna gladina zaiskrila.

Previdno ji je stopil bližje in se zazrl vanjo. Led je odseval njegovo popačeno podobo in žarenje palice, toda globoko pod megleno sivim pokrovom se je lesketalo še nekaj. Velik srebrn križ... Srce bi se mu skoraj ustavilo. Padel je na kolena k robu kotanje in palico usmeril vanjo pod kotom, da bi dno preplavil s čim več svetlobe. Sijaj globoke rdeče... Rezilo z bleščečimi rubini v ročaju... Na dnu je ležal Gryfondomov meč. Zadržujoč dih je zijal vanj. Kako je to mogoče? Kako lahko leži tu, tako blizu kraja, kjer sta s Hermiono taborila? Je prijateljico sem privabila neka neznana čarovnija in je bila košuta, ki jo je imel za varuha, neke vrste čuvar gozdne kotanje? Ali pa je nekdo meč položil vanjo, potem ko sta prispela, prav zato, ker sta prišla sem? In če je tako, kje je tisti, ki ga je hotel predati Harryju? Palico je spet usmeril proti drevesom in grmom okoli sebe, se oziral za obrisom človeka, a opazil ni nikogar. Temu navkljub se je njegovo razburjenje mešalo s strahom, ko se je znova posvetil meču na dnu. Palico je uperil v srebrnkasti obris in zamrmral: "Accio meč." Ni se zganil. A saj ni pričakoval, da se bo. Če bi bilo tako lahko, meč ne bi bil pod vodo, temveč bi ležal na tleh, da bi ga preprosto pobral. Zakrožil je okoli ledene ploskve in se poskušal natanko spomniti, kako je bilo, ko ga je pred davnimi leti priklical. Takrat je bil v smrtni nevarnosti in prosil je za pomoč. "Na pomoč," je zamrmral, a meč je negiben ostal na dnu. Kaj mu je povedal Dumbledore, se je vprašal Harry, ki je spet krožil okoli kotanje, potem ko je prišel do meča? Le pravi Gryfondomovec bi ga lahko potegnil iz Klobuka. In kaj sta bili posebni lastnosti vseh iz Gryfondoma? V drznosti in viteštvu vsi po vrsti tam bleste. Ustavil se je in zavzdihnil, da se je njegova sapa zalesketala v mrzlem zraku. Vedel je, kaj mora storiti. In če naj bo do sebe iskren, se mu je zazdelo, da ga to čaka, v trenutku, ko je meč zagledal skozi led. Spet se je ozrl po drevesih, ki so ga obdajala, a bil je prepričan, da ga nihče ne bo napadel. Za to je bilo dovolj priložnosti, ko si je ogledoval kotanjo. Sploh pa se je s tem samo obotavljal, pač zato, ker je pred njim precej neprijetna naloga. Z okorelimi prsti si je začel slačiti premnoge plasti oblačil. Pri tem se je skrušeno spraševal, kaj naj bi imelo s čim takšnim opraviti ,viteštvo' Gryfondomovcev. Ne, to mu res ni bilo jasno, razen če naj bi bilo viteško, da ne prikliče Hermione, ki bi zoprno nalogo morda opravila namesto njega. Ko se je slačil, je nekje v bližini zaskovikala sova in žalostno je pomislil na Hedwig. Že se je tresel in zobje so mu grozljivo šklepetali, a oblačila je še naprej vlekel s sebe, dokler ni nazadnje zgolj v spodnjicah in golih stopal stal v snegu. Mošnjo z razlomljenima kosoma bodike, maminim pismom, delcem Siriusovega ogledala in starim zvizom je odložil na kup oblačil, potem pa Hermionino palico uperil v led. "Diffindo." Ker je bilo v gozdu tako tiho, je počilo, kot bi ustrelil, na gladini pa se je zdaj zibalo več kosov srebrnega ledu. Kolikor je lahko presodil Harry, voda ni bila pretirano globoka, a da bi dosegel meč, se bo moral povsem potopiti... In če bo razglabljal o nalogi, ki ga čaka, ne bo ta nič lažja in voda prav nič toplejša! Stopil je na rob kotanje in še vedno prižgano Hermionino palico odložil na tla. Potem ko je poskušal pregnati misel, da ga bo zeblo samo še stokrat huje in se bo tresel ko nor, pa je skočil. V ledeno vodo se je potopil do ramen, vse do vratu ga je žgalo, da bi najraje zatulil, a zrak v pljučih mu je enostavno zmrznil. Komaj je dihal in drhtel je tako divje,

da je voda pljuskala prek roba. Z okorelim stopalom je hitro zatipal za ročajem, kajti potopiti se je želel res samo enkrat. Trenutek, ko bo moral pod vodo, je odlagal in odlagal, hlastal je za sapo in se tresel, dokler si ni dopovedal, da je to preprosto treba opraviti, zbral ves svoj pogum in se potopil. Mraz je bil nečloveški, bolečina neznosna. Celo možgani so mu bili kot spremenjeni v ledeno kepo, a nekako se je le zrinil skozi temno vodo do dna in končno segel po meču. Prsti so se mu oklenili ročaja in povlekel ga je k sebi. Takrat se mu je nekaj zadrgnilo okoli grla. Pomislil je na vodno rastlinje, čeprav se mu do meča ni bilo treba prebiti skozenj, in s prosto roko je segel k vratu, da bi se osvobodil. Ni šlo za vodno travo: stiskala ga je verižica Skrižvna in ga počasi davila. Divje je pobrcal, da bi se prebil na površje, a se je zgolj zagnal v steno kotanje. Otepajoč, daveč se je praskal po verižici, zmrznjeni prsti je niso uspeli zrahljati, in zdaj so mu pred očmi začele pokati drobne lučke. Utopil se bo, prav nič ne more storiti, nemočen je in roke, ki so se oklenile njegovih prsi, so gotovo roke smrti... Kašljal je, hropel, bil je ves premočen in obupno ga je zeblo, a ležal je na snegu in spet je bil pri zavesti. Nekje čisto blizu je še nekdo hlastal za sapo in se davil, a bil je na nogah in opotekal se je okoli njega. Spet je torej prišla Hermiona, kot takrat ko ga je napadla kača... A to vendar ni njen glas, preglobok je in koraki pretežki... Harry ni imel moči, da bi dvignil glavo in si ogledal svojega rešitelja. Le tresočo dlan je zmogel ponesti k vratu in otipati mesto, na katerem se mu je verižica zajedla globoko v kožo. Ni je bilo več: nekdo jo je strgal z njega. In zdaj mu je tik nad glavo zasopel: "Si ti - čisto - ubrisan?!" Ta glas je bil v tistem trenutku edino, kar ga je lahko tako pretreslo, da se je nemudoma postavil pokonci. In pred njim je stal Ron, popolnoma oblečen, a premočen do kože, z lasmi, prilepljenimi na glavo, z Gryfondomovim mečem v eni roki in s Skrižvnom v drugi. "Zakaj, za hudiča," je še naprej hropel Ron in mu pred obraz dvignil medaljon, ki je hipnotično bingljal sem in tja na strgani verižici, "si skočil tja noter s tole gnusarijo za vratom?!" Harry mu na to ni znal odgovoriti. Srebrna košuta je bila nič, nič v primerjavi s tem, da se je pred njim nenadoma pojavil on. Saj ni mogel verjeti. Drhteč od mraza je pograbil kup oblačil, ki so še vedno ležala ob robu kotanje, in jih začel vleči nase. Tudi ko se je oblačil, je še naprej zijal v Rona, in čim ga je ob vsakem puloverju za trenutek izgubil spred oči, je bil prepričan, da bo izginil. A očitno je bil res on: pravkar je skočil v ledeno mrzlo vodo, pravkar mu je rešil življenje. "Tisto si bil t-ti?" ga je končno vprašal skozi šklepetajoče zobe, in ker bi ga Skrižven skoraj zadavil, je bil njegov glas šibkejši kot običajno. "No... ja," je nekoliko zmedeno odgovoril Ron. "Ti si priklical košuto?" "Kaj? Ne, seveda ne! Mislil sem, da si jo ti!" "Moj varuh je jelen." "Aja, seveda. Se mi je zdelo, da je ta nekam drugačen. Rogovi so mu manjkali." Harry si je okoli vratu spet nataknil Hagridovo mošnjo, si oblekel še zadnji pulover, pobral Hermionino palico in se zasukal nazaj k Ronu. "Kaj pa počneš tukaj?"

Fant je očitno upal, da bo to vprašanje prišlo na vrsto precej kasneje, če sploh. "No, em... Saj veš. Vrnil sem se. Če..." Odkašljal se je. "Saj veš. Če me še hočeš zraven." Temu je sledila tišina in med njima je kakor stena zrasel spomin na to, kako je odšel. A bil je tu. Vrnil se je. Pravkar je Harryju rešil življenje. Ron se je ozrl k svojim rokam. Za trenutek ga je povsem presenetilo, kaj stiska v njih. "Aja, privlekel sem ga ven," je rekel, precej brez potrebe, in pomolil meč Harryju, da bi si ga ogledal. "Saj si zaradi njega skočil v vodo, a ne?" "Ja," mu je pritrdil. "Ampak ne razumem. Kako si prišel sem? Kako si naju našel?" "Dolga zgodba," je zavzdihnil Ron. "Cele ure sem vaju že iskal, ta gozd ni ravno majhen. Tako sem že mislil, da si bom moral spet postlati pod kakšnim drevesom in počakati, da se zdani, potem pa sem zagledal tisto srno in tebe." "Koga drugega pa ne?" "Ne," je odkimal. "Ampak..." Obotavljaje se je ozrl k drevesoma, ki sta drugo ob drugem rasli le nekaj metrov stran. "Res pa se mi je zdelo, da je nekdo tamle. Samo takrat sem ravno tekel k vodi, ker si se ti že zdavnaj potopil in te tako dolgo ni bilo na spregled. Zato nisem bil pripravljen narediti še kakšnega ovinka, saj razumeš... Hej!" Harry se je pognal k drevesoma, na katera je pokazal Ron. Slo je za hrasta, in res sta stala drug zraven drugega, da je bilo v višini oči med njima le kakšnih deset centimetrov; izvrstno mesto, s katerega lahko vidiš vse, tebe pa je skoraj nemogoče opaziti. Toda snega na tleh ob koreninah ni bilo in tako tudi ni bilo sledi. Harry se je vrnil k Ronu, ki ni prišel za njim in je v rokah še vedno držal meč in Skrižven. "Si kaj našel?" je vprašal. "Ne," je odkimal Harry. "Kako pa je prišel meč tja notri?" "Gotovo ga je tam pustil tisti, ki je priklical varuha." Oba sta se zazrla v bogato okrašeno srebrno orožje, katerega rubinasti ročaj se je lahno lesketal v soju Hermionine palice. "Misliš, da je pravi?" "To lahko ugotoviva samo na en način," je rekel Harry. Skrižven se je še zmeraj pozibaval v Ronovi dlani in medaljon je komaj opazno potrzaval. Harry je vedel, da je tisto v njem razburjeno. Že prej je zaznalo bližino meča in hotelo ga je ubiti, da se ne bi dokopal do njega. A zdaj ni bilo časa za dolge razprave, kajti medaljon je bilo treba enkrat za vselej uničiti. Hermionino palico je dvignil visoko nad glavo, se ozrl okoli sebe in kmalu zagledal primerno mesto: v senci bližnje platane je ležala dovolj ploska skala. "Pridi," je pozval Rona in ga popeljal k njej, z roko pometel sneg s skale in nato iztegnil dlan, da bi mu prijatelj izročil Skrižven. Toda Ron mu je vanjo hotel stisniti meč, in Harry je odkimal. "Ne, to moraš opraviti ti." "Jaz?" je osuplo izdavil Ron. "Zakaj?" "Ker si ga ti potegnil iz kotanje. Če kaj vem, moraš zato Skrižven uničiti ti." Ni šlo za to, da bi hotel biti do Rona prijazen ali bi mu želel izkazati naklonjenost. Da mora meč zavihteti on, mu je bilo zdaj jasno, kot je nekoliko prej vedel, da ga košuta ne bo popeljala v past. Dumbledore ga je nečesa le naučil,

nečesa o določenih vrstah čarovnije, o nepreračunljivi moči, ki jo imajo določena dejanja. "Jaz ga bom odprl," je rekel, "ti pa ga zabodi. Takoj, prav? Kajti kar koli je že v njem, tega ne bo mirno požrlo. Košček Neelstina v dnevniku me je poskusil ubiti." "Ampak kako ga boš sploh odprl?" je vprašal Ron, ki je bil videti čisto preplašen. "Rekel mu bom, naj se odpre, po kačje," je dejal Harry in odgovor mu je bil položen v usta, kot bi ga že od nekdaj nosil globoko v sebi, zdaj pa se ga je morda zavedel prav zaradi nedavnega bližnjega srečanja z Nagini. Zazrl se je v zaviti ,S', iz katerega so se svetlikali zeleni kamenčki. V njem si je bilo zelo lahko predstavljati majhno kačo, zvijajočo se na mrzli skali. "Ne!" je takrat zavpil Ron. "Ne, ne odpiraj ga! Resno mislim!" "Zakaj ne?" se je namrščil Harry "Znebiva se vendar te preklete reči, cele mesece nas je žrla..." "Ne morem, Harry, resno... Ti ga daj..." "Ampak zakaj?" "Ker ga ne prenesem!" je vzkliknil Ron in se začel ritensko umikati od medaljona na skali. "Čisto me spravi ob živce! In to ni le izgovor, da sem bil zoprn, Harry! Vse tisto se mi je tako ali tako pletlo po glavi, priznam, ampak mene očitno lažje sesuje kot vaju s Hermiono in z njim za vratom mi je bilo še stokrat huje, sploh ti ne znam razložiti, kako grozno je bilo! In potem sem ga snel in se malo spravil k sebi, samo kaj, ko sem si moral to sranje spet obesiti za vrat... Ne morem, Harry! Ne morem!" Še naprej je zmajeval z glavo in se umikal, meč pa se je vlekel za njim. "Lahko," ga je prepričeval Harry, "lahko! Saj si pravkar prišel do meča, prepričan sem, da ga moraš uporabiti ti. Prosim, vse tri nas boš rešil pred njim, Ron!" Ko je zaslišal svoje ime, je bilo, kot bi ga poživilo. Debelo je pogoltnil, potem, še vedno glasno sopeč, pa se je pomaknil k skali. "Povej, kdaj naj ga mahnem," je zahripal. "Ko preštejem do tri," je rekel Harry. Pogled je že spustil k medaljonu in priprl oči, da se je osredotočil na črko ,S', v njej ugledal kačo. Skrižven je treslo, kot bi bil v njem ujet ščurek, in komu bi se lahko celo zasmilil, a Harryja je zareza na vratu še vedno pekla... "Ena... dve... tri... Odpri sse!" Poslednji besedi je zasikal, tiho je škrtnilo in zlata poklopca sta se na široko razprla. Za vsakim od zastekljenih ovalov je mežikalo živo oko, temno in lepo, kot so bile oči Marka. Neelstina, preden so postale škrlatne, njihove zenice pa kačje reže. "Zabodi ga," je rekel Harry, ki je medaljon pritiskal ob skalo. Ron je s tresočimi rokami dvignil meč, njegova konica je obvisela nad očmi, ki so podivjano švigale v vse smeri, in Harry je obesek poprijel še krepkeje, pripravljen na prizor, ki ga je v mislih že živo videl: iz praznih okenc se bo ulila kri... A takrat se je iz Skrižvna razlegel sikajoč glas. "Videl sem tvoje srce, Ronald Weasley, in zdaj je moje." "Ne poslušaj ga!" je osorno zaklical Harry. "Zabodi ga!" "Videl sem, o čem sanjaš, videl sem, pred čim trepetaš. Izpolni se ti lahko sleherna želja, a meso in kri lahko postanejo tudi vsi tvoji strahovi..." "Usekaj!" je zavpil Harry, in njegov glas je odmeval od bližnjih dreves, konica meča pa je še naprej drhtela in Ron je strmel v Neelstinove oči.

"Vedno najdlje od srca svoje mame, ki je hrepenela po hčerki... Zdaj vedno najdlje od srca dekleta, ki ima raje tvojega prijatelja... Venomer drugi, večno v senci..." "Ron, zabodi ga, takoj!" je zatulil Harry, kajti čutil je, kako mu medaljon pod prsti drhti, in bal se je, kaj vse bi se lahko zgodilo. Njegov prijatelj je dvignil meč še nekoliko višje, takrat pa so se Neelstinove oči škrlatno zableščale. Iz okenc medaljona, iz očes, sta se kakor groteskna balona napihnili glavi Harryja in Hermione, neprijetno izkrivljeni. Ron je pretreseno kriknil in se opotekaje umaknil, iz obeska pa sta se dvignili celotni postavi; najprej prsi, nato pas in noge, dokler nista stali v medaljonu, druga ob drugi, kakor drevesi s skupnimi koreninami, pozibavajoč se nad Ronom in resničnim Harryjem. Ta je prste naglo umaknil od Skrižvna, kajti nenadoma je zažarel, razbeljen do beline. "Zakaj si se vrnil? Brez tebe nama je bilo lepše, srečna sva bila, vesela, da te ni... Smejala sva se, ker si tako zabit, ker si tako strahopeten, a si vseeno domišljaš..." "Kako si moreš domišljati kaj takega!" je prevzela besedo Hermiona iz obeska, ki je bila lepša, a strašnejša od resnične: zibajoč se je režala Ronu v obraz, on pa je zgroženo, povsem odrevenelo zijal vanjo in meč mu je nemočno visel ob boku. "Kdo bi te sploh pogledal, enkrat samkrat, ko je ob tebi Harry Potter? Kaj si kdaj storil, kar bi se lahko primerjalo z dejanji Izbranega? Kaj si v primerjavi s Fantom, ki je preživel?" "Ron, zabodi ga, zabodi!" je zavpil Harry, a Ron se ni zganil. Njegove oči so bile na široko razprte in v njih sta se zrcalili podobi, vstali iz medaljona, katerih lasje so se vrtinčili kot plameni, katerih oči so se rdeče bleščale, katerih glasova sta klicala zlo. "Celo tvoja mama mi je priznala," se je posmehnil Neelstin-Harry, medtem ko se je Neelstin-Hermiona prezirljivo zahahljala, "da bi raje za sina imela mene, da bi te z veseljem zamenjala zame..." "Katera ženska ne bi raje imela Harryja, katera ženska bi hotela biti s tabo? Nič si, nič, nič v primerjavi z njim," je s pomilovalnim glasom povedala podoba Hermione, se raztegnila kakor kača in se ovila okoli izkrivljenega Harryja, ga stisnila v tesen objem in njune ustnice so se združile. Ron pod njima je spačenega obraza, tresočih rok dvignil meč nad glavo. "Daj ga! Daj!" mu je zavpil Harry. Ron pa je samo zrl vanj in bilo je, kot bi se mu v očeh nekaj škrlatno poblisnilo. "Ron?" Meč se je zalesketal, fant je zamahnil. Harry se je vrgel vstran, kovinsko je zazvenelo in razlegel se je dolg, zategel krik. Mladi čarovnik se je hitro zasukal, na snegu mu je zdrsnilo, a palico je temu navkljub še naprej držal pred sabo. Toda pred njim ni bilo ničesar, s čimer bi se moral spopasti. Pošastni različici njiju s Hermiono sta izginili. Ob skali je stal zgolj Ron, ki je v rokah mlahavo držal meč in zrl v raztreščene ostanke medaljona. Harry je počasi stopil k njemu in res ni vedel, kaj naj reče ali naredi. Prijatelj je še vedno sopel. Njegove oči pa niso bile prav nič škrlatne, temveč kot običajno modre, a tudi objokane. Harry se je sklonil, se pretvarjal, da solz sploh ni opazil, in pobral uničeni Skrižven. Ron je razbil stekli obeh okenc, Neelstinove oči so izginile, z omadeževanega svilenega ozadja medaljona pa se je na lahno kadilo. Tistega, kar je

prebivalo v obesku, ni bilo več; Ron je vsemu izrečenemu navkljub zamahnil po njem in ne po Harryju. Zdaj je meč odvrgel, da je zazvenel. Obraz je zakopal v dlani in padel na kolena. Stresalo ga je in Harryju se je posvetilo, da ne od mraza. Tako je uničeni medaljon hitro spravil v žep, potem pa pokleknil k njemu in mu roko previdno položil na ramo. Da je Ron ni vrgel z nje, je imel za dobro znamenje. "Ko si odšel," je tiho povedal Harry, hvaležen, da je prijateljev obraz skrit, "je cel teden jokala. Verjetno še dlje, pa ni hotela, da bi jo videl. Velikokrat sva bila ob večerih čisto tiho. Brez tebe..." Stavka ni mogel dokončati. Šele zdaj, ko se je Ron vrnil, je zares spoznal, kaj vse sta z njim vred izgubila. "Kot sestra mi je," je nadaljeval. "Rad jo imam kot sestro in vsaj po mojem ima tudi ona mene rada na enak način. Od nekdaj je bilo tako. Mislil sem, da veš." Ron se ni odzval, temveč se je obrnil stran od njega in si nos glasno obrisal v rokav. Harry je tako vstal in stopil do njegovega orjaškega nahrbtnika, ki ga je odvrgel, ko je stekel h kotanji, da bi ga rešil. Zavihtel si ga je na hrbet in se nato obrnil nazaj k Ronu, ki se je ob tem skobacal na noge, rdečkastih oči, a sicer povsem pri sebi. "Oprosti," je rekel. "Oprosti, da sem kar šel. Vem, da sem bil navadna..." Ozrl se je po temi, kot bi upal, da bo nadenj planila dovolj huda beseda in ga vzela. "Za tisto si se v bistvu še kar dobro odkupil," je menil Harry. "Priskrbel si nam meč. Pospravil Skrižven. Mi rešil življenje." "No, tako kul, kot si tole povedal, pa ravno nisem bil," je zamomljal Ron. "Takšne reči so zmeraj kul, ko pripovedujejo o njih, v resnici pa niti niso," je odvrnil Harry. "Prav to ti že leta poskušam dopovedati." Hkrati sta si stopila naproti in se objela, pri čemer se je Harry zavedel, da je Ron še zmeraj čisto premočen. "Zdaj," je rekel, ko sta se ločila, "bi bilo pametno čim prej poiskati šotor." A to ni bilo težko. Čeprav se mu je zdelo, da je za košuto hodil celo večnost, mu je pot s prijateljem ob sebi vzela presenetljivo malo časa. Komaj je čakal, da zbudi Hermiono, in v šotor je vstopil že prav navdušeno, Ron pa precej bolj previdno. Po obisku kotanje in opravkih v gozdu se mu je pod platnom zdelo fantastično toplo, čeprav so prostor greli le šibki modri plameni, ki so še vedno poplesovali v skledi na tleh. Hermiona je trdno spala, zvita pod odejami, in ni se zganila, dokler je ni večkrat poklical. "Hermiona!" Tokrat se je le vzdramila in hitro je sedla ter si z obraza pomedla lase. "Kaj pa je? Harry? Je s tabo vse v redu?" "Ja, z mano je vse v najlepšem redu. Še več kot to. Super se počutim. Nekdo je tukaj." "Kako to misliš? Naju je nekdo na..." Zagledala je Rona, od katerega je kapljalo na oguljeni tapison, Rona, ki je kar stal tam, z mečem v roki. Harry se je umaknil v temačen kot, počasi spustil nahrbtnik z ramen in se poskušal zliti s platnom. Hermiona je zdrsnila s pograda in kakor v snu odkorakala k Ronu, pri čemer oči ni odmaknila z njegovega bledega obraza. Ustavila se je tik pred njim, z na lahno razprtimi ustnicami in velikimi očmi. Fant se ji je nerodno, upajoče nasmehnil in napol dvignil roke.

Takrat se je vrgla nadenj in s pestmi začela udrihati po slehernem delu njegovega telesa, ki ga je dosegla. "Aua! Au! Nehaj! No! Kaj... Hermiona! Aua!" "Ronald - Weasley - ti - nemarna - gnida!" Vsako besedo je podkrepila z udarcem, da se je z rokami pred glavo začel umikati, ona pa ni odnehala. "Toliko - tednov - potem - pa... Kje je moja palica?!" Ko se je s tem obrnila k Harryju, se je kar zdrznil, potem pa je samodejno zavpil: "Hitinium!" Med Ronom in Hermiono se je vzpostavil nevidni ščit, da je prijateljico ritensko vrglo na tla. A samo izpljunila je lase, ki so ji pri tem pristali v ustih, potem pa takoj planila nazaj na noge. "Hermiona!" je vzkliknil Harry. "Pomiri..." "Nič se ne bom pomirila!" je zavreščala. Še nikdar ni videl, da bi povsem izgubila oblast nad sabo, videti je bila čisto nora. "Vrni mi palico! Urni mi jo!" "Hermiona, bi, prosim..." "Ne govori mi, kaj naj delam, Harry Potter!" je zatulila. "Kako si drzneš! Takoj mi jo vrni! In ti!" Kazalec je uperila v Rona s tolikšnim besom, kot bi nanj klicala strahotno prekletstvo, in Harry ga je povsem razumel, ko se je ščitu navkljub ritensko opotekel od nje. "Stekla sem za tabo! Klicala sem te! Prosila sem te, da se vrni!" "Vem," je rekel. "Hermiona, žal mi je, res mi..." "O, žal ti je?!" Zakrohotala se je, z visokim, povsem nečloveškim glasom. Ron se je proseče ozrl k Harryju, a ta se je samo nemočno skremžil. "Cele tedne te ni bilo - cele tedne - in po tvojem naj bi se vse lepo uredilo, če boš rekel, da ti je žal?!" "No, kaj pa naj rečem?!" je zavpil Ron in Harryju je odleglo, ker se ji je vsaj poskusil postaviti po robu. "Oh, kaj pa vem!" je skrajno posmehljivo zatulila. "Napni možgane, Ron, celo tako govedo, kot si ti, jih ima!" "Hermiona," je posegel vmes Harry, saj se mu je to zdel le prenizek udarec, "ravnokar mi je rešil..." "Briga me!" je zavreščala. "Briga me, kaj je naredil! Minili so tedni in tedni, midva bi bila prav lahko mrtva, ampak to ga seveda sploh ni za..." "Vedel sem, da sta živa!" je zatulil Ron in jo tokrat prvič preglasil, obenem pa ji je stopil blizu, kolikor ji je mogel. "Harryja so polne Novice, pa radio, povsod vaju iščejo in o vaju krožijo neverjetne govorice, prav nore pravljice! Če bi se vama kaj zgodilo, bi takoj izvedel! Sploh veš, kako mi je bilo..." "Kako je bilo tebi!?" Njen glas je bil zdaj tako prediren, da je malo manjkalo, pa bi jo lahko slišali samo še netopirji. A obenem jo je Ron ogorčil do te mere, da je za trenutek ostala brez besed. Fant je hitro pograbil priložnost. "Vrniti sem se hotel, čim sem odšel! Ampak kaj, ko sem se udejanil naravnost med grabeže, Hermiona, in nisem mogel nikamor!"

"Kam si se udejanil?" je vprašal Harry, Hermiona pa se je vrgla na stol in tako na tesno prekrižala roke in noge, kot bi si jih ne nameravala razvozlati nadaljnjih nekaj let. "Med grabeže," je ponovil Ron. "Povsod jih je dosti. To so tolpe, ki služijo zlato s tem, da lovijo čarovnike z bunkeljskimi starši in izdajalce krvi; Ministrstvo za vsakega ponuja nagrado. No, bil sem sam in zdel sem se jim star toliko, da bi moral biti v šoli. Prav grozno so me bili veseli, vpili so, da sem gotovo brezkrvnež in se skrivam. Hitro sem jim moral nekaj natveziti, sicer bi me zvlekli na Ministrstvo." "Kaj pa si jim rekel?" "Da sem Olie Gumma. Prvi pač, na katerega sem se spomnil." "In so ti verjeli?" "Prav bistri ravno niso bili. Eden je bil gotovo poltrol, smrdel je že tako..." Ron se je ozrl k Hermioni, očitno v upanju, da se je morda malo omehčala. A njen obraz nad prepletenimi rokami je ostal kamnit. "Kakor koli, spričkali so se okrog tega, ali sem Olie ali ne. Odkrito povedano so bili res bedni, ampak bilo jih je pet in vzeli so mi palico. Potem pa sta se dva stepla, in ker sta druge s tem čisto zamotila, sem tistega, ki me je držal, s komolcem v trebuh, pograbil njegovo palico, razorožil grabeža, ki je imel mojo, in se izdejanil. Pri tem sem ga spet nekaj polomil, tako da sem se spet razkosnil..." dvignil je desnico, na kateri sta mu manjkala dva nohta, in Hermiona je hladno privzdignila obrvi, "ter pristal cele kilometre stran od vaju. Ko sem končno prišel do tistega brega, ob katerem smo postavili šotor... vaju ni bilo več." "Ježeš, kako napeto," je rekla Hermiona z vzvišenim glasom, po katerem je zadnje čase rada posegla, kadar je hotela koga prizadeti. "Strašno si trpel, a ne? Midva pa sva medtem šla v Godricov Dol in, pomisliva malo, Harry, kaj se je že zgodilo tam? A, saj res, prikazala se je Saj Veš Čigava kača, ki bi naju skoraj oba ubila, in potem je prišel tja še Saj Veš Kdo in zgrešili smo se za komaj nekaj sekund." "Kaj?" je izdavil Ron in s povešeno čeljustjo zijal zdaj v enega, zdaj v drugega, a Hermiona se za to ni zmenila. "Si misliš, Harry, ob cela dva nohta je bil! Nama pa se je zdelo, da sva prestala nekaj groznega." "Hermiona," je tiho rekel Harry. "Ron mi je pravkar rešil življenje." Ni bilo videti, da ga je slišala. "Ampak nekaj bi pa vseeno rada vedela," je nadaljevala in uperila pogled v točko tik nad Ronovo glavo. "Kako natanko si naju našel? To je pomembno. Ko nama poveš, bova poskrbela, da naju nikdar več ne obišče kdo, ki ga ne želiva videti." Fant je nekaj časa jezno zijal vanjo, potem pa je segel v žep kavbojk in iz njega privlekel majhen srebrn predmet. "S temle." Da bi videla, kaj drži v roki, ga je vendarle morala pogledati. "Z ugaševalnikom?" je vprašala, tako presenečena, da je pozabila ostati hladna in besna. "Ta reč ni namenjena samo temu, da z njo ugašaš in prižigaš luči," je povedal. "Ne vem, kako deluje, pa tudi tega ne, zakaj je to naredila ravno takrat in ne kdaj prej, saj sem se ves čas hotel vrniti k vama. Ampak poslušal sem radio, bilo je zelo zgodaj zjutraj, na božični dan, in zaslišal sem... tebe." Zrl je v Hermiono. "Bila sem na radiu?" se je začudila. "Ne, bila si v mojem žepu. Hočem reči, tvoj glas," je ugaševalnik spet dvignil predse, "se je razlegel iz tega."

"In kaj natančno sem rekla?" je vprašala in slišati je bila nezaupljiva in radovedna obenem. "Poklicala si me. ,Ron.' In potem si rekla... nekaj o palici..." Škrlatno je zažarela. Harry se je takoj spomnil, za kateri dogodek gre. Takrat je bilo prvič, odkar ju je prijatelj zapustil, da je kdo od njiju izgovoril njegovo ime. Izrekla ga je Hermiona, ko mu je poskusila razložiti, zakaj njegove palice ni mogoče popraviti. "No, tako sem ga potegnil iz žepa," je nadaljeval Ron, ki je zrl v ugaševalnik. "Videti je bil prav tak kot zmeraj, ampak prepričan sem bil, da sem te slišal. Ukresal sem ga. In luči v sobi so ugasnile, hkrati pa se je prikazala neka druga luč, tik pred mojim oknom." Dvignil je prosto roko in pokazal predse, z očmi, osredotočenimi na nekaj, česar Harry in Hermiona nista mogla videti. "Šlo je za nekakšno svetlobno kroglo, utripala je ali kaj, modrikasta je bila, takšna kot soj, ki obdaja dvernik." Prijatelja sta napeto zrla vanj. "Vedel sem, da je to tisto," je nadaljeval. "Na hitro sem spakiral nahrbtnik, potem pa stekel na vrt. Tista mala krogla svetlobe je lebdela tam spodaj, čakala me je. In ko sem prišel ven, se je nekaj časa pozibavala naokrog, sledil sem ji za lopo in takrat... je šla vame." "Prosim?" je vprašal Harry, prepričan, da ga je narobe razumel. "Ja, zalebdela je proti meni," je prikimal Ron in nakazal njeno gibanje s kazalcem, "naravnost proti prsim in potem... je šla preprosto vame. Tukaj je bila," se je dotaknil mesta v bližini srca, "čutil sem jo, bila je vroča. In ko je bila v meni, mi je bilo takoj jasno, kaj moram narediti, vedel sem, da me bo odpeljala k vama. Zato sem se izdejanil in se znašel na nekem hribu. Vse je bilo zasneženo..." "Tam sva bila!" je vzkliknil Harry. "Tam sva bila dva dni in drugo noč se mi je zdelo, da slišim nekoga hoditi naokrog in klicati!" "Ja, no, prav lahko, da sem bil to jaz," je rekel Ron. "Vajini zaščitni uroki vsekakor delujejo, saj vaju nisem mogel videti, pa tudi slišati ne. Ampak kar čutil sem, da sta tam nekje. Zato sem nazadnje zlezel v spalko in v njej počakal do jutra. Mislil sem, da vaju bom opazil, ko bosta pospravljala šotor." "Nisi naju mogel, ker sva se izdejanila pod plaščem," je povedala Hermiona, "pa tudi zelo zgodaj sva odšla." "No, na tistem hribu sem ostal ves dan," je nadaljeval Ron. "Prepričan sem bil, da vaju bom nazadnje le našel. Ampak potem se je začelo temniti in postalo mi je jasno, da sta šla drugam. Zato sem spet ukresal ugaševalnik, iz njega je poletela tista modra luč in šla vame, izdejanil sem se in se znašel tu, v tem gozdu. Za vama tudi tokrat ni bilo nobene sledi, zato sem lahko samo upal, da se bo eden od vaju nazadnje le prikazal... in Harry se je. No, seveda, najprej sem zagledal tisto košuto." "Kaj si zagledal?" je vprašala Hermiona. Razložila sta ji, kaj se je zgodilo, in ko sta ji pripovedovala o srebrni košuti in meču v kotanji, je namrščena pogledovala od enega do drugega, tako zbrano, da so se ji udje počasi razvozlali. "Ampak to je bil gotovo varuh!" je vzkliknila. "Nista videla, kdo ga je priklical? Res nista nikogar opazila? In popeljala vaju je do meča! Saj ne morem verjeti! Kaj pa se je zgodilo potem?" Ron ji je opisal, kako je videl Harryja skočiti v vodo in kako je čakal, da se vrne na površje. Kako mu je postalo jasno, da je nekaj narobe, kako se je takrat pognal v

tolmun še sam in ga rešil ter se nato znova potopil za mečem. Zgodbo je pripeljal vse do trenutka, ko se je Skrižven odprl, čim mu je pri tem zmanjkalo besed, pa mu je Harry priskočil na pomoč. "In Ron ga je z mečem pokončal." "In... in ni ga bilo več? Kar tako?" je zašepetala. "No, em... Skrižven je seveda zelo vreščal," je dodal Harry, pri čemer je njegov pogled na kratko šinil k prijatelju. "Na." Medaljon ji je vrgel v naročje. Z zanimanjem ga je vzela v roke in si ogledala razbiti okenci. Ker se je Harry odločil, da je to končno varno storiti, je preklical oklopni urok in se nato obrnil k Ronu. "Si rekel, da si grabežem pobegnil z dvema palicama?" "Kaj?" se je zmedel fant, ki je opazoval Hermiono, zatopljeno v obesek. "O. Ja, sem." Odpel je eno izmed številnih zaponk na nahrbtniku in iz žepka potegnil kratko palico iz temnega lesa. "Tule je. Zdelo se mi je, da lahko rezervna zmeraj pride prav." "Pa še kako," je Harry iztegnil dlan. "Moja se je zlomila." "Saj nisi resen?" je pobuljil Ron, a takrat je Hermiona vstala, in zaskrbljeno se je zdrznil. Toda niti pogledala ga ni. Uničeni Skrižven je spravila v torbico, nato pa je splezala nazaj na svojo posteljo in se brez besed pokrila. Ron je Harryju izročil palico. "Očitno zaenkrat na kaj več ne moreš upati," mu je čez čas zamrmral Harry. "Uem," je pokimal Ron, "ampak lahko bi bilo dosti huje. Se spomniš tistih ptičev, ki jih je naščuvala name?" "Kdo pa pravi, da je ta zadeva zaključena?" se je izpod odej razlegel Hermionin glas. A ko je Ron iz nahrbtnika potegnil svojo kostanjevo rjavo pižamo, je Harry opazil, da se je komaj opazno nasmehnil. Dvajseto poglavje Xenovilius Liupka Harry ni pričakoval, da se bo Hermionina jeza unesla čez noč, in tako tudi ni bil presenečen, ko je naslednje jutro večinoma samo grdo gledala in se zagrinjala v nataknjeno tišino. Ron se je na to odzval tako, da je ob njej vztrajal v nenaravno resnobni drži, ki naj bi ji jasno dala vedeti, kako mu je še naprej grozno žal. Ko so bili vsi trije skupaj, se je Harry pravzaprav počutil kot edini nežalujoči na zelo intimnem pogrebu. Toda v tistih redkih trenutkih, ko sta bila z Ronom sama, ko sta na primer šla po vodo ali brskala po podrastju za gobami, se ni prijatelj prav nič sramoval pokazati, kako dobre volje je v resnici. "Ej, nekdo nam je pomagal!" je kar naprej ponavljal. "Tisto košuto je nekdo poslal. Nekdo je na naši strani. In en Skrižven smo že pospravili!" Ta dosežek ju je spodbodel, da sta na debelo razpravljala o možnih skrivališčih drugih Skrižvnov, in čeprav so na to temo izgubili že toliko besed, Harry zdaj nikakor ni bil več črnogled: prvemu uspehu bodo gotovo sledili še drugi. Tudi Hermiona se je lahko kujala, kolikor se je hotela, a mu ni mogla pokvariti veselja. Končno se jim je nasmehnila sreča, prikazala se je tista skrivnostna košuta, prišli so do Gryfondomovega meča, predvsem pa se je vrnil Ron, zato je bil Harry tako srečen, da je le s težavo ostajal resnega obraza.

Pozno popoldan sta fanta spet pobegnila neprijetnemu ozračju, ki ga je okoli sebe širila Hermiona, tokrat pod pretvezo, da gresta po živih mejah nabirat robidnice. Teh seveda ni bilo, kajti rastlinje je bilo golo, in v resnici sta želela izmenjati novice. Harry je zdaj vendarle lahko do konca pripeljal pripoved o tem, kje vse sta bila s Hermiono, in mu je tudi podrobneje opisal, kaj se je zgodilo v Godricovem Dolu. Ron pa mu je imel povedati marsikaj, kar se je med dolgimi tedni dogajalo v širnem čarovniškem svetu. "In kako sta izvedela za tabu?" je vprašal Harryja, potem ko mu je opisal številne obupane poskuse neregistriranih čarovnikov, da bi ušli dolgi roki Ministrstva. "Za kaj?" "S Hermiono sta nehala izgovarjati Saj Veš Čigavo ime!" "Aja. Oh, prišlo nama je pač v navado," je odvrnil Harry. "Ampak ni prav, da nama je, bolje bi bilo, če bi rekla preprosto Mr..." "NE!" je zatulil Ron, da je Harryja vrglo v robidovje in jima je Hermiona, ki je pred šotorom tiščala nos v knjigo, namenila osoren pogled. "Oprosti," je rekel Ron in mu pomagal izviti se iz trnja, "ampak ime je zdaj zakleto in na ta način te izsledijo! Če ga izgovoriš, razlomiš obrambne uroke in sprožiš neko magično motnjo ali kaj! Tako so nas tudi našli na Tottenham Courtu!" "Ker je eden izmed nas izgovoril njegovo ime?" "Ja! Saj - priznati moraš, da so res zviti. To so si upali samo tisti, na primer Dumbledore, ki so se mu bili dejansko pripravljeni upreti. Zato so Saj Veš Čigavo ime razglasili za tabu in izsledijo lahko vsakogar, ki ga izreče - na ta način z lahkoto najdejo člane Reda! Krallka bi skoraj ujeli..." "Saj nisi resen!" "Ja, Bill mi je povedal, da se je nanj spravila cela vojska Jedcev in stisnili so ga v kot, ampak jim je vseeno ušel. Zdaj se skriva, tako kot mi." S konico palice se je zamišljeno popraskal po bradi. "Kaj pa, če je tisto košuto poslal Krallek?" "Njegov varuh je ris, na poroki smo ga videli, si pozabil?" "Aja, saj res..." Odšla sta naprej ob živi meji, stran od šotora in Hermione. "Harry, kaj pa, če je bil za tistim... Dumbledore?" "Kdo?" Ronu je bilo kar malo nerodno, a vseeno je tiho nadaljeval, pri čemer je škilil k Harryju: "Mogoče jo je poslal on... tisto košuto. Dumbledore je vendar imel pravi meč." Harry se mu ni zasmejal, saj je dobro vedel, po čem prijatelj hrepeni. Misel, da ravnatelj nekako bdi nad njimi, bi jim bila v neizmerno uteho. A zmajal je z glavo. "Dumbledore je mrtev," je rekel. "Videl sem, kako je umrl, videl sem truplo. Ni ga več. Sploh pa je bil njegov varuh feniks in ne košuta." "Toda varuhi se lahko spremenijo," je pomislil Ron. "Tako kot Tangin, se spomniš?" "Ja, ampak zakaj se nam Dumbledore ne bi pokazal, če bi bil živ? Zakaj nam meča ne bi preprosto izročil?" "Pojma nimam," je skomignil Ron. "Mogoče ti ga iz istega razloga ni dal, ko je bil še živ? In mogoče je iz istega razloga tebi zapustil star zviz, Hermioni pa knjigo pravljic?" "In ta je?" je vprašal Harry, ki se je zasukal in se prijatelju zazrl naravnost v obraz, tako obupno si je želel odgovora na to. "Kaj pa vem," je odkimal Ron. "Včasih, ko sem bil čisto na tleh, se mi je zdelo, da je to naredil malo za zabavo... ali pa, ker bi nam bilo po njegovem sicer prelahko.

Ampak zdaj sem prepričan, da ni tako. Dobro je vedel, zakaj mora meni zapustiti ugaševalnik. Jasno mu je pač bilo..." Njegova ušesa so postala živo rdeča in povsem se je posvetil šopu trave ob nogah, ki ga je začel na lahno brcati. "Jasno mu je bilo, da ne bom zdržal in bom kar šel." "Ne, jasno mu je bilo, da se boš hotel vrniti," ga je popravil Harry. Ron mu je bil za to neskončno hvaležen, a vseeno mu je bilo nerodno. Da bi spremenila temo, je Harry nato rekel: "Ko sva že pri Dumbledorju: si slišal, kaj je o njem napisala Brentsllovka?" "O, ja," se je takoj odzval prijatelj. "O tem ljudje na veliko razpravljajo. Jasno, če bi bile stvari drugačne, bi bilo tisto, da sta bila z Grindelwaldom prijatelja, prava senzacija. Tako pa Brentsllovka samo zabava zoprneže, ki ga niso marali, in zamori vse druge. Ampak po mojem to z Grindelwaldom ni taka reč. Saj je bil še čisto mlad, ko sta..." "Star je bil toliko kot mi," ga je odrezal Harry, tako kot je nedavno tega Hermiono, in nekaj na njegovem izrazu je Rona posvarilo, da se o tem ne bi bilo pametno pregovarjati. Sredi mreže v premrlem robidovju je ždel pajek. Harry je vanj uperil palico, ki jo je prejšnje noči dobil od Rona in si jo je Hermiona blagovolila ogledati ter je oznanila, da je iz črnega trna. "Breklis." Pajek je vzdrgetal in se z mrežo vred zazibal. Fant je poskusil še enkrat. Tokrat se je pajek vendarle nekoliko povečal. "Nehaj!" je ostro protestiral Ron. "Žal mi je, ker sem rekel, da je bil Dumbledore takrat še čisto mlad, okej?" Harry je pozabil, kako prijatelj sovraži pajke. "Oprosti... Plahnus." Pajek se ni zmanjšal. Harry se je zazrl v palice. Šibkejši so bili celo začetniški uroki, ki jih je tistega dne poskusil izvesti z njo. Bila je prav nadležna, tuja, da se je počutil, kot bi mu na roko prišili dlan nekega neznanca. "Samo vaditi moraš," je menila Hermiona, ki se jima je za hrbtom neslišno približala in je zaskrbljeno opazovala, kako poskuša povečati in pomanjšati pajka. "Verjeti moraš vase, to je vse." Vedel je, zakaj si želi, da bi se to uredilo: še zmeraj je imela občutek krivde, saj je bila prepričana, da je bil ob palico zaradi nje. Tako ji raje ni zabrusil, naj ima palico iz črnega trna kar ona in njemu izroči svojo, če je tako prepričana, da je to res vse. A ker si je želel, da bi se končno nehala kujati, se je strinjal. Ko se ji je Ron previdno nasmehnil, pa je vseeno odlomastila nazaj k šotoru in spet izginila za knjigo. Čim se je stemnilo. sta se k njemu vrnila tudi fanta in Harry je prevzel stražo prvi. Sedeč pred vhodom, je s črno palico poskusil pripraviti kamenčke pod svojimi nogami, da bi se dvignili s tal, a še zmeraj je bil z njo preveč neroden in njegova čarobna moč prešibka. Hermiona je tačas ležala na svojem pogradu in brala, Ron pa je nekaj časa živčno pogledoval k njej in nato iz svojega nahrbtnika privlekel majhen lesen radio ter začel iskati neko postajo. "Samo na eni odkrito povedo, kako je v resnici," je tiho zaupal Harryju. "Vse druge so pod Saj Veš Čigavim nadzorom in od nji6 izveš samo tisto, o čemer jim dovoli poročati Ministrstvo, ta postaja pa... Čakaj, da slišiš, super je. Ampak vsak večer se ne upajo oglasiti in vsakič oddajajo od drugje, sicer bi jih lahko našli. Da jih radio ujame, potrebuješ tudi pravo geslo, in jaz sem zadnjo oddajo zgrešil..."

S palico je na lahno trkal po radiu in si v brado pomrmraval razne besede. Hermiono je pri tem velikokrat plašno ošinil, saj se je očitno bal, da bo vsak trenutek pobesnela. A obnašala se je, kot da ga ni. Tako je približno deset minut udarjal po aparatu in mrmral, ona je brala, Harry pa je vadil s palico iz črnega trna. Končno se je Hermiona spustila s pograda. Ron je takoj dvignil roke od aparata. "Če ti gre na živce, bom nehal!" je prestrašeno vzkliknil. A se sploh ni zmenila zanj in stopila je k Harryju. "Pogovoriti se morava," je rekla. Ozrl se je h knjigi, ki jo je stiskala v rokah. Še zmeraj je brala Blišč in bedo Albusa Dumbledorja. "O čem?" je zaskrbljeno vprašal. Spomnil se je, da je notri celo poglavje o njem, in ni bil prepričan, ali si želi slišati Brentsllovkino mnenje o njunem odnosu z Dumbledorjem. A Hermionin odgovor je bil povsem nepričakovan. "Rada bi obiskala Xenofiliusa Liupko." Debelo jo je pogledal. "Prosim?" "Xenofiliusa Liupko, Looninega očeta. Rada bi se pogovorila z njim." "Em... O čem?" Globoko je zajela sapo in rekla: "Za tisto znamenje gre, znamenje, ki sem ga našla v Bardu Biritchu. Poglej!" Blišč in bedo Albusa Dumbledorja mu je pomolila pod namrgodeni nos in zagledal je fotografijo pisma, ki ga je ravnatelj poslal Grindelwaldu, napisano z znano ozko, poševno pisavo. Zdaj je torej imel pred sabo neizpodbitni dokaz, da ga je Dumbledore dejansko napisal, da si ni Rita vsega preprosto izmislila. "Podpis! Poglej si podpis!" je nestrpno dejala Hermiona. Ubogal jo je. Najprej mu ni bilo jasno, za kaj gre, ko si ga je ob svetlobi prižgane palice ogledal pobliže, pa se mu je posvetilo: Dumbledore je namesto A-ja v svojem imenu narisal drobno različico taistega trikotnega znamenja, ki ga je prijateljica našla v Povestih barda Biritcha. "Em... Kaj pa..." je previdno začel Ron, a namenila mu je pogled, ob katerem je nemudoma utihnil, nato pa se je spet obrnila k Harryju. "Nekam pogosto naletimo nanj, kaj?" je pripomnila. "In, ja, vem, da je po Zmagoslafovem to Grindelwaldovo znamenje, ampak bilo je tudi na tistem starem grobu v Godricovem Dolu, ki je tam že stoletja! Zdaj pa še to! No, Dumbledorja in Grindelwalda ne moremo vprašati, kaj simbol pomeni - niti tega ne vem, ali je tisti coprnik sploh še živ - ampak gospoda Liupko lahko. To znamenje je vendar nosil na poroki. Prepričana sem, da gre za nekaj zelo pomembnega, Harry!" Odzval se ni takoj. Zamišljeno se je zazrl v njene navdušene, pričakujoče oči, potem pa v temo, ki jih je obdajala. Šele po dolgem razmisleku je dejal: "Hermiona, še enega Godricovega Dola si ne moremo privoščiti. Sama sebe sva prepričala, da morava tja in..." "Ampak če smo na to znamenje naleteli že tolikokrat! Dumbledore pa mi je zapustil Povesti barda Biritcha, mogoče prav zato, da bi odkrili, kaj pomeni!" "Saj ravno to hočem reči!" je obupano zavzdihnil. "Kar naprej se prepričujemo, da nam je Dumbledore pustil skrivna znamenja in namige..." "Ugaševalnik se je izkazal za kar uporabnega," se je milo oglasil Ron. "Po mojem ima Hermiona prav in bi res morali h gospodu Liupki." Harry ga je grdo pogledal. Prepričan je bil, da prijateljice prav gotovo ni podprl zato, ker bi si želel izvedeti, kaj pomeni trikotna runa.

"Sploh pa ne bo tako, kot je bilo v Godricovem Dolu," je vseeno dodal Ron. "Gospod Liupka je na tvoji strani, Harry. Razkrito te ves čas podpira in kar naprej razglaša, da bi ti morali vsi pomagati!" "Prepričana sem, da je to pomembno!" je zagreto vztrajala Hermiona. "Pa se vama ne zdi, da bi mi v tem primeru Dumbledore vse skupaj razložil, preden je umrl?" "Mogoče... Mogoče gre za nekaj, kar moraš odkriti sam," je odvrnila Hermiona z glasom, ki je grabil za vsako bilko. "Ja," se je priliznjeno strinjal Ron, "to je zelo verjetno." "Ne, pa ni," je revsknila nanj, "ampak vseeno mislim, da bi se morali pogovoriti z gospodom Liupko. To je vendar znamenje, ki povezuje Dumbledorja, Grindelwalda in Godricov Dol! Harry, res bi bilo pametno izvedeti, kako!" "Pa glasujmo," je predlagal Ron. "Kdor je za, da gremo obiskat Looninega očeta..." Njegova roka je šinila navzgor še pred Hermionino. Ko jo je dvignila ona, so ji ustnice sumničavo zadrgetale. "Prav žal mi je, Harry, ampak preglasovala sva te," ga je obvestil Ron in ga potrepljal po ramenu. "No, prav," je pristal mladi čarovnik. Vse skupaj mu je šlo malo na živce, a ga je obenem začelo zabavati. "Ampak potem ko ga bomo obiskali, bi se lahko spet malo posvetili Skrižvnom, prav? Saj res, mogoče kdo od vaju ve, kje sta Liupkova sploh doma?" "Ja, hišo imata na našem koncu," je povedal Ron. "Ne vem sicer, kje natančno, ampak kadar ju omenita mami in oči, zmeraj pokažeta proti hribom. Gotovo ju ne bo težko najti." Ko se je Hermiona vrnila na svoj pograd, pa mu je Harry zamrmral: "S tem si se strinjal samo zato, da bi bil pri njej bolje zapisan." "V ljubezni in vojni je vse dovoljeno," mu je veselo odvrnil Ron, "in pri tem gre v bistvu za oboje. Daj no, ne bodi tak, božične počitnice so in Loona bo gotovo doma!" Z vetrovnega griča, na katerega so se udejanili naslednje jutro, so imeli izvrsten razgled na vas Podlassyca - Sveti Zanckar. Bili so dovolj visoko nad njo, da je bila v širnih snopih sončne svetlobe, ki so poševno padali izmed oblakov, videti kakor zbirka porcelanastih hišic. Nekaj časa so samo stali in zrli proti Jazbini, a čeprav so si z dlanmi zasenčili oči, so razločili le živo mejo okoli posestva in drevesa v sadovnjaku, ki so skrivenčeno hišo skrivala pred bunkeljskimi očmi. "Kar čudno mi je, da smo tako blizu, pa se ne bomo niti oglasili," je pripomnil Ron. "Oh, ne obnašaj se, kot da svojih ne bi videl že celo večnost. Še za božič si bil lepo doma," ga je hladno ošvrknila Hermiona. "Saj nisem bil v Jazbini!" se je nejeverno zasmejal. "Misliš, da bi si upal domov? Kaj pa naj bi jim rekel? Da sem vaju enostavno pustil na cedilu? O ja, Fred in George bi me kar objela. In Ginny, ta bi bila šele razumevajoča!" "Ampak kje pa si potem bil?" ga je presenečeno vprašala Hermiona. "Pri Billu in Fleur. Zdaj sta se že preselila v svojo novo hišo, v Brežni dom. Bill je bil zmeraj prijazen z mano. Sicer ni bil ravno... navdušen, ko sem povedal, kaj sem naredil, ampak vsaj mrcvaril me ni. Vedel je, da mi je grozno žal. Nikomur od naših ni izdal, da sem pri njiju. In mami je rekel, da ju za božič ne bo naokrog, ker bi bila s Fleur rada sama. Saj vesta, to so njune prve počitnice, odkar sta se poročila. Fleur je bila tega po mojem kar vesela, Celestina Charmig ji gre res na živce."

Jazbini je zdaj obrnil hrbet. "Poskusimo v tej smeri," je predlagal in ju popeljal prek vrha hriba. Hodili so nekaj ur in Harry je bil na Hermionino prigovarjanje pri tem ves čas skrit pod plaščem. Vrsta nizkih gričev je bila skoraj neposeljena in našli so le neko pristavo, ki pa je samevala. "Kaj, če sta tu doma Liupkova, pa ju ni, ker sta za božič kam odpotovala?" je pomislila Hermiona, ki je skozi okno z geranijami na polici kukala v malo in lepo urejeno kuhinjo. Ron je prhnil. "Veš, občutek imam, da bi ti bilo takoj jasno, kdo živi v hiši, če bi pogledala skozi okno Liupkovih dveh. Poskusimo srečo še malo naprej." Tako so se izdejanili nekaj kilometrov severneje. "Aha!" je Ron zavpil v veter, ki se jim je zaganjal v lase in oblačila. Kazal je navzgor, proti vrhu hriba, na katerega so se udejanili. Z njega se je dvigovala zgradba nadvse nenavadnega videza, podobna velikemu črnemu cilindru, za katerim je na popoldanskem nebu visela bleda luna. "To je gotovo Loonina hiša, kdo drug bi živel v čem takem? Videti je kot velikanska trdnjava!" "Mene že ne spominja na utrdbo!" ga je zavrnila Hermiona, ki se je namrščeno zazrla proti stolpu. "Mislil sem na šahovsko figuro," je pojasnil Ron. Njegove noge so bile najdaljše in tik pod vrh hriba je prišel prvi. Ko sta ga prijatelja dohitela, zasopla in držeč se za pas, se je že zadovoljno režal. "Hiša je njuna," ju je obvestil. "Kar poglejta." K zmahanemu vhodu na vrt so bili privezani trije na roko izpisani napisi. Prvi je sporočal ,Razkrito. Urednik: X. Liupka', drugi ,Nabirajte svojo omelo!' in tretji ,Roke proč od vodljivih sliv!' Ko so vrata odprli, so zaškripala, pot, ki je v cikcaku potekala do vhoda v hišo, pa je bila prerasla z najrazličnejšimi čudnimi rastlinami, med katerimi je bil tudi grm, prepoln oranžnih sadežev, podobnih redkvicam, kakršni so Looni občasno bingljali z ušes. Harryju se je nadalje zdelo, da je med rastlinjem prepoznal grobograbo grižo, in grčastemu štrclju se je v loku ognil. Ob vhodnih vratih pa sta stali dve divji jablani, ki ju je veter uklonil. Bili sta povsem brez listja, a sta se kar šibili od rdečih sadežev, velikih kot jagode, in razraslih grmov bele omele. Z ene od vej je vanje mežikala majhna sova z malce potlačeno glavo, ki je spominjala na kraguljevo. "Bolje bo, če zdaj snameš plašč, Harry," mu je svetovala Hermiona. "Gospod Liupka bo prej pripravljen pomagati tebi kot nama." Ubogal jo je in ji plašč izročil, da ga je spravila v torbico. Nato je s tolkalom v obliki orla trikrat potrkala na močna črna vrata z železnimi zakovicami. Minilo je komaj deset sekund in že so se jadrno odprla, pred njimi pa se je prikazal Xenofilius Liupka, bosonog in oblečen v umazano spalno srajco. Njegovi dolgi beli lasje so bili mastni in poležani. V primerjavi s človekom, ki je stal pred njimi zdaj, je bil Xenofilius na poroki prav čeden. "Prosim? Kaj je? Kdo ste? Kaj bi radi?" je zabevskal z visokim, prepirljivim glasom, pri čemer je najprej pogledal Hermiono, nato Rona in nazadnje Harryja. Takrat je utihnil in njegova usta so izoblikovala popoln in prav komičen ,O'. "Pozdravljeni, gospod Liupka," je rekel fant in mu ponudil roko. "Jaz sem Harry. Harry Potter." Xenofilius mu ni segel vanjo, oko, ki mu ni škililo proti nosu, pa je šinilo naravnost k brazgotini na njegovem čelu. "Lahko vstopimo?" je vljudno prosil Harry. "Prišli smo vas nekaj vprašat."

"N-ne bi rekel, da je to priporočljivo," je zašepetal gospod Liupka. Debelo je pogoltnil in se na hitro ozrl po vrtu. "Kar pretreslo me je... Kaj takega... Bojim se, da res ne menim... Da bi smel..." "Saj vam ne bomo vzeli veliko časa," je rekel Harry, ki je bil nekoliko razočaran ob tej ne najbolj prijazni dobrodošlici. "Torej... Oh, tudi prav. Vstopite, hitro. Hitro!" Komaj so prišli čez prag, že je za njimi zaloputnil vrata. A tega sploh niso slišali, kajti pred njimi je bila najbolj nenavadna kuhinja, kar so jih kdaj videli. Prostor je bil povsem okrogel, da so imeli občutek, kot bi se znašli v velikanski poprnici. Vse kuhalnik, pomivalno korito in omarice - je bilo ukrivljeno, da se je prilegalo stenam, a bilo je tudi poslikano z rožami, žužki in pticami v živih osnovnih barvah. Harryju se je zdelo, da je v slikarijah prepoznal Loonin slog, vsekakor pa so nanj napravile izjemno močan vtis. Sredi kuhinje je stalo polžasto stopnišče iz kovanega železa, ki je vodilo v višave, iz katerih so se razlegali kovinski udarci in rožljanje. Harry se je spraševal, kaj počne Loona. "Najbolje bo, da stopimo gor," je menil Xenofilius, ki mu je bilo še vedno nadvse neprijetno, in povedel jih je k stopnicam. Prostor nad kuhinjo je bil križanec med dnevno sobo in delavnico in v njem je bilo zato še bolj nastlano kot v pritličju. Čeprav je bil manjši in povsem okrogel, je spominjal na sobano KŽTD ob tisti nepozabni priliki, ko se je spremenila v gigantski labirint predmetov, ki so jih dolga stoletja vanjo znašali študentje. Vsako ped so prekrivali kupi knjig in pergamenta, spod stropa pa so viseli modelčki bitij, ki jih Harry ni prepoznal in so frfotali s krili ali hlastali po obiskovalcih. Loone tu ni bilo. Ves tisti hrup je povzročala v osnovi lesena priprava, v kateri pa se je sukala množica magičnih valjev in kolesc. Videti je bila kot čudaški potomec delovne mize in predalnika, a Harryju se je čez trenutek posvetilo, da gre za staromoden tiskalni stroj, saj so iz njega vreli izvodi revije Razkrito. "Oprostite," je dejal Xenofilius, stopil k pripravi in zgrabil umazan prt, ki je ležal pod neznanskim kupom knjig in pergamenta. Vse to je zgrmelo na tla, gospod Liupka pa je prt vrgel prek stroja, da je nekoliko pridušil udarce in rožljanje. Nato se je obrnil k Harryju. "Čemu ste prišli sem?" A še preden je fant lahko odgovoril, je Hermiona čisto na kratko, vendar toliko bolj presunjeno kriknila. "Gospod Liupka! Kaj pa je tisto?!" Pokazala je na velikanski, siv in svedrasto zavit rog, precej podoben samorogovemu, ki je visel na steni in štrlel meter ali dva globoko v prostor. "Rogelj švedrorogega šmrčika," je odgovoril Xenofilius. "Ne, pa ni!" se je razburila. "Hermiona," je zamrmral Harry, "zdaj res ni pravi trenutek..." "Ampak, Harry, tisto je bušnjevčev rog! Gre za blago B razreda, s katerim je sicer dovoljeno trgovati, ampak ga je strašno nevarno imeti doma!" "Kako pa veš, da je to bušnjevčev rog?" je vprašal Ron, ki se je pomikal stran od njega, kolikor hitro je bilo spričo nereda v prostoru mogoče. "V Magičnih živalih in njihovih ekosistemih so opisani! Gospod Liupka, nemudoma se ga morate znebiti! Kaj ne veste, da se ga lahko samo dotakneš, pa že eksplodira?!" "Švedrorogi šmrčik," je razločno in s trmastim izrazom na obrazu dejal Xenofilius, "je plaho in z magijo nabito bitje, njegov rogelj..."

"Gospod Liupka, ob korenu roga razločno vidim brazde, bušnjevčev je in grozno nevaren! Kako ste sploh prišli do njega?!" "Kupil sem ga," je neuklonljivo odvrnil Xenofilius, "pred dvema tednoma, in sicer od nadvse prijetnega mladeniča, ki je slišal, da se zanimam za prefinjenega šmrčika. To je božično presenečenje za mojo Loono. Zdaj pa," se je obrnil k Harryju, "povejte, zakaj natanko ste prišli sem, gospod Potter?" "Pomoč potrebujemo," je rekel fant, še preden je Hermiona spet zajela sapo. "A," je dejal Xenofilius. "Pomoč. Hm." Njegovo zdravo oko je spet šinilo k brazgotini, ki ga je prav hipnotično privlačila, čeprav se je ob pogledu nanjo vsakokrat preplašeno zdrznil. "Ja. Težava je v tem... Pomagati Harryju Potterju... Rahlo nevarno je..." "Niste ravno vi že večkrat napisali, da smo vsi dolžni pomagati Harryju?" se je oglasil Ron. "V vaši reviji?" Xenofilius se je ozrl prek ramen, k zdaj skritemu tiskalnemu stroju, ki je še naprej razbijal in rožljal pod namiznim prtom. "Em... Res je, takšno mnenje sem izrazil. Toda..." "To naj počnejo vsi drugi, vi osebno pa ne?" ga je dopolnil Ron. Loonin oče se na to ni odzval. Večkrat je zajel sapo, a rekel vseeno ni nič, in njegov pogled je švigal od enega prijatelja do drugega. Harry je imel občutek, da iz njim neznanih razlogov bije boleč notranji boj. "Kje je Loona?" je nazadnje vprašala Hermiona. "Naj ona pove, kaj misli o tem." Xenofilius je debelo pogoltnil. Zdelo se je, da se na vse kriplje poskuša spraviti k sebi. Končno je s pretresenim glasom, ki ga je bilo spričo ropota tiskalnega stroja komaj slišati, dejal: "Loona je pri potoku. Lovit je šla sladkovodne kugleže. Gotovo... Gotovo vas bo vesela. Torej jo grem poklicat. Da, naj bo tako. Poskusil vam bom pomagati." Odšel je po polžastem stopnišču in čez trenutek so slišali, kako so se odprla in zaprla vhodna vrata. Spogledali so se. "Strahopetni stari štumf!" je zagodel Ron. "Loone je desetkrat več v hlačah kot njega!" "Verjetno ga skrbi, kaj se bo zgodilo, če Jedci smrti izvedo, da sem bil tukaj," je pripomnil Harry. "No, jaz se strinjam z Ronom," se je oglasila še Hermiona. "Prav nemaren hinavec je. Vsem trobezlja, da ti morajo pomagati, sam pa bi se temu rad na vsak način izognil. In, resno: ne dotikajta se tistega roga!" Harry je stopil k oknu na drugi strani prostora. Skozenj je opazil potok, tanek, lesketajoč se trak, ki se je vil globoko pod njimi, ob vznožju hriba. Bili so zelo visoko. Mimo je prifrfotala ptica, on pa se je zazrl proti Jazbini, ki se je skrivala za gričevjem. Tam nekje je bila Ginny. Pred nekaj urami sta si bila tako blizu, kot si nista bila vse od Billove poroke, a niti sanja se ji ne, da zdaj zre proti njej in misli nanjo. Seveda, lahko je še srečen, da je tako, kajti vsem, ki pridejo v stik z njim, očitno grozi velika nevarnost. O tem je dovolj jasno pričalo to, kako se je do njih vedel Loonin oče. Zasukal se je stran od okna in pogled mu je takoj obstal na še enem hudo neobičajnem predmetu. Na razmetani kredenci, prilegajoči se krivini stene, je stal kamnit doprsni kip lepe čarovnice strogega pogleda, ki je nosila prav bizarno oglavnico. Iznad ušes sta ji iz nje moleli nekakšni zlati slušali trobentaste oblike. K usnjenemu traku, ki ji je potekal prek temena, je bil pripet par drobnih, lesketajoče se modrih kril, medtem ko je s pasice, napete prek čela, štrlela ena tistih oranžnih redkvic.

"Poglejta si tole." "Očarljivo, ni kaj," je menil Ron. "Čudi me samo, da se ni s tem prikazal na Billovi poroki." Zaslišali so, da so se vhodna vrata zaprla, in kmalu zatem se je na polžastih stopnicah že prikazal Xenofilius. Na nogah je imel zdaj plastične škornje, s sabo pa je prinesel pladenj zelo raznolikih skodelic in čajnik, iz katerega se je kadilo. "A, ste opazili mojo iznajdbico," se je razvedril, porinil pladenj Hermioni v roke in se pridružil Harryju ob kipcu. "Izdelal sem jo na modelu glave prelepe Daniele Drznvraan, ki ji takšen izum še kako pristoji. Um bister brez meja je kot neskončen kup zlata!" Pokazal je na predmeta, podobna trobentastim slušalom. "To sta krešbengični sesalni nategi - ti iz neposredne bližine umujočega odstranita vse moteče elemente. Tu," je pokazal na drobni krilci, "je zidetkov propeler, ki pripomore k poduhovljenemu razpoloženju. In končno," je uperil kazalec v oranžno redkev, "vodljiva sliva, s katero okrepimo zmožnost dojemanja vsega drugačnega." Xenofilius je odkorakal nazaj k pladnju, ki ga je Hermioni uspelo kolikor toliko varno odložiti na eno od prepolnih mizic. "Vam lahko ponudim bulakorenov poparek?" je vprašal. "Pripravljava ga iz domačega pridelka." Ko je začel nalivati temno vijoličen napitek, podoben soku rdeče pese, pa je dodal: "Loona je daleč, še naprej od Brezenske brvi, a prav navdušena je, da ste naju obiskali. Ne bo se več dolgo mudila, kmalu bo ujela toliko kugležev, da bo vsak dobil svojo skodelico raguja. Sedite, sedite in si postrezite s sladkorjem." Sam je z enega od naslanjačev odstranil vrtoglav kup pergamenta, se udobno namestil in prekrižal oškornjene noge. "No, gospod Potter, zdaj pa le povejte, kako vam lahko pomagam." "Torej," je živčno začel Harry in se ozrl k Hermieni, ki mu je v spodbudo pokimala, "za tisto znamenje gre, ki ste ga imeli na Billovi poroki. Saj veste, na verižici okoli vratu? Spraševali smo se, kaj pomeni, gospod Liupka." Xenofiiius je privzdignil obrvi. "Zanimate se za Svetinje smrti?" Enaindvajseto poglavje Povest o treh bratih Harry se je zasukal k Ronu in Hermioni. Tudi njiju je gospod Liupka s svojim vprašanjem čisto zmedel. "Svetinje smrti?" "Seveda," je pritrdil Loonin oče, "tisto je njihovo znamenje. Ampak očitno zanje sploh še niste slišali. To me seveda ne preseneča, kajti zelo, zelo malo čarovnikov veruje... Sami ste bili na poroki vašega brata priča srboritosti onega mladega omejenca," je pokimal Ronu, "ki me je napadel, ker naj bi nosil razpoznavni znak razvpitega coprnika! Kolikšna nevednost. Na Svetinjah ni ničesar mračnega - vsaj ne v tako banalnem smislu. Njihovo znamenje pa služi zgolj temu, da se človek prek njega razkrije drugim verujočim, saj upa na njihovo pomoč pri Iskanju." V svojo skodelico bulakorenovega napitka je vmešal več kock sladkorja in jo nato ponesel k ustnicam. "Oprostite," je rekel Harry. "ampak ne razumem." Iz vljudnosti je tudi sam napravil majhen požirek, a nemudoma mu je bilo žal: zvarek je bil nagnusen, kot bi šlo za utekočinjene bobke Bertieja Brucha, natančneje za tiste z okusom po smrklju.

"No, povedati seveda želim, da verujoči iščemo Svetinje smrti," je pojasnil Xenofilius in užitkarsko zamlaskal, očitno zadovoljen s svojim poparkom. "Ampak kaj so Svetinje smrti?" je vprašala Hermiona. Loonin oče je odložil skodelico, ki je bila že prazna. "S Povestjo o treh bratih ste vendar seznanjeni, kajne?" Harry je odkimal, oba njegova prijatelja pa sta rekla: "Ja." Xenofilius se je zamišljeno zazrl vanj. "Glej, glej, gospodič Potter, kdo bi si mislil... No, ta zadeva se vsekakor začenja s Povestjo o treh bratih... Gotovo jo imam tu nekje..." Nedoločno je zamahnil po prostoru, po premnogih kupih pergamenta in knjig, Hermiona pa je vzkliknila: "Jaz imam izvod Povesti pri roki, gospod Liupka!" In iz svoje male torbice je povlekla Povesti barda Biritcha. "Izvirnik?" se je z ostrim glasom pozanimal Xenofilius, ko je prikimala, pa je dejal: "Izvrstno. Nam boste pripovedko prebrali? Tako bomo vsi najbolje razumeli, za kaj pri tej stvari pravzaprav gre." "Em... no, prav," je živčno pristala. Knjigo je odprla in Harry je na vrhu strani opazil znamenje, o katerem je bilo govora, a že se je odkašljala in začela brati. "Nekoč so živeli trije bratje. Odpravili so se po svetu in hodili so po dolgi, samotni cesti. Padal je že mrak..." "Mami je zmeraj rekla ,Odbila je že polnoč'," jo je popravil Ron, ki se je z rokami na temenu zleknil v svojem naslanjaču. Hermiona mu je namenila precej nejevoljen pogled. "Dobro, no, če je polnoč, je dosti bolj napeto!" je menil. "Ja, naše življenje je tako dolgočasno, da nam je tega res treba," ga je zavrnil Harry, še preden se je lahko zadržal. Xenofilius pa se za ta predah v zgodbi sploh ni zmenil, temveč je še naprej zrl skozi okno v nebo. "No, daj, beri, Hermiona." "Padal je že mrak in tedaj so bratje prispeli do reke, pregloboke, da bi jo prebrodili, in prenevarne, da bi jo preplavali. Toda bili so izurjeni v magičnih veščinah, in tako so preprosto zamahnili s svojimi palicami, da je prek zahrbtnih voda zrasel most. A komaj so prispeli na pol poti, je prednje stopila zakrinkana postava. In smrt jih je ogovorila..." "Čakaj, no," jo je ustavil Harry. "In smrt jih je ogovorila?" "To je vendar pravljica!" "Aja, oprosti. Kar nadaljuj." "In smrt jih je ogovorila. Bila je jezna, počutila se je prikrajšana za tri nove žrtve, kajti popotniki so v reki običajno utonili. Toda smrt je prevejana. Pretvarjala se je, da bi bratom rada čestitala, in po njenem naj bi si vsak zaslužil nagrado, saj so se ji izmaknili s svojo bistroumnostjo. Tako je najstarejši brat, ki je bil bojevit možak, prosil za palico, ki bi bila mogočnejša od vseh drugih: palico, ki bi lastniku v slehernem dvoboju prinesla zmago, palico, vredno čarovnika, ki je premagal smrt! Ta mu je ustregla in stopila je k najstarejšemu izmed bezgov, rastočem ob rečnem bregu, k samemu prabezgu, ter iz njegove veje izdelala palico in jo izročila najstarejšemu bratu. Takrat se je drugi brat, ki je bil ošaben možak, odločil, da jo bo še bolj ponižal, in prosil jo je za moč, s katero bo mrtve priklical izpod njene oblasti. Smrt mu je ustregla in z rečnega brega je pobrala droben prodnik in dala ga je drugemu bratu ter mu dejala, da ima z njim moč k sebi priklicati mrtve. In nato je vprašala tretjega, najmlajšega brata, česa si želi on. Ta pa je bil najponižnejši in tudi najbolj moder izmed njih in smrti ni zaupal. Zato je prosil za

nekaj, s čimer bi lahko odšel od tam, ne da bi mu ona zmogla slediti. Smrt mu je ustregla, a le nerada, in predala mu je lastni plašč nevidnosti." "Smrt ima plašč nevidnosti?" jo je spet prekinil Harry. "Seveda, da se ti lahko neopazno priplazi za vrat," je pojasnil Ron. "Običajno plane nadte, krili z rokami in tuli, ampak vsake toliko jo to začne dolgočasiti... Oprosti, Hermiona." "Nato se jim je smrt umaknila in jim dovolila, da nadaljujejo svojo pot, in šli so naprej, se čudili svoji izkušnji ter občudovali darove smrti. Čez čas so se ločili in odšli so vsak v svojo smer. Prvi brat je potoval teden dni in prispel je v oddaljeno vas ter poiskal čarovnika, s katerim se je nekdaj sprl. S prabezgovo palico v rokah mu ni bilo mogoče izgubiti dvoboja, ki je temu sledil. Svojega sovražnika je pustil mrtvega ležati na tleh, sam pa je stopil v krčmo, kjer se je glasno bahal, kako mogočno palico je izvil iz rok same smrti in kako je zaradi nje nepremagljiv. Še iste noči se je k postelji najstarejšega brata, opitega z vinom, priplazil drug čarovnik. Palico mu je ukradel in mu za povrh prerezal vrat. In tako je smrt za svojega vzela prvega brata. Medtem je drugi brat pripotoval vse do svojega doma, v katerem je prebival sam. Tu je segel po kamnu, ki je imel moč priklicati mrtve, in ga trikrat obrnil v dlani. Na njegovo osuplost in veselje je k njemu nemudoma stopila postava dekleta, s katero se je pred njeno prerano smrtjo nadejal oženiti. A bila je žalostna in mrzla, ločena od njega kakor s tančico. Čeprav se je vrnila na smrtni svet, mu ni resnično pripadala in trpela je. Končno se je drugi brat, obnorel od brezupa, ubil, da bi bila resnično združena. In tako je smrt za svojega vzela drugega brata. Toda čeprav je mnoga leta iskala tretjega, ga ni našla. Šele ko je bil v visoki starosti, je končno razgrnil plašč nevidnosti in ga predal svojemu sinu. In takrat je sprejel smrt kot staro prijateljico in rade volje je odšel z njo in enakovredna sta zapustila to življenje." Hermiona je zaprla knjigo. Trenutek ali dva je trajalo, preden se je Xenofilius zavedel, da je nehala brati, potem pa je odtegnil pogled od okna in rekel: "No, to je torej to." "Prosim?" je zmedeno vprašala. "To so Svetinje smrti," je pojasnil. Segel je po peresu, ki je ležalo na prepolni mizici ob njem, izpod kupa knjig pa je potegnil raztrgan kos pergamenta. "Prabezgova palica ali Prapalica," je dejal in narisal navpično črto. "Kamen vstajenja," je nadaljeval in napravil krog okoli nje. "Plašč nevidnosti," je še rekel in tako črto kot krog obdal s trikotnikom, da se je pred njimi prikazalo znamenje, ki je tako mučilo Hermiono. "Vse troje," je še dodal, "so Svetinje smrti." "Ampak v zgodbi nikjer ne piše, da so ti predmeti Svetinje smrti," mu je ugovarjala. "Kajpada ne," je obupno samovšečno odvrnil. "To je vendar pripovedka za otroke, katere namen je predvsem zabavati in ne podučevati. Toda tisti izmed nas, ki se na te zadeve spoznamo, se strinjamo, da gre v resnici za pričanje o Svetinjah smrti. In kdor bi se dokopal do vseh treh, bi bil gospodar smrti." Temu je sledila tišina in Xenofilius se je spet ozrl k oknu. Sonce se je že spustilo nizko nad obzorje. "Loona bo gotovo kmalu nalovila dovolj kugležev," je tiho dodal. "Kaj pravzaprav pomeni, da bi bil ,gospodar smrti'?" ga je vprašal Ron.

"Gospodar pač," je Xenofilius zamahnil z roko. "Tisti, ki bi jo premagal, ki bi jo pregnal in tako dalje." "Ampak to pomeni... Hočete reči..." je Hermiona iskala pravih besed in Harryju je bilo jasno, da obenem poskuša prikriti vsako sled nejevere v svojem glasu. "Vi torej mislite, da ti predmeti, te Svetinje, dejansko obstajajo?" Loonin oče je spet privzdignil obrvi. "Vsekakor." "Ampak," ni odnehala Hermiona in očitno je bilo, da se prav dosti dlje ne bo več mogla zadrževati, "gospod Liupka, kako lahko verjamete..." "Loona mi je o vas pravila dovolj pogosto, mlada dama," jo je ustavil Xenofilius, "in iz povedanega mi je jasno, da vam intelekta ne primanjkuje, a je žal boleče zamejen. Ozek. Okorel." "Mogoče bi ti prav prišlo tisto pokrivalo, Hermiona," je rekel Ron in pokimal proti čudaški oglavnici. Glas mu je kar drhtel od zadržanega krohota. Toda Hermiona je gnala svojo dalje. "Gospod Liupka," je rekla, "vsi vemo, da plašči nevidnosti obstajajo. Redki so, a obstajajo. Toda..." "Ah, tretja Svetinja je vendar resnični Plašč nevidnosti, gospodična Granger! S tem želim reči, da ne gre za popotno ogrinjalo, prežeto z iluzionističnim napojem, obdano s slepilno kletvijo ali pa stkano iz semikrinkove dlake, ki človeka sprva dejansko skrije, a z leti zbledi in je nazadnje neprosojna. Govorim torej o ogrinjalu, ki človeka napravi nevidnega v najbolj dobesednem pomenu te besede in je večen, nudi mu stalno in povsem varno zavetje, ne glede na to, kakšne uroke izvedemo nad njim. Koliko takšnih plaščev ste že imeli čast videti, gospodična Granger?" Hermiona je odprla usta, a jih je spet zaprla in zdela se je še bolj zmedena kot prej. Harry pa se je spogledal z Ronom in vedel je, da sta pomislila na isto: natanko takšen plašč, kakršnega je opisal gospod Liupka, se je v tistem hipu kot po naključju nahajal v istem prostoru kot oni. "No, vidite," je dejal Xenofilius, kot da je izustil argument, s katerim jih je vse po vrsti porazil. "Čemu takšnemu ni bil priča še nihče izmed vas. Lastnik Plašča nevidnosti bi bil vendar neskončno bogat, kajne?" Spet se je ozrl k oknu. Nebo se je zdaj komaj zaznavno rožnato obarvalo. "Dobro," je vznemirjeno rekla Hermiona. "Recimo, da Plašč obstaja... Kaj pa Kamen, gospod Liupka? Tista reč, ki ste jo imenovali Kamen vstajenja?" "Kaj je z njim?" "No, kako bi lahko obstajalo kaj takšnega?" "Dokažite, da ne more," je odvrnil Xenofilius. Hermiono je s tem povsem ogorčil. "Ampak, to je... Oprostite, ampak to je naravnost smešno! Le kako naj bi dokazala, da ne obstaja? Menda ne pričakujete, da bom nabrala na kup... čisto vse kamenčke na svetu in jih preskusila? Če za prepričanje v obstoj nekega predmeta zadostuje že to, da ga nihče ni z dokazom spodbil, lahko trdiš, da obstaja kar koli!" "Lahko," je pritrdil Xenofilius, "in res me veseli, da ste zmožni izkazati vsaj nekaj odprtega razuma." "In Prapalica?" je vprašal Harry, še preden bi Hermiono razneslo. "Mislite, da obstaja tudi ta?" "Oh, no, o tretji Svetinji vendar priča neskončno dokazov," je dejal gospod Liupka. "Prapalici je izmed trojice najlažje slediti zaradi načina, na katerega prehaja iz rok v roke." "Ta pa je?"

"Ta pa je, da si jo mora njen novi lastnik priboriti od prejšnjega, če naj bo njen gospodar," je pojasnil Xenofilius. "Saj ste vendar gotovo slišali, da je pripadla Nekbertu Nezaslišanemu, potem ko je pokončal Zemerica Zlega? Kako je Godelot umrl v svoji kleti, potem ko mu jo je odvzel Hereward, njegov lastni sin? Za strašnega Loksiasa, ki jo je ukradel Barnabi Deverillu in ga ubil? Krvava sled Prapalice vodi prek premnogih strani čarovniške zgodovine." Harry se je ozrl k Hermioni. Namrščeno je zrla v Xenofiliusa, a ugovarjala mu ni. "In kje je po vašem Prapalica zdaj?" je vprašal Ron. "Kdo bi to vedel," je odgovorili gospod Liupka, ki je spet zrl skozi okno. "Kdo bi vedel, kje se Prapalica skriva dandanašnji. Z Arkusom in Livijem se sled porazgubi. Kdo ve, kateri izmed njiju je resnično premagal Loksiasa in komu je pripadla. In kdo ve, kateri čarovnik jo je odvzel njima. Zgodovina o tem žal ne premore pričevanj." Spet so bili nekaj časa vsi tiho in prva se je tokrat oglasila Hermiona, ki je zadržujoč dih vprašala: "Gospod Liupka, kakšno povezavo s Svetinjami smrti pa ima družina Peverell?" Xenofiliusa je s tem povsem osupnila, v Harryjevem spominu pa se je nekaj zganilo. Peverell... Ta priimek je nekje že slišal... "Saj ste me vendar ves čas zavajali, mladenka!" je nazadnje vzkliknil Loonin oče, ki se je ves vzravnal in je buljil v Hermiono. "Mislil sem, da ste v Iskanju Svetinj popoln novic! Mnogi Iskalci smo vendar prepričani, da so Peverellovi ključni - ključni! - za razumevanje Svetinj!" "Kdo pa so Peverellovi?" je vprašal Ron. "To ime je bilo na nagrobniku s tem znamenjem, v Godricovem Dolu sva ga videla," je povedala Hermiona, ki Xenofiliusa ni spustila z oči. "Ignotus Peverell." "Natanko tako!" je vzkliknil gospod Liupka in pedantno privzdignil kazalec. "Znamenje Svetinj smrti na Ignotusovem grobu je odločilni dokaz!" "Za kaj?" se je pozanimal Ron. "No, da so bratje iz zgodbe dejansko bratje Peverell: Antioch, Cadmus in Ignotus! Da so oni prvi posedovali Svetinje!" Še enkrat se je ozrl k oknu, potem pa vstal, segel po pladnju in se odpravil k polžastemu stopnišču. "Saj boste večerjali z nama, kajne?" je zaklical, ko se je spustil v pritličje. "Še vsak, ki je okusil najin ragu iz sladkovodnih kugležev, naju je prosil za recept." "Gotovo zato, da bi ga lahko pokazal na oddelku za zastrupitve v Svetem Mungu," je zamrmral Ron. Harry pa je počakal, da je slišal gospoda Liupko ropotati po kuhinji, in šele nato se je obrnil k Hermioni. "Kaj misliš?" jo je vprašal. "Oh, Harry," je utrujeno zavzdihnila, "vse skupaj je navadna neumnost. Tega znamenje gotovo ne pomeni, saj je razlaga gospoda Liupke prav čudaška. Samo čas izgubljamo." "No, res govorimo o človeku, ki se je zapisal v zgodovino z iznajdbo švedrorogih šmrčikov," je prikimal Ron. "Mu tudi ti ne verjameš?" ga je vprašal Harry. "Ah, ta zgodbica je samo ena od tistih, ki naj bi otrokom vbila v glavo določeno moralko. ,Ne išči težav, ne izzivaj, ne igraj se z rečmi, ki jih je bolje pustiti pri miru! Lepo se potuhni, brigaj se zase, pa bo vse v najlepšem redu.' Ampak ko smo že ravno pri tem," je dodal Ron, "mogoče ljudje prav zaradi te povestice mislijo, da so bezgove palice nevarne."

"Pojma nimam, o čem govoriš." "To je vendar ena tistih vraž, saj veš. ,Maja rojena, z bunkeljnom poročena.' ,Ob sončnem zahodu storjeni čar, gre do polnoči vnemar.' ,Bezgova palica, smrt te pomalica.' Gotovo sta jih že slišala, mami jih ima na zalogi malo morje." "Midva s Harryjem sva odraščala pri bunkeljnih," ga je opomnila Hermiona, "naučili so naju čisto drugih vraž." Globoko je zavzdihnila. Iz kuhinje se je dvigoval precej jedek vonj. Da jo je Xenofilius spravil v obup, je imelo vsaj eno dobro posledico: pozabila je, da je huda na Rona. "Po mojem imaš prav," mu je rekla. "Bistven pri tej zgodbici je njen nauk, saj je povsem jasno, kateri dar je najboljši, za katerega bi se moral odločiti..." Vsi trije so spregovorili hkrati: Hermiona je rekla ,za plašč', Ron ,za palico' in Harry ,za kamen'. Spogledali so se, presenečeni, a obenem jih je to zabavalo. "Seveda, reči bi že moral ,za plašč'," ji je razložil Ron, "ampak če bi imel palico, bi se na nevidnost lahko požvižgal. Daj no, Hermiona, palica je vendar nepremagljiva!" "Plašč tako ali tako imamo," ju je opomnil Harry. "In če nista opazila, nam je v veliko pomoč!" je vzkliknila Hermiona. "Palica pa bi te mimogrede spravila v težave..." "Če bi razglašal, da jo imaš," ni popustil Ron. "Če bi bil dovolj butast, da bi skakljal naokrog, mahal z njo okoli sebe in tulil ,Nepremagljivo palico imam, kar dajte, poskusite mi jo vzeti, če vas je dovolj v hlačah!' Če pa bi malo pazil na svojo gofljo..." "Slej ko prej bi se izdal," je menila Hermiona. "Ah, od vsega, kar je povedal gospod Liupka, je res edino to, da se že dolga stoletja širijo govorice o palicah izjemne moči." "Da se?" je vprašal Harry. Hermiono je s tem čisto ogorčil in izraz, ki si ga je zdaj nadela na obraz, je bil fantoma tako znan, da sta se spogledala in se nasmehnila. "Smrtonosna batina, Žezlo usode, toliko jih je in skoraj vse so last kakšnega bahavega coprnika. Profesor Speedy jih je nekaj omenil, ampak... Oh, vse to je res navadna neumnost. Palica ima toliko moči, kolikor je premore čarovnik, ki jo ima v rokah. Nekateri se pač radi hvalijo in razglašajo, da imajo večje in boljše od drugih." "Ampak, kako veš," je pomislil Harry, "da pri vseh teh palicah - Smrtonosni batini in tako dalje - ne gre za eno in isto, ki se zmeraj znova pojavi, samo pod drugim imenom." "Ah, daj no, in vse so v resnici Prapalica, ki jo je naredila smrt?" se je namrdnil Ron. Harry se je zasmejal: nenavadna zamisel, do katere je prišel, je bila konec koncev res smešna. Njegova palica, se je opomnil, je bila iz bodike, ne bezga, in izdelal jo je Olchenbat, ne glede na to, kaj je naredila tiste noči, ko ga je Mrlakenstein zasledoval prek neba. In če bi bila nepremagljiva, kako bi se potem lahko zlomila? "No, zakaj pa bi se ti odločil za Kamen?" ga je vprašal Ron. "Če bi ljudi lahko priklical od mrtvih, bi imeli pri sebi Siriusa... Noruča... Dumbledorja... moje starše..." Prijateljev s tem ni navdušil. "Ampak bard Biritch pravi, da se ne bi hoteli vrniti," je nadaljeval, z mislimi pri pripovedi, ki jo je pravkar prebrala Hermiona. "Kakšnih drugih zgodbic o kamnu, s katerim lahko ljudi obudiš od mrtvih, verjetno ni, ali pač?" "Ne," je žalostno odvrnila. "Po mojem lahko edino gospod Liupka samega sebe prepriča, da je kaj takega mogoče. Biritch pa je na idejo najbrž prišel zaradi

kamna modrosti; saj vesta, namesto kamna, s katerim postaneš nesmrten, si je izmislil takega, ki te prikliče od mrtvih." Vonj, ki je puhtel iz kuhinje, je postajal močnejši; zdaj je smrdelo po zažganih spodnjicah. Harry se je spraševal, ali bo lahko pojedel dovolj tistega, kar jim pripravlja gospod Liupka, da ga ne bo prizadel. "Ampak, kaj pa plašč?" je tuhtal Ron. "Glede tega nekaj drži. Na Harryjevega sem se preprosto navadil, tako izvrsten je, da nikoli nisem pomislil... Takega plašča res nisem videl še nikdar. Zmeraj se lahko zaneseš nanj. Skrite pod njim nas še nikdar niso opazili..." "Seveda ne, če smo pa nevidni, Ron!" "Ampak vse tisto o drugih plaščih - in ne prodajajo jih po deset za en firič, da ne boš mislila - je res! Tolikokrat sem slišal, kako nezanesljivi sčasoma postanejo njihovi uroki in kako jih kletve lahko raztrgajo, tako da potem zevajo v njih luknje. Harryjevega pa je imel že njegov oči in ni ravno nov, a ne? No, pa je vseeno... popoln!" "Dobro, v redu, Ron, ampak Kamen..." Ko sta se šepetaje pregovarjala dalje, se je Harry sprehodil po sobi in poslušal ju je samo še napol. Nazadnje se je ustavil ob polžastem stopnišču, odsotno dvignil pogled k naslednjemu nadstropju in hipoma pozabil na vse ostalo. S stropa sobe nad njim je vanj zrl njegov lastni obraz. Po trenutku popolne osuplosti je spoznal, da ne gre za zrcalo, temveč za sliko. Radovedno se je začel vzpenjati po stopnicah. "Harry, kaj pa počneš? Gospodu Liupki najbrž ne bo všeč, da si kar sam ogleduješ njegovo hišo!" Toda fant je že stal v naslednjem nadstropju. Loona je strop svoje spalnice okrasila s petimi lepo naslikanimi obrazi: z njega so zrli Harry, Ron, Hermiona, Ginny in Neville. Niso se premikali kot portreti na Bradavičarki, a vseeno jih je obdajala neznana magija, da se je zdelo, kot bi dihali. Okoli slik pa so se spletale nekakšne zlate verižice, ki so jih povezovale, in ko jih je Harry kakšno minuto ali dve pozorno opazoval, je spoznal, da gre v resnici za eno samo besedo, sto in stokrat zapisano z zlatim črnilom: prijatelji... prijatelji... prijatelji... Ljubeče je pomislil na Loono. Ozrl se je okoli sebe. Ob postelji je stala velika fotografija, na kateri sta bili ona, ko je bila še čisto majhna, in ženska, ki ji je bila zelo podobna. Bili sta objeti. Loona je bila na sliki videti precej bolj urejena kot kdaj koli, odkar jo je poznal. A fotografija je bila prašna. To se mu je zdelo čudno. Njegov pogled je šinil po sobi. Nekaj je bilo narobe. Tanka plast prahu je pregrinjala tudi bledo modri tapison. V garderobni omari, katere vrata so bila na široko razprta, ni bilo oblačil. Postelja je dajala hladen, neprijazen videz, kot da v njej nihče ni spal že dolge tedne. Prek najbližjega okna, na ozadju krvavo rdečega neba, se je pela pajkova mreža. "Kaj pa je?" ga je vprašala Hermiona, ko se je spustil po stopnišču. A še preden ji je lahko odgovoril, je iz kuhinje prišel Xenofilius, tokrat s pladnjem, na katerem so bile jušne skodelice. "Gospod Liupka," ga je ogovoril Harry. "Kje je Loona?" "Kako, prosim?" "Kje je Loona?" Xenofilius se je ustavil na zadnji stopnici. "Saj-Saj sem vam povedal. Naprej od Brezenske brvi lovi kugleže." "Zakaj pa ste potem prinesli samo štiri skodelice?"

Loonin oče je hotel nekaj reči, a njegova usta so ostala nema. Slišati je bilo samo ropotanje tiskalnega stroja in komaj zaznavno rožljanje pribora na pladnju v drhtečih Xenofiliusovih rokah. "Loone po mojem ni bilo tukaj že dolge tedne," je nazadnje rekel Harry. "Njenih oblačil ni, v svoji postelji ni spala. Kje je? In zakaj se kar naprej ozirate skozi okno?" Gospod Liupka je spustil pladenj, da je priletel na tla in so se skodelice razbile. Harry, Ron in Hermiona so bliskovito povlekli palice na plano in Xenofilius je otrpnil, z roko ob žepu. V tistem hipu je v tiskalnem stroju glasno počilo, izpod prta so bruhnili številni izvodi revije in končno je utihnil. Hermiona se je sklonila in enega pobrala, pri čemer je bila njena palica še naprej uperjena v gospoda Liupko. "Harry, poglej tole." K njej je stopil hitro, kolikor je spričo nereda mogel. Na naslovnici je bila njegova slika, s katere so se bleščale besede "Izloček številka ena", pod njimi pa znesek, razpisan na njegovo glavo. "Razkrito je torej zamenjalo ploščo?" je hladno vprašal. "Ste zato šli na vrt, gospod Liupka? Da ste na Ministrstvo poslali sovo?" Xenofilius si je obliznil ustnice. "Vzeli so mi Loono," je zašepetal. "Zaradi tistega, kar sem pisal. Vzeli so mi Loono, ne vem, kje je in kaj so naredili z njo. Ampak vrnili bi mi jo, če bi...če bi..." "Izdal Harryja?" je stavek dokončala Hermiona. "Krasno," je zagodel Ron. "Alo, spravite se nam s poti, odhajamo." Xenofilius je bil videti obupno, kot bi imel najmanj sto let, in ustnice so se mu razmaknile v grozljiv nasmešek. "Vsak trenutek bodo tu. Rešiti moram Loono. Ne smem je izgubiti. Nikamor ne greste." Roki je razširil prek stopnic in Harry je v mislih nenadoma zagledal svojo mamo, ki je taisto storila pred njegovo posteljico. "Ne silite nas, da vam kaj storimo," je rekel. "Umaknite se nam, gospod Liupka." "Harry!" je takrat zavreščala Hermiona. Mimo oken sta šinili postavi na metlah. Ko so vsi trije odvrnili pogled od Xenofiliusa, pa je ta segel po palici. Harry se je zavedel napake v zadnjem trenutku, vrgel se je vstran in podrl oba prijatelja na tla, da je urok hromljenja šinil prek njihovih glav, čez sobo in treščil naravnost v bušnjevčev rog. Eksplozija je bila neverjetna. Njen udarni val je stresel celotno hišo, kosci lesa in pergamenta in zidu so poleteli v vse smeri in za njimi se je razširil neprediren oblak gostega belega prahu. Harryja je vrglo v zrak, potem ob tla, ničesar ni videl, ko je nanj deževal drobir, in glavo si je pokrival z rokami. Slišal je, kako je Hermiona kriknila in je Ron zavpil ter vrsto grozljivih udarcev ob kovino, iz katerih je sklepal, da se je Xenofilius zakotalil navzdol po polžastem stopnišču. Napol zakopan pod najrazličnejšo šaro se je Harry ozrl okoli sebe. Zrak je bil od prahu tako gost, da je komaj kaj videl in je hlastajoče zajemal sapo. V dnevno sobo se je zrušilo pol stropa in prek roba luknje je molela Loonina postelja. Doprsje Daniele Drznvraan, ki je ostalo brez precejšnjega dela obraza, je ležalo tik ob njem, po zraku so se zibali kosci raztrganega pergamenta in tiskalni stroj je vrglo prek prostora, da se je zagozdil vrh stopnišča v kuhinjo. Potem pa se je k njemu prizibala bela postava in Hermiona, od peta do glave od prahu, da je spominjala na kip, je k ustnicam pritisnila kazalec.

"Ti nisem rekel, da se nama nikamor ne mudi, Travers?" je dejal grob glas. "Ti nisem rekel, da tega norca spet samo meče, kot običajno?" Glasno je počilo in Xenofilius je zavpil od bolečine. "Ne... Ne... Zgoraj... Potter!" "Že prejšnji teden sem ti povedal, Liupka, da se bomo vrnili samo v primeru, če boš dejansko imel kaj za nas! Se spomniš prejšnjega tedna? Ko si nam za hčerko ponujal tisto prekleto traparijo, tisto oglavnico? Pa tedna pred tem..." še en pok, še en krik, "ko si mislil, da ti jo bomo vrnili, če nam daš dokaz za obstoj švedro..." pok, "rogih..." pok, "šmrčikov?!" "Ne... Ne... Rotim vas!" je ihtel Xenofilius. "Res je Potter! Res!" "Tokrat pa si naju priklical sem samo zato, ker si naju hotel razstreliti?!" je zarjovel Jedec in temu je sledil niz pokov, v katere se je mešalo vpitje Looninega očeta. "Hiša se bo po mojem vsak hip sesula, Selwyn," je hladno dejal drugi glas, ki se je razlegel spod zveriženega stopnišča. "V zgornja nadstropja sploh ne moreva. Ali pa bi to šaro poskusila odstraniti s stopnic? Vse skupaj bi se lahko podrlo na naju." "Ti lažnivi pes!" je zavpil čarovnik, ki se je očitno pisal Selwyn. "Potterja nisi videl še nikdar v življenju, kajne? Hotel si naju zvabiti sem, da bi naju ubil, kaj?! In tako si mislil dobiti nazaj svojo smrkljo?!" "Prisežem... Prisežem... Potter je zgoraj!" "Liudites razkrites," je dejal glas ob vznožju stopnic. Harry je slišal, kako je Hermiona zajela sapo, potem pa ga je že preplavil nenavaden občutek, da nekaj leti tik nad njim in mu telo zagrinja s svojo senco. "Nekdo je res zgoraj, Selwyn!" je ostro zaklical drugi Jedec. "Potter je, če vama pravim, da je Potter!" je ihtel Xenofilius. "Prosim... Prosim... Dajte mi Loono, vrnite mi jo..." "Takoj jo dobiš, Liupka," je rekel Selwyn, "samo gor pojdi in mi pripelji Potterja. Če pa imaš kaj za bregom, če imaš tam zgoraj koga, ki v zasedi čaka na naju, bomo še razmislili. Mogoče se te bomo vseeno usmilili in ti poslali kakšen kos tvoje punčke, da ga boš lahko pokopal." Xenofilius je preplašeno zastokal, potem pa se je obupano začel prebijati prek ruševin na stopnišču. "Pridi," je Harry zašepetal Hermioni, "najbolje bo, če kar gremo." Pod krinko ropota, ki ga je zganjal Loonin oče, se je izkopal izpod drobirja. Ron je bil še v slabšem položaju. S prijateljico sta kolikor je bilo mogoče tiho splezala prek kosov stene in tramov do mesta, na katerem je ležal in si poskušal z nog dvigniti težak predalnik. Medtem ko se jim je Xenofilius vse bolj približeval, je Hermiona hitro posegla po uroku lebdenja in Rona končno rešila. "Dobro," je dahnila, ko je uničeni tiskalni stroj, ki se je zagozdil vrh stopnišča začel drgetati. "Mi zaupaš, Harry?" Prikimal je. "Potem pa takole," je zašepetala. "Hitro mi daj plašč nevidnosti. Ron, ti se boš ogrnil z njim." "Jaz? Ampak, kaj pa..." "Ron, prosim! Harry, trdno se me primi za roko, ti, Ron, pa za ramo." Fanta sta jo ubogala. Tiskalni stroj vrh stopnišča se je že začel premikati - tudi Xenofilius je posegel po uroku lebdenja. Harryju ni bilo jasno, kaj Hermiona čaka. "Bodita pri miru," je zašepetala. "Čisto pri miru... Samo še malo..." Kot papir bledi obraz gospoda Liupke je pokukal v dnevno sobo.

"Pozabate!" je vzkliknila Hermiona, ki je palico uperila naravnost v njegovo glavo, potem pa jo je usmerila podse: "Deprimo!" V tleh pod njimi je zazevala velika luknja. Padli so ko kamen, Harry se je divje oklenil njene roke, spod njih se je razlegel krik in zagledal je Jedca, ki sta poskušala pobegniti pred številnimi kosi tramovja in polomljenega pohištva, dežujočega s kuhinjskega stropa. Hermiona pa se je sredi padca zasukala in grmenje podirajoče se hiše je odmevalo v Harryjevih ušesih, ko ga je znova potegnila za sabo v temo. Dvaindvajseto poglavje Svetinje smrti Harry je sopeč padel na travo in se nemudoma skobacal pokonci. Pristali so v somrak, na rob neznanega travnika in Hermiona je že tekla v krogu okoli njiju z Ronom ter zamahovala s palico. "Hitinium totalium... Branis charus..." "Zahrbtni stari smrduh!" je sopel Ron, ki se je prikazal spod plašča nevidnosti in ga vrgel Harryju. "Hermiona, pa ti si genialna, saj ne morem verjeti, da si nas spravila iz te godlje!" "Varyi souragou... Rekla sem mu, da je tisto bušnjevčev rog! Povedala sem mu! In zdaj je ostal brez strehe nad glavo!" "Prav mu je," je zagodel Ron, ki si je ogledoval raztrgane kavbojke in opraskane noge. "Kaj bodo po vajinem naredili z njim?" "Upam, da ga ne bodo ubili!" je zaječala. "Zato sem hotela, da Jedca vidita Harryja, preden izginemo - v dokaz, da ni lagal!" "Zakaj pa sem se moral jaz skriti?" je vprašal Ron. "Zaradi glivičnega ožiga naj bi bil na smrtni postelji, no! Loono so ugrabili, ker je njen oče podpiral Harryja! Pomisli, kaj bi naredili s tvojimi, če bi izvedeli, da si z njim!" "Ampak kaj pa tvoja mami in oči?" "V Avstraliji sta, saj veš," je odgovorila. "Na varnem. Se tega se ne bi spomnila, da me imata." "Genialna si," je ponovil Ron in občudujoče zrl vanjo. "Ja, res si, Hermiona," se je goreče strinjal Harry. "Ne vem, kaj bi brez tebe." Kar zasijala je, a hip zatem se je že zresnila: "Kaj pa Loona?" "No, če nista Jedca lagala in je še zmeraj živa..." je začel Ron. "Ne govori tako, ne govori!" je zacvilila. "Seveda je živa, kaj pa drugega!" "Potem je verjetno v Azkabanu," je nadaljeval. "Upam, da je ne bo zlomilo... Veliko ljudi ne zdrži..." "Seveda je ne bo zlomilo," je zatrdil Harry. Da bi bilo kako drugače, ni mogel niti pomisliti. "Močna je, Loona, veliko močnejša, kot bi ji človek pripisal. Verjetno drugim jetnikom že predava o krešbengih in nargeljnih." "Upam, da imaš prav," je zavzdihnila Hermiona in si pomela oči. "Tudi gospod Liupka bi se mi smilil, če..." "Če nas ne bi ravno poskusil prodati Jedcem smrti, ja," jo je dopolnil Ron. Postavili so šotor in se umaknili vanj, Ron pa je skuhal čaj. Ker so spet komaj ušli, so se mrazu in vlagi navkljub počutili, kot bi se vrnili domov, na varno, v prijazno okrilje znanega. "Oh, zakaj smo šli tja?" je zaječala Hermiona po nekaj minutah tišine. "Harry, prav si imel, to je bil Godricov Dol številka dve in samo čas smo izgubljali! Svetinje smrti... Kakšna neumnost! Ampak v bistvu..." se je nenadoma nečesa domislila, "si je

mogoče vse skupaj izmislil! V Svetinje smrti najbrž sploh ne verjame, samo zadržati nas je hotel, da bi nas predal Jedcem!" "Ne bi rekel," je menil Ron. "Kadar te stisnejo v kot, si je veliko težje izmišljevati, kot bi si mislila. To vem od takrat, ko so me ujeli grabeži. Veliko lažje sem se pretvarjal, da sem Olie, saj ga poznam. Na starega Liupko pa so pritiskali še toliko huje, in na vsak način nas je moral zadržati. Po mojem nam je povedal resnico oziroma tisto, kar je res po njegovem, samo zato, da bi ostali pri njem." "No, saj pravzaprav ni važno, ali tisto verjame ali ne," je skomignila Hermiona. "Bistveno je, da česa tako butastega nisem slišala še nikdar v življenju." "Ja, ampak, čakaj malo," je rekel Ron. "Tudi Dvorana skrivnosti naj bi bila samo legenda, se spomniš?" "Svetinje smrti preprosto ne morejo obstajati, Ron!" "To si že povedala, ja, samo kaj, ko ena od njih očitno obstaja," ji je ugovarjal. "Harryjev plašč..." "Povest o treh bratih je pravljica," ga je odločno ustavila. "Pravljica o tem, kako se ljudje bojijo smrti. Če bi ji bilo tako lahko ubežati zgolj s plaščem nevidnosti, bi mi pač imeli vse, kar potrebujemo!" "Kaj pa vem. Nepremagljiva palica bi nam prišla čisto prav," se je vmešal Harry, ki je vrtel po dlaneh njemu tako neljubo iz črnega trna. "Nepremagljive palice preprosto ni, Harry!" "Ampak rekla si, da jih je bila cela gora - Smrtonosna batina in vse tiste druge..." "Prav, če se hočeš slepiti, da obstaja, se daj. Ampak kaj pa Kamen vstajenja?" Pri tem je s prsti v zrak zarisala narekovaje in njen glas je bil skrajno zaničljiv. "Ni je čarovnije, ki bi obudila mrtve, pa pika!" "Ko se je moja palica staknila s Saj Veš Čigavo, sta se prikazala oči in mami... in Cedric..." "Ampak saj se niso zares vrnili od mrtvih!" je vztrajala Hermiona. "Te vrste... bledi posnetki niso isto, kot da nekoga dejansko prikličeš v življenje." "Tudi tisto dekle iz pravljice se ni zares vrnilo med žive. Zgodba pravi, da ljudje, ko umrejo, pač pripadajo smrti. Ampak drugi brat jo je vseeno lahko videl in z njo je govoril! Nekaj časa sta celo živela skupaj..." Obmolknil je, kajti Hermiona je bila videti vedno bolj zaskrbljena. Ko se je zdaj ozrla k Ronu, se je Harryju posvetilo, da jo je resno prestrašil, ker je govoril o obujanju ljudi od mrtvih in o življenju z njimi. "Kaj pa tisti Peverell, ki je pokopan v Godricovem Dolu," je hitro rekel z glasom, za katerega je upal, da izdaja karseda krepko duševno zdravje. "Si še kje naletela nanj?" "Nikjer," je odvrnila in ob spremembi teme si je prav očitno oddahnila. "Potem ko sem na njegovem grobu opazila tisto znamenje, sem pregledala več knjig; če bi bil slaven, bi o njem gotovo kje kaj pisalo. Ampak celo njegov priimek sem našla samo v Plemeniti prirodi: rodovnikih čistokrvnih čarovniških rodbin. Sposodila sem si jo od Spacka," je pojasnila, ko je Ron privzdignil obrvi. "V njej je seznam vseh čistokrvnih družin, ki so izumrle po moški liniji, in Peverellova je med prvimi." "Izumrle po moški liniji?" je ponovil Ron. "To pomeni, da nihče več nima takega priimka," je pojasnila. "Pri Peverellovih je do tega prišlo že pred stoletji. Ampak seveda je čisto možno, da njihovi potomci živijo še danes, samo drugače se pišejo."

Takrat se je Harry končno spomnil, kje je priimek Peverell že slišal. Pred sabo je zagledal zanikrnega starca, ki je uradniku z Ministrstva kazal grd prstan, in glasno je vzkliknil: "Stari Studden!" "Kaj?" sta hkrati vprašala Ron in Hermiona. "Stari Studden! Saj Vesta Čigav ded! V mislitu! Z Dumbledorjem! Studden je trdil, da je potomec Peverellov!" Prijatelja sta bila še vedno zmedena. "Prstan! Prstan, iz katerega je naredil Skrižven! Studden je trdil, da je na njem grb Peverellovih! Videl sem, kako je z njim mahal pred tistim z Ministrstva, skoraj bi mu ga zaril v nos!" "Grb Peverellovih?" je ostro vprašala Hermiona. "Si ga videl?" "Pravzaprav ne," se je poskusil spomniti. "Vsaj jaz na kamnu nisem opazil nič posebnega, mogoče nekaj prask. Od blizu sem ga videl, šele ko je že počil." Opazil je, da se ji je posvetilo, kaj hoče povedati, saj so se ji oči na široko razprle. Ron pa je nekaj trenutkov osuplo pogledoval od enega do drugega in nato vzkliknil: "Madonca! Hočeš reči, da je bilo tudi na njem tisto znamenje? Znamenje Svetinj smrti?" "Zakaj pa ne?" je razburjeno skomignil Harry. "Stari Studden je bil neumna gnida in pri njem je bilo ko v svinjaku, samo za svoje prednike mu je bilo kaj mar. Če je šel prstan iz rok v roke že dolga stoletja, mu gotovo ni bilo jasno, kaj v resnici je. V tisti hiši ni bilo knjig in verjemita mi, to res ni bil človek, ki bi svojim otrokom prebiral pravljice. Ampak samega sebe je pač z lahkoto prepričal, da je znamenje na kamnu grb Peverellov, ko si je pa tako želel biti čim bolj čistokrven." "Mja, vse to je zelo zanimivo," je previdno začela Hemiona, "ampak Harry, če misliš, kar mislim, da misliš..." "No, zakaj pa ne? Zakaj ne?" jo je odkrito izzval. "Zakaj ne bi bil prstan Kamen vstajenja?" Ronova čeljust se je pobesila. "Uau! Pa misliš, da še zmeraj deluje, čeprav ga je Dumbledore..." "Deluje? Deluje?! Ron, saj nikoli ni deloval! Kamen vstajenja vendar ne obstaja!" Hermiona je skočila na noge, tako je bila ogorčena. "Harry, ne vem, zakaj bi rad v zgodbico o Svetinjah zdaj stlačil še Studdnov prstan..." "Stlačil?!" je ponovil. "Hermiona, prav nič mi ga ni treba tlačiti, prekrasno se prilega! Vem, da je bilo na tistem prstanu znamenje Svetinj smrti! Studden je rekel, da je potomec Peverellovih!" "Niti minuto ni tega, kar si trdil, da je bil kamen samo opraskan!" "Kje pa je prstan po tvojem zdaj?" ga je vprašal Ron. "Kaj je Dumbledore naredil z njim, ko je uničil Skrižven?" Toda Harry je bil z mislimi že daleč naprej... Trije predmeti, Svetinje... Kdor bi se dokopal do vseh, bi postal gospodar smrti... premagal bi jo, pregnal... Kot poslednji sovražnik bo poražena smrt... In videl se je, z vsemi Svetinjami ob sebi, kako se sooči z Mrlakensteinom, čigar Skrižvni se ne morejo meriti z njimi... In eden od njiju ima umreti od roke drugega... Je to tisto? Svetinje proti Skrižvnom? Obstaja torej način, na katerega si lahko zagotovi zmago? Bi ga Svetinje obvarovale? "Harry?" Toda Hermiono je komaj slišal. Na plano je izvlekel plašč nevidnosti in otipal je tkanino, voljno kot vodo, lahno kot zrak. V sedmih letih, kar jih je preživel v čarovniškem svetu, ni videl česa, kar bi bilo plašču enakovredno. Še več, šlo je za

natanko tisti predmet, ki ga je opisal Xenofilius: človeka napravi nevidnega v najbolj dobesednem pomenu te besede in je večen, nudi mu stalno in povsem varno zavetje, neglede na to, kakšne uroke izvedemo nad njim... Takrat je glasno zajel sapo, kajti spomnil se je še nečesa... "Dumbledore je imel ta plašč tistega večera, ko so umrli moji starši!" Glas se mu je tresel in čutil je, kako mu gorijo lica, a za to se ni menil. "Mami je Siriusu pisala, da si je Dumbledore plašč sposodil! Prav zato! Hotel si ga je ogledati, ga preučiti, kajti prepričan je bil, da gre za tretjo Svetinjo! Ignotus Peverell pa je pokopan v Godricovem Dolu..." Slepo je korakal po šotoru in počutil se je, kot bi se mu zdaj odstrlo vse, kar je moral še vedeti. "Moj prednik je! Potomec tretjega brata sem! To je edini možni odgovor!" "Harry," ga je spet poklicala Hermiona, a popolnoma osredotočen je bil na Hagridovo mošnjo, ki se jo je s tresočimi prsti trudil razvezati. "Preberi ga," ji je rekel in ji porinil mamino pismo v roke. "Preberi! Dumbledore je imel plašč, Hermiona! Zakaj bi ga sicer hotel? Plašča ni potreboval, lahko je izvedel tako mogočen iluzionistični urok, da je bil povsem neviden tudi brez njega!" Nekaj je padlo na tla, se zalesketalo in izginilo pod stolom - na razprto mošnjo v dlani je povsem pozabil, in ko jo je zdaj spustil ob bok, se je iz nje zakotalil zviz. Sklonil se je, da bi ga pobral, takrat pa se mu je posvetilo še nekaj, in to ga je tako pretreslo, da je glasno zavpil. "Tukaj je! Zapustil mi je prstan - v zvizu je!" "Mi-Misliš?" Ni mogel razumeti, zakaj je Ron tako presenečen. Njemu samemu se je to vendar zdelo povsem jasno: vse se sklada, čisto vse... Njegov plašč je tretja Svetinja, in ko bo odkril, kako odpreti zviz, bo imel drugo, potem pa bo moral najti samo še prvo, Prapalico, in... Bilo je, kot bi razsvetljen oder zagrnila zavesa: vse razburjenje, ves up in srečo mu je na mah odvzelo, spet je sam stal v temi in veličastni urok se je razblinil. "To torej išče." Ob nenadni spremembi v njegovem glasu sta se prijatelja še bolj prestrašila. "Saj Vesta Kdo išče Prapalico." Njunima nejevernima in še vedno umazanima obrazoma je obrnil hrbet. Vedel je, da ima prav, kajti le tako je vse skupaj imelo smisel. Mrlakenstein ne išče nove palice, temveč staro, resnično staro. Harry je zakorakal k vhodu v šotor, se zazrl v temo in povsem pozabil na prijatelja... Mrlakenstein je odraščal v bunkeljski sirotišnici. Ko je bil majhen, mu tako kot Harryju nihče ni pripovedoval Povesti barda Biritcha. In le malokateri čarovnik verjame v Svetinje. Je torej verjetno, da Mojster ve zanje? Harry je še naprej zrl v temo... Če bi za Svetinje slišal, bi jih gotovo iskal, napravil bi vse, da bi se dokopal do njih, do treh predmetov, s katerimi človek postane gospodar smrti! Če bi jih imel, Skrižvnov sploh ne bi potreboval! In eno izmed Svetinj je spremenil v Skrižven! Torej te poslednje velike čarovniške skrivnosti ni poznal! To pomeni, da resda išče Prapalico, a se ne zaveda njene resnične moči... Kajti palica je Svetinja, ki je nikoli ni bilo mogoče skriti za dlje časa in za katere obstoj so vedeli številni čarovniki... Krvava sled Prapalice vodi prek premnogih strani čarovniške zgodovine... Harry je opazoval oblačno nebo, pramene dimnato sive in srebrne, ki so drseli prek obličja bele lune. Vse to, kar se mu je zdaj razkrilo, ga je tako osupnilo, da se mu je kar vrtelo.

Zasukal se je nazaj v šotor. Presenetilo ga je, da sta bila Ron in Hermiona še zmeraj natanko tam, kjer ju je pustil: ona je v rokah držala Lilyjino pismo, on pa je bil ob njej, nekoliko zaskrbljen. Se jima res ni posvetilo, kaj vse se jim je pojasnilo v zadnjih nekaj minutah? "To je to," je rekel in poskusil v šotor prenesti žar svoje osuple gotovosti. "Zdaj je vse jasno. Svetinje smrti obstajajo in jaz imam eno, mogoče dve..." pokazal jima je zviz, "Saj Vesta Kdo pa se poskuša prikopati do tretje, a mu ni jasno... Ve samo to, da gre za palico izjemne moči..." "Harry," se je oglasila Hermiona, stopila k njemu in mu vrnila pismo. "Oprosti, ampak po mojem nimaš prav, res ne." "Pa kako, da ti to ni jasno? Vse se sklada..." "Ne, pa se ne," ga je zavrnila. "Ne sklada se, Harry, samo zaneslo te je. Prosim," ga je ustavila, ko je že zajel sapo, "prosim, odgovori mi na eno samo vprašanje. Če bi Svetinje smrti obstajale in bi Dumbledore vedel zanje, če bi mu bilo jasno, da bi bil lastnik vseh treh gospodar smrti - Harry, zakaj ti tega ne bi povedal? Zakaj?" Odgovoril ji je lahko nemudoma. "Ampak, Hermiona, saj si prav ti rekla, da moraš to odkriti sam! Sam jih moraš najti!" "Oh, tisto sem rekla samo zato, ker sem mislila, da bi bilo pametno obiskati gospoda Liupko!" je obupano vzkliknila. "Še sama sebi nisem verjela!" Harry se za to ni zmenil. "Dumbledore je po navadi hotel, da sam pridem do odgovorov. Da preskusim svojo moč, da tvegam. In pri tem ni ravnal nič drugače." "Harry, to ni igra, to ni nekakšen trening! Zdaj gre zares in ravnatelj ti je jasno povedal, kaj moraš narediti: najti in uničiti Skrižvne! Znamenje ne pomeni nič, pozabi na Svetinje smrti, ne moremo si privoščiti, da se ukvarjamo še s tem..." Komaj jo je slišal. Zviz je obračal in obračal, napol v pričakovanju, da se bo razprl, razkril Kamen vstajenja, dokazal Hermioni, da ima prav in Svetinje smrti obstajajo. Obrnila se je na Rona. "Saj se Harry tudi po tvojem moti, kajne?" Harry je dvignil pogled. Prijatelj se je obotavljal. "Kaj pa vem... Mislim... Marsikaj se lepo sklada," mu je bilo neprijetno. "Ampak če vse skupaj premisliš..." Globoko je zajel sapo. "Po mojem se moramo znebiti Skrižvnov, Harry. Tako nam je naročil Dumbledore. Mogoče... Mogoče bi na to zadevo, na te Svetinje, morali pozabiti." "Hvala, Ron," je rekla Hermiona. "Bom jaz stražila prva." In zakorakala je mimo Harryja ter sedla pred vhod v šotor, da je odločno ustavila vsako nadaljnjo debato. A mladi čarovnik tiste noči ni mogel spati. Svetinje smrti so ga čisto prevzele, in dokler so mu po glavi švigale razburjene misli, ni imel miru. Palica, kamen in plašč - ko bi le prišel do vsega trojega... Moj ključ je zaključek... A kaj je ta zaključek? Zakaj ne sme dobiti Kamna takoj? Če bi ga imel, bi se lahko obrnil naravnost na Dumbledorja... Zvizu je tako v temi mrmral najrazličnejše besede, poskusil je vse, celo z jezikom kač, a zlata kroglica se ni odprla... In palica, Prapalica, kje je? Kje jo Mrlakenstein išče zdaj? Harry si je zaželel, da bi ga v brazgotini začelo žgati, kajti prvič sta imela z Mojstrom natanko isti cilj... Kako bi bila Hermiona huda, če bi ji povedal, česa si želi... A seveda, ona ne veruje...

Gospod Liupka je imel po svoje prav... Zamejena je. Ozka. Okorela... Takšnih stvari, kot so Svetinje in še posebej Kamen vstajenja, jo je strah... In Harry je ustnice spet pritisnil k zvizu, nato ga je vtaknil v usta, kmalu bi ga požrl, toda hladna kovina se ni vdala... Skoraj se je že zdanilo, ko je pomislil na Loono, samo v celici v Azkabanu, obdano z morakvarji, in postalo ga je sram. V svoji goreči obsedenosti s Svetinjami je nanjo čisto pozabil. Če bi jo le lahko rešili... A tako množico morakvarjev je nemogoče napasti. In ko je že ravno pri tem, s palico iz črnega trna sploh še ni poskusil priklicati varuha... Zjutraj se mora spomniti in to storiti... Če bi nekako prišel do boljše... In spet je pomislil na Prapalico, Žezlo usode, nepremagljivo, zmagovito... Naslednjega jutra so puščobni plohi navkljub pospravili šotor in se odpravili drugam. Naliv jim je sledil na obalo, kjer so se utaborili tistega večera, in deževalo je še cel teden; kamor koli so šli, povsod je bilo vse razmočeno, pusto in moreče. Harry je tačas lahko mislil samo na Svetinje. Bilo je, kot bi v njem vzplapolal plamen, ki ga nista mogla pogasiti niti Hermionina odločna nejevera niti Ronov vztrajni dvom. A bolj ko je hrepenel po Svetinjah, bolj je bil slabe volje. Za to je krivil prijatelja: njuna neomajna mlačnost je bila prav tako obupna kot vztrajni dež in ga je neprijetno dušila. Toda nič ni moglo spodkopati njegove gotovosti. Povsem prepričan v obstoj Svetinj je bil tako prežet s hrepenenjem po njih, da se je počutil odrezan od Rona in Hermione, ki sta bila obsedena s Skrižvni. "Obsedena?" je tiho, a ostro ponovila Hermiona nekega večera, ko je bil dovolj nepreviden, da je na glas povedal, kaj si misli - prijateljica ga je pravkar oštela, ker naj bi kazal premalo zanimanja za to, da bi našli preostale Skrižvne. "Nisva obsedena midva, Harry! Midva samo poskušava opraviti, kar nam je naročil Dumbledore!" A za tovrstne prikrite očitke je bil gluh. Ravnatelj je Hermioni vendar zapustil knjigo z vrisanim znamenjem Svetinj, da bi jih usmeril na pravo pot, njemu pa - v to je bil prepričan - Kamen vstajenja, skrit v zlatem zvizu. In eden od njiju ima umreti od roke drugega... Gospodar smrti... Zakaj Ron in Hermiona nočeta tega razumeti? "Kot poslednji sovražnik bo poražena smrt," jo je nazadnje zavrnil. A prijateljica ni popustila. "Mislila sem, da naj bi se borili s Saj Veš Kom," mu je zabrusila, in Harry je obupal nad njo. Zdaj se mu je zdela manj pomembna celo skrivnost srebrne košute, neopredeljiva medigra, o kateri sta neprestano hotela razpravljati prijatelja. Njega so zanimale samo Svetinje in nekaj upanja mu je vzbudilo, ko ga je v brazgotini spet začelo ščemeti. Bolečino je poskušal prikriti, in kadar ga je pograbila, je šel kam na samo. Toda nad tistim, kar je videl, je bil razočaran, kajti prizori, ki sta si jih z Mrlakensteinom znova delila, so bili drugačni: zamegljeni, nejasni, kot bi ne mogel zares osredotočiti svojega pogleda. Tako je komaj zaznal obris nekega predmeta, ki je spominjal na lobanjo in nekakšno goro, a šlo je bolj za njeno senco, ne za nekaj snovnega. Vajenega podob, ostrih kot resničnost, je Harryja sprememba vznemirila. Skrbelo ga je, da je nekaj narobe s povezavo med njima z Mrlakensteinom, katere ga je bilo groza, a jo je - ne glede na to, kaj je govoril Hermioni - tudi cenil. Zato je nezadovoljive, nejasne podobe nekako povezal z zlomom svoje palice, kot bi bila tista iz črnega trna kriva, da ne more več videti v Mrlakensteinove misli tako dobro kot prej. Ko so tedni počasi minevali, je kljub zaprtosti vase vendarle opazil, da Ron prevzema pobudo. Morda je bil odločen, da nadoknadi, kar je zamudil, ko ga ni bilo

zraven? Ali pa je do tega prišlo, ker je Harryja zagrnila ravnodušnost, ki je prijatelja naelektrila in v njem vzdramila potrebo, da poprime za vajeti? Vsekakor je bil zdaj on tisti, ki ju je neprestano spodbujal in pozival k dejanjem. "Še tri Skrižvne je treba najti," je pogosto ponovil. "Načrt potrebujemo in izvršiti ga moramo, dajmo! Kje smo pozabili iskati? Pojdimo kar po vrsti: sirotišnica..." Bradavičarka, Prečna ulica, Neelstinovo, Pri Dawcu in Klawcu, Albanija: Ron in Hermiona sta znova obdelala vse postaje na življenjski poti Marka Neelstina, tuhtala sta, kje je živel in delal, koga je obiskal ali umoril, Harry pa se jima je pri tem pridružil samo zato, ker ga Hermiona sicer ne bi nehala moriti. Veliko raje bi sam sedel nekje v tišini in poskušal vdreti v Mrlakensteinove misli, da bi izvedel več o Prapalici. Toda Ron si je neprestano izmišljeval vedno nove odprave v kraje, ki so bili zmeraj manj verjetna skrivališča, in Harryju je bilo jasno, da to počne preprosto zato, ker jih je hotel zaposliti. "Nikoli ne veš," je postal Ronov stalni refren. "Zgornja Bedolecha je čarovniška vas, čisto možno je, da si je želel živeti tam. Pridita, gremo malo raziskovat, mogoče kaj najdemo." Ti pogosti pohodi na čarovniško ozemlje so jih včasih privedli v neposredno bližino grabežev. "Nekateri naj bi bili še hujši od Jedcev," je povedal Ron. "Tisti, ki so ujeli mene, so bili navadne reve, ampak Bill pravi, da jih je nekaj prav nevarnih. Na Harry je zakon so celo rekli..." "Na čem?" je vprašal Harry. "Na Harry je zakon - ti nisem povedal, da se tako imenuje? Tista radijska postaja, ki jo poskušam ujeti, edina, na kateri izveš resnico o tem, kaj se dogaja! Vse druge sledijo Saj Veš Čigavim navodilom, samo Harry je zakon ne. Res bi moral slišati kakšno njihovo oddajo, ampak tako težko je najti pravo geslo..." Ron je večer za večerom s palico v različnih ritmih udarjal po radiu, po katerega številčnicah so se tačas sukali kazalci. Občasno so ujeli del kakšne oddaje in slišali so nasvet, kako zdraviti zmajevske koze, ali nekaj tonov pesmi ,Kotel, poln ljubezni vroče'. Medtem ko je trkljal po sprejemniku, je Ron poskušal uganiti pravo geslo, in tako si je v brado ves čas pomrmraval nize besed, ki so mu padle na pamet. "Običajno gre za kaj v zvezi z Redom," jima je povedal. "Bill ima prav talent za to, da jih ugane. Ampak tudi meni bo enkrat uspelo..." Toda sreča se mu ni nasmehnila vse do marca. Harry je sedel pred vhodom v šotor, stražil je oziroma zdolgočaseno zijal v šopek hrušic, ki so se prebile iz premrlih tal, ko se je iz notranjosti razlegel Ronov razburjeni klic. "Imam jo, imam jo! Geslo je bilo ,Abus'! Pridi, Harry!" To je bila prva stvar, zaradi katere je po dolgih dnevih pozabil na Svetinje, in pohitel je v šotor, kjer sta prijatelja že klečala ob malem radiu. Hermiona, ki je prej loščila Gryfondomov meč, samo zato, da bi imela kaj početi, je zdaj odprtih ust zrla v drobni zvočnik, iz katerega se je razlegal nadvse znan glas. "... žal, da nas toliko časa ni bilo v etru, a za to so krivi očarljivi Jedci smrti, ki so obiskali vrsto čarovniških domov na našem koncu." "Saj to je vendar Lee Jordan!" je vzkliknila Hermiona. "Vem!" je ves nasmejan rekel Ron. "Super je, a ne?" "... smo si našli drugo varno zavetje," je tačas nadaljeval Lee, "in z veseljem vam sporočam, da sta z mano tudi naša stalna poročevalca. Pozdravljena, Fanta!" "Živijo." "Živijo, Rečni."

",Rečni' kličejo Leeja," je pojasnil Ron. "Vsi imajo skrivna imena, ampak običajno takoj veš..." "Psst!" ga je utišala Hermiona. "A še preden Regentu in Romulusu predamo besedo," je nadaljeval Lee, "si vzemimo čas za poročilo o umorih, o katerih se Brzočarnemu brezžičnemu obveščevalnemu omrežju in Preroškim novicam ni zdelo vredno vznemirjati javnosti. Z velikim obžalovanjem svoje poslušalce tako obveščamo, da so ubili Teda Tango in Dirka Cresswella." Harryja je stisnilo. Z Ronom in Hermiono so se zgroženo spogledali. "Umorili so tudi goblina Kridlana, čarovnik bunkeljskega porekla Dean Thomas in drugi goblin - oba naj bi bila na poti skupaj s Tango, Cresswellom in Kridlanom - pa sta morda ušla. Če nas Dean posluša ali kdor koli ve, kje se nahaja: njegovi domači si obupno želijo izvedeti, kako je z njim. Obenem so od naše zadnje oddaje v Gaddleyju vdrli v hišo bunkeljske družine, ki je štela pet članov, in jih vse pobili. Bunkeljske oblasti pripisujejo njihovo smrt razpoki v plinski napeljavi, toda člani Feniksovega reda so nam sporočili, da gre nedvomno za kletev smrti. To je torej še dodatni dokaz - ki ga nikakor nismo potrebovali - da je pobijanje bunkeljnov za naš novi režim komaj kaj več kot športna panoga. Končno moramo svojim poslušalcem z obžalovanjem sporočiti tudi to, da so v Godricovem Dolu našli truplo Mathilde Malhaar. Sodeč po njegovem stanju, je umrla že pred več meseci, Feniksov red pa nas je obvestil, da je na njem opaziti poškodbe, kakršne bi lahko povzročila le silno nemarna coprnija. Spoštovani poslušalci, vse bi vas prosil, da se z minuto molka pridružite našemu slovesu od Teda Tange, Dirka Cresswella, Mathilde Malhaar, Kridlana in brezimnih, a nič manj objokovanih bunkeljnov, ki so jih umorili Jedci smrti." Padla je tišina in prijatelji je niso motili. Harry si je želel slišati še kaj več, a obenem ga je bilo strah, kaj vse bo še izvedel. Radijska oddaja je bila po zelo dolgem času njegov prvi stik s čarovniškim svetom. "Hvala," se je čez čas oglasil Lee. "Zdaj pa besedo prepuščamo našemu stalnemu poročevalcu Regentu, ki nas bo seznanil s tem, kako razmere v naši skupnosti vplivajo na bunkeljsko." "Hvala, Rečni," je dejal globok, umerjen in pomirjujoč glas, ki ga ni bilo moč zamenjati s katerim drugim. "Krallek!" je izbruhnil Ron. "Saj veva!" ga je utišala Hermiona. "Bunkeljni se še vedno ne zavedajo, kaj povzroča njihovo trpljenje, čeprav jih je doletelo marsikaj hudega," je povedal gospod Kehomet. "Toda obenem ves čas prejemamo poročila o resnično junaških podvigih čarovnic in čarovnikov, ki tvegajo lastno življenje, da bi zaščitili bunkeljske prijatelje in sosede, običajno brez njihove vednosti. Na vse naše poslušalce bi se obrnil s prošnjo, naj posnemajo njihov zgled, morda zgolj s tem, da obdajo bunkeljska prebivališča v svoji ulici s kakšnim zaščitnim urokom. Že s takšnimi preprostimi ukrepi lahko rešimo mnogo življenj!" "Kaj pa bi rekel tistim, ki bi se na to odzvali z mnenjem, da se je v teh nevarnih časih potrebno držati gesla ,čarovniki imajo prednost'?" "Rekel bi jim, da je od gesla ,čarovniki imajo prednost' le majhen korak do parole ,prednost čistokrvnim' in zatem ,Jedcem smrti'," je dejal Krallek. "Mar nismo vsi ljudje? Vsako človeško življenje ima enako veljavo in vsakega je vredno rešiti."

"Izvrstno povedano, Regent, in če se kdaj izmažemo iz te godlje, te bom prav gotovo volil za ministra za čaranje," je rekel Lee. "Zdaj pa predajamo besedo Romulusu, ki vodi priljubljeno rubriko Pomagam Potterju." "Hvala, Rečni," so zaslišali še en znan glas - Ron je že zajel sapo, a ga je Hermiona šepetaje prehitela. "Saj veva, da je Wulf, no!" "Romulus, še vedno trdiš, kot si v vsaki oddaji do zdaj, da je Harry Potter živ?" "Vsekakor," je odločno dejal Wulf. "Jedci bi njegovo smrt oznanili karseda glasno in bahavo, saj bi s tem zadali močan udarec vsem, ki se upiramo novemu režimu. ,Fant, ki je preživel' ostaja simbol vsega, za kar se borimo: zmagoslavja dobrega, moči nedolžnega, nujnosti odpora." Harryja je preplavila mešanica hvaležnosti in sramu. Mu je torej Wulf odpustil strašne besede, ki mu jih je vrgel v obraz, ko so se zadnjič videli? "In kaj bi rekel Harryju, če nas posluša, Romulus?" "Rekel bi mu, da smo v duhu vsi z njim," je odgovoril Wulf, za trenutek premolknil in nato dodal: "Pa tudi to, naj sledi svojemu občutku za prav, ki le redko zgreši." Harry se je ozrl k Hermioni, katere oči so se lesketale od solz. "Le redko zgreši," je ponovila. "O, vama nisem povedal?" je presenečeno vprašal Ron. "Od Billa sem slišal, da Wulf spet živi skupaj s Tango! In ta ima menda že kar lep trebušček." "... običajno poročilo o tistih prijateljih Harryja Potterja, ki so nasrkali prav zato, ker so ga podpirali?" je vprašal Lee. "No, kot vedo naši redni poslušalci, so strpali v ječo vrsto glasnejših Harryjevih prijateljev, med drugim Xenofiliusa Liupko, znanega urednika revije Razkrito." je povedal Wulf. "Vsaj živ je," je zamrmral Ron. "Šele pred nekaj urami smo nadalje izvedeli, da je Hagrid Ruralus..." vsi trije so zajeli sapo in skoraj bi preslišali preostanek stavka, "znani oskrbnik Bradavičarske akademije, komaj ušel aretaciji. Do te naj bi prišlo na šolskem posestvu, kjer je organiziral zabavo v podporo Harryju Potterju. Toda Hagrida niso prijeli, in kolikor je znano, je na begu." "Verjetno ti precej pomaga, če pred Jedci bežiš ob pomoči šestmetrskega polbrata?" je prašal Lee. "S čim takšnim imaš običajno nekaj prednosti," se je resnobno strinjal Wulf. "Zato bi rad dodal, da na Harry je zakon vsekakor pozdravljamo Hagridov pogum. A celo čarovnikom, ki so nad Harryjem najbolj navdušeni, bi odsvetovali, da se zgledujejo po gospodu Ruralusu. Tovrstne zabave spričo prevladujočega ozračja v našem svetu niso najbolj priporočljive." "Res ne, Romulus," se je strinjal Lee, "zato predlagamo, da fantu z brazgotino v obliki strele raje izkažete svojo predanost z rednim poslušanjem postaje Harry je zakon! Zdaj pa k novicam v zvezi s čarovnikom, ki se je izkazal za prav tako izmuzljivega kot naš junak. Tu ga najraje imenujemo Šef Jedcev, in z nami je nov dopisnik, ki nam bo pojasnil svoje videnje nekaterih bolj norih govoric o njem: Raca, izvoli." "Ti bom že dal Raco!" se je razhudil še en znan glas in trojka je hkrati vzkliknila: "Fred!" "Ne, čakajta, mogoče pa je George?" "Po mojem je Fred," je menil Ron, ki se je nagnil bližje k radiu, ko je kateri koli dvojček že dejal:

"Ni šans, da me boste klicali Raca, sem rekel, da hočem biti Rapir!" "No, tudi prav, tudi prav. Rapir, bi nas lahko seznanil s svojim videnjem različnih zgodbic, ki jih je slišati o Šefu Jedcev?" "Ja, Tečni, lahko," je pristal Fred. "Kot naši poslušalci veste, razen če ste se skrili na dno ribnika na svojem vrtu, je Saj Veste Čigava strategija v sledečem: še naprej ostaja v ozadju, s čimer ustvarja prijetno histerično vzdušje. Kajti če ga je res opaziti tolikokrat, kolikor poročil o tem prejemamo, skaklja po naši ljubi deželi najmanj devetnajst Saj Veste Kdojev." "To mu seveda ustreza," je pristavil Krallek. "Ker se neznanega bolj bojimo, raje ostaja skrit, kot da bi se dejansko kje prikazal." "Pa še res je," se je strinjal Fred. "Zato, ljubi moji, se poskusimo malo pomiriti. Položaj je dovolj hud, in ni ga treba še poslabšati z raznimi za lase privlečenimi zgodbicami. Na primer s tisto, ki sem jo slišal pred kratkim: da te Saj Veste Kdo lahko ubije s pogledom. Dragi poslušalci, to je bazilisk. In zadevo lahko preprosto preverite: ima reč, ki bolšči v vas, noge? Če jih ima, ji pogled lahko mile volje vrnete. No, res pa je, da bo to tudi zadnje, kar boste storili, če bo pred vami dejansko Saj Veste Kdo." Harry se je prvič po dolgih tednih sproščeno smejal. "Kaj pa govorice, da so ga videli v tujini?" se je pozanimal Lee. "Hja, revež je imel vendar toliko dela, kako si ne bi privoščil krajših počitnic?" je zagodel Fred. "Ampak, ljudje božji, pri tem ne pozabite na tole: ker naj bi bil v tujini, ne smete imeti lažnega občutka varnosti. Morda je, morda pa tudi ne, dejstvo je, da je zlomek sposoben celo hitrejših pospeškov kot Robaus Raws, ko mu zagroziš s šamponom. Če imate torej v mislih kaj tveganega, se ne zanašajte, da je daleč proč. Res, nikdar si nisem mislil, da bom to kdaj rekel, ampak: varnost ima prednost!" "Najlepša hvala za te modre besede, Rapir," je dejal Lee. "Poslušalci, s tem smo pri koncu še ene oddaje na Harry je zakon. Ne vemo, kdaj bomo spet v etru, a prepričani ste lahko, da bomo. Pridno sukajte gumbe na svojih radijskih aparatih: naslednje geslo bo ,Noruč'. Pa pazite drug na drugega in ne izgubite upanja. Lahko noč." Kazalci na številčnicah so se spet zavrteli, nato pa obmirovali in lučka za njimi je ugasnila. Harry, Ron in Hermiona so se še zmeraj smehljali. Znani glasovi prijateljev so bili neverjeten balzam in Harry se je že tako navadil na samoto, da je pozabil, koliko drugih se upira Mrlakensteinu. Bilo je, kot bi se prebudil iz dolgotrajnega sna. "Super, kaj?" je srečno vprašal Ron. "Res so dobri," je pritrdil Harry. "Pa tako pogumni," je občudujoče zavzdihnila Hermiona. "Če bi jih našli..." "No, saj zato se kar naprej selijo," je pripomnil Ron. "Tako kot mi." "Ampak, sta slišala, kaj je rekel Fred?" je razburjeno vprašal Harry. Zdaj, ko je bilo oddaje konec, se je z mislimi spet vrnil k skrivnosti, ki ga je vsega prevzemala. "Na tujem je! Še zmeraj išče palico, saj sem vedel!" "Harry..." "Daj no, Hermiona, pa zakaj nočeš priznati? Mr..." "Harry, ne!" "...lakenstin išče Prapalico!" "Njegovo ime je tabu!" je zatulil Ron in skočil na noge ravno v trenutku, ko se je z vseh strani razlegel glasen pok. "Saj sem ti povedal, Harry, rekel sem ti, da ga ne smeš več izgovoriti! Takoj moramo na novo vzpostaviti varovalne uroke, razlomili so se! Hitro! Na ta način te najdejo..."

Toda obmolknil je in Harryju je bilo v hipu jasno, zakaj. Zahrbtovid na mizi je zasvetil in se začel sukati, zaslišali so glasove, ki so se jim vse bolj približevali in bili so grobi ter navdušeni. Ron je iz žepa potegnil ugaševalnik in ga ukresal, da so luči ugasnile. "Pridite ven z dvignjenimi rokami!" se je iz teme razlegel raskav glas. "Vemo, da ste v šotoru! V vas meri pet palic in prav vseeno nam je, koga bomo prekleli!" Triindvajseto poglavje Pri Malfoyevih Harry se je ozrl k prijateljema, ki sta bila zgolj obrisa v temi. Opazil je, da je Hermiona dvignila palico, a ni je usmerila proti Jedcem, temveč naravnost v njegov obraz; belo se je zabliskalo, počilo je in od bolečin se je skrušil na kolena, povsem zaslepljen. Čutil je, kako mu obraz pod dlanmi oteka, toda že so ga obkrožili težki koraki. "Pokonc, gnida!" Neznane roke so ga surovo potegnile na noge. Preden jih je lahko ustavil, so mu nato prebrskale žepe in mu odvzele palico iz črnega trna. Še naprej se je oklepal obupno razbolenega obraza, ki se je njegovim prstom zdel neprepoznaven, kajti bil je zatekel, koža pa napeta in občutljiva, kot bi ga mučila strašna alergija. Od oči so mu ostale samo reže, skozi katere je komaj kaj videl, in ko so ga zrinili iz šotora, so mu očala padla na tla. Edino, kar je vendarle razločil, so bile postave štirih ali petih ljudi, ki so zvlekli na plano tudi upirajoča se prijatelja. "Pusti - jo - pri - miru!" je tulil Ron. S tem si je prislužil silovit udarec s pestjo in zaječal je, Hermiona pa je zavpila: "Ne! Ne tepi ga, ne tepi ga!" "Tvojemu ljubčku se bo zgodilo še marsikaj hujšega, če je na mojem seznamu," je rekel grozljivo znan, raskav glas. "Sočno dekletce... Kakšen posladek, mehko kožo res cenim..." Harryja je zvilo. Vedel je, kdo je to: Fenrir Vraniesiw, volkodlak, ki so mu v zameno za njegove krvave usluge dovolili nositi plašč Jedca smrti. "Preište šotor!" je ukazal nekdo drug. Harryja so porinili na tla in z licem je zaril v travo, po zamolklem udarcu hip zatem pa je sklepal, da je ob njem pristal Ron. Slišala sta korake in razbijanje; ko so preiskovali šotor, niso bili prav nič nežni. "No, pa poglejmo, kaj smo ujeli," se je iznad Harryja razlegel Vraniesiwov škodoželjni glas in že so ga močne roke prevalile na hrbet. V obraz mu je zasvetil soj palice in volkodlak se je zasmejal. "Tegale bom moral poplakniti z Ognjenim viskijem! Kaj pa se ti je zgodilo, ogaba?" Harry mu ni odgovoril takoj. "Vprašal sem," je ponovil volkodlak in mu namenil udarec v prepono, da se je zvil od bolečine, "kaj se ti je zgodilo." "Pičilo me je," je skozi stisnjene zobe zagodel Harry. "Nekaj me je pičilo." "Ja, res tko zgleda," je dejal neki drugi glas. "Kako pa se pišeš?" je zarenčal Vraniesiw. "Dudley," je rekel Harry. "In ime ti je?" "Vernon. Vernon Dudley." "Poglej na seznam, Garryar," je Vraniesiw naročil pajdašu in Harry je slišal, kako je zdaj stopil k Ronu. "Kdo pa si ti, rdečeglavec?"

"Olie Gumma," je rekel Ron. "Olie pa nis, gnida lažniva!" je zarohnel Garryar. "Olieja poznamo in pomaga nam!" Temu je sledil še en udarec. "Bardy seb," je hitro rekel Ron, ki jo je skupil po nosu. "Bardy Weasley." "Eden od Weasleyjevih?" je s svojim raskavim glasom vprašal Vraniesiw. "Torej si v sorodu z izdajalci krvi, čeprav mogoče nisi brezkrvnež. No, zdaj pa se posvetimo še tvojemu ljubkemu dekletu..." Od slasti, ki jo je izražal njegov glas, so se Harryju naježili lasje. "Ej, počas, Vraniesiw," ga je pozval Garryar, drugi pa so se privoščljivo zarežali. "Oh, saj je še ne bom ugriznil. Ali pa tudi, če se svojega imena ne bo spomnila precej hitreje od Barnyja. No, kdo si, punčka?" "Penelopa Bistroda," je odgovorila. Njen glas je zvenel prestrašeno, a prepričljivo. "Kakšna pa je tvoja krvna slika?" "Mešanka sem," je rekla. "To bomo z lahkoto preverl," se je oglasil Garryar. "Ampak vsi skupej mi zgledajo za na Bradavičarko..." "Špricabo," se je oglasil Ron. "Da špricate, a?" je ponovil Garryar. "In kempirat ste šli? Pa tko mal, za zabavo, ste govoril ime od Mojstra črne magije?" "De za zabavo," je odkimal Ron. "Ušlo dab je." "Ušlo, da vam je?" To je sprožilo še več zasmehljivega krohota. "Veš, kdo je rad izgovarjal ime Mojstra črne magije, Weasley?" je zagolčal Vraniesiw. "Člani Feniksovega reda. Jih poznaš?" "De." "No, Mojstru ne izkazujejo dovolj spoštovanja, zato smo njegovo ime razglasili za tabu. Tako smo izsledili kar nekaj Redovcev... Dobro, zvežite jih k drugima dvema!" Harryja je nekdo zgrabil za lase in dvignil na noge, ga zvlekel nedaleč stran ter potisnil spet na tla. Nato ga je s hrbtom obrnjenega proti ostalim zvezal. Skozi zabuhle oči je še zmeraj komaj kaj videl in počakal je, da je grabež končno odšel, potem pa je prijateljema zašepetal: "So komu pustili palico?" "Ne," sta se vsak s svoje strani oglasila Ron in Hermiona. "Jaz sem kriv. Če ne bi izrekel njegovega imena..." "Harry?" Glas je bil znan in zaslišal ga je tik izza sebe, levo od Hermione. "Dean?!" "Torej si res ti! Če ugotovijo, koga so ujeli... Grabeži so, samo za to jim gre, da se prikopljejo do zlata..." "Ulov za eno noč ni slab," se je takrat oglasil Vraniesiw, mimo Harryja pa so prikorakali okovani škornji in iz šotora so spet zaslišali ropot. "Mešanka, pobegli goblin in trije leni šolarčki. Si že pregledal seznam, Garryar?" "Ja, ampak Vernona Dudleyja na nemu ni, Vraniesiw." "Zanimivo," je zagodel volkodlak. "Zelo zanimivo." Počepnil je k Harryju, ki je skozi režo pod zateklimi vekami razločil obraz, prekrit z umazanimi sivimi kocinami, zašiljene rjave zobe in nezaceljene rane v

kotičkih ustnic. Vraniesiw je smrdel, kot je že na vrhu stolpa, na katerem je umrl Dumbledore: po blatu, potu in krvi. "Kako to, da te ne iščejo, Vernon? Ali pa si na seznamu, toda pod drugim imenom? V katerem domu si na Bradavičarki?" "V Spolzgadu," je samodejno rekel Harry. "Hecn, prou vsi pokovci misljo, da hočmo to slišat," se je iz ozadja posmehnil Garryar. "Pol pa nam nobedn ne zna povedat, kje majo dnevno sobo." "V ječah je," se je odločno odzval Harry. "Do nje prideš skozi steno. Polna lobanj je in podobnih reči in pod jezerom je, zato je v njej vse zeleno." Temu je sledila tišina. "Lej ga, no, pa smo le ujel ta pravga Spolzgadovčka," se je spet oglasil Garryar. "Maš srečo, Vernon, med Spolzgadovci ni prou dost brezkrvnežov. Koko pa je ime tvojmu tastarmu?" "Na Ministrstvu dela," se je zlagal Harry. Vedel je, da bi to z lahkoto preverili in ga postavili na laž. A obenem mu je bilo jasno, da bo skrivalnic tako ali tako konec, čim bo popustil urok, s katerim mu je Hermiona spremenila videz. "Na Sekretariatu za čarobne nesreče in katastrofe." "Ej, Vraniesiw, če me spomin ne vara, je tm res en Dudley," se je domislil Garryar. Harry je komaj dihal: se jim bo dejansko nasmehnila sreča in se bodo nekako izmazali? "Glej, glej," je dejal Vraniesiw in fant je zaznal, da se mu je sicer brezčutni glas pri tem rahlo zatresel; volkodlak se je očitno spraševal, ali je res pravkar napadel in zvezal sina uradnika Ministrstva. Harryju je srce tako glasno razbijalo, da ne bi bil prav nič presenečen, če bi ga Vraniesiw slišal. "Če govoriš resnico, ogaba, se nimaš izleta na Ministrstvo prav nič bati. Tvoj stari nas bo najbrž še nagradil, ker smo te našli." "Ampak," je rekel Harry, čigar usta so bila suha ko poper, "če bi nas enostavno spusti..." "Dio šanto!" ga je preglasil vzklik iz šotora. "Ma, puglej ti tuole, Uraniesiu!" K njim je prilomastil še eden izmed grabežev in s sabo je prinesel nekaj, kar se je v soju palic srebrno lesketalo. Našli so Gryfondomov meč. "Lepooo," je zadovoljno zagodel volkodlak in ga prevzel od pajdaša. "O ja, zelo lepo. Stavim, da so ga izdelali goblini. Kje pa ste ga dobili?" se je obrnil k Harryju. "Od očeta je," se je zlagal fant, ki je upal, da je pretemno in ne bodo opazili imena, vgraviranega tik pod ročaj. "Sposodili smo si ga, da bi z njim nasekali les za taborni ogenj..." "Čakej mal, Vraniesiw! Lej tole, v Novicah!" Čim je Garryar to izrekel, je v Harryjevi brazgotini, raztegnjeni prek nabreklega čela, izbruhnila bolečina. Bolj jasno kot vse okoli sebe je v mislih zagledal v oblake segajočo zgradbo, srhljivo mračno trdnjavo, črno kot oglje. Mrlakensteinova zavest mu je bila spet na široko odprta in letel je proti orjaški stavbi, pri čemer ga je preveval občutek umirjenega zadovoljstva, kajti pred njim je bil končno cilj dolge poti... Tako blizu... Tako blizu... Harry je napel vse sile, da se je iztrgal Mrlakensteinovim mislim in se potegnil nazaj tja, kjer je sedel, privezan k Ronu, Hermioni, Deanu in Kremplacku. V temi, ki jih je obdajala, je prisluhnil Vraniesiwu in Garryarju. "Hermiona Granger," je prebral Garryar, "brezkrvnica, ki je na begu skupaj s Harryjem Potterjem."

Vsi so obmolknili, Harryja pa je v brazgotini še naprej žgalo in komaj se je zadrževal, da ni spet zdrsnil v Mrlakensteinovo zavest. Slišal je, kako so zaškripali Vraniesiwovi škornji, ko je počenil pred Hermiono. "Veš kaj, punčica? Si pa silno podobna tejle na fotografiji!" "Nisem! To nisem jaz!" je zacvilila tako preplašeno, da bi prav lahko tudi priznala. "Je na begu skupaj s Harryjem Potterjem," je tiho ponovil volkodlak. Vsi so otrpnili. Harryju je v čelu silovito razbijalo, a na vso moč se je upiral temu, da bi ga potegnilo v Mojstra, kajti nujno je moral ostati priseben. "No, to stvari seveda povsem spremeni, kajne?" je zašepetal Vraniesiw. Drugi so bili še naprej tiho. Harry je vedel, da vanj zre celotna tolpa, in čutil je, kako Hermionina roka ob njegovi trepeta. Volkodlak je vstal in stopil predenj, spet počepnil in se zazrl v njegove izkrivljene poteze. "Kaj pa imaš na čelu, Vernon?" je vprašal, da je njegova smrdljiva sapa zavela naravnost v fanta, in s svojim umazanim prstom pritisnil na zateglo brazgotino. "Ne dotikaj se je!" je zavpil Harry. Ni se mogel zadržati, kajti bolelo ga je tako hudo, da mu je šlo na bruhanje. "Mislil sem, da nosiš očala, Potter," je dahnil Vraniesiw. "Tiste špegle sem vidu!" je vzkliknil eden izmed grabežev, ki so stali v ozadju. "V šotoru sem jih vidu, Vraniesiw, čakej..." Le nekaj trenutkov kasneje so mu očala že zabili na nos. Grabeži so zdaj rinili bližje, da bi si ga bolje ogledali. "Res je on!" je nazadnje zahripal Vraniesiw. "Ujeli smo Potterja!" Vsi so se za nekaj korakov umaknili, tako jih je nepričakovani uspeh osupnil. Harry se ni mogel domisliti, kaj bi rekel, kajti težko se je zbral, saj so se vanj zadirali okruški tuje zavesti... Drsel je ob visokih stenah črne trdnjave... Ne, on je Harry, zvezan je in brez palice, grozi mu strašna nevarnost... Zrl je navzgor, navzgor k zadnjemu oknu v najvišjem stolpu... Harry je in zdaj se šepetaje pogovarjajo o tem, kaj naj z njim... Čas je, da poleti... "... na Ministrstvo?" "Ministrstvo naj gre k hudiču," je zagodel Vraniesiw. "Če ga odpeljemo tja, se lahko za zlato obrišemo pod nosom, saj si bodo prilastili vse zasluge. Ne, predali ga bomo Saj Veste Komu osebno." "A kr poklicou ga boš? A kr sem?!" je vprašal zaprepadeni Garryar, v čigar glas se je mešal strah. "Ne," je zarenčal volkodlak. "Saj nimam... Njegov štab je menda pri Malfoyevih. Fanta bomo odpeljali tja." Harry si je kar mislil, zakaj Vraniesiw ne pokliče Mrlakensteina. Volkodlaku so resda dovolili nositi plašč Jedca smrti, saj jim je prišel prav, a najvišje časti mu niso dodelili, kajti v roko vžgano Znamenje je imel le najožji krog Mojstra črne magije. Harryjeva brazgotina se je znova razplamtela... Dvignil se je v noč, poletel naravnost k oknu prav na vrhu stolpa... "... čist prepričan, da je on? Ker če ni, Vraniesiw, nas bo pobou!" "Kdo je tu glavni?!" je zarjovel volkodlak, da ne bi kdo uganil, kako si po Mojstrovem ne zasluži najvišje časti. "In jaz pravim, da je to Potter, za katerega nam skupaj z njegovo palico pade dvesto tisoč guldov! Ampak če vas ni dovolj v hlačah, bo ves denar moj, z malo sreče pa mi bodo plačali še za dekle!"

Okno je bilo komaj reža v črni skali, preozka, da bi se človek zrinil skoznjo... Toda na drugi strani je ugledal suhljatega moža, zvitega pod odejo... Je mrtev ali samo spi? "No, prou!" je pristal Garryar. "Prou, zraven gremo! Kva pa ta drugi, Vraniesiw, kva bomo z nimi?" "Odpeljimo s sabo kar vse. Dva brezkrvneža imamo, to je še deset guldov. In meč daj lepo meni. Če so tisto pravi rubini, bomo tudi zanj dobili celo premoženje." Ujetnike so zvlekli na noge. Harry je slišal, kako hitro in preplašeno diha Hermiona. "Držite jih, in to trdno. Jaz bom poskrbel za Potterja!" je nadaljeval volkodlak in ga zgrabil za lase, da je Harry začutil, kako so mu dolgi, porumeneli nohti zapraskali po glavi. "Ko preštejem do tri! En, dva, tri..." Izdejanili so se in jetnike potegnili za sabo. Harry se je Vraniesiwu poskušal izviti iz prijema, a zaman. Ron in Hermiona sta bila k njemu zvezana tako tesno, da se od vseh skupaj ni mogel ločiti, in ko mu je iz pljuč iztisnilo sapo, ga je v brazgotini zatrgalo samo še huje... Kot kača se je zmuznil skozi režo okna in lahno kakor para pristal v celici podobnem prostoru... Ko so pristali na podeželski cesti, so ujetniki trdo prileteli drug v drugega. Harry, čigar oči so bile še vedno zabuhle, je potreboval nekaj trenutkov, da je osredotočil svoj pogled. Končno je pred sabo zagledal dvokrilna vrata iz kovanega železa, ki so stala na začetku dolgega dovoza. Nekoliko mu je odleglo, kajti vedel je, da Mrlakensteina ni tu. Bil je - to je bilo fantu še kako jasno, saj se je boril, da ne bi gledal skozi njegove oči - vrh stolpa neke čudne, utrdbi podobne zgradbe. Kako dolgo bo trajalo, preden bo Mojster prišel, ko bo izvedel, da so ga ujeli, pa je bilo seveda drugo vprašanje... Eden od grabežev je stopil do vrat in jih stresel. "Kaku se pride noter? Zaklejnena so, Vraniesiw, ne morem jih... Madona!" Roke je prestrašeno potegnil k sebi. Železo se je začelo zvijati, vzorci in spirale so se razklenili ter se prelevili v srhljiv obraz, ki je spregovoril s kovinskim, odmevajočim glasom: "S kakšnim namenom prihajate?" "Potterja imamo!" je zmagoslavno zaklical Vraniesiw. "Ujeli smo Harryja Potterja!" Vrata so se razprla. "Pridite!" je pozval može in svoj plen so porinili skozi duri ter ga odgnali navzgor po dovozu med visokimi živimi mejami, ki so udušile njihove korake. Harry je nad sabo ugledal nekaj belega, bilo je kakor privid, in šele čez hip se mu je posvetilo, da gre za albino pava. Spotaknil se je in Vraniesiw ga je povlekel na noge; ker je bil z rokami na hrbtu privezan na štiri druge jetnike, je moral po dovozu hoditi z bokom naprej. Zaprl je oči in za trenutek dovolil, da ga je zagrnila bolečina, saj je hotel vedeti, kaj počne Mrlakenstein... Izžeta postava pod tanko odejo se je zganila, se zasukala k njemu. Pred Mojstrom je bil šibek mož vdrtih oči, čigar glava je bila kakor lobanja... Pogled je še naprej upiral vanj, sedel potem pa se je nasmehnil. Večine zob ni imel več... "Torej si prišel. Vedel sem, da boš... Nekega dne. Toda vso to dolgo pot si opravil zaman. Nikdar je nisem imel." "Lažeš!" Ko je Mrlakensteinov bes zaplal po Harryju, se je zbal, da mu bo čelo razneslo od bolečine, in silovito se je potegnil nazaj v lastno zavest. Spet se je boril, da bi

ostal priseben, medtem ko so jih kot jetnike še naprej rinili vzdolž s peskom posutega dovoza. Vse jih je zalila svetloba. "Kaj je zdaj to?" je vprašal hladen ženski glas. "Prišli smo kTistemu, Ki Ga Ne Smemo Imenovati!" je raskavo zaklical Vraniesiw. "In kdo ste?" "Mene vendar poznate!" je užaljeno vzkliknil volkodlak. "Fenrir Vraniesiw sem! Harryja Potterja sem ujel!" Zagrabil ga je in ga povlekel proti luči, da se je moral zasukati celoten omot povezanih jetnikov. "Zabuhu je, guspa, ampak to je on!" se je oglasil Garryar. "Če ga pogledate bol od bliz, boste vidla brazgotino. In tale tukej, jo vidte, punco? To je tista brezkrvnca, s kero sta bla skupej na begu, guspa. On je, vam rečem, pa še negovo palco mamo! Izvolte, gospa..." Narcissa se je zazrla v Harryjev otekli obraz. Garryar ji je še naprej molel palico iz črnega trna. Privzdignila je obrvi, "Privedite jih notri," je dejala. Harryja in ostale so zrinili in zbrcali po širokih kamnitih stopnicah v vežo, na katere stenah so se vrstili portreti. "Za mano," jih je pozvala in jih popeljala naprej. "Moj sin, Dreco, ima ravno velikonočne počitnice. Če je to Harry. Potter, ga bo takoj prepoznal." Salon je bil po dolgotrajni temi zaslepljujoč in Harry je celo skozi priprte oči lahko videl, kako velik je. S stropa je visel kristalni lestenec in na temno škrlatnih stenah je bilo še več portretov. Takoj ko so grabeži v prostor zrinili jetnike, pa sta se z naslanjačev pred bogato okrašenim kaminom dvignili dve postavi. "Kaj se dogaja?" Lenobni glas Luciusa Malfoya je Harry nemudoma prepoznal. Zdaj ga je že grabila panika. Da bi ušli, se mu ni zdelo mogoče, in ko ga je postajalo vse bolj strah, se mu je bilo lažje obraniti Mrlakensteinovih misli, čeprav ga je v brazgotini še vedno žgalo. "Pravijo, da so prijeli Potterja," je povedal Narcissin hladni glas. "Dreco, pridi sem." Harry si ga ni upal pogledati naravnost v obraz. A odkar se je sošolec, nekoliko višji od njega, bledega obraza in špičastega nosu pod skorajda belimi lasmi, dvignil iz naslanjača, ga je ves čas spremljal s kotičkom očesa. Vraniesiw je spet prisilil jetnike, da so se zasukali in se je Harry znašel točno pod lestencem. "No, fant?" ga je pozval volkodlak. Nasproti Harryja je nad kaminom viselo veliko ogledalo, obdano s pozlato ter zapleteno okrašenim okvirjem. Skozi reži pod vekami je prvič, odkar so zapustili Trochnmrkow trg, zagledal svoj odsev. Njegov obraz je bil velikanski, rožnato se je lesketal in Hermionina kletev ga je povsem popačila. Črni lasje so mu nadalje segali do ramen in z brade se mu je lesketalo strnišče. Če ne bi vedel, da je tisti v zrcalu on sam, bi se spraševal, kdo mu je ukradel očala. Odločil se je, da ne bo spregovoril, kajti glas bi ga gotovo izdal, in ko se mu je sošolec približal, je pogled še zmeraj odvračal od njega. "No, Dreco?" ga je vprašal Lucius. Njegov glas je bil lakomen. "Je to on? Je to Harry Potter?"

"Nisem... Nisem prepričan," je rekel. Vraniesiwu se očitno ni želel preveč približati in zdelo se je, kot bi se tudi on bal pogledati Harryju naravnost v oči. "Ampak oglej si ga vendar podrobneje, oglej si ga! Stopi bližje!" Harry Luciusa Malfoya še nikdar ni slišal govoriti tako razburjeno. "Dreco, če bomo Potterja predali Mojstru mi, nam bo vse odpuš..." "Počasi, menda ne bomo kar pozabili, kdo ga je dejansko ujel, gospod Malfoy?" je grozeče vprašal Vraniesiw. "Seveda ne, seveda ne!" ga je nepotrpežljivo zavrnil Lucius. Zdaj je kar sam zakorakal k Harryju in se ustopil tik pred njim, da je fant kljub zabuhlim očem lahko videl vsako podrobnost običajno mlačnega bledega obraza. "Kaj ste mu storili?" je gospod Malfoy vprašal volkodlaka. "Zakaj je v takšnem stanju?" "Nič mu nismo naredili, menda ga je nekaj pičilo." "Hm, prej bi rekel, da je to posledica kletve žela," je zamrmral Lucius. Njegove sive oči so se pozorno zatopile v Harryjevo čelo. "Nekaj vidim," je zašepetal, "morda gre za brazgotino, tesno raztegnjeno... Dreco, pridi bližje, oglej si ga res temeljito! Kaj misliš?" Harry je imel zdaj sošolčev obraz tik pred sabo, ob obličju njegovega očeta. Bila sta si neverjetno podobna, le da je bil Lucius povsem iz sebe od razburjenja, Drecu pa je bilo neprijetno, videti je bil celo prestrašen. "Ne vem," je rekel nazadnje in stopil nazaj h kaminu, ob katerem je stala njegova mama. "Dokler nismo povsem prepričani, da je to Potter, Lucius," je s svojim jasnim, hladnim glasom dejala Narcissa, "Mojstra ne gre klicati... Pravijo, da je to njegovo," se je zazrla v palico iz črnega trna, "a Olchenbat jo je opisal povsem drugače... Če se motimo in se bo vrnil za prazen nič... Spomni se, kaj je storil z Rowlom in Dolohovom." "Na brezkrvnico menda niste pozabili?" je zagolčal Vraniesiw. Harry bi skoraj izgubil ravnotežje, ko so grabeži spet zavrteli jetnike, da je luč zdaj padla na Hermiono. "Čakajte," je ostro dejala Narcissa. "Da... Da, ta je bila s Potterjem pri madam Malkin! In njeno fotografijo sem videla v Novicah! Poglej, Dreco, je to Grangerjeva, tista brezkrvnica?" "Mislim... Mogoče... Mogoče je." "Ampak, seveda, tisto pa je eden Weasleyjevih!" je zavpil Lucius in zakorakal okoli zvezanih jetnikov ter se zazrl v Ronov obraz. "To sta onadva, Potterjeva prijatelja! Dreco, oglej si ga, ni to sin Arthurja Weasleyja, kako mu je že ime..." "Mogoče," je ponovil Dreco, ki je ujeti peterici obračal hrbet. "Mogoče je res." Vrata salona za Harryjevim hrbtom so se odprla in po prostoru se je razlegel ženski glas, ob katerem je Harryju zledenela kri. "Kaj je zdaj to? Kaj se dogaja, Narči?" Krasotillya L'Ohol je počasi zakorakala okoli jetnikov, se ustavila levo od Harryja in se s svojimi venomer priprtimi očmi zazrla v Hermiono. "Ampak to je vendar..." je tiho dejala, "tista brezkrvnica. Grangerjeva." "Ja, ja, Grangerjeva je!" je vzkliknil Lucius. "In ob njej, vsaj po mojem, je Potter! Ujeli smo jih, končno, Potterja in njegova prijatelja imamo!" "Potterja?!" je predirno kriknila Krasotillya in se nekoliko umaknila, da bi si ga bolje ogledala. "Ste prepričani? No, v tem primeru moramo nemudoma obvestiti Mojstra!"

Rokav na levici si je potegnila z zapestja in Harry je zagledal Znamenje, ki ji je bilo vžgano v meso, in vedel je, da se ga bo dotaknila, poklicala svojega ljubljenega gospodarja... "Ravno sem ga hotel pozvati!" je vzkliknil Lucius in se odločno oklenil njenega zapestja, da se Znamenja ni mogla dotakniti. "To bom storil jaz, Krasotillya, Potterja so privedli v mojo hišo in s tem je prišel pod mojo oblast..." "Oblast?!" se mu je posmehnila in poskušala roko izviti iz njegovega prijema. "Odkar si bil ob svojo palico, Lucius, si navaden ništrc! Kako si drzneš?! Nemudoma me spusti!" "To s tabo nima nobene zveze, saj fanta nisi ujela ti..." "Se opravičujem, gospod Malfoy," je vskočil Vraniesiw, "toda Potterja smo našli mi in nam bo šlo zlato, razpisano na..." "Zlato!" se je zakrohotala Krasotillya, ki se je še vedno poskušala znebiti svakove dlani, s prosto roko pa je tipala za žepom, v katerem je imela palico. "Imej svoje zlato, umazani mrhovinar, kaj bi jaz z njim?! Meni je zgolj do časti v njegovih... njegovih..." Povsem je obmirovala in njene temne oči so bile uprte v nekaj, česar Harry ni mogel videti. Prepričan, da mu je prepustila, kar mu gre, jo je Lucius zmagoslavno spustil in z eno samo kretnjo naglo potegnil navzgor svoj rokav... "Čakaj!" je zavreščala Krasotillya. "Ne dotikaj se ga, če zdaj pride Mojster, je z nami konec!" Drecov oče je otrpnil in njegov kazalec je obvisel le nekaj centimetrov nad Znamenjem. Coprnica je zakorakala izven dometa Harryjevega pogleda. "Kaj je to?" jo je slišal vprašati. "Meč, kej pa," je godrnjavo odvrnil eden izmed grabežev. "Daj mi ga." "Ma, al ni vaš, šjora, jest sem ga najdu!" Rdeče se je zabliskalo in počilo; Harryju je bilo jasno, da je Krasotillya grabeža ohromila. Njegovi pajdaši so ob tem namreč zagnali vik in krik in Garryar je segel po palici. "Kva pa se greš, baba?!" "Hromi!" je zavreščala. "Hromi!" Niso ji bili kos, pa čeprav jih je bilo pet; kot je Harry dobro vedel, je bila čarovnica izjemnih moči in povsem brez vesti. Padli so ko snopi, vsi, razen Vraniesiwa, ki ga je prisilila, da je razširjenih rok pokleknil. Fant je s kotičkom očesa opazil, kako je nato okamnelega obraza z Gryfondomovim mečem v rokah stopila k volkodlaku. "Od kod vam to?" je šepetaje vprašala volkodlaka, ko mu je palico potegnila iz roke, ki se temu ni mogla upreti. "Kako si drznete?" je zarenčal, a ustnice so bile edino, kar je lahko zganil, ona pa ga je primorala k temu, da je pogled dvignil k njej. "Nemudoma me spustite!" "Od kod vam to?" je ponovila in konico meča približala njegovemu obrazu. "Raws ga je poslal v moj trezor v Gringottu!" "V njihovem šotoru je bil," je zahripal Vraniesiw. "Spustite me, vam pravim!" Zamahnila je s palico in ga osvobodila, Fenrir pa je skočil na noge in nato pohuljeno stopil za enega izmed stolov ter se z umazanimi, zakrivljenimi nohti oprijel njegovega naslanjala. "Dreco, spravi to nesnago ven," je ukazala Krasotillya in pomignila na nezavestne može. "Če si prevelika reva, da bi jih pobil, jih pusti na dvorišču, bom že jaz poskrbela zanje."

"Kako si upaš tako govoriti z Dre..." se je besno oglasila Narcissa, toda njena sestra je zavreščala: "Utihni! Položaj je tako resen, da si tega niti predstavljati ne moreš! V hudi zagati smo, resnično hudi!" Nekoliko zadihana se je zazrla v meč in si še posebej podrobno ogledala njegov ročaj. Nato se je zasukala k tihim jetnikom. "Če je to res Potter, mu ne smemo storiti žalega," je zamrmrala, bolj sebi kot drugim. "Mojster se ga želi znebiti osebno... A če ugotovi... Nujno... Nujno moram izvedeti..." Zasukala se je nazaj k sestri. "Jetnike spravite v klet, jaz pa bom tačas razmislila, kaj naj storimo!" "To je moja hiša, Krasotillya, tu nimaš kaj ukaz..." "Ubogaj! Pojma nimaš, kakšna nevarnost nam grozi!" je zavreščala Krasotillya, ki je bila kot obnorela, in so se je zato vsi zbali; iz njene palice je brizgnil ozek curek plamena in v preprogo izžgal luknjo. Narcissa se je za trenutek še obotavljala, potem pa se je obrnila k volkodlaku. "Odpelji jetnike v klet, Vraniesiw." "Samo trenutek," ga je ostro ustavila Krasotillya. "Odpelji vse, razen... razen brezkrvnice." "Ne!" je zavpil Ron. "Naj jaz ostanem tu, obdržite tukaj raje mene!" Krasotillya ga je udarila po obrazu, da bi skoraj padel. "Če zaslišanja ne bo prestala, boš ti naslednji," mu je obljubila. "Izdajalci krvi niste pri meni zapisani nič bolje od brezkrvnežev. Odpelji jih dol, Vraniesiw, in prepričaj se, da ne bodo mogli pobegniti, sicer pa jim ne smeš storiti ničesar... Zaenkrat." Volkodlaku je vrgla njegovo palico, segla pod plašč in na plano povlekla kratek srebrn nož. Hermiono je odrezala od drugih jetnikov, jo zgrabila za lase in zvlekla na sredo prostora, Vraniesiw pa je preostale zgnal prek salona do vrat, ki so vodila na temen hodnik. Obvladoval jih je s palico, katere nevidni sili se niso mogli upirati. "Misliš, da mi bo prepustila, kar bo ostalo od punčice, ko bo opravila z njo, rdečeglavec?" je posmehljivo zagodel in jih rinil naprej po prehodu. "Malo jo bom gotovo lahko pogrizljal..." Harry je čutil, kako se Ron trese, toda volkodlak jih je že gnal navzdol po stopnišču, in ker so bili še zmeraj zvezani, jim je grozilo, da vsak hip komu zdrsne in si vsi polomijo vratove. A nekako so le prispeli do zadnje stopnice in težkih vrat. Vraniesiw jih je odklenil, tako da je po njih potrkal s palico, nato pa je ujetnike zbrcal v vlažen in povsem temen prostor, ki je smrdel po plesni. Vrata je za njimi zaloputnil tako silovito, da je po kleti zadonelo, toda še preden je odmev potihnil, se je skozi strop nad njimi prebil strašen, zategel krik. "Hermiona!" je zatulil Ron in se poskušal iztrgati vrvem, ki so jih vezale, tako silovito, da se je Harry opotekel. "Hermiona!" "Utihni vendar!" je vzkliknil Harry. "Tiho bodi, razmislimo raje, kako se bomo..." "Hermiona! Hermiona!" "Kaj pametnega se moramo domisliti, nehaj vpiti. Najprej se bo treba znebiti vrvi..." "Harry?" se je nekdo šepetaje oglasil iz teme. "Ron? Sta to res vidva?" Ron je utihnil. Zaslišali so, kako se čisto blizu njih nekdo premika, potem pa je Harry opazil senco, ki jim je stopala bližje. "Harry? Ron?" "Loona?!"

"Ja, jaz sem! O, ne! Res si nisem želela, da bi vas ujeli!" "Loona, nam lahko kako pomagaš, da se znebimo teh vrvi?" je vprašal Harry. "Seveda, to bi šlo... Pri takšnem si pomagava s starim žebljem, ki sva ga našla. Samo trenutek." Iznad njih se je spet razlegel Hermionin krik in slišali so, kako Krasotillya vpije nanjo, a njenih besed ni bilo mogoče razločiti, kajti Ron je spet zatulil: "Hermiona! Hermiona!" "Gospod Olchenbat?" je nato rekla Loona. "Gospod Olchenbat, tisti žebelj iščem. Če bi se lahko nekoliko premaknili... Če se prav spomnim, je ob vrču z vodo." Čez nekaj sekund se je že vrnila. "Pri miru boste morali biti," je rekla. Harry je čutil, kako je z žebljem zarila v čvrsta vlakna, da bi razrahljala vozlje. Od zgoraj pa se je razlegel Krasotillyin glas. "Še enkrat te vprašam! Kje ste dobili meč?! Kje?!" "Našli smo ga... Našli... Prosim!" Hermiona je spet zavpila od bolečin in Ron se je še odločneje kot prej poskušal izviti vrvem, da je rjasti žebelj zapraskal Harryju prek zapestja. "Ron, prosim, miruj!" je zašepetala Loona. "Že tako nič ne vidim..." "Moj žep!" je vzkliknil. "V mojem žepu je ugaševalnik in poln svetlobe je!" Le nekaj trenutkov kasneje je zaškrtalo in krogle svetlobe, ki jih je ugaševalnik izsesal iz svetilk v šotoru, so poletele v klet. Ker se niso mogle združiti s svojimi izvori, so preprosto obvisele tam, kot mala sonca, in podzemni prostor preplavile z lučjo. Harry je tako zagledal Loono bledega obraza, ki so ga bile same oči, in negibni obris mojstra čarobnih palic Olchenbata, zvitega na tleh v kotu. Ko je zasukal glavo, pa je končno videl dvojico, ki so jo ujeli že pred njimi: Deana in goblina Kremplacka, ki je bil še komaj pri zavesti in so ga pokonci držale predvsem vrvi, s katerimi je bil privezan k ljudem. "Oh, tako bo veliko lažje, hvala, Ron," je dejala Loona in se spet lotila vozljev. "Živijo, Dean!" Skozi strop se je znova prebil Krasotillyin glas. "Lažeš, gnusna brezkrvnica, dobro vem, da lažeš! Vdrla si v moj trezor v Gringottu! Povej mi po resnici, povej mi po resnici!" Še en strašen krik... "Hermiona!" "Kaj si mi še ukradla?! Kaj imaš še mojega?! Odgovori mi po resnici, sicer prisežem, da bom posegla po nožu!" "Pa smo!" Harry je začutil, kako so vrvi padle z njega, pomel si je zapestja in se zasukal k Ronu, a ta je že stekel prek kleti in se oziral po stropu, kot bi iskal v njem kakšna zaklopna vrata. Dean, čigar obraz je bil ves v modricah in krvav, se je tiho zahvalil Looni in drhteč je obstal na nogah, Kremplack pa se je sesedel na tla. Videti je bilo, da se mu vrti in ni povsem prepričan, kje je. Njegov temnopolti obraz je bil grdo marogast. Ron je zdaj napenjal vse svoje sile, da bi se izdejanil brez palice. "Od tod ne moreš pobegniti," mu je povedala Loona, ki ga je opazovala. "Klet je obdana s premočnimi uroki. Tudi sama sem poskušala vse mogoče, čeprav mi je gospod Olchenbat, ki je tu že celo večnost, povedal isto." Hermiona je spet zavpila in Harry se je komaj zavedal, kako hudo ga še vedno žge v brazgotini, tako ga je skrbelo zanjo. Zdaj je tudi sam stekel po kleti, tipal po

stenah, ne da bi mu bilo jasno, za čim, in čeprav se je globoko v sebi zavedal nesmiselnosti tega početja. "Kaj si še ukradla, kaj še?! Odgovori mi! Cruccio!" Hermionini kriki so odmevali po salonu, Ron je napol obnorel s pestmi tolkel po zidu, Harry pa je povsem obupan segel po Hagridovi mošnji, ki mu je visela za vratom. Najprej je iz nje potegnil Dumbledorjev zviz in ga stresel, a niti tega ni vedel, kaj želi s tem doseči. Zgodilo se ni prav nič. Nato je zamahnil z razlomljenima polovicama palice s feniksovim jedrom, toda bili sta kot mrtvi. Pri tem pa je iz mošnje vrglo lesketajoč se košček ogledala, padel je na tla in v njem je za hip zasijala bleščeča modrina... Iz zrcala je naravnost vanj zrlo... Dumbledorjevo oko! "Pomagajte nam!" je zavpil vanj, obnorel od brezupa. "V kleti pri Malfoyevih smo, pomagajte nam!" Oko je zamežiknilo in izginilo. Harry sploh ni bil prepričan, da ga je res videl. Ostanek Siriusovega ogledala je nagibal sem in tja, a zdaj je zgolj odseval zidove in strop njihove ječe, prijateljica v prostoru nad njimi pa je vpila še huje kot prej in Ron je tulil: "Hermiona! Hermiona!" "Kako ti je uspelo vdreti v moj trezor?!" so slišali zavreščati Krasotillyo. "Ti je pri tem pomagal gnusni goblin, ki ga imamo v kleti?!" "Danes smo ga prvič videli!" je ihtela Hermiona. "Še nikdar nismo bili v vašem trezorju... Ta meč ni pravi! Samo ponaredek je, samo ponaredek!" "Ponaredek?!" je predirljivo zatulila coprnica. "S takšnimi lažmi nas že ne boš pretentala!" "Ampak to vendar z lahkoto preverimo!" so zaslišali Luciusov glas. "Dreco, pojdi po goblina, on nam bo takoj povedal, ali je meč pravi ali ne." Harry je nemudoma stekel prek kleti, vse do Kremplacka, ki je še vedno čemel na tleh. "Kremplack," je zašepetal v goblinovo zašiljeno uho, "reči jim morate, da je meč ponarejen, res ne smejo izvedeti, da je pravi. Kremplack, prosim..." Zaslišal je, kako se nekdo previdno spušča po stopnicah v klet, in v naslednjem trenutku se je skozi vrata razlegel Drecov tresoči glas. "Umaknite se. Postavite se ob steno. Ničesar ne poskušajte, sicer vas vse pobijem!" Ubogali so, in ko je Dreco potrkal s palico po vratih, je Ron ukresal ugaševalnik, da so luči šinile nazaj vanj in je v kleti spet zavladala tema. Težke duri so se odprle. Dreco je zakorakal v prostor s palico pred sabo, bled, a odločen. Malega goblina je zgrabil za roko in se nemudoma ritensko odpravil ven ter Kremplacka pri tem vlekel za sabo. Vrata so se znova glasno zaloputnila, v tistem trenutku pa se je po kleti razlegel pok. Ron je ukresal ugaševalnik. Iz njegovega žepa so poletele tri svetlobne krogle in v njihovem soju se je prikazal hišni vilinec Trapets, ki se je pravkar udejanil mednje. "Tra..." Harry je prijatelja boksnil v ramo, da ga je utišal, in Ron se je zgrozil nad hudo napako, ki bi jo skoraj napravil. Po stropu nad njimi pa so zadoneli koraki: Dreco je Kremplacka gnal h Krasotillyi. Traptsove velikanske oči, podobne žogicam za tenis, so bile široko razprte in trepetal je od nog do vršičkov ušes. Udejanil se je vendar v dom svojih nekdanjih gospodarjev in očitno je bilo, kako ga je tega groza. "Harry Potter," je zacvilil z drhtečim glasom, "Trapets vas je prišel rešit!"

"Ampak, kako si..." Harryjeve besede je udušil grozljiv krik: Krasotillya se je spet spravila na Flermiono. Prešel je k bistvu. "Se lahko izdejaniš iz te kleti?" je vprašal vilinca, ki je prikimal, da so mu ušesa zaplapolala. "In s sabo odpelješ tudi ljudi?" Trapets je zopet prikimal. "Dobro. Trapets, prosim te, da poprimeš Loono, Deana in gospoda OIchenbata ter greš z njimi vred... ter greš z njimi vred..." "K Billu in Fleur," je vskočil Ron. "V Brežni dom, na robu Guncweta je!" Vilinec je prikimal že v tretje. "Potem pa se vrni," se je spet oglasil Harry. "Se boš lahko?" "Seveda, Harry Potter," je zašepetal mali vilinec. Že je oddrobil h gospodu Olchenbatu, ki je bil komaj pri zavesti, z eno roko ga je prijel, drugo pa je stegnil proti Looni in Deanu. A ta se nista niti zganila. "Harry, pomagati vam hočeva!" je zašepetala Loona. "Ne moreva vas kar pustiti tukaj!" ji je pritegnil Dean. "Pojdita, oba! Saj se takoj dobimo pri Billu in Fleur!" Komaj je Harry to izgovoril, že mu je v brazgotini izbruhnila tako silovita bolečina, da je sklonil glavo, in njegove oči so se pri tem uprle v mojstra čarobnih palic. A pred sabo ni videl Olchenbata, temveč nekega drugega moža, prav tako starega, prav tako suhega, ki se je zaničljivo smejal. "Pa me ubij, Mrlakenstein, smrt sprejemam odprtih rok! Toda moj konec ti ne bo prinesel tistega, česar si želiš... Toliko je stvari, ki jih ne razumeš..." Preplavil ga je Mrlakensteinov bes, a Hermiona je spet začela vpiti in ga opomnila, v kako obupnem položaju so se znašli. Tako se je povlekel nazaj v svojo zavest, se vrnil v klet. "Pojdita!" je prosil Loono in Deana. "Pojdita! Takoj pridemo za vami, samo pojdita že!" Oprijela sta se vilinčeve iztegnjene dlani. Spet je glasno počilo in Trapets, Loona, Dean ter Olchenbat so izginili. "Kaj je bilo to?!" je v salonu vzkliknil Lucius Malfoy. "Ste slišali? V kleti je nekaj zaropotalo!" Harry in Ron sta se spogledala. "Dreco... Ne, pokliči Glistorepyja! Naj gre on pogledat, kaj se dogaja spodaj!" Strop so prečkali nagli koraki, potem pa je bilo vse tiho. Harry je vedel, da vsi v prostoru nad njima prisluškujejo, kaj se dogaja v kleti. "Nekako ga bova morala obvladati," je zašepetal Ronu. Druge izbire nista imela. V trenutku, ko bi kdo vstopil in opazil, da treh jetnikov ni, bi bilo sicer z njima konec. "Pusti luči," je še dodal Harry, ko sta slišala, da se nekdo spušča po stopnicah, in sta se stisnila k steni, vsak na svojo stran vrat. "Umaknite se!" sta zaslišala glas Mariusa Mallyja. "Stran od vrat, prišel bom noter!" Duri so se jadrno odprle. Glistorepy je za trenutek zrl v na videz prazno klet, ki so jo žarko razsvetljevala tri mala sonca, lebdeča sredi nje. Nato sta se fanta vrgla nanj. Ron ga je zgrabil za roko, v kateri je držal palico, in mu jo potegnil nad glavo, Harry pa mu je z dlanjo pokril usta, da ne bi mogel poklicati na pomoč. Tiho so se borili. Iz Mariusove palice so zaprasketale iskre in njegova srebrna dlan se je oklenila Harryjevega vratu. "Kaj se dogaja spodaj, Glistorepy?" je zaklical Lucius.

"Nič!" je odgovoril Ron z glasom, ki je dovolj dobro posnemal Glistorepyjevega nadušnega. "Vse je v redu!" Harry je komaj še dihal. "Ubil me boš?" je izdavil in poskušal kovinske prste ločiti od svojega vratu. "Čeprav sem ti rešil življenje? Moj dolžnik si, Glistorepy!" Srebrna dlan je za hip popustila prijem. Fant tega ni pričakoval, a začudenju navkljub se je naglo osvobodil, coprniku pa je še naprej pokrival usta. Videl je, kako so se njegove podganjim podobne, vodene oči razširile od strahu in presenečenja. Prav tako kot Harryja ga je osupnilo, kaj je storila dlan, ki je za trenutek izdala drobec sočutja v njem, in zdaj se je upiral samo še močneje, kot bi se hotel sam pri sebi odkupiti zanj. "Tole nama bo prišlo prav," je zagodel Ron in mu iz druge roke izruval palico. Brez nje je Mally nemočen obmiroval in zenice so se mu od groze razširile. Potem pa je njegov pogled šinil s Harryjevega obraza k srebrnim prstom. Ti so se mu neustavljivo dvigovali k vratu. "Ne..." Harry je brez pomisleka poskusil dlan zadržati, a zaman. Srebrno orodje, ki ga je Mrlakenstein podaril svojemu najbolj strahopetnemu služabniku, se je obrnilo proti razoroženemu in neuporabnemu lastniku. To je bila kazen, ker je izkazal usmiljenje, pa čeprav samo za trenutek, to je bila kazen, ker se je za hip obotavljal: lesketajoča se roka ga je vpričo fantov začela daviti. "Ne!" Tudi Ron ga je spustil in oba s Harryjem sta se trudila neizprosne kovinske prste odlepiti z Glistorepyjevega vratu, toda brez uspeha. Mallyjev obraz je postajal vse bolj moder. "Otetis!" je pridušeno vzkliknil Ron in usmeril palico v srebrno dlan, toda zgodilo se ni nič. Glistorepy pa se je že skrušil na kolena in Hermiona je v istem hipu grozljivo zakričala. Mallyjeve oči so se zasukale navzgor, njegov obraz je bil škrlaten, še zadnjič je zatrzal in nato obmiroval. Fanta sta se spogledala, potem pa sta se hkrati odvrnila od trupla, ležečega na tleh in stekla sta po stopnicah, vse do mračnega hodnika, ki je vodil k salonu. Vzdolž njega sta šla previdneje in nazadnje sta prispela do na stežaj odprtih vrat. Zdaj sta lahko jasno videla Krasotillyo, zazrto v Kremplacka, ki je v svojih dolgoprstih dlaneh držal Gryfondomov meč. Hermiona je ležala coprnici pred nogami. Komaj je še dihala. "No?" je Krasotillya vprašala goblina. "Je meč pravi?" Harry je čakal, zadrževal sapo in se boril z zamolklimi udarci v čelu. "Ne," je odgovoril Kremplack. "Za ponaredek gre." "Si prepričan?" je dahnila Krasotillya. "Povsem prepričan?" "Sem," je pritrdil. Hipoma ji je odleglo, da se je napeti izraz na njenem obrazu nekoliko omehčal. "Dobro," je rekla in kot mimogrede potrznila s palico, da je na goblinovem licu zazevala globoka rana in se je s krikom zgrudil na tla. Brcnila ga je od sebe. "Zdaj," je nato dejala z glasom, ki je trepetal od zmagoslavja, "lahko pokličemo Mojstra!" In privzdignila je rokav ter se s kazalcem dotaknila Znamenja. V tistem trenutku je Harryja pretresla tako silovita bolečina, kot bi mu čelo razklalo. Graščina Malfoyevih, ki ga je obdajala, je preprosto izginila, bil je Mrlakenstein in shujšani, brezzobi čarovnik pred njim se mu je krohotal v obraz. Klic, ki ga je začutil, ga je razbesnel - posvaril jih je, rekel jim je, naj ga ne kličejo, razen če bi ujeli Potterja. Če ga niso...

"Pa me ubij!" je vztrajal starec. "Zmagal ne boš, zmagati ne moreš! Ta palica nikoli in nikdar ne bo tvoja..." In Mrlakensteinov bes se je razplamtel. Jetniško celico je vso napolnil blisk zelene svetlobe in krhko staro telo je vrglo v zrak, nato pa je mrtvo padlo nazaj na posteljo in Mojster je stopil k oknu, razjarjen, da se je komaj obvladoval... Če nimajo res dobrega razloga, da ga kličejo, jih čaka strahotna kazen... "Po mojem," je dejal Krasotillyin glas, "brezkrvnice ne potrebujemo več. Vraniesiw, lahko je tvoja, če jo še hočeš." "Neeeeeeeeeee!" Ron je planil v salon. Coprnica se je osuplo ozrla k njemu. Palico je že usmerila vanj... "Zroxis!" je zarjovel in zamahnil z Glistorepyjevo, da je njena poletela v zrak, ujel pa jo je Harry, ki se je pognal za prijateljem. Lucius, Narcissa, Dreco in Vraniesiw so se zasukali k njima, a mladi čarovnik je gospoda Malfoya že ohromil, da se je zvrnil pred kamin. Curki urokov pa so hip zatem šinili tudi iz Drecove, Narcissine in Vraniesiwove palice, in Harry se je vrgel na tla ter se zavalil za zofo, da se jim je izmaknil. "Vdajta se, sicer bo umrla!" Fant je zasopel pokukal prek naslonjala. Krasotillya je pred sabo držala nezavestno Hermiono in k vratu ji je pritiskala svoj kratki srebrni nož. "Odvrzita orožje," je zašepetala. "Odvrzita, sicer si bomo lahko natanko ogledali, kakšna je njena kri!" Ron je otrpnil, a se je še naprej oklepal Glistorepyjeve palice. Harry se je postavil pokonci s Krasotillyino v dlani. "Rekla sem, da odvrzita orožje!" je zavreščala in nož še odločneje pritisnila k Hermioninemu vratu. Harry je na njem opazil kapljice krvi. "Dobro, no!" je zavpil in odvrgel coprničino palico k svojim nogam. Ron je taisto storil z Mallyjevo in oba sta dvignila roke v znamenje predaje. "Pridna!" se jima je posmehnila. "Dreco, prinesi mi palici! Mojster črne magije že prihaja, Harry Potter! Bliža se ti smrt!" Harry je to vedel. V brazgotini ga je trgalo od bolečin in čutil je, da Mrlakenstein naglo leti prek neba, čez črno in nevihtno morje. Kmalu jim bo dovolj blizu, da se bo udejanil v graščino, in takrat bo vsega konec. "Tako," je z mehkim glasom dejala Krasotillya, ko je Dreco s palicama prihitel k njej. "Narči, mislim, da bi morali mala junaka spet zvezati, ti, Vraniesiw, pa lahko poskrbiš za gospodično brezkrvnico. Glede na to, da si nam pripeljal Potterja, ti Mojster gotovo ne bo zameril, če se boš malo poigral z njo." Takrat se je iz višav nad njimi razleglo nenavadno škripanje. Vsi so se ozrli navzgor, dovolj hitro, da so videli, kako je kristalni lestenec vzdrhtel, potem pa je počilo in srhljivo žvenketajoč je padel. Krasotillya je bila točno pod njim. Hermiono je spustila in se vrešče vrgla vstran, a lestenec je že treščil na tla, naravnost na dekle ter goblina z mečem. Lesketajoči se drobci so v eksploziji stekla in verižic poleteli v vse smeri; Dreco se je sključil in se z rokami zgrabil za krvaveči obraz. Ko je Ron stekel k Hermioni, da bi jo spravil izpod razbitin, je Harry zgrabil priložnost: skočil je prek zofe, izpulil Malfoyu iz rok vse tri palice, jih uperil v Vraniesiwa ter zavpil: "Hromi!" Volkodlaka je trojni urok dvignil v zrak, da je poletel vse do stropa, potem pa treščil po tleh. Narcissa je tačas sina zvlekla na varno in Krasotillya se je besno postavila na noge, da so lasje zaplapolali za njo, ter dlan s srebrnim nožem iztegnila predse. Njena sestra pa je svojo palico usmerila proti veži.

"Trapets!" je kriknila, da so vsi otrpnili, celo Krasotillya. "Ti! Ti si uničil lestenec?!" Drobni vilinec je zakorakal v salon in s svojim tresočim kazalcem je meril v nekdanjo gospodarico. "Harryju Potterju ne boste skrivili niti lasu!" je cvileč zapretil. "Ubij ga, Narči!" je zavreščala Krasotillya, a razlegel se je še en glasen pok in tudi Narcissina palica je poletela v zrak ter pristala na drugi strani prostora. "Ti nemarna mala opica!" se je zadrla Krasotillya. "Kako si drzneš čarovnici odvzeti palico, kako si drzneš kljubovati svojim gospodarjem?!" "Trapets nima gospodarja!" jo je rezko zavrnil. "Trapets je svoboden vilinec in Trapets je prišel rešit Harryja Potterja in njegova prijatelja!" Bolečina v brazgotini je Harryja slepila. Nejasno se je zavedal, da imajo komaj še nekaj sekund časa, preden se bo med njimi prikazal Mrlakenstein. "Ron, ujemi... in bežita!" je zavpil in mu vrgel eno izmed palic. Nato se je sklonil, da bi zvlekel Kremplacka spod lestenca. Goblin, ki se je še vedno oklepal meča, je ječal. Harry si ga je zadegal prek ramena, zgrabil s prosto roko Traptsa in se zasukal na mestu, da bi se izdejanil. Ko se je zavrtel v temo, je ujel še zadnji odsev salona: bledi, otrpli postavi Narcisse in Dreca, rdeči madež Ronovih las in nejasno liso srebrnine, Krasotilly in nož, ki je poletel prek prostora natanko proti mestu, na katerem je stal... K Billu in Fleur... V Brežni dom... K Billu in Fleur... Izdejanil se je v neznano. Lahko je le ponavljal želeni cilj, v upanju, da bo to zadoščalo in bo tja res prispel. Bolečina v brazgotini je rezala vanj in goblinova teža je postala neznosna, čutil je, kako mu Gryfondomov meč udarja ob hrbet in kako je Traptsova dlan v njegovi zatrzala... Spraševal se je, ali morda vilinec poskuša prevzeti pobudo, jih potegniti v pravo smer, in stisnil je njegovo roko, v znamenje, da mu povsem zaupa... Potem pa je priletel na trdna tla in zavohal slani zrak. Padel je na kolena, spustil Traptsovo dlan in Kremplacka previdno položil na tla. "Je z vami vse v redu?" ga je vprašal, ko se je goblin zganil, a Kremplack je zgolj zastokal. Harry se je priprtih oči ozrl po temi. Nekoliko stran je ugledal obris podeželske hiše, ki je stala pod širnim zvezdnatim nebom, pred njo pa se je premikala vrsta postav. "Trapets, je to Brežni dom?" je zašepetal in tesneje poprijel palici, ki si ju je priboril pri Malfoyevih, pripravljen spopasti se, če bo to potrebno. "Smo se udejanili na pravem kraju? Trapets?" Ozrl se je. Mali vilinec je stal tik ob njem. "Trapets!" Vilinec se je komaj opazno zazibal in v njegovih velikih, lesketajočih se očeh so odsevale zvezde. Oba, on in Harry, sta se ozrla k srebrnemu ročaju noža, ki je molel iz vilinčevih prsi, naglo zajemajočih zrak. "Trapets... Ne... Na pomoč!" je fant zavpil proti hiši, ljudem, ki jih je opazil pred njo. Ni mu bilo mar, ali gre za čarovnike ali bunkeljne, za prijatelje ali sovražnike. Vedel je le to, da se prek Traptsovega trupa širi črn madež in je vilinec iztegnil svoje tanke dlani proti njemu, kot bi ga ponižno prosil pomoči. Harry ga je ujel in ga položil na bok na hladno travo. "Trapets, ne, ne umri, nikar..."

Vilinčeve oči so ga našle in ustnice so mu zatrepetale od napora, ko so poskušale izoblikovati besede. "Harry... Potter..." In Trapets je vzdrhtel, potem pa povsem obmiroval in njegove oči so bile samo še velike, steklene krogle, posejane s svetlobo zvezd, ki jih niso mogle več videti.

Štiriindvajseto poglavje Mojster čarobnih palic Bilo je, kot bi se pogreznil v moreč sen: za trenutek je znova klečal ob Dumbledorjevem truplu, ob vznožju najvišjega stolpa Bradavičarke, čeprav je v resnici zrl v drobno bitje, ležeče na travi, ki ga je umoril Krasotilly in nož. Harry je zaslišal lastni glas, ki je klical vilinca, in končno se je zavedel, da je Trapets odšel tja, od koder se mu ne bo mogel odzvati. Čez minuto ali dve mu je bilo tudi jasno, da so dejansko prispeli na pravi cilj, kajti ob njem, še vedno sklonjenem nad vilincem, so se zbrali Bill in Fleur, Dean in Loona. "Hermiona?" je nenadoma vprašal. "Kje je?" "Ron je pri njej," je povedal Bill. "Počasi bo prišla k sebi." Harry se je spet zazrl v Traptsa. Iztegnil je roko in mu iz prsi potegnil ostri nož, nato pa si je slekel jopič in ga pokril z njim. Morje je nekje blizu butalo v skale. Prisluhnil mu je, medtem ko so se drugi mrmraje pogovarjali o zadevah, ki ga niso zanimale, se odločali o tem in onem. Dean je poškodovanega Kremplacka odnesel v hišo, Fleur pa je pohitela za njima in Bill je zdaj predlagal, da bi vilinca pokopali. Harry se je s tem strinjal, ne da bi vedel, kaj je sploh rekel. Takrat se mu je v brazgotini znova razplamtela bolečina in z delom zavesti je videl Mrlakensteina, kako kaznuje tiste, ki so jih pustili za sabo pri Malfoyevih. A bilo je, kot bi prizor opazoval z napačnega konca dolgega teleskopa: Mojstrov bes je bil strašen, toda žalost ob Traptsovi smrti ga je udušila, da je postal oddaljena nevihta, ki jo je Harry zaznal prek širnega, tihega oceana. "To bi rad opravil, kot je treba," so bile prve besede, za katere se je dejansko zavedal, da jih je izrekel. "Ne s čaranjem. Imata kakšno lopato?" Kmalu zatem se je lotil dela, sam, in grob je začel kopati med grmi na koncu vrta, na katerega ga je usmeril Bill. V delo se je zagnal, bilo mu je v uteho, veselil se je, ker v njem ni bilo kanca čarobnega, in vsaka kapljica potu in vsak žulj so bili kakor darilo vilincu, ki jim je rešil življenje. V brazgotini ga je žgalo, toda bolečino si je podredil; občutil jo je, a jo ločil od sebe. Končno je vedel, kako se obvladati, kako zapreti zavest pred Mrlakensteinom, naučil se je torej prav tistega, kar naj bi se na Dumbledorjevo željo od Rawsa. Tako kot si Mojster črne magije ni mogel podrediti njegovih misli, dokler ga je preplavljala žalost ob Siriusovi izgubi, mu ni bil zmožen vdreti v zavest tudi zdaj, ko je žaloval za Traptsom. Bridkost je Mrlakensteina očitno odgnala... Dumbledore bi temu seveda rekel ljubezen... Kopal je dalje, globlje in globlje v trdo in mrzlo prst, žalost je izmival s potom, zanikoval je bolečino v čelu. V temi, v kateri sta mu družbo delala zgolj lastni dih in valujoče morje, pa se je tudi spomnil vsega, kar so doživeli pri Malfoyevih, kar so tam slišali, in v njem je vzcvetelo spoznanje...

Neumorni ritem rok je bil skladen z utripom njegovih misli. Svetinje... Skrižvni... Svetinje... Skrižvni... Nič več ga ni žgalo tisto nenavadno, obsedeno hrepenenje. Izguba in strah sta ga utrnila: počutil se je, kot bi bil končno spet buden, a so ga iz sna priklicale klofute. Globlje in globlje se je pogrezal v grob in vedel je, kje je bil Mrlakenstein nocoj in koga je ubil v najvišje ležeči celici Nurmengarda, pa tudi zakaj... In spomnil se je na Glistorepyja, mrtvega zaradi enega samega drobnega izkaza usmiljenja... Dumbledore ga je predvidel... Kaj vse je še vedel? Izgubil je občutek za čas. Zavedal se je le tega, da se je tema že za korak ali dva umaknila, ko sta se mu pridružila Ron in Dean. "Kako je s Hermiono?" "Bolje," je povedal Ron. "Fleur je pri njej." Harry je imel pripravljen odgovor na vprašanje, zakaj ni preprosto s palico izdolbel popolnega groba, a po njem mu sploh ni bilo treba poseči. Vsak s svojo lopato sta skočila v jamo, ki jo je izkopal, in v tišini so delali, dokler se ni zdela dovolj globoka. Vilinca je takrat lepše ogrnil v svoj jopič, Ron pa je sedel na rob groba in si sezul čevlje ter nogavice, ki jih je nataknil na vilinčeva gola stopala. Dean je prinesel volneno kapo, ki jo je Harry previdno nadel na Traptsovo glavo, da mu je prekrila netopirjevim podobna ušesa. "Zapreti bi mu morali oči." Harry ni vedel, kdaj so k njim skozi temo pristopili še drugi. Bill je bil oblečen v popotni plašč, Fleur je imela na sebi velik bel predpasnik, ki mu je iz žepa kukala steklenica skelerasta. Hermiona je bila odeta v sposojen kopalni plašč, bila je bleda in negotovih korakov; ko je pristopila k Ronu, jo je ta objel prek ramen. Loona v enem Fleurinih plaščev pa je zdaj počenila, se s prsti nežno dotaknila vilinčevih vek in zastrla prazni pogled. "Tako," je rekla. "Zdaj bo lahko spal." Harry ga je položil v grob, mu prekrižal roke na prsih, da je bilo, kot bi počival, nato pa je splezal ven in se še zadnjič zazrl v drobno telo. Potrudil se je, da se ni zlomil, čeprav se je spomnil Dumbledorjevega pogreba, vrste za vrsto zlatih stolov, ministra za čaranje v prvi izmed njih, naštevanja ravnateljevih številnih dosežkov, dostojanstva marmorne grobnice. Vedel je, da bi si Trapets zaslužil prav tako veličasten pokop, a temu navkljub je ležal med grmi, v nerodno izkopani luknji. "Mislim, da bi morali kaj reči," se je spet oglasila Loona. "Naj začnem jaz?" Ko so se vsi ozrli k njej, je nagovorila mrtvega vilinca na dnu groba. "Hvala ti, Trapets, resnično hvala, da si me rešil iz tiste kleti. Tako nepošteno je, da si moral umreti, ko pa si bil vendar pogumen in dober. Nikdar ne bom pozabila, kaj si storil za nas. Upam, da ti je zdaj lepo." Za trenutek je še obmirovala, nato pa se je pričakujoče ozrla k Ronu. Ta se je odkašljal in hripavo rekel: "Hvala, Trapets." "Hvala," je zamrmral tudi Dean. Harry je pogoltnil solze. "Nasvidenje, Trapets," je dejal. Več ni mogel reči, a saj je Loona vse povedala namesto njega. Bill je privzdignil palico in kup prsti ob grobu se je dvignil v zrak ter zložno zdrsnil vanj, da je izoblikoval malo, rdečkasto gomilo. "Vam je prav, če še nekaj časa ostanem tu?" je Harry vprašal druge. Zamrmrali so besede, ki jih ni slišal, in začutil je, kako so ga številni nežno potrepljali po hrbtu, nato pa so se počasi odpravili nazaj v hišo ter ga pustili samega ob vilincu.

Ozrl se je. V bližini je zagledal niz velikih belih kamnov, ki jih je morje zgladilo in so zamejevali rožne gredice. Izbral si je enega največjih in ga kakor blazino položil na mesto, na katerem je zdaj počivala vilinčeva glava. Nato je segel v žep po palico. V njem je našel dve. Pozabil je že, čigavi sploh sta, kajti zgodilo se je toliko, da si je bilo vse težko zapomniti. Ju ni nekomu izvil iz rok? Odločil se je za krajšo izmed dvojice, ki se je njegovi dlani zdela prijaznejša, in usmeril jo je v kamen. Počasi, skladno z navodili, ki si jih je mrmral v brado, so se v trdo površino izpisale besede. Vedel je, da bi Hermiona to opravila lepše in verjetno tudi hitreje, a grob je želel zaznamovati, tako kot ga je hotel izkopati z lastnimi rokami. Ko je spet vstal, je na kamnu pisalo: Tu počiva Trapets, svobodni vilinec Nekaj sekund je še zrl v napis, potem pa je odkorakal. V brazgotini ga ni nehalo žgati in njegova zavest je bila polna vsega, kar se mu je razjasnilo med kopanjem groba, misli, ki so se izoblikovale v temi, misli, ki so bile tako osupljive kot strašne. Čim je prišel v malo vežo, je opazil, da so vsi zbrani v dnevni sobi; pozorno so zrli v Billa, ki jim je nekaj razlagal. Prostor je bil svetlih barv in prijeten, iz plavja, zloženega v kaminu, pa so plapolali plameni. Harry se je bal, da bi preprogo zamazal z blatom, zato je obstal med vrati in prisluhnil. "... sreča, da je bila Ginny ravno na počitnicah. Če bi bila v šoli, bi jo ujeli, še preden bi ji lahko priskočili na pomoč. No, tako je zdaj na varnem tudi ona." Ozrl se je in opazil Harryja. "Vse sem spravil iz Jazbine," je razložil. "Preselili so se k tetki Muriel. Jedci smrti zdaj vedo, da je Ron s tabo, in gotovo bi se spravili nanje... Ne ne, nič se ne opravičuj," je dodal, ko je Harry že zajel sapo. "Slej ko prej bi prišlo do tega, to je oči trdil že dolge mesece. Ni večje družine izdajalcev krvi, kot je naša." "Kako pa so se zavarovali?" je vprašal Harry. "Z urokom zvestobe. Poverjenik je oči. Jaz pa sem s taisto čarovnijo obdal to hišo in poverjenik sem kar sam. Nobeden od naju zdaj ne more več v službo, ampak to trenutno ni najpomembnejše. Ko bosta Olchenbat in Kremplack prišla malo k sebi, bomo k Muriel spravili tudi njiju, saj je v tetkinem dvorcu precej več prostora kot tukaj. Kremplacku se noge lepo celijo, Fleur mu je dala skelerast; preselili ju bomo verjetno lahko že čez kakšno uro ali..." "Ne," ga je ustavil Harry, da se je Bill zmedel. "Potrebujem ju. Z njima se moram pogovoriti. Za nekaj pomembnega gre." Njegov glas je izražal moč, gotovost in osredotočenost, ki so ga okrepile, ko je kopal vilinčev grob. Vsi obrazi so bili zdaj obrnjeni k njemu in bili so presenečeni. "Umil se bom," je povedal Billu in se ozrl k svojim dlanem, umazanim od prsti in Traptsove krvi. "Potem pa moram takoj k njima." Stopil je v malo kuhinjo, k pomivalnemu koritu pod oknom, ki je zrlo na morje. Prek obzorja se je širila jutranja zarja, bisernato rožnata in komaj zaznavno zlata, on pa si je začel temeljito umivati roke in pri tem se je znova odpravil vzdolž niza misli, ki so se sklopile na temnem vrtu... Od Traptsa seveda ne bodo mogli izvedeti, kdo ga je poslal, toda Harry ni dvomil v to, kar je videl. Iz kosa ogledala se je vanj zazrlo oko prodorne modrine in nato jih je vilinec prišel rešit. Na Bradavičarki bodo vedno dobili pomoč vsi, ki bodo prosili zanjo. Fant si je obrisal roke, nedostopen lepoti prizora za oknom in pomrmravanju zbranih v dnevni sobi. Zazrl se je prek oceana. V tem jutru se je bolj kot kdaj koli prej počutil bližje osrčju vsega.

A v brazgotini ga je še naprej žgalo in jasno mu je bilo, da tudi Mrlakenstein prihaja do istih zaključkov. Harry je zdaj vedel vse, a obenem nič. Občutek mu je govoril eno, razum povsem drugo. Dumbledore v njem se je nasmehnil, zazrt vanj prek konic prstov, stisnjenih skupaj kot v molitvi. Ronu si dal ugaševalnik. Poznal si ga... Omogočil si mu, da se je lahko vrnil... In poznal si tudi Glistorepyja... Prepričan si bil, da nekje globoko v sebi vendarle obžaluje... In če si poznal njiju... Kaj si vedel o meni, Dumbledore? Naj bi sprevidel, a ne iskal? Si vedel, kako težko bo to zame? Si zato želel, da je moja naloga čim bolj težavna? Da bi imel čas doumeti? Povsem je obmiroval, slepega pogleda zazrt tja, kjer se je prek obzorja dvigoval bleščeče zlati obroč žarkega sonca. Potem je spustil oči k svojim čistim dlanem in presenetilo ga je, ko je v njih zagledal brisačo. Odložil jo je in se vrnil v vežo. Bolečina v brazgotini se mu je takrat za hip razplamtela in prek misli mu je šinila, naglo kot odsev kačjega pastirja na vodni gladini, podoba zgradbe, ki jo je zelo dobro poznal. Ob vznožju stopnišča sta stala Bill in Fleur. "S Kremplackom in Olchenbatom moram govoriti," je dejal. "Ne," ga je zavrnila Fleur, "podžakati bož moral, Arry. Nobeden od njiju že ni dovolj pri zebi, izmudžena zta..." "Žal mi je," jo je povsem mirno ustavil, "a s tem ne smem odlašati. Z njima moram govoriti takoj. Z vsakim posebej in na samem. Nujno je." "Ampak, Harry, kaj se vendar dogaja?" ga je vprašal Bill. "Nenadoma se udejaniš k nama z mrtvim vilincem in napol nezavestnim goblinom, Hermiono so očitno mučili, Ron pa mi tudi noče nič povedati..." "O tem ne moremo govoriti," je odločno rekel Harry. "Saj si v Redu, Bill, dobro veš, da nam je Dumbledore zaupal neko nalogo. In o njej ne smemo razpravljati z nikomer." Fleur je nepotrpežljivo tlesknila z jezikom, toda njen mož je ni niti pogledal, tako nepremično je zrl v Harryja. Z njegovega brazgotinastega obraza je bilo težko kaj razbrati. Nazadnje pa je rekel: "Prav. S katerim bi rad govoril najprej?" Fant se je obotavljal. Vedel je, kaj je odvisno od te odločitve. A časa je zmanjkovalo in zdaj je napočil trenutek, da končno razreši to vprašanje: Skrižvni ali Svetinje? "S Kremplackom," je nazadnje dejal. "Najprej bom govoril s remplackom." Srce mu je bilo, kot bi že dolgo na vso moč tekel proti visoki oviri, ki jo je zdaj preskočil. "Pridi, greva gor," je prikimal Bill in ga povedel po stopnicah. Harry je napravil nekaj korakov, potem pa se je ustavil in se ozrl prek ramen. "Vaju bi rad zraven!" je zaklical Ronu in Hermioni, ki sta se napol skrita prestopala za vrati dnevne sobe. Hitro sta prišla v vežo in očitno je bilo, da jima je odleglo. "Kako je s tabo?" je Harry vprašal Hermiono. "Neverjetna si bila... Da si se ji lahko tako bistro zlagala, ko te je vendar mučila..." Plaho se mu je nasmehnila, Ron pa jo je z desnico prek njenih ramen stisnil k sebi. "Zakaj bi se rad pogovoril z njima, Harry?" je nato vprašal. "Saj bosta videla. Pridita." Za Billom so se povzpeli po strmih stopnicah, vse do majhnega podesta, s katerega je vodilo troje vrat.

"Stopite semle," jim je naročil Bill in jih usmeril v soho, ki sta si jo s Fleur izbrala za spalnico. Tudi ta je zrla na morje in zdaj je vanjo skozi okno lil soj jutranjega zlata. Harry je stopil k njemu, a veličastnemu prizoru je obrnil hrbet in se prekrižanih rok ustopil predenj. Hermiona je sedla na stol ob toaletni mizici, Ron pa na njegovo naslonjalo za roke. Bill se je kmalu vrnil in v naročju je prinesel malega goblina, ki ga je previdno položil na posteljo. Kremplack se mu je mrmraje zahvalil, Bill pa je odšel in za sabo zaprl vrata. "Oprostite, da vas ne pustimo počivati," se mu je opravičil Harry. "Kako je z vašimi nogami?" "Bolijo me," je povedal goblin, "toda celijo se." Še vedno se je oklepal Gryfondomovega meča in izraz na njegovem obrazu je bil nenavaden: napol surov, napol radoveden. Imel je rumenkasto polt, dolge, tanke prste in črne oči. Fleur mu je sezula čevlje, in tako so videli tudi njegova dolga umazana stopala. Resda je v višino meril le nekaj centimetrov več kot hišni vilinec, toda njegova kupolasta glava je bila večja od človeške. "Verjetno se ne spomnite..." je začel Harry. "Da sem te popeljal do tvojega trezorja, ko si prvič obiskal Gringott?" ga je dopolnil Kremplack. "Tega se spominjam, Harry Potter. Zelo slaven si, celo med goblini." Ocenjujoče sta zrla drug v drugega. Fanta je v brazgotini še zmeraj žgalo. Pogovor s Kremplackom je želel opraviti čim hitreje, a obenem se je bal, da bi napravil napačno potezo. Ko se je poskušal odločiti, kako bi bilo besedo najbolje napeljati k prošnji, s katero se je hotel obrniti na goblina, pa je ta spregovoril prvi. "Pokopal si vilinca," je dejal z nepričakovano sovražnim glasom. "Opazoval sem te skozi okno v sosednji spalnici." "Pokopal sem ga," je pritrdil Harry. Kremplack je svoje poševne črne oči še naprej upiral vanj. "Čuden čarovnik si, Harry Potter." "Kako to mislite?" je vprašal fant in se odsotno pomel po brazgotini. "Izkopal si grob." "Pa?" Goblin se na to ni odzval. Harryju se je dozdevalo, da se mu posmehuje, ker se je tega lotil, kot bi bil bunkelj. A bilo mu je prav vseeno, ali Kremplack vilinčev na roke izkopani grob odobrava ali ne. Odločil se je, da mu bo prošnjo zastavil kar takoj in naravnost. "Kremplack, nekaj vas moram..." "Tudi goblina si rešil." "Kaj?" "Na svojih ramenih si me prinesel sem. Me rešil." "No, tega mi menda ne zamerite?" je nekoliko nepotrpežljivo vprašal Harry. "Ne, Harry Potter," je odvrnil Kremplack, ki je zdaj med prsti svaljkal svojo črno kozjo bradico, "toda zelo čuden čarovnik si." "Aha," je rekel fant. "No, nekaj moramo opraviti, Kremplack, in vi bi nam bili pri tem v veliko pomoč." Goblin mu ni dal nikakršnega povoda, da bi povedal kaj več, temveč se je še naprej ocenjujoče mrščil vanj. "Vlomiti moramo v trezor v Gringottu." Harry je to želel povedati precej lepše, toda besede so same planile iz njega, kajti ravno takrat se mu je bolečina v čelu silovito okrepila in spet je za hip zagledal

obris Bradavičarke. Odločno je zaprl svojo zavest; najprej se mora pogovoriti s Kremplackom. Ron in Hermiona pa sta zijala vanj, kot bi se mu zmešalo. "Harry..." je prijateljica že hotela nekaj reči, toda goblin jo je prehitel. "Vlomiti v trezor v Gringottu?" je ponovil in se nekoliko skremžil, ker se je pri tem poskusil udobneje namestiti na postelji. "To vam ne bo uspelo." "Zakaj ne?" mu je takoj ugovarjal Ron. "Saj ne bi bili prvi, ki mu je." "Ja," se je strinjal Harry. "V enega izmed trezorjev je nekdo vdrl prav tistega dne, ko sva se prvič srečala, Kremplack. Na moj rojstni dan pred skoraj sedmimi leti." "Trezor, o katerem govoriš, je bil tedaj prazen," je jezno zagodel goblin, ki ga je očitno ogorčila že misel, da bi bilo možno premagati varnostne ukrepe banke, pa čeprav ni več delal tam. "Zato je bil zaščiten zgolj provizorično." "No, trezor, ki ga imam v mislih, ni prazen, in če kaj vem, je močno zavarovan," je odvrnil Harry. "Za trezor L'Oholovih gre." Opazil je, kako sta se Ron in Hermiona osuplo spogledala. A njima bo vse skupaj lahko razložil kasneje; najprej mora slišati, kaj bo na to rekel Kremplack. "Nikakršne možnosti za uspeh nimate," ga je gladko zavrnil goblin. "Nikakršne. Če pri nas iščeš zaklad in ukradel bi ga rad..." "Posvarimo te takoj, ti tat, raje ne prestopi naših vrat. Ja, vem, spomnim se," ga je prekinil Harry. "Ampak meni ne gre za to, da bi obogatel, ne gre mi za neko osebno korist. Mi verjamete?" Goblin je nagnil glavo vstran in se pozorno zazrl vanj. Harryja je brazgotina še naprej mučila, a zanjo se sploh ni zmenil, preprosto ni želel sprejeti tega, kako ga žge in kako ga bolečina kliče. "Če bi bil pripravljen verjeti, da obstaja čarovnik, ki mu ne gre za osebno korist," je nazadnje dejal Kremplack, "bi menil, da si ta čarovnik ti, Harry Potter. Goblini in vilinci nismo vajeni, da bi nam tisti, ki posedujete palice, stopili v bran ali izkazali spoštovanje." "Ki posedujemo palice," je ponovil Harry. Te besede so mu zvenele še posebej pomenljivo, kajti čutil je, kako so se Mrlakensteinove misli usmerile proti severu, sam pa si je tako zelo želel izprašati mojstra Olchenbata v sosednji sobi... "Čarovniki nam še vedno odrekate pravico do palice," je tiho dodal goblin, "čeprav ste s tem sprožili že mnogo sporov z nami." "No, saj goblini lahko čarate brez nje," ga je opomnil Ron. "To je postranskega pomena! Skrivnosti čarobnih palic nikakor nočete deliti z drugimi magičnimi bitji, s čimer nam odrekate možnost, da bi izboljšali svoj položaj!" "Ah, tudi vi nam ne izdate vsega, kar znate," se je spet oglasil Ron. "Noben goblin nam ne bo povedal, kako izdelujete vaše izjemne meče in oklepe. Kovino znate obdelovati, kot je čarovniki nismo..." "To ni pomembno," je vskočil Harry, ki je opazil, kako Kremplack postaja vse bolj razburjen. "Zdaj ne gre za to, da imamo čarovniki kaj proti goblinom ali katerim koli drugim magičnim bitjem..." Kremplack se je nemarno zakrohotal. "Pač, natanko za to gre! S tem ko Mojster črne magije postaja vse močnejši, si bo vaša vrsta samo še utrdila položaj, ki je višji od položaja moje! Gringott je zapadel pod čarovniško oblast, hišni vilinci umirajo, a se temu ne upira prav nihče izmed vas!" "Ni res! Mnogi se!" je ugovarjala Hermiona, ki se je žarečih oči povsem vzravnala. "Mi se! In meni se ne godi prav nič bolje kot goblinom in vilincem, Kremplack! Brezkrvnica sem!" "Pa kako lahko sama sebi rečeš..." je nejeverno začel Ron.

"In zakaj si ne bi?" ga je zavrnila. "Brezkrvnica sem, in na to sem ponosna! Naš novi režim z mano ne ravna nič drugače kot z goblini, Kremplack! Krasotillya se je odločila, da bo najprej mučila mene!" Ob zadnjih besedah je razprla ovratnik kopalnega plašča, v katerega je bila še vedno zavita, da je razkrila tanko škrlatno brazgotino, ki ji je ostala od Krasotillyinega noža. "Ste vedeli, da je Traptsa osvobodil Harry?" je nadaljevala. "Ste vedeli, da si že leta prizadevamo za svobodo vseh vilincev?" (Ron se je pri tem nelagodno presedel.) "Saj Veste Čigavega poraza si gotovo ne želite bolj kot mi, Kremplack, verjemite!" Goblin se je zdaj vanjo zazrl prav tako radovedno, kot se je prej v Harryja. "A kaj iščete v trezorju L'Oholovih?" je nenadoma vprašal. "Meč, ki so ga spravili vanj, je ponaredek. Pravi je ta." Pogledoval je od enega do drugega izmed trojke. "Toda to že veste. V kleti ste me prosili, naj lažem." "Ampak ponarejeni meč ni edino, kar je v tistem trezorju, kajne?" ga je spodbujal Harry. "V njem ste gotovo videli še kaj drugega?" Srce mu je bilo kot še nikdar in s podvojenim naporom se ni menil za tope udarce v čelu. Goblin se je spet začel poigravati z bradico. "Spregovoriti o skrivnostih Gringotta je nečastno. Varuhi neverjetnih zakladov smo in do predmetov, ki so izročeni v naše varstvo, imamo določene dolžnosti, pa čeprav so mnogi izmed njih delo naših rok." Kremplack je božal meč in njegove črne oči so se uprle najprej v Harryja, nato v Hermiono, v Rona, pa spet v Harryja. "Tako mladi ste," je končno dejal, "premladi, da bi zmogli toliko sovražnikov." "Nam boste pomagali?" je vprašal Harry. "Brez goblina nam nikdar ne bi uspelo vdreti v tisti trezor. Naše edino upanje ste." "Bom... še premislil," je odvrnil Kremplack in s tem Rona do konca razdražil. "Ampak..." je že jezno začel, toda Hermiona ga je dregnila v rebra. "Hvala," je rekel Harry. Goblin je v odgovor priklonil svojo veliko kupolasto glavo, potem pa previdno poskusil privzdigniti noge. "Občutek imam," je dejal in se z užitkom udobneje zleknil po Billovi in Fleurini postelji, "da je skelerast opravil svoje. Morda bom lahko zaspal. Oprostite mi..." "Ja, seveda," je prikimal Harry, a preden je odšel iz spalnice, se je sklonil za Gryfondomovim mečem, ki je ležal ob goblinu, in ga vzel s sabo. Kremplack se temu ni uprl, toda fant je opazil, kako so se mu oči nejevoljno poblisknile. "Mala rit," je zagodel Ron. "Prav z užitkom nas bo pustil čakati, ali bo blagovolil pomagati." "Harry," je zašepetala Hermiona in oba fanta povlekla stran od vrat, na sredo podesta, "te prav razumem? Je po tvojem v trezorju L'Oholovih skrit eden od Skrižvnov?" "Ja," je pritrdil. "Krasotillyo je bilo groza, ko je posumila, da smo vdrli vanj, čisto je bila iz sebe. Zakaj? Kaj naj bi videli v njem, kaj naj bi tam po njenem še ukradli? Vsekakor je bila dobesedno trda od strahu, tako se je bala, da bi Saj Vesta Kdo izvedel za to." "Ampak, mislil sem, da naj bi bili Skrižvni tam, kjer je Saj Vesta Kdo živel, kjer je naredil kaj pomembnega," je zmedeno rekel Ron. "Je bil sploh kdaj v trezorju L'Oholovih?"

"Mogoče niti v Gringottu ni bil nikoli," je odvrnil Harry. "Ko je bil mlajši, ni imel niti prebitega firiča, ker mu nihče ni ničesar zapustil. Ampak banko je od zunaj videl že prvič, ko je prišel na Prečno ulico." V čelu mu je še vedno razbijalo, a za to se ni menil. Prijateljema je bilo treba pojasniti, zakaj morajo vdreti v Gringott, še preden gredo k Olchenbatu. "Po mojem je zavidal vsakomur, ki je imel v banki svoj trezor, po mojem je v njem videl znamenje pripadnosti čarovniškemu svetu. In ne pozabita, da je Krasotillyi in njenemu možu zaupal. Bila sta njegova najbolj zvesta služabnika, in ko je izginil, sta ga še dolgo iskala. To je povedala sama Krasotillya, ko so jo obsodili na Azkaban, v mislitu sem videl, kako je tulila na starega Hulesha." Pomel se je po brazgotini. "Ampak tega, da gre za Skrižven, ji Mrlakenstein po mojem ni povedal. Tudi Luciusu ni nikoli izdal, kaj je v resnici dnevnik. Verjetno ji je rekel samo to, da gre za izjemno dragocen predmet, in jo prosil, naj ga spravi v trezor. Vsaj po Hagridovem so stvari tam na varnem bolj kot kjer koli drugje na svetu... Razen na Bradavičarki." Ko je Harry zdaj obmolknil, je Ron zmajal z glavo. "Pa ti ga res razumeš!" "Nekatere reči v zvezi z njim so mi zdaj jasne," je odvrnil Harry. "Samo nekatere... Si pa želim, da bi vsaj toliko kot o njem vedel tudi o Dumbledorju. No, bomo videli. Pridita, zdaj je na vrsti Olchenbat." Na prijatelja je očitno napravil močan vtis, toda ko je potrkal na vrata nasproti Billove in Fleurine spalnice, sta bila še zmeraj videti nekoliko zmedena. A že so zaslišali šibek: "Naprej!" Mojster čarobnih palic je ležal na tisti izmed dveh postelj, ki je bila bolj oddaljena od okna. V kleti je tičal več kot leto dni in Harry je vedel, da so ga vsaj enkrat tudi hudo mučili. Bil je izžet, štrlečih ličnic, ki so dodatno poudarile rumenkasto polt, in njegove velike, srebrne oči so se zdele velikanske. Roke, ki so počivale na odeji, bi bile prav lahko roke skeleta. Harry je sedel na prosto ležišče, k Ronu in Hermioni. V tej sobi ni bilo videti vzhajajočega sonca, kajti zrla je na vrt vrh prepadne obmorske stene in pravkar izkopani grob. "Gospod Olchenbat, oprostite, da vas motimo," je rekel Harry. "Ljubi fant." Olchenbatov glas je bil slaboten. "Naju z Loono si vendar rešil. Prepričan sem bil, da bova tam umrla... tvoj večni, večni dolžnik sem!" Harryja je v brazgotini zdaj trgalo. Vedel je, prepričan je bil, da Mrlakensteina vsak trenutek ne bodo več mogli prehiteti, prvi priti tja ali mu vsaj nekako onemogočiti, da bi se prikopal do nje... Začenjal ga je grabiti strah... A svojo pot je izbral, čim se je odločil, da bo najprej govoril s Kremplackom. Z na videz mirno dlanjo je tako pobrskal po mošnji za vratom in iz nje povlekel polovici zlomljene palice. "Gospod Olchenbat, pomoč bi potreboval." "Reci, samo reci, kaj želiš," se je odzval starec. "Jo lahko popravite?" Olchenbat je iztegnil drhtečo dlan in Harry je nanjo položil zlomljena kosa, ki sta bila komaj še povezana. "Bodika in feniksovo pero," je s trepetajočim glasom dejal mojster čarobnih palic. "Osemindvajset centimetrov. Dovolj ubogljiva in nekoliko močnejša." "Ja," je pritrdil Harry. "Jo lahko..." "Ne," je dahnil Olchenbat. "Žal mi je. Zelo mi je žal, toda tako hudo poškodovane palice ni mogoče popraviti z nobenim meni znanim postopkom."

Harry je bil pripravljen na takšen odgovor, toda to je bil zanj vseeno hud udarec. Segel je po razlomljenih polovicah in ju spet pospravil v mošnjo. Olchenbat je zrl vanjo, dokler ni fant iz žepa potegnil palic, ki ju je prinesel od Malfoyevih. "Nam lahko poveste, čigavi sta tidve?" je vprašal. Mojster je segel po prvi in jo približal svojim oslabelim očem, jo zavrtel med grčastimi prsti in jo nekoliko upognil. "Orehovina in kita zmajevega srca," je dejal. "Dvaintrideset centimetrov. Trda in nepopustljiva. Ta palica je pripadala Krasotillyi L'Ohol." "Pa tale?" Olchenbat se ji je posvetil kot prejšnji. "Glog in samorogova dlaka. Petindvajset centimetrov. Razumno prožna. Ta je bila last Dreca Malfoya." "Je bila?" je ponovil Harry. "Torej ni več?" "Verjetno ne. Če si mu jo vzel..." "Sem." "Potem je zdaj prejkone tvoja. Seveda je bistveno, na kakšen način mu je bila odvzeta. Mnogo je odvisno tudi od same palice. A v splošnem je tako: če si jo je nekdo priboril, bo od tistega hipa dalje zvesta njemu." Na sobo je zdaj legla tišina, v katero se je mešalo oddaljeno bučanje morja. "Govorite tako, kot da imajo palice čustva," je nazadnje rekel Harry, "kot da imajo svojo pamet." "Palica izbere čarovnika," je dejal Olchenbat. "Vsaj to je od nekdaj jasno vsem, ki smo se poglobili v skrivnosti palic." "Ampak vseeno lahko uporabljaš tudi takšno, ki te ni izbrala?" je vprašal fant. "Oh, seveda. Svojo magično moč smo zmožni osredotočiti prek slehernega instrumenta. Toda vsakomur najbolje služi tista palica, s katero sta si blizu. Povezave med njo in čarovnikom pa so zapletene. Sprva se zgolj medsebojno privlačita in nato ju druži skupna želja po izkustvu, palica se uči od tebe in obratno." Valovi so udarjali ob pečine in se umikali; njihovo hrumenje se je Harryju zdelo žalostno. "Drecu sem palico vzel na silo," je povedal. "Jo je zame varno uporabljati?" "Po mojem že. Lastništvo palice določajo tankočutni zakoni, toda priborjena bo svojo voljo običajno uklonila novemu gospodarju." "Torej tudi jaz lahko uporabljam tole?" je vprašal Ron, iz žepa potegnil Glistorepyjevo in jo predal Olchenbatu. "Kostanjevina in kita zmajevega srca. Triindvajset centimetrov. Krhka. To sem za Mariusa Mallyja izdelal kmalu zatem, ko so me ugrabili. A če si mu jo odvzel, te bo vsekakor ubogala in z njo boš čaral bolje, kot bi z mnogimi drugimi." "Tako je torej z vsemi palicami?" je vprašal Harry. "Po mojem je," je odgovoril Olchenbat in njegove izbuljene oči so bile uprte vanj. "Globoka vprašanja zastavljaš, gospodič Potter. Skrivnosti palic so zapletene in segajo v nedoumljive globine." "Torej ni treba ubiti prejšnjega lastnika palice, da postane tvoja?" je zanimalo Harryja. Olchenbat je debelo pogoltnil. "Ubiti? Ne, ne bi rekel, da ga je treba ubiti." Bolečina v Harryjevi brazgotini se je okrepila in prepričan je bil, da se je Mrlakenstein odločil preveriti zaključek, do katerega je prišel.

"Toda obstajajo legende," je nadaljeval fant in poskušal pozabiti na zbadanje v čelu, "legende o palicah, za katere so morali čarovniki ubijati, da so si jih priborili. Ali pa so vse te palice v resnici ena sama?" Olchenbat je otrpnil. Njegov obraz na ozadju snežno bele blazine je bil pepelnato siv in krvave oči razprte od strahu. "Ena sama," je zašepetal. "In Saj Veste Kdo jo išče, kajne?" ni odnehal Harry. "Ampak... kako..." je zahripal mojster in k njegovima prijateljema se je ozrl, kot bi ju prosil za pomoč. "Kako to veš?" "Od vas je pričakoval, da mu boste povedali, kako zaobiti povezavo med jedri najinih," je rekel fant. Olchenbata je do konca preplašil. "Mučil me je, ne pozabi! S kletvijo križanih in... res nisem imel izbire. Moral sem mu povedati vse, kar mi je bilo znanega ali se mi je vsaj dozdevalo!" "Razumem," je prikimal Harry. "Torej je od vas izvedel, da sta najini palici sestri? Rekli ste mu, da me s svojo ne bo mogel premagati in naj si zato kakšno sposodi?" Olchenbat je bil resnično zgrožen, omotičen od tega, da je bilo Harryju vse to znano. Otrplo je prikimal. "A s tem težave ni rešil," je nadaljeval fant. "Moja je premagala sposojeno. Morda veste, zakaj?" Mojstrova glava je prav tako počasi odkimala, kot je prej prikimala. "Za kaj takšnega... sem slišal prvič. Tiste noči je tvoja palica storila nekaj izjemnega. Že povezava med dvema z istovrstnim jedrom je vse prej kot pogost pojav in zakaj je tvoja uničila sposojeno, mi res ni jasno..." "Prej sva govorila o tisti drugi, o palici, za katero so prelivali kri. Ko se je Saj Veste Komu posvetilo, da je moja naredila nekaj čudnega, se je vrnil k vam in vas povprašal po tej drugi, kajne?" "Kako to veš?" Harry mu ni odgovoril. "Res je, hotel je vedeti vse o njej," je šibko zašepetal Olchenbat. "O palici, ki si je prislužila najrazličnejša poimenovanja, o Žezlu usode, o Prapalici..." Harry se je ozrl k Hermioni, ki preprosto ni mogla verjeti svojim ušesom. "Mojster črne magije," je nadaljeval Olchenbat s pridušenim in preplašenim glasom, "je bil vedno zadovoljen s tisto, ki sem jo izdelal jaz - tisovina in feniksovo pero, dvaintrideset centimetrov - dokler ni izvedel za povezavo z njeno sestro. Zdaj išče drugo, mogočnejšo, kajti edino z njo naj bi premagal tvojo." "Ampak kmalu bo izvedel, če tega že ne ve, da se je moja zlomila in je ni več mogoče popraviti," je tiho dejal Harry. "Ne!" je preplašeno vzkliknila Hermiona. "Tega pa res ne more izvedeti, Harry, le kako bi..." "Zadnis zaklinbus," je pojasnil. "Tvoja in tista iz črnega trna sta ostali pri Malfoyevih, Hermiona. Če si bodo vzeli čas in preverili, kateri uroki so bili v zadnjem času izvedeni z njima, se jim bo posvetilo, da je tvoja zlomila mojo, da si jo poskusila popraviti in ti je to spodletelo, jaz pa sem od takrat uporabljal drugo." Tisto malo barve, ki si jo je pridobila, odkar so prispeli, je zdaj zginilo z njenega obraza. Ron ga je očitajoče ošinil, potem pa rekel: "Ampak s tem si nam zdaj ni treba razbijati glave..." A gospod Olchenbat je posegel vmes.

"Mojster črne magije Prapalice ne išče več zgolj zato, da bi te z njo pokončal, gospodič Potter. Odločen je, da bo njegova, ker naj bi z njo postal resnično nepremagljiv." "Pa bo res?" "Lastnik Prapalice se mora zavedati, da mu jo bo vedno kdo hotel odvzeti," je odgovoril Olchenbat. "Toda, če si ga predstavljam z Žezlom usode v rokah, moram priznati... Bil bi resnično mogočen." Harry se je pri tem nenadoma spomnil, kako se je ob svojem prvem srečanju z Olchenbatom spraševal, ali mu je všeč ali ne. Celo zdaj, potem ko ga je Mrlakenstein mučil in ga je imel vse leto zaprtega v kleti, ga je zamisel, da bi prišel Mojster črne magije do Žezla usode, omrežila vsaj toliko, kolikor mu je bila odbijajoča. "Torej... Torej ste prepričani, da ta Prapalica obstaja, gospod Olchenbat?" je vprašala Hermiona. "Oh, seveda, seveda" je pritrdil. "Poti, ki jo je opravila skozi čarovniško zgodovino, pravzaprav ni težko slediti. V njej kajpada zevajo vrzeli, celo zelo dolgotrajne, med katerimi se izgubi iz spomina, se kje založi ali jo kdo skrije. A vsakič znova se zopet pojavi in nekaj izrazitih lastnosti ima, ki jih izkušeni v skrivnostih palic nemudoma prepozna. O njej pa obstajajo tudi pisna pričevanja, izmed katerih so nekatera zelo neprijetna, a jaz in drugi mojstri obrti smo jih podrobno preučili. Vsekakor se nam zdijo pristna." "Torej... Torej po vašem ne gre zgolj za pravljico, za legendo?" je z upanjem v glasu vprašala Hermiona. "Ne," jo je zavrnil Olchenbat. "Ali je res nujno, da mora njen novi lastnik prejšnjega umoriti, ne vem. Zgodovina Prapalice je krvava, a morda je tako zgolj zato, ker gre za predmet, ki je v čarovnikih od nekdaj vzbujal toliko poželenja in strasti. Neskončno močna je, v napačnih rokah nevarna in neverjetno privlači vse, ki se poglabljamo v skrivnosti palic." "Gospod Olchenbat," se je spet oglasil Harry, "saj Veste Komu ste povedali, da je imel Prapalico Gregorovič, kajne?" Mojster je, če je bilo to sploh mogoče, še bolj prebledel. Ko je debelo pogoltnil, je bil videti kot duh. "Ampak, kako... kako to..." "Saj ni važno, kako to vem," je rekel fant in od bolečin v brazgotini je za trenutek zaprl oči. Zagledal je glavno ulico Meryascoveene. Ker je bila ta toliko severneje, je bila še zagrnjena v temo. "Saj Veste Komu ste torej povedali, da ima palico Gregorovič?" "Tako se je govorilo," je zašepetal Olchenbat. "A leta, dolga leta, preden si se rodil! Govorico je vsaj po mojem mnenju sprožil Gregorovič sam. Saj si vendar lahko misliš, kako zelo je to koristilo njegovemu poslu: preučeval je lastnosti Žezla usode, ki jih je nato s pridom uporabil pri izdelavi palic!" "Ja, lahko si mislim," je prikimal Harry in vstal. "Gospod Olchenbat, samo še nekaj me zanima, potem pa vas res ne bomo več nadlegovali. Kaj veste o Svetinjah smrti?" "O... O čem?" je vprašal mojster čarobnih palic, ki ga je vprašanje povsem zmedlo. "O Svetinjah smrti." "Bojim se, da sploh ne vem, o čem govoriš. Imajo te... Svetinje kakšno zvezo s palicami?" Harry se je zazrl v oslabeli obraz in verjel je, da se Olchenbat ne pretvarja. Za Svetinje je slišal prvič.

"Hvala," se mu je nasmehnil. "Najlepša vam hvala. Zdaj vas bomo pustili, da se spočijete." Toda mojstru nekaj ni dalo miru. "Mučil me je!" je dahnil. "S kletvijo križanih... Sploh ne veš, kako..." "Vem," je dejal Harry. "Res. Vem. Prosim, spočijte se. In še enkrat hvala za vse, kar ste nam povedali." Rona in Hermiono je popeljal navzdol po stopnišču. Iz veže je za hip ugledal Billa, Fleur, Loono in Deana, ki so sedeli za mizo v kuhinji, vsak s skodelico čaja pred sabo. Ko se je prikazal med podbojem vrat, so se vsi ozrli k njemu, a zgolj pokimal jim je in odšel naprej na vrt, prijatelja pa sta mu sledila. Nekoliko naprej je zagledal rdečkasto gomilo, ki je prekrivala Traptsa, in stopil je k njej, pri čemer je bolečina postajala vse bolj nevzdržna. Zdaj mu je le s skrajnim naporom uspelo odvrniti pozornost od prizorov, ki so se vsiljevali njegovi zavesti, toda vedel je, da se jim bo treba nekaj časa še upirati. Kmalu se jim bo vdal, kajti le tako se mu bodo potrdile njegove domneve. A to mora počakati, da bi lahko Ronu in Hermioni vse razložil. "Gregorovič je davno tega res imel Prapalico," je povedal. "Videl sem, kako ga je Saj Vesta Kdo iskal. Ko ga je izsledil, pa je ugotovil, da je nima več: ukradel mu jo je Grindelwald. Kje je ta slišal, da je pri mojstru čarobnih palic, ne vem. Toda če je bil Gregorovič res tako neumen, da je razširil govorico o tem, coprniku pač ni bilo težko izvedeti, kdo jo ima." Mrlakenstein je bil pred vhodom na posestvo Bradavičarke; Harry ga je videl stati pred vrati in videl je svetilko, ki se je zibala skozi jutranji somrak, vse bližje in bližje. "Grindelwald je s Prapalico postal še mogočnejši. Ko je bil na vrhuncu moči, pa je Dumbledorju postalo jasno, da je edini, ki ga lahko ustavi. Z njim se je pomeril v dvoboju, ga premagal in mu Prapalico odvzel." "Dumbledore jo je imel?!" je osupnil Ron. "Ampak, če je tako... Kje je potem zdaj?" "Na Bradavičarki," je povedal Harry, ki se je moral boriti, da je ostal z njima na vrtu vrh pečine. "Potem pa pohitimo!" ga je nestrpno pozval prijatelj. "Harry, pohitimo, pojdimo ponjo, preden se do nje prikoplje Saj Veš Kdo!" "Za to je prepozno," je odvrnil fant in ni si mogel pomagati, da se ne bi oklenil glave, kot bi se s tem lažje uprl bolečini. "Ve, kje je. Zdaj je že tam." "Ampak, Harry!" je ogorčeno vzkliknil Ron. "Kdaj se ti je posvetilo, kdo jo je imel nazadnje? Samo čas smo zapravljali! Zakaj si hotel najprej govoriti s Kremplackom? Če bi šli... Še zmeraj gremo lahko..." "Ne," ga je zavrnil in pokleknil v travo. "Hermiona ima prav. Dumbledore ni želel, da bi bila moja. Hotel je, da najdem Skrižvne." "Nepremagljiva palica, Harry!" je zaječal Ron. "Ni mi namenjena... Najti moram Skrižvne..." In zdaj je bilo vse hladno in temno: sonce je komaj pokukalo prek obzorja, on pa je drsel ob Rawsu, navzdol prek posestva, proti jezeru. "Kmalu se ti pridružim v gradu," je dejal s svojim visokim, hladnim glasom. "Pusti me zdaj samega." Raws se mu je priklonil in se začenjal vzpenjati nazaj proti šoli, plašč je plapolal za njim. Harry je svojo pot nadaljeval počasi, saj je čakal, da postava njegovega pribočnika izgine v daljavi. Nikakor ne bi bilo prav, če bi Raws ali kdor koli drug videl, kam gre. Toda saj v grajskih oknih ni niti ene luči in lahko bi se skril... V hipu se je obdal z iluzionističnim urokom, da je bil neviden celo lastnim očem.

Ko je korakal naprej ob obali jezera, si je ogledoval ljubljeni grad, svoje prvo kraljestvo, svojo dediščino... In že je bila pred njim, njen odsev na temnih vodah: bela marmornata grobnica, nepotrebni madež na znani krajini. Spet ga je zagrnil val nadzorovane vzhičenosti, omotični občutek smotrnosti uničevanja. Dvignil je staro palico iz tisovine: kako primerno je, da bo to njeno poslednje dejanje. Grobnica se je cela razlomila in se razprla. V mrtvaški prt zavita postava je bila dolga in suha, kot je bila za življenja. Znova je dvignil palico. Tkanina se je razgrnila. Obraz, ki ga je razkrila, je bil prosojen, bled, vdrtih lic, a povsem ohranjen. Na zakrivljenem nosu so mu pustili očala, kar je Harryja zabavalo in obenem navdalo z zaničevanjem. Dumbledorjeve roke so bile sklenjene na prsih in tam je počivala, v njihovem prijemu, pokopana z njim. Si je stari bedak domišljal, da bosta marmor ali smrt lahko obvarovala palico? Je mislil, da se bo Mojster črne magije bal oskruniti njegovo grobnico? Pajku podobna dlan se je naglo iztegnila in jo potegnila izmed Dumbledorjevih prstov, in ko jo je prevzel, ji je iz konice poletel roj isker, ki so šinile prek trupla nekdanjega lastnika. Končno je bila pripravljena služiti novemu gospodarju. Petindvajseto poglavje Brežni dom Bill in Fleur sta živela na robu pečine, v majhni hiši, ki je zrla na ocean, in njene stene, prekrite s školjkami, so bile prebeljene z apnom. Stala je na osamljenem in prelepem kraju. Kamor koli v samem Brežnem domu ali na njegovem vrtu je šel Harry, povsod je slišal neprestano naletavanje in umikanje valov, da je bilo, kot bi v globinah dihalo veliko bitje, pogreznjeno v sen. Naslednjih nekaj dni si je pogosto izmislil kakšen izgovor, da je pobegnil iz prepolne hiše k razgledu z roba stene, k širnemu nebu in praznemu morju, k občutku mrzlega, slanega vetra na licih. Teža odločitve, da ne bodo poskušali prehiteti Mrlakensteina in se dokopati do palice prvi, je fanta še vedno plašila. Če ga spomin ni varal, še nikdar ni sklenil, da nečesa preprosto ne bo storil. Tako se je boril z dvomom, in kadar sta bila z Ronom skupaj, si prijatelj ni mogel kaj, da ne bi izrazil istih pomislekov, ki so mučili tudi Harryja. "Mogoče je Dumbledore mislil, da bomo dovolj hitro razvozlali pomen znamenja in se bomo do palice dokopali prvi..."; "Mogoče moraš razumeti, kaj znamenje pomeni, da bi bil ,vreden' Svetinj..."; "Harry, če je tisto res Prapalica, kako za hudiča se bomo zdaj znebili Saj Veš Koga?" Harry na ta vprašanja ni poznal odgovorov. Sem in tja se mu je zdelo naravnost noro, da niso Mrlakensteina vsaj poskusili prehiteti. Niti tega ni mogel zares pojasniti, zakaj se je odločil, da se ne bodo pognali v tekmo z njim: vsakič, ko se je trudil obnoviti razloge, do katerih je takrat prišel sam pri sebi, so se mu zdeli šibkejši. Nenavadno je bilo, da je Hermiona njegovo odločitev podpirala, vendar ga je to prav tako zmedlo kot Ronovi dvomi. Zdaj, ko se je bila prisiljena sprijazniti z dejstvom, da Prapalica dejansko obstaja, je o njej trmasto govorila kot o poosebljenem zlu. Sploh pa se ji je zdel skrajno odbijajoč način, kako je Mrlakenstein prišel do nje, in oni trije po njenem nikdar ne bi padli tako nizko. "Česa takšnega ne bi mogel narediti, Harry," je znova in znova ponavljala. "V Dumbledorjev grob že ne bi vlomil!"

Toda misel na ravnateljevo truplo ga je plašila mnogo manj kot možnost, da je napačno razbral, kaj je Dumbledore od njih dejansko pričakoval. Počutil se je, kot bi še vedno taval v temi: izbral je svojo pot, a kar naprej se je oziral in se spraševal, ali ni morda narobe razumel znamenj in bi se mogoče moral odločiti za drugo možnost. Od časa do časa ga je tako spet preplavil bes, silovit kot valovi, ki so udarjali ob pečino pod hišo, tako jezen je bil, ker mu Dumbledore ni pred smrtjo razložil vsaj najbolj bistvenega. "Pa je res mrtev?" je vprašal Ron tri dni zatem, ko so se zatekli k Billu in Fleur. Harry je zrl prek zidu, ki je ločeval vrt od obalne stene, prijatelja pa sta ga končno našla. Želel si je, da ga ne bi, kajti nikakor ni hotel razpravljati z njima. "Ja, je, Ron, in lepo te prosim, ne začni spet s tem!" "Ampak dejstva so dejstva," je vztrajal fant, ki jo je nagovarjal mimo Harryja, ta pa je še naprej strmel proti obzorju. "Srebrna košuta. Meč. Oko, ki ga je videl v ogledalu..." "Harry je priznal, da si je oko mogoče samo domišljal! A ne, Harry?" "Mogoče sem si ga res," je pritrdil, ne da bi jo pogledal. "Ampak prepričan si, da si ga nisi, je tako?" je vprašal Ron. "Ja," je rekel. "No, vidiš!" je hitro nadaljeval Ron, še preden bi lahko Hermiona. "In če tisto ni bil Dumbledore: kako bi Trapets vedel, da smo v kleti?" "Tega ne morem... No, pa ti pojasni, kako ga je Dumbledore poslal k nam, če leži v grobnici na Bradavičarki!" "Kaj pa vem, kako, mogoče ga je k nam poslal njegov duh!" "Dumbledore ne bi nikdar postal duh," je odkimal Harry. Malo je bilo stvari v zvezi z ravnateljem, v katere je bil prepričan, a toliko ga je že poznal. "Odšel je naprej." "Kako to misliš: odšel je naprej?" se je namrščil Ron, toda še preden se je Harry lahko odzval, se je izza njihovih hrbtov razlegel klic: "'Arry?" Fleur je prikorakala prek vrta in dolgi srebrnkasti lasje so ji plapolali v vetru. "'Arry, Kremplack bi rad govoril z tabo. V tizti mali zpalnidzi je, pravi, da ze morate pogovoriti na žtiri odži." Jasno je bilo, kako nejevoljna je, ker jo goblin pošilja naokrog, kot da je njegova služkinja; ko se je vračala v hišo, je bila videti precej razdražena. Kremplack jih je čakal v najmanjšem izmed treh prostorov v prvem nadstropju, v katerem sta sicer spali Loona in Hermiona. Okno z razgledom na svetlo nebo, po katerem je gnalo oblake, je zagrnil, da je soba ognjevito žarela in je bilo vzdušje v njej povsem drugačno kot v drugih prostorih zračne in svetle hiše. "Odločil sem se, Harry Potter," je dejal goblin, ki je prekrižanih nog sedel v nizkem naslanjaču in bobnal s prsti po naslonjalu za roke. "Čeprav bo to za moje tovariše v banki nizkotno izdajstvo, sem ti pripravljen pomagati..." "Krasno!" je vzkliknil Harry, ki mu je ob tem resnično odleglo. "Kremplack, najlepša hvala, res smo vam..." "V zameno," je odločno nadaljeval goblin, "za plačilo." Fanta je to nekoliko osupnilo in malo je pomislil. "Koliko pa hočete? Nekaj zlata imam." "Nočem zlata," je odkimal Kremplack. "Nisem ravno reven." Črne oči so se mu zalesketale; beločnic ni imel. "Meč hočem. Meč Godrica Gryfondoma." Harry je zavzdihnil. "Tega vam ne moremo dati," je rekel. "Žal mi je, ampak res ne."

"Če je tako," je mehko dejal goblin, "smo se znašli pred veliko prepreko." "Lahko bi vam dali kaj drugega," se je zavzeto vmešal Ron. "Stavim, da sta si L'Oholova nagrabila cel kup dragocenih reči. Ko bomo v trezorju, si boste preprosto kaj izbrali." Tega ne bi smel reči. Kremplack je besno zaripnil. "Saj nisem tat, ti mladič! Ne hlepim po zakladih, do katerih nimam nikakršne pravice!" "Meč je naš..." "Nikakor ni vaš!" ga je zavrnil goblin. "Gryfondomovci smo in bil je last Godrica Gryfondoma..." "Čigav pa je bil, preden se je dokopal do njega?" je osorno vprašal goblin in se vzravnal. "Od nikogar," se je začudil Ron. "Zanj so ga vendar naredili, ni res?" "Ne!" je vzkliknil Kremplack in ves naježen je uperil vanj svoj dolgi kazalec. "Spet ta čarovniška nadutost! Meč je bil last Ragnuka Prvega in Godric Gryfondom mu ga je odvzel! Gre za izgubljeni zaklad, mojstrovino goblinskih rok! Nam pripada! In meč je cena za moje usluge, sprejmite jo ali zavrnite!" Besno je bolščal vanje. Harry se je ozrl k prijateljema, potem pa rekel: "O tem se moramo pogovoriti, Kremplack, prav? Saj si lahko vzamemo nekaj minut, kajne?" Goblin je prikimal, a nejevoljno. Spodaj, v dnevni sobi, je mladi čarovnik namrščeno stopil h kaminu in se zazrl vanj. Prvi se je oglasil Ron: "Norca se dela iz nas. Meča mu pač ne moremo dati." "Je tisto res?" je Harry vprašal Hermiono. "Je meč Gryfondom ukradel?" "Ne vem," je nemočno skomignila. "Čarovniška verzija zgodovine pogosto preskoči tisto, kar smo storili slabega drugim magičnim bitjem. Ampak vsaj jaz ne poznam nobenega pričevanja o tem, da je Gryfondom meč ukradel." "Stavim, da je to samo ena goblinskih pravljic," je zagodel Ron. "Tistih o hudobnih čarovnikih, ki jih zmeraj hočejo prinesti naokrog. Verjetno smo lahko še srečni, da za plačilo ne pričakuje naših palic!" "Goblini imajo mnogo razlogov za to, da nam ne zaupajo, Ron," ga je opomnila Hermiona. "V preteklosti smo z njimi večkrat ravnali zelo grdo." "Eh, sami pa tudi niso ravno rože prhutože!" jo je zavrnil. "Dobro veš, koliko naših so pobili. Tudi oni so sposobni zelo nizkih udarcev." "V redu. Pa se pojdi prepirat z njim, kdo je bolj zahrbten in nasilen oni ali mi. Potem nam bo gotovo pripravljen pomagati kar zastonj!" Temu je sledila tišina in vsi so tuhtali, kako bi zaobšli težavo s plačilom, ki ga je pričakoval goblin. Harry se je ozrl skozi okno k Traptsovemu grobu. Loona je pravkar k njemu prinesla kozarec, v katerem je bil šopek cvetja, in ga položila pred nagrobni kamen. "No," se je prvi oglasil Ron in Harry se je takoj zasukal k njemu, "kaj pravita na tole: Kremplacku bi lahko rekli, da potrebujemo meč, dokler ne pridemo v trezor, potem pa mu ga lahko damo. Tam je vendar njegova kopija. Zamenjali ju bomo in mu podtaknili ponaredek." "Ron, prevaro bi takoj opazil!" je vzkliknila Hermiona. "Saj je bil edini, ki se mu je posvetilo, da v banko niso prinesli pravega!" "Ja, ampak lahko bi jo pobrisali, še preden bi se zavedel..." Spričo pogleda, ki mu ga je namenila, je raje utihnil. "To," je rekla, "bi bilo naravnost odvratno. Da bi ga najprej prosili za pomoč, potem pa bi ga prevarali? In ti se še sprašuješ, zakaj goblini ne marajo čarovnikov, Ron?"

Njegova ušesa so postala čisto rdeča. "Dobro, no! Česa boljšega se pač nisem spomnil. Imaš ti kakšen pametnejši predlog?" "Ponudimo mu nekaj drugega, nekaj, kar je vredno vsaj toliko kot meč." "Jasno, starodavnih relikvij imamo na zalogi kolikor hočeš, ti samo poišči kakšen okrasen trakec, da mu eno lepo zavijemo." Temu je spet sledila tišina. Harry je bil prepričan, da bo goblin hotel meč in nič drugega, pa čeprav bi mu lahko ponudili kaj ravno tako dragocenega. A tega mogočnega orožja mu res niso mogli dati, saj so ga potrebovali, da bi z njim uničili preostale Skrižvne. Za trenutek ali dva je zaprl oči in prisluhnil bučanju morja. Misel, da je Gryfondom morda meč ukradel, je bila nadvse neprijetna. Vedno je bil ponosen, da je Gryfondomovec, kajti ustanovitelj njihovega doma je bil zaščitnik čarovnikov z bunkeljskimi starši in udaril se je s Spolzgadom, ki so mu bili pri srcu samo čistokrvneži... "Mogoče laže," je rekel in odprl oči. "Kremplack. Mogoče Gryfondom meča ni ukradel. Kako pa vemo, da je resnična ravno goblinska verzija zgodovine?" "Je to sploh važno?" je zavzdihnila Hermiona. "Zame je," je odvrnil. Globoko je zajel sapo. "Rekli mu bomo, da bo meč dobil, potem ko nam bo pomagal vdreti v trezor. Ne bomo pa določili, kdaj natanko mu ga bomo predali." Prek Ronovega obraza se je počasi razlezel nasmešek. Hermiona pa s tem nikakor ni bila zadovoljna. "Harry, ne moremo ga vendar..." "Saj ga bo dobil," je nadaljeval Harry. "Čim bomo z njim uničili Skrižvne. Poskrbel bom, da ga bo. Držal bom besedo." "Ampak do takrat lahko minejo leta!" mu je ugovarjala. "Meni je to jasno. Ni pa treba, da je tudi njemu." V oči ji je zrl z mešanico kljubovalnosti in sramu. Spomnil se je besed, ki so bile vklesane nad vhodom v Nurmengard: Za obči blagor. A kaj naj zdaj s takšnimi pomisleki? Jim preostane kaj drugega? "To mi ni všeč," je rekla Hermiona. "Saj tudi meni ni pretirano," je priznal. "No, po mojem pa je ideja genialna," je menil Ron, ki je zdaj vstal. "Pojdimo nazaj k njemu in mu obljubimo, kar smo se zmenili." Ko so se vrnili v malo sobo, je Harry z goblinom sklenil kupčijo, pri čemer je pazil, da iz njegovih besed ni bilo jasno, kdaj mu bodo meč pravzaprav predali. Hermiona je tačas namrščeno zrla v tla in bal se je, da jih bo izdala. Toda Kremplack je bil povsem osredotočen nanj. "Torej imam tvojo besedo, Harry Potter, da mi boš izročil Gryfondomov meč, če ti bom pomagal?" "Ja," je pritrdil fant. "Seziva si v dlan," je dejal goblin in mu ponudil roko. Harry jo je poprijel. Spraševal se je, ali so črne oči v njegovih zapazile zaskrbljenost. Toda Kremplack ga je že spustil, plosknil in vzkliknil: "Tako! Pa začnimo!" Spet je bilo kot takrat, ko so načrtovali, kako vdreti na Ministrstvo. Dela so se lotili v taisti sobi, ki je bila na Kremplackovo željo neprestano zagrnjena v poltemo.

"Trezor L'Oholovih sem obiskal zgolj enkrat," jim je povedal goblin, "takrat ko so mi naročili, naj vanj spravim ponarejeni meč. Za eno pradavnih komor gre. Stare čarovniške družine hranijo svoje zaklade globoko pod zemljo, kjer so trezorji večji in bolje varovani..." V sobi, ki je po velikosti še najbolj spominjala na vzidano omaro, so bili zaprti po ure in ure. Dnevi so se počasi razvlekli v tedne. Najti so morali rešitve za premnoge zapreke, pri čemer najmanjša nikakor ni bila ta, da jim je zaloga mnogobitnega napoja že skoraj pošla. "Komaj za enega ga je še ostalo," je povedala Hermiona, ki je stekleničko z blatu podobnim napojem podržala proti svetlobi in jo stresla. "To bo zadoščalo," je menil Harry, sklonjen nad zemljevidom najgloblje segajočih rovov, ki ga je na roko narisal Kremplack. Drugi so seveda opazili, da se na nekaj pripravljajo, kajti videli so se samo še med obedi. Nihče jih ni nič vprašal, toda Harry je na sebi pogosto začutil Billov zamišljeni in zaskrbljeni pogled. Več časa ko so preživeli z goblinom, manj je bil Harryju pri srcu. Kremplack je bil nepričakovano krvoločen, večkrat je z užitkom omenil, kako trdo ravnajo goblini z živalmi, in prav očitno se je veselil, da bodo na poti do trezorja L'Oholovih najverjetneje morali onesposobiti tudi kakšnega čarovnika. Fant je vedel, da je ob Kremplacku nelagodno tudi prijateljema, a o tem niso govorili; potrebovali so ga. Z njimi je jedel le nerad. Čeprav so se mu kosti že davno zacelile, je tudi zdaj pričakoval, da mu bodo hrano nosili v sobo, tako kot še vedno šibkemu Olchenbatu. Nazadnje je Bill (potem ko se je Fleur dodobra raztogotila) stopil k njemu in mu povedal, naj na tovrstno postrežbo ne računa več. Od tistega trenutka dalje se je za prepolno mizo drenjal tudi Kremplack, čeprav ni hotel jesti iste hrane kot drugi, temveč je zahteval čim bolj krvavo meso, koreninice in različne gobe. Harry se je počutil odgovornega za neprijetni položaj: ne nazadnje je goblin ostal v Brežnem domu samo zato, ker ga je on prosil, naj jim pomaga pri njihovem podvigu. Zdelo se mu je tudi, da so se Weasleyjevi morali poskriti po njegovi krivdi in Bill ter gospod Weasley prav zaradi njega ne moreta več v službo. "Res mi je žal," je rekel Fleur nekega vetrovnega aprilskega večera, ko ji je pomagal pripravljati večerjo. "Vsega tega vam nisem hotel nakopati na glavo." Nož se je na njen ukaz ravno pognal nad kos mesa, da bi ga narezal v zrezke za Kremplacka in Billa, ki je imel vse od bližnjega srečanja z Vraniesiwom raje krvave. Medtem ko je nož za njenim hrbtom še naprej opravljal svoje delo, se je Fleurin nekoliko nejevoljni obraz omehčal. "'Arry, moji zeztri zi režil življenje, tega ne bom pozabila." To sicer ni bilo čisto res, a Harry je raje ni opomnil, da Gabrielle takrat pravzaprav ni grozila smrt. "Zploh pa," je nadaljevala Fleur in zamahnila s palico proti kozici z omako na kuhalniku, ki je nemudoma začela brbotati, "gozpod Oldzhenbat nodzoj odpotuje k tetki Muriel. Tako bo tu predzej manj gnedže. Goblin," se je namrščila, "se bo lahko prezelil dol in z Ronom in Deanom bozte dobili zvojo zobo." "Saj lahko še naprej spimo v dnevni sobi," je hitro rekel Harry, ki je vedel, da bo zofa Kremplacku gotovo pod častjo, in se je bal, kaj bi bilo z njihovimi načrti, če bi se začel kujati. "Za nas naj te res ne skrbi." In ko mu je Fleur že hotela ugovarjati, je hitro dodal: "Sicer pa bomo s Hermiono, Ronom in Kremplackom kmalu odšli, tako da boste tu spet lažje zadihali."

"Kako to mizliž?" se je zdaj namrščeno zasukala k njemu, njena palica pa je bila uperjena v lonec z enolončnico, ki je obvisel v zraku. "Nikamor ne zmete, tu zte na varnem!" To je rekla na način, ki je Harryja spomnil na gospo Weasley, in zato je bil toliko bolj vesel, ko so se v tistem hipu odprla stranska vrata. Skoznje sta prišla Loona in Dean, vsa mokra, saj je zunaj deževalo, naročji pa sta imela polni lesa, ki ga je naplavilo na obalo. "... in čisto majhna ušesca," je ravno pripovedovala sošolka. "Oči pravi, da so še najbolj podobna ušesom povodnih konj, le škrlatna so in kosmata. In če jih hočeš priklicati, si moraš malo zabrundati. Kaj počasnega, najraje imajo valček..." Dean se je ozrl k Harryju in zavil z očmi, nato pa sledil Looni v dnevno sobo, ki jim je služila tudi kot jedilnica. Tam sta Ron in Hermiona ravno pripravljala mizo za večerjo, Harry pa je izrabil priložnost, da se izmuzne Fleurinim neprijetnim vprašanjem: pograbil je vrča z bučnim sokom in se odpravil k prijateljem. "... in če naju boš kdaj obiskal, ti bom pokazala šmrčikov rog. Oči mi je pisal, da ga je kupil, ampak videla ga še nisem, saj so me Jedci ugrabili vlaka in se za božič sploh nisem vrnila domov," je klepetala Loona, ko sta z Deanom zložila plavje h kaminu. "Loona, saj smo ti povedali," ji je zaklicala Hermiona, "da je tisti rog razneslo. Pa bušnjevčev je bil, ne od švedrorogega šmrčika..." "Ne, ne, gotovo je bil šmrčikov," jo je resnobno zavrnila Loona. "Tako je rekel oči. In zdaj je najbrž spet zrasel, neuničljiv je, veš." Hermiona se je vdala v usodo in se spet posvetila razvrščanju vilic, takrat pa sta se jim pridružila gospod Olchenbat in Bill, ki mu je pomagal spustiti se po stopnicah. Mojster čarobnih palic je bil še vedno videti izjemno šibek in Bill ga je z eno roko podpiral, z drugo pa se je oklepal ročaja velikega kovčka. "Pogrešala vas bom, gospod Olchenbat," je rekla Loona in stopila k njemu. "Jaz pa tebe, ljuba moja," je dejal starec in jo potrepljal po ramenu. "V tisti strašni kleti si mi bila v tolažbo, ki je besede ne morejo opisati." "Au revoir, gozpod Oldzhenbat," je k njemu pristopila še Fleur in ga poljubila na obe lici. "Zpraževala zem ze, ali bi bili tako prijazni in odnezli Billovi tetki Muriel majhen paket? Že zmeraj ji nizem vrnila tiare." "Z veseljem," se ji je na lahno priklonil mojster. "To je najmanj, kar lahko storim v zameno za skrb in gostoljubje, ki ste mi ju izkazali." Fleur je segla po šatulji, ki jo je ovijal oguljen žamet, in jo odprla, da bi tiaro pokazala Olchenbatu. "Mesečevi kamni in diamanti," je dejal Kremplack, ki se je spustil v dnevno sobo tako tiho, da ga je Harry opazil šele zdaj. "Delo goblinskih rok?" "Ki so ga plačali čarovniki," je tiho dejal Bill in goblin mu je namenil pogled, ki je bil tako potuhnjen kot izzivalen. V okna se je zaganjal močan veter, a Ronov starejši brat se je nato skupaj z Olchenbatom že odpravil v noč. Preostali so se zdrenjali okoli mize; s komolcem ob komolcu so začeli jesti. V kaminu ob njih je pokljal in prasketal ogenj. Harry je opazil, da se Fleur s svojo hrano le igra. Vsakih nekaj minut se je ozrla k oknu, toda Bill se je ves razmršen vrnil, šele ko je prva jed izginila z vseh krožnikov. "Vse je v najlepšem redu," je povedal Fleur. "Olchenbat je že v postelji, mami in oči nas pustita pozdraviti in Ginny pravi, da misli na nas. Muriel je zaradi Freda in Georga na koncu z živci: prisvojila sta si njen kabinet in zdaj iz njega strankam po sovji pošti dobavljata svojo robo. Res pa je postala boljše volje, ker sva ji vrnila tiaro. Prepričana je bila že, da jo hočeva okrasti."

"Ah, rez je charmante, tvoja tetka," je jezno dejala Fleur, zamahnila s palico, da so umazani krožniki poleteli z mize in se zložili drug na drugega, skladovnico pa je nato ujela in jo odnesla. "Tudi moj oči je izdelal tiaro," se je oglasila Loona. "No, pravzaprav gre bolj za krono." Ron in Harry sta se za hip spogledala in se nasmehnila; spomnila sta se nore oglavnice, ki sta jo videla pri Xenofiliusu. "Ja, poskusil je poustvariti izgubljeni diadem Daniele Drznvraan in prepričan je, da se je dokopal do večine njegovih sestavnih delov. Ko je dodal zidetkov propeler, je vse skupaj delovalo mnogo bolje..." Nekdo je pobutal po vhodnih vratih. Vse glave so se zasukale proti veži. Fleur je prestrašeno pritekla iz kuhinje, Bill je skočil na noge in palico uperil v vrata, Harry, Ron in Hermiona pa tudi. Kremplack je povsem tiho zdrsnil pod mizo. "Kdo je?" je zaklical Bill. "Jaz sem, Remus John Wulf!" je njegov glas prevpil zavijajoči veter. Harryja je zmrazilo; ima morda slabe novice? "Volkodlak sem, poročen s Fatale Tanga, in ti, poverjenik Brežnega doma, si mi zaupal njegov naslov ter mi položil na srce, naj pridem sem, če bi se kaj zgodilo!" "Wulf," je dahnil Bill, stekel k vratom in jih hitro odprl. Remus se je opotekel v vežo. Bil je bled, ovit v potovalni plašč in njegovi siveči lasje so bili od vetra še bolj razmršeni. Vzravnal se je, se ozrl po dnevni sobi, da bi se prepričal, kdo je v njej, potem pa na ves glas zavpil: "Fantek je! Odločila sva se, da mu bo ime Ted, po gospodu Tangi!" Hermiona je vrisknila. "Kaj?! Tanga... Tanga je rodila?!" je vprašal Harry. "Ja, ja, rodila je!" je zatulil Wulf. Z omizja so se dvignili veseli vzkliki in marsikdo si je oddahnil. Hermiona in Fleur sta obe zacvilili: "Čestitam!", Ron pa je izdavil: "Madoniš, dojenček!", kot da za kaj takšnega ne bi slišal še nikdar. "Ja, ja, fantek je," je ponovil Wulf, ki je bil od sreče kot omamljen. Zakorakal je okoli mize in objel Harryja; bilo je, kot da se nikdar ne bi sprla. "Saj boš boter?" je rekel, ko ga je spustil. "J-Jaz?" je zajecljal fant. "Ti, ja, seveda... Tanga se strinja, pravi, da bolje ne bi mogla izbrati..." "Da bi bil boter? Ja, seveda... Uf..." Harryja je to čisto prevzelo, bil je osupel, vesel, Bill pa je že pohitel po vino in Fleur je pregovarjala Wulfa, da mora vsekakor nazdraviti z njimi. "Ampak nazaj moram, ne smem se zadržati," je ves nasmejan ugovarjal Wulf, ki je bil prav pomlajen. "Hvala, res hvala, Bill." Ta je čaše kmalu napolnil vsem, vstali so in jih dvignili v zdravico. "Na Teddyja Remusa," je dejal Wulf, "ki bo zrasel v velikega čarovnika!" "Komu pa je najbolj podoben?" ga je vprašala Fleur. "Po mojem Tangi, ampak ona pravi, da je meni. Prav dosti las sicer nima, toda ko se je rodil, so bili črni, uro zatem, prisežem, pa rdeči. Zdaj so najbrž že beli. Andromeda je rekla, da so Tangini začeli spreminjati barvo, čim se je rodila." Spraznil je svojo čašo. "Oh no, prav, ampak samo še eno," je nasmejan dodal, ko mu jo je Bill takoj spet napolnil. Veter se je zaletaval v malo hišo, ogenj je poplesoval in pokljal in kmalu so odprli še eno steklenico. Ob novici, ki jim jo je prinesel Wulf, so povsem pozabili nase, na občutek, da so oblegani, tako so se razveselili novega življenja. Nenadno praznično vzdušje ni zajelo le goblina, ki se je čez čas odtihotapil v sobo, v kateri je

bil zdaj sam. Harry je bil prepričan, da je to opazil zgolj on, dokler ni videl, kako Billov pogled sledi Kremplacku navzgor po stopnicah. "Ne, ne... Res moram nazaj," je končno rekel Wulf, ki je zavrnil še eno čašo vina, vstal in si spet nadel popotni plašč. "Nasvidenje, nasvidenje... Čez nekaj dni bom poskusil prinesti fotografije... Vsi bodo tako veseli, ko jim bom povedal, da smo se videli..." Zapel si je plašč in se poslovil, objel čarovnice in se rokoval s čarovniki, potem, še vedno nasmejan, pa se je vrnil v divjo noč. "Boter, Harry!" je dejal Bill, ko sta začela pospravljati po večerji in sta bila oba na poti v kuhinjo. "To pa je čast! Bravo!" Ko je fant odložil prazne čaše, pa je Ronov brat za njima zaprl vrata in tako utišal razigrane glasove drugih, ki so praznovali še naprej, čeprav Wulfa ni bilo več med njimi. "Pravzaprav sem se že nekaj časa hotel pogovoriti s tabo na štiri oči, Harry. Priložnosti za to pri tako polni hiši ni lahko dobiti." Bill se je obotavljal. "S Kremplackom nekaj načrtujete." To je bila trditev, ne vprašanje, in Harry je ni nameraval zanikati. Še naprej je zgolj zrl v Billa in čakal. "Gobline poznam," je nadaljeval. "V Gringottu delam, vse odkar sem končal Bradavičarko. Tako smo si z nekaterimi zelo blizu, čeprav bi težko rekel, da smo prijatelji, kajti do čarovnikov imajo močne zadržke." Spet je postal. "Harry, kaj pričakuješ od Kremplačka in kaj si mu obljubil v zameno za to?" "Tega ti ne morem povedati," je odgovoril fant. "Oprosti." Kuhinjska vrata za njunim hrbtom so se odprla; Fleur je prinesla še preostale čaše. "Samo malo," ji je rekel Bill. Umaknila se je in vrata spet zaprla. "Potem te moram posvariti," je dejal po premisleku. "Če sta s Kremplackom sklenila kakršno koli kupčijo in, še posebej, če se ta tiče kakšnega zaklada, moraš biti zelo previden. Goblinom pomenijo lastništvo, plačilo in dolg nekaj povsem drugega kot nam." Harryju je postalo nelagodno. "Kako to misliš?" je vprašal. "Krepko se razlikujemo," je nadaljeval Bill. "Odnosi med nami in goblini so težavni že dolga stoletja... Ampak to seveda veš iz zgodovine čarovništva. Do napak je prišlo na obeh straneh, nikdar ne bi trdil, da smo mi nedolžni. Toda med nekaterimi goblini prevladuje prepričanje - in tisti iz Gringotta se še posebej pogosto nagibajo k njemu - da nam v zvezi z zlatom in zakladi ne gre zaupati, saj si lastimo, kar je v resnici njihovo." "Jaz spoštujem..." je začel Harry, toda Bill je zmajal z glavo. "Ne razumeš, Harry, kot tega pač ne more razumeti nihče, ki ni živel z njimi. Zanje je pravi in resnični gospodar katerega koli predmeta tisti, ki ga je izdelal, ne njegov kupec. V očeh goblinov je njihovo vse, kar so sami ustvarili." "Ampak, če si nekaj plačal..." "Ti je po njihovem to izročeno v najem. Zelo težko pa sprejmejo, da takšen predmet preide od enega čarovnika k drugemu. Sam si videl Kremplackov obraz, ko je mimo njega šla tiara. Tega ne odobrava. Po mojem je prepričan, kot vsi najbolj skrajni izmed teh bitij, da bi jo morali vrniti goblinom takoj po smrti čarovnika, ki jo je kupil prvi. Naša navada, da izdelke njihovih rok obdržimo, da gredo od enega do

drugega izmed nas, a ob tem ne pride do ponovnega plačila, je zanje tako rekoč tatvina." Harryja so zdaj obhajale zlovešče slutnje in spraševal se je, ali ni Bill morda uganil mnogo več, kot mu je dal vedeti. "Ampak v bistvu hočem povedati," je še rekel in segel po vratih, ki so vodila v dnevno sobo, "da moraš biti previden, kaj jim obljubiš. Mnogo manj nevarno je vlomiti v Gringott kot požreti besedo, ki si jo dal goblinu." "Aha," je pokimal fant, "razumem. Hvala. Tega ne bom pozabil." Toda ko sta se z Billom pridružila drugim, se mu je porodila nenavadna misel, h kateri je svoje gotovo prispevalo tudi vino. Je res na dobri poti, da bo Teddyju Wulfu prav tako predrzen boter, kot je bil Sirius njemu? Šestindvajseto poglavje Gringott Načrt so izdelali do zadnje podrobnosti, vse je bilo nared. V najmanjši spalnici je en sam dolg, črn las (našli so ga na Hermioninem puloverju, ki ga je imela oblečenega pri Malfoyevih) zvit čakal v majhni epruveti na polici nad kaminom. "Pa še njeno palico imaš," je rekel Harry in pomignil na tisto iz orehovine, "tako da boš res prepričljiva." Hermiona je segla po njej, a plašno, kot bi se bala, da jo bo pičila ali ugriznila. "Kako jo sovražim," je zamrmrala. "Res, prav sovražim jo. Sploh se ne prilega moji roki in nič me ne uboga... Počutim se, kot bi držala del nje." Harry se je pri tem spomnil, kako je prijateljica ob njegovih težavah s palico iz črnega trna vztrajala, da si vse skupaj zgolj domišlja, in mu rekla, naj samo vadi. A odločil se je, da ji zdaj ne bo vrnil milo za drago in ji svetoval istega; predvečer napada na Gringott se mu ni zdel najbolj primeren trenutek za to, da bi jo dražil. "Ampak zaradi te palice se boš lažje pretvarjala, da si ona," je menil Ron. "Pomisli, kaj vse je naredila z njo!" "Saj ravno za to gre!" je vzkliknila Hermiona. "Z njo je mučila Nevillove starše in kdo ve koliko drugih še! Z njo je ubila Siriusa!" Harry se je tega spomnil šele zdaj. Ozrl se je h Krasotillyini palici in imelo ga je, da bi jo prelomil, da bi jo presekal na pol z Gryfondomovim mečem, ki je bil naslonjen k steni ob njem. "Svojo pogrešam," je zdaj nesrečno potarnala Hermiona. "Ko bi vsaj gospod Olchenbat izdelal novo še meni!" Stari mojster je ravno tistega dne poslal novo Looni. Zdaj je bila na trati za hišo in jo je v soncu poznega popoldneva preskušala. Dean, čigar palico je vzel eden izmed grabežev, jo je opazoval in videti je bil precej slabe volje. Harry je spustil pogled h glogovi, ki je bila nekdaj Drecova. Presenetilo ga je, da mu je služila vsaj tako dobro kot Hermionina, a tega je bil vesel. Ko se je zdaj spomnil, kaj jim je Olchenbat povedal o skrivnostih palic, pa se mu je tudi posvetilo, v čem je prijateljičina težava: Krasotillyine si ni priborila in zato je palica ni priznavala za svojo novo gospodarico. Vrata so se odprla in vstopil je Kremplack. Harry je samodejno segel po meču in ga potegnil bližje, kar je nemudoma obžaloval: goblinu kajpada ni ušlo, kaj je storil. Da bi na to čim prej pozabil, je Harry hitro rekel: "Se enkrat smo vse predebatirali, Kremplack. Billu in Fleur smo povedali, da jutri odhajamo, ter ju prosili, naj se zjutraj nikar ne pustita motiti in se poslovita od nas že danes."

Glede tega so bili karseda odločni, kajti Hermiona naj bi se še pred odhodom spremenila v Krasotillyo, in prijatelji so se strinjali, da morata Bill in Fleur o njihovih načrtih vedeti čim manj. Povedali so jima tudi, da se ne bodo vrnili. Ker so tiste noči, ko so jih ujeli grabeži, izgubili šotor, pa so Billa prosili, naj jim posodi svojega. Zdaj je bil pospravljen v globinah Hermionine torbice, ki jo je prijateljica obvarovala pred grabeži na tako preprost način, da je na Harryja, ko je to izvedel, napravila močan vtis: zatlačila si jo je za nogavico. Fant se je sicer veselil, da bo odšel iz Brežnega doma, čeprav je obenem vedel, kako zelo bo pogrešal Billa, Fleur, Loono in Deana, sploh pa lagodje, v katerem so uživali zadnje tedne. A tu se je počutil nekako utesnjeno, sit je bil tega, da se mora vedno prepričati, ali jim kdo ne prisluškuje, in dovolj je imel temačne sobice, v katero so se zapirali. Še bolj je hrepenel po trenutku, ko se bodo znebili Kremplacka. Toda kdaj in kako se bodo poslovili od njega, ne da bi mu predali Gryfondomev meč, je za Harryja ostajalo uganka. Kako bodo to opravili, se je bilo nemogoče odločiti, kajti goblin jih je le redko pustil same za več kot pet minut. "Od njega bi se lahko česa naučila celo moja mama," je godel Ron, ko so se goblinovi dolgi prsti spet oprijeli roba vrat in je nato skoznje pokukala še njegova glava. Harry je zaradi Billovega opozorila domneval, da je goblin neprestano na preži za morebitno prevaro. Toda prav slednjo so imeli po Hermioninem v načrtu, in tako se Harry s prijateljico ni mogel pomeniti, kdaj natanko naj se goblina znebijo. Ron pa se, v tistih redkih trenutkih, ko so se lahko oddahnili od Kremplacka, ni spomnil boljšega kot: "Eh, ko bo prišel pravi trenutek, bomo že kako." Harry je tiste noči spal slabo. Ko je v zgodnjih jutranjih urah še zmeraj buden ležal na postelji, se je spomnil noči pred vdorom na Ministrstvo: takrat je bil odločen, skoraj navdušen. Zdaj pa ga je vsake toliko stresla kakšna nepomembna skrb, glodali so ga dvomi in nikakor se ni mogel otresti strahu, da bo šlo vse narobe. Dopovedoval si je, da imajo dober načrt, saj jim je Kremplack natanko opisal, kaj vse jih čaka, in so zato izvrstno pripravljeni na vse ovire, na katere bodo naleteli. A vseeno se ni mogel umiriti. Enkrat ali dvakrat je slišal, kako se je Ron prevalil, in prepričan je bil, da je buden tudi on. Toda v dnevni sobi sta spala skupaj z Deanom, zato Harry ni rekel ničesar. Prav odleglo mu je, ko sta ob šestih lahko zlezla iz spalnih vreč in se v poltemi oblekla, potem pa se splazila na vrt, kjer naj bi se dobili s Hermiono in Kremplackom. Jutro je bilo mrzlo, a bil je že maj, in tako vsaj ni pihalo. Harry se je ozrl k zvezdam, bledo lesketajočim se na temnem nebu, in prisluhnil valovom, ki so udarjali ob pečino in se umikali od nje: ta zvok bo pogrešal. Iz rdeče prsti Traptsovega groba so rinili majhni zeleni poganjki; čez leto ali dve bo gomila prekrita z rožami. Beli kamen z vilinčevim imenom pa so veter, sonce in dež že zaznamovali... Zdaj se je Harry zavedel, da bi vilinca le težko pokopal na lepšem kraju, toda vseeno mu je bilo hudo, ker ga bo zapustil. Zazrt v grob se je spet vprašal, kako je Trapets vedel, kam naj pride, da bi jim pomagal. Njegovi prsti so se odsotno dvignili k mali mošnji, ki mu je še vedno visela za vratom. Skozi muševo kožo je zatipal nazobčani kos ogledala, v katerem je - v to je bil prepričan - zagledal Dumbledorjevo oko. A takrat je zaslišal, kako so se odprla vrata za njegovim hrbtom, in zasukal se je. Prek trate je k njima s Kremplackom ob sebi korakala Krasotillya L'Ohol in malo torbico si je ravno vtaknila v notranji žep enega izmed plaščev, ki so jih odnesli s Trochnmrkowega trga. Čeprav je Harry vedel, da je to v resnici Hermiona, ga je od sovraštva vseeno kar streslo. Bila je višja od njega, dolgi črni lasje so se ji kodrali

prek hrbta, večno priprte oči pa so se zaničljivo uprle vanj. A nato je spregovorila in v Krasotillyinem nizkem glasu je zaznal tudi Hermioninega. "Prav nagnusna je bila, še bolj obupnega okusa kot tisti bulakorenov zvarek! No, dobro. Ron, pridi sem, da te obdelam..." "Prav, samo ne pozabi, da brade nočem imeti predolge..." "Oh, lepo te prosim, saj ne gremo na lepotno tekmovanje..." "Ne gre za to, no, v napoto mi bo! Ampak, da imam nos malo krajši, mi je bilo všeč, poskusi mi napraviti takega kot zadnjič." Zavzdihnila je in se lotila dela. Mrmrajoč si v brado, je začela spreminjati marsikaj na Ronu, ki naj bi zaigral Krasotillyinega namišljenega gosta iz tujine, pri čemer so močno računali, da si mu zaradi njenega srhljivega slovesa nihče ne bo upal zastavljati podrobnejših vprašanj. Harry in Kremplack naj bi ju spremljala skrita pod plaščem nevidnosti. "Tako," je nazadnje rekla, "kakšen se ti zdi, Harry?" V čarovniku, ki je stal pred njimi, je le s težavo prepoznal Rona, čeprav je bil njegov najboljši prijatelj. Njegovi lasje so bili zdaj dolgi in nakodrani, imel je gosto rjavo brado ter brke, kratek in širok nos, goste obrvi in niti ene pege. "No, ni ravno moj tip, sicer pa je v redu," se je namuznil Harry. "Bi zdaj kar šli?" Vsi trije so se še zadnjič ozrli k Brežnemu domu, ki je tih in temen počival pod bledečimi zvezdami, a kmalu odvrnili pogled od njega ter odkotakali k vrtnemu zidu, prek katerega urok zvestobe ni segel. Čim bi se lahko izdejanili, pa se je prvi oglasil Kremplack. "Zdaj naj bi se ti povzpel na hrbet, Harry Potter, kajne?" Fant je počenil, da je goblin lažje splezal nanj, pri čemer se mu je z rokami oklenil vratu. Resda ni bil težak, toda Harryja ni veselila misel, da ga bo ves čas imel na sebi, in neprijetno ga je presenetila moč, s katero se ga je oprijel. Hermiona je iz male torbice privlekla plašč nevidnosti in ga vrgla prek njiju. "Krasno," je pokimala, ko se je sklonila, da bi videla, ali Harryju spod njega kukajo noge, "ničesar ne vidim. Pojdimo." Harry se je s Kremplackom na hrbtu zasukal in se silovito osredotočil na Počeni kotel, gostilno, ki je predstavljala vhod na Prečno ulico. Ko ju je povleklo v utesnjujočo temo, se ga je goblin oklenil še močneje, le nekaj sekund kasneje pa so se Harryjeve noge že staknile s tlakom, odprl je oči in pred sabo zagledal cesto Charing Cross. Mimo so hiteli številni bunkeljni čemernih, jutranjih obrazov, ki se niso zavedali, da je tik ob njih majhna krčma. Bar Počenega kotla je bil skorajda prazen. Tom, sključeni in brezzobi lastnik gostilne, je za točilnim pultom brisal kozarce, nekaj čarodejev v oddaljenem kotu pa se je ozrlo k Hermioni in hip zatem so se že stisnili v sence. "Madam L'Ohol," je zamrmral Tom in pokorno sklonil glavo. "Dobro jutro," mu je pokimala Hermiona, ko je odkorakala mimo njega, Harry, ki se je s Kremplackom na hrbtu splazil za njo, pa je opazil, kako je Tom presenečeno zazijal. "Preveč si bila vljudna," ji je zašepetal na uho, čim so prišli iz gostilne na malo dvorišče za njo. "Z ljudmi moraš ravnati, kot da so izmečki." "Okej, okej!" Dvignila je Krasotillyino palico in potrkala z njo po eni izmed opek v steni na koncu dvorišča. Zidaki so se nemudoma začeli premikati, izoblikovali so vrtinec, da je sredi stene zazevala luknja, ki je postajala vse večja in večja, dokler ni bil pred njimi obokan vhod na Prečno ulico.

Bila je tiha in nakupovalcev je bilo malo, saj so se trgovine komaj odprle. Vijugasta, tlakovana ulica je bila zdaj povsem drugačna od prepolne ceste, na kateri se je Harry znašel davno tega, pred začetkom svojega prvega šolskega leta. Veliko več prodajaln kot kdaj koli prej je imelo vrata zabita z deskami, a od njegovega zadnjega obiska Prečne se je odprlo tudi kar nekaj novih s coprniškim blagom. S plakatov, nalepljenih na mnoga okna, je zijal njegov lastni obraz in na vseh je z velikimi črkami pisalo "Izloček številka ena". Pred vhodi v trgovine so se stiskali številni ljudje v capah. Slišal je, kako so ječe klicali redkim mimoidočim, jih prosili za zlato in jim zagotavljali, da so v resnici čarovniki. Neki moški je imel prek očesa krvavo prevezo. Ko so se odpravili navzgor po ulici, so berači opazili Hermiono. Bilo je, kot bi kopneli pred njo: prek glav so si naglo poveznili kapuce ali pobegnili, kolikor hitro so jih nesle noge. Ona pa se je začudeno ozirala za njimi, dokler se ni naravnost prednje opotekel moški z okrvavljeno prevezo. "Moji otroci!" je zatulil in pokazal nanjo. Njegov glas je bil hripav, a vseeno visok, in nikakor ni bil povsem priseben. "Kje so moji otroci?! Kaj jim je storil?! Ti veš, ti veš?" "J-Jaz? Jaz pa res..." je zajecljala Hermiona. Možak je planil nanjo in z rokami je že segel po njenem vratu, potem pa je počilo in rdeče se je zabliskalo, da ga je nezavestnega vrglo po tleh. Ron je z iztegnjeno palico v roki obstal kot kip in bradi navkljub se mu je videlo, kako je pretresen. Na obeh straneh ulice so se v oknih prikazali obrazi, medtem ko je manjša gruča mimoidočih privzdignila plašče in hitro odšla stran. Svoj prihod na Prečno bi težko glasneje oznanili, in Harry se je za trenutek spraševal, ali ne bi bilo bolj pametno nemudoma oditi in skovati nov načrt. A še preden so se lahko glede tega posvetovali, še preden so se sploh zganili, se je izza njihovih hrbtov razlegel vzklik. "Saj to ste vendar vi, madam L'Ohol!" Harry se je naglo zasukal in Kremplack se je močneje oklenil njegovega vratu: naproti jim je korakal visok in suh čarovnik s krono gostih sivih las in dolgim, priostrenim nosom. "Travers!" je dahnil goblin. Harry se v tistem trenutku nikakor ni mogel spomniti, kdo naj bi to že bil. A Hermiona se je že visokostno vzravnala in zaničljivo, kolikor je mogla, vprašala: "Kaj pa bi rad ti?" Travers je dobesedno otrpnil, tako je bil užaljen. "To je eden izmed Jedcev!" je jezno zamrmral Kremplack in fant je hitro stopil k prijateljici, da ji je ta podatek zašepetal na uho. "Zgolj pozdraviti sem vas želel," je hladno odvrnil coprnik, "toda če vam moja družba ni dobrodošla..." Harry je zdaj prepoznal njegov glas; šlo je za enega izmed Jedcev, ki ju je Xenofilius priklical k sebi domov. "Ne, ne, nikakor, Travers," je hitro rekla Hermiona, da bi prikrila svojo napako. "Kako ste?" "No, priznati moram, da sem kar nekoliko presenečen. Vas se res nisem nadejal srečati." "Da ne? Kako to?" "Torej," je dejal in pokašljal, "slišal sem vsaj, da je prepovedano zapustiti Malfoyevino vsem, ki so bili tam, ko je prišlo do... ah... pobega." Harry je sam pri sebi prigovarjal Hermioni, naj ne izgubi glave. Če je bilo to res in Krasotillya ni smela iz graščine...

"Mojster črne magije odpušča tistim, ki so mu v preteklosti vdano služili," je odvrnila, pri čemer je izvrstno oponašala Krasotillyin zaničljivi glas. "Vaše zasluge, Travers, so morda po njegovem manjše od mojih." Čeprav se je Jedcu ob tem povesil nos, je bil zdaj tudi mnogo manj sumničav. Ozrl se je k beraču, ki ga je Ron pravkar ohromil. "S čim vas je užalil?" "To ni pomembno, saj me ne bo nikdar več," je brezbrižno odvrnila. "Nekateri brezpalični so prav neprijetni," je prikimal Travers. "Če zgolj beračijo, me ne motijo, a ena izmed njih me je minuli teden dejansko nagovarjala, naj na Ministrstvu zanjo zastavim svojo besedo. ,Čarovnica sem, gospod, čarovnica, naj vam dokažem!" je cvileč posnemal njen glas. "Kot bi bil tako neumen, da bi ji izročil svojo palico... Ampak čigavo," je radovedno zamenjal temo, "imate pravzaprav zdaj vi, Krasotillya? Slišal sem, da vam je bila vaša..." "Svojo imam," ga je hladno prekinila in mu jo pokazala. "Ne vem, kakšne govorice so vam prišle na uho, Travers, a zdi se, da imate o marsičem povsem zmotno predstavo." Jedca je s tem nekoliko osupnila, in svojo pozornost je posvetil Ronu. "Kdo pa je vaš prijatelj? Ne spomnim se, da bi ga kdaj videl." "To je Dragomir Deprof," je odvrnila Hermiona; strinjali so se, da bo zanj najbolj varno, če se izdaja za izmišljenega tujca. "Angleško zna bolj slabo, a simpatizira s cilji Mojstra črne magije. Iz Transilvanije je pripotoval, da bi si ogledal spremembe, ki smo jih vpeljali." "Tako? No, pozdravljeni, Dragomir." "Pozdafleni," je odvrnil Ron in mu ponudil roko. Travers se je njegove dlani komaj dotaknil, kot bi se bal, da se bo umazal. "Ampak, Krasotillya," se je hitro spet zasukal k Hermioni, "kaj je vas in vašega... ah... simpatizerja pripeljalo na Prečno ulico ob tako zgodnji uri?" "V Gringott moram," je odvrnila. "Ah, tudi jaz," je dejal. "Zlato, umazano zlato! Brez njega nam ni živeti, toda priznati moram, da se z našimi dolgoprstimi prijatelji družim le z velikim odporom." Harry je začutil, kako so Kremplackove dlani na njegovem vratu potrznile. "Vas pospremim?" je Travers ponudil Hermioni. Zavrniti ga seveda ni mogla, in tako je ob njem odkorakala naprej po zaviti tlakovani ulici, proti snežno beli stavbi Gringotta, ki se je dvigala visoko nad male trgovine. Ron je šel za njima, zadnji pa je z goblinom na hrbtu stopal Harry. Družbe Jedca jim je bilo najmanj treba in najhuje pri vsej stvari je bilo to, da Harry nikakor ni mogel govoriti s Hermiono ali Ronom. Vse prekmalu pa so že prispeli do marmornatih stopnic, ki so vodile k velikim bronastim vratom. Kot jih je Kremplack posvaril, sta namesto uniformiranih goblinov ob njih stala čarovnika, ki sta v rokah stiskala tanke, dolge zlate palice. "Ah, pipajpipalke," je teatralno zavzdihnil Travers. "Tako vulgarno... toda učinkovito!" Že se je povzpel po stopnicah in pokimal levo in desno čarovnikoma, ki sta privzdignila zlati palici ter mu z njima zdrsnila ob telesu. Harry je vedel, da pipajpipalke zaznavajo uroke, ki kaj prikrivajo, pa tudi skrite čarobne predmete. Ker mu je bilo jasno, da ima komaj nekaj sekund časa, je Drecovo palico uperil najprej v enega in nato še v drugega stražarja ter obakrat zamrmral: "Meddy!" Travers je zrl v dvorano pred sabo in sploh ni opazil, kako sta se zdrznila čarovnika, ki ju je zadel urok.

Ko se je po stopnicah povzpela Hermiona, so njeni dolgi črni lasje zaplapolali za njo. "Samo trenutek, madam," je dejal eden izmed stražarjev in privzdignil detektor. "Ampak saj to ste že opravili!" je dejala s Krasotillyinim vzvišenim in gospodovalnim glasom. Travers se je ozrl in privzdignil obrvi. Stražar je bil zmeden. Pogled je spustil k zlati pipajpipalki, potem pa se je zasukal k svojemu tovarišu, ki je z nekoliko omamljenim glasom dejal: "Ja, mislim, da si jih pravkar pregledal, Metcas." Hermiona je odkorakala dalje z Ronom ob sebi, nevidni Harry pa je s Kremplackom na hrbtu pohitel za njima. Ko je prestopil prag banke, se je ozrl: varnostnika sta se zmedeno čehljala po glavi. Pred srebrnimi notranjimi vrati, na katerih je bila zapisana pesem v svarilo morebitnim tatovom, sta stala goblina. Harry je ošinil besede na srebru in nenadoma se je jasno spomnil, kako se je pred leti ustavil v medprostoru: ravno je dopolnil enajst let, tisto je bil najsrečnejši rojstni dan v njegovem življenju, ob sebi pa je imel Hagrida, ki je dejal: Koker sem rekel: moral bi biti nor, de bi jih oropal. Gringott se mu je tistega dne zdel pravi čudež, čarobna hranilnica njegovega zaklada, za katerega do takrat sploh ni vedel, in nikdar ne bi niti v sanjah pomislil, da ga bo kdaj hotel oropati... Toda nekaj trenutkov kasneje so že stali v orjaški marmornati dvorani banke. Za dolgim pultom so na visokih stolih sedeli goblini in stregli prvim strankam. Hermiona, Ron in Travers so se odpravili k staremu blagajniku, ki si je z lupo ogledoval debel zlatnik. Hermiona je dala coprniku prednost, češ da bo gosta iz tujine tačas zabavala z zanimivostmi iz zgodovine banke. Goblin je kovanec, ki ga je preučeval, odložil na stran, pri čemer je samemu sebi zamrmral: "Irski škrateljci..." Nato je pozdravil Traversa in ta mu je izročil droben zlat ključ, ki si ga je uslužbenec banke ogledal in mu ga vrnil. K pultu je zdaj pristopila Hermiona. "Jejhata, madam L'Ohol!" je ušlo osuplemu goblinu. "Kako... Kako vam lahko pomagam?" "Rada bi obiskala svoj trezor," je odvrnila. Stari goblin se je zdrznil. Harry se je ozrl okoli sebe. Traversu ni ušlo, da se dogaja nekaj čudnega, obenem pa je odvrnila pogled od svojega dela cela vrsta blagajnikov, ki so zdaj zijali v Hermiono. "Lahko... dokažete, kdo ste?" je vprašal goblin. "Če lahko... Če-Česa takšnega niso tu od mene zahtevali še nikdar!" je vzkliknila. "Vedo!" je Kremplack dahnil Harryju v uho. "Očitno so jih posvarili, da se bo mogoče kdo izdajal za L'Oholovo!" "Vaša palica bo zadoščala, madam," je dejal stari uslužbenec. Iztegnil je dlan, ki mu je komaj zaznavno drhtela, in takrat je fanta oblila kurja polt, kajti posvetilo se mu je: v Gringottu so očitno vedeli, da so Krasotillyi palico ukradli. "Ukrepaj, ukrepaj!" mu je tiho ukazal Kremplack. "Z imperatorjevo kletvijo ga daj!" Harry je dvignil glogovo palico, ki jo je skrival pod plaščem, jo uperil v starega goblina in prvič v življenju zašepetal: "Impero!" Vzdolž roke se mu je pognal nenavaden občutek mravljinčaste topline, za katero se je zdelo, da je šinila iz njegove zavesti po žilah in živcih, ki so mu misli povezovali s pravkar izvedeno kletvijo. Goblin je prevzel Krasotillyino palico, si jo natanko ogledal in nazadnje dejal: "Aha, novo so vam izdelali, madam L'Ohol!" "Kaj?" se je zmedla Hermiona. "Ne, ne, ta je moja..."

"Novo palico?" je ponovil Travers in spet pristopil k pultu, goblini daleč naokrog pa so še naprej zijali vanje. "Ampak kako je to mogoče, kje ste našli mojstra, da vam jo je napravil?" Harry se je tokrat brez pomisleka spravil na coprnika in znova je zamrmral: "Impero!" "A, seveda, že razumem," je dejal Jedec, zazrt v Krasotillyino palico. "Da, da, zelo je lepa. Vam dobro služi? Vedno se mi je zdelo, da nekaj časa traja, preden se palica navadi na svojega gospodarja." Hermiona je bila videti do konca zbegana, toda na Harryjevo veliko olajšanje se na nenavadno dogajanje sploh ni odzvala. Stari goblin za pultom pa je plosknil in k njemu je pristopil mlajši. "Potreboval bom klonke," je blagajnik naročil svojemu pomočniku, ki je švignil stran in se le trenutek kasneje vrnil z usnjeno torbo, iz katere je kovinsko žvenketalo, ter mu jo predal. "Lepo, lepo! No, če bi stopili za mano, madam L'Ohol," je nadaljeval stari goblin in skočil s stola, da je ves izginil za pultom, "vas bom popeljal do vašega trezorja." Kmalu se je prikazal na koncu pulta in radostno jim je pritekel naproti, pri čemer je iz usnjene malhe žvenketalo še glasneje. Travers pa je povsem negibno obstal, čeljust se mu je pobešala in Ron je tako zmedeno zijal vanj, da je pritegnil k njima pozornost mnogih uslužbencev banke. "Samo trenutek, Bogrod!" Izza pulta je pridrobencljal še en goblin. "Ste pozabili na navodila, ki smo jih prejeli zadnjič?" je vprašal sodelavca in se nato priklonil Hermioni. "Oprostite mi, gospa L'Ohol, toda v zvezi z vašim trezorjem se moramo ravnati po posebnem protokolu." Nato je nekaj hitro zašepetal Bogrodu na uho, a goblin, uklet z imperatorjevo kletvijo je samo odkimal. "Na navodila nisem pozabil. Toda madam L'Ohol želi obiskati svoj trezor... Zelo stara rodbina, zveste stranke... Kar za mano, prosim." Ob spremljavi glasnega žvenketa je pohitel proti enim izmed mnogih vrat, ki so vodila iz dvorane. Travers, še vedno odsotnega pogleda, pa je bil kot prikovan k tlom, in ko se je Harry ozrl k njemu, se je tudi odločil, kaj naj z njim. Potrznil je s palico, da jim je Jedec pokorno sledil, in kmalu so prispeli na kamnit hodnik, osvetljen s plapolajočimi baklami. "Tole se bo še zapletlo," je rekel Harry, čim so se vrata za njimi zaloputnila in si je slekel plašč nevidnosti. Kremplack mu je skočil s hrbta, ne Travers ne Bogrod pa nista pokazala presenečenja, ko sta ju zagledala. "Pod imperatorjevo kletvijo sta," je dodal Harry, ko sta ga prijatelja zbegano začela spraševati, kaj je s coprnikom in starim goblinom, ki sta povsem brezizrazno stala med njimi. "Ne vem sicer, če sem jo izvedel dovolj dobro..." Skozi misli se mu je pognal spomin na pravo Krasotillyo L'Ohol. Ko je prvič poskusil izvesti eno izmed žrlelih kletev, je zavpila: Priti morajo iz srca, veš! "Kaj bomo zdaj?" je vprašal Ron. "Ne bi raje ušli, dokler še lahko?" "Za to je najbrž prepozno," je menila Hermiona in se ozrla nazaj k vratom v dvorano, za katerimi se je dogajalo kdo ve kaj. "Če smo prišli tako daleč, moramo po mojem iti do konca," je menil Harry. "Krasno!" je vzkliknil Kremplack. "Torej: Bogroda potrebujemo, da bo upravljal z vagončkom, saj jaz za to nimam več pooblastil. Toda za čarovnika v njem ne bo prostora." Harry je palico uperil v Traversa.

"Impero!" Jedec se je zasukal na petah in z naglim korakom stopil naprej po temačnem rovu. "Kaj pa si mu ukazal?" "Naj se skrije," je odgovoril Harry in palico usmeril k Bogrodu. Ta je požvižgal in tako priklical voziček, ki je po tračnicah priropotal iz teme. Fantu se je zazdelo, da se je pri tem iz dvorane razleglo vpitje, a že so se posedli: Bogrod pred Kremplacka, Harry, Ron in Hermiona pa so se stisnili za njima. Vagonček je sunkovito speljal in začel naglo pospeševati. Švignili so mimo Traversa, ki je rinil v razpoko v steni predora, potem pa so zavijali in se vrteli skozi labirint tunelov ter se ves čas spuščali vse globlje pod zemljo. Vagonček je tako glasno bobnel po tirih, da Harry ni mogel slišati ničesar drugega, lasje so frfotali za njim, šinili so mimo stalaktitov, drveli vse dlje od površja, a vseeno se je pogosto ozrl. Vse bolj nespametno se mu je namreč zdelo, da se je Hermiona zakrinkala v Krasotillyo in so s sabo prinesli njeno palico, ko so Jedci smrti vendar vedeli, kdo ji jo je vzel... Z vrtoglavo naglico so se spuščali v Harryju neznane globine Gringotta. Ko so z vso hitrostjo prileteli v izjemno oster ovinek in so ga nekako le zvozili, pa so tik pred sabo zagledali slap, ki je bučal naravnost na tračnice. Kremplack je preplašeno zatulil, toda Bogrod ni zavrl, in že jih je zalilo. Fant za trenutek ni mogel ne videti ne dihati, a v naslednjem hipu se je voziček sunkovito zasukal na glavo, da jih je vse vrglo iz njega. Harry je slišal, kako je vagonček treščil ob steno in se razletel na drobne koščke, slišal je, kako je Hermiona nekaj zavpila, in nato začutil, da nič več ne pada, temveč jadra proti tlom. Nazadnje je povsem mehko pristal na kamnitem tlaku enega izmed tunelov. "Pe-Pernični urok," je zajecljala Hermiona, ko ji je Ron pomagal na noge. Takrat je Harry na svojo veliko grozo opazil, da ni več Krasotillya. Spet je bila dobra stara Hermiona, le da je bila do kože premočena in oblečena v prevelik plašč. Tudi Ron je bil znova rdečelas in brez brade. Ko sta se prijatelja spogledala, pa sta se tega zavedla tudi sama in zatipala sta po svojih obrazih. "Roparjev padec!" je vzkliknil Kremplack, se postavil pokonci in se ozrl k povodnji, ki se je zlivala na progo. Harryju je bilo jasno, da ne gre zgolj za vodo. "Spere vse uroke, vse čarovnije, ki kaj skrivajo! Torej vedo, da so v Gringottu tatovi aktivirali so vse magične pasti!" Harry je opazil, kako je Hermiona preverila, ali ima malo torbico še pri sebi, in hitro je segel pod jopič ter zatipal za plaščem nevidnosti. Nato se je zasukal k Bogrodu, ki je zmedeno stresal z glavo: zdelo se je, da ga je Roparjev padec odrešil imperatorjeve kletve. "Brez njega ne moremo nič," jih je opozoril Kremplack. "V trezor bomo lahko prišli samo z goblinom, zaposlenim v Gringottu. Pa tudi klonke potrebujemo!" "Impero!" je spet rekel Harry, njegov glas je odmeval po predoru in znova ga je obdal vrtoglav občutek oblasti, ki se je iz njegovih možganov v naslednjem hipu pognal v palico. Bogrod se mu je takoj uklonil in zbegani izraz na njegovem obrazu je zamenjala vljudna brezbrižnost, Ron pa je pohitel pobrat usnjeno malho s klonkami. "Harry, mislim, da prihajajo za nami!" je vzkliknila Hermiona, uperila Krasotillyino palico v slap in vzkliknila: "Hitinium!" Videli so, kako je oklopni urok za trenutek prekinil tok začarane vode in nato poletel naprej po rovu. "Tega si se dobro spomnila," ji je pokimal Harry. "No, odpelji nas naprej, Kremplack!"

"Ampak kako bomo potem prišli ven?" se je zamislil Ron, ko so pohiteli za goblinom. "Na to zaenkrat raje pozabimo, druge skrbi imamo," je odvrnil Harry, ki je napenjal ušesa: zaslišal je nekakšno rožljanje in zdelo se mu je, da mu gredo naproti. "Kremplack, je še daleč?" "Ni več daleč, Harry Potter, ni več daleč..." Takrat so že prišli okoli ovinka in pred njimi se je razgrnil prizor, ki jim ga je goblin sicer podrobno opisal, a so zdaj vseeno sunkovito obstali. K tlom dvorane pred njimi je bil namreč privezan velikanski zmaj, ki je stal na poti do štirih ali petih trezorjev v najglobljem predelu banke. Ker je bila zver že tako dolgo ujeta pod zemljo, so ji luske obledele in se začele krušiti, njene oči pa so bile mlečno bele. Zadnji nogi so ji oklepali težki okovi, katerih verige so vodile do jeklenih traverz, zabitih globoko v skalovje. Velika krila z ostmi je imela pošast zvita k telesu, a če bi jih razprla, bi segala prek polovice orjaške dvorane. In ko je k njim zasukala glavo, je zarjovela tako gromovito, da so se stresle stene in iz razprtega gobca so ji bušnili plameni. Hitro so se pognali nazaj v rov. "Zmaj vidi precej slabo," je zasopel Kremplack, "in je zato samo še bolj divji. Temu navkljub pa ga lahko obvladamo. Izučilo ga je, kaj ga doleti, če pridejo klonke in se ne umakne. Daj mi jih." Ron mu je izročil malho in goblin je iz nje izvlekel več majhnih kovinskih instrumentov, od katerih se je, če si jih stresel, razlegel glasen zven, še najbolj podoben udarcem kladiv po nakovalu. Kremplack jih je razdelil in svojo klonko je ubogljivo prevzel tudi Bogrod. "Saj veste, kaj storiti," se je Kremplack nato obrnil k trojki. "Ko bo zmaj zaslišal trušč, nam bo šel s poti, Bogrod pa se mora dotakniti vrat trezorja." Spet so se odpravili okoli ovinka v dvorano, pri čemer so divje stresali klonke. Harryju se je nazadnje zdelo, da mu od srhljivega hrupa, ki je odmeval od kamnitih sten, drhti celo lastna lobanja, zmaj pa je še enkrat hripavo zarjul in se jim umaknil. Fant je videl, kako trepeta, in ko so se mu dovolj približali, je na njegovem gobcu opazil številne globoke brazgotine. Očitno je vedel, da se je ob zvenu klonk bolje umakniti, saj se ga v nasprotnem primeru lotijo z razžarjenimi meči. "Naj se že dotakne vrat!" je Kremplack priganjal Harryja, ki je palico hitro usmeril v Bogroda. Stari goblin ga je ubogal. Dlan je pritisnil ob les, ki se je razkrojil, in pred njimi se je prikazal kamnitemu brlogu podoben prostor, od tal do stropa poln zlatih kovancev in čaš, srebrnih oklepov, kož čudnih živali, izmed katerih so se nekaterih držale dolge hrbtenjače, drugih povešena krila, pa napojev v stekleničkah, okrašenih z dragulji, in tam je bila celo lobanja, s katere se je lesketala krona. "Hitro, poiščimo Skrižven!" je vzkliknil Harry, ko so pohiteli v trezor. Čašo Perwole Pihpuff je Ronu in Hermioni opisal, a če je bil tu skrit tisti drugi Skrižven, seveda nihče od njih ni vedel, kakšen pravzaprav je. Komaj se je ozrl okoli sebe, pa se je za njimi že razlegel pridušen tlesk: med podboji so se znova prikazala vrata in jih zaprla v zdaj povsem temni trezor. "Ne menite se za to, Bogrod nas bo z lahkoto spustil ven!" je dejal Kremplack, ko je Ron presenečeno kriknil. "Prižgite vendar palice! In pohitite, časa nimamo na pretek!" "Lumos!" Harry je z razžarjeno konico posvetil okoli sebe: snop svetlobe je padel na lesketajoče se dragulje in na polici visoko nad tlemi, med zvijajočimi se verigami, je zagledal ponarejeni Gryfondomov meč. Naokrog sta začela svetiti tudi Ron in Hermiona, pozorno zazrta v kupe raznih predmetov, ki so jih obdajali.

"Harry, je to tista... Aaaaa!" Hermiona je zavreščala, tako jo je zabolelo in Harry jo je osvetlil še dovolj hitro, da je videl, kako je iz rok spustila z dragimi kamni okrašeno čašo. Toda še preden je ta pristala na tleh, se je razmnožila v pravi slap kovinskih kelihov, tako da se je trenutek kasneje ob spremljavi glasnega žvenketa prek trezorja kotalil cel roj povsem enakih in je bilo pravega nemogoče ločiti od ostalih. "Opeklo me je!" je zaječala Hermiona in si rdečkaste prste vtaknila v usta. "Torej so vse obdali z duplikacijsko in metalurško kletvijo!" je vzkliknil Kremplack. "Kar koli boste prijeli, vas bo ožgalo in se namnožilo, če zaklada temu navkljub ne boste pustili pri miru, pa vas bo pokopal pod svojo težo!" "Dobro, ničesar se ne dotikajmo!" je obupano zaklical Harry, a Ron je ravno takrat po nesreči brcnil v eno izmed padlih čaš. To je razneslo v najmanj dvajset kopij, on pa je začel poskakovati na mestu, kajti razbeljena kovina mu je v čevelj vžgala luknjo. "Pri miru bodi, ne premikaj se!" je rekla Hermiona in se ga oklenila. "Dajmo, iščimo naprej," ju je pozval Harry. "Saj vesta, čaša je majhna in zlata, vanjo je vgraviran jazbec in dva ročaja ima... Če je tu spravljen tisti drugi Skrižven, pa moramo najti nekaj z znamenjem Daniele Drznvraan, z orlom..." Palice so uperjali v vse kote in kotičke in komaj so si še upali prestopiti. A nemogoče je bilo, da se ne bi ob kaj obregnili; zaradi Harryja se je s police usul dež ponarejenih guldov, ki so se pridružili čašam, tako da je bilo zdaj komaj še dovolj prostora za njihova stopala, od razbeljenega zlata pa je valovila neznosna vročina, in v trezorju je bilo kot v peči. Žarek Harryjeve palice je potoval prek ščitov in čelad, izdelkov goblinskih rok, stoječih na policah, ki so se vrstile vse do stropa. Usmerjal ga je višje in višje, dokler ni nazadnje tresoč obstal na predmetu, ob katerem bi se fantu skoraj ustavilo srce. "Tam je, tam zgoraj!" Tudi Ron in Hermiona sta svoji palici zasukala k zlati čaši, da se je zdaj lesketala v soju treh malih žarometov. Nedvomno je šlo za kelih, ki je bil nekdaj last Perwole Pihpuff, nato prešel v roke Hapsibe Smith, tej pa ga je ukradel Mark Neelstin. "Kako, za hudiča, bomo prišli tja gor, ne da bi se česa dotaknili?" je zagodel Ron. "Accio čaša!" je vzkliknila Hermiona, ki je v obupu očitno pozabila, kaj jim je Kremplack povedal, ko so podvig načrtovali. "Ne tako, ne tako!" je zagodel goblin. "Kaj pa naj potem storimo?" ga je grdo pogledal Harry. "Če hočete meč, Kremplack, nam boste morali malo pomagati... Čakajte! Se mogoče lahko vseh teh zakletih stvari dotaknem z mečem? Hermiona, daj mi ga!" Prijateljica je segla pod plašč, privlekla na plano malo torbico, nekaj časa brskala po njej, potem pa mu končno pomolila lesketajoči se meč. Harry je zgrabil za ročaj in se s konico rezila dotaknil bližnjega srebrnega vrča... ki se ni pomnožil. "Ko bi ga nekako vtaknil skozi ročaj... Ampak, kako naj pridem tja gor?" Polica, na kateri je počivala čaša, je bila previsoko za vse, celo za Rona, ki je bil največji. Od uročenega zaklada se je še naprej dvigoval razgret zrak, in ko je Harry napenjal možgane, mu je po obrazu in hrbtu mezel pot. Potem pa je iz dvorane zaslišal rjovenje zmaja in zvenenje klonk, ki se je vse bolj bližalo. Zdaj so bili resnično ujeti: edini izhod iz trezorja so bila vrata, h katerim se je očitno zgrinjala cela horda goblinov. Harry se je ozrl k prijateljema in opazil, da je strah tudi njiju.

"Hermiona," jo je poklical, ko je bil hrup zmeraj glasnejši. "Nekako moram priti tja gor, vsaj Skrižven uničimo..." Dvignila je palico, jo uperila vanj in zašepetala: "Teloluftei." Nevidna sila ga je zagrabila za gleženj in ga dvignila v zrak, pri čemer je udaril ob oklep, iz katerega so izbruhnile razbeljene kopije, ki so se zgrnile na tla. Ron, Hermiona in oba goblina so glasno zavpili in vrglo jih je v druge predmete, ki so se prav tako začeli množiti. Napol zakopani v dvigujoči se plimi razgretega zaklada so se zvijali in tulili, Harry pa je meč hitro vtaknil skozi ročaj Perwoline čaše, da je zdrsnila na rezilo. "Odbilicos!" je zavreščala Hermiona, da bi vse skupaj obvarovala žgoče kovine. Takrat se je razlegel tako glasen krik, da je Harry takoj spustil pogled: Ron in Hermiona sta bila do pasu v zlatu in sta nad njim poskušala obdržati Bogroda, Kremplack pa je že potonil pod gladino žareče kovine in iz nje so molele samo še konice njegovih dolgih prstov. Harry ga je zgrabil za dlan in ga povlekel k sebi. Opečeni goblin je počasi prilezel na plano, zraven pa tulil od bolečin. "Telospustei!" je zavpil fant in oba s Kremplackom sta treščila na vse višje segajoči zaklad, meč pa mu je pri tem vrglo iz rok. "Ujemita ga!" je zarjovel, ko je na svoji koži občutil žgoče zlato, Kremplack pa se mu je spet povzpel na hrbet, saj se je na vsak način hotel izogniti stiku z žarečo kovino. "Kje je meč?! Na njem je čaša!" Zvenenje na drugi strani vrat je bilo zdaj oglušujoče... Prepozno je bilo... "Tamle je!" Prvi ga je zagledal Kremplack in Harryju se je takrat posvetilo: goblin nikdar ni pričakoval, da bodo držali besedo. Fanta je namreč z eno roko že zgrabil za lase, da ne bi z njega padel v razburkano morje razbeljenih predmetov, z drugo pa je segel po meču in ga nato sunkovito dvignil nad glavo. Drobni zlati kelih, ki je obtičal pred ročajem, je poletel v zrak. Harry se je, še vedno z goblinom na sebi, vrgel za njim in ga ujel. Čeprav ga je žgalo, ga ni spustil, celo ko so izmed njegovih rok poletele brezštevilne čaše Perwole Pihpuff in so se vrata trezorja nenadoma odprla, da je nemočno zdrsnil po vse mogočnejšem hudourniku ognjenega zlata in srebra, ki ga je skupaj s prijateljema ponesel v dvorano z zmajem. Od pretresa se je bolečine zaradi premnogih opeklin komaj zavedal in še vedno na valu množečega se zaklada je vtaknil čašo v žep ter se ozrl za mečem, toda Kremplack mu je že davno skočil s hrbta. Nato je stekel proti množici goblinov, ki so jih obdajali, zraven pa je z mečem mahal nad glavo in vpil: "Tatovi! Tatovi! Na pomoč! Tatovi!" Tako je izginil v trumi tovarišev, ki so ga sprejeli medse brez vprašanj in se še naprej z noži v rokah bližali troj ici. Harryju je zdrsnilo in spet se je zvrnil na zaklad, a ponovno vstal, kajti vedel je, da edina pot iz banke vodi skozi obroč goblinov, ki se je stiskal okoli njih. "Hromi!" je zavpil in prijatelja sta se mu pridružila: v množico napadalcev so poleteli curki rdeče svetlobe in nekaj napadalcev se je zvrnilo, toda preostali so se pomikali dalje. Harry je opazil, kako je takrat iz ustja rova priteklo tudi več čarovniških stražarjev. Vklenjeni zmaj je zarjovel in proti čarovnikom so bušnili plameni, da so sključeni pobegnili nazaj v tunel. Fant je ob tem prišel do nore zamisli. Palico je uperil v močne okove, ki so priklepali zver na tla, in zatulil: "Otetis!" Počilo je, spone so se razlomile.

"Za mano!" je zavpil in, še vedno izstreljujoč uroke hromitve v bližajoče se gobline, stekel proti napol slepemu zmaju. "Harry! Harry, kaj pa se greš?!" je zakričala Hermiona. "Pridita, splezajta gor, dajmo..." Zmaju se še ni posvetilo, da ga je osvobodil, Harryjevo stopalo pa je že našlo oporo na njegovi zadnji nogi in povzpel se mu je na hrbet. Luske so bile trde kakor jeklo in zver sploh ni zaznala, da leze nanjo. Fant je nato iztegnil roko in povlekel gor še Hermiono, potem se jima je na pošasti pridružil še Ron... Takrat je zmaj doumel, da ga verige ne vežejo več, zarjovel je in se dvignil na zadnje noge. Harry se ga je oprijel s koleni in se s prsti oklenil robov nazobčanih lusk, krila pa so se že razprla in pomedla vreščeče gobline vstran, kot bi bili kegljički. Nato se je orjaško bitje dvignilo v zrak in trojka se je stisnila k njegovemu hrbtu, kajti leteč tik pod stropom se je usmerilo proti ustju predora, medtem ko so goblini stekli za ubežniki in so se noži, ki so jih lučali za njimi, odbijali od zmajevih bokov. "Tako ne bomo nikdar prišli ven, prevelik je!" je zatulila Hermiona, toda zmaj je razprl gobec in iz njega so znova bruhnili plameni, da so tla rova razpokala in so se njegove stene začele krušiti. Potem si je zgolj s svojo neverjetno močjo in kremplji izboril pot skozenj. Harryjeve oči so bile tesno zaprte, da bi jih obvaroval pred vročino in prahom, in oglušel od lomljenja skalnih skladov ter rjovenja zveri se je lahko le oklepal hrbta v upanju, da ga ne bo pomedlo z njega. Tedaj pa je zaslišal Hermiono, ki je zatulila: "Defodio!" Zmaju je pomagala povečati predor, izkopala je precejšen del stropa, da so hitreje napredovali navzgor, proti svežemu zraku, stran od vreščečih in žvenketajočih goblinov. Harry in Ron sta sledila njenemu zgledu in stropu predora namenila vrsto minerskih urokov. Tako so se prebijali dalje, velika, renčeča zver je pred sabo očitno čutila svobodo in širno nebo, rov za njimi pa je bil poln njenega zamahujočega in nazobčanega repa ter velikanskih kamnitih skladov, da je žvenketanje goblinov postajalo vse bolj pridušeno... In tako so se z združenimi močmi silne pošasti in urokov vendarle rešili iz predora ter planili v marmornato dvorano. Goblini in čarovniki so se vrešče poskrili pred njimi, zmaj pa je končno imel spet dovolj prostora, da je razprl krila. Svojo rogato glavo je zasukal proti hladnemu zraku, ki ga je vonjal skozi vhod, in poletel je proti njemu. S Harryjem, Ronom in Hermiono vred, ki so se še vedno oklepali njegovega hrbta, se je prebil skozi kovinska vrata, da so vsa zvita obvisela na tečajih, se opotekel na Prečno ulico in se dvignil v nebo. Sedemindvajseto poglavje Poslednje skrivališče Zmaja niso mogli usmerjati. Letel je bolj ali manj na slepo in Harry se je zavedal, da se ne bi obdržali na njegovem širnem hrbtu, če bi se prevalil ali zgolj ostro zavil. Toda ko so se vzpenjali vse višje in višje ter se je London pod njimi razgrinjal kakor sivo-zelen zemljevid, je fanta preplavil občutek hvaležnosti do silnega bitja; iz Gringotta jim je uspelo pobegniti zgolj zaradi njega. Sklonjen nizko nad vrat pošasti se je oklepal kovinskih lusk in hladni veter mu je blažil žgočo bolečino žarečih opeklin, zmajeva krila pa so vršala skozi zrak ko lopatice mlina na veter. Slišal je, kako Ron za njim, morda od veselja, morda od strahu, na ves glas preklinja, in za Hermiono se mu je zdelo, da ihti. Harry se je čez kakšnih pet minut otresel bojazni, da jih bo zmaj vrgel s sebe, kajti očitno se mu je predvsem mudilo čim dlje od svoje podzemne ječe. Toda kako

se bodo poslovili od orjaškega bitja, je bilo drugo vprašanje. Pojma ni imel, koliko časa bo preteklo, preden se bo zmaj utrudil, in nikakor mu ni bilo jasno, kako bo našel primerno mesto za počitek, ko je vendar napol slep. Pogosto se je tudi oziral okoli sebe, saj si je domišljal, da ga v brazgotini že začenja ščemeti... Bo Mrlakenstein izvedel, da so vlomili v trezor L'Oholovih? Kdaj bodo goblini iz Gringotta o tem obvestili Krasotillyo? Kako hitro se jim bo posvetilo, kaj so ukradli? In potem, ko bodo odkrili, da manjka prav zlata čaša? Mrlakensteinu se bo posvetilo, da so na lovu za Skrižvni... Zdelo se je, da si zmaj želi hladnejšega in bolj svežega zraka, kajti vztrajno se je vzpenjal, dokler niso mimo njih švigali megličasti prameni mrzlih oblakov in Harry ni več razločil avtomobilov, malih pisanih pik, ki so se stekale v prestolnico in iz nje. Leteli so naprej in še dalje, prek podeželja, razmejenega na zaplate zelene in rjave, prek cest in rek, ki so se vile po pokrajini kakor matirani in bleščeči trakovi. "Kam po tvojem gre?" je zatulil Ron, ko jih je zmaj še naprej nosil proti severu. "Pojma nimam," mu je Harry zakričal v odgovor. Dlani je imel že čisto premrle, toda vztrajno se je oklepal lusk, saj jih ni upal spustiti niti za hip. Spraševal se je, kaj bodo storili, če bodo pod sabo zagledali obalo in bo zmaj zavil na odprto morje. Zeblo ga je in bil je ves otrpel, pa tudi obupno lačen in žejen. A kdaj, ga je prešinilo, je nazadnje jedla pošast? Gotovo si bo kmalu morala napolniti želodec. In kaj, če se ravno v tistem trenutku zave, da ji na hrbtu sedijo trije prav okusni zalogaji? Sonce je zdrsnilo nižje nad obzorje in nebo je pregrnila temna modrina, a zmaj je letel dalje, v globinah so mimo jadrala velemesta in manjši kraji, njegova orjaška senca pa je drsela prek tal kakor velikanski črn oblak. Harryja je že vse bolelo in le s skrajnim naporom se je še obdržal na njegovem hrbtu. "Se mi to samo dozdeva," je zavpil Ron, ko so bili že zelo dolgo tiho, "ali se res spuščamo?!" Harry se je ozrl navzdol in zagledal zamolklo zelene gore ter jezera, bakrena v sončnem zahodu. Zdelo se je, kot bi pokrajina postajala vse večja in bi iz nje izstopalo vedno več podrobnosti, fant pa je priprtih oči zrl prek zmajevega boka in se spraševal, ali je zmaj zaznal bližino sladke vode zaradi bleščečih odsevov svetlobe. Vsekakor se je spuščal in spuščal, v velikih krogih, očitno namenjen proti enemu izmed manjših jezerc. "Po mojem bi bilo pametno skočiti, čim bo dovolj nizko!" je Harry zaklical prijateljema. "Naravnost v vodo, preden se zave, da nas ima na sebi!" Strinjala sta se, čeprav Hermiona s precej šibkim glasom, toda Harry je na nakodrani gladini že videl odsev zmajevega obilnega rumenega trebuha. "Zdaj!" Zdrsnil mu je prek boka in nato z nogami naprej poletel proti jezeru, do katerega je bilo precej dlje, kot se mu je sprva zdelo. Tako je trdo prebil njegovo gladino in kakor kamen potonil v mrzli zeleni svet podvodnega rastja. Divje je pobrcal, da se je prebil do zraka, in ko se je sopeč ozrl po površini jezera, je zagledal velika kroga valov, ki sta se širila z mest, na katerih sta pristala prijatelja. Zmaj vsega tega očitno ni opazil, saj je bil že kakšnih dvajset metrov naprej in ravno se je še nekoliko spustil, sklonil brazgotinasti gobec in vanj zajel vodo. Ko sta se pljuvajoč in hlastajoč za sapo prikazala na gladini tudi Ron in Hermiona, je pošast še vedno letela dalje, njena krila so odločno zamahovala in nazadnje je pristala na oddaljenem bregu. Trojka se je usmerila k nasprotnemu. Jezero ni bilo prav globoko in kmalu niso več plavali, temveč rinili skozi rastlinje in blato, dokler niso premočeni, zasopli in izčrpani končno popadali na mehko travo.

Hermiona je preprosto obležala, pokašljevala je in vsa je drhtela. Tako se je Harry, ki bi sicer z veseljem pri priči zaspal, opotekel na noge, segel po palici in jih začel obdajati z varnostnimi uroki. Čim je to opravil, se je pridružil prijateljema. Odkar so pobegnili iz trezorja, si ju je zdaj lahko prvič zares ogledal. Oba sta bila po obrazu in rokah grdo opečena ter sta imela oblačila na več mestih prežgana. Ko sta si na premnoge rane nanašala izvleček diktamnusa, sta se kremžila. Hermiona je čarobno zdravilo nazadnje predala Harryju in nato na plano privlekla tri steklenice bučnega soka, ki jih je prinesla s sabo iz Brežnega doma, pa tudi čiste in suhe plašče. Preoblekli so se in se nato lotili soka. "No, dobro pri vsem skupaj je," se je prvi oglasil Ron, ki je sede opazoval, kako mu dlani počasi prekriva nova koža, "da smo se prikopali do Skrižvna. Slabo pa..." "Da nimamo meča," ga je dopolnil Harry skozi stisnjene zobe, saj je skozi luknjo v kavbojkah ravno nakapal diktamnus na še posebej nemarno opeklino. "Da nimamo meča," je ponovil Ron. "Ta prevarantska mala krastača..." Harry je Skrižven potegnil iz žepa premočenega jopiča, ki ga je pravkar slekel, in čašo postavil na travo pred njimi. Lesketajoč se v soncu, je privlačila k sebi njihove poglede, medtem ko so pili vsak iz svoje steklenice. "Tega si vsaj ne moremo obesiti za vrat, trapasto bi bilo," je menil Ron in si s hrbtno stranjo dlani obrisal usta. Hermiona se je zazrla proti nasprotnemu bregu jezera, na katerem je še vedno čemel zmaj in pil. "Le kaj bo zdaj z njim?" je vprašala. "Saj se bo znašel, kajne?" "Ti si pa še hujša od Hagrida," je zagodel Ron. "To je vendar zmaj, Hermiona, bo že sam pazil nase. Raje naj te skrbi za nas." "Zakaj?" "No, ne vem, kako naj ti to povem," je odvrnil, "ampak mogoče je kdo opazil, da smo vdrli v Gringott." Ko so se ob tem začeli smejati, preprosto niso mogli nehati. Harryja so bolela rebra, od lakote se mu je nekoliko vrtelo, toda legel je na trato pod nebom, ki je rdelo, in se krohotal, dokler ni bil čisto hripav. "Ampak, resno, kaj bomo zdaj?" je končno vprašala Hermiona, ki se je zresnila, ker se ji je začelo tako hudo kolcati. "On bo za to menda izvedel? Saj Vesta Komu se bo posvetilo, da vemo za Skrižvne!" "Mogoče jih bo preveč strah, da bi mu povedali?" je pomislil Ron. "To bi mu vendar lahko prikrili..." Nebo, vonj jezera, prijateljev glas, vse je ugasnilo: Harryjevo čelo je kakor meč razklala bolečina. Stal je v slabo osvetljenem prostoru, pred njim je bil polkrog čarovnikov in na tleh je klečala drobna postava, ki se je tresla od peta do glave. "Kaj si rekel?" Njegov glas je bil visok in hladen, toda žgala sta ga bes in strah. Edino, pred čimer je trepetal... A to vendar ni moglo biti res, kako bi bilo mogoče... Goblin je drhtel in ni bil zmožen dvigniti pogleda k rdečim očem nad sabo. "Ponovi, kar si dejal!" je zamrmral Mrlakenstein. "Ponovi!" "G-Gospod moj," je zajecljal goblin in njegove črne oči so bile od strahu široko razprte, "g-gospod moj... p-poskusili smo j-jih ustaviti... Pod krinko, gospod moj... soso vdrli v... vdrli v t-trezor L'Oholovih..." "Pod krinko? Kakšno krinko? Mislil sem, da imate v Gringottu številna sredstva, s katerimi lahko razkrinkate vsakogar! Kdo je vdrl v banko?" "V banko so vdrli... so vdrli... m-mladi P-Potter in n-njegova pajdaša..."

"In kaj so ukradli?" je vprašal s povišanim glasom, ki ga je stiskal obupen strah. "Povej mi! Kaj so ukradli?!" "M-Maj... M-Majhno zlato č-čašo, g-gospod moj..." Izvil se mu je krik besa in nejevere, ki je bil, kot da ni njegov: obnorel je, pobesnel, to ne more biti res, to je nemogoče, saj vendar nikomur ni povedal... Kako je lahko fant izvedel za njegovo skrivnost?! Prapalica je švistnila skozi zrak in prostor je razsvetlila zelena svetloba, klečeči goblin se je mrtev zvrnil po tleh, polkrog čarovnikov pa se je preplašeno razbežal. Lucius in Krasotillya sta se pognala proti vratom hitreje od vseh drugih in njegova palica je zašvistela spet in spet, da je pokončala vse, ki so bili prepočasni, vse, do zadnjega, ker so mu prinesli takšnih novic, ker so slišali za zlato čašo... Sam med mrtvimi je vihral sem in tja, v mislih pa so se mu zvrstili Skrižvni, njegovi zakladi, njegov ščit, njegova sidra, s katerimi se je pričvrstil k nesmrtnosti. Dnevnik so mu uničili in čašo so mu ukradli. Kaj, če fant ve za preostale? Bi lahko vedel zanje, jih je morda že našel? Je za vsem tem Dumbledore? Dumbledore, ki je bil do njega vedno sumničav, Dumbledore, ki je umrl na njegov ukaz, Dumbledore, čigar palica je bila zdaj njegova, a je segel iz nečasti smrti skozi fanta, skozi fanta... Toda če bi ta uničil katerega izmed Skrižvnov, bi on, lord Mrlakenstein, to gotovo vedel? Bi to občutil? On, največji izmed vseh čarovnikov, on, najmogočnejši, on, ki je ubil Dumbledorja in celo množico manjvrednih, brezimnih mož: kako bi lord Mrlakenstein ne vedel, če bi napadli in pohabili njega samega, najpomembnejše in najdragocenejše v njem? Res, ko so mu uničili dnevnik, tega ni občutil. Toda takrat je domneval, da je tako zato, ker nima telesa in je še manj kot duh... Ne, preostali so gotovo na varnem... Drugi Skrižvni so še vedno nedotaknjeni... A vedeti mora, mora se prepričati... Korakal je po prostoru, si brcnil s poti goblinovo truplo in v razgretih mislih so se mu prikazovale podobe: jezero, koča, Bradavičarka... Ob tem je začutil nekaj gotovosti, ki je umirila njegov bes: kako bi fant vedel, da je prstan skril v koči Studdnovih? Nikomur se ne bi moglo posvetiti, da je v sorodu z njimi, saj je to skrbno prikril, in tistih umorov niso pripisali njemu: vsaj prstan je bil gotovo na varnem. In kako bi fant ali kdor koli drug izvedel za jamo ter se prebil mimo vsega, s čimer je zavaroval tamkajšnji Skrižven? Ne, naravnost smešna je že misel, da bi mu ukradli medaljon... Kar se tiče šole, pa je edino on vedel, kje natanko na Bradavičarki je skril Skrižven, saj je le on raziskal celo najgloblje skrivnosti starodavnega gradu... In Nagini je pri njem. Zdaj jo mora vsekakor imeti neprestano ob sebi, pod svojim budnim očesom, nikamor več je ne sme pošiljati... A da bi se prepričal, povsem prepričal, bo obiskal slehernega izmed skrivališč in Skrižvne bo dodatno zaščitil... To pa je naloga, na katero se mora odpraviti sam, tako kot se je sam odpravil po sledeh Prapalice... Katerega naj obišče najprej, kateremu grozi največja nevarnost? V njem je vztrepetal star strah. Kaj, če je Dumbledore izvedel, kdo je njegova mama... Morda ga je povezal s Studdnovimi... Njihov dom, ki je že dolgo sameval, je bil še najmanj varno izmed vseh skrivališč, tja bo moral najprej... Jezeru gotovo ne grozi nevarnost... A resda je obstajala majhna možnost, da bi Dumbledore v sirotišnici izvedel za določene njegove mladostne pregrehe. In Bradavičarka... Tamkajšnjemu Skrižvnu ne bo hudega, zagotovo ne, kajti Potter nikakor ne bi mogel neopazno priti v Meryascoveeno, kaj šele v grad. A temu

navkljub bi bilo preudarno Rawsa opozoriti, da bo fant morda poskušal vdreti na Bradavičarko... Seveda, gospodu ravnatelju bi bilo nespametno razložiti, čemu; kakšno napako je napravil, ko je zaupal Krasotillyi in Malfoyu! Mar nista ravno njuna neumnost in neprevidnost najbolje pričali o tem, kako nikdar in nikomur ni modro zaupati? Najprej bo torej obiskal kočo Studdnovih in Nagini bo vzel s sabo: od nje se ne bo več ločil... Zakorakal je iz prostora in se skozi vežo odpravil na temni vrt, kjer je žuborela fontana. Priklical je kačo in polzeč se mu je pridružila iz teme kakor dolga senca... Harry se je silovito povlekel nazaj v svojo zavest in oči so se mu sunkovito razprle. Ležal je na jezerskem bregu, v soju zahajajočega sonca in prijatelja sta zijala vanj. Po njunih zaskrbljenih pogledih in po tem, kako mu je razbijalo v čelu, je presodil, da jima njegov obisk pri Mrlakensteinu ni ušel. Drhteč je mukoma sedel, presenečeno opazil, da je še zmeraj premočen do kože, nato pa je njegov pogled prek čaše, ki je nedolžno stala na travi pred njim, zdrsnil k jezeru, temno modremu in posutemu z zlatom vse bolj šibkih žarkov. "Ve." Po Mrlakensteinovih vreščečih krikih se mu je lastni glas zdel nenavaden in prenizek. "Ve, in preveril bo, kako je z drugimi, zadnji," je bil že na nogah, "pa je na Bradavičarki. Vedel sem, da je. Vedel sem!" "Kaj?" Ron ga je samo debelo gledal, Hermiona pa se je zaskrbljeno dvignila na kolena. "Ampak kaj si videl? Kako si lahko prepričan, da je tam?" "Povedali so mu za čašo, bil sem... bil sem v njegovi glavi, resnično..." Spomnil se je, kako je pomoril vse, ki niso dovolj hitro pobegnili. "Resnično besen je bil, pa tudi prestrašen, ne razume, kako smo lahko izvedeli zanje, in zdaj bo preveril, če so ostali še skriti, najprej gre za prstanom. Prepričan je, da je tisti na Bradavičarki najbolj na varnem, ker je tam Raws, in ne bomo mogli vdreti v grad. Po mojem bo tja prišel nazadnje, ampak vseeno bi bil na šoli lahko že čez nekaj ur..." "Pa si videl, kje natanko na Bradavičarki je skrit?" ga je vprašal Ron in zdaj se je na noge skobacal tudi on. "Ne, razmišljal je predvsem o tem, da mora posvariti Rawsa, ni mislil na to, kje je..." "Čakajta! Čakajta!" je vzkliknila Hermiona, ko je Ron segel po Skrižvnu, Harry pa je na plano spet privlekel plašč nevidnosti. "Saj ne moremo kar iti, najprej se moramo pripraviti, narediti načrt..." "Mudi se nam," jo je odločno prekinil Harry. Upal je, da se bo lahko naspal, veselil se je novega šotora, toda na vse to je zdaj lahko kar pozabil. "Si predstavljaš, kaj bo naredil, ko ugotovi, da prstana in medaljona ni več? Kaj, če se odloči Skrižven z Bradavičarke prestaviti kam drugam, ker se mu bo zdelo, da tam ni več dovolj varno?" "Ampak kako bomo prišli v grad?" "Najprej gremo v Meryascoveeno," je rekel, "se bomo že česa spomnili, ko bomo videli, kako so zavarovali šolo. Pridi, Hermiona, pod plašč." "Če pa smo preveliki..." "Sonce je že zašlo, nog ne bo nihče opazil." Prek mračnih voda so se razlegli udarci velikanskih kril: zmaj se je do konca napil in se je dvignil s tal. Obstali so in opazovali, kako leti vse višje in višje, zdaj črn na ozadju naglo temnečega neba, dokler ni izginil za bližnjo goro. Nato se je

Hermiona brez besed postavila med fanta. Harry jih je pregrnil s plaščem in ga poravnal, da jih je karseda prekril, in skupaj so se zasukali v dušečo temo. Osemindvajseto poglavje Drugi dvosmernik Harry je pristal na cesti. Pred sabo je zagledal boleče znano glavno ulico Meryascoveene, temne izložbe trgovin, črne obrise gora za vasjo, ovinek, s katerim se je cesta usmerila proti Bradavičarki, in razsvetljena okna gostilne Pri treh metlah, vse to v enem samem hipu. In obenem ga je stisnilo pri srcu, kajti ob tem prizoru se je še predobro spomnil, kako se je pred skoraj letom dni prav sem vrnil, podpirajoč povsem izčrpanega Dumbledorja. Potem, komaj je spustil Ronovo in Hermionino roko, pa se je zgodilo. Skozi zrak je zatrgal krik, ki je bil kakor Mrlakensteinov, ko je izvedel, da so ukradli čašo: zagnal se je v sleherni živec Harryjevega telesa in takoj mu je bilo jasno, da so ga sprožili prav oni s svojim prihodom. Komaj se je ozrl k prijateljema pod plaščem nevidnosti, pa so se treskoma odprla vrata Treh metel in skoznje je planilo najmanj deset Jedcev, zakrinkanih s kapucami plaščev, in vsi so držali palice v pripravljenosti. Tudi Ron je segel po svoji, a Harry ga je hitro zgrabil za zapestje. Preveč jih je bilo, da bi vse ohromili, in če bi jih poskusili, bi takoj izdali svoj položaj. Eden izmed coprnikov je takrat preklical urok in krik je utihnil, le njegov odmev se je še nekaj časa razlegal med gorami. "Accio plašč!" je zarjul neki drugi. Harry je zgrabil njegove gube, a niti zganil se ni - osnovni priklic nanj ni deloval. "Torej nisi pod svojo dopetačo, a, Potter?" je zavpil coprnik, ki je izvedel priklic, in se nato obrnil k svojim pajdašem: "Razpršimo se, tako jih bomo hitreje našli!" V smeri proti njim je steklo šest Jedcev in prijatelji so se, kolikor hitro je bilo mogoče, ritensko umaknili v najbližjo stransko ulico. Coprniki so odtopotali mimo, oni pa so tiho čakali v temi, prisluškovali njihovim naglim korakom ter opazovali svetlobne snope palic, ki so švigali po glavni cesti. "Kaj, ko bi raje kar šli?" je zašepetala Hermiona. "Preprosto izdejanimo se, takoj!" "Se strinjam," je prikimal Ron, a še preden je svoje lahko povedal tudi Harry, je eden izmed Jedcev zavpil: "Vemo, da si tukaj, Potter, in ne moreš nam uiti! Našli te bomo!" "Pričakovali so nas," je zašepetal Harry. "Tisti urok so izvedli, da bi takoj vedeli, če bi prišli. Po mojem so tudi poskrbeli, da bomo tu ostali, da ne bomo mogli oditi..." "Kaj pa morakvarji?" je zaklical neki drug coprnik. "Spustimo jih z verige, kmalu ga bodo našli!" "Mojster črne magije ga želi ubiti sam in nihče drug ga..." "Saj ga morakvarji ne bodo ubili! Mojster hoče Potterjevo življenje, ne duše. Če ga bodo najprej poljubili, ga bo še lažje pospravil!" S tem so se mnogi strinjali, Harryja pa je postalo groza: da bi odgnali morakvarje, bi morali pričarati varuhe, in s tem bi se izdali. "Nujno se moramo izdejaniti, Harry, vsaj poskusimo se!" je zašepetala Hermiona.

Čim je to izrekla, že je začutil nenaravni hlad, ki se je začel širiti po ulici. Iz vsega okoli njih je posesalo svetlobo in utrnilo je celo zvezde. Fant je tako v popolni temi začutil, kako ga je Hermiona prijela za roko, in skupaj so se zasukali na mestu. Zdelo se je, kot bi se tisto, prek česar naj bi odpotovali, strdilo: Jedci so očitno posegli po pravih urokih, in niso se mogli izdejaniti. Mraz pa se je zažiral vse globlje v Harryja. Z Ronom in Hermiono so se umikali dlje in dlje po stranski ulici, tipaje po stenah hiš, tiho, kolikor so le mogli. A morakvarji s svojimi črnimi plašči in krastavimi ter gnijočimi rokami so že neslišno prilebdeli izza vogala, bilo jih je deset, morda celo več, in prijatelji so jih še predobro videli, saj so bili iz gostejše teme od tiste, ki je pregrinjala vse ostalo. So gnusna bitja lahko zaznala strah? Harry je bil v to prepričan: bližala so se jim vse hitreje, hropeč in hlastno so zajemala sapo, okušala so obup, ki so ga zaznala v zraku, oddaljena so bila samo še nekaj korakov... Dvignil je palico: nikoli in nikdar ne bo dovolil, da ga bodo morakvarji poljubili, ne glede na posledice. In pomislil je na Rona, pomislil je na Hermiono in zašepetal: "Ave zavetnikum!" Srebrni jelen je planil iz palice in se pognal v napad: morakvarji so se razbežali, od nekje z glavne ulice pa se je razleglo zmagoslavno vpitje. "On je, tam dol, tam dol, videl sem njegovega varuha, jelen je!" Morakvarji so se umaknili, spet so se ena za drugo zalesketale zvezde, koraki Jedcev pa so postajali vse glasnejši. A še preden se je povsem preplašeni Harry lahko odločil, kaj naj stori zdaj, se je po ozki ulici razleglo rožljanje zapaha, levo od njih so se odprla vrata in grob glas je dejal: "Potter! Sem, pa hitro!" Ubogal je brez oklevanja in vsi trije so se pognali v notranjost hiše. "Pojdite gor, plašč imejte še naprej na sebi in tiho bodite!" je zamrmrala visoka postava, ko je stopila mimo njih na ulico in za sabo zaloputnila vrata. Harryju se prej ni niti sanjalo, kam so se zatekli, a ob trepetajoči svetlobi sveče je zdaj zagledal nemarna, z žagovino posuta tla krčme Pri Merjaščevi glavi. Hitro so stekli za točilni pult in skozi vrata za njim so se pognali navzgor po razmajanem lesenem stopnišču. Vrh njega je bila dnevna soba z oguljeno preprogo in majhnim kaminom, nad katerim je visela ena sama velika oljna slika svetlolase deklice, ki je z odsotno milim pogledom zrla v prostor. Z ulice pod sabo so zaslišali vpitje. Še vedno pod plaščem nevidnosti so se splazili k umazanemu oknu in se zazrli navzdol. Njihov rešitelj, v katerem je Harry zdaj prepoznal točaja Merjaščeve glave, je bil edini, ki mu obraza ni zakrivala kapuca. "Pa kaj?!" je pravkar zarjul na eno izmed zakrinkanih postav. "Pa kaj?! Če boste na mojo ulico poslali morakvarje, jih bom z varuhom nagnal! Povedal sem vam že, da jih ne bom trpel v svoji bližini!" "Tisto ni bil vaš varuh!" mu je ugovarjal Jedec. "Jelen je bil, Potterjev zavetnik!" "Jelen!?" je zarjovel točaj in segel po palici. "Jelen, ti butec?! Ave zavetnikum!" Iz palice je izbruhnilo nekaj orjaškega, rogatega in z napadalno sklonjeno glavo se je pognalo proti glavni ulici ter izginilo na njej. "Vaš je drugačen..." se je nato spet oglasil coprnik, a precej manj prepričano. "Nekdo je bil vsekakor zunaj, čeprav je to po mraku strogo prepovedano!" se je zdaj vmešal neki drugi Jedec. "Če moram psa spustiti iz hiše, ga tudi bom, pa če se postavite na glavo!" "Vi ste sprožili urok mokre mačke?!" "Pa če sem ga? Me boste strpali v Azkaban? Me boste ubili, ker sem pomolil nos skozi lastna vrata? Kar dajte me, če vam je kaj do tega! Ampak v vaše dobro

upam, da ga niste priklicali. Če bo prišel sem zaradi starega ščeneta, ne bo nič kaj dobre volje, kajne?" "Kaj vas to briga," ga je zavrnil neki Jedec, "raje naj vas skrbi zase, ko ste tako pozno zunaj!" "In kje, banda, boste preprodajali svoje napoje in strupe, ko ne bo več moje krčme? Kaj bo potem z vašim postranskim zaslužkom?" "Nam mogoče gro..." "Jaz držim jezik za zobmi. Zato pa tudi hodite k meni, ni res?" "Še zmeraj trdim, da sem videl jelena!" je zavpil prvi Jedec. "Si slep, ali kaj?!" je zarjovel točaj. "Kozel je, ti butec, kozel!" "V redu, v redu, smo se pač zmotili," je rekel drugi. "Ampak pazite se, naslednjič ne bomo tako popustljivi!" Coprniki so se odpravili nazaj proti glavni ulici. Hermioni je tako odleglo, da je kar zaječala, nato pa se je zvila spod plašča in se sesedla na naslanjač s precej razmajanimi nogami. Harry je zagrnil zavese in šele nato s sebe in Rona potegnil plašč. Slišali so, kako je točaj spodaj zatlesnil zapah in se povzpel po stopnicah. Harryjev pogled je takrat pritegnil k sebi predmet, ki je stal na polici nad kaminom, tik pod portretom deklice: majhno, kvadratno ogledalo. Točaj je prispel v dnevno sobo. "Prekleti bedaki," jih je ozmerjal in jim namenil osoren pogled. "Kaj pa vam je, da hodite sem?" "Hvala vam," se je odzval Harry. "Res, najlepša hvala. Rešili ste nam življenje." Točaj je zagodrnjal. Fant pa mu je stopil bližje, pozorno zazrt v njegov obraz je poskušal odmisliti dolge, štrenaste, jekleno sive lase in brado. Imel je očala. Za umazanimi lečami so se skrivale oči prodorne, bleščeče modrine. "V zrcalu sem videl vaše oko!" Na prostor je legla tišina. Harry in stari čarovnik sta zrla drug v drugega. "Vi ste poslali Traptsa!" Točaj je prikimal in se ozrl za vilincem. "Mislil sem, da ga imate s sabo. Kje pa ste ga pustili?" "Mrtev je," je povedal Harry. "Krasotillya L'Ohol ga je ubila." S točajevega obraza se ni dalo razbrati ničesar. Čez nekaj trenutkov pa je dejal: "Žal mi ga je. Tega vilinca sem imel rad." Zasukal se je stran in s palico je dregnil v nekaj sveč, da so se prižgale. Dolgo časa ni pogledal nikogar. "Aberforth ste," je Harry nagovoril njegov hrbet. Mož ni tega ne potrdil ne zanikal, temveč se je sklonil h kaminu, da je zanetil ogenj. "Kako ste prišli do dvosmernika?" je vprašal fant in pri tem pokazal na Siriusovo zrcalo, na dvojčka tistega, ki ga je razbil pred skoraj dvema letoma. "Tobakarolus mi ga je prodal," je povedal Aberforth, "in Albus mi je povedal, kaj pravzaprav je. Zadnje čase se mi je zdelo pametno malo popaziti nate." Ron je zajel sapo. "Srebrna košuta!" je razburjeno izdavil. "Ste bili tudi tisto vi?!" "Pojma nimam, o čem govoriš," se je namrščil Dumbledorjev brat. "Nekdo je k nam poslal varuha, košuto!" "Poba, tako si bister, da bi bil ravno za med Jedce. Nisem pravkar priklical kozla?"

"Aja," je rekel Ron. "Ja, no... sem pač lačen!" se je izgovarjal, ko mu je v trebuhu ravno glasno zakrulilo. "To lahko uredimo," je pokimal Aberforth, se spustil iz dnevne sobe in se kmalu prikazal z veliko štruco kruha, sirom ter kositrnim vrčem medice, vse skupaj pa odložil na malo mizico pred ognjiščem. Sestradano so se vrgli na hrano in pijačo, da je bilo nekaj časa slišati samo pokljanje gorečih polen, žvenketanje čaš in cmokanje. "No, tako," je dejal Aberforth, ko so se do sitega najedli in sta se fanta dremavo zleknila po svojih stolih. "Razmislimo zdaj, kako bi vas bilo najbolj varno spraviti od tod. Ponoči to ne bo šlo, saj ste slišali, kaj se zgodi, če kdor koli po mraku pomoli nos na ulico: sproži se urok mokre mačke in po vas bodo planili ko driade na jajčeca barbik. Še enkrat jih ne bom mogel prepričati, da je jelen v resnici kozel. Počakajte do zore, ko boste lahko šli na plano, potem pa se ogrnjeni s plaščem peš odpravite iz Meryascoveene. Naravnost v gore pojdite in se od tam izdejanite. Mogoče celo srečate Hagrida. Tam zgoraj nekje se z Gropom skrivata v jami, že odkar so ga hoteli aretirati." "Ne mislimo bežati," je odkimal Harry. "Nujno moramo na Bradavičarko." "Ne bodi trapast, poba," je zagodel Aberforth. "Moramo," je vztrajal mladi čarovnik. "Edino, kar morate storiti, je," se je Aberforth nagnil bližje k njemu, "da se poberete čim dlje od tod." "Ne razumete. Časa nam zmanjkuje. Nujno moramo v grad. Dumbledore hočem reči vaš brat - je od nas hotel..." Umazana stekelca Aberforthovih očal so v soju plamenov za trenutek postala povsem neprosojna, ostro so zasijala v mlečni belini, da se je Harry spomnil slepih oči orjaškega pajka Aragoga. "Moj brat je hotel marsikaj," je dejal stari mož, "in tiste, ki so izvajali njegove veličastne načrte, je rado pobralo. Pozabi na Albusa in njegove prevejane spletke. Kjer je zdaj, ga vse to ne zadeva več, in ničesar mu ne dolguješ." "Ne razumete," je ponovil Harry. "Da ne?" je tiho dejal Aberforth. "Hočeš reči, da ne razumem svojega lastnega brata? Hočeš reči, da si Albusa poznal bolje, kot sem ga jaz?" "Ne, ne," se je branil fant, čigar misli so se zapletale od utrujenosti, pa tudi od preobilice hrane in medice. "Gre za to... Naložil mi je neko nalogo." "Resda?" je rekel točaj. "Prijetno nalogo, upam? Lahko? Zabavno? Nekaj takšnega, kar bi mulo brez dokončane šole opravil, ne da bi se pretegnil?" Ron se je zasmejal, a čemerno. Hermiona pa je samo napeto poslušala. "Torej... Ni ravno lahka, ne," je priznal Harry. "Ampak moram jo..." "Moras? Zakaj moras? Saj je vendar mrtev, ni res?" ga je osorno prekinil Aberforth. "V te zadeve se raje ne pleti, fant, sicer boš končal, kot je on! Poskrbi za lastno kožo!" "Ne morem." "Zakaj ne?" "Ker..." Harry se je počutil, kot bi ga stisnil v kot, kajti tega preprosto ni mogel razložiti. Zato je raje šel v napad. "Ampak saj se tudi vi nočete kar sprijazniti, tudi vi ste v Feniksovem redu..." "Bil sem," je odvrnil Aberforth. "A Feniksovega reda ni več. Saj Veš Kdo je zmagal, konec je in vsi, ki se pretvarjajo, da ni, se samo slepijo. Tu zate nikdar ne bo varno, Potter, prehudo si te želi. Zato pojdi na tuje, skrij se, reši svojo kožo. Pa tadva raje vzemi s sabo." S palcem je pomignil na Rona in Hermiono. "Zdaj jima ne gori za petami nič manj kot tebi, saj ve, da ti pomagata."

"Res ne mislim kar zbežati," je vztrajal fant. "Neko nalogo imam..." "Predaj jo komu drugemu." "Ne, to moram opraviti sam, Dumbledore mi je vse razložil in..." "Da ti je razložil? Pa ti je res povedal vse, je bil odkrit s tabo?" Harry si je z vsem srcem želel, da bi lahko rekel ,ja', toda ta preprosta beseda mu ni šla z jezika. Zdelo se je, da Aberforth natanko ve, kaj se mu plete po glavi. "Albusa sem poznal do obisti, Potter, bil je moj brat. Mama ga je že od malih nog učila, kako se varuje skrivnosti. Skrivnosti in laži, ob njih sva odraščala in on... Njemu je bilo to pisano na kožo." Oči starega moža so se počasi zasukale k portretu deklice nad kaminom. Zdaj ko se je Harry šele dobro razgledal po prostoru, se mu je posvetilo, da razen portreta v njem ni druge slike ali vsaj fotografije. "Gospod Dumbledore?" se je precej plašno oglasila Hermiona. "Je tisto vaša sestra? Ariana?" "Je," ji je na kratko pritrdil. "Si prebirala Rito Brentsell, punca?" Celo v svetlobi plamenov, ki so plapolali v kaminu, je bilo očitno, kako je zardela. "Vylko Dozh nam jo je omenil," se je vmešal Harry, da ji ne bi bilo tako nerodno. "Butelj stari," je zamrmral Aberforth in napravil še en požirek medice. "Ta je bil res prepričan, da je Albusu treba ploskati, če se samo podela. No, saj ni bil edini, tudi vi ste očitno še zmeraj zatelebani vanj." Harry ni rekel nobene. Zdaj mu ni bilo do tega, da bi govoril o negotovosti in dvomih, ki so ga sicer peklili že dolge mesece. Ko je kopal Traptsov grob, se je vendar odločil: šel bo naprej po vijugasti, nevarni poti, na katero ga je usmeril Albus Dumbledore, sprijaznil se bo s tem, da mu ni povedal vsega, kar bi hotel vedeti, in mu bo preprosto zaupal. Nikakor se ni želel spet mučiti s tem, kakšen je bil ravnatelj v resnici, in ni želel izvedeti stvari, ki bi ga morda odvrnile od njegovega cilja. Zato se je zgolj zazrl v Aberforthove oči, ki so bile tako osupljivo podobe Albusovim: bleščeče modre so dajale vtis, da kakor rentgenski žarki prodirajo v tisto, v kar so uperjene, in fantu je bilo, kot bi mu Aberforth bral misli ter ga zato zaničuje. "Profesor Dumbledore je imel Harryja zelo rad," je tiho rekla Hermiona. "Tako?" se je namrdnil Aberforth. "Smešno, ampak slabo je končalo toliko ljudi, ki jih je Albus imel rad. Mogoče bi bilo bolje, če bi jih pustil pri miru." "Kako to mislite?" je dahnila. "Saj ni važno," jo je zavrnil. "Ampak to je vendar strašna obtožba!" je vzkliknila Hermiona. "Hočete reči... Hočete reči, da je kriv za smrt vajine sestre?" Aberforth se je besno zazrl vanjo in ustnice so se mu premikale, kot bi poskušal pogoltniti besede, ki so hotele planiti iz njega. Potem pa se ni mogel več zadržati. "Ko je bila stara šest let, so jo napadli trije bunkeljski fantje. Videli so jo čarati, vohljali so skozi živo mejo našega vrta: bila je otrok in svojega daru ni obvladovala, noben čarovnik in nobena čarovnica pri teh letih ga ne. Kar so videli, jih je najbrž prestrašilo. Zrinili so se skozi živo mejo, in ker jim ni znala razložiti, kako je tisto storila, jih je nekoliko zaneslo; malo pokveko je bilo vendar treba naučiti, da se takšnih reči ne počne." Hermionine oči so bile v soju plamenov še večje in Ron je bil bled, kot bi mu bilo slabo. Aberforth pa je vstal, visok kot Albus in nenadoma strašen v svojem besu in siloviti bolečini.

"Kar so ji storili, jo je zlomilo, po tistem nikdar ni bila takšna kot prej. Čarati ni hotela več, a svojega daru se ni mogla znebiti: zasukal se je vanjo in jo obnorel, iz nje je izbruhnil, kadar je izgubila oblast nad sabo in včasih je bila čudna in nevarna. A večinoma je bila tako mila in prestrašena in nikomur ne bi skrivila niti lasu... Moj oče je v jezi šel za pankrti, ki so ji to storili," je nadaljeval, "in vrnil jim je milo za drago. Zato so ga vrgli v Azkaban. Nikdar ni povedal, zakaj se je spravil nanje, kajti če bi Ministrstvo izvedelo, kako je z Ariano, bi jo za zmeraj zaprli v Svetega Munga. Imeli bi jo za grožnjo Mednarodnemu statutu diskretnosti, neuravnovešeno, kot je bila, z magijo, ki je izbruhnila iz nje, ko je ni več mogla držati v sebi. Morali smo jo skriti in nihče ni smel izvedeti, kako je z njo v resnici. Preselili smo se, raztrosili naokrog laž, da je bolna, in mama je skrbela zanjo. Zaradi nje je bila večinoma mirna in srečna. Ampak mene je imela najraje," je nato rekel in pri tem se je zdelo, kot bi skozi gube in prepleteno brado pokukal zanemarjen šolarček. "Ne Albusa. Kadar je bil doma, se je zapiral v svojo sobo, nos je tiščal v knjige, prešteval nagrade in si dopisoval ,z najbolj izstopajočimi imeni tistih časov'," se je porogal. "Njemu že ni bilo do tega, da bi se obremenjeval z njo. Mene je imela najraje. Pripravil sem jo lahko, da je jedla, kadar se je uprla mami, pomiril sem jo, kadar jo je pograbilo eno njenih besnil, in ko je bila tiha, mi je pomagala hraniti koze. Potem, imela je štirinajst let... Ni me bilo doma," je dejal. "Če bi bil tam, bi jo umiril. Spet jo je vrglo in mama ni bila več tako mlada in... Po nesreči jo je. Saj tistega v sebi ni zmogla obvladati. A mama je umrla." V Harryju sta se grozljivo mešala sočutje in odpor. Tega si res ni želel poslušati, toda Aberforth je govoril in govoril, da se je fant spraševal, kako dolgo je že tega, odkar se je komu zaupal. Ali pa se morda sploh še nikdar nikomur ni? "To je kajpada prekrižalo Albusove načrte in za izletom okoli sveta, na katerega naj bi šel z malim Dozhem, se je lahko obrisal pod nosom. Oba sta prišla na mamin pogreb, potem pa je Vylko sam odrinil na pot in veliki brat se je okronal za glavo družine. Ha!" Aberforth je pljunil v plamene. "Jaz bi pazil nanjo, povedal sem mu, da bi. Kaj me je brigala šola, ostal bi doma in opravil, kar je bilo treba. Ampak ne: hotel je, da pridem do izobrazbe, bo že on prevzel mamino delo. To je bilo za gospoda Izjemnega kajpada mali pogreb. Skrb za svojo napol noro sestro, ki vsake toliko poskusi razstreliti hišo, ti ne prinese kolajne. No, nekaj tednov mu je resda kar šlo... Dokler ni prišel on." Aberforthove oči so se zdaj zalesketale resnično nevarno. "Grindelwald. Moj ljubi brat je končno spoznal sebi enakovrednega, človeka, s katerim se je lahko pogovarjal, ki je bil prav tako izjemen in nadarjen, kot je bil sam. Na Ariano je potem seveda pazil bolj z levo roko, tuhtala sta vendar, kako na novo preurediti svet, razglabljala sta o Svetinjah in kovala velike načrte za dobrobit vseh čarovnikov! Kaj potem, če malo pozabimo na neko deklico, kaj bi s tem, ko pa se Albus trudi za obči blagor? Ampak čez nekaj tednov sem imel vsega vrh glave. Bližal se je dan, ko sem se moral vrniti na Bradavičarko, zato sem jima povedal svoje, obema, naravnost, tako kot zdaj govorim s tabo," se je zazrl v Harryja pod sabo in ta si ga je že z malo domišljije lahko predstavljal kot najstnika, suhega in razpotegnjenega, ki se jezno sooči s svojim starejšim bratom. "Rekel sem mu: s tem zdaj kar nehaj. Za sabo je ne moreš vlačiti, tega ne bo prenesla, s sabo je ne moreš vzeti, kamor koli te bo pač odneslo, ko boš s svojimi globokoumnimi govorancami zbiral okoli sebe ljudi in si

iskal privržencev. Grindelwaldu to ni bilo všeč," je zagodel in oči mu je za trenutek skril odsev ognja v lečah: spet so belo in slepo zasijale. "Ne, Grindelwaldu to nikakor ni bilo všeč. Razjezil se je. V obraz mi je vrgel, da sem majhen butast poba, ki se njemu in svojemu izjemnemu bratu poskuša postaviti na pot... Res ne razumem? Mi res ni jasno, da moji ubogi sestri ne bo več treba neprestano tičati v hiši, čim bosta spremenila svet in čarovnike odrešila skrivalnic, bunkeljne pa naučila, kje jim je mesto? Sprla sva se... in segel sem po palici in on po svoji in bratov najboljši prijatelj je po meni udaril s kletvijo križanih. In Albus ga je poskušal ustaviti, potem pa smo se že vsevprek borili drug z drugim in od bliskov in pokov je ponorela, tega ni prenesla..." Aberforth je bledel, kot bi utrpel smrtno rano. "Mogoče je hotela pomagati, a saj ni vedela, kaj počne, in kdo ve kateri izmed nas je to zagrešil, lahko bi bil kdor koli... Umrla je." Ob tem se mu je glas zlomil in sesedel se je na najbližji stol. Hermionin obraz je bil ves objokan, Ronov pa je bil skoraj tako pepelnat kot Aberforthov. Toda Harryja je navdajal zgolj gnus: želel si je, da tega ne bi slišal, da bi si lahko vse izmil iz spomina. "To je vendar... To je vendar tako zelo hudo," je zašepetala Hermiona. "Ubili smo jo," je zahripal Aberforth. "Ubili." Čez čas si je nos obrisal v rokav in se odkašljal. "Jasno, Grindelwald jo je pobrisal. Masla je imel na glavi dovolj že od prej in nikakor si ni želel, da bi mu pripisali še Arianino smrt. Albus pa je zdaj imel mir pred njo, razumete? Mir je imel pred svojo sestro, lahko je postal največji čarovnik na celem..." "Nikdar ni imel miru," ga je prekinil Harry. "Prosim?" je vprašal Aberforth. "Nikdar," je ponovil fant. "Tiste noči, ko je vaš brat spil napoj, od katerega se mu je bledlo... je začel vpiti, prositi nekoga, ki ga sploh ni bilo zraven... Ne muči ju, prosim... Muči raje mene!" Ron in Hermiona sta zijala vanj. Nikoli se ni spustil v podrobnosti tistega, kar se je zgodilo na otoku sredi jezera; dogodki, ki so se odvili, ko sta se z Dumbledorjem vrnila na Bradavičarko, so zasenčili vse prejšnje. "Gotovo je mislil, da je spet z vama in z Grindelwaldom," je nadaljeval Harry, ki se je spomnil, kako je ravnatelj ihtel in česa ga je rotil. "Mislil je, da znova opazuje, kako Grindelwald muči vas in Ariano... Tega ni pozabil. Če bi ga takrat videli, bi vedeli, kako ga je to preganjalo." Aberforth se je zamišljeno zazrl v svoje grčaste dlani z izstopajočimi žilami. Dolgo časa je bil tiho, potem pa je končno dejal: "Kako si lahko prepričan, Potter, da mojemu bratu ni bilo več do občega blagra kot do tebe? Kako si lahko prepričan, da nisi bil zanj tako nepomemben, kot mu je bila nepomembna lastna sestra?" Harryjevo srce je prebodel leden okrušek. "Krivico mu delate," se je oglasila Hermiona. "Dumbledore je imel Harryja resnično rad." "Zakaj mu ni potem naročil, naj se skrije?" se je stari čarovnik takoj obrnil k njej. "Zakaj mu ni rekel, naj poskrbi zase, naj reši svojo kožo?" "Zato," se je oglasil Harry, še preden je prijateljica zajela sapo, "ker včasih moraš misliti na kaj več, kot zgolj na to, da boš preživel! Včasih moraš misliti na obči blagor! V vojni smo!"

"Sedemnajst let imaš, fante!" "Polnoleten sem in boril se bom, pa čeprav ste se vi že vdali!" "Kdo pa pravi, da sem se vdal?" ",Feniksovega reda ni več'," mu je oponesel Harry. ",Saj Veš Kdo je zmagal, konec je in vsi, ki se pretvarjajo, da ni, se samo slepijo.'" "Nisem rekel, da mi je to všeč, a tako pač je!" "Ne, pa ni," je odkimal fant. "Vaš brat je vedel, kako pokončati Saj Veste Koga, in to je zaupal meni. In poskušal ga bom strmoglaviti, dokler mi ne uspe... ali umrem. Ne mislite, da ne vem, kako se bo vse skupaj morda končalo. To mi je jasno že leta." Pričakoval je, da se mu bo Aberforth posmehoval ali mu vsaj ugovarjal, a dočakal ni nič od tega. Dumbledorjev brat se je zgolj mrščil. "Nujno moramo na Bradavičarko," je ponovil Harry. "Če nam ne morete pomagati, bomo počakali, da se zdani. Takrat se nas boste znebili in sami bomo poskusili najti pot v grad. Če pa nam lahko pomagate... No, zdaj bi bil pravi trenutek, da to omenite." Aberforth je še naprej nepremično sedel na stolu in zrl v Harryja z očmi, ki so bile tako osupljivo podobne bratovim. Končno se je odkašljal, vstal in stopil okoli male mizice k portretu Ariane. "Saj veš, kaj storiti," ji je rekel. Nasmehnila se je, se zasukala in odšla, a ne iz okvirja, temveč je zakorakala po dolgem predoru, ki se je skrival za njo. Opazovali so, kako je njena neznatna postava izginjala, dokler je ni nazadnje pogoltnila tema. "Em... Kaj..." je začel Ron. "V grad lahko zdaj pridete samo po eni poti," je povedal Aberforth. "Gotovo vam je jasno, da so vse stare skrivne prehode zastražili, okoli posestva pa so razpostavili morakvarje in menda imajo natančen razpored patrulj, ki hodijo po Bradavičarki. Še nikdar ni bila tako močno zavarovana. Kako pričakujete, da boste na njej kaj opravili, ko jo zdaj vodi Raws in ima ob sebi oba Carrowa... No, to je vaša stvar. Saj pravite, da ste pripravljeni umreti." "Ampak kaj..." se je zdaj oglasila Hermiona, ki se je mrščila v Arianino sliko. Utihnila je, saj se je na koncu naslikanega rova pojavila drobna pika. Ariana se je že vračala, postajala je vse večja in večja, a sedaj je bil ob njej še nekdo, višji od nje, šepal je in videti je bil razburjen. Harry ni pomnil, da bi ga kdaj videl tako zaraščenega, od njunega zadnjega srečanja si je njegov obraz pridobil kar nekaj brazgotin in oblačila je imel vsa raztrgana ter umazana. Postavi sta postajali vedno večji, dokler nista celotnega portreta zapolnili s svojima glavama in rameni. Takrat se je okvir kakor vrata zasukal v dnevno sobo in za njim se je razkrilo ustje predora. In iz njega se je prikazal Neville Velerit, dolgolas, porezanega obraza in raztrganega plašča, a radostno je zatulil, skočil s police nad kaminom ter zavpil: "Vedel sem, da boš prišel! Ve del sem, Harry!" Devetindvajseto poglavje Izgubljeni didadem "Neville! Kaj pa... Kako za..." Toda Neville je zdaj opazil tudi Rona in Hermiono in spet je veselo zatulil ter objel še njiju. Dlje ko ga je Harry opazoval, bolj mu je postajalo jasno, v kako obupnem stanju je: okoli očesa je imel veliko podplutbo, rumeno in škrlatno, z lic se mu je lesketala cela vrsta brazgotin in ves je bil neurejen. Toda pretepeni obraz mu je

vseeno kar sijal od sreče, končno je spustil Hermiono in ponovil: "Vedel sem, da boste prišli! Seamusu sem tolikokrat rekel, da je to samo vprašanje časa!" "Neville, kaj se je zgodilo s tabo?" "Kaj? Aja, to... Pozabi," je z zamahom roke odpravil podplutbe in brazgotine. "Seamus jo je skupil še veliko huje, saj boste videli. No, gremo? Aha," se je obrnil k Aberforthu, "Ab, še kdo zna priti, veš." "Še kdo?" je grozeče ponovil Dumbledorjev brat. "Kako to misliš, še kdo, Velerit? Po mraku ne sme nihče priti v vas, obdali so jo z urokom mokre mačke!" "Vem, ravno zato se bodo udejanili naravnost v krčmo," je prikimal Neville. "Ti jim samo pokaži tunel, skozi katerega pridejo do nas, boš? Najlepša hvala." Že se je obrnil nazaj k Hermioni in ji pomagal splezati na kamin ter z njega v predor. Vanj je nato pred sabo spustil še Rona, ko je odšel za njima tudi sam, pa se je Harry obrnil k Aberforthu. "Ne vem, kako naj se vam zahvalim. Življenje ste nam rešili, dvakrat." "Torej pazite nase," je robato odvrnil Aberforth. "V tretje vam ga mogoče ne bom mogel." Fant se je skobacal na kamin in skozi luknjo za Arianinim portretom. Na drugi strani so ga pričakale stopnice iz zglajenega kamna; videti je bilo, kot bi bil prehod tu že dolga leta. Z njegovih sten so visele medeninaste svetilke, in ko so zakorakali naprej od tistih nekaj stopnic za sliko, prek tal iz steptane prsti, so njihove sence valovile po stenah kakor pahljače. "Od kdaj pa obstaja tale tunel?" je čez čas vprašal Ron. "Na Ravbarjevi karti ga vendar ni, a ne, Harry? Mislil sem, da je samo sedem skrivnih prehodov iz šole in v njo." "Te so vse zaprli še pred koncem lanskega poletja," je povedal Neville. "Zdaj skoznje ne moremo, saj so vhode vanje prekleli, poleg tega pa jih stražijo Jedci in morakvarji." Hodil je ritensko, ves srečen zrl vanje in se jim smehljal. "Ampak to sploh ni važno... Raje povejte: je res? Ste vlomili v Gringott? In pobegnili na zmaju? Od povsod smo slišali za to, o tem govorijo čisto vsi, Terryja Boota je Carrow na mrtvo premlatil, ker je sredi večerje na ves glas tulil, kaj da ste naredili!" "Ja, res je," je prikimal Harry. Neville se je vedro zasmejal. "Kje pa ste pustili zmaja?" "Spustili smo ga, na svobodo," je odgovoril Ron. "Hermiona ga je sicer hotela obdržati, kot ljubljenčka, saj razumeš..." "Ah, ne nakladaj, Ron..." "Ampak kaj ste pravzaprav ves ta čas počeli? Govorili so, da si na begu, Harry, ampak jaz tega nisem verjel. Na skrivaj ste se borili proti Saj Veste Komu, a ne, da ste se?" "Ja," je pritrdil Harry, "samo povej nam raje, kako je na Bradavičarki, Neville, o tem ne vemo skoraj nič." "Tu je zdaj... To sploh ni več Bradavičarka," je rekel in nasmešek mu je zbledel z obraza. "Ste za naša ljuba Carrowa slišali?" "Za tista Jedca, ki zdaj tu učita?" "Ko bi samo učila," se je namrdnil Neville. "Zadolžena sta za red in disciplino. Prav uživata, če nas lahko kaznujeta." "Tako kot Temynovka?" "Pajade, ta je bila proti njima navadna mucka. Vsi drugi profesorji naj bi jima poročali, če ga kaj polomimo. Pa jima ne, če se temu le lahko izognejo, saj ju sovražijo prav tako kot mi, to je očitno. Collegus sicer uči, kar je bilo včasih obramba

pred mračnimi silami, samo da so njegove ure navadno sranje. Na tistih, ki so si s čim zaslužili kazen, moramo na primer vaditi kletev križanih..." "Kaj?!" Glasovi Harryja, Rona in Hermione so odmevali vzdolž celega predora. "Ja," je prikimal Neville. "Tako sem prišel do tele," je pokazal na še posebej globoko brazgotino na licu. "Carrow mi je ukazal, naj nekoga mučim, a ga nisem ubogal. Ampak nekateri ga z veseljem, in Crabbe in Goyle pri Collegusu prav uživata. Jasno, ko pa sta v tem daleč najboljša v celem letniku. Cacija, Collegusova sestra, pa uči bunkljelogijo, ki je zdaj obvezen predmet. Vsi moramo poslušati, kako so bunkeljni navadne živali, kako so zabiti in zanikrni, kako so od nekdaj hudobni do nas in se moramo zaradi njih skrivati in kako se bo zdaj vzpostavil naravni red. Tole sem si prislužil," je pokazal na drugo razo, "ker sem jo vprašal, koliko bunkeljske krvi se pretaka po žilah njej in njenemu bratu." "Madoniš, Neville," je vskočil Ron, "malo pa le moraš paziti, kdaj in kje otresaš gofljo!" "Nikoli nisi bil pri njenih urah," ga je takoj zavrnil. "Česa takega tudi ti ne bi kar mirno požrl. Sploh pa ni slabo, če se jima kdo postavi po robu, to vsem vliva upanje. Da je tako, sem opazil, ko si isto počel ti, Harry." "Ampak iz tebe sta naredila polpet!" je ugovarjal Ron, ki ga je ob pogledu nanj kar streslo. Ravno so namreč šli mimo ene izmed svetilk, katere svetloba je osenčila prijateljeve brazgotine, da so bile videti še strašnejše. A Neville je samo skomignil. "Pa kaj. Čarovniška kri je zanju sveta, in kdor jima jezika, ga v najslabšem primeru malo mučita. Ubila zaradi tega ne bi nikogar." Harry ni vedel, kaj je huje: to, kar jim Neville pripoveduje, ali umirjeni ton njegovega glasu. "Resna nevarnost grozi samo tistim, ki imajo izven šole ,težavne' sorodnike ali prijatelje. Takšne kar ugrabijo. Stari Xeno Liupka je v svoji reviji objavljal članke, ki Jedcem niso bili preveč všeč, in ko smo se za božič vračali domov, so Loono enostavno zvlekli z vlaka." "Nič ji ni hudega, videli smo jo..." "Ja, vem, povedala mi je." Neville je iz žepa privlekel zlat kovanec, v katerem je Harry prepoznal enega izmed ponarejenih guldov, prek katerih so si člani Dumbledorjeve armade pošiljali sporočila. "Tile so nam bili res v veliko pomoč," se je Neville nasmehnil Hermioni. "Caciji in Collegusu nikakor ni bilo jasno, kako smo lahko ves čas na zvezi, čisto penasta sta bila. Ponoči smo se dostikrat splazili iz domov in stene hodnikov popisali z raznimi grafiti - Postani vojak Dumbledorjeve armade in podobnim. Rawsu je šlo to grozno na živce." "Mu je šlo?" je ponovil Harry, ki je opazil, da je prijatelj govoril v pretekliku. "Ja, take akcije smo izvedli zmeraj težje," je dejal Neville. "Pred božičem smo izgubili Loono, Ginny pa se po veliki noči tudi ni več vrnila na šolo in mi trije smo bili neke vrste vodje. Carrowa sta vedela, da za večino teh stvari stojim jaz, zato sta me začela bolj in bolj privijati. In potem je Michael Corner šel rešit prvošolčka, ki sta ga vkovala v verige, a sta ujela še njega in... No, hudo jo je skupil. Dosti jih zaradi tega ni hotelo imeti z DA nobenega opravka več." "Rad verjamem," je zamrmral Ron. "Seveda, tudi meni ni bilo nič do tega, da bi še koga doletelo isto kot je Michaela, zato smo take podvige opustili. Ampak na bolj prikrite načine smo se borili

še naprej, vse do pred nekaj tedni. Takrat so se odločili, da me očitno lahko ustavijo na en sam način: spravili so se na babi." "Kaj?!" so spet hkrati vzkliknili Harry, Ron in Hermiona. "Jasno, taka je pač njihova logika," je skomignil Neville, ki je zdaj nekoliko sopel, saj se je predor vzpenjal že res strmo. "Taka je pač njihova logika. Pri vseh so dosegli svoje, če so jim ugrabili otroke, takoj so jih ubogali. Zato je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bodo spomnili, da bi lahko koga ukrotili tudi na obraten način. Ampak," se je zasukal k njim in Harry je osuplo opazil, da je ves nasmejan, "glede babi so se lepo ušteli. Majhna stara čarovnica, ki živi čisto sama - verjetno so bili prepričani, da jim kakšnega izjemnega čarovnika res ni treba pošiljati nadnjo. No, kakor koli," se je prešerno zasmejal, "Rewa je še zmeraj v Svetem Mungu, babi pa se skriva. Pisala mi je," se je potrepljal po prsnem žepu plašča, "da je ponosna name, da sem pravi sin svojih staršev in da naj ne odneham!" "Lepo od nje," mu je Ron vrnil nasmeh. "Prav res," je srečno prikimal Neville. "Ampak žal se jim je takrat posvetilo, da nimajo s čim več pritisniti name. Zato so se najbrž tudi odločili, da bo na Bradavičarki brez mene lepše. Ne vem, ali so me nameravali ubiti ali poslati v Azkaban, a odločil sem se, da je bolje izginiti." "Ampak," ga je zmedeno ustavil Ron, "ne gremo... ne gremo zdaj naravnost na Bradavičarko?" "Gremo," je prikimal Neville. "Saj ti bo takoj vse jasno, smo že tukaj." Rov je napravil ovinek in se končal. Do vrat, natanko takšnih, kot so bila za Arianinim portretom, je vodilo nekaj kamnitih stopnic. Neville jih je odprl in splezal skoznja. Ko mu je Harry sledil, pa ga je slišal prijateljem, ki jih sam še ni videl, zaklicati: "Glejte, koga sem pripeljal! Vam nisem govoril, da bo prišel?!" Čim se je Harry skobacal v prostor na koncu tunela, že se je razlegla vrsta vzklikov in krikov... "Harry!" "Potter je, Potter je!" "Ron!" "Hermiona!" Barvne zastave, svetilke, mnogo obrazov... Tako njega kot Rona in Hermiono so že obkrožili, objeli, navdušeno so jih trepljali po hrbtih in jim mršili lase, stresali so jim roke, obdajalo jih je najmanj dvajset sošolcev; bilo je, kot bi pravkar osvojili pokal šolskega tekmovanja v quidditchu. "Dobro, pomirite se, no!" je zaklical Neville, in ko se je množica umaknila, se je Harry lahko razgledal. Prostora nikakor ni prepoznal. Bil je ogromen in še najbolj je spominjal na notranjščino nenavadno razsežne hišice na drevesu ali morda velikanske ladijske kabine. Oken ni imel, mnogobarvne viseče mreže so se zibale s stropa in balkona, ki je potekal okoli temnih, z lesom obitih sten, prek teh pa so se peli prapori živih odtenkov: Harry je opazil zlatega gryfondomskega leva, izvezenega na škrlat, črnega pihpuffovskega jazbeca na rumenem ozadju in bakrenega drznvraanovskega orla na modri. Manjkali sta le srebrna in zelena Spolzgada. V dvorani so bile tudi številne prepolne knjižne omare, ob stenah je stalo nekaj metel in v kotu je bil velik radio z lesenim ohišjem. "Kje sploh smo?" "V sobani KŽTD, kje pa!" je vzkliknil Neville. "Samo sebe je prekosila, ni res? Carrowa sta mi bila za petami in vedel sem, da se moram hitro nekam skriti! No, ko sem prišel sem, je bila sicer veliko manjša in v njej je bila samo gryfondomska

zastava in ena viseča mreža. Ampak, več ko se je vanjo zateklo članov Da, večja je postajala." "Carrowa pa ne moreta vanjo?" je vprašal Harry in se ozrl za vrati. "Ne," je odkimal Seamus Finnigan, ki ga Harry ni prepoznal, dokler ni spregovoril, tako zatečen in marogast je bil njegov obraz. "Dokler v njej ostane vsaj eden izmed nas, smo tu čisto na varnem - nihče ne more vanjo, ker se jim vrata preprosto ne odprejo. Za to se moramo zahvaliti Nevillu, s sobano sta res na isti valovni. Prositi jo moraš namreč za natanko tisto, kar potrebuješ - recimo: ,Vrata se ne smejo odpreti nikomur, ki podpira Cacijo in Collegusa', in ustregla ti bo! Ampak paziti moraš, da tistega, kar si jo prosil, ni mogoče kako zaobiti. In Velerit to res obvlada!" "Vse skupaj ni nič posebnega," se je skromno odzval Neville. "Tukaj sem bil kakšen dan ali dva, bil sem že resno lačen, in zaželel sem si, da bi imel kaj jesti. Takrat se je odprl tunel do Merjaščeve glave. Šel sem skozenj in spoznal Aberfortha. On nas od takrat oskrbuje s hrano, kajti te nam sobana iz meni neznanega razloga ne more priskrbeti." "Ja, no, hrana je ena izmed petih izjem Marellinega zakona elementarnega spreminjanja oblike," je rekel Ron, kar je sprožilo vsesplošno osuplost. "Tukaj se skrivamo že skoraj dva tedna," se je nato spet oglasil Seamus, "in čim se nam kdo pridruži, se v sobani pojavi nova viseča mreža. Tamle zadaj pa je zrasla čisto zgledna kopalnica v trenutku, ko so začela prihajati dekleta..." "In se jim je zdelo, da bi se bilo pametno kdaj umiti, ja," ga je dopolnila Lavender Brown, ki je Harry do tistega trenutka sploh ni opazil. Zdaj ko se je bolj zbrano ozrl po obrazih okoli sebe, je zagledal še številne znane. Tu sta bili dvojčici Patil, pa Terry Boot, Ernie Macmillan, Anthony Goldstein in Michael Corner. "Ampak, povejte, kaj ste počeli ves ta čas," se je oglasil Ernie. "O vas je krožilo toliko govoric in marsikaj smo seveda izvedeli tudi na Harry je zakon." Pomignil je na radio. "Saj niste zares vlomili v Gringott?" "So!" je vzkliknil Neville. "Pa tisto z zmajem je bilo tudi res!" Temu je sledil osupel aplavz in vrsta glasnih vzklikov; Ron se je priklonil. "Kaj pa ste tam iskali?" je navdušeno vprašal Seamus. A še preden se je kdo od trojke lahko izognil odgovoru, je Harryju v brazgotini izbruhnila strašna bolečina. Komaj je radovednim in veselim obrazom obrnil hrbet, pa je sobana KŽTD že izginila. Znašel se je v razpadajoči kamniti koči, v gnijočih deskah pod njegovimi nogami je zevala luknja in ob njej je ležala odprta zlata šatulja, prazna. V glavi mu je zazvenelo, tako besno je zakričal Mrlakenstein. Z velikanskim naporom se je potegnil iz Mojstrove zavesti, nazaj na mesto, kjer je stal, se zibal, v sobano KŽTD in z obraza mu je kapljal znoj. Če Ron ne bi skočil k njemu in ga ujel, bi padel po tleh. "Je s tabo vse v redu?" ga je vprašal Neville. "Bi malo sedel? Gotovo si utrujen..." "Ne," ga je zavrnil Harry. Ozrl se je k Ronu in Hermioni ter jima poskušal nemo sporočiti: izvedel je, da je ob še enega. Časa jim je hitro zmanjkovalo. Če bi se Mrlakenstein odločil, da gre zdaj pogledat, kako je s Skrižvnom na Bradavičarki, nikdar ne bodo prišli do njega. "Mudi se nam," je rekel in z njunih obrazov je razbral, da ga razumeta. "Kaj pa imaš v načrtu?" ga je vprašal Seamus. "Kako ti lahko pomagamo?" "Pomagate?" je ponovil Harry. Zbrati je moral vse svoje moči, da ga Mrlakensteinov bes ni spet potegnil vase; v brazgotini ga je še vedno obupno žgalo.

"Ni vam treba pomagati. Z Ronom in Hermiono bomo tukaj nekaj opravili, potem pa bomo odšli." Nihče več se ni smejal, kaj šele veselo vzklikal. Neville je bil videti zmeden. "Kako to misliš, potem pa bomo odšli?" "Prišli smo samo zato," je odgovoril Harry in se pomel po čelu, da bi omilil bolečino, "ker... No, kot sem rekel: tukaj moramo nekaj opraviti." "Kaj pa?" "Tega... Tega ne morem povedati." To je sprožilo val pomrmravanja. Neville se je namrščil. "Zakaj ne? Saj gre za nekaj, s čimer se borite proti Saj Veste Komu?" "No, seveda..." "Torej ti bomo pomagali." Drugi člani Dumbledorjeve armade so temu prikimali, nekateri navdušeno, drugi resnobno. Številni so celo vstali s svojih stolov, da bi pokazali, kako so jim pripravljeni nemudoma priskočiti na pomoč. "Ne razumete." Harry se je zavedel, kolikokrat je to že ponovil v zadnjih nekaj urah. "Ne... Ne moremo vam povedati. To moramo narediti... sami." "Zakaj?" je hotel vedeti Neville. "Zato..." Ker ga je v brazgotini še zmeraj žgalo in si je tako obupno želel čim prej za Skrižvnom ali pa se vsaj na samem pomeniti z Ronom in Hermiono o tem, kje naj ga začnejo iskati, se je zbral le s težavo. "Dumbledore je nam trem naložil neko nalogo," je previdno rekel, "in nikomur naj ne bi povedali... No, hotel je, da jo opravimo sami." "Ampak saj smo Dumbledorjeva armada," je dejal Neville. "Skupaj smo začeli s tem in mi nismo odnehali, tudi ko ste vi trije enostavno izginili..." "Ej, ne misli, da smo šli malo na počitnice," ga je prekinil Ron. "Saj tega ne mislim. Reči sem hotel samo to, da ne razumem, zakaj nam ne zaupate. Vsi, kar nas je tukaj, smo se trdo tolkli in sem smo pobegnili, ker bi bilo sicer po nas. Dokazali smo, da smo zvesti Dumbledorju. Da smo zvesti tebi, Harry!" "Glejte..." je začel Harry, ne da bi pravzaprav vedel, kaj bo sploh rekel, a to je bilo vseeno: takrat so se za njegovim hrbtom odprla vrata. "Dobila sva tvoje sporočilo, Neville! Živijo, vi trije, se mi je kar zdelo, da ste tukaj." V sobano sta splezala Loona in Dean. Seamus je zarjovel od sreče in stekel objet svojega najboljšega prijatelja. "Živijo, vsi!" jih je veselo pozdravila Loona. "Oh, kako lepo je biti spet tu!" "Loona," je zmedeno izdavil Harry, "kaj pa počneš tukaj? Kako si..." "Poklical sem jo," je pojasnil Neville in mu pokazal ponarejeni guld. "Njej in Ginny sem obljubil, da jima bom takoj sporočil, če se prikažeš. Prepričani smo bili, da bo to pomenilo začetek vstaje, ki bo spodnesla Rawsa in Carrowa." "Jasno, kaj pa naj bi pomenilo drugega!" je vsa sijoča rekla Loona. "A ne, Harry? Spopadli se bomo z njimi in jih nagnali z Bradavičarke, je tako?" "Poslušajte," jih je pozval Harry, ki ga je vse bolj grabila panika, "res mi je žal, ampak nismo se vrnili zaradi tega. Samo nekaj moramo opraviti, potem pa..." "Enostavno nas boste pustili v tej godlji?!" se je raztogotil Michael Corner. "Ne!" se je vmešal Ron. "Kar bomo naredili, bb koristilo vsem, saj gre v bistvu za to, da se znebimo Saj Veste Koga..." "Potem pa nam pustite, da vam pomagamo!" se je razjezil še Neville. "Pri tem hočemo biti zraven!"

Harry je zaslišal, da so se vrata v predor spet odprla in zasukal se je. Srce bi se mu skoraj ustavilo: skozi luknjo v steni je plezala Ginny in za njo so bili še Fred, George in Lee Jordan. Ginny se je Harryju vsa sijoča nasmehnila. Pozabil je že, ali pa se morda tega sploh ni nikoli povsem zavedal, kako lepa je. A še nikdar se je ni manj razveselil. "Aberforthu tole že malo najeda," je povedal Fred in dvignil roko, da je utišal aplavz, ki so ga poželi s svojim prihodom. "Pravi, da bi rad spal, pa smo mu krčmo spremenili v železniško postajo." Harryju se je pobesila čeljust. Za Leejem Jordanom je v sobano splezala še Cho Chang, njegovo bivše dekle. Tudi ona se mu je nasmehnila. "Dobila sem sporočilo," je povedala in pomahala s svojim kovancem, potem pa odkorakala k Michaelu Cornerju in sedla k njemu. "No, kakšen je načrt, Harry?" je vprašal George. "Načrta sploh ni," je zbegano odvrnil, dobesedno omotičen od njihovega nenadnega prihoda in besne bolečine v brazgotini. "Ravnali se bomo po trenutnem navdihu? Izvrstno, take načrte imam najraje!" si je Fred pomel roke. "To se mora nehati! Takoj!" je Harry navalil na Nevilla. "Se ti je zmešalo?! Zakaj si jih sploh priklical..." "Saj se bomo spopadli z njimi?" ga je preglasil Dean, ki je segel po svojem kovancu. "Dobil sem sporočilo, da se je Harry vrnil in jim bomo zdaj pokazali hudiča! Ampak jaz bom moral najprej priti do kakšne palice..." "Brez palice si!?" je vzkliknil Seamus. Ron se je nenadoma zasukal k Harryju. "Zakaj pa nam ne bi pomagali?" "Kaj?" "Lahko bi nam pomagali." Glas je nato stišal, da ga ni mogel slišati nihče, razen Hermione, ki je stala med njima. "Ne vemo, kje je, in najti ga moramo hitro. Saj jim ni treba povedati, da gre za Skrižven." Harry se je ozrl od njega k prijateljici, ki je zamrmrala: "Mislim, da ima prav. Še tega ne vemo, kaj iščemo, potrebujemo jih." In ko ga s tem ni prepričala: "Nobene potrebe ni, da bi vse opravil sam, Harry." Zamislil se je. Brazgotina ga je še vedno mučila, v glavi mu je obupno kljuvalo, a na to je moral povsem pozabiti. Ravnatelj mu je dovolil za Skrižvne povedati samo Ronu in Hermioni. Skrivnosti in laži, ob njih sva odraščala in on... Njemu je bilo to pisano na kožo... Se bo počasi spremenil v Dumbledorja, bo skrbno varoval vse svoje skrivnosti, ne bo nazadnje zaupal nikomur več? Toda ravnatelj je zaupal Rawsu, in s čim se mu je ta zahvalil? Vrh najvišjega stolpa ga je ubil... "V redu," je tiho rekel prijateljema. "Prav," je zaklical celotni sobani. Fred in George, ki sta zabavala nekdanje sošolce okoli sebe, sta takoj obmolknila in vsi so se zbrano in razburjeno zazrli v Harryja. "Nekaj moramo najti," jim je povedal. "Nekaj... Nekaj, kar nam bo pomagalo strmoglaviti Saj Veste Koga. Ta predmet je tukaj, na Bradavičarki, samo ne vemo, kje. Mogoče je bil nekdaj last Daniele Drznvraan, na njem bi bil na primer lahko vgraviran orel. Je že kdo slišal za kaj takega?" Upajoče se je zazrl v malo skupino Drznvraanovcev, v Padmo, Michaela, Terryja in Cho, a odzvala se je Loona, ki je sedela na naslonjalu za roke Ginnyjinega stola. "No, mogoče iščete izgubljeni diadem. Zanj sem ti že povedala, se spomniš, Harry? Izgubljeni diadem Daniele Drznvraan? Tisti, ki ga je oči poskusil poustvariti?"

"Ja, ampak izgubljeni diadem," se je oglasil Michael Corner in zavil z očmi, "je izgubljen, Loona. Zato pa se tudi tako imenuje, no." "Kdaj pa se je izgubil?" je vprašal Harry. "Pravijo, da že pred stoletji," je povedala Cho, in to ga ni razvedrilo. "Profesor Colibri je enkrat omenil, da je izginil skupaj s samo Danielo. Mnogi so ga iskali," se je obrnila k drugim Drznvraanovcem, "ampak nihče ga ni našel, kajne?" Vsi so odkimali. "Em, kaj pa je sploh diadem?" je vprašal Ron. "Nekakšna krona," je povedal Terry Boot. "Ta od Daniele Drznvraan naj bi bil čaroben, in kdor bi si ga posadil na glavo, naj bi postal mnogo modrejši." "Ja, očijevi krešbengični sesalni nategi..." Toda Harry jo je hitro preglasil. "In nihče izmed vas ni še nikdar videl česa, kar bi bilo podobno temu diademu?" Spet so vsi zmajali z glavami. Ozrl se je k Ronu in Hermioni, toda obraza prijateljev sta odsevala razočaranje njegovega. Predmet, ki je bil že tako dolgo izgubljen, ni bil pretirano verjeten kandidat za Skrižven... A še preden se je lahko Harry k zbranim obrnil z naslednjim vprašanjem, se je oglasila Cho. "Če bi rad videl, kakšen je diadem, bi te lahko odpeljala v našo dnevno sobo in ti ga pokazala. Na glavi kipa Daniele Drznvraan je." Fantu je v brazgotini spet izbruhnila nevzdržna bolečina: za trenutek se je sobana KŽTD raztopila in namesto nje je zagledal črno pokrajino, prek katere je letel, na ramenih pa je začutil velikansko kačo, ki se mu je ovijala okoli njih. Mrlakenstein je bil spet na poti, a Harry je lahko le ugibal, ali je namenjen k podzemnemu jezeru ali na grad. V vsakem primeru niso imeli več veliko časa. "Odšel je od Studdnovih," je tiho povedal Ronu in Hermioni, se ozrl k Cho, potem pa se je spet posvetil prijateljema. "Poslušajta, vem, da to ni pretirano dobra sled, ampak ta kip si grem vseeno ogledat, bom vsaj videl, kakšen diadem pravzaprav je. Počakajta me tukaj in pazita na... saj vesta, na tistega drugega, da ne bomo še ob tega." Cho je že vstala, toda takrat se je precej ostro oglasila Ginny: "Ne, Harryja bo tja odpeljala Loona! Saj ga boš, a ne?" "Uuu, ja, z veseljem," je srečno prikimala Loona, Cho pa je spet sedla in videti je bila precej razočarana. "Kje prideva ven?" je Harry vprašal Nevilla. "Tamle." Z Loono ju je popeljal v kot, v katerem je stala majhna kredenca, ki se je odpirala na strmo stopnišče. "Skoznjo prideš ven vsak dan kje drugje, zato pa tudi nikoli niso našli vhoda v sobano," je povedal. "Težava je samo v tem, da nikdar ne veš, na katerem koncu gradu se boš znašel. In previdna bodita, na hodnikih so patrulje." "Te ne bodo problem," je odvrnil Harry. "Takoj se spet vidimo." Z Loono sta pohitela po stopnišču, ki je bilo dolgo, osvetljeno z baklami in je večkrat povsem nepričakovano zavilo. Nazadnje se je le končalo, vsaj na videz z zidom. "Stopi sem," je fant pomignil sošolki, privlekel na plano plašč in oba zagrnil z njim. Nato se je z roko na lahno oprl ob steno. Ob dotiku se je razkrojila in zdrsnila sta s stopnišča, pri čemer se je Harry ozrl prek ramen in videl, kako se je zid za njima spet vzpostavil. Znašla sta se na temnem hodniku. Loono je potegnil za sabo v sence, pobrskal po mošnji za vratom in potegnil

na plano Ravbarjevo karto. Podržal jo je tik pred nosom in se zatopil vanjo, dokler ni na njej končno našel Loonine in svoje pike. "V petem nadstropju sva," je zašepetal in opazoval Filchevo ime, ki se je pomikalo stran od njiju po naslednjem hodniku. "Pridi, v to smer morava." Tiho sta se odplazila naprej. Harry se je že marsikatero noč potikal po gradu, a srce mu še nikdar ni razbijalo tako divje in še nikoli ni bilo toliko odvisno od tega, ali se bo neopažen prebil na svoj cilj. Šla sta prek kvadratov mesečine, ki so se risali na tleh, mimo oklepov, katerih čelade so se škripaje ozirale za zvoki njunih mehkih korakov, okoli vogalov, za katerimi bi lahko prežalo kdo ve kaj. Vsake toliko sta si pomagala z Ravbarjevo karto in dvakrat sta postala, da ju ne bi opazil duh, ki je prilebdel mimo. Harry je neprestano pričakoval, da bosta vsak hip naletela na kakšno oviro. Najbolj se je bal srečanja z Zhoprnackom, in kar naprej je napenjal ušesa, da bi čim prej zaznal, ali se jima poltergeist približuje. "Zdaj morava pa tjale," je čez čas zašepetala Loona, ga pocukala za rokav in ga tako usmerila proti polžastemu stopnišču. Vzpenjala sta se v tesni spirali, da se je Harryju, ki pri Drznvraanovcih ni bil še nikdar, začelo kar malo vrteti. Končno sta prispela do vrat. Kljuke in ključavnice niso imela: iz zglajenega lesa je izstopalo zgolj bronasto tolkalo v obliki orla. Loona je spod plašča iztegnila svojo bledo dlan, ki je bila nepovezana z roko ali telesom videti prav srhljiva. S tolkalom je enkrat samkrat udarila po vratih, a spričo popolne tišine, ki je vladala gradu, se je fantu zdelo, kot bi sprožila top. Orlov kljun pa se je nemudoma razprl in iz njega se ni razlegel ptičji klic, temveč mehak, melodičen glas, ki ju je vprašal: "Kaj je bilo prej - feniks ali plamen?" "Hmm... Kaj praviš, Harry?" je zamišljeno vprašala Loona. "Kaj pravim?! Ne morete v svoj dom preprosto s kakšnim geslom?" "O, ne, odgovoriti moramo na vprašanje," je odkimala. "Kaj pa, če ne odgovorite pravilno?" "Potem moramo pač počakati na koga, ki bo," je odvrnila. "Tako se učimo, razumeš?" "Mja... Ampak midva si ne moreva privoščiti, da bi zdaj koga čakala, Loona." "Aha, že vem, kaj hočeš reči," je resnobno pokimala. "No, potem bom kar odgovorila na vprašanje, prav? Po mojem je odgovor ta, da krog nima začetka." "Utemeljeno," jo je pohvalil glas in vrata so se jima odprla. Prazna drznvraanovska dnevna soba je bila širen krožen prostor, bolj zračen od vseh, kar jih je Harry kdaj videl na Bradavičarki. K temu so veliko pripomogla lepa obokana okna, ob katerih so visele modre in bronaste svilene zavese; Drznvraanovci so imeli podnevi gotovo veličasten razgled na gore, ki so obdajale grad. Obokan je bil tudi strop dvorane in na njem so bile naslikane zvezde, ki so se kot v odsevu zrcalile na tapisonu polnočne modrine pod njunimi nogami. V prostoru so bili še številni stoli, mize in knjižne omare, v niši nasproti vrat pa je stal visok marmornat kip. Da gre za podobo Daniele Drznvraan, je bilo Harryju jasno, ker je pri Looninem očetu videl njeno doprsje. Kip se je nahajal ob izhodu iz dnevne sobe, za katerega je fant domneval, da vodi v spalnice nad njo. Odkorakal je naravnost k marmornati čarovnici in bilo mu je, kot bi se tudi ona zazrla vanj, z nekoliko porogljivim nasmeškom, lepa, a vseeno vsaj malo zastrašujoča. V marmorju je bil na njeni glavi upodobljen tudi diadem krhkega videza. Pravzaprav je bil zelo podoben tiari, ki jo je Fleur nosila na poroki. Vanj so bile vklesane drobne besede. Harry je stopil spod plašča in se povzpel na podstavek kipa, da bi jih prebral. "Um bister brez meja je kot neskončen kup zlata!"

"Torej ti nimaš prebite pare, tepec," je dejal posmehljiv glas. Harry se je zasukal in zdrsnil s podstavka na tla. Pred njim je bila postava oblih ramen, Cacija Carrow, in še preden je segel po palici, je s čokatim kazalcem že pritisnila na lobanjo s kačo, vžgano v svojo roko. Trideseto poglavje Robaus Raws dobi odpoved Čim se je dotaknila Znamenja, je Harryju v brazgotini izbruhnila divja bolečina, zvezdnata soba je izginila in stal je na skali pod obmorsko pečino, štrleči nad peneče se valove. Prevzemalo ga je zmagoslavje - fanta imajo! Harryja je nazaj priklical glasen pok. Palico je zmedeno spet dvignil nad glavo, toda čarovnica pred njim se je že zvrnila na nos in na tla je treščila tako trdo, da so zažvenketala stekla na vratih knjižnih omar. "Prvič sem nekoga zares ohromila," je rekla Loona s sanjavo radovednim glasom. "Precej bolj hrupno je, kot sem pričakovala." In res je strop začel drhteti. Skozi vrata, ki so vodila k spalnicam, so se vedno glasneje razlegali nagli, odmevajoči koraki: sošolkin urok je prebudil Drznvraanovce, ki so spali nad dnevno sobo. "Loona, kje si? Skriti se moram!" Prikazale so se njene noge in pohitel je k njej, ona pa mu je v zadnjem trenutku pomagala pod plašč. Že so se namreč odprla vrata in v dnevno sobo so se usuli Drznvraanovci, vsi v nočni opravi. Ko so zagledali pred sabo ležati Cacijo, so mnogi zajeli sapo ali presenečeno vzkliknili in vsi so se ustavili, kot bi šlo za divjo zver, ki bi se lahko vsak trenutek prebudila in jih napadla. Končno je pogumen prvošolec šinil k njej in jo s stopalom podrezal v zadnjico. "Po mojem je mrtva!" je radostno vzkliknil. "O, glej," je vsa srečna zašepetala Loona, ko so se h Caciji zgrnili še drugi. "Tega so veseli!" "Ja... Super..." Harryju je v čelu zamolklo udarjalo in zaprl je oči ter potonil nazaj v Mrlakensteinove misli... Pomikal se je po predoru do prve votline... Odločil se je, da bo preveril, kako je z medaljonom, in se bo šele nato odpravil na Bradavičarko... To mu vendar ne bo vzelo veliko časa... Nekdo je silovito potrkal na vhod v dom in Drznvraanovci so vsi do zadnjega otrpnili. Spet se je razlegel mehki, melodični glas tolkala: "Kam gre tisto, kar radirnemo?" "Kva jest to vem?! Pa drž gobc, ti žvau!" je zabesnel grob glas, po katerem je Harry prepoznal Collegusa, Cacijinega brata. "Cacija? Cacija! Si notr? Ga maš? Odpri mi!" Drznvraanovci so se šepetaje obrnili drug k drugem in bilo jih je groza. Potem, brez vsakega svarila, pa se je razlegel niz glasnih pokov, da je bilo, kot bi nekdo s pištolo streljal v vrata. "Cacija! Če pride, midva pa nava mela Potterja... Bi rada, da naja tko, kokr je Malfoye?! Pa oglas se mi!" je zatulil Collegus in se z vso svojo težo zaletel v vhod doma, ki pa se mu ni vdal. Drznvraanovci so se ritensko umikali in nekaj bolj prestrašenih je že steklo navzgor po stopnicah, nazaj v svoje postelje. Potem ko se je Harry ravno spraševal, ali ne bi bilo najbolje razstreliti vrat in ohromiti Collegusa, še preden bi Jedec komu kaj storil, pa je skoznja zazvenel drug in nadvse znan glas. "Lahko vprašam, kaj počnete, profesor Carrow?"

"Probavam - prit - skoz ta - prekleta - vrata!" je zavpil Collegus. "Pejte po Colibrija! Nej pride sem, pa jih odpre, in to koj!" "Toda tam notri je vendar vaša sestra, kajne?" je vprašala McHudurrova. "Je ni profesor Colibri nekoliko prej na vašo željo spustil v Drznvraan? Morda bi vam vrata lahko odprla ona? Potem vam ne bi bilo treba zbuditi pol gradu." "Ne oglasi se mi! Vi jih odprite, benti! Odprite jih, pa koj!" "Vsekakor, če vam je toliko do tega," je odvrnila profesorica s srhljivo hladnim glasom. Zaslišali so uglajen udarec tolkala in melodični glas je zopet vprašal: "Kam gre tisto, kar radirnemo?" "V neobstoj, ki je vse," je odgovorila McHudurrova. "Jedrnato," jo je pohvalilo orlovsko tolkalo in vrata so se odprla. Collegus je planil skoznja in palico pri tem že vihtel nad glavo, tistih nekaj Drznvraanovcev, ki so bili še zmeraj v dnevni sobi, pa se je naglo pognalo na stopnišče. Bil je grbast, tako kot njegova sestra, in imel je bled, testen obraz ter drobne oči, ki so takoj šinile h Caciji, negibno ležeči na tleh. Zarjul je, besno in preplašeno obenem. "Kva so ji naredl, svinje male?!" je zatulil. "Vse jih bom s kletvijo križanih, dokler mi ne povejo, kdo jo je... Pa kva bo reku Mojster?!" je kriknil, stoječ nad sestro, in se s pestjo usekal po čelu. "Nimava ga, oni pa so jo ubil!" "Samo ohromljena je," ga je nepotrpežljivo zavrnila McHudurrova, ki se je sklonila, da bi jo pregledala. "Nič ji ne bo hudega." "Kva ji nau nč hudga, kva boste vi men kle nekej govorila?!" je rjovel Collegus. "Čakejte, da jo dobi Mojster! Šla ga je poklicat, začutu sem, koko me žge v Znamnu, in on zdej misl, da mava Potterja!" "Da imata Potterja?" je ostro ponovila profesorica. "Kako to mislite, da imata Potterja?" "Reku je, da bo Potter mrbit hotu udret v drznvraanovsk stolp in nej ga pokličemo, če smrkouca ujamemo!" "Zakaj pa naj bi Potter poskušal priti v drznvraanovski stolp? Saj vendar spada v moj dom!" V njenem nejevernem in jeznem glasu je Harry zaznal tudi ponos in ta ga je spomnil, zakaj mu je bila profesorica vedno tako pri srcu. "Reku je, da bo mrbit pršu sem!" je vztrajal Carrow. "Kva jest vem, zakva!" McHudurrova se je vzravnala in s svojimi malimi očmi se je razgledala po sobi. Njen pogled je dvakrat šel prek mesta, na katerem sta stala Harry in Loona. "Že vem, kva bova nardila," je dejal Collegus in njegov prašičji obraz je bil nenadoma ves zvijačen. "S Cacijo mu bova rekla, da so za vse krivi mulci. Ja, tko bo najbol. Rekla bova, da so jo tisti mulci tm zgorej," se je ozrl k zvezdnatemu stropu, nad katerim so bile spalnice, "da so jo prčakal v zasedi in je zarad nih mogla prtisnt na Znamne in ga prklicat... Kr nih nej kaznuje. Par smrkoucou gor al dol, kle sploh ni razlike." "Razlika je natanko takšna, kakršna je med resnico in lažjo, med pogumom in strahopetnostjo," ga je zavrnila McHudurrova, ki je postala čisto bleda. "Na kratko povedano, gre torej za razliko, ki je vidva z vašo sestro nista zmožna ceniti. A eno naj vam bo povsem jasno. Vaših premnogih nesposobnosti ne boste naprtili študentom Bradavičarke. Tega ne bom dovolila." "Kva vi men?!" Collegus je grozeče stopil k njej in njegov obraz je bil nazadnje le nekaj centimetrov od profesoričinega. Toda umaknila se mu ni in vanj se je zazrla, kot bi imela pred sabo pogosto uporabljeno, a nikdar počiščeno straniščno školjko.

"Kva me briga, kva vi mislte, da boste dovolila! Vaš cajt je mim! Zdej smo mi šefi in vi se boste lepo umaknila al pa boste plačala!" In pljunil ji je v obraz. Harry je potegnil plašč s sebe, dvignil palico in rekel: "Tega ne bi smel narediti." Collegus se je že zasukal k njemu, toda fant je zavpil: "Cruccio!" Jedca je vrglo v zrak. Poletel je prek dnevne sobe, pri tem tulil od bolečine ter brcal in krilil okoli sebe, kot bi se utapljal, potem pa je treščil v vrata knjižne omare, da je steklo razneslo in se je nezavesten zložil po tleh. "Zdaj razumem, kaj je mislila Krasotillya," je dejal Harry, še vedno zaripel od besa. "Res ti morajo priti iz srca!" "Potter!" je dahnila McHudurrova, ki bi jo skoraj kap. "Potter... tukaj si! Kaj... Kako..." Spravila se je k sebi. "Potter, ravnal si resnično nespametno!" "Pljunil vas je," je odvrnil Harry. "Torej, zelo sem... To je bilo... naravnost viteško, toda zdi se mi, da se ne zavedaš..." "Se," ji je zagotovil. Spričo njenega nemira je sam postal povsem zbran. "Profesorica McHudurra, Mrlakenstein prihaja." "O, zdaj torej lahko izrečemo njegovo ime?" je z zanimanjem vprašala Loona in potegnila plašč nevidnosti s sebe. Da se je pred učiteljico prikazal že drugi izobčenec, je bilo zanjo preveč, z roko je segla k vratu, ki ji ga je obdajal ovratnik njenega starega karirastega kopalnega plašča, se ritensko opotekla do najbližjega stola in se sesedla nanj. "Po mojem je prav vseeno, kako ga kličemo," je Harry odgovoril Looni, "saj tako ve, kje sem." V globini svoje zavesti, v tistem predelu, ki je bil povezan z razdraženo in žgočo brazgotino, je videl, kako Mrlakenstein v srhljivo zelenem čolnu naglo pluje prek temnega jezera... Kmalu bo prišel do otoka, na katerem stoji kamnita skodela... "Pobegniti moraš," je zašepetala profesorica. "Nemudoma, Potter, kolikor hitro te nesejo noge!" "Nič ne bom bežal," je odkimal. "Nekaj moram opraviti. Profesorica, mogoče veste, kje je diadem Daniele Drznvraan?" "D-Diadem Daniele Drznvraan? Seveda ne... Mar se ni izgubil že pred davnimi stoletji?" Vzravnala se je. "Potter, noro je, resnično noro, da si se vrnil na grad..." "Moral sem se," jo je prekinil. "Tu je nekaj skrito, to naj bi našel, in možno je, da gre za diadem. Ce bi lahko govoril s profesorjem Colibrijem..." Nekaj se je zganilo, zažvenketalo je steklo... Collegus je prihajal k sebi. A še preden sta se Harry in Loona lahko na to odzvala, je profesorica McHudurra vstala, uperila palico v omotičnega coprnika in dejala: "Impero." Collegus je vstal, odkorakal k sestri, pobral njeno palico, potem pa se ubogljivo odzibal k McHudurrovi in ji jo predal skupaj s svojo. Nazadnje je legel h Caciji. Profesorica je spet zamahnila s palico in od neznano kje se je prikazala lesketajoča se vrv, ki se je ovila okoli Carrowov in ju tesno zvezala skupaj. "Potter," se je nato učiteljica povsem mirno zasukala k njemu, "če se Tisti, Ki Ga Ne Smemo Imenovati dejansko zaveda, kje si..." Čim je to izrekla, se je prek Harryja pognal bes, ki je bil bolečina sama, in brazgotina mu je vzplamtela. Za hip je zrl navzdol v skodelo, katere napoj je bil povsem prosojen, in videl je, da na dnu ni zlatega medaljona... "Potter, je s tabo vse v redu?" ga je nekdo vprašal in hitro se je vrnil v Drznvraan, kjer se je oklepal Looninih ramen, saj sicer ne bi obstal na nogah.

"Časa nam zmanjkuje, Mrlakenstein bo kmalu tu. Profesorica, ravnam se po Dumbledorjevih navodilih in poiskati moram, kar je želel, da najdem! Toda preden začnem iskati po gradu, moramo z njega spraviti študente Mrlakenstein resda hoče samo mene, a zdaj mu bo prav vseeno, če ho mi mogrede ubil še koga..." Kajti povsem jasno mu je, da sem na lovu za Skrižvni, je stavek dokončal sam pri sebi. "Ravnaš se po Dumbledorjevih navodilih?" je ponovila profesorica, začudeno, a obenem ji je očitno marsikaj postajalo jasno. Nato se je ponosno vzravnala. "Medtem ko boš iskal... ta predmet, bomo poskrbeli, da Tisti, Ki Ga Ne Smemo Imenovati ne bo mogel vstopiti v šolo." "Mu to lahko preprečite?" "Po mojem že," je odvrnila z nasmeškom. "Učiteljem gre čaranje kar dobro od rok, veš. Če se res potrudimo, sem prepričana, da ga bomo uspeli za nekaj časa zadržati. Seveda, najprej bomo morali ukreniti nekaj v zvezi s profesorjem Rawsom..." "Naj jaz..." "In če Bradavičarki grozi obleganje ter se bo pred njenimi vrati znašel sam Mojster črne magije, bi bilo dejansko modro čim več študentov spraviti na varno. Toda frčamrežje nadzorujejo, izdejaniti pa se ni mogoče od nikoder s šolskega posestva..." "Vem, kako bi to lahko storili!" jo je spet prekinil Harry in ji povedal za predor, ki vodi do Merjaščeve glave. "Toda, Potter, govoriva vendar o več sto..." "Jasno, ampak če se bodo Mrlakenstein in Jedci zbrali na mejah posestva, ne bodo opazili, da se študentje množično izdejanjajo iz vaške krčme." "To bo verjetno držalo," se je strinjala. S palico je pomignila proti zvezanima Jedcema in prek njunih teles je padla srebrna mreža, ju zajela ter dvignila s tal, da sta zabingljala pod modrim in zlatim stropom kakor dve veliki, grdi ribi. "Pridita, o tem je potrebno obvestiti še druge predstojnike domov. In raje se spet ogrnita s tvojim plaščem." Zakorakala je proti vratom in pri tem spet zamahnila s palico. Iz njene konice so bušnile tri srebrne mačke, katerih proge okoli oči so spominjale na očala. Varuhi so lahkotno stekli po polžastem stopnišču in ga razsvetlili s srebrno lučjo, profesorica, Harry in Loona pa so se spustili za njimi iz Drznvraana. Šli so prek mnogih hodnikov in mačke so jih ena za drugo zapustile. Karirasti kopalni plašč McHudurrove pa je še naprej šuštel prek tal in Harry ter Loona sta skrita pod plaščem hitela za njo. Dve nadstropji nižje so se njihovim tihim korakom pridružili še eni. Fant, ki ga v brazgotini ni prenehalo zbadati, jih je zaslišal prvi. Takoj je pobrskal po mošnji za Ravbarjevo karto, toda preden jo je lahko potegnil na plano, jih je zaznala tudi učiteljica. Ustavila se je, dvignila palico predse in pripravljena na spopad vprašala: "Kdo je?" "Jaz," je dejal tih glas. Izza bližnjega oklepa, ki je stal ob steni, je stopil Robaus Raws. Ko ga je Harry zagledal, je v njem zavrelo. Profesorjevi zločini so bili tako nezaslišani, da je že pozabil podrobnosti njegovega videza: kako mu mastni, črni lasje kot zavese obdajajo upadli obraz, kako mrtve in hladne so njegove črne oči. Na sebi ni imel nočne oprave, temveč kot običajno črn plašč, in tudi on je palico držal pred sabo, nared za dvoboj. "Kje sta Collegus in Cacija?" je mirno vprašal. "Verjetno tam, kamor ste ju poslali, Robaus," je odvrnila McHudurrova.

Raws ji je stopil bližje in njegov pogled je pozorno zatipal okoli nje, kot bi se zavedal, da je tu tudi Harry. Zdaj je palico privzdignil še ta. "Imel sem občutek," je rekel profesor, "da je nekdo vdrl v grad in ga je Cacija ujela." "Resda?" je odvrnila McHudurra. "In zakaj ste imeli ta občutek?" Raws je na kratko zganil z levico, v katero mu je bilo vžgano Mojstrovo znamenje. "Oh, seveda," je dejala profesorica. "Pozabila sem na posebno povezavo med Jedci." Pretvarjal se je, da tega ni slišal. Pogled mu je še vedno švigal okoli nje in vse bolj se ji je približeval, a dajal videz, da sam tega sploh ne opazi. "Nisem vedel, da naj bi nocoj patruljirali po hodnikih vi, Minerva." "Kakšno zvezo ima to s čimer koli?" "Sprašujem se samo, kaj vas je ob tej pozni uri spravilo iz postelje." "Zdelo se mi je, da se nekaj dogaja," je odvrnila. "Res? Očitno ste se motili." Zazrl se ji je naravnost v oči. "Ste kaj videli Harryja Potterja, Minerva? Kajti če ste ga, vas moram posvariti..." Profesorica se je zganila hitreje, kot je bilo po Harryjevem mogoče: njena palica je švistnila skozi zrak in fant je bil prepričan, da se bo Raws nezavesten zvrnil po tleh. Toda Jedec se je s prav tako neverjetno naglico zaščitil z oklopnim urokom in McHudurrova je za hip izgubila ravnotežje, v naslednjem pa je s palico že pomignila na baklo na steni, ki je poletela iz držala. Harry je Rawsa ravno takrat hotel prekleti, a je bil prisiljen Loono potegniti s poti plamenom, ki so se zdaj prelevili v ognjen krog, in ta je kakor laso švistnil proti profesorju... Potem ni bil več ogenj, temveč velika črna kača, ki jo je McHudurra razgnala v dim, iz tega pa se je v hipu izoblikoval roj letečih nožev. Raws se je pred njimi lahko zaščitil le tako, da je predse zvrnil oklep, in z odmevajočimi kovinskimi udarci so se mu eden za drugim zadrli naravnost v prsi... "Minerva!" je zaklical cvileč glas in Harry, ki je Loono še vedno ščitil pred švigajočimi uroki, se je ozrl prek ramen. Zagledal je profesorja Colibrija in Ochrowtovo, ki sta jim tekla naproti po hodniku, oblečena v spalni srajci, daleč za njima pa je sopihala velikanska postava profesorja Hudlagoda. "Ne!" je zapiskal Colibri. "Na Bradavičarki vam ne bomo dovolili umoriti nikogar več!" Njegov urok je priletel v oklep, za katerim se je skril Raws, in rožljaje je oživel. Jedec se je komaj izvil rokam, ki so ga hotele zmečkati, a nato je oklep zadegal v napadalce; Harry in Loona sta se mu hitro izmaknila in priletel je v steno, ob kateri se je raztreščil. Ko je fant spet dvignil pogled, pa je bil Raws že na begu in McHudurra, Colibri ter Ochrowtova so se vsi pognali za njim. Jedec je planil skozi vrata ene izmed učilnic in čez hip ali dva je Harry slišal McHudurrovo zavpiti: "Strahopetec! Strahopetec!" "Kaj se je zgodilo, kaj se je zgodilo?" je zanimalo Loono. Harry ji je pomagal na noge in s plaščem v rokah skupaj z njo stekel po hodniku ter v prazno učilnico, kjer so McHudurrova, Colibri in Ochrowtova stali pred razbitim oknom. "Skočil je skozenj," je povedala profesorica McHudurra, ko sta se ustavila pred njimi.

"Torej je mrtev?!" Harry se je pognal k oknu, ne da bi se zmenil za Colibrija in Ochrowtovo, ki ju je njegov nenadni prihod krepko presenetil. "Ne, ni," je trpko odvrnila McHudurrova. "Za razliko od Dumbledorja je še vedno imel palico... in zdi se, da se je od svojega gospodarja marsikaj naučil." Harryju so se naježili lasje, ko je v daljavi zagledal velikanski, netopirju podobni obris, ki je skozi temo letel proti zidu okrog grajskega posestva. Za sabo je zdaj zaslišal težke korake in hudo dosti sopihanja: Hudlagod jih je končno dohitel. "Harry!" je zasopel, pri čemer se je masiral po širnem oprsju, prek katerega se mu je pela smaragdno zelena svilena pižama. "Ljubi moj fant... Kakšno presenečenje... Minerva, bi nam, prosim, razložili... Robaus... kaj..." "Naš ravnatelj si je zaželel krajših počitnic," je povedala McHudurrova in pokazala na luknjo Rawsove oblike v oknu. "Profesorica!" je vzkliknil Harry in se z rokami oklenil čela. Videl je, kako plove prek jezera, polnega inferiusov, začutil je, kako je čoln trčil ob obalo, potem pa je skočil z njega in bil je morilske volje... "Profesorica, zabarikadirati se moramo v šolo, prihaja, že gre!" "Razumem. Položaj je sledeč," se je obrnila k preostalim učiteljem. "Na Bradavičarko prihaja Tisti, Ki Ga Ne Smemo Imenovati." Ochrowtova in Colibri sta zajela sapo, Hudlagod pa je tiho zaječal. "Potter mora na Dumbledorjev ukaz na gradu nekaj opraviti. To mu bomo omogočili in šolo bomo tačas zaščitili z vsem, s čimer jo zmoremo." "Saj Veste Kdo se bo slej ko prej vseeno prebil v grad, tega se seveda zavedate?" je zbrane nagovoril Colibri. "Za nekaj časa ga lahko zadržimo," je odvrnila profesorica Ochrowt. "Hvala, Pomona," je dejala McHudurrova in čarovnici sta si mrko pokimali. "Predlagala bi, da nad celotno posestvo prikličemo osnovne obrambne uroke, potem pa študente iz svojih domov zberemo v Veliki dvorani. Večino jih bo potrebno evakuirati, a če bi se kateri koli izmed polnoletnih odločil ostati tu in se boriti, bi mu morali po mojem to dovoliti." "Se strinjam," je rekla Ochrowtova, ki je že hitela k vratom. "S svojim domom vred bom čez dvajset minut v Dvorani." Stekla je iz učilnice, pri čemer so jo slišali mrmrati: "Pipača strupenjača. Hudičeva zanka. In stroki grobograbe griže... O, me prav zanima, ali jim bodo Jedci kos!" "Jaz lahko svoje opravim od tu," je zapiskal Colibri, in čeprav je komaj videl skozi okno, je palico vtaknil v luknjo v njem in si začel v brado pomrmravati strašno zapletene uroke. Harry je zaslišal čudno šumenje in zdelo se mu je, da je učitelj nad posestvo priklical moč vetra. "Profesor," ga je poklical in pristopil k drobnemu mojstru čarobnih urokov. "Profesor, oprostite, da vas motim, za nekaj pomembnega gre. Morda veste, kje je diadem Daniele Drznvraan?" "Hitinium huronium... Diadem Daniele Drznvraan?" je zacvilil. "Modrost nikdar ni odveč, Potter, toda težko si predstavljam, da bi nam tako izjemno koristila v tem položaju!" "Ne, hotel sem samo vprašati... Morda veste, kje je? Ste ga kdaj videli?" "Če sem ga kdaj videl? Ni je žive duše, ki bi ga videla! Davno je tega, kar se je izgubil, fant!" Harryja je zajela mešanica obupanosti, razočaranja in strahu. Le kaj bi bil torej lahko bradavičarski Skrižven?

"Z vami in vašimi Drznvraanovci se bomo sešli v Veliki dvorani, Columbulus!" je zaklicala McHudurrova, Harryju in Looni pa je pomignila, naj gresta za njo. Ravno so prišli do vrat, ko se je Hudlagodu povrnil dar govora. "Pri moji veri," je zasopel, bled in poten, mroževski brki pa so mu podrhtavali. "Kakšen hrušč in trušč smo zagnali! A osebno nisem prepričan, da je to modro, Minerva. Tako ali drugače si bo izboril pot v grad, veste, in kdor koli ga bo poskusil zadržati, se bo znašel v nadvse obžalovanja vrednem položaju..." "Tudi od vas in vseh Spolzgadovcev pričakujem, da boste čez dvajset minut v Veliki dvorani," je dejala McHudurrova. "Če želite s svojimi študenti oditi, vam tega ne bomo branili. A pomnite, Limax: če bi kateri koli izmed vas poskušal sabotirati naš odpor ali bi celo dvignil roko nad uporniki, ga čaka gotova smrt." "Minerva!" je preplašeno vzkliknil. "Čas je, da se Spolzgadov dom odloči, na čigavi strani je," ga je utišala. "Pojdite zbudit svoje študente." Harryju ni bilo do tega, da bi opazoval, kako poskuša Hudlagod zjecljati skupaj kakšen pameten ugovor. Z Loono vred je pohitel za profesorico, ki se je že postavila na sredo hodnika in privzdignila palico. "Fundamentotal... Oh, za božjo voljo, Filch, pa ne zdaj..." Ostareli hišnik je ravno prišepal izza vogala in zraven je vpil: "Študentje niso v posteljah! Študentje so na hodnikih!" "Saj naj bi tudi bili, ti brbljavi butec!" ga je nadrla McHudurra. "Raje nam priskoči na pomoč! Poišči Zhoprnacka!" "Zh-Zhoprnacka?" je zajecljal Filch, kot bi zanj slišal prvič. "Ja, Zhoprnacka, butelj, Zhoprnacka! Tistega, nad katerim se že četrt stoletja neprestano pritožuješ! Pojdi ponj in ga pošlji k meni, nemudoma!" Hišnik je bil očitno prepričan, da se je profesorici zmešalo, toda vseeno je odkrevsal, povešenih ramen in mrmrajoč si v brado. "Zdaj pa: fundamentotal activitas!" je zaklicala profesorica. Vsi kipi in vsi oklepi vzdolž celotnega hodnika so skočili s svojih podstavkov in po odmevajočem grmenju z nadstropij nad ter pod njimi je Harry presodil, da so taisto storili njihovi tovariši po celotnem gradu. "Bradavičarki grozi velika nevarnost!" je zaklicala McHudurrova. "K mejam njenega posestva! Varujte nas! Opravite svojo dolžnost do šole!" Horda kipov se je topotaje in vpijoč pognala mimo Harryja. Nekateri so bili manjši, drugi večji od ljudi, med njimi pa so bili tudi živalski kipi in oklepi, ki so rožljaje mahali nad svojimi glavami z meči in bodičastimi kroglami na verigah. "Tako, Potter," se je spet oglasila McHudurrova, "zdaj bi bilo najbolje, da gresta z gospodično Liupko po svoje prijatelje in jih pripeljeta v Veliko dvorano, jaz pa bom zbrala Gryfondomovce." Vrh naslednjega stopnišča so se ločili: Harry in Loona sta stekla nazaj proti skritemu vhodu v sobano KŽTD. Pri tem sta srečala trume sošolcev, ki so si prek pižam večinoma ogrnili popotne plašče in so jih učitelji ter predstavniki študentov vodili proti Veliki dvorani. "Tisto je bil vendar Potter!" "Harry Potter!" "On je bil, prisežem, pravkar sem ga videl!" Toda Harry se ni oziral in končno sta prispela do stopnic, ki so vodile k vhodu v sobano. Fant se je z dlanjo dotaknil čarobne stene, ki se jima je razprla, in s prijateljico sta šinila navzdol po strmem stopnišču. "Kaj..."

Ko sta končno prispela v skrivališče upornikov, je Harry osupnil. Bilo je nabito polno in v njem je bilo mnogo več ljudi kot takrat, ko ga je zapustil. Vanj so se zazrli Oliver Wood, Katie Bell, Angelina Johnson in Alicija Spinnet, pa tudi Krallek in Wulf, Bill in Fleur ter gospod in gospa Weasley. "Harry, kaj se dogaja?" se je prvi oglasil Wulf. "Mrlakenstein prihaja, poskusili mu bodo preprečiti, da bi prišel v šolo, Raws pa je pobegnil... Ampak zakaj je tu toliko ljudi? Kdo jim je povedal..." "Obvestili smo še preostale člane Dumbledorjeve armade," je razložil Fred. "Menda nisi pričakoval, da se bo kdo hotel odreči zabavi, Harry? No, DA pa je stopil v stik s Feniksovim redom in potem je vse skupaj v bistvu ušlo iz rok - sem so se vsuli vsi možni..." "Kaj bo s študenti, Harry?" ga je preglasil George. "Tiste, ki niso polnoletni, bodo spravili z gradu, ostali pa se bomo v Veliki dvorani zmenili, kako in kaj," je povedal Harry. "Spopadli se bomo!" Sobana je kar zadonela, toliko grl je glasno zatulilo, in vsi so se pognali proti stopnicam. Ko so se drenjali mimo njega - člani Feniksovega reda, pomešani z Dumbledorjevo armado in Harryjevo nekdanjo ekipo quidditcha, vsi s palicami v rokah, namenjeni v Dvorano - so ga stisnili k zidu. "Pridi, Loona," ji je zaklical Dean, ko je šel mimo, in proti njej stegnil roko. Segla je po njej in že sta skupaj stekla navzgor po stopnicah. Množica se je počasi začela redčiti in kmalu je v sobani ostala le še majhna gruča, ki se ji je Harry pridružil. Gospa Weasley se je skorajda ruvala z Ginny. Okoli njiju so stali Wulf, Fred, George, Bill in Fleur. "Mladoletna si!" je mama zavpila na svojo hčerko. "Tega ti enostavno ne dovolim! Fantje gredo lahko v boj, ti pa moraš domov!" "Ne grem!" Ginny je roko silovito potegnila iz maminega prijema in lasje so ji divje zaplapolali okoli glave. "V Dumbledorjevi armadi sem..." "V najstniški klapi!" "V najstniški klapi, ki se je upala upirati, ko se je večina drugih čarovnikov potuhnila," ji je ugovarjal Fred. "Šestnajst let ima!" je zakričala gospa Weasley. "Premlada je še! Sta sploh kaj pomislila, preden sta jo pripeljala sem..." Dvojčka je ob tem vendarle postalo malo sram. "Mami ima prav, Ginny," se je Bill nežno obrnil k njej. "Ne moreš zraven. Vse mladoletne bodo evakuirali z Bradavičarke, kot je tudi prav." "Ne grem domov!" je trmarila in v očeh so se ji zalesketale jezne solze. "Čisto vsi boste ostali tukaj, jaz pa naj tam sama čakam, ne da bi vedela, kaj je s..." Njene oči so se uprle v Harryja. Pogledala ga je tako roteče, toda odkimal je, in razočarano se je obrnila stran. "Prav," je rekla in se zazrla v vhod predora, ki je vodil v Merjaščevo glavo. "No, pa adijo in..." Zaslišali so korake in le nekaj trenutkov zatem je iz rova v sobano skočil še nekdo, a tako nerodno, da se je zvrnil po tleh. Oprijel se je bližnjega stola, se postavil pokonci in se zazrl vanje skozi očala z roževinastim okvirjem, ki so mu postrani visela na nosu ter vprašal: "Sem prepozen? Se je že začelo? Pravkar sem šele izvedel, tako da... tako da..." Percy je obmolknil, saj očitno ni pričakoval, da bo najprej naletel ravno na svojo družino, osupnili pa so tudi vsi drugi. Prva se je oglasila Fleur, ki je skrajno

prozorno poskusila razelektriti ozračje s tem, da se je zasukala k Wulfu in ga vprašala: "No... kako je z malim Teddyjem?" Remus je presenečeno zamežikal vanjo, tišina, ki je ležala na Weasleyjevih pa je postajala vse bolj ledena: "Aja, kako je s Teddyjem... Izvrstno, izvrstno!" se je glasno odzval volkodlak. "Ja, pri Tangi je... in pri njeni mami sta." Percy in preostali Weasleyjevi so strmeli drug v drugega. "Glejta, tule imam njegovo sliko!" je zavpil Wulf in izza jopiča privlekel fotografijo, ki jo je pomolil Fleur in Harryju. Ta je na njej zagledal majhnega dojenčka s šopom turkiznih las, ki je krilil s svojimi zalitimi ročicami. "Navaden butec sem bil!" je zarjovel Percy, tako glasno, da bi Wulfu fotografija skoraj padla iz rok. "Bil sem idiot, navadna naduta gnida, bil sem... bil sem..." "V Ministrstvo zatelebani, družino zatajujoči, moči lačni bebec?" mu je pomagal Fred. Percy je debelo pogoltnil. "Ja, vse to!" "No, lepše ne bi mogel povedati," je dejal Fred in mu ponudil roko. Gospa Weasley je bruhnila v jok. Nato se je pognala k Percyju, odrinila dvojčka in stisnila izgubljenega sina k sebi, da so mu zaškrtala rebra, on pa jo je potrepljal po hrbru, zazrt v očeta. "Oprosti, oči," je tiho dejal. Gospod Weasley je zamežikal, nenavadno hitro, potem pa ga je tudi sam pohitel objet. "Kako to, da si prišel k pameti?" se je pozanimal George. "Že dlje časa sem ugotavljal, da tako ne gre," je povedal Percy, privzdignil očala in si z robom popotnega plašča obrisal oči. "Ampak najprej sem moral potuhtati, kako bom ušel z Ministrstva, kar nikakor ni lahko; zadnje čase pogosto aretirajo kakšnega ,izdajalca'. No, uspelo mi je priti v stik z Aberforthom in pred desetimi minutami mi je sporočil, da se na Bradavičarki pripravlja vstaja, pa sem prišel." "Jasno, v takšnih trenutkih od predstavnikov študentov pričakujemo, da prevzamejo pobudo," je dejal George, pri čemer je lepo ujel Percyjev najbolj pompozni ton govora. "Zdaj pa se pojdimo mlatit, sicer bodo vsi najboljši Jedci že zasedeni." "Ti si torej moja svakinja?" je vprašal Percy in segel v roko Fleur, ko sta skupaj z Billom, Fredom in Georgem stekla proti stopnicam. "Ginny!" je bevsknila gospa Weasley. Njena hčerka je upala, da so vsi z mislimi še zmeraj pri spravi, in se je poskusila odtihotapiti v grad. "Molly," se je oglasil Wulf, "kaj, ko bi Ginny ostala tukaj, kjer bo vsaj vedela, kaj se dogaja, najhujšemu pa se bo ognila?" "To..." "To je izvrsten predlog," je odločno dejal gospod Weasley. "Ginny, da se mi ne premakneš od tukaj, me slišiš?" Dekletu ta odločitev ni bila preveč všeč, a ob nenavadno strogem očetovem pogledu je nazadnje prikimala. K stopnicam so se zdaj odpravili tudi gospod in gospa Weasley ter Wulf. "Kje pa sta Ron in Hermiona?" je vprašal Harry. "Verjetno sta že v Veliki dvorani," je prek ramena zaklical gospod Weasley.

"Ko sem se vračal v sobano, ju nisem srečal, tu pa ju tudi ni bilo," se je zamislil Harry. "Kmalu po tistem, ko si odšel," je povedala Ginny, "sta omenila neko stranišče." "Stranišče?" Harry je stopil prek sobane do odprtih vrat kopalnice, da bi pogledal, če je kdo tam. "Si prepričana, da sta govorila o stra..." Toda takrat mu je v brazgotini izbruhnila slepeča bolečina in sobana je izginila. Zrl je skozi visoka vrata iz kovanega železa, ob katerih sta stala kamnita stebra, okrašena s kipi krilatih merjascev. Pred njim je bilo temno posestvo z gradom, ki je sijal od luči. Okoli ramen se mu je ovijala Nagini. Prevzemal ga je tisti hladni in kruti občutek, kakršen ga je zajel vedno, preden je koga umoril.

Enaintrideseto poglavje Bitka za Bradavičarko Začarani strop Velike dvorane je bil temen in posut z zvezdami, pod njim pa so za štirimi mizami domov sedeli skuštrani študenti, nekateri oblečeni v popotne, drugi v kopalne plašče. Sem in tja se je med njimi zalesketal bisernato bel obris katerega od šolskih duhov, a vse oči, žive in mrtve, so bile uprte v profesorico McHudurro, ki je zbrane nagovarjala z dvignjenega podesta na čelu dvorane. Za njo so stali drugi učitelji, vključno s pastelno zlatim kentavrom, Firenzem, in člani Feniksovega reda. "... in evakuacijo bosta vodila gospod Filch in madam Pomfrey. Predstavniki študentov! Ko vas pozovem, boste svoje domove popeljali z gradu, pri čemer boste poskrbeli za red in disciplino." Številni učenci so bili otrpli od strahu. Toda ko se je Harry tiho odpravil ob zidu in se oziral po gryfondomskem omizju za Ronom in Hermiono, je od pihpuffovskega vstal Ernie Macmillan ter zaklical: "Kaj pa, če si želimo ostati tu in se postaviti Bradavičarki v bran?" To je izzvalo raztrgan aplavz. "Če ste polnoletni, se lahko pridružite uporu," je dejala McHudurrova. "In naše stvari?" se je nato z drznvraanovskega omizja oglasila neka deklica. "Naši zaboji, naše sove?" "Za osebno lastnino zdaj nimamo časa poskrbeti," je dejala učiteljica. "Mnogo pomembneje je, da vas varno spravimo od tod." "Kje pa je profesor Raws?!" je zavpila neka druga študentka, Spolzgadovka. "Profesorja Rawsa, če naj uporabim običajno frazo, je odneslo," je odvrnila McHudurrova in novico so veselo pozdravila tri omizja: gryfondomsko, pihpuffovsko in drznvraanovsko. Harry se je še naprej pomikal ob mizi svojega doma in iskal Rona ter Hermiono. Ko je šel mimo sošolcev, so se k njemu zasukali številni obrazi, za sabo pa je puščal sled šepeta. "Grad smo že obdali z zaščitnimi uroki," je nadaljevala McHudurrova, "a težko je verjeti, da bi ti zdržali dlje časa, če jih ne bomo kmalu okrepili. Zato vas moram prositi, da se odpravite hitro in mirno ter v vsem ubogate svoje predstavnike..."

Konec njenega stavka je utonil v glasu, ki je zadonel po Dvorani in je bil povsem drugačen od profesoričinega: visok, hladen in jasen ter mu nikakor ni bilo moč določiti izvora, saj bi se prav lahko razlegal iz samih sten. "Vem, da se pripravljate na spopad," je dejal. Z omizij so se razlegli številni kriki, nekateri študentje so se preplašeno stisnili k svojim sosedom in mnogi so se z grozo v očeh ozirali in se spraševali, od kod glas prihaja. "A vaši napori so jalovi, kajti z mano se ne morete boriti. Jaz pa vas tudi ne želim pobiti. Do profesorjev Bradavičarke gojim veliko spoštovanje in nikakor ne bi rad prelival čarovniške krvi." Zdaj je v Dvorani zavladala popolna tišina, tišina tiste vrste, ki pritiska na bobniče, premogočna, da bi jo lahko zadržale stene katerega koli prostora. "Dajte mi Harryja Potterja," je nadaljeval Mrlakensteinov glas, "in ni komur se ne bo nič zgodilo. Dajte mi Harryja Potterja, in šola jo bo odnesla nepoškodovana. Dajte mi Harryja Potterja, in nagrajeni boste. A ustreči mi morate do polnoči." Na zbrane je spet legla grozljiva tišina. Vse glave in vse oči so se zasukale k Harryju, da je otrpnil, kot bi ga osvetlil soj tisočerih žarometov. Potem pa se je izza spolzgadovskega omizja dvignila postava, v kateri je prepoznal Gatko Garkinson, dvignila roko in zavreščala: "Ampak saj je tamle! Potter je tamle! Zgrabite ga vendar!" Na to se je Dvorana odzvala, še preden je Harry lahko zajel sapo. Gryfondomovci pred njim so vstali in vsi so se zasukali, a ne k njemu, temveč proti Spolzgadovcem. Nato so se dvignili Pihpuffovci in skoraj v istem trenutku tudi Drznvraanovci, vsi so mu obrnili hrbet in vsi so namesto vanj zdaj strmeli v Gatko. Harryja je osupnilo in presunilo, ko je opazil, kako so se na vseh koncih in krajih izza plaščev ter rokavov prikazale palice. "Hvala, gospodična Garkinson," se je ostro oglasila profesorica McHudurra. "Akademijo boš zapustila kot prva, in sicer v spremstvu gospoda Filcha. Preostali iz Spolzgada ji izvolite slediti." Fant je zaslišal škripanje klopi, nato pa korake Spolzgadovcev, ki so na drugi strani zapuščali Dvorano. "Drznvraanovci, na vrsti ste!" je zaklicala McHudurrova. Vsa štiri omizja so se tako počasi spraznila. Za spolzgadovskim nazadnje ni sedel nihče več, a za drznvraanovskim je ostalo kar lepo število starejših študentov, čeprav jih je večina vendarle odšla. Še več jih je bilo za pihpuffovskim, od Gryfondomovcev pa se jih iz Dvorane ni odpravila vsaj polovica, da se je morala McHudurrova spustiti z učiteljskega podesta in mladoletne nagnati domov. "Niti slučajno, Creevey! Alo, gremo! Pa ti tudi, Stanga!" Harry je pohitel k Weasleyjevim, ki so skupaj sedeli za gryfondomsko mizo. "Kje sta Ron in Hermiona?" "Ju nisi našel?" se je zaskrbljeno odzvala gospa Weasley, toda obmolknila, kajti v ospredje podesta je stopil Krallek, da bi nagovoril vse, ki so ostali v Dvorani. "Do polnoči je samo še pol ure, zato moramo ukrepati hitro! Profesorji Bradavičarke in člani Reda smo že izdelali obrambni načrt. Colibri, Ochrowtova in McHudurrova bodo svoje skupine borcev popeljali v enega izmed najvišjih stolpov - v drznvraanovskega, astronomskega in gryfondomskega. Od tam bodo imeli izvrsten razgled in dober položaj za izvajanje urokov. Medtem bomo Remus," je pomignil na Wulfa, "Arthur," je pokazal na gospoda Weasleyja, "in jaz povedli vsak svojo četo na posestvo. Potrebovali bomo še nekoga, ki bo organiziral obrambo skrivnih prehodov na šolo..."

"Ta naloga je nama pisana na kožo!" je zaklical Fred in pokazal nase ter na Georga, Krallek pa mu je pokimal, češ da se s tem strinja. "Dobro, zdaj pa vsi stopite bližje, da vas razporedimo v posamezne odrede!" "Potter," je k njemu prihitela McHudurrova, ko so se študentje začeli prerivati proti podestu. "Nisi omenil, da moraš nekaj najti?!" "Kaj?" se je zmedel. "Aja, seveda!" Na Skrižven je skoraj pozabil, pa čeprav so se za bitko odločili samo zato, ker ga je moral najti; odkar sta Ron in Hermiona tako skrivnostno izginila, je lahko mislil samo nanju. "Potem pa pojdi, Potter! Pojdi!" "Aha... Ja..." Ko je stekel iz Dvorane, je čutil, da mu sledijo številni pogledi, a že se je znašel v avli, še vedno polni študentov, namenjenih v Merjaščevo glavo. Prepustil se je toku sošolcev, ki ga je potegnil za sabo po marmornatem stopnišču, vrh njega pa se je ločil od ostalih ter stekel po zapuščenem hodniku. Pravzaprav sploh ni vedel, kam gre, tako ga je skrbelo za prijatelja. Njuno izginotje ga je povsem zmedlo. Poskušal se je spraviti k sebi in se osredotočiti na Skrižven, umiriti misli, ki so mu divje in jalovo brenčale po glavi kakor ose, ujete pod steklenim kozarcem. Toda brez Rona in Hermione se preprosto ni mogel zbrati. Tako se je ustavil in sedel na prazni podstavek nekega kipa ter iz mošnje za vratom potegnil Ravbarjevo karto. A imen njegovih najboljših prijateljev na njej ni bilo videti; morda ju je prekrila gosta kača pik, ki so se vile proti sobani KŽTD. Končno je Karto spravil, zakopal obraz v dlani in se zamislil... Mrlakenstein je vedel, da bom šel v drznvraanovski stolp... To je bilo dejstvo, iz tega mora izhajati. Mrlakenstein je Cacijo Carrow poslal v drznvraanovsko dnevno sobo in jasno je bilo, zakaj: očitno se je bal, da Harry ve za povezavo med Skrižvnom in tem domom. Toda edini predmet, ki so ga vsi po vrsti povezovali z Drznvraanovo, je bil izgubljeni diadem... A kako bi bil ta lahko Skrižven? Kako bi ga našel Mrlakenstein, Spolzgadovec, čeprav se do njega niso mogle dokopati številne generacije Drznvraanovcev? In kdo bi mu povedal, kje ga iskati, če je tako, kot je rekel Colibri: ni je žive duše, ki bi ga videla? Ni je žive duše... Harryjeve oči, še vedno skrite za prsti, so se hipoma razprle. Skočil je na noge in se pognal nazaj po poti, po kateri je prišel, za svojim edinim upanjem. Ko je tekel proti marmornatemu stopnišču, je hrup stoterih nog, namenjenih k sobani KŽTD, postajal vse močnejši. Predstavniki študentov so glasno poskušali obdržati ob sebi sošolce svojih domov, ti so se prerivali in porivali, Harry je opazil Zachariasa Smitha, ki je podrl vrsto prvošolcev, da bi se hitreje prebil naprej, nekaj mlajših učencev je jokalo, številni pa so obupano klicali prijatelje, brate, sestre... Končno je Harry zagledal bisernato belo postavo, ki je lebdela prek avle pod njim, in da bi prevpil direndaj, je kolikor je mogel glasno zatulil: "Nick! Nick! govoriti morava!" Prebrodil je močni tok sošolcev in končno prispel do vznožja stopnišča, kjer ga je čakal Skorajbrezglavi Nick, duh gryfondomskega stolpa. "Harry! Ljubi moj fant!" Duh ga je z obema rokama poskušal prijeti za dlani, da je bilo fantu, kot bi mu jih vtaknil v ledeno mrzlo vodo. "Nick, nujno potrebujem tvojo pomoč! Kdo je duh drznvraanovskega stolpa?" Skorajbrezglavi Nick je bil videti presenečen, pa tudi nekoliko užaljen.

"Siva dama, kajpada. A če potrebuješ uslugo duha..." "Ne, samo ona mi lahko pomaga. Mogoče veš, kje je?" "No, pa poglejmo..." Ko se je oziral prek množice študentov in glavo obračal sem ter tja, se je ovratniku navkljub nevarno zamajala. "Aha, tamle je. Tista mlada ženska z dolgimi lasmi, jo vidiš?" Fant se je zazrl v smer, v katero se je uperil prosojni Nickov kazalec, in zagledal je visokega duha mlade dame. Ta je ujela njegov pogled, privzdignila obrvi in odlebdela skozi bližnji zid. Harry je stekel za njo. Ko se je nazadnje vendarle pognal skozi vrata na hodnik, na katerega je izginila, pa je že prispela do njegovega konca in mirno je drsela dalje. "Hej! Počakajte! Vrnite se!" Milostno se je ustavila, lebdeč nekaj centimetrov nad tlemi. Harry si je moral priznati, da je lepa, lasje so ji segali do pasu in plašč vse do tal, toda obenem je bila videti vzvišena in pretirano ponosna. Ko ji je prišel bližje, se mu je tudi posvetilo, da jo je na hodnikih srečal že večkrat, čeprav ni z njo govoril še nikoli. "Ste vi Siva dama?" Prikimala je, a rekla ni nobene. "Duh drznvraanovskega stolpa?" "Tako je." Zven njenega glasu nikakor ni bil spodbuden. "Prosim, vašo pomoč potrebujem. Izvedeti moram vse, kar mi lahko poveste o izgubljenem diademu." Ustnice ji je ukrivil hladen nasmešek. "Bojim se," je dejala in že se je namenila oditi ter mu je obrnila hrbet, "da ti ne morem pomagati." "Čakajte!" Nikakor ni nameraval zavpiti nanjo, toda resnično se mu je mudilo: do polnoči je bilo samo še petnajst minut. "Za nekaj nujnega gre," je silovito nadaljeval. "Če je ta diadem na Bradavičarki, ga moram najti, pa hitro." "Nikakor nisi prvi študent, ki si ga je poželel," je zaničljivo odvrnila. "Generacija za generacijo me je nadlegovala..." "Saj mi ne gre za boljše ocene ali kaj takega!" je zatulil. "Zaradi Mrlakensteina ga iščem, iščem ga, da bi ga porazil... Ali pa vam je čisto vseeno, kaj bo z Bradavičarko?!" Zardeti ni bila zmožna, toda njena prosojna lica so postala nekako bolj snovna, in ko se je odzvala, je bil njen glas razgret: "Seveda mi ni... Kako si drzneš namigovati..." "Potem pa mi pomagajte!" Postajala je vse manj visokostna. "Saj... Tu ne gre za..." je jecljala. "Mamin diadem..." "To je diadem vaše mame?!" Siva gospa je bila prav očitno jezna nase. "Ko sem bila živa," je zadržano odvrnila, "sem bila Helena Drznvraan." "Njena hčerka ste? Ampak potem gotovo veste, kaj se je zgodilo z diademom!" "Svojega lastnika resda obdari z modrostjo," se je še vedno poskušala spraviti k sebi, "toda dvomim, da bi ti pomagal premagati čarovnika, ki se je oklical za lorda..."

"Vam nisem pravkar rekel, da ga nočem zase?" jo je ostro prekinil. "Nimam časa razlagati... Ampak, če vam je kaj do Bradavičarke, če vam je kaj do tega, da bi uničili Mrlakensteina, mi morate povedati vse, kar veste o diademu!" Povsem je obmirovala, še naprej je lebdela nad tlemi in zrla vanj, da ga je obšel občutek nemoči. Seveda, če bi ji bilo v zvezi z diademom kar koli znano, bi to že zdavnaj zaupala Colibriju ali Dumbledorju, ki sta ji gotovo zastavila taista vprašanja... Zmajal je z glavo in že je hotel oditi, ona pa je tiho dejala: "Ukradla sem ga mami." "Ukradla... Kaj?!" "Ukradla sem ji ga," je šepetaje ponovila. "Želela sem si, da bi bila bolj bistra, bolj pomembna od nje. Ukradla sem ji ga in pobegnila." Ni mu bilo jasno, kako si je priboril njeno zaupanje, a s tem si ni nameraval beliti glave. Raje je napel ušesa, kajti že je nadaljevala: "Mama, tako pravijo, nikdar ni priznala, da ga nima več. Pretvarjala se je, da je še vedno v njeni lasti, in tatvino je prikrila celo drugim ustanoviteljem akademije. Nato je zbolela, na smrt. In dasiravno sem izrabila njeno zaupanje, si me je želela še zadnjič videti. Za mano je poslala moškega, ki me je ljubil že dolga leta, čeprav sem ga zavrnila. Vedela je, da ne bo imel obstanka, preden me ne najde." Harry je čakal. Globoko je zajela sapo in nadaljevala. "Odpravil se je po mojih sledeh, vse do gozda, v katerem sem se skrivala. Ko nikakor nisem hotela z njim, pa je postal nasilen. Baron je bil od nekdaj vroče krvi. Besen zaradi ponovne zavrnitve, ljubosumen na mojo svobodo, me je zabodel." "Baron? Hočete reči..." "Krvavi baron, tako je," je pritrdila Siva dama in razgrnila je plašč, da je razkrila temno rano na svojih bledih prsih. "Ko je spoznal, kaj je storil, mu vest ni dala miru. Nazadnje je segel po orožju, ki mi je odvzelo življenje, in ga dvignil nadse. Celo toliko stoletij kasneje v znamenje pokore nosi verige... kot je tudi prav," je trpko dodala. "In... In diadem?" "Ostal je tam, kamor sem ga skrila, ko sem slišala, kako se mi Baron približuje skozi gozd: v votlem drevesu." "V votlem drevesu?" je ponovil Harry, "Katerem drevesu? In v katerem gozdu?" "Ta gozd je v Albaniji in drevo na samotnem kraju, za katerega sem domnevala, da je izven dosega moje mame." "V Albaniji," je prikimal fant. Iz zmede se je sama od sebe začenjala izoblikovati jasna slika in zdaj je razumel, zakaj mu pripoveduje, česar Dumbledorju in Colibriju ne bi nikdar. "To zgodbo ste nekomu že zaupali, kajne? Nekemu študentu?" Zaprla je oči in prikimala. "Nisem... vedela... Bil je... Tako mi je laskal. Zdelo se mi je, da... da ve, kako mi je bilo... da razume..." Harry se je mrko nasmehnil. Res, Mark Neelstin je gotovo vedel, kako je hlepeti po čudežnem predmetu, do katerega nimaš nikakršne pravice. "No, saj niste bili edini, iz katerega je Neelstin kaj izvlekel," je nazadnje zamrmral. "Če je hotel, je znal biti prav očarljiv..." Mrlakenstein je Sivo damo torej pretental, da mu je povedala, kje se nahaja izgubljeni diadem. Odpotoval je v tisti gozd bogu za hrbtom in nekako našel drevo, v katerem je bil skrit čarobni predmet. Morda se je tja odpravil, čim je dokončal Bradavičarko, še preden se je zaposlil pri Dawcu in Klawcu... In samotni albanski

gozdovi so se mu gotovo zdeli prikladno zatočišče, ko se je leta kasneje moral potuhniti nekam, kjer ga nihče ne bi našel! Toda ko je diadem spremenil v zanj tako dragoceni Skrižven, ga gotovo ni pustil v bornem drevesu... Ne, na skrivaj ga je vrnil na njegov pravi dom in to je opravil... "Tiste noči, ko je prišel prosit za službo!" je Harry na glas zaključil svojo misel. "Kako, prosim?" "Diadem je v grad prinesel tiste noči, ko je prišel Dumbledorja prosit, naj ga zaposli kot učitelja!" je vzkliknil fant, ki se mu je vse skupaj do konca razjasnilo, šele ko je te besede izrekel. "Skril pa ga je, ko je bil na poti v ravnateljev kabinet... ali pa, ko je odhajal! Ampak za službo je bilo vseeno vredno prositi... Če bi jo dobil, bi mogoče lahko sunil še Gryfondomov meč... Hvala vam, najlepša vam hvala!" Povsem zmedeno jo je pustil lebdeti sredi hodnika. Ko je pritekel v šolsko avlo, pa je pogledal na uro. Do polnoči je bilo še pet minut, in čeprav je bil zdaj prepričan, kaj Skrižven je, ni bil nič bližje odgovoru na vprašanje, kje je... Diadema niso uspele najti številne generacije študentov, torej verjetno ni v drznvraanovskemu stolpu. A kje potem je? Kam ga je skril Mark Neelstin, ki je bil nedvomno prepričan, da ga tam nihče ne bo našel? Zgubljen v obupanih mislih je Harry zavil na naslednji hodnik, a komaj je napravil nekaj korakov, že se je z oglušujočim žvenketom raztreščilo eno izmed oken na njegovi levi. Skozenj je priletela orjaška kepa, ki jo je ustavil šele nasprotni zid, iz nje pa se je nato cvileč izvilo nekaj velikega in dlakavega ter v naslednjem hipu planilo na Harryja. "Hagrid!" je zavpil fant, ki se je poskušal obraniti navdušenega lovskega psa Čekana, medtem ko se je velikanska in bradata pojava kobacala na noge. "Kaj, za..." "Harry, tukej si! Res si tukej!" Oskrbnik se je sklonil, mu namenil mimobežen objem, od katerega pa so fantu vseeno zapokljala rebra, in nato hitro stekel nazaj k oknu. "Priden, Gropko!" je zatulil skozi luknjo v njem. "Koj se spet vidiva, bodi fejst fantek, pa me lepo počakej!" Harry je v temnih daljavah za oskrbnikom opazil curke svetlobe in zaslišal je čuden, prediren klic. Spet je pogledal na uro: ravno je odbilo polnoč. Bitka se je začela. "Madonca, Harry," je zasopel orjak, "to je zdej to, a? Zgarbali se bomo!" "Ampak, Hagrid, od kod pa ti?" "Sej Veš Koga se je slišalo vse tja gor do naše jame," je mrko povedal oskrbnik. "Glas mu deleč nese, kaj? Do polnoči mate cajta, da mi date Harryja. Zato sem vedel, da si tukej in bo zdej počilo. Sedi, Čekan! No, tega mi trije za nobeno zlato ne bi zamudili. Na posestvo smo se pretolkli iz gozda, Gropko je oba s kužotam lepo nesel. Sem mu rekel, naj naja odloži na gradu, pa me je srček kar zabrisal skozi okno. Nisem mislil glih toko, ampak... Ti, Harry, kje maš pa Rona in Hermiono?" "To," je odvrnil mladi čarovnik, "je res dobro vprašanje. Pridi." Skupaj sta pohitela naprej po hodniku in ob njiju je sopel Čekan. Harry je zdaj slišal številne pomenljive zvoke, nagle korake in krike, skozi okna pa je opazil, da temno posestvo še naprej razsvetljujejo curki svetlobe. "Kam jo mahava?" je vprašal Hagrid, ob katerega korakih so drhtele deske pod njunimi nogami. "Ne vem natanko," je rekel Harry in na slepo zavil na naslednji hodnik, "ampak Ron in Hermiona sta gotovo tukaj nekje."

Bradavičarka je že utrpela prve izgube: v kamniti gargojli, ki sta stražili vrata zbornice, je skozi raztreščeno okno nasproti njiju očitno priletela kletev in ostanki kipov so bili razsuti po hodniku pred Harryjem in Hagridom. Še vedno so se poskušali zganiti, in ko je fant skočil prek odbite glave ene izmed gargojl, je šibko zaječala: "Saj, zame se ni treba meniti... Bom pač ležala tukaj in počasi razpadala..." Ob njenem grdem kamnitem obrazu se je Harry nenadoma spomnil marmornatega doprsja Daniele Drznvraan, ki ga je imel Xenofilius, tistega z noro oglavnico... Potem pa še kipa v drznvraanovskem stolpu, s kamnitim diademom na belih kodrih... In ko je prispel do konca hodnika, se mu je utrnil še spomin na tretje kamnito obličje: na grdega starega čarodeja, ki mu je on sam na glavo posadil lasuljo in zmahano staro tiaro. Od osuplosti se je opotekel in skoraj bi padel. Končno se mu je posvetilo, kje je skrit Skrižven... Mark Neelstin, ki ni zaupal nikomur in je vedno vse opravil sam, je bil očitno res tako nadut, da je po njegovem le on in edino on poznal vse najgloblje skrivnosti Bradavičarke. Seveda, Dumbledore in Colibri, ta vzorna študenta, gotovo nista nikdar imela potrebe česa skriti... Tako sta Harry in Mrlakenstein vedela za vsaj eno skrivnost, ki je Dumbledore ni nikdar odkril... Tok misli mu je prekinila profesorica Ochrowt, ki je prisopihala mimo z Nevillom in še petimi drugimi študenti, izmed katerih so vsi imeli naušnike, v rokah pa so stiskali nekakšne lončnice. "Mandragore!" je Neville prek ramena zavpil Harryju, ko so že stekli mimo. "Čez obzidje jih bomo vrgli... To jim gotovo ne bo všeč!" Harry je zdaj vedel, kam mora iti: pospešil je korak, Hagrid in Čekan pa sta mu z lahkoto sledila. Šli so mimo številnih slik in upodobljeni čarovniki ter čarovnice z naškrobljenimi ovratniki, v pumparicah, oklepih in plaščih so tekali za njimi, gnetli so se po platnih drug drugega in si vpijoč izmenjavali novice o dogajanju na ostalih delih gradu. A komaj je trojica prispela do konca naslednjega hodnika, se je stresla celotna Bradavičarka, da je vazo z bližnjega podstavka vrglo po tleh. "Nič ni, Čekan, mirno kri!" je zavpil Hagrid. Toda ko se je hip zatem razlegla eksplozija, ob kateri so koščki bližnjega okna kakor šrapneli šinili skozi zrak, jo je veliki lovski pes jadrno pobrisal. Oskrbnik je naglo stekel za njim; da bi ga ujel, in Harry je ostal sam. Pognal se je naprej po drgetajočih prehodih, palico je držal v pripravljenosti, in vzdolž enega izmed hodnikov mu je skupaj s svojim tolstim ponijem delal družbo mali naslikani vitez, sir Volinbick. S portreta na portret mu je sledil tako zagnano, da je njegov oklep glasno žvenketal, zraven pa ga je glasno spodbujal: "Bahače garjaste in lopove, ščeneta bedna in praseta, vse naženi, Harry Potter!" je tulil. "Podkuri jim pete!" Harry je planil na naslednji hodnik in pred sabo je zagledal Freda, obdanega z manjšo gručo študentov, med katerimi sta bila tudi Lee Jordan in Hannah Abbott. Stali so ob praznem podstavku, katerega kip je še do nedavnega zakrival enega izmed skrivnih prehodov iz gradu. Vsi so dvigovali palice nad glavo in napeto prisluškovali zvokom, ki so se razlegali skozi luknjo v steni. "Prijetna noč, a ne?!" je zavpil Fred, ko se je Bradavičarka spet cela stresla in je Harry zdrvel mimo njih, prestrašen in navdušen obenem. Odhitel je po še enem prehodu, potem pa so bile nenadoma povsod okoli njega sove in gospodična Norris je pihala nanje ter s šapo zamahovala po perjadi, nedvomno zato, da bi jo nagnala nazaj tja, kamor spada... "Potter!"

Nedaleč pred njim mu je na poti stal Aberforth Dumbledore in v roki je stiskal palico. "V krčmo se mi je vsula cela horda otrok, Potter!" "Vem, evakuirali so jih," je rekel Harry. "Mrlakenstein..." "Je napadel Bradavičarko, ker te niso hoteli predati, ja," ga je preglasil Aberforth. "Saj nisem gluh, cela Meryascoveena ga je slišala. Pa se res nobenemu izmed vas ni posvetilo, da bi lahko nekaj Spolzgadovcev zadržali tukaj? Na varno ste vendar poslali tudi otroke Jedcev. Jih ne bi bilo pametno imeti za talce?" "To Mrlakensteina ne bi ustavilo," je odvrnil Harry, "sploh pa vaš brat nikdar ne bi storil česa takega." Aberforth je nekaj zagodel in nato stekel po svoje. Vaš brat nikdar ne bi storil česa takega... No, si je rekel fant, ko je šinil naprej, to je vsekakor res; Dumbledore, ki je tako dolgo zagovarjal Rawsa, študentov nikoli ne bi izrabil za talce... Zdrvel je še okoli zadnjega vogala in takrat se mu je iz grla izvil krik, v katerem sta se mešala jeza in olajšanje. Pred sabo je namreč zagledal Rona in Hermiono, oba s polnim naročjem velikih, ukrivljenih in rumenkastih predmetov, prijatelj pa je poleg tega pod pazduho stiskal metlo. "Kje, za hudiča, sta bila?!" se je raztogotil Harry. "V Dvorani skrivnosti," je odvrnil Ron. "V Dvorani... Kje?" se je zmedel Harry in se zbegano ustavil tik pred njima. "Tega se je spomnil on, Ron se je tega spomnil!" je zacvilila Hermiona. "A ni to noro super?! Bila sva v sobani KŽTD, ti si ravno šel, in rekla sem mu: ,Tudi če bradavičarski Skrižven najdemo, se ga ne bomo mogli znebiti. Pa še čaše se nismo!' In takrat se je spomnil! Na baziliska!" "O čem sploh..." "No, potrebovali smo nekaj, s čimer bi uničili Skrižvne," je skromno skomignil Ron. Harryjev pogled je šinil k predmetom, ki sta jih prijatelja stiskala v naročju. Končno se mu je posvetilo, za kaj gre: za strupnike, ki sta jih izruvala iz lobanje mrtvega baziliska. "Ampak, kako sta prišla tja?" je vprašal in osuplo zazijal v Rona. "Za to moraš znati kačji jezik!" "Saj ga obvlada!" je navdušeno zašepetala Hermiona. "Daj, pokaži mu, Ron." Fant je iz sebe iztisnil grozljiv sikajoč zvok. "Tako nekako si zasikal, da se je odprl medaljon," je opravičujoče pojasnil. "Nekajkrat sem moral poskusiti, da mi je uspelo," je še dodal, "ampak nazadnje sva le prišla noter." "Neverjeten je bil!" je še naprej žarela Hermiona. "Neverjeten!" "Torej..." si je Harry poskušal priti na čisto. "Torej smo..." "Pospravili še en Skrižven, ja," je prikimal Ron in izza plašča potegnil zmaličene ostanke čaše Perwole Pihpuff. "Hermiona ga je. Zdelo se mi je, da bo tako najbolj prav. Ona do zdaj ni imela te časti." "Pa ti si genialen!" "Ah, to ni nič takega," se je branil Ron, čeprav je bil videti kar zadovoljen sam s sabo. "No, kaj pa si tačas počel ti?" Ko se je Harry hotel odzvati, se je iz višav nad njimi razlegla eksplozija: vsi so se ozrli navzgor, s stropa se je usul prah in iz daljav so zaslišali krik.

"Vem, kakšen je diadem, pa tudi, kje je," je nato hitro povedal. "Skril ga je natanko tja, kamor sem jaz tisti stari učbenik za napoje, v dvorano, v katero so že cela stoletja spravljali razne predmete. Pa je mislil, da je edini, ki jo je našel. Pridita." Ko so stene spet vzdrhtele, ju je popeljal skozi skriti vhod na stopnišče, ki je vodilo do sobane KŽTD. Ta je bila skoraj prazna in v njej so bile le Ginny, Tanga in starejša čarovnica s klobukom, obžrtim od moljev. Harry jo je nemudoma prepoznal: to je bila Nevillova babica. "A, Potter," se je živahno zasukala k njemu, kot bi ga pričakovala. "Ti nam boš znal povedati, kaj se dogaja." "Kako je z našimi?" je vprašala Tanga. "Kolikor je nam znano, je nihče ni skupil," je rekel Harry. "Je še kdo v tunelu do Merjaščeve glave?" Vedel je, da se sobana ne bo prelevila, vse dokler je v njej kdo, ki jo potrebuje. "Jaz sem prispela zadnja," je povedala gospa Velerit. "Prehod sem zapečatila, kajti po mojem ga ni varno pustiti odprtega, ko pa je Aberforth odšel iz krčme. Si kaj videl mojega vnuka?" "Nekje na Bradavičarki je, brani jo," je povedal Harry. "Kajpada," je ponosno pokimala stara gospa. "Oprostite, pomagat mu grem." Proti kamnitim stopnicam je zakorakala presenetljivo okretno. Harry se je ozrl k Tangi. "Mislil sem, da naj bi bila ti pri svoji mami in pazila na Teddyja." "Če pa nisem prenesla, da ne vem, kako je z..." Videti je bila obupana. "Saj bo mami pazila nanj... Ste kaj videli Remusa?" "S svojo četo se je odpravil na posestvo..." Še preden je stavek dokončal, se je Tanga brez besed pognala iz sobane. "Ginny," se je Harry zdaj zasukal k njej, "oprosti, ampak tudi ti boš morala ven. Samo za nekaj časa. Potem lahko prideš nazaj." Bila je naravnost presrečna, da sme zapustiti svoje zavetišče. "Potem lahko prideš nazaj!" je zavpil za njo, ko je stekla za Tango. "Potem se moraš vrniti sem!" "Čakajta malo!" se je takrat ostro oglasil Ron. "Na nekoga smo pozabili!" "Na koga?" je vprašala Hermiona. "Na vilince, gotovo so še zmeraj spodaj v kuhinji." "Kaj hočeš reči? Da bi se lahko borili za nas?" se je zmedel Harry. "Ah, ne," ga je resnobno zavrnil prijatelj. "Po mojem bi jih morali spraviti na varno. Menda si ne želimo, da bi se še komu zgodilo isto kot Traptsu? Ne, da umrejo za nas, jim res ne moremo ukazati..." Zarožljalo je, kajti baziliskovi strupniki so se usuli iz Hermioninega naročja, stekla je k Ronu, se mu z rokami ovila okoli vratu in ga poljubila naravnost na usta. Fant pa je izruvane zobe in metlo preprosto odvrgel in se odzval na poljub tako navdušeno, da jo je kar dvignilo s tal. "Se vama to zdi primeren trenutek?" je zastokal Harry. Ko je naletel na gluha ušesa in sta se prijatelja samo še tesneje objela, pa je povzdignil glas: "Ej! Sredi bitke smo!" Ron in Hermiona sta se ob tem vendarle obrnila k njemu, a spustila se nista. "Saj," je rekel Ron, ki je bil videti, kot bi mu pred kratkim v glavo priletel štamf, "zato tudi ne smeva izgubljati časa, a veš." "Pa dobro! Skrižven moramo najti!" je zatulil Harry. "Mislita, da bi lahko... da bi s temle lahko še malo počakala, vsaj dokler ne najdemo diadema?"

"Ja, seveda... Oprosti..." je prikimal Ron in s Hermiono sta vsa rožnata hitro začela pobirati strupnike. Ko so se vrnili na hodnik na koncu stopnišča, jim je bilo takoj jasno, da se je v desetih minutah, ki so jih preživeli v sobani, položaj na gradu močno poslabšal. Stene in strop so se tresli huje kot prej, zrak je bil nasičen s prahom in Harry je skozi bližnje okno opazil curke svetlobe, ki so švigali tik pod vznožjem grajskih zidov; Jedci so bili očitno na tem, da se prebijejo v samo Bradavičarko. Pod oknom je takrat prihlačal Grop, ki je vihtel v roki kamnito gargojlo z grajske strehe in rjovel, tako so ga razdražili napadalci. "Upajmo, da jih bo čim več pohodil!" je vzkliknil Ron, ko se je od nekje čisto blizu razlegla vrsta krikov. "Da le ne bo naših!" se je na to odzval znan glas. Harry se je zasukal in ob sosednjem oknu zagledal Ginny in Tango, ki sta s palicami merili skozi manjkajoči stekli v njem. Dekle je v gručo napadalcev pod njimi ravno poslala dobro namerjen urok. "Tako se dela, deklič!" je zatulila postava, ki je iz prahu pritekla k njim. Šlo je za Aberfortha in sivi lasje so plapolali za njim, ko je mimo peterice naglo popeljal manjšo skupino študentov. "Menda nam na severnem koncu obzidja grozi, da nas vržejo z njega, tudi Jedci imajo na svoji strani velikane!" "Ste kaj videli Remusa?" je za njim zaklicala Tanga. "Z Dolohovom se je dvobojeval," je zavpil Aberforth, "takrat sem ga videl nazadnje!" "Tanga," je rekla Ginny, "prepričana sem, da je z njim vse v redu..." Toda Fatale se je že pognala v prah, v tisto smer, iz katere se je prikazal Aberforth. Ginny se je nemočno zasukala k trojki. "Nič hudega se jima ne bo zgodilo," je rekel Harry, čeprav se je zavedal, da ji tega v resnici ne more zagotoviti. "Ginny, takoj bomo nazaj, ampak do takrat pazi nase, resno! Pridita!" je nato pozval prijatelja in skupaj so zdrveli k steni, za katero je sobana KŽTD čakala, da ustreže naslednjemu, ki bi jo potreboval. Potrebujem dvorano, v kateri je vse skrito, jo je sam pri sebi prosil Harry, in ko so tretjič stekli mimo, so se pred njimi pojavila vrata. Čim so stopili prek praga in jih za sabo zaprli, je trušč bitke zamrl in zagrnila jih je popolna tišina. Znašli so se v prostoru, velikem kakor katedrala, ki je vzbujal vtis velemesta vrtoglavih stolpov iz predmetov tisočerih nekdanjih študentov. "In nikdar se mu ni posvetilo, da sem lahko pride kdor koli?" se je čudil Ron, čigar glas je odmeval po prostoru. "Mislil je, da za sobano ve samo on," je odvrnil Harry. "Ampak tudi jaz sem moral svoje dni kaj skriti... Pridita, tja dol gremo," je dodal. "Če se prav spomnim, je na tistem koncu..." Šli so mimo nagačenega trola in radiromare, ki jo je leto poprej popravil Dreco Malfoy in s tem sprožil niz usodnih dogodkov, nato pa so obstali. Harry se je oziral po prehodih med kupi stare navlake in ni se mogel spomniti, kam naprej... "Accio diadem!" je v obupu vzkliknila Hermiona, toda nič ni poletelo proti njim. Sobana, tako kot trezor v Gringottu, očitno ni zlahka predala skritih predmetov. "Če ga bomo iskali vsak zase, ga bomo hitreje našli," je rekel Harry prijateljema. "Diadem je na kamnitem kipu starca z lasuljo. Samo doprsen je in stoji na neki kredenci, ta pa gotovo ni daleč..."

Pohiteli so po vzporednih prehodih. Harry je slišal njune korake, ki so odmevali prek vrtoglavih kupov šare - steklenic, klobukov, zabojev, stolov, knjig, orožja, metel in kijev... "Tu nekje je," si je mrmral. "Tu nekje..." Podajal se je vse globlje v labirint in se oziral za predmeti, ki se jih je spomnil s svojega prejšnjega obiska dvorane. Bilo je tako tiho, on pa je od razburjenja glasno zajemal zrak... in takrat se je silovito zdrznil: tik pred sabo je zagledal zmahano kredenco, v katero je skril stari učbenik za napoje in vrh nje kozavega kamnitega čarodeja s prašno ter razpadajočo lasuljo in tiaro, tako staro, da je bila ob ves lesk. Že je iztegnil roko, čeprav so ga od nje ločili še najmanj trije metri, ko se je izza njegovega hrbta razlegel znani glas: "Počasi, Potter!" Sunkovito se je ustavil in se zasukal. Za njim sta z ramo ob rami stala Crabbe in Goyle ter s palicama merila vanj. Skozi tisto malo prostora, kar ga je bilo med njunima velikima glavama, pa je zagledal Dreca Malfoya. "Mojo palico imaš, Potter," je dejal Malfoy in Harryju neznano je uperil vanj med pajdašema. "Ni več tvoja, Malfoy," je zasopel Harry in trdneje poprijel glogovo. "Zdaj uboga mene. Kdo pa ti je posodil tisto?" "Mami," je rekel Dreco. Harry se je zasmejal, čeprav njegov položaj nikakor ni bil zabaven. Rona in Hermione ni več slišal; očitno so se raztepli daleč vsaksebi. "Kako, da niste pri Mrlakensteinu?" je vprašal. "Nagradu nas bo," je rekel Crabbe, čigar glas je bil presenetljivo mehak za tako obilnega fanta. Videti je bil tudi grozno srečen in smehljal se je kakor otrok, ki so mu obljubili vrečo sladkarij. "Ustal smo tuki, Potter. Udlod smo se, da ne gremo s šole. Da te bomo ujel in te udpelal k nemu." "Kako zvit načrt," ga je narejeno pohvalil Harry, ki ni mogel verjeti, da je tako blizu svojemu cilju, pa so ga prestregli ravno Malfoy, Crabbe in Goyle. Počasi se je začel ritensko pomikati proti Skrižvnu, ki je postrani visel na doprsju. Ko bi le lahko segel po njem, preden izbruhne spopad... "Kako pa ste prišli sem?" je vprašal, da bi jih zamotil. "Tukaj sem vendar preživel skoraj celo lansko leto," je s krhkim glasom odvrnil Dreco. "V Dvorano skritih predmetov pač znam priti." "Skrival smo se, zuni, na hudniku," je zakrulil Goyle. "Zdej ubvladamo iluzistične uroke! Potli," se mu je prek obraza razlezel srdit nasmešek, "si se pa prkazu ti in si reku, da išeš di-dim! Kva pa je tale di-dim, ti, a?" "Harry?" se je izza stene predmetov na njegovi desni razlegel Ronov glas. "S kom pa se pogovarjaš?" Crabbe je s palico kot z bičem zamahnil proti dvajsetmetrskemu zidu iz starega pohištva, pokvarjenih zabojev, zmahanih knjig, ponošenih plaščev in druge šare ter zavpil: "Lavinia!" Stena se je zazibala, nato pa se je začela rušiti na prehod, na katerem je stal Harryjev prijatelj. "Ron, pazi!" je zatulil mladi čarovnik, ravno ko se je od neznano kje razlegel tudi Hermionin vzklik, potem pa so brezštevilni predmeti že zgrmeli na drugo stran stene. Harry je palico hitro uperil v krušeči se zid, zavpil ,Konciatem! in plaz raznoraznih reči se je nemudoma ustavil. "Ne!" je zakričal Malfoy in zgrabil Crabbeja za roko, ko je ta hotel svoj urok ponoviti. "S tem bi lahko pokopal tudi tisti diadem!"

"Kva pa pol!" se mu je pajdaš izvil iz prijema. "Mojster hoče Potterja, koga briga tale di-dim!" "Potter ga je prišel iskat," ga je zavrnil Dreco, ki nikakor ni mogel prikriti, kako mu gresta pajdaša s svojimi počasnimi možgani na živce, "to pa zagotovo pomeni..." "Zagotovo pomeni!" ga je srdito prekinil Crabbe in nato navalil nanj. "Ne ti men zagotovo pomeni, k jest tega nam več puslušu in tebe tud nam več ubogu, Dreco! S tabo, pa s tvojmu tastarmu je konc!" "Harry?" je z druge strani stene spet zaklical Ron. "Kaj se dogaja?" "Harry?" ga je oponašal Crabbe. "Kaj se doga... Ne, Potter!" Harry je naglo segel po diademu. Kletev, ki mu jo je pri tem namenil Crabbe, ga je zgrešila, priletela v kip in ta se je razletel, da je tiaro vrglo v zrak ter je pristala na bližnjem kupu raznih predmetov. "Nehaj!" je Dreco zatulil na pajdaša, da je njegov glas odmeval po orjaškem prostoru. "Mojster ga hoče živega..." "Pa?! Sej ga nam ubou!" je zavpil njegov močni pajdaš in se z enim zamahom rešil roke, s katero ga je poskušal zadržati. "Če ga bom, ga pa bom, ga vsaj Mojstru nau treba..." Tik mimo Harryja je šinil curek rdeče svetlobe: okoli vogala je pritekla Hermiona, ki je urok hromljenja izstrelila natanko v Crabbejevo glavo. Zgrešila ga je le zato, ker ga je Dreco naglo potegnil k sebi. "To je tista brezkrvnca! Avada kedavra!" Harry je opazil, kako se je Hermiona vrgla vstran, in besen, da jo je Crabbe hotel enostavno ubiti, je pozabil na vse ostalo. Vanj je pognal urok hromljenja, a Spolzgadovec se mu je nerodno izmaknil, pri čemer je Malfoyu iz rok izbil palico, da se je skotalila nekam pod goro polomljenega pohištva in škatel. "Ne ubijta ga! Ne ubijta ga!" je Dreco zavpil na pajdaša, ko sta oba pomerila v Harryja. Temu pa ni bilo treba drugega, kot da sta se za hip obotavljala. "Zroxis!" Goylu je palica poletela iz roke in izginila v pregradi različnih predmetov za njim, da je začel prav butasto skakati na mestu, kot bi si jo s tem lahko pridobil nazaj. Malfoy pa se je že pognal s poti Hermioninemu drugemu uroku hromljenja in Ron, ki se je prikazal na koncu prehoda, je v Crabbeja izstrelil krepko kletev kamnitve, a ga je za las zgrešila. Crabbe se je zdaj zasukal k njemu in znova zavpil: "Avada kedavra!" Ron se je še pravočasno skril. Dreco, ki je bil brez palice, pa je pobegnil za trinogo omaro, kajti Hermiona se je pognala nadnje in pri tem kot mimogrede ohromila Goyla. "Tu nekje je!" ji je zavpil Harry in pokazal na kup stare navlake, na katerega je padla stara tiara. "Poskusi jo najti, jaz pa bom tačas pomagal R..." "Harry!" je zavreščala. Da se za njegovim hrbtom nekaj dogaja, ga je posvarilo tudi rjoveče bučanje, ki se je v tistem razleglo po dvorani. Zasukal se je in zagledal Rona in Crabbeja, ki sta jim tekla naproti po prehodu, kolikor so ju nesle noge. "A ti je že kej vroče, gnoj?!" je v diru zarjul Crabbe. Toda očitno je bilo, da čarovnije, ki jo je sprožil, nima pod nadzorom. Plameni, ki so jima sledili, so bili neobičajno visoki, in čim so obliznili stene stare navlake, so se te sesedle v pepel. "Ideowoda!" je zatulil Harry, toda curek, ki je šinil iz konice njegove palice, je preprosto izparel. "Bežite!"

Malfoy je pograbil ohromljenega Goyla in ga odvlekel za sabo, Crabbe, ki jih je vse prehitel, je bil zdaj videti na smrt prestrašen, Harry, Ron in Hermiona pa so dirjali za njim. Ogenj jim je sledil in to ni bil običajen požar; Crabbe je posegel po kletvi, za kakršno Harry še ni slišal, kajti plamenov se niso znebili, niti kadar so zavili! Zasledovali so jih, kot bi bili zavestna bitja, kot bi bili živi in odločeni, da jih ubijejo. Sedaj so se prelevili, se preoblikovali v trop številnih ognjenih pošasti: plameneče kače, himere in zmaji so se dvigovali nadnje, padali in se spet dvigovali, predmeti, s katerimi so se hranili, v stoletjih znešeni v sobano, pa so švigali v zrak in padali v njihova zobata žrela, kajti krempljaste noge so jih brcale visoko pod strop, da so se nato izgubili v gorečem peklu. Malfoy, Crabbe in Goyle so izginili neznano kam, Harry, Ron in Hermiona pa so se ustavili; ognjene pošasti so jih stisnile v obroč in vse bolj so se jim približevale, šape so hlastale po njih in repi udarjali, rogovi so suvali vanje, vročina pa jih je obdajala kakor otipljiv zid. "Kaj lahko naredimo?!" je zavreščala Hermiona, da bi preglasila oglušujoče rjovenje ognja. "Kaj lahko naredimo?!" "Nata!" Harry je z najbližjega kupa potegnil par težkih tovornih metel in eno vrgel Ronu, ki si je Hermiono takoj posadil za hrbet. Nato so se hkrati silovito odrinili od tal in poleteli proti visokemu stropu, pri čemer jih je le za kakšen meter zgrešil ostri kljun ognjene pošasti, ki je zahlastal za njimi. Dim in vročina sta postajala nevzdržna: zakleti zublji pod njimi so požirali nedovoljene predmete brezštevilnih generacij preganjanih študentov, neprijetne rezultate tisočerih prepovedanih poskusov, skrivnosti, ki so jih premnoge duše skrile v sobano. Za Malfoyem, Crabbejem in Goylom ni bilo sledu: Harry se je spustil, kolikor si je upal nizko nad pošasti plamenov, da bi jih našel, toda pod sabo je videl zgolj ogenj. Kakšna grozna smrt... Tega jim nikdar ne bi privoščil... "Harry, poberimo se, poberimo se!" je tulil Ron, čeprav je bilo skozi črni dim nemogoče razločiti, kje vrata sploh so. A takrat se je v srhljivo bučanje in grmenje goltajočih zubljev razlegel šibek, usmiljenja vreden človeški krik. "Preveč - nevarno - je!" je zavpil Ron, toda Harry je že zavil. Očala so mu oči vsaj nekoliko zaščitila pred dimom in divje se je oziral po ognjeni nevihti pod sabo za znamenji življenja, za kakšnim udom ali obrazom, ki še ni zoglenel... In zagledal ju je: Dreca, ki je čemeč na vrhu krhkega stolpa ožganih miz k sebi z obema rokama stiskal nezavestnega Goyla. Nemudoma je šinil proti njima, Malfoy ga je opazil in stegnil dlan, toda čim je Harry zgrabil zanjo, se mu je posvetilo, da tako ne bo šlo: Goyle je bil pretežek in sošolčeva roka, vsa preznojena, mu je že drsela iz prijema... "Če zaradi teh dveh umremo, te bom ubil, Harry!" je zarjovel Ron, in ko je velika, plameneča himera planila nadnje, sta s Hermiono že zvlekla Goyla na svojo metlo ter se zibajoč spet dvignila v zrak, Dreco pa je splezal za Harryja. "K vratom, hitro k vratom, k vratom!" mu je Malfoy tulil na uho in pospešil je, naglo sledil Ronu, Hermioni in Goylu skozi buhteče oblake črnega dima, zaradi katerih je bilo skoraj nemogoče dihati. Vsenaokrog so pod strop poletavali poslednji predmeti, ki jih še niso pogoltnili besni plameni, kajti bitja iz ukletega ognja so jih zmagoslavno lučala v zrak: čaše in ščite, lesketajočo se ogrlico in staro tiaro, ki je bila že ob ves lesk... "Kaj segreš, kaj segreš?! Vrata so v tisti smeri!" je vreščal Dreco, toda Harry je ostro zavil in se pognal proti tlom. Bilo je, kot bi diadem padal v počasnem posnetku,

sukal in vrtel pa se je naravnost proti razprtim čeljustim orjaške kače... A že ga je ujel, bingljal mu je z zapestja... Harry je znova ostro zasukal metlo, kajti kača se je pognala za njim, poletel je navzgor in naravnost proti mestu, na katerem, tako je vsaj upal, so ga čakala odprta vrata. Rona, Hermione in Goyla ni bilo več videti, Malfoy pa je tulil in se ga oklepal tako silovito, da ga je bolelo. In tedaj je Harry skozi dim zagledal pravokotno zaplato v zidu, metlo je usmeril proti njej in le nekaj trenutkov zatem mu je pljuča napolnil čist zrak, z Drecom pa sta treščila v zid na nasprotni strani hodnika. Malfoy je obležal na tleh, hropel je, kašljal in se davil, Harry pa se je prevalil na hrbet in sedel. Vrata v sobano KŽTD so izginila in s prijateljema vred je zasoplo čemel ob Goylu, ki je bil še vedno nezavesten. "C-Crabbe," je izdavil Dreco, takoj ko je prišel do glasu. "C-Crabbe..." "Mrtev je," je osorno dejal Ron. Temu je sledila tišina, v katero se je razlegalo zgolj sopenje in pokašljevanje. Potem pa je grad stresla vrsta silovitih eksplozij in mimo so prigalopirali mnogoštevilni prosojni konjeniki, katerih glave so jim krvoločno rjule izpod pazduh. Ko so brezglavi duhovi odtopotali mimo, se je Harry skobacal na noge in se ozrl okoli sebe. Na vseh koncih in krajih so očitno še vedno bili trd boj in poleg krikov duhov je slišal tudi mnoge druge. Pograbila ga je panika. "Kje je Ginny?" je ostro vprašal. "Tukaj je bila. Vrnila naj bi se v sobano." "Madoniš, a misliš, da bo po tem požaru sploh lahko še kdo prišel vanjo?" je zastokal Ron, a pri tem je tudi sam vstal, se podrgnil po prsih in se ozrl okoli sebe. "Bi jo poskusili najti vsak..." "Ne," ga je zavrnila Hermiona in se postavila pokonci. Zdaj sta ležala na hodniku samo še Malfoy in Goyle, nemočna, saj nobeden izmed njiju ni imel palice. "Držimo se skupaj. Po mojem bi bilo najbolj pametno, da gremo... Harry, kaj pa imaš na roki?" "Kaj? Aja, saj res..." Diadem si je potegnil z zapestja in ga podržal pred sabo. Še vedno je bil vroč in ves sajast, toda ko si ga je ogledal pobližje, je vendarle razbral vanj vgravirane drobne besede: Um bister brez meja je kot neskončen kup zlata! Šele nato je opazil, da iz diadema mezi nekaj krvi podobnega, a temne barve, katranastega. In takrat je začutil, kako je predmet divje vzdrhtel, potem pa se je razlomil in Harryju se je zazdelo, da je zaslišal skrajno šibek, komaj zaznaven krik bolečine. Toda nikakor se ni razlegel s posestva ali grajskih hodnikov, temveč iz same tiare, ki se mu je drobila med prsti. "Tisto so bili torej Zublji zla!" je s pogledom, uprtim v krušeči se diadem, javsknila Hermiona. "Prosim?" "Zublji zla... Prekleti plameni... so ena redkih stvari, ki lahko uničijo Skrižven... Ampak sama si jih nikoli in nikdar ne bi upala pričarati, tako strašno so nevarni. Le kako jih je Crabbe znal..." "Tega se je verjetno naučil od Carrowov," je mrko menil Harry. "Škoda le, da ju ni več poslušal, ko sta omenila, kako se jih pogasi," je zagodel Ron, čigar lasje so bili tako kot Hermionini močno ožgani, obraz pa je imel čisto črn. "Če nas ne bi poskusil ubiti, bi mi ga bilo še žal." "Ampak vama je jasno, kaj to pomeni?" je zašepetala Hermiona. "Če zdaj nekako pospravimo tudi kačo..." Toda obmolknila je, kajti od nekod povsem blizu so se razlegli kriki, vzkliki in cvrčanje urokov. Harry se je ozrl in obšel ga je brezup: Jedci smrti so vdrli na samo

Bradavičarko. Na njihov hodnik sta se namreč pravkar ritensko umaknila Fred in Percy, ki sta se spopadala vsak s svojim zakrinkanim coprnikom. Trojka jima je stekla na pomoč: iz njihovih palic so šinili svetlobni curki in možak, ki se je boril s Perryjem, se je hitro odločil zbežati. Pri tem pa mu je kapuca zdrsnila z glave in zagledali so visoko čelo ter srebrne pramene v sicer vranje črnih laseh... "O, pozdravljeni, gospod minister!" je radostno zaklical Perry in naravnost vanj zagnal izvrstno izveden urok, da je Terdobooch izpustil palico ter se začel divje grabiti za trup, očitno v velikih bolečinah. "Sem vam omenil, da sem dal odpoved?" "Perko, saj se vendar šališ!" je zavpil Fred, ko se je Jedec, s katerim se je boril, skrušil pod silo kar treh urokov hromitve. Terdobooch se je tačas zvrnil na tla, iz celega telesa pa so mu poganjale bodice; zdelo se je, da se spreminja v morskega ježka. Dvojček se je prešerno zazrl v brata. "Ampak, Perko, ti si pa prav za hece! V taki formi te nisem videl, že odkar..." Hodnik je razneslo. Harry, Ron, Hermiona, Fred in Percy so stali skoraj drug ob drugem, oba Jedca sta jim ležala pred nogami, eden ohromljen, drugi spreminjajoč obliko. In v tistem drobcu trenutka, ko se je zdelo, da jim vsaj zaenkrat ne grozi nikakršna nevarnost, je svet raztrgalo na kosce. Harry je začutil, kako ga je vrglo v zrak, in storiti ni mogel drugega, kot da si je z rokami zavaroval glavo. Slišal je, kako so njegovi tovariši zavpili ali zakričali, toda le ugibal je lahko, kaj je z njimi... Potem ga je zagrnila bolečina in poltema: zakopan je bil pod ostanki hodnika, ki se je vdal grozljivi sili, po mrzlem zraku je sklepal, da je tisti predel gradu preprosto odpihnilo, in prek obraza mu je mezela topla in lepljiva kri. A preden je prišel povsem k sebi, je zaslišal strašen krik, ki mu je zatrgal v drobovje, izraz groze, kakršne nista mogla vzbuditi ne plamen ne kletev. Vstal je, se zazibal, bolj preplašen kot kdaj koli tistega dne, morda tako zelo, kakor ni bil še nikdar v življenju. Hermiona se je kobacala izpod okruškov in trije rdečelasi fantje so čemeli blizu luknje, ki je zevala v steni. Harry je prijateljico pograbil za roko in skupaj sta se opotekla prek kamna in lesa. "Ne! Ne! Ne!" je nekdo vpil. "Ne! Fred! Ne!" Percy je stresal svojega brata, Ron je dvojčka omotično opazoval, Fredove oči pa so zrle, a ničesar več videle, in na obrazu mu je še vedno ležala senca njegovega poslednjega nasmeška. 9

Dvaintrideseto poglavje Prapalica

Sveta je bilo konec. Zakaj torej ni bilo konec tudi bitke, zakaj ni grad od groze zapadel tišini in niso vsi borci odložili orožja? Harryjeve misli so se znašle v prostem padu, nenadzorovano so se vrtinčile, nezmožne dojeti nemogoče, kajti Fred Weasley preprosto ni mogel biti mrtev, vse je le privid... In potem je mimo luknje v razstreljenem zidovju padlo truplo, iz teme pa so poletele kletve, ki so treščile v steno za njimi. "Pazite!" je zavpil Harry, ko je skozi noč šinilo še več urokov. Oba z Ronom sta pograbila Hermiono in jo potegnila k tlom, Percy pa je legel na Fredovo truplo, kot bi ga hotel obvarovati. "Pridi, stran moramo!" mu je nato začel prigovarjati Harry, toda Percy je zgolj zmajal z glavo. "Daj, gremo!"

Harry je videl, kako so si solze utirale pot prek zamazanega Ronovega obraza, ko je zgrabil brata za ramena in ga poskušal povleči za sabo, a ta se ni zganil. "Ne moreš mu več pomagati in tu je prenevarno..." Hermiona je zavreščala in Harryju, ki se je zasukal, je bilo v hipu jasno, zakaj. Skozi velikansko luknjo v zidu je ravnokar pokukal strašen pajek, velik kot manjši avtomobil: v bitko se je podal tudi eden izmed Aragogovih potomcev. Ron in Harry sta hkrati zavpila, njuna uroka sta obenem udarila v pošast, da jo je vrglo s hodnika, noge so ji obupano zatrzale, potem pa je izginila v temi. "S sabo je pripeljal prijatelje!" je Harry zaklical drugim, ko je pogledal prek roba zgradbe, skozi luknjo, ki jo je napravila neznanska kletev: po grajskih stenah so se vzpenjali številni orjaški pajki, osvobojeni meja Prepovedanega gozda, v katerega so očitno vdrli Jedci. Fant je vanje izstrelil vrsto urokov hromitve, da je pošast na čelu roja sklatil v njene pajdaše in se jih je kup skotalilo s stavbe ter izginilo v črnini. Toda takrat je niz kletev šinil tik prek Harryjeve glave, tako blizu, da mu je razmršilo lase. "Gremo, takoj!" Skupaj z Ronom sta pognala Hermiono naprej, nato pa se je Harry sklonil, da bi Fredovo truplo poprijel pod pazduhami. Perry je razumel, kaj hoče storiti, prenehal se ga je oklepati in mu pomagal; dvojčka sta družno odnesla na varno, nizko sklonjena, da bi se izmaknila urokom, ki so švigali proti njima s posestva. "Tako," je dejal Harry, ko sta ga naslonila v nišo, v kateri je prej stal oklep. Freda ni mogel gledati niti trenutka dlje, kot je bilo to nujno potrebno, in ko se je prepričal, da je dovolj varno skrit, se je pognal za Ronom in Hermiono. Dreco in Goyle sta izginila neznano kam in na koncu hodnika, na katerega so se s stropa usipali okruški ter prah, je zagledal številne ljudi. Tekali so sem in tja in nemogoče je bilo reči, ali gre za prijatelje ali za sovražnike. Toda Percy, ki je pridrvel za Harryjem, je divje zarjovel "Grabeeezh!" In se pognal za visokim moškim, ki je zasledoval nekaj študentov. "Harry, sem, hitro!" je zavpila Hermiona in Rona zvlekla za neko tapiserijo. Ko se jima je pridružil na podestu stopnišča, je za droben trenutek pomislil, da se spet objemata. Toda potem se mu je posvetilo, da Hermiona le poskuša zadržati prijatelja, ki je hotel steči za Percyjem. "Poslušaj me... Poslušaj me, Ron!" "Pomagat mu grem... Vse jih bom pobil, vse!" Obraz je imel spačen, umazan od prahu in dima, od besa in žalosti pa je ves drhtel. "Ron, samo mi lahko temu napravimo konec! Prosim... Ron... Najti moramo kačo in jo ubiti!" mu je prigovarjala. Toda Harry je vedel, kako se počuti: čeprav bi našli in pokončali tudi kačo, ga to ne bi utolažilo in ne bi zadostilo njegovi želji po maščevanju. Hotel se je boriti, kaznovati Jedce, ki so ubili Freda, poiskati druge Weasleyjeve in se predvsem prepričati, povsem prepričati, da Ginny ni... Tej misli ni dovolil, da bi se mu do konca izoblikovala v zavesti. "Saj se bomo borili!" je vztrajala Hermiona. "Morali se bomo, drugače ne bomo prišli do kače! In res ne smemo pozabiti, kaj je naša n-naloga! Temu lahko napravimo konec samo mi!" Jokala je, a s svojim raztrganim in ožganim rokavom si je obrisala obraz ter se, še vedno tesno oklepajoč Rona, zasukala k Harryju. "Izvedeti moramo, kje je Mrlakenstein, kačo ima vendar pri sebi, kajne? Daj, Harry... Poglej vanj!"

Zakaj je to storil s tolikšno lahkoto? Ker ga je v brazgotini žgalo že dolge ure, ker mu je sama želela razkriti Mojstrove misli? Na prijateljičin ukaz je zaprl oči in kriki in poki ter vsi drugi neubrani zvoki bitke so nemudoma potihnili, kot bi bil nekje daleč stran... Znašel se je sredi zanikrne, a nenavadno znane sobe, katere tapete so se luščile s sten in katere okna, razen enega, so bila zabita z deskami. Trušč napada na grad je daljava udušila. Edino nezastrto okno je nudilo razgled na bitko, na šibke izbruhe luči, ki so osvetljevali Bradavičarko, v sobi pa je gorela ena sama oljenka. Med prsti je vrtel palico, opazoval jo je, a z mislimi je bil pri dvorani na gradu, ki jo je odkril zgolj on, pri skriti sobani, ki si jo našel le, če si bil tako bister, prevejan in radoveden kot lord Mrlakenstein... Prepričan je bil, da se fant ne bo dokopal do diadema... Toda tej Dumbledorjevi lutki je uspelo že mnogo več, kot bi ji pripisal... Preveč... "Gospod moj," je dejal obupan in hripav glas. Zasukal se je. V najtemnejšem kotu sobe je sedel Lucius Malfoy, ves raztrgan in še vedno zaznamovan s kaznijo za zadnji fantov pobeg. Eno oko je imel tako zateklo, da ga sploh ni mogel odpreti. "Gospod moj... Prosim... Moj sin..." "Če je tvoj sin mrtev, Lucius, ni po moji krivdi. Za razliko od drugih Spolzgadovcev se mi ni pridružil. Morda se je odločil, da bi se bilo s Harryjem Potterjem pametno spoprijateljiti?" "Ne... Nikdar!" je dahnil gospod Malfoy. "Le upaš lahko, da ni tako." "Vas... Vas nič ne skrbi, gospod moj, da bi Potterja ubil kdo drug?" je s tresočim glasom vprašal Lucius. "Ne bi bilo... Oprostite, toda mar ne bi bilo bolj modro umakniti naših sil, da bi lahko s-sami odšli na grad in ga poiskali?" ."Ne pretvarjaj se, Lucius. Da bi se bitka končala, si želiš, ker bi rad izvedel, kaj je s tvojim sinom. Meni pa Potterja ni treba iskati. Še preden bo noč minila, bo on poiskal mene." Mrlakenstein je pogled spet spustil k palici med svojimi prsti. To mu ni dalo miru... In tisto, kar lordu Mrlakensteinu ne da miru, je potrebno urediti... "Pojdi po Rawsa in ga pošlji k meni." "Rawsa, g-gospod moj?" "Rawsa. Nemudoma. Potrebujem ga. Zame mora... Napraviti mi mora določeno uslugo. Pojdi." Gospod Malfoy se je preplašeno opotekel iz mračnega prostora. Mrlakenstein pa je še naprej nepremično stal, sukljal palico med prsti in zrl vanjo. "Drugače ne gre, Nagini," je zašepetal in se zasukal k veliki, debeli kači. Ta se je zdaj elegantno zvijala po začarani krogli, s katero jo je zavaroval, po lesketajoči se, prosojni obli, ki je lebdela nad tlemi. Harry je globoko zajel sapo, se potegnil nazaj v svojo zavest in odprl oči. V istem trenutku so se mu v ušesa zagnali kriki in vpitje, hrumenje in eksplozije bitke. "V Besneči brunarici je. Kačo ima pri sebi, zaščitil jo je z neko čarovnijo. Luciusa Malfoya pa je ravnokar poslal po Rawsa." "V Brunarici je?!" je ogorčeno vzkliknila Hermiona. "Sploh... Sploh se ne bojuje?!" "To se mu ne zdi potrebno," je odvrnil fant. "Prepričan je, da bom prišel k njemu." "Ampak zakaj?" "Ve, da hočem pospraviti vse Skrižvne, Nagini pa ima ves čas pri sebi. Če jo bom hotel ubiti, bom seveda moral k njemu..."

"Dobro," se je Ron povsem vzravnal. "Torej ne moreš v Brunarico, saj ravno to hoče in pričakuje. Lepo ostani tukaj in pazi na Hermiono, jaz pa bom šel..." Harry ga je preglasil. "Vidva bosta ostala tukaj. Jaz pa se bom skrit pod plaščem splazil tja in nazaj bom, takoj ko..." "Ne," se je oglasila še Hermiona, "veliko bolj pametno bo, če daš plašč meni..." "Pa kaj še!" je Ron zarenčal nanjo. A rekla je lahko le: "Veš kaj, prav tako sposobna sem..." Takrat je nekdo namreč bliskovito odgrnil tapiserijo vrh stopnišča, na katerega podestu so stali. "Potter!" Pred njimi sta bila zakrinkana Jedca, toda komaj sta hotela dvigniti palici nad glavo, je Hermiona že zavpila: "Melitis!" Podest pod njihovimi nogami se je zlil s stopnicami, ki so se sploščile v drčo, in vse tri je odneslo navzdol po njej, kletvi coprnikov pa sta jih zgrešili. Nazadnje jih je vrglo skozi tapiserijo na dnu stopnišča, zasukalo jih je prek hodnika in prileteli so v steno. "Kamenkost!" je vzkliknila Hermiona in s palico zamahnila proti tapiseriji, v katero sta le trenutek zatem treščila Jedca; dvakrat zaporedoma je nemarno počilo, kajti coprnika sta treščila v zdaj neizprosno trdo tkanino. "Umaknita se!" je takrat zatulil Ron in vsi trije so se stisnili k zidu, saj je mimo pribobnela cela čreda galopirajočih šolskih miz, ki jo je pred sabo gnala profesorica McHudurra. Njih sploh ni opazila, tako divje je tekla za mizami, lase je imela razpete in prek lica ji je zevala globoka rana. Ko je zavila okoli vogala, pa so jo slišali zatuliti: "V Napaaad!" "Harry, kar ogrni se s plaščem," je rekla Hermiona. "Ne meni se za naju..." Toda vrgel ga je prek vseh treh; resda jih ni mogel povsem prekriti, a močno je dvomil, da bo kdo ob vsem tem prahu, okruških s stropa in zraku, ki je drhtel od urokov, opazil njihove noge. Stekli so po naslednjem stopnišču in se znašli na hodniku, na katerem je potekal srdit boj. Portreti čarovnikov na obeh stenah so tuleč vpili nasvete in besede spodbude, medtem ko so se študenti in profesorji spopadali z Jedci. Dean si je očitno priboril palico, kajti zdaj se je na življenje in smrt bojeval z Dolohovom, Parvati pa se je tolkla s Traversom. Harry, Ron in Hermiona so jim bili takoj pripravljeni pomagati, toda dvobojevalci so neprestano odskakovali in se izmikali, da bi trojka z uroki prav lahko zadela koga od svojih. Tako so obstali, čakajoč primernega trenutka, ko se je iznad njihovih glav razlegel glasen: "Jupiiiiiii!" Harry se je ozrl navzgor in zagledal Zhoprnacka, ki je na Jedce stresel stroke grobograbe griže, da so jim glave nenadoma prekrile kakor črvi migetajoče zelene bulice. "Aaa!" Nekaj jih je pristalo na plašču nad Ronovo glavo; njihove sluzave zelene koreninice so tako na videz zamigotale v prazno in visoko nad tlemi iskale oprijema, medtem ko se jih je fant poskušal otresti. "Tamle je nekdo, ki je neviden!" je zavpil eden od zakrinkanih Jedcev in pokazal proti njim. Dean je hitro izkoristil prizor, ki je zamotil coprnika, in ga podrl z urokom hromljenja. Dolohov se mu je za to poskušal maščevati, toda Parvati je vanj zagnala kletev kamnitve.

"Pojdimo naprej!" je odločil Harry in skupaj s prijateljema so se tesno zavili v plašč ter se sklonjenih glav pognali naravnost med dvobojujoče pare, prek spolzkih luž grižinega soka, proti marmornatemu stopnišču, ki je vodilo v avlo. "Jaz sem Dreco Malfoy, Dreco sem, eden vaših!" Stal je vrh širokih stopnic in nekega Jedca je poskušal preprositi, naj mu ne stori žalega. Ko so šli mimo, je Harry coprnika ohromil, in Malfoy se je ves nasmejan ozrl za svojim rešiteljem, Ron pa mu je primazal krepko bokso. Dreca je vrglo na Jedca, iz nosu se mu je ulila kri in videti je bil čisto zmeden. "Danes smo ti življenje rešili že dvakrat, ti hinavski prdec!" je še zavpil rdečelasi čarovnik. Na stopnicah in v avli je bilo mnogo dvobojujočih se parov, in kamor koli je pogledal Harry, je zagledal kakšnega Jedca: tik ob vhodnih vratih Yaxleyja, ki se je boril s Colibrijem, in ob njiju zakrinkanega coprnika v spopadu s Krallkom. Študentje pa so tekali v vse možne smeri in nekateri so nosili ali vlekli za sabo ranjene prijatelje. Harry je v zakrinkanega Jedca poslal urok hromitve, a ga je zgrešil in bi skoraj zadel Nevilla, ki se je od neznano kje prikazal s polnim naročjem pipače strupenjače. Ta se je veselo ovila okoli najbližjega coprnika in ga potegnila k sebi. Trojka je šinila po marmornatem stopnišču in levo od njih se je razletelo steklo spolzgadovske peščene ure, ki je štela točke doma; smaragdi so se razsuli prek cele avle, da je mnogim zdrsnilo na njih. Ko so Harry, Ron in Hermiona prispeli v dvorano, pa sta prek ograje nad njimi prileteli dve telesi in neka siva zver je po vseh štirih planila nadnju, že je hotela v prvega izmed padlih borcev zasaditi zobe... "Ne!" je zatulila Hermiona in ob oglušujočem poku, ki ga je sprožila njena palica, je Fenrira Vraniesiwa vrglo z Lavender Brown. Ta se je takoj poskusila postaviti na noge, a tudi volkodlak, ki je priletel v marmor, se je že kobacal na vse štiri. Potem pa mu je naravnost na glavo padla kristalna krogla, belo se je zabliskalo in počilo, zgrudil se je na tla ter se ni več zganil. "Še jih imam!" je zavreščala profesorica Trelawney z vrha stopnišča. "Kar povejte, če bi kdo rad videl svojo prihodnost! Izvolite, ljubčki!" Iz torbe je izvlekla naslednjo veliko kristalno kroglo, in kot bi servirala teniško žogico, jo je vrgla v zrak, potem pa zamahnila s palico, da je šinila prek cele avle v enega izmed Mrlakensteinovih privržencev. A v istem trenutku so se težka vhodna vrata treskoma razprla in skoznje so se v grad usuli orjaški pajki. V zrak so zatrgali kriki groze in tako Jedci kot branilci Bradavičarke so se razbežali, v naval besnih pošasti pa so šinili mnogi curki rdeče in zelene. Ti so nekatere pajke zaustavili, a ostale so samo še bolj razdražili. "Kako bomo prišli ven?!" je zavpil Ron, da je preglasil hrumenje divjega spopada, toda še preden sta se prijatelja lahko odzvala, jih je nekdo nevedoč pometel s poti: po stopnicah je prigrmel Hagrid, ki je krilil okoli sebe s svojim rožnatim dežnikom. "Puste jih, revčke, puste jih na gmah!" je tulil. "Hagrid, ne!" Harry je pozabil na vse drugo: pognal se je spod plašča in skrivljen stekel za njim, da bi se izognil kletvam, ki so razsvetljevale celotno avlo. "Hagrid, pridi nazaj!" Toda oskrbnik je že izginil med pajki. Ti so se z mnogo gomazenja gnusno zgrnili v roječ vrtinec, ki ga je povsem obdal, nato pa so se začeli umikati pred točo urokov, pri čemer je orjak ostal pokopan sredi njih. "Hagrid!"

Harry je slišal, da ga nekdo kliče, a vseeno mu je bilo, ali gre za prijatelja ali sovražnika: že je tekel po stopnicah pred vhodom, na temno posestvo, pajki pa so gomazeli stran s svojim plenom in Hagrida še vedno ni mogel videti. "Hagrid!" Zdelo se mu je, da je iz srede roja zakrilila velika roka, toda ko se je še naprej poganjal za njim, mu je na pot stopilo gromozansko stopalo, ki se je spustilo iz teme s tolikšno težo, da so tla vzdrhtela. Ozrl se je navzgor: pred njim je stal vsaj sedem metrov visok velikan, njegova glava pa je bila skrita v sencah, kajti luč, ki je lila skozi vrata gradu, je osvetlila zgolj njegove drevesom podobne kosmate goleni. Z enim samim nasilnim, a lahkotnim gibom je zaril pest skozi okno v grajskem zidu, da so padajoči kosi stekla prisilil Harryja k umiku v zavetje vhoda. "Marička!" je zacvilila Hermiona, ko sta ga z Ronom dohitela in se zazrla navzgor v velikana, ki je zdaj skozi okno segal po ljudeh. "Ne!" je zatulil Ron in jo zgrabil za roko, ko je že dvignila palico. "Če ga ohromiš, bo pod sabo pokopal pol gradu..." "Haga?" Izza vogala se je primajal Grop in Harryju se je šele takrat posvetilo, da je Hagridov polbrat v resnici pritlikav velikan, kajti bil je precej manjši od tistega, ki je zdaj poskušal čarovnike za oknom vsaj zmečkati. Toda pravi velikan se je že zavedel, da ima družbo, in divje je zarjul. Nato se je pognal nad Gropa, da so kamnite stopnice vzdrhtele, polvelikanova postrani viseča usta pa so se razprla in razkrila rumene, za pol opeke velike zobe, in že sta se vrgla drug na drugega, divje kakor razbesnela leva. "Tecimo!" je zavpil Harry. Prek noči so odmevali grozljivi kriki in udarci, kajti velikana sta se ruvala dalje. Fant je otrplo Hermiono zgrabil za roko in jo potegnil za sabo po kamnitih stopnicah na posestvo, Ron pa je kot zaščitnica zdirjal za njima. Harry še ni izgubil upanja, in prepričan je bil, da bodo Hagrida nekako le našli ter ga rešili. Zato je tekel tako hitro, da so bili že na pol poti do Gozda, ko jih je nekaj spet ustavilo. Zrak okoli njih je zmrznil, Harryju je dih obstal v prsih in otrdel. Iz teme so se proti njim pomikale visoke postave iz vrtincev zgoščene črnine, v velikem valu so lile proti Bradavičarki, kapuce so jim zagrinjale obraz in hropeč so zajemale zrak... Ron in Hermiona sta mu obstala ob boku, zvoke bitke pa je nenadoma udušilo, omrtvilo, kajti tišina, s katero so se obdajali morakvarji, je gosto padala iz noči... "Dajmo, Harry!" je dejal Hermionin glas, ki se je razlegel iz neznanskih daljav. "Pričarajmo varuhe, Harry, dajmo!" Dvignil je palico, a po njem se je širil otopel brezup: Freda ni bilo več in Hagrid prav zdaj umira, če ni že mrtev, in bogve koliko drugih je še obležalo v gradu... "Harry, dajmo!" je zavreščala Hermiona. Proti Bradavičarki se je valilo vsaj sto morakvarjev, lebdeli so vse bližje, ovohavali njegov obup, ki jim je obljubljal pojedino... Videl je, kako se je v zrak pognal Ronov srebrni terier, šibko poblisnil in ugasnil, videl je, kako se je Hermionina vidra zvila in zbledela, njemu samemu pa je palica drhtela v dlani in skoraj se je veselil bližajoče se pozabe, obljube niča in brezčutnosti... Takrat so mimo Harryjeve, Ronove in Hermionine glave poleteli srebrna zajklja, merjasec in lisjak in morakvarji so se umaknili pred navalom lesketajočih se bitij. Iz teme so nato pritekli še trije študentje, ki so s predse iztegnjenimi palicami vodili varuhe v napad: Loona, Ernie in Seamus.

"Tako, vidiš," je opogumljajoče dejala sošolka, kot bi bili z drugimi člani DA v sobani KŽTD in bi zgolj vadili uroke. "Tako, vidiš, Harry... Daj, pomisli na kaj veselega..." "Na kaj veselega?" je zahripal. "Vsi smo še vedno tu," je nadaljevala, "in ne bomo se vdali. Daj, potrudi se..." Srebrno se je zabliskalo, pred palico se je pojavila omahljiva svetloba, potem pa je Harry z nezemskim naporom vendarle pričaral jelena. Ta se je v galopu pognal nad morakvarje, ki so se šele zdaj zares razbežali, in noč je takoj postala spet mila. "Res ne vem, kako naj se vam zahvalimo," je pretreseno izdavil Ron, ki se je zasukal k Looni, Ernieju in Seamusu. "Rešili ste nam..." Tla so spet vzdrhtela, zaslišali so divje rjovenje in iz teme, v kateri se je skrival Gozd, se je primajal še en velikan, ki je v orjaški roki vihtel mogočen kij. "Tecimo!" je znova zavpil Harry in prijatelji so se nemudoma razbežali; niti za trenutek prezgodaj, kajti natanko na mesto, kjer so stali le hip pred tem, je že treščilo velikansko stopalo. Fant se je ozrl. Ron in Hermiona sta mu sledila, toda drugi so se pognali nazaj v bitko. "Čim dlje od njega!" je zatulil Ron, ko je velikan nad glavo dvignil svoj kij in je v noč zadonel njegov bojni klic, temo nad posestvom pa so še naprej osvetljevali curki rdeče in zelene svetlobe. "K vrbi mesarici!" je zavpil Harry. "Hitro!" Vse, o čemer zdaj ni imel časa tuhtati, je spravil in zazidal v kot svoje zavesti: spomine na Freda in Hagrida, skrb za druge, ki jih je imel rad, raztresene po gradu in izven njega. Vse to je moralo počakati, kajti sedaj je treba samo teči, čim prej priti do kače in Mrlakensteina, saj bodo le na ta način, kot je dejala Hermiona, temu napravili konec... Gnal se je, kot bi bil prepričan, da lahko prehiti smrt samo, in ni se menil za curke svetlobe, v vseh smereh švigajoče po temi, ni se menil za valove jezera, ki so udarjali ob bregove tako divje, kot bi šlo za morske, niti za Prepovedani gozd, v katerem je vršalo, čeprav je ozračju vladalo brezvetrje; prek posestva, za katerega se je zdelo, da se je celo pridružilo vstaji, je tekel hitreje kot kdaj koli in prvi je zagledal veliko vrbo, ki je skrivnost med svojimi koreninami varovala z bičem podobnimi, besnimi vejami. Hlastajoč za sapo, je upočasnil korak, zakrožil okoli vej, ki so švigale skozi zrak, in se pozorno zazrl v temo, proti krepkemu deblu, da bi čim prej ugledal grčo, s katero bi prastaro drevo lahko umiril. Ron in Hermiona sta ga dohitela in prijateljica je tako sopla, da ni prišla do besed. "Kako... Kako se bomo prebili... do rova?" je zahropel Ron. "Tamle... Tamle je grča... Če bi le imeli... Krivošapa..." "Krivošapa?" je zapiskala Hermiona, ki se je vsa sključena držala za prepono. "Si čarovnik ali nisil!" "Aja, saj res..." Ron se je ozrl okoli sebe, potem pa palico uperil v odpadlo vejo in dejal: "Perlatium lebdiosa!" Dvignila se je s tal, se zavrtela in nato med grozeče zibajočimi se rogovilami vrbe šinila naravnost proti deblu. Dregnila je v grčo tik nad koreninami in razburjeno drevo se je v hipu umirilo. "Izvrstno!" ga je zasoplo pohvalila Hermiona. "Čakajta." Harry je za trenutek postal in ob treskih in pokih bitke še enkrat pretehtal svojo odločitev. Mrlakenstein si je tega želel, pričakoval ga je... Bo Rona in Hermiono popeljal v past?

A potem se je zavedel, da jim kaj drugega tako ali tako ne preostane: svoj cilj lahko dosežejo le, če ubijejo kačo, ta pa je pri Mrlakensteinu, ki se nahaja na koncu predora... "Harry, s tabo greva, zbaši se že noter!" je takrat zagodel Ron in ga potisnil naprej. Fant se je zrinil v prsteni rov, ki se je skrival med koreninami drevesa. Pred štirimi leti se je veliko lažje splazil vanj. In takrat se je tik za ustjem predora že lahko skobacal na noge ter odkorakal po njem, čeprav sključen, zdaj pa nobenemu izmed njih ni preostalo drugega, kot da rine naprej po vseh štirih. Harry na čelu kolone je prižgal palico, saj je pričakoval, da bodo vsak hip naleteli na kakšno prepreko. A motil se je. Napredovali so skoraj neslišno in fantov pogled ni v poplesujočem soju opazil nič nenavadnega. Končno se je rov zasukal navzgor in Harry je pred sabo zagledal trak svetlobe. Hermiona ga je zgrabila za gleženj. "Plašč!" je zašepetala. "Ogrni se s plaščem!" Za hrbet je stegnil prosto dlan, v katero mu je stisnila mehko ogrinjalo. S težavo se je prekril z njim, nato pa zamrmral: "Nox." Palica je ugasnila in po rokah in kolenih se je kolikor mogoče tiho odpravil dalje. Napenjal je vse svoje čute, kajti pričakoval je, da jih bodo zdaj zdaj odkrili, da bo zaslišal tisti hladni, jasni glas in se bo pred njim zeleno zabliskalo. A že so iz Brunarice zaslišali povsem drugačnega, bil pa je tudi nekoliko pridušen, saj je na koncu tunela stal star zaboj. Harry si je komaj še upal dihati, toda vseeno se je splazil vse do izhoda in pokukal je skozi tanko špranjo med zabojem in steno. Prostor pred njim je bil slabo osvetljen, a vseeno je jasno videl Nagini, ki se je zvijala in vila, kakor bi plavala. Varovala jo je lesketajoča se krogla, ki je lebdela med stropom in tlemi. Videl je tudi rob mize in dolgoprsto belo dlan, ki se je poigravala s palico. Potem pa je zaslišal Rawsa in Harryju bi se skoraj ustavilo srce, kajti njegov glas se je razlegel iz neposredne bližine. "Gospod moj, odpor bomo kmalu strli..." "A brez tvoje pomoči," ga je prekinil Mrlakenstein s svojim visokim, čistim glasom. "Čeprav si odličen čarovnik, Robaus, bodo sedaj zmogli tudi brez tebe. Skoraj smo že na cilju... Skoraj." "Naj poiščem fanta. Naj Potterja privedem k vam. Vem, da ga lahko najdem, gospod moj. Prosim." Raws je zakorakal mimo špranje in Harry se je nagonsko nekoliko umaknil, toda Nagini pri tem ni spustil z oči. Spraševal se je, s katerim urokom bi lahko prebil kletko, ki jo je obdajala, a domislil se ni ničesar pametnega. Že z enim samim ponesrečenim poskusom pa bi izdal njihov položaj... Mrlakenstein je vstal. Zdaj ga je Harry lahko videl -videl je njegove rdeče oči, potlačeni, kačji obraz, njegovo bledico, ki se je v somraku lahno lesketala. "Naletel sem na težavo, Robaus," je mehko dejal Mojster. "Gospod moj?" Mrlakenstein je privzdignil Prapalico, ki jo je med prsti držal prefinjeno in rahločutno, kot bi šlo za dirigentsko taktirko. "Zakaj se ne odziva, kakor bi se morala, Robaus?" V tišini, ki je temu sledila, si je Harry domišljal, da sliši sikati zvijajočo se kačo... Ali pa je skozi zrak še vedno drgetal Mrlakensteinov vzdih? "Gospod moj?" je brezizrazno vprašal Raws. "Ne razumem. Saj ste... S to palico ste vendar izvedli že vrsto izjemnih čarovnij."

"Ne," ga je zavrnil coprnik. "Izvedel sem zame povsem običajne. Izjemen sem jaz, ta palica pa... ne. Ni mi razkrila čudes, ki sem si jih obetal. Med njo in tisto, ki sem si jo pred mnogimi leti pridobil od Olchenbata, ne čutim nikakršne razlike." Njegov glas je bil lahkotno zamišljen in miren, toda Harryja je v brazgotini začelo vse siloviteje žgati: tako je čutil, da v Mrlakensteinu v resnici vstaja bes. "Nikakršne," je ponovil. Raws se na to ni odzval. Harry njegovega obraza ni mogel videti, in spraševal se je, ali je zaznal nevarnost in išče pravih besed, s katerimi bi pomiril svojega gospodarja. Mrlakenstein je začel korakati po sobi. Harry ga je vsake toliko izgubil z oči, sicer pa je še naprej govoril s tistim mirnim glasom, čeprav je fanta bolelo vse huje. "O tem sem dolgo in zbrano razmišljal, Robaus... Veš, zakaj sem te dal poklicati iz bitke?" Zdaj je Harry za trenutek ugledal Rawsa. Njegove oči so bile uprte v zvijajočo se kačo v zakleti kletki. "Ne, gospod moj, a prosim vas za dovoljenje, da se vrnem na grad. Naj poiščem Potterja." "Saj vendar govoriš kot Lucius. Očitno ga ne razume nobeden od vaju. Ni ga potrebno iskati. On bo poiskal mene. To lahko zatrdim, ker vem, kaj je njegova šibka točka in največja hiba. Nezmožen bo opazovati, kako ljudje eden za drugim umirajo, saj mu bo jasno, da se spopad odvija zgolj zaradi njega. Za vsako ceno mu bo hotel napraviti konec. Prišel bo." "Toda gospod moj, kaj, če ga po nesreči kdo ubije..." "Svojim Jedcem smrti sem dal povsem jasna navodila. Ujemite Potterja. Pobijte njegove prijatelje - čim več, tem bolje - a njega hočem živega. Toda pogovoriti se želim o tebi, Robaus, ne o Harryju Potterju. Bil si mi dragocen. Zelo dragocen." "Moj gospod ve, da mu služim z veseljem. Toda... Naj grem in najdem fanta, gospod moj. Naj ga pripeljem k vam. Vem, da ga..." "Nehaj že s tem!" ga je preglasil Mrlakenstein in Harry je opazil, kako so se mu zableščale rdeče oči, v svoji žgoči brazgotini pa je začutil, da Mojster postaja nestrpen. "Sedaj, Robaus, razmišljam o tem, kaj se bo zgodilo, ko se s fantom končno srečava!" "Gospod moj, to vendar ni vprašanje..." "Pač, Robaus, je. To je vprašanje." Mojster črne magije se je ustavil in Harry je lahko jasno videl, kako je, zazrt v Rawsa, s prsti zdrsnil prek Prapalice. "Zakaj sta me izdali obe palici, ki sem ju dvignil nad Potterja?" "To... Na to vam ne znam odgovoriti, gospod moj." "Da ne?" V Mrlakensteinu je izbruhnil bes in Harryju je bilo, kot bi se mu v čelo zadrla železna konica: v usta si je naglo zatlačil celo pest in zagrizel je vanjo, da ne bi kriknil od bolečine. Nato je zaprl oči in nenadoma je bil Mojster, zazrt v Rawsov bledi obraz. "Palica iz tise je izvršila sleherni moj ukaz, Robaus, le Harryja Potterja ni bila zmožna ubiti. Dvakrat ji je spodletelo. Ko sem mučil Olchenbata, mi je ta povedal za skrivnost njenega jedra in mi svetoval, naj posežem po drugi. Tako sem tudi storil, toda čim se je Luciusova palica srečala s Potterjevo, se je razletela." "Tega... Tega res ne znam pojasniti, gospod moj." Raws tudi zdaj ni gledal Mrlakensteina. Njegove temne oči so bile še naprej uprte v zvijajočo se kačo v njeni varovalni kletki.

"Odpravil sem se po sledi povsem tretje palice, Robaus. Prabezgove palice, Prapalice, Žezla usode. Odvzel sem jo njenemu prejšnjemu lastniku. Našel sem jo v grobu Albusa Dumbledorja." Sedaj je Rawsov pogled šinil k Mojstru in njegov obraz je bil kot posmrtna maska. Bil je marmorno bel ter povsem negiben, in šele ko je spregovoril, je Harry pretreseno ugotovil, da se za praznim pogledom skriva življenje. "Gospod moj... Naj vam pripeljem fanta..." "Tu sem presedel vso to dolgo noč, ko sem tik pred vrati zmage," je dejal Mrlakenstein in njegov glas je bil komaj glasnejši od šepeta, "se spraševal in preizpraševal, čemu Prapalica ne želi biti, kar naj bi bila, čemu se izmika služiti svojemu novemu gospodarju, kot naj bi v skladu z legendami... In zdi se mi, da imam končno odgovor na ta vprašanja." Raws ni rekel nobene. "Morda ga že poznaš? Ne nazadnje si bister, Robaus. In bil si dober in zvest služabnik, zato obžalujem, kar se ima zgoditi." "Gospod moj..." "Prapalica mi noče služiti, ker nisem njen pravi gospodar. Pripada vendar čarovniku, ki je ubil njenega prejšnjega lastnika. Albusa Dumbledorja pa si pokončal ti. Dokler živiš, Žezlo usode ne more biti resnično moje." "Gospod moj!" je ugovarjal Raws. "Drugače ne gre," je dejal Mrlakenstein. "Biti mora moja, Robaus. Biti mora moja, pa bo moj tudi Potter." In Mojster je zamahnil s Prapalico. Rawsu ni bilo nič, in za droben hip je očitno že pomislil, da se ga je usmilil. Toda nato je postalo jasno, kaj ga čaka. Kletka s kačo se je valila skozi zrak, in komaj je novi ravnatelj vzkliknil, mu je obdala glavo in ramena, Mrlakenstein pa je v jeziku kač ukazal: "Ubij." Po sobi se je razlegel grozljiv krik. Harry je videl, kako je z Rawsovega obraza izginilo še tisto malo barve, povsem je pobledel in njegove črne oči so se razširile, ko so se mu kačji zobje zadrli v vrat, ko ni zmogel kletke odriniti od sebe, ko so mu noge klecnile in se je skrušil na kolena. "Obžalujem," je hladno dejal Mrlakenstein. Zasukal se je, a nikakor žalostno ali slabe vesti. Čas je bil, da zapusti Brunarico in prevzame vajeti, kajti palica mu bo končno v vsem poslušna. Uperil jo je v lesketajočo se kletko s kačo, da se je dvignila z Rawsa, ta pa se je zvrnil po tleh in iz ran na vratu se mu je ulila kri. Mrlakenstein je odkorakal iz prostora, ne da bi se ozrl, in Nagini je zalebdela za njim v svoji veliki varovalni krogli. Harry se je vrnil v rov, v svojo zavest, in razprl je oči: členki njegovih prstov so bili krvavi, tako je zagrizel vanje, da ne bi zavpil. A temu navkljub je zrl skozi ozko režo med zabojem in steno ter opazoval, kako drhti noga v črnem škornju. "Harry!" je dahnila Hermiona za njim, toda palico je že uperil v zaboj. Za nekaj centimetrov se je dvignil od tal, nato pa tiho zdrsnil vstran. Fant se je v sobo potegnil, kolikor je mogel neslišno. Ni mu bilo jasno, zakaj to počne, čemu si želi stopiti k umirajočemu. Tudi tega ni vedel, kaj čuti, ko je zagledal Rawsov beli obraz in prste, ki so poskusili zaustaviti tok krvi iz ran na vratu. Harry je potegnil plašč nevidnosti s sebe in se zazrl navzdol v čarovnika, ki ga je tako sovražil, čigar oči so poiskale njegove, in ga je poskušal ogovoriti. Raws ga je zgrabil za plašč in potegnil k sebi. Iz grla se mu je izvil grozljivo grgrajoč glas. "Vzemi... ga... Vzemi... ga..."

Iz njega je mezelo še nekaj drugega kot kri. Bilo je srebrnkasto modro, ne plin ne tekočina, teklo mu je iz ust in ušes in oči in Harry je vedel, kaj to je, a ni mu bilo jasno, kaj naj naredi... Hermiona mu je v roke stisnila stekleničko, ki jo je naglo pričarala, in fant je srebrnkasto tvar s palico dvignil vanjo. Ko je bila steklenička do roba polna in je bil Raws videti, kot bi ne imel v sebi niti kaplje krvi več, je njegov prijem oslabel. "Poglej me..." je zašepetal. Zelene oči so našle črne, toda čez trenutek je nekaj v globinah temnega para izginilo, da so prazne obmirovale. Dlan, ki je dotlej držala Harryja, je padla na tla in Raws se ni več zganil. Triintrideseto poglavje Prinčeva pripoved Harry je še naprej klečal ob Rawsu in nepremično zrl vanj, dokler se ni povsem nepričakovano ter iz neposredne bližine razlegel visok in hladen glas. Fanta je kar vrglo na noge in stekleničko je tesno stisnil k sebi, kajti prepričan je bil, da se je Mrlakenstein vrnil v sobo. Toda Mojstrov glas je v resnici le odjeknil od sten ter tal in Harryju se je posvetilo, da nagovarja celotno Bradavičarko in njeno okolico, da ga vsi prebivalci Meryascoveene in tisti, ki se še vedno bojujejo na gradu, slišijo tako jasno, kot bi stal tik za njimi, kot bi na tilniku čutili njegovo sapo, kot bi jim lahko vsak hip zadal smrtni udarec. "Borili ste se," je dejal visoki, hladni glas, "hrabro. Lord Mrlakenstein zna ceniti pogum. Toda utrpeli ste težke izgube. In če se mi boste upirali še naprej, boste umrli vsi, eden za drugim. Tega si ne želim. Za nepotrebno potrato štejem vsako prelito kapljo čarovniške krvi. Lord Mrlakenstein je usmiljen. Svojim silam zapovedujem, naj se nemudoma umaknejo. Na voljo imate eno uro časa. Dostojanstveno se poslovite od mrtvih. Poskrbite za ranjene. Zdaj, Harry Potter, se obračam naravnost nate. Raje si v smrt poslal svoje prijatelje, kot da bi se sam soočil z mano. Eno uro te bom čakal v Prepovedanem gozdu. Če me v tem času ne boš poiskal in se mi predal, se bo spopad nadaljeval. Tokrat se ga bom udeležil osebno, Harry Potter, in našel te bom ter kaznoval slehernega moškega, žensko in otroka, ki bi te poskušal skriti pred mano. Čakal te bom eno uro." Oba, tako Ron kot Hermiona, sta strmela v Harryja in divje odkimavala. "Ne poslušaj ga," je rekel Ron. "Vse se bo uredilo," je zatrdila Hermiona. "Pridi... Vrnimo se v grad, če je res šel v Gozd, si moramo izmisliti drug načrt..." Ozrla se je k Rawsovemu truplu in nato pohitela v predor. Ron se je takoj odpravil za njo, Harry pa je segel po plašču nevidnosti in se še enkrat zasukal k mrtvemu čarovniku. Saj ni vedel, kaj naj si misli, tako ga je pretreslo, zakaj ga je Mrlakenstein pokončal in kako je to storil. Molče so se kobacali nazaj skozi rov in fant se je spraševal, ali tudi prijateljema v ušesih še vedno zveni coprnikov glas. Raje si v smrt poslal svoje prijatelje, kot da bi se sam soočil z mano. Eno uro te bom čakal v Prepovedanem gozdu...

Zdelo se je, kot bi bili po trati pred vhodom v grad posuti majhni omoti. Do zore jih je morda ločila samo še kakšna ura, a bilo je temno kot v rogu. Vsi trije so pohiteli po veličastnih stopnicah. Na poti jim je stala kamnita klada, velika kot manjši čoln. Za Gropom ali drugimi velikani ni bilo ne duha ne sluha. Bradavičarki je vladala nenaravna tišina. Zdaj po njej ni pokalo in ni se bliskalo, nihče ni vpil ali tulil. Kamnita tla prazne avle so bila zamazana s krvjo. Smaragdi so bili še zmeraj razsuti po njej, tako kot tudi drobci marmorja in kosi razklanega lesa. V ograji nad vhodno dvorano so na več mestih zevale vrzeli. "Kje so vsi?" je zašepetala Hermiona. Ron ju je popeljal v Veliko dvorano. Harry je pred njenimi vrati obstal. Omizja štirih domov so izginila in prostor je bil nabito poln. Preživeli so se stiskali v gručah, objeti prek ramen. Za poškodovane je na privzdignjenem podestu skupaj z nekaj pomočniki skrbela madam Pomfrey. Med ranjenci je bil tudi Firenze; iz boka mu je lila kri in ves je drhtel. Mrtvi so ležali v vrsti sredi Dvorane. Harry Fredovega trupla ni mogel videti, kajti obdajala ga je njegova družina. George mu je klečal ob glavi, gospa Weasley ga je objemala prek prsi in njeno telo se je krčevito stresalo, gospod Weasley pa jo je božal po laseh, medtem ko so mu prek lic polzele solze. Ron in Hermiona sta brez besed zakorakala naprej. Prijateljica je stopila k Ginny, katere obraz je bil zabuhel in lisast, ter jo objela. Ron pa se je pridružil Billu, Fleur in Perryju, ki ga je stisnil k sebi. Ko sta se dekleti pomaknili bližje k Weasleyjevim, je Harry zagledal trupli ob Fredu: Remusa in Tango, bleda in negibna, a mirna, kot bi pod temnim začaranim stropom zgolj spala. Ko se je fant začel ritensko umikati od Velike dvorane, se mu je zdelo, da se sama oddaljuje, postaja vse manjša, se krči. Niti vdihniti ni mogel. Tega, da bi videl, kdo vse je še umrl, kdo vse je še umrl zanj, preprosto ne bi prenesel. In preprosto ne bi prenesel, če bi se moral pridružiti Weasleyjevim; kako bi jim pogledal v oči, ko bi bil Fred morda živ, če bi se sam takoj predal... Zasukal se je in stekel po marmornatem stopnišču. Wulf, Tanga... Kako si je želel, da ne bi občutil ničesar... Hrepenel je po tem, da bi bil zmožen iz sebe iztrgati srce, drobovje, vse, kar je kričalo v njem... Grad je bil povsem prazen; zdelo se je, da so se množičnemu žalovanju za mrtvimi v Veliki dvorani pridružili celo duhovi. Harry pa je tekel, ne da bi se ustavljal, se oklepal stekleničke Rawsovih poslednjih misli in ritma korakov ni upočasnil, vse dokler ni prispel do kamnite gargojle, ki je stražila ravnateljev kabinet. "Geslo?" "Dumbledore!" je vzkliknil Harry, ne da bi pomislil, kajti prav njega si je tako zelo želel videti. Na njegovo presenečenje je gargojla skočila vstran in s tem razkrila polžasto stopnišče. Toda ko je fant planil v krožni kabinet, v njem ni bilo vse kot običajno. Portreti, ki so viseli na steni, so bili prazni. V prostoru ni bilo niti enega izmed ravnateljev in ravnateljic, kajti vsi so se pognali prek grajskih platen, da bi spremljali dogajanje, in niso se še vrnili. Harry se je obupano ozrl k prazni Dumbledorjevi sliki, ki je visela tik za ravnateljevim stolom, potem pa ji je obrnil hrbet. Kamnito mislito je stalo v isti omari kot zmeraj; fant ga je odnesel na mizo in v široko skodelo z runami na obodu zlil Rawsove spomine. Da bo lahko pobegnil v zavest nekoga drugega, je bil zanj pravi blagoslov; niti tisto, kar mu je zapustil Dumbledorjev morilec, ni moglo biti hujše od njegovih lastnih misli... A spomini so se že zavrtinčili, srebrnkasto beli in čudni, in

brez vsakega pomisleka, z občutkom vratolomne brezbrižnosti do samega sebe, kot bi mu edino to lahko omililo muke gorja, se je sklonil nadnje. Z glavo naprej je padel v soj sonca in njegove noge so pristale na toplih tleh. Ko se je vzravnal, je spoznal, da se je znašel na skorajda praznem otroškem igrišču. Oddaljenemu obzorju je vladal en sam orjaški dimnik. Na gugalnicah sta sedeli deklici in izza grmovja ju je opazoval suhljat fant. Črne lase je imel predolge in njegova oblačila so bila tako neskladna, da je bilo videti, kot bi si takšna nadel namenoma: kavbojke so mu bile prekratke, zmahan, prevelik plašč bi pristajal povsem odraslemu moškemu in njegova srajca je bila še najbolj podobna tuniki. Harry se je pomaknil bližje k njemu. Raws je bil videti star največ devet ali deset let, imel je nezdravo rumenkasto polt in bil je majhen ter kitast. Z neprikritim hrepenenjem je opazoval mlajšo izmed dveh deklic, ki se je gugala močneje od sestre, vse višje in višje. "Lily, ne počni tega!" Toda deklica je prav na vrhu nihaja spustila gugalnico in poletela je v zrak, dobesedno poletela, glasno smejoč se je dvignila v nebo, in namesto da bi treščila na asfalt igrišča, je zalebdela skozi zrak kakor artistka na trapezu, se visoko nad tlemi obdržala vse predolgo, pristala vse preveč na lahno. "Mami je rekla, da tega ne smeš početi!" Petunija se je prenehala gugati, tako da je s petami sandalov zadrsala po tleh in je zaškrtalo in zahreščalo, potem pa je z rokami, uprtimi ob bok, skočila na noge. "Mami ti je to prepovedala!" "Ampak saj mi nič ni," je odvrnila Lily, ki se je še vedno hihitala. "Tunka, poglej to. Glej, kaj znam!" Petunija se je ozrla. Na igrišču sta bili zgolj oni dve in - tega se deklici nista zavedali - Raws. Lily pa je že pobrala cvet, ki je padel z grma, za katerim se je skrival. Sestra bi jo najraje še naprej oštevala, a premagala jo je radovednost, in stopila je k njej. Lily je počakala, da je bila dovolj blizu, in potem je razprla pest. Cvetni listi na njeni dlani so se odpirali in zapirali, odpirali in zapirali, kakor čudaška ostriga s premnogimi lupinami. "Nehaj!" je zavreščala Petunija. "Saj ti ne bo nič naredila," je odvrnila Lily, toda dlan je vseeno hitro sklenila in cvet nato odvrgla. "Tega se ne dela," ji je očitala starejša sestra, toda njene oči so sledile loku, v katerem je cvet poletel na tla, in obstale na njem. "Kako narediš te stvari?" je končno vprašala in hrepenenja v njenem glasu ni bilo moč preslišati. "To je vendar jasno." Raws se ni mogel več zadrževati, in skočil je izza grmovja. Petunija je zakričala in stekla nazaj h gugalnicam, toda Lily, čeprav prestrašena, se ni umaknila. Fantu je bilo žal, da ju je presenetil. Ko se je zazrl v deklico, so se mu rumenkasta lica obarvala s topim odtenkom rdeče. "Kaj je vendar jasno?" ga je vprašala. Od razburjenja je bil ves živčen. Njegov pogled je na kratko šinil k Petuniji, ki se je prestopala ob gugalnicah, potem pa je stišal glas in dejal: "Vem, kaj si." "Kako to misliš?" "Ti si... Čarovnica si," je zašepetal. Užalil jo je. "Zmerjati me res ni treba!" In z visoko privzdignjeno glavo mu je obrnila hrbet ter odkorakala k sestri. "Ne!" je vzkliknil Raws. Zdaj je njegov obraz že kar žarel od rdečice in Harry se je spraševal, čemu si ne sleče smešno prevelikega plašča. Morda zato, ker ni hotel

povsem razkriti tunike pod njim? Vsekakor je kakor čudaški netopir zafrfotal za dekleti, da je Harryja spomnil na Rawsa v odraslih letih. Sestri sta ocenjujoče zrli vanj, všeč ni bil nobeni, pri tem pa sta se oklepali vsaka svojega droga, kot bi se lovili in bi bila gugalnica zapik. "Če pa si res," je nagovoril Lily. "Res si čarovnica. Že nekaj časa te opazujem. Ampak s tem ni nič narobe. Tudi moja mami je čarovnica in jaz sem čarovnik." Petunijin smeh je bil kot vedro mrzle vode. "Čarovnik!" je vrisknila, bolj pogumna, ko si je končno opomogla od tega, da se je nepričakovano pojavil pred njima. "Saj te vendar poznam! Rawsov si! Dol v Predičinem kotu živijo, ob reki," je povedala Lily in iz njenega glasu je bilo še kako jasno, da je takšen domači naslov slabo priporočilo. "Zakaj pa si vohunil za nama?" "Nič nisem vohunil," jo je zavrnil Raws, ki mu je postajalo vse bolj neprijetno in čigar mastni lasje so se motno lesketali v močnem soncu. "Za tabo prav gotovo ne," je zaničljivo dodal. "Saj si bunkelj:" Čeprav je Petunija to besedo slišala prvič, ji ni ušel ton, s katerim jo je izgovoril. "Lily, pridi, greva!" je predirno zaklicala. Sestra jo je nemudoma ubogala, in ko sta odhajali z igrišča, je zabolščala vanj. Raws pa je obstal ter gledal za njima in Harry, edini, ki ga je zdaj opazoval, je videl, kako trpko je razočaran. Očitno je ta podvig načrtoval že dlje časa, a se mu je povsem izjalovil... Prizor se je raztopil, in še preden se je Harry tega dodobra zavedel, se je preoblikoval v drugega. Znašel se je sredi manjše gruče dreves. Med njihovimi debli je zagledal s soncem obsijano, lesketajočo se reko, v senci pod košatimi drevesi pa je bilo kot v hladnem, zelenem tolmunu. Raws tokrat plašča ni imel na sebi in njegova tunika je bila v pridušeni svetlobi videti manj nenavadna. "... in Ministrstvo te lahko kaznuje, če čaraš izven šole, pismo ti pošljejo." "Ampak jaz sem čarala izven šole!" "Nama zaradi česa takega ne bi naredili nič. Nimava še palic. Dokler si otrok in si ne moreš pomagati, da ne bi kdaj malo čaral, ti pogledajo skozi prste. Čim si star enajst let," je domišljavo privzdignil brado, "in se začneš čaranja učiti, pa moraš zelo paziti." Nekaj časa sta bila tiho. Lily je pobrala odpadlo vejico, jo dvignila predse in na lahno zamahnila z njo; Harry je vedel, da si predstavlja, kako ji iz konice pršijo iskre. A nato je vejico odvrgla, se nagnila bližje k prijatelju in rekla: "Ampak vse to je res, a ne? Saj mi ne lažeš? Petunija pravi, da mi. Pravi, da Bradavičarke sploh ni. Pa nima prav, a ne?" "Zanjo je ni," je odvrnil. "Za naju pa je. Dobila bova pismo, boš videla." "Res?" je dahnila Lily. "Res," je zatrdil in svojim predolgim lasem ter čudaškim oblačilom navkljub je zleknjen pred njo dajal nenavadno prepričljiv vtis, saj je gotovost v svojo usodo kar sevala od njega. "Pa ga bo dejansko prinesla sova?" je zašepetala Lily. "Običajno je tako," je prikimal. "Ampak ker si iz bunkeljske družine, vas bo moral nekdo iz šole obiskati in vse skupaj razložiti staršem." "Je tudi sicer kaj drugače, če nisi iz čarovniške družine?" Raws se je z odgovorom obotavljal. Njegove črne oči, željno žareče v zelenem somraku, so drsele prek bledega obraza, prek temno rdečih las. "Ne," je rekel nazadnje, "sicer ni prav nič drugače." "Lepo," si je oddahnila Lily; jasno je bilo, kako jo je to skrbelo.

"Zelo si nadarjena," je nadaljeval. "Saj sem te videl. Ves čas, ko sem te opazoval..." Glas mu je zamrl; ni ga več poslušala, temveč se je zleknila po tleh, posutih z listjem, in se zazrla v krošnje nad sabo. Opazoval jo je prav tako hrepeneče kot na igrišču. "Kako je pri vas doma?" ga je vprašala. Čelo se mu je komaj opazno nagubalo. "V redu," je odgovoril. "Se ne prepirata več?" "Oh, prepirata se še zmeraj," je odvrnil. Zagrabil je za pest listja in ga začel cefrati, ne da bi se tega zavedal. "Ampak jaz bom kmalu odšel." "Tvoj oči ne mara čarovnij?" "V bistvu ne mara ničesar," je rekel. "Robaus?" Čim je izrekla njegovo ime, mu je na ustnicah zaigral droben nasmešek. "Ja?" "Povej mi še kaj o morakvarjih." "Kaj pa bi rada vedela o njih?" "Če čaraš izven šole..." "Zaradi tega te še ne bi dali morakvarjem! To doleti samo ljudi, ki naredijo kaj res groznega. Morakvarji stražijo čarovniški zapor, Azkaban. Ti že ne boš končala v njem, preveč si..." Zardel je in se znova lotil listja. Potem pa je za Harryjevim hrbtom zašuštelo, in zasukal se je: Petuniji, ki se je skrivala za drevesom, je zdrsnilo. "Tunka!" je vzkliknila Lily s presenečenjem in dobrodošlico v glasu, toda Raws je skočil na noge. "Kdo zdaj vohuni?!" je zavpil. "Kaj bi rada?!" Petuniji je zmanjkalo sape, tako se je prestrašila, ker se je izdala. Toda hitro je pomislila, kaj naj mu v odgovor vrže v obraz. "Kaj pa imaš tisto?" je nazadnje rekla in pokazala na njegovo srajco. "Mamino bluzo?" Počilo je in veja nad njeno glavo se je odlomila, Lily je zakričala, veja pa je udarila sestro po rami, da se je ritensko opotekla in izbruhnila v jok. "Tunka!" Toda Petunija je že stekla proč. Lily se je jezno zasukala k Rawsu. "Si ti to naredil?" "Ne," je rekel kljubovalno, a preplašeno obenem. "Pa si!" Umikala se je od njega. "Si! Udaril si jo, z vejo!" "Ne... Ne, nisem je!" A laž Lily ni prepričala. Namenila mu je še en žgoč pogled, potem pa se je pognala izpod dreves in stekla za svojo sestro, medtem ko je Raws ves nesrečen ter zmeden gledal za njo... Prizor se je raztopil in preoblikoval. Harry se je ozrl: znašel se je na peronu devet in tri četrtine, tik ob Robausu, ki se je sključenih ramen držal njemu močno podobne suhe ženske kislega obraza in rumenkaste polti. Zijal je v bližnjo štiričlansko družino, v deklici, ki sta stali nekoliko stran od staršev. Zdelo se je, da poskuša Lily spraviti sestro v boljšo voljo, in Harry jima je stopil bližje. "Tunka, res mi je žal! Poslušaj..." Petunijo je zagrabila za roko in je ni izpustila, čeprav se ji je na vse kriplje trudila iztrgati. "Cim bom prišla tja, bom poskušala... Ne, poslušaj me, Tunka! Čim bom prišla na šolo, bom stopila do profesorja Dumbledorja in ga poskušala pregovoriti, naj si premisli!"

"Saj - nočem - tja!" je trmarila Petunija, ki je roko še naprej vlekla iz sestrinega prijema. "Misliš, da si želim na tisti butasti grad in postati... postati..." Blede oči so ji zdrsnile prek perona, prek mačk, mijavkajočih v naročjih lastnikov, prek sov, ki so prhutale in hukale druga na drugo iz kletk, prek študentov, izmed katerih so se mnogi že preoblekli v dolge črne plašče in so vlačili zaboje na vlak s škrlatno lokomotivo ali pa so z veselimi vzkliki pozdravljali sošolce, od katerih so bili ločeni celo poletje. "Misliš, da hočem postati... pokveka?" Petunija je roko končno osvobodila, Lilyjine oči pa so se zalesketale od solz. "Jaz že nisem pokveka," je rekla. "Zakaj me zmerjaš?" "Tja pač greš," je z užitkom vztrajala njena sestra. "Na posebno šolo za pokveke. Skupaj s tistim Rawsovim fantom... Oba sta navadni spaki. Še dobro, da vaju bodo ločili od normalnih ljudi. Tako bomo varni pred vama." Lily se je ozrla k staršem, ki so se s prisrčnim užitkom ozirali po peronu. Nato se je obrnila nazaj k Petuniji in njen glas je bil čisto tih, a divji. "Zakaj pa si potem pisala ravnatelju, zakaj si ga prosjačila, naj se tudi tebi dovoli vpisati?" Njena sestra je postala čisto škrlatna. "Prosjačila? Prosjačila ga že nisem!" "Prebrala sem njegov odgovor. Zelo je bil prijazen." "Kako si lahko brskala..." je zašepetala Petunija. "Brskala si po moji... Kako si mogla..." Lily se je izdala, pa čeprav je njen pogled samo za hip šinil k Rawsu. Petunija je zajela sapo. "On ga je našel! S tistim cepcem sta brskala po moji sobi!" "Ne... Nisva ravno brskala..." Zdaj je bilo nerodno Harryjevi mami. "Robaus je videl kuverto in ni mogel verjeti, da bi bunkelj lahko poslal pismo na Bradavičarko, to je bilo vse! Rekel je, da verjetno na pošti pod krinko delajo čarovniki, ki poskrbijo za..." "Čarovniki očitno vtikate svoj nos čisto povsod!" jo je prekinila Petunija, ki je sedaj prebledela tako hudo, kot je prej zardela. "Pokveka!" je še enkrat vrgla sestri v obraz, potem pa stekla k staršem... Prizor se je spet raztopil. Zdaj je Raws hitel po hodniku vlaka, ki se je zibal prek podeželja. Že se je preoblekel v šolsko uniformo; verjetno je izrabil prvo priložnost, da se je znebil svojih grozljivih bunkeljskih oblačil. Končno se je ustavil pred kupejem, v katerem je razvneto klepetala skupina fantov. V kotu pa je čemela Lily in zgrbljena gledala skozi okno. Raws je odprl vrata in sedel nasproti nje. Ozrla se je k njemu, potem pa se je spet zasukala k oknu. Jokala je. "S tabo nočem govoriti," je rekla z zadrgnjenim glasom. "Zakaj ne?" "Tunka m-me sovraži. Ker sva našla tisto Dumbledorjevo pismo." "Pa?" Grdo ga je ošinila. "Nič pa. Moja sestra je!" "Ampak saj je samo..." Hitro se je ugriznil v jezik. Lily, ki je bila prezaposlena s tem, da si je poskušala na skrivaj obrisati oči, ga ni slišala. "Ampak na vlaku sva!" se je popravil in navdušenja v svojem glasu preprosto ni mogel skriti. "To je vendar to! Na Bradavičarko se peljeva!" Še naprej si je otirala oči, a pri tem se je vendarle morala nasmehniti.

"Res upam, da te bodo dali v Spolzgad," je dejal Raws, ki ga je opogumilo, da se je nekoliko razvedrila. "Spolzgad?" K njima se je zasukal eden izmed fantov v kupeju, ki se do tega trenutka zanju sploh niso zmenili. Harry je do takrat vso pozornost posvečal paru ob oknu, zdaj pa je pred sabo zagledal svojega očeta: bil je vitek, črnolas kot Raws, a za razliko od slednjega so za Jamesa doma očitno lepo skrbeli, morda so ga celo pretirano oboževali. "Kdo bi si želel v Spolzgad? Če bi hoteli tja vtakniti mene, bi raje kar odšel. Pa ti?" je James vprašal fanta, zleknjenega po stolu nasproti. Harryja je streslo - to je bil vendar Sirius! A bil je mrk. "V Spolzgadu je bila cela moja družina," je povedal. "Madonca," je rekel James. "Jaz pa sem mislil, da si čisto v redu." Sirius se je vendarle nasmehnil. "Kaj veš, mogoče se bo prav z mano končala družinska tradicija. V kateri dom pa bi hotel ti, če bi lahko izbiral?" James je privzdignil namišljen meč. "V Gryfondom, kjer le pogumni žive! Tam je bil tudi moj oči." Raws je tiho prhnil. James se je takoj spet zasukal k njemu. "Imaš kaj proti?" "Ne," je odvrnil Raws, čeprav se je pri tem posmehljivo zarežal. "Če imaš raje mišice kot možgane..." "Le kam bodo torej vtaknili tebe, ko nimaš ne enega ne drugega?" je vskočil Sirius. James se je zakrohotal. Lily pa se je vzravnala in oba s Siriusom zaničljivo premerila. "Pridi, Robaus, poiščiva drug kupe." "Resnično, kaj takšnega..." je Sirius posnemal njen vzvišeni glas. "Šokantno..." se mu je pridružil James, in ko je šel Raws mimo njega, ga je poskusil spotakniti. "Še se bomo videli, Cmeraus!" je zaklical eden od fantov, ko so se vrata kupeja zaloputnila. Prizorišče se je spet preoblikovalo... Harry je stal tik za Rawsom, obrnjenim proti mizam štirih domov, ki so bile osvetljene s svečami, obdajali pa so jih nizi pozornih obrazov. Ravno takrat je profesorica McHudurra zaklicala: "Evans, Lily!" Opazoval je, kako je njegova mama drgetaje stopila iz vrste prvošolcev in sedla na majavi stol. McHudurrova ji je na glavo posadila klobuk Izbiruh, in komaj se je dotaknil temno rdečih las, že je zaklical: "Gryfondom!" Raws je tiho zaječal. Lily pa si je snela klobuk, ga predala profesorici in nato pohitela k navdušenim Gryfondomovcem, toda pri tem se je ozrla nazaj k Robausu in se mu šibko, žalostno nasmehnila. Harry je opazil, kako se je Sirius hip zatem nekoliko presedel, da je napravil prostor zanjo. Tako se mu je pridružila, a takrat se je spomnila, od kod ga pozna, prekrižala roke in mu odločno obrnila hrbet. Razporeditev je potekala dalje. Mally in Harryjev oče sta se pridružila Siriusu in Lily za gryfondomskim omizjem. Potem pa je prišel na vrsto Raws. Harry je z njim vred stopil k stolčku. Ko mu je klobuk pristal na glavi, je kmalu vzkliknil: "Spolzgad!"

Robaus je tako odkorakal stran od Lily, na drugi konec Dvorane, kjer so ga prešerno pozdravili Spolzgadovci. Sedel je k Luciusu Malfoyu, ki ga je potrepljal po hrbtu, pri čemer se mu je s prsi zalesketala priponka predstavnika študentov... Prizor se je raztopil... Lily in Robaus sta korakala prek grajskega dvorišča in zdelo se je, da se prepirata. Harry je stekel za njima, da bi ju dohitel in bi slišal, o čem teče pogovor. Ko je prispel do njiju, pa je opazil, da sta precej višja: od njunega prvega šolskega dne je očitno minilo več let. "... mislil, da sva prijatelja," je rekel Raws. "Najboljša prijatelja." "Saj sva, Rob, samo nekateri tvoji kolegi mi niso prav nič všeč! Žal mi je, ampak Avery in Mulciber se mi gabita! Mulciber! Kaj vidiš na njem, Rob? Odvraten je! Sploh veš, kaj je zadnjič hotel narediti Mary Macdonald?" Lily se je ustavila ob enem izmed stebrov, se naslonila nanj in se zazrla v mršavi rumenkasti obraz. "Tisto ni bilo nič takega," ji je ugovarjal Raws. "Šlo je za nedolžno šalo..." "Nanjo se je spravil s čisto pravo coprnijo, in če misliš, da je kaj takega zabavno..." "Kaj pa tisto, kar se gredo Potter in njegovi?" jo je prekinil. Pri tem je spet pordel, tako mu je že ob misli na Harryjevega očeta narasel pritisk. "Kakšno zvezo ima s tem Potter?" ga je vprašala. "Ponoči jih je povsod dosti. In tisti Wulf je resnično sumljiv. Vsake toliko kar nekam izgine." "Bolan je," je rekla Lily. "Pravijo, da je bolan..." "Zboli pa ob vsaki polni luni?" jo je preglasil. "Kaj je po tvojem narobe z njim, si mi že povedal, ja," ga je hladno zavrnila. "Zakaj si tako obseden z njimi? Kaj te briga, kaj počnejo ponoči?" "Samo to bi ti rad dokazal, da niso tako krasni, kot vsi mislijo." Vanjo je zrl ostro, in zardela je. "Vsaj z mračnimi silami se ne pečajo." Stišala je glas. "In v bistvu si kar malo nehvaležen. Slišala sem, kaj se je zgodilo zadnjič. Splazil si se za njimi po rovu pod vrbo mesarico in Potter te je rešil pred tistim, kar je pač tam..." Rawsov obraz se je ves spačil in razburil se je: "Rešil?! Rešil?! Menda ne misliš, da je Potter nekakšen junak? Ne, reševal je lastno glavo, pa tudi glave svojih prijateljev! Ne boš vendar... Ne bom ti dovolil..." "Dovolil? Ne boš mi dovolil?!" Oči je jezno priprla. Nemudoma se je potegnil nazaj. "Nisem mislil... Samo tega nočem, da bi se osmešila... Všeč si mu, Potterju si všeč!" Bilo je, kot bi ga prisilila, da izreče te besede. "On res ni... Vsi mislijo... Izjemen igralec quidditcha..." Raws je bil skrajno nesrečen in Jamesa je tako sovražil, da sploh ni našel pravih besed, Lilyjine obrvi pa so se dvigovale vse višje. "Dobro vem, da je James Potter navadna naduta rit," je rekla, da ga je utišala. "Tega mi ni treba praviti. Ampak tudi Mulciber in Avery nista zabavna, temveč sta preprosto hudobna. Hudobna, Rob. Res ne razumem, kako se lahko družiš z njima." Harry je dvomil, da je Raws sploh slišal, kaj je rekla o Mulciberju in Averyju. Čim je označila Jamesa za rit, je namreč kar zasijal od sreče, in ko sta odkorakala naprej, je bil v njegovem koraku nov zalet... In prizor se je raztopil... Fant je spet opazoval, kako je Raws odšel iz Velike dvorane, potem ko je pri mali maturi opravil izpit iz obrambe pred mračnimi silami, opazoval je, kako je odtaval iz gradu in se nazadnje po naključju znašel v bližini drevesa, pod katerim so sedeli

James, Sirius, Wulf in Mally. Toda Harry tokrat ni stopil bližje, saj je že vedel, kaj se je zgodilo, potem ko je njegov oče dvignil Rawsa v zrak in ga osramotil, vedel je, kaj je bilo rečenega in storjenega, ter si temu nikakor ni želel biti priča še enkrat. Skupini se je nazadnje pridružila tudi Lily, ki je Robausu priskočila na pomoč. Od daleč je slišal, kako ji je ves ponižan in besen v obraz vrgel besedo, ki je ni bilo moč odpustiti: brezkrvnica. Že je bil tu naslednji prizor... "Žal mi je." "Me ne zanima." "Res mi je žal!" "Pa kaj." Bila je noč. Lily je v kopalnem plašču in z rokami, prekrižanimi na prsih, stala pred portretom debele gospe. "Prišla sem samo zato, ker mi je Mary povedala, da nameravaš v nasprotnem primeru prespati tu." "Saj tudi bi. Res ti nisem hotel reči brezkrvnica, preprosto mi je..." "Ušlo?" Lily je bila neusmiljena. "Prepozno je. Dolga leta sem te zagovarjala, čeprav so me vsi spraševali, zakaj sploh govorim s tabo. Ti in tvoji ljubi prijateljčki, tisti Jedci smrti... No, vidiš, tega še zanikaš ne! Niti tega ne zanikaš, kaj bi rad postal! Komaj čakaš, da se lahko pridružiš Saj Veš Komu, je tako?" Odprl je usta, a jih zaprl, ne da bi kaj rekel. "Zdaj se ne morem več pretvarjati. Ti si izbral svojo pot, jaz pa svojo." "Ne, čakaj... Nisem ti hotel..." "Reči brezkrvnica? Ampak tako imenuješ vse druge, ki imajo takšne starše kot jaz, Robaus. Zakaj bi mene drugače?" Obupano je iskal pravih besed, toda ona je samo zaničljivo zmajala z glavo, potem pa se je zasukala in splezala nazaj skozi luknjo za portretom... Hodnik je izginil in naslednji prizor je potreboval več časa, da se je izoblikoval: Harry je poletel skozi prelivajoče se oblike in barve, dokler se ni njegova okolica nazadnje vendarle ustalila in takrat se je znašel na vrhu samotnega in mrzlega griča, ovitega v temo. Veje tistih nekaj golih dreves v bližini so se krivile v močnih sunkih vetra. Sedaj povsem odrasli Raws je sopel in se oziral okoli sebe, palico je trdno stiskal v roki, čakal je na nekoga ali na nekaj... Njegovega strahu se je navzel tudi fant, čeprav se je zavedal, da njemu ne grozi nevarnost, in pogledal je prek ramen. Le koga čakata... Takrat je skozi zrak šinil nazobčan blisk bele svetlobe. Harry je že pomislil, da je usekala strela, toda Raws je padel na kolena in palica mu je poletela iz rok. "Ne ubijte me!" "To niti ni bil moj namen." Spričo bučanja vetra ni bilo moč slišati, kdaj se je Albus Dumbledore udejanil tja. A že je stal pred Rawsom in plašč je plapolal okoli njega, obraz pa mu je osvetljeval soj palice, ki jo je držal v rokah. "No, Robaus? Kaj bi mi rad sporočil lord Mrlakenstein?" "Ne... Ne gre za sporočilo... Prišel sem sam od sebe!" Raws je vil roke in dolgi lasje so mu divje vihrali okoli glave, da je bil videti domala obnorel. "Tu sem... da bi vas posvaril! Ne! Da bi vas nekaj prosil! Poslušajte me!" Dumbledore je potrznil s palico. Čeprav so se listje in vejice še vedno vrtinčili skozi temo okoli njiju, je mesto, na katerem sta si zrla v obraz, obdala tišina. "Česa bi me lahko prosil Jedec smrti?"

"Pre-Prerokba... Napoved... Trelawneyjeve..." "Razumem," je dejal ravnatelj. "Lord Mrlakenstein torej ve zanjo?" "Ve... Povedal sem mu vse, kar sem slišal!" je priznal Raws. "Zato... Zaradi tega... Prepričan je, da govori o Lily Evans!" "Prerokba ne meri na žensko," ga je zavrnil Dumbledore, "temveč na fanta, ki bo rojen konec julija..." "Dobro veste, kaj mislim! Po njegovem gre za njenega sina, in namerava jo izslediti... Vse bo pobil..." "Če vam ona toliko pomeni, Robaus," je dejal Dumbledore, "se je bo lord Mrlakenstein gotovo usmilil? Ga ne bi mogli prositi zanjo, ko pa ste mu vendar povedali, kaj mu grozi s strani njenega sina?" "Saj sem... Saj sem ga prosil..." "Gnusite se mi," je rekel ravnatelj, ki ga Harry še nikdar ni slišal govoriti tako zaničljivo. Raws se je ves sključil. "Vam je povsem vseeno, če umreta njen mož in sin? Tadva naj le ubije, glavno, da vi dobite, kar si želite?" Raws ni rekel nobene in zgolj zrl je vanj. "Pa jih skrijte vse," je končno zahripal. "Obvarujte jo... Jih. Prosim." "In kaj mi ponujate v zameno, Robaus?" "V... V zameno?" je debelo pogledal Raws in Harry je pričakoval, da se bo temu uprl, toda čez nekaj trenutkov je dejal: "Kar si boste zaželeli." Hrib je zbledel in fant se je znašel v ravnateljevem kabinetu, po katerem se je razlegal obupen glas, še najbolj podoben cviljenju ranjene živali. Dumbledore je mrkega obraza stal ob stolu, na katerem je zgrbljen sedel Raws. Ta je čez trenutek ali dva vendarle dvignil glavo in videti je bil kot človek, ki je od prizora na vetrovnem griču preživel sto nesrečnih let. "Mislil sem... da jo boste... obvarovali..." "Z Jamesom sta se odločila zaupati napačnemu človeku," je odvrnil ravnatelj. "Podobno kot vi, Robaus. Mar niste upali, da se je bo lord Mrlakenstein usmilil?" Raws je dihal hitro in plitvo. "Njen otrok je preživel," je dodal Dumbledore. Skrušeni čarovnik je na kratko potrznil z glavo, da je bilo, kot bi si z nje poskusil odgnati muho. "Njen fant živi. Natanko takšne oči ima, kakršne je imela ona. Saj se spominjate oblike in barve oči Lily Evans, kajne?" "Nehajte!" je zatulil Raws. "Ni je več... Mrtva je..." "Se motim ali se res kesate, Robaus?" "Želim si... Želim si, da bi bil mrtev jaz..." "Le komu bi to koristilo?" ga je hladno zavrnil Dumbledore. "Če ste Lily Evans ljubili, resnično ljubili, potem je vaša pot jasna." Zdelo se je, da Rawsa obdaja meglica bolečine, in dolgo časa je trajalo, preden so ga dosegle ravnateljeve besede. "Kako... Kako to mislite?" "Znano vam je, čemu in zakaj je umrla. Poskrbite, da ni zaman. Pomagajte mi zaščititi njenega sina." "Saj ne potrebuje zaščite. Mojster je izginil neznano kam..." "A vrnil se bo, in ko bo do tega prišlo, bo Harryju grozila strašna nevarnost." Temu je sledila dolgotrajna tišina in Raws se je nazadnje obvladal ter zadihal bolj umirjeno. Končno je dejal: "Prav. Tudi prav. A nikomur... Niti besedice, Dumbledore! To mora ostati med nama! Prisezite! Ne bi prenesel... Posebej, ker je Potterjev... Dajte mi svojo besedo!"

"Svojo besedo, da nikdar ne bom razkril najboljšega v vas?" je zavzdihnil ravnatelj in se zazrl v njegov divji, obupani obraz. "Če že vztrajate..." Kabinet se je raztopil, a takoj spet izoblikoval. Raws je korakal sem in tja pred Dumbledorjem. "... povprečen, objesten kot njegov oče, odločen kršiti pravila, koplje se v soju svoje slave, neprestano išče pozornosti in je nesramen..." "Vidite tisto, kar si želite, Robaus," je dejal Albus, ne da bi dvignil pogled z Zvedavega zvarkoslovca. "Drugi učitelji mi poročajo, da je fant skromen, prisrčen in dovolj nadarjen. Meni osebno se zdi prikupen otrok." Obrnil je stran, bral dalje in dodal: "Popazite malo na Smottana, boste?" Vrtinec barv in zdaj sta Raws in Dumbledore stala nekoliko vsaksebi v šolski avli, z božičnega plesa pa so se odpravljali spat še zadnji veseli študentje. "No?" je tiho vprašal ravnatelj. "Potemnelo je tudi Karkaroffovo znamenje. Povsem prestrašen je, boji se maščevanja; sami veste, da je pomagal Ministrstvu, ko je Mojster črne magije padel." Robaus se je s kotičkom očesa ozrl k ravnateljevemu krivonosemu profilu. "Če bi začutil klic Znamenja, namerava Igor pobegniti." "Resda?" je mehko dejal Dumbledore, ko sta se s posestva prihihitala Fleur Delacour in Roger Davies. "Vas mika, da bi sledili njegovemu zgledu?" "Ne," je odvrnil Raws, čigar črne oči so bile uprte v par, namenjen proti marmornatem stopnišču. "Nisem reva." "Niste," se je strinjal ravnatelj. "Mnogo pogumnejši mož od Karkaroffa ste. Včasih se sprašujem, ali študentov ne razporejamo v domove, ko so za to še premladi..." Odkorakal je in popolnoma osuplega profesorja pustil samega... Zdaj je Harry spet stal v Dumbledorjevem kabinetu. Bila je noč in ravnatelj je napol nezavesten sedel na svojem tronu podobnem stolu za pisalno mizo. Prek naslonjala za roke mu je visela počrnela in ožgana desnica. Raws si je v brado mrmral neznane uroke, palico je uperjal v njegovo zapestje, z levico pa mu je v usta zlival gost zlat napoj. Čez trenutek ali dva so Dumbledorjeve veke vztrepetale in se razprle. "Zakaj, zakaj ste si tisti prstan nataknili na roko?!" ga je vprašal Raws. "Nad njim je bila vendar kletev, to vam je bilo gotovo jasno! Čemu ste se ga sploh dotaknili?!" Na mizi pred ravnateljem je ležal Studdnov prstan. Njegov kamen je bil počen in ob njem je počival Gryfondomov meč. Dumbledore se je spačil. "Bil sem... Bil sem nespameten. Tako hudo sem si želel..." "Česa ste si želeli?" Albus mu ni odgovoril. "Pravi čudež je, da ste se sploh uspeli vrniti!" Raws je bil resnično jezen. "Nad tem prstanom je bila kletev tako nezaslišane moči, da njenih posledic preprosto ni mogoče odpraviti. Zaenkrat sem jo resda uspel zamejiti v dlan, toda..." Dumbledore je privzdignil počrnelo, mrtvo roko in se zazrl vanjo, kot bi imel pred sabo zanimivo starino. "Dobro ste opravili, Robaus. Koliko časa mi je po vašem še ostalo?" To je vprašal kot mimogrede; s taistim glasom bi se lahko pozanimal, kakšno bo naslednjega dne vreme. Raws se je nekaj časa obotavljal, nato pa je odgovoril:

"Težko je reči. Morda kakšno leto. Takšnega uroka ni mogoče zadržati za vedno. Slej ko prej bo prebil sleherno zamejitev, kajti za tiste vrste kletev gre, ki s časom samo še pridobi na moči." Ravnatelj se je nasmehnil. Novico, da mu je ostalo zgolj leto dni življenja, je sprejel, kot bi z njim imela opraviti malo ali nič. "Le kaj bi brez vas, Robaus. Res sem lahko srečen, da vas imam." "Če bi me vsaj poklicali prej! Gotovo bi vas bolje oskrbel, vam pridobil več časa!" se je jezil Raws. Nato se je ozrl k prstanu in meču. "Ste udarili po njem, ker ste mislili, da boste s tem izničili kletev?" "Tako nekako... Nedvomno nisem bil povsem priseben..." je odvrnil Dumbledore. S težavo je sedel bolj vzravnano. "No, dejstvo pa je, da to vse skupaj poenostavi." Profesorja je s tem tako zmedel, da se mu je moral nasmehniti. "Govorim o načrtu, ki ga ima v zvezi z mano lord Mrlakenstein. O načrtu, po katerem naj bi me ubogi mladi Malfoy umoril." Robaus je sedel na stol na drugi strani mize, v katerem se je tako pogosto znašel Harry. Fantu je bilo jasno, da je hotel Raws reči še kakšno o prekletstvu, ki je preskočilo na ravnateljevo dlan, a Dumbledore jo je vljudno privzdignil, češ da o tej zadevi ne želi več razpravljati. Profesor je zato namrščeno dejal: "Mojster črne magije ne pričakuje, da bo Drecu to uspelo. Zgolj za kazen za nedavne Luciusove spodrsljaje gre. Fantova starša sta že dlje časa v strahu zanj, in še dolgo bosta, saj se zavedata, da načrta ne bo zmogel izpeljati in bo neizogibni neuspeh drago plačal." "Z drugimi besedami: s tolikšno gotovostjo kot meni mu je bila izrečena smrtna obsodba," je prikimal Dumbledore. "Domnevam pa, da bo po njegovem neuspehu ta naloga domala samoumevno pripadla vam?" Nekaj trenutkov je minilo, preden se je Raws odzval. "Takšen je vsaj po mojem načrt Mojstra črne magije," je nazadnje pritrdil. "In lord Mrlakenstein že v bližnji prihodnosti pričakuje trenutek, ko na Bradavičarki ne bo več potreboval vohuna?" "Prepričan je, da bo šolo kmalu imel v pesti, tako je." "Saj imam vašo besedo," je rekel Dumbledore, skoraj kot bi govoril s samim sabo, "da boste zaščitili študente z vsem, kar bo v vaši moči, ko bo do tega prišlo?" Raws je togo prikimal. "Dobro. Zdaj pa k stvari. Predvsem in nemudoma morate izvedeti, kaj Dreco naklepa. Preplašen najstnik je nevaren tako samemu sebi kot drugim. Ponudite mu pomoč in podporo, gotovo ju bo sprejel, ko ste mu tako pri srcu..." "Mnogo manj, odkar je njegov oče v nemilosti. Fant za to krivi mene, prepričan je, da sem si želel Luciusovega položaja in ga zrinil z njega." "A vseeno poskusite. Mnogo manj me skrbi zase kot za naključne žrtve načrtov, ki si jih bo umislil fant. A nazadnje bo seveda moč storiti samo eno, da ga rešimo pred besom lorda Mrlakensteina." Raws je privzdignil obrvi in nato porogljivo vprašal: "Torej mu nameravate dopustiti, da vas ubije?" "Nikakor. Ubiti me morate vi." Temu je sledila dolgotrajna tišina, ki jo je motilo zgolj škrabljanje. Feniks Fawkes je grizljal sipino kost. "Naj to opravim kar takoj?" je profesor zajedljivo pobaral svojega ravnatelja. "Ali pa potrebujete še nekaj minut, da skujete svoj epitaf?"

"Oh, ne, nikamor se ne mudi," se je nasmehnil Dumbledore. "Prepričan sem, da se bo slej ko prej pokazal ravno pravšnji trenutek za to. Glede na današnje dogodke," je pokazal na izsušeno dlan, "vsekakor lahko domnevava, da bo do primernih okoliščin prišlo pred pretekom enega leta." "Če vam je res vseeno, da boste umrli," se je zdaj grobo odzval Robaus, "bi to lahko opravil tudi Dreco." "Fantova duša še ni tako poškodovana," je rekel ravnatelj. "Da bi si jo raztrgal zaradi mene, res ne morem dopustiti." "Kaj pa moja duša, Dumbledore? Kaj bo z mojo?" "Sami boste znali presoditi, ali ji boste škodili, ko boste starcu pomagali, da se izogne bolečini in ponižanju," je odvrnil Albus. "Za to veliko uslugo, edino uslugo vas prosim, Robaus, ker se neizbežnosti svoje smrti zavedam tako zelo kot dejstva, da bodo Kraljevi kanoni letos pristali povsem na dnu lige. Priznati pa moram tudi, da mi je bolj pri srcu hitro in neboleče slovo; pomislite, kako razvlečena in nerodna bi bila ta zadeva, če bi se vanjo vpletel Fenrir Vraniesiw - saj prav slišim, da ga je Mrlakenstein sprejel v svoje vrste? In, seveda, še bolj neprijetna bi bila ljuba Krasotillya, ki se rada igra s hrano, preden jo poje." Njegov glas je bil lahkoten, toda modre oči so se upirale v Rawsa tako ostro, kot so se pogosto v Harryja: kakor da bi mu jasno videl v dušo. Končno je profesor še enkrat na kratko prikimal. To je Dumbledorju zadoščalo. "Hvala, Robaus..." Kabinet je izginil in zdaj sta se Raws ter ravnatelj skupaj sprehajala prek praznega posestva, na katerega je padal mrak. "Kaj počenjata s Potterjem, ko se tolikokrat zapreta v vaš kabinet?" je nenadoma vprašal Robaus. Dumbledore je bil videti izčrpan. "Zakaj vas to zanima? Menda mu ne bi radi naprtili še kakšne kazni? Fant bo kmalu porabil več časa za naloge, ki mu jih nalagate, kot ga za vse ostalo skupaj." "Spet je natanko takšen, kot je bil njegov oče..." "Morda po svojem videzu, toda bistvo njegove nravi je mnogo bolj podobno mamini. S Harryjem pa preživljam toliko časa, ker se moram z njim o marsičem pogovoriti in mu marsikaj povedati, preden bo prepozno." "Mu marsikaj povedati," je ponovil Raws. "Njemu zaupate... meni pa ne." "Ne gre za vprašanje zaupanja. Kot oba dobro veva, se moj čas izteka. Fant pa mora nujno izvedeti dovolj, da bo opravil svojo nalogo." "In zakaj tega ne smem izvedeti tudi jaz?" "Vse svoje skrivnosti nerad hranim v eni košari, še posebej, če gre za takšno, ki prepogosto visi na roki lorda Mrlakensteina." "To vendar počnem na vaš ukaz!" "In svoje delo opravljate sijajno. Ne mislite, da podcenjujem stalno nevarnost, ki se ji izpostavljate, Robaus. Mrlakensteinu na videz posredovati dragocene podatke, v resnici pa zadržati zase vse bistveno, je naloga, ki je ne bi zaupal nikomur drugemu kot vam." "A vseeno več kot meni poveste fantu, ki je nesposoben brambovije, čigar čarovnije so povprečne in katerega zavest je neposredno povezana z Mojstrovo!" "Mrlakenstein se te povezave boji," ga je zavrnil Dumbledore. "Prek nje je nedavno tega vdrl vanj, a zgolj za kratek čas, kajti takšne bolečine ni izkusil še nikdar poprej. Zato sem prepričan, da ga ne bo več poskusil posedovati. Vsaj ne na ta način."

"Ne razumem." "Duša lorda Mrlakensteina, čeprav skrajno pohabljena, ne prenese stika s takšno, kakršna je Harryjeva. Kot jezik na zamrznjenem jeklu, kot človeško meso v plamenih..." "Duša? Govorila sva o zavesti!" "Če v primeru Harryja in lorda Mrlakensteina govoriš o enem, govoriš tudi o drugem." Dumbledore se je ozrl, da bi se prepričal, ali sta sama. Zdaj sta bila blizu Prepovedanega gozda in v bližini ni bilo opaziti nikogar. "Potem ko me boste ubili, Robaus..." "Nočete mi povedati vsega, a od mene vseeno pričakujete, da vam izkažem to drobno uslugo!" je zarenčal Raws in mršavi obraz mu je kar zažarel od jeze. "Marsikaj jemljete za samo po sebi umevno, Albus! Morda sem si premislil!" "Dali ste mi svojo besedo, Robaus. In ko sva ravno pri uslugah, ki ste mi jih obljubili, sem bil pod vtisom, da ste pristali popaziti na najinega mladega spolzgadovskega prijatelja." Profesor je bil resnično užaljen in trmasto je molčal. Ravnatelj je zavzdihnil. "Še danes pridite v moj kabinet, ob enajstih, in ne boste imeli več razloga pritoževati se, da vam ne zaupam..." Spet sta bila v kabinetu, okna so bila temna in Fawkes je tiho čemel na svoji prečki. Raws je negibno sedel, Dumbledore pa je korakal okoli njega in mu nekaj razlagal. "... Harry ne sme vedeti, vse do zadnjega trenutka, dokler ne bo nujno. Kako bi sicer imel moč, da opravi, kar mora?" "A kaj mora opraviti?" "To naj ostane med njim in mano. Zdaj pa mi pozorno prisluhnite, Robaus. Potem ko bom umrl, bo prišel čas... Ne ugovarjajte mi in ne prekinjajte me! Prišel bo čas, ko se bo lord Mrlakenstein bal za življenje svoje kače." "Nagini?" je osupnil Raws. "Natanko te. Čim bo napočil trenutek, ko si je ne bo več upal pošiljati po opravkih in jo bo imel neprestano ob sebi, nedvomno zavarovano s kakšno čarovnijo... Takrat bo Harryju po mojem varno povedati." "Ampak kaj?" Dumbledore je globoko zajel sapo in zaprl oči. "Tiste noči, ko ga je Mrlakenstein poskusil ubiti in ga je Lily obdala s ščitom svoje žrtve, da se je kletev smrti odbila naravnost v Mojstra... je drobec duše slednjega odkrhnilo od celote in prisesal se je na edino živo bitje v podirajoči se hiši. Del Mojstra tako živi v Harryju in od tod mu moč, da govori s kačami, in zato sta s coprnikom povezana. Fant povezave ni nikdar razumel, Mrlakenstein pa tega drobca ni nikoli pogrešil. A dokler ostaja v fantu, je na varnem, in lord Mrlakenstein ne more umreti." Harryju se je zdelo, da oba čarovnika opazuje z drugega konca dolgega predora, tako daleč sta se mu zdela in tako čudno sta mu njuna glasova odmevala v ušesih. "Torej Potter... Potter mora torej umreti?" je vprašal Raws. "In ubiti ga mora sam Mrlakenstein. To je bistveno." Temu je znova sledila dolgotrajna tišina. Potem pa je Robaus rekel: "Mislil sem... Vsa ta leta... Da ga varujeva. Zaradi Lily." "Varovala sva ga, ker ga je bilo nujno marsičesa naučiti, ga vzgojiti, mu dopustiti, da preskusi svojo moč," je dejal Dumbledore, čigar oči so bile še vedno

tesno zatisnjene. "Medtem pa je povezava med njima, parazitska rast, postajala vse močnejša; zdi se mi, da se je tudi njemu samemu začelo dozdevati, kako je s tem. A če ga kaj poznam, bo napravil vse, da bo odšel v smrt na način, s katerim bo zagotovil Mojstrov konec." Albus je odprl oči. Raws je bil popolnoma zgrožen. "Obdržali ste ga pri življenju, da bi lahko umrl v pravem trenutku?" "Čemu ste pretreseni, Robaus? Koliko mož in žena ste že videli umreti?" "V zadnjem času zgolj tiste, ki jih nisem mogel rešiti," je odvrnil Raws. Vstal je. "Izrabili ste me." "Razložite." "Vohunil sem za vas, za vas sem lagal in se izpostavljal smrtni nevarnosti. Vse zato, da bi ohranil sina Lily Potter živega. Zdaj pa govorite, kot bi bil navadno prase, ki ste ga redili za zakol..." "Saj to je vendar ganljivo, Robaus," ga je povsem resno prekinil Dumbledore. "Vam je fant vendarle prirasel k srcu?" "Če mi je... On!" je zavpil Raws. "Ave zavetnikum!" In iz konice njegove palice je planila srebrna košuta: pristala je na tleh kabineta, se v enem skoku pognala prek njega in nato poletela skozi okno. Ravnatelj je še dolgo zrl za njo, in šele ko je njen žar povsem zamrl, se je obrnil nazaj k profesorju in oči so se mu lesketale od solz. "Po vsem tem času?" "Vedno," je dejal Raws. Izoblikoval se je nov prizor. Robaus je govoril z Dumbledorjevim portretom za pisalno mizo. "Mrlakensteinu boste morali izdati, kdaj bo Harry zapustil hišo svojih sorodnikov," je dejal Albus. "Če tega ne storite, bo podvomil v vas, ko je vendar prepričan, da ste o vsem tako dobro obveščeni. Toda obenem poskrbite, da se bo kdo domislil dodatnega varnostnega ukrepa, fantovih dvojnikov - to bo vsaj po mojem dovolj, da se bo izmaknil zasedi. Najbolje bo, da nad Tobakarolusom Smratom izvedete urok zmede. In, Robaus, če se boste primorani udeležiti pregona, odigrajte svojo vlogo karseda prepričljivo... Zanašam se na vas: v očeh lorda Mrlakensteina morate ostati služabnik, ki ga gre ceniti, sicer bo Bradavičarka na milost in nemilost prepuščena Collegusu ter Caciji..." Zdaj je bil Raws v neki krčmi in namrščen od napora se je sklanjal nad Tobakarolusa, čigar oči so bile nenavadno prazne. "Feniksovemu redu boš predlagal vabe," je mrmral Robaus. "Mnogobitni napoj. Več Potterjev. Edino tako vam lahko uspe. Pozabil boš, da sem ti to naročil jaz. Zamisel boš predstavil kot svojo. Si razumel?" "Sem," je pokimal Tobakarolus, ki je še vedno izgubljeno zrl predse... Harry je že letel na metli poleg Rawsa, skozi jasno, a črno noč. Družbo so jima delali še drugi coprniki in pred njimi sta bila Wulf ter Harry, ki je bil v resnici George... Eden izmed Jedcev je Rawsa prehitel in palico je že uperil naravnost v Remusov hrbet... "Seetumsempra!" je zavpil Robaus. Toda urok, namenjen dlani, v kateri je Jedec stiskal palico, je zgrešil in namesto tega zadel Georga... Hip zatem je Raws klečal v Siriusovi sobi na Trochnmrkowem trgu in s konice kljukastega nosu so mu kapljale solze. Bral je staro Lilyjino pismo. Na drugem listu je bilo le nekaj besed: "prijateljeval z Gellertom Grindelwaldom. Vsaj po mojem Mathilda ni več čisto pri sebi!

Res lep pozdrav, Lily" Raws je zložil list, na katerem je bil njen podpis, in ga spravil v žep plašča. Nato je pretrgal pismu priloženo fotografijo in obdržal tisto polovico, s katere se je smejala Lily. Drugi del, z Jamesom in Harryjem, pa je odvrgel na tla in zdrsnil je pod predalnik... In zdaj je Robaus ponovno stal v kabinetu, na svojo sliko pa je prihitel Phineas Tezack. "Ravnatelj! Utaborili so se v Deanskem gozdu! Brezkrvnica..." "Ne govorite tako!" "Grangerjev deklič, torej, je omenil, kje so, ko je odprl svojo torbico!" "Dobro. Zelo dobro!" je vzkliknil portret Albusa Dumbledorja za ravnateljevim stolom. "Meč, Robaus! Ne pozabite, da lahko po njem posežejo le s smelostjo in v veliki nuji... In Harry ne sme izvedeti, kdo mu ga je dal! Če bi mu Mrlakenstein vdrl v misli in tam razbral, da delujete v fantovo dobro..." "Vem," ga je na kratko utišal Raws, ki je že stopil k njegovi sliki in jo potegnil k sebi. Zasukala se je, kot bi bila na tečajih, in v zidu za sabo razkrila vdolbino, iz katere je na plano potegnil Gryfondomov meč. "In niti zdaj mi ne boste povedali, zakaj ga je Potterju tako nujno treba izročiti?" je vprašal, ko se je ogrnil s popotnim plaščem. "Ne," se je nasmehnil Dumbledorjev portret. "Vedel bo, kaj mora storiti z njim. Vi, Robaus, pa bodite previdni. Po nezgodi, ki je doletela Georga Weasleyja, se jim res ne bi bilo modro kazati..." Raws, ki je že prikorakal do vrat, se je zasukal. "Ne skrbite, Albus," je odvrnil. "Imam načrt..." In odšel je iz kabineta. Harry pa se je dvignil iz mislita in trenutek kasneje je obležal na preprogi v natanko istem prostoru: Raws bi prav lahko ravnokar za sabo zaprl vrata. Štiriintrideseto poglavje Spet Gozd Končno resnica. Z obrazom na prašni preprogi, prav v kabinetu, v katerem naj bi se naučil vsega potrebnega za zmago, je Harry nazadnje spoznal: nikdar ni bilo mišljeno, da bo preživel. Ne, potrgal naj bi preostale Mrlakensteinove vezi z življenjem, potem pa mirno odkorakal smrti v objem. Kajti ko bo stal pred Mojstrom, ne da bi palico dvignil v bran, bo tako konec čist in bo vendarle opravljeno, kar bi moralo biti pred skoraj sedemnajstimi leti v Godricovem Dolu: oba imata umreti, nobenemu ni dano preživeti. Čutil je, kako divje mu bije srce. Čudno, da mu v strahu pred smrtjo žene kri po telesu samo še močneje in ga hrabro ohranja pri življenju. A moralo se bo ustaviti, kmalu. Utripi so mu šteti. Koliko jih bo, ko bo vstal in zadnjič odkorakal skozi grad, prek posestva in v Gozd? Ležal je na tleh, v prsih mu je razbijalo, bal se je. Bo bolelo? Smrt mu je grozila že tolikokrat, a vedno se ji je nekako izmuznil, in tega se ni vprašal še nikdar. Toda tudi zdaj ni niti pomislil, da bi lahko poskusil pobegniti, uiti Mrlakensteinu. Vedel je, da je to konec in mu preostane samo še eno: umreti. A kljub temu... Ko bi le umrl že tiste poletne noči, čim je zadnjič zapustil Rožmarinovo štiri in ga je rešila njegova izjemna palica s feniksovim peresom! Ko bi le umrl kot Hedwig, tako hitro, da se tega sploh ne bi zavedel! Ko bi se le lahko vrgel pred sovražno palico, da bi rešil koga, ki ga ima rad... Sedaj je staršema njuno smrt

zavidal. Hladnokrvno oditi svojemu koncu naproti zahteva povsem drugačne vrste pogum. Začutil je, da mu prsti trepetajo, in poskušal jih je umiriti, čeprav je bil popolnoma sam; portreti na stenah so bili prazni. Počasi, zelo počasi je sedel. Počutil se je mnogo bolj živ, mnogo bolj kot kdaj koli prej se je zavedal svojega telesa. Zakaj nikdar ni cenil čudeža svojih oči, svojih dlani, svojega močnega srca? Vsega tega zdaj ne bo več... oziroma v vsem tem ne bo več njega. Dihati je začel počasneje in bolj globoko, usta in grlo je imel povsem suha, toda jokal ni. Da ga je Dumbledore prevaral, ni bilo vredno omembe. Kajpada je imel pomembnejše cilje in Harry se je zavedal, da bi ravnatelja zlahka spregledal, če bi le malo razmislil. Vedno je nekako domneval, da ga je hotel obvarovati smrti, toda sedaj mu je bilo jasno, kar bi se mu lahko posvetilo že prej: ko pokonča zadnji Skrižven, mora umreti še sam. Ravnatelj mu je predal nalogo, da jih uniči, in on je ubogljivo ruval vezi, ki niso zagotavljale življenja le Mrlakensteinu, temveč tudi njemu! Kako bistro, kako elegantno se je Dumbledore izognil nepotrebni potrati drugih življenj, ko je to nevarno delo naložil njemu, ki je tako ali tako moral umreti, čigar smrt ne bo žalostna izguba, temveč še en udarec Mrlakensteinu. In Dumbledore je vedel, da Harry ne bo pobegnil, temveč bo šel do konca, pa čeprav bo to tudi njegov konec. Si ravnatelj mar ni vzel časa, da ga je spoznal? Zato mu je bilo jasno, tako kot Mrlakensteinu, da fant drugim ne bo dovolil umreti namesto sebe, čim bo izvedel, kako to preprečiti. Toda Dumbledore ga je precenil. Ni mu uspelo, kača je bila še vedno živa. En Skrižven bo Mrlakensteina vezal na ta svet, tudi ko bo Harry mrtev... Res pa je, da bo zaradi tega nekdo drug lažje opravil nalogo do konca. Spraševal se je, kdo jo bo... Ron in Hermiona bosta seveda vedela, kaj je treba storiti. Zato je Dumbledore tudi želel, da jima Harry zaupa to skrivnost: če bi svojo resnično vlogo odigral nekoliko prezgodaj, bi zadevo lahko dokončali drugi... Te misli so kakor dež po mrzlem oknu škropotale po trdi površini neizpodbitne resnice: da mora v smrt. Umreti moram. To se mora končati. Ron in Hermiona sta se zdela tako daleč, kot bi odpotovala v neko tujo deželo, bilo mu je, kakor bi se ločili že davno tega. Poslovil se ne bo od ni kogar in nikomur ne bo razlagal, kam gre, glede tega je bil odločen. Na njegovo zadnjo pot se ne bodo mogli odpraviti skupaj, in ko bi mu jo poskušala preprečiti, bi izgubil preveč dragocenega časa. Pogledal je na zmahano zlato uro, ki jo je dobil za sedemnajsti rojstni dan. Preteklo je že skoraj pol časa, ki mu ga je dal na voljo Mrlakenstein, da se preda. Vstal je. Srce se mu je zaganjalo v rebra kot razburjena ptica. Morda je vedelo, kako kmalu se bo ustavilo, morda je bilo odločeno, da pokaže, kako dolgo bi lahko še bilo. Ko je za sabo zapiral vrata kabineta, se ni ozrl. Grad je bil prazen. Srečal ni nikogar, da se je počutil kot duh, kot bi bil že mrtev. Portretov tudi zdaj ni bilo na slikah in celotna zgradba je bila tako srhljivo tiha, kakor da se je vse, kar je v njej ostalo živega, zbralo v Veliki dvorani, v kateri so drug ob drugem ležali padli... Harry je prek sebe potegnil plašč nevidnosti in zakorakal prek mnogih nadstropij ter se nazadnje po marmornatem stopnišču spustil v avlo. Morda je droben del njega samega upal, da ga bodo zaznali, ga videli, ustavili, toda plašč ga je kot vedno popolnoma skril, in z lahkoto je prispel do vhodnih vrat. Tam bi se skoraj zaletel v Nevilla, ki je skupaj z Oliverjem s posestva prinesel še enega izmed borcev. Harry je spustil pogled in se sključil pod novim udarcem:

Colin Creevey, čeprav mladoleten, se je očitno kot Malfoy, Crabbe in Goyle izmaknil evakuaciji. Mrtev je bil videti tako droben. "Veš kaj, Neville. Njega zmorem nesti sam," je dejal Oliver in Colina nežno prevzel v svoje naročje ter ga ponesel v Veliko dvorano. Neville se je za trenutek naslonil na podboj vrat in si s hrbtno stranjo dlani obrisal čelo. Videti je bil utrujen. A že se je spustil po stopnicah v temo, po naslednje truplo. Harry se je še enkrat ozrl k vhodu v Veliko dvorano. Zbrani v njej so tolažili drug drugega, klečali so ob mrtvih, toda od vrat na grad ni mogel videti nikogar svojih, niti za hip ni mogel ugledati Hermione, Rona, Ginny ali drugih Weasleyjevih, Loone. Ves čas, ki mu je preostal, bi dal za to, da bi jih lahko zadnjič imel pred sabo. A kako bi zbral moč, da bi nato odvrnil pogled? Tako je bilo bolje. Po stopnicah je odkorakal v temo. Ura je bila skoraj štiri in smrtni mir posestva je dajal vtis, da zadržuje dih ter čaka, ali bo uspel storiti, kar mora. Odpravil se je proti Nevillu, ki se je sklanjal nad naslednjega izmed padlih. "Neville." "Madonca, Harry, skoraj bi me kap!" Plašč je že potegnil s sebe. Nenadoma in povsem nepričakovano se je nečesa domislil, morda zato, ker si je tako zelo želel zagotoviti, da bo nekdo njegovo nalogo opravil do konca. "Kam pa greš, kar sam?" je sumničavo vprašal prijatelj. "Tudi to je del načrta," je odvrnil Harry. "Nekaj moram opraviti. Poslušaj..." "Harry!" Neville se je nenadoma prestrašil. "Saj se ne misliš predati?" "Ne," se je zlahka zlagal. "Seveda ne... Za nekaj drugega gre. Ampak nekaj časa me ne bo na spregled... Saj veš, da ima Mrlakenstein kačo? Velikanska je, kliče jo Nagini." "Zanjo sem slišal, ja... Kaj je z njo?" "Nujno jo je treba ubiti. Ron in Hermiona to vesta, ampak za vsak primer, če bosta..." Groza ob tej misli mu je za trenutek udušila glas. A hitro se je zbral: za bistveno stvar gre, biti mora kot Dumbledore, ohraniti trezno glavo, poskrbeti, da bodo začeto dokončali vsaj drugi. Preden je ravnatelj umrl, je za Skrižvne povedal njemu in prek njega tudi Ronu in Hermioni. Zdaj ga bo nadomestil Neville, in za skrivnost bodo še vedno vedeli trije. "Za vsak primer, če bosta... imela druge opravke... in boš ti prišel do priložnosti..." "Naj jo ubijem?" "Ubij jo," je prikimal Harry. "Prav. Ampak... je s tabo vse v redu?" "Ja. Hvala, Neville." Toda ko se je hotel odpraviti dalje, ga je prijatelj zgrabil za zapestje. "Vsi se bomo še naprej borili. Saj to veš, kajne?" "Ja..." Dušilo ga je, in stavka ni mogel izreči do konca. Toda Nevilla to ni presenetilo. Potrepljal ga je po ramenu, ga spustil in se spet obrnil k mrtvemu sošolcu. Harry se je ogrnil s plaščem in odšel dalje. Nedaleč pred sabo je kmalu zagledal še eno postavo, sklonjeno nad nekoga, ki je na trebuhu ležal na tleh. Oddaljen je bil komaj nekaj metrov, ko se mu je posvetilo, da gre za Ginny. Otrpnil je. Sklanjala se je nad dekle, ki je šepetaje klicala mamo. "Vse se bo uredilo," ji je zagotavljala. "Vse. Spravili te bomo noter."

"Ampak rada bi šla domov," je zašepetala ranjena sošolka. "Nočem se več boriti!" "Vem..." je rekla Ginny in glas se ji je zlomil. Prek Harryja je valovil hlad. Najraje bi jo poklical, ji izdal, da je tu in kam je namenjen. Želel si je, da bi ga ustavili, ga zvlekli nazaj, poslali domov... A saj je doma. Bradavičarka mu je bila prvi dom, najboljši dom. On, Mrlakenstein in Raws, izgubljeni fantje, so ga našli tu... Ginny je zdaj klečala ob sošolki in jo držala za roko. Harry pa je zbral ves svoj pogum in se prisilil, da je odšel naprej. Ko je stopil mimo nje, se mu je zdelo, da je dvignila pogled. Morda je zaznala, da je nekdo blizu, a rekel ni nobene in ni se ozrl. Iz teme se je izoblikovala oskrbnikova koča. Njena okna niso sijala od luči, Čekan ni praskal po vratih in na ves glas lajal v pozdrav. Vsi tisti obiski pri Hagridu, lesket bakrenega kotliča nad plameni, kot kamen trdi kolači in vedra velikanskih črvov, Ron, ki bruha polže, in Hermiona, ki pomaga rešiti Norberta... Hodil je dalje in kmalu je prispel do roba Gozda. Ustavil se je. Med drevesi je lebdel cel roj morakvarjev, čutil je hlad, ki so ga širili okoli sebe, in ni bil prepričan, da se bo zmogel prebiti skozi njihove vrste; mu je ostalo dovolj moči, da prikliče varuha? Drhtel je in ni se bil sposoben več umiriti. Umreti ne nazadnje ni lahko. Vsaka sekunda, ko je še dihal, vonj po travi, hladni zrak na obrazu, vse je bilo tako dragoceno, celo misel na to, da imajo nekateri pred sabo še leta in leta časa, tudi odvečnega, toliko časa, da se jim vleče, on pa se oklepa vsake sekunde... Mu bo sploh uspelo iti naprej? A zavedal se je, da nekako mora. Dolge igre je bilo konec, zviz ujet, čas je bil, da pristane na tleh... Zviz. Otrpli prsti so se nekaj trenutkov mučili z mošnjo za vratom, toda nazadnje ga je vendarle privlekel na plano. Moj ključ je zaključek. Dihal je naglo in globoko, zazrl se je vanj. Sedaj ko si je želel, da bi čas tekel čim počasneje, se je pospešil in eden za drugim so se mu razkrivali odgovori, tako bliskovito, kot se razum do njih ne bi mogel dokopati. To je bil torej zaključek. Mrzlo zlato je dvignil k ustnicam in zašepetal: "Zdaj bom umrl." Kovinska lupina se je razprla. Drhtečo dlan je spustil predse, z drugo pod plaščem privzdignil Drecovo palico in zamrmral: "Lumos." V razprtem zvizu je počival črn kamen z nazobčano razpoko, ki je potekala točno po njegovi sredini. Kamen vstajenja je počil po navpični črti, ki je predstavljala Prapalico. Trikotnik in krog, znamenji Plašča in Kamna, sta se še vedno jasno videla. In Harry je znova preprosto razumel. Vseeno je, če jih prikliče, kajti kmalu se jim bo pridružil. Saj jih v resnici ne bo povabil k sebi: oni že vabijo njega. Zaprl je oči in kamen trikrat zasukal v dlani. Vedel je, da se je nekaj zgodilo, kajti vsenaokrog je zaslišal tiho šelestenje krhkih teles, ki so se mu bližala prek prstenih, z odpadlimi vejicami posutih tal oboda Prepovedanega gozda. Odprl je oči in se ozrl okoli sebe. Bili niso niti duhovi niti iz resničnega mesa in kosti. Še najbolj so bili podobni Neelstinu, ko se je davno tega prikazal iz dnevnika in je bil iz skoraj snovnih spominov. Toda kar koli so že bili, so mu stopali naproti ljubeče nasmejani. James je bil velik natanko toliko kot on. Oblečen je bil kot tistega večera, ko je umrl, lase je imel razmršene in očala so mu nekoliko postrani visela na nosu, podobno kot gospodu Weasleyju. Sirius je bil visok in lep, pa tudi mnogo mlajši, kot se ga je spominjal Harry. Stopal je lahkotno, skoraj prešerno, z rokami v žepih.

Tudi Wulf je bil mlajši in veliko manj zanemarjen, njegovi lasje pa so bili gostejši in temnejši. Očitno je bil vesel, da se je vrnil na posestvo, po katerem je v mladih letih tolikokrat pohajkoval. Najbolj srečno pa se je smehljala Lily. Ko je pristopila k njemu, si je zataknila svoje dolge lase za ušesa in zelene oči, tako podobne njegovim, so se mu zazrle v obraz, kot da se ga nikdar ne bi mogle nagledati. "Kako pogumen si..." Ostal je brez besed. Tudi njegov pogled je bil uprt vanjo in zdelo se mu je, da bi lahko za večno obstal pred njo in bi mu to zadoščalo. "Samo še malo," je dejal James. "Čisto malo. Vsi smo tako ponosni nate." "Bo bolelo?" Vprašanje mu je ušlo z jezika, še preden se je lahko ustavil. "Umreti? Kje pa," je odkimal Sirius. "Hitreje in lažje je kot zaspati." "In gotovo ne bo zavlačeval. To si želi končati čim prej," je pristavil Wulf. "Žal mi je, da ste umrli," je rekel Harry in te besede so mu privrele iz ust same od sebe. "Tako zelo mi je hudo, za vse..." Bolj kot druge je zdaj nagovarjal Wulfa, ga prosil odpuščanja. "Komaj se ti je rodil sin... Remus, žal mi je..." "Tudi meni je," je dejal Wulf. "Žal mi je, da ga ne bom nikdar poznal... A vedel bo, zakaj sem umrl, in upam, da bo razumel. Z drugimi vred sem poskušal ustvariti svet, na katerem bo on srečnejši." Hladen veter, ki se je pognal iz samega osrčja Gozda, je razpihal lase na Harryjevem čelu. Vedel je, da mu ne bodo ukazali, naj gre dalje. Za to se je moral odločiti sam. "Boste ostali z mano?" "Vse do konca," je obljubil James. "Del tebe smo," je povedal Sirius, "nevidni drugim." Harry se je ozrl k mami. "Drži se me," jo je tiho prosil. Odpravil se je naprej. Hlad morakvarjev ga ni zajel; skozenj je stopal obdan s svojimi in bili so mu kot varuhi in skupaj so korakali mimo prastarih dreves, ki so prepletenih vej rasla drugo blizu drugega, katerih krepke korenine so se vile pod njihovimi nogami. Harry se je tesno oklepal plašča, hodil je globlje in globlje v temo Gozda; kje je Mrlakenstein, ni vedel, a vseeno je bil prepričan, da ga bo našel. Ob njem so domala neslišno šli James, Sirius, Wulf in Lily in njihova družba je bila njegov pogum in razlog, da je korakal naprej. Harryjevo telo in zavest sta bila zdaj nekako ločena, udje so delovali, ne da bi jih dejansko imel v oblasti, kot bi bil samo še sopotnik telesa, ki ga bo kmalu dokončno zapustil. Mrtvi, ki so hodili ob njem, so mu bili mnogo bolj resnični kot živi na gradu: Ron, Hermiona, Ginny in vsi drugi so se mu dozdevali kakor duhovi, ko se je opotekal in spotikal proti koncu svojega življenja, proti Mrlakensteinu... Nekje blizu se je nekaj zganilo. Harry, skrit pod plaščem, se je ustavil, se ozrl naokrog in prisluhnil, obstali pa so tudi njegovi starši, Wulf in Sirius. "Nekdo je tam," se je od povsem blizu razlegel surov šepet. "Morda je on, plašč nevidnosti ima..." Izza bližnjega drevesa sta se prikazali dve postavi: njuni palici sta se zasvetili, in Harry je zagledal Yaxleyja ter Dolohova, ki sta se pozorno zastrmela v temo, naravnost proti njemu. A ničesar nista videla. "Nekaj sem slišal, prisežem," je rekel Yaxley. "Misliš, da je bila le kakšna žival?"

"Tisti nori Hagrid je imel tu celo hordo pošasti," je prikimal Dolohov in se ozrl prek ramen. Njegov pajdaš je pogledal na uro. "Čas, ki ga je dal na voljo Potterju, se je že skoraj iztekel. Ne bo ga." "Pa je bil prepričan, da bo prišel! Tega ne bo vesel." "Bolje, da greva kar nazaj," je menil Yaxley. "Bova videla, kaj bo zdaj." Oba sta se zasukala in se odpravila globlje v Gozd. Harry jima je sledil, saj je vedel, da ga bosta popeljala prav tja, kamor se je namenil. Ozrl se je vstran in mama se mu je nasmehnila, oče pa mu je opogumljajoče pokimal. Hodili so komaj nekaj minut, ko je pred sabo zagledal luč, Yaxley in Dolohov pa sta že stopila na jaso, na kateri je nekdaj živel strašni Aragog. Ostanki njegove orjaške mreže so bili še vedno tam, a roj njegovih potomcev so Jedci nagnali, da so se borili zanje. Sredi jase je gorel taborni ogenj in njegovi nemirni plameni so osvetljevali množico povsem tihih, toda čuječih Jedcev smrti. Nekateri so na obrazu še zmeraj imeli maske in prek glav poveznjene kapuce, drugi so bili povsem razkriti. Na robu skupine sta sedela velikana, da sta na prizorišče padali velikanski senci, njuna obraza pa sta bila videti okrutna, kakor grobo izklesani skali. Harry je opazil tudi Fenrira, ki si je namrščen grizel svoje dolge nohte, in veliki svetlolasi Rowle si je otipaval krvavečo ustnico. Videl je gospoda Malfoya, ki se je od prestanega strahu že vdal v usodo, ter Narcisso, katere vdrte oči so bile motne od skrbi. Vsi pogledi so bili uprti v Mrlakensteina. Stal je, sklonjene glave, in njegove bele dlani so se sklenjene oklepale Prapalice. Prav lahko bi molil, a Harryju na robu jase se je zdel kot otrok, ki se gre skrivalnice in sam pri sebi šteje, medtem ko se mu drugi poskušajo čim bolje skriti. Po svoji lesketajoči se, ukleti kletki za njegovo glavo, da je bila Mrlakensteinu kakor pošasten svetniški sij, se je še naprej zvijala Nagini. Ko sta se krogu Jedcev pridružila tudi Yaxley in Dolohov, je Mojster dvignil pogled. "Za njim ni ne duha ne sluha, gospod moj," je dejal Dolohov. Izraz na Mrlakensteinovem obrazu je ostal povsem nespremenjen. A zdelo se je, kot bi rdeče oči v soju ognja vzplamtele. S prsti je počasi zdrsnil prek Prapalice. "Gospod moj..." Spregovorila je Krasotillya, ki mu je sedela najbližje, vsa razmršena in krvavega obraza, toda brez hujše rane. Mrlakenstein je privzdignil dlan, da jo je utišal, in rekla ni nobene več, temveč se je obožujoče, omamljeno zazrla vanj. "Mislil sem, da bo prišel," je dejal s svojim visokim, jasnim glasom in njegove oči so bile uprte v poplesujoče plamene. "Pričakoval sem ga." Nihče ni spregovoril. Videti so bili prav tako prestrašeni, kot je bil Harry, čigar srce se je zdaj zaganjalo ob prsi, kakor da želi pobegniti iz telesa, ki ga je nameraval zavreči. Ko je plašč nevidnosti potegnil s sebe in ga zatlačil pod navadnega, je imel roke povsem potne. Za plašč je nato vtaknil tudi palico, da ga ne bi premagala skušnjava in bi se poskusil braniti. "A zdi se... da sem se motil," je dostavil Mrlakenstein. "Nisi se." Harry je zbral vso svojo moč in to je rekel, kolikor je mogel glasno: ni si želel, da bi bil slišati prestrašen. Kamen vstajenja mu je zdrsnil izmed otrplih prstov in s kotičkom oči je opazil, kako so starši, Sirius in Wulf izginili, ko je stopil v soj tabornega ognja. V tistem trenutku je imel občutek, da ne šteje nihče več razen Mrlakensteina.

Slepilo se je razblinilo tako hitro, kot ga je obšlo. Velikana sta zarjovela, Jedci so hkrati vstali, mnogi so vzkliknili ali zajeli sapo in nekateri so se celo zasmejali. Mojster črne magije pa je otrpnil, le njegove rdeče oči so šinile k Harryju in se niso umaknile z njega, ko mu je fant stopil naproti, da so bili nazadnje med njima le še plameni. Takrat je nekdo zatulil: "Harry! Ne!" Zasukal se je. K bližnjemu deblu je bil privezan Hagrid. Njegovo veliko telo je stresalo veje mogočnega drevesa, tako obupano se je trudil iztrgati vrvem. "Ne! Ne! Harry, koga vendar..." "Tišina!" je zavpil Rowle in potrznil s palico, da ga je v hipu utišal. Tako kot ostali je na noge planila tudi Krasotillya, prsi so ji plale in njen pogled je navdušeno preskakoval med Mrlakensteinom ter Harryjem. Na jasi je obmirovalo čisto vse razen poplesujočih plamenov in kače, ki se je vila in zvijala po lesketajoči se kletki za coprnikovo glavo. Harry je pod plaščem čutil palico, a ni segel po njej. Vedel je, da je Nagini predobro zavarovana, poleg tega pa bi vanj usekalo petdeset kletev, še preden bi orožje povlekel na plano. Pogled je nepremično upiral v Mrlakensteina in ta je zdaj glavo nekoliko nagnil, zazrt v fanta pred sabo, in usta brez ustnic mu je ukrivil osupljivo žalosten nasmešek. "Harry Potter," je dejal, tako mehko, da je bilo njegov glas komaj ločiti od plapolanja plamenov. "Fant, ki je preživel." Nobeden izmed Jedcev se ni niti zganil. Čakali so. Vse je čakalo. In Harry je, ne da bi vedel, zakaj, pomislil na Ginny, na njene bleščeče oči, na občutek njenih ustnic na svojih... Mrlakenstein je privzdignil palico. Glavo je še vedno nagibal vstran, kot radoveden otrok, ki se sprašuje, kaj se bo zgodilo, če nadaljuje. Fant mu je vračal pogled, zrl je v rdeče oči in želel si je, da se to zgodi takoj, hitro, dokler lahko stoji, preden izgubi oblast nad sabo in izda, kako ga je strah... Videl je, kako so se usta zganila, blisk zelene svetlobe, in vse je izginilo. Petintrideseto poglavje Kings's Cross Ležeč na trebuhu, je prisluhnil tišini. Bil je popolnoma sam. Nihče ni zrl vanj. V bližini ni bilo nikogar. Niti v to ni bil povsem prepričan, da je tam on sam. Precej kasneje, ali pa morda v istem hipu, se mu je posvetilo, da gotovo obstaja, da ni zgolj raztelešena misel, saj leži, nedvomno na nečem leži. Torej čuti in torej obstaja tudi tisto, na čemer leži. Čim je prišel do tega zaključka, se je Harry zavedel, da je gol. Ker nikakor ni dvomil, da daleč naokrog ni nikogar, ga to ni skrbelo, a vsekakor ga je nekoliko začudilo. Toda bolj ga je zanimalo, ali ob tem, da čuti, tudi vidi. Ko je odprl oči, je odkril, da jih ima. Ležal je v žareči meglici, kakršni še ni bil priča. Zdelo se mu je, da mu okolice ne zastira, temveč se vanjo še ni izoblikovala. Tla pod njim pa so bila bela, niti topla niti mrzla, preprosto obstajala so - gladka, prazna površina, na kateri lahko si. Sedel je. Na svojem telesu ni opazil nobene poškodbe. Segel je k obrazu. Očal ni imel. Takrat je iz neizoblikovanega niča, ki ga je obdajal, zaslišal čuden zvok: tih, mehak, kot bi nekdo povsem blizu krilil okoli sebe, udarjal ob tla, se mučil. Slo je za

nekaj pomilovanja vrednega, a tudi nekoliko nespodobnega. Harryja je obšel nelagoden občutek, da prisluškuje nečemu skrivnemu, sramotnemu. Tako si je zaželel, da bi bil oblečen. Komaj se mu je ta misel izoblikovala, že se je nedaleč stran prikazal plašč. Segel je po njem in si ga nadel: bil je mehek, čist in topel. Nenavadno je bilo, da se je pojavil, čim si ga je zaželel... Tokrat se je razgledal bolj zbrano. Se je znašel v nekakšni veliki sobani KŽTD? Dlje ko si je prostor ogledoval, več je bilo videti. Visoko nad Harryjem se je v soju sonca zalesketala velika obokana steklena streha. Morda gre za palačo. Vse je bilo tiho ter negibno in iz meglic je bilo slišati le tiste čudne udarce in cmihanje... Harry se je počasi obračal in zdelo se mu je, kot bi se prostor pod njegovim pogledom izoblikoval. Bil je širen in odprt, svetal in čist, šlo je za dvorano, mnogo večjo od Velike, s tistim prosojnim, obokanim steklenim stropom. Bila je povsem prazna. V njej bi bil sam, če ne bi... Zdrznil se je. Končno je opazil, kaj moti tišino. Videti je bilo kakor majhen, gol otrok, prebičan, da je imel kožo vso vneto in razbrazdano. Drgetajoč je ležal pod stolom, kot bi ga pod njim pustili, ga stlačili podenj, da bi ga skrili očem, nezaželenega, hlastajočega za sapo. Harry se ga je bal. Čeprav je bil majhen, krhek in pretepen, se mu ni želel približati. A vseeno ga je počasi povleklo k njemu. Kmalu je stal dovolj blizu, da bi se ga lahko dotaknil, pa se ni mogel pripraviti do tega. Očital si je, da je strahopetec. Moral bi ga potolažiti, toda bil je tako odbijajoč. "Ne moreš mu pomagati." Divje se je zasukal. Naproti mu je korakal Albus Dumbledore, živahno in vzravnano, oblečen v dolg plašč polnočne modrine. "Harry." Široko je razprl roke in obe njegovi dlani sta bili beli, zdravi, povsem nepoškodovani. "Ti čudoviti fant. Ti pogumni, pogumni mož. Sprehodiva se." Osupli Harry se je odpravil za ravnateljem. Ta je odkorakal stran od prebičanega otroka ter ju popeljal do dveh stolov, ki sta stala nekoliko naprej pod tistim visokim, iskrečim se stropom in ju fant prej ni opazil. Dumbledore si je izbral prvega in Harry se je prepadeno sesedel na drugega ter še naprej zijal v obraz svojega nekdanjega ravnatelja. Njegovi dolgi srebrni lasje in brada, ostre modre oči za drobnimi očali, orlovski nos: ves je bil, kot ga je imel v spominu, a vendar... "Ampak saj ste mrtvi!" je vzkliknil Harry. "Vsekakor," je Dumbledore pritrdil neizpodbitnemu dejstvu. "Torej... sem mrtev tudi jaz?" "A," je rekel ravnatelj in se nasmehnil samo še bolj na široko. "Zanimivo vprašanje, kajne? Toda če dobro premislim, ljubi fant, bi rekel, da ne." Zrla sta drug v drugega in stari mož je še naprej žarel od sreče. "Da ne?" je ponovil Harry. "Ne," je potrdil ravnatelj. "Ampak..." Fant je samodejno segel k brazgotini, ki je spominjala na strelo. Ni je bilo več. "Ampak moral bi umreti! Saj se nisem branil! Pustil sem mu, da me ubije!" "In prav zato," je dejal Dumbledore, "bo vsaj po mojem vse popolnoma drugače." Zadovoljstvo je dobesedno sevalo od njega, kot bi bilo luč, kot bi bilo plamen: Harry ga še nikdar ni videl tako popolnoma, tako otipljivo srečnega. "Razložite," je rekel. "Saj ti je že vse jasno," je odvrnil Dumbledore, ki je sklenil dlani in začel vrteti palce.

"Pustil sem mu, da me ubije," je ponovil Harry. "Saj sem mu, kajne?" "Si," je prikimal profesor. "Nadaljuj." "Dela njegove duše, ki je bil v meni..." Ravnatelj je kimal še bolj navdušeno, s širokim nasmeškom na obrazu ga je spodbujal, naj stavek dokonča. "Sem se znebil?" "O, ja!" je pritrdil Dumbledore. "Uničil ga je. Svoje duše si ne deliš z nikomer več, povsem je tvoja, Harry." "Ampak, če je tako..." Ozrl se je prek ramen, k malemu, pohabljenemu bitju, ki je drhtelo pod stolom. "Kaj je tisto, profesor?" "Nekaj, čemur midva ne moreva pomagati," je odvrnil Dumbledore. "Če me je Mrlakenstein s kletvijo smrti," je nadaljeval Harry, "in tokrat nihče ni umrl namesto mene... Kako sem potem lahko še zmeraj živ?" "Tudi to po mojem veš," je odvrnil ravnatelj. "Pomisli. Spomni se, kaj je storil spričo svoje nevednosti, pohlepa in okrutnosti." Harry se je zamislil. S pogledom je zdrsnil prek dvorane: če sta res v palači, je nenavadna, kajti stoli so razporejeni v kratke vrste, sem in tja je videti kakšen kos ograje... Z Dumbledorjem in tistim pohabljenim bitjem so še vedno povsem sami... Potem pa so mu ustnice same od sebe, brez vsakega napora izoblikovale odgovor. "Vzel si je mojo kri," je dejal. "Natanko tako!" je pritrdil Dumbledore. "Vzel si je tvojo kri in prav z njo se je dokopal do novega telesa! Zdaj se mu pretaka po žilah, Harry, in Lilyjina žrtev varuje oba! S samim sabo te je zasidral v življenje!" "Živim torej... dokler živi on? Ampak mislil sem... Mislil sem, da je ravno obratno! Mislil sem, da morava oba umreti! Ali pa je to eno in isto?" Zmotili so ga udarci in ječanje trpečega bitja, da se je spet ozrl k njemu. "Ste prepričani, da ne moreva storiti ničesar?" "Ni mu pomoči." "Potem pa razložite... Vse," je rekel fant in Dumbledore se je nasmehnil. "Bil si sedmi Skrižven, Harry, Skrižven, ki ga ni ustvaril namenoma. Mrlakensteinova duša je bila že močno poškodovana in se je spričo nepopisno zlih dejanj - uboja tvojih staršev, poskusa umora otroka - pod odbito kletvijo preprosto razlomila. Iz podirajoče se hiše je zato pobegnilo še manj, kot je mislil. Tam je pustil več kot zgolj telo. V njej je ostal drobec njegove duše, in ta se je prisesal nate. A tega se ni zavedel, kajti ostal je bedno neveden! Tisto, česar lord Mrlakenstein ne ceni, se ne trudi razumeti. Hišni vilinci in otroške pravljice, ljubezen, zvestoba in nedolžnost so mu popolna uganka in o njih ne ve ničesar. Ničesar. A vse to ima moč, ki presega njegovo, moč, ki je izven dosega sleherne čarovnije, in te resnice ni bil nikdar zmožen dojeti. Tvojo kri si je vzel v prepričanju, da ga bo okrepila. Toda z njo je vase sprejel tudi drobec uroka, s katerim te je obdala mama, ko je umrla zate. Njegovo telo Lilyjino žrtev ohranja pri življenju, in dokler bo živ, boš živ ti in bo ostajalo poslednje upanje zanj samega." Dumbledore se je nasmehnil Harryju, ki je zijal vanj. "In vi ste vedeli, da je tako? Ves čas?" "Domneval sem, da je tako. A moje domneve so se običajno izkazale za dovolj točne," je srečno odvrnil ravnatelj in nato sta dolgo časa tiho sedela, medtem ko je bitje za njima še naprej cmihalo in drgetalo.

"Ampak to ni vse," je končno rekel Harry. "To sploh še ni vse. Zakaj je moja palica uničila sposojeno?" "Glede tega je težko kaj reči z gotovostjo." "Pa malo domnevajte," je hitro predlagal fant, in Dumbledore se je zasmejal. "Razumeti moraš, Harry, da sta se z lordom Mrlakensteinom podala na področja čarovnije, ki so bila vse doslej povsem neznana in neraziskana. Vsaj po mojem se je med vama odvilo nekaj, kar se ni še nikdar, in zagotovo ni mojstra čarobnih palic, ki bi bil zmožen napovedati tak razvoj dogodkov ali bi ga bil Mrlakensteinu vsaj sposoben razložiti. Kot zdaj veš, je nevede vez med vama podvojil, čim si je s pomočjo tvoje krvi znova pridobil telo. Del njegove duše je bil v tebi, on pa je prevzel vase del mamine žrtve, misleč, da se bo s tem okrepil. Ko bi le razumel, v čem natančno je strašna moč njene daritve, se morda tvoje krvi ne bi drznil dotakniti... A če bi bil zmožen takšnega spoznanja, potem ne bi bil lord Mrlakenstein in ne bi nikdar nikogar umoril. Tako je med vama torej zagotovil kar dvojno vez in vajini usodi sta postali bolj odvisni druga od druge kot kateri koli v zgodovini. Potem pa te je napadel s palico, katere jedro je bilo enako jedru tvoje. Takrat, kot se dobro spominjava, se je zgodilo nekaj čudnega. Palici sta se odzvali na način, kakršnega lord Mrlakenstein ni pričakoval, saj se ni zavedal, da je tvoja dvojčica njegove. Tiste noči ga je bilo strah bolj kakor tebe, Harry. Sprejel si možnost, da umreš, in smrti si bil pripravljen stopiti v objem, tega pa on nikdar ne bi bil zmožen. Zmagal je tvoj pogum, tvoja palica je prekosila njegovo. In pri tem se je med njima nekaj zgodilo, nekaj, kar je bilo odmev razmerja med vama z Mrlakensteinom. Prepričan sem, da se je tvoja palica tiste noči navzela nekaj moči in lastnosti Mrlakensteinove, kar seveda pomeni, da je vpila vase del njega samega. Ko te je zasledoval, je zato prepoznala moža, ki ji je bil obenem soroden in sovražen, ter vanj izbruhala njegovo lastno magijo, mnogo mogočnejšo od Luciusove. V tvoji palici je bila sedaj moč tvojega neskončnega poguma, a tudi Mrlakensteinovih smrtonosnih spretnosti: je imela tista uboga Luciusova palčka sploh kakšno možnost?" "Ampak če je moja tako mogočna, zakaj mi jo je potem Hermiona lahko zlomila?" "Ljubi moj fant, njene izjemne sposobnosti so bile uperjene zgolj v Mrlakensteina, ki se je nespametno poigral z najglobljimi zakoni magije. Neobičajno mogočna je bila samo v razmerju do njega, sicer pa je bila takšna kot vse druge... A nedvomno izvrstna, v to sem prepričan," je prijazno dodal. Harry se je izgubil v mislih in minilo je veliko časa ali pa morda komaj nekaj sekund. Tu je bilo o stvareh, kot je čas, zelo težko kaj reči. "Z vašo palico pa me je ubil." "Z mojo te ni bil sposoben ubiti," ga je popravil Dumbledore. "Saj sva se vendar že strinjala, da nisi mrtev... Čeprav, seveda," je hitro dostavil, kot bi se bal, da je bil nevljuden, "s tem nočem zmanjšati vrednosti vsega hudega, kar si moral prestati." "Ampak zdaj se počutim prav v redu," je rekel Harry in se zazrl v svoje čiste, nezaznamovane dlani. "Kje sploh sva?" "Taisto sem pravzaprav hotel vprašati tebe," se je spomnil ravnatelj in se ozrl. "Kje sva po tvojem?" Dokler mu tega vprašanja ni zastavil, Harry ni poznal odgovora nanj. A sedaj mu je nenadoma postalo jasno, da je to ves čas vedel. "Zdi se mi," je počasi dejal, "podobno železniški postaji King's Cross. Samo veliko bolj čisto je in prazno, mislim pa tudi, da ni nikjer nobenega vlaka."

"Železniški postaji King's Cross!" se je zahahljal Dumbledore. "Sveta nebesa, resno?" "No, kje pa sva po vašem?" ga je nekoliko užaljeno vprašal Harry. "Ljubi moj fant, pojma nimam. To je vendar, kot se učeno reče, v tvoji domeni." Harryju niti slučajno ni bilo jasno, kaj naj bi to pomenilo; ravnatelj ga je spet spravljal v bes. Tako je jezno zabolščal vanj, a potem se je domislil vprašanja, ki je bilo mnogo bolj pomembno od tega, kje se trenutno nahajata. "Svetinje smrti," je rekel in vesel je bil, da je Dumbledorju s tem hipoma zbrisal nasmešek z obraza. "Aha," je dejal ravnatelj. Videti je bil celo nekoliko zaskrbljen. "No?" Prvič, odkar ga je Harry poznal, Dumbledore ni dajal videza častitljivega starega moža. Za hip se je celo zdel kakor fantek, ki se boji kazni. "Mi lahko odpustiš, Harry?" je vprašal. "Mi lahko odpustiš, da ti nisem zaupal? Da ti nisem povedal? Bal sem se, da ti bo spodletelo, kot je meni. Groza me je bilo tega, da bi lahko ponovil moje napake. A zdaj si resnično želim tvojega odpuščanja. Kajti že nekaj časa vem, da si boljši od mene in so bile moje skrbi odveč." "O čem sploh govorite?" je vprašal fant, ki ga je povsem presenetil ton Dumbledorjevih besed in nenadne solze v njegovih očeh. "Svetinje, Svetinje," je zamrmral ravnatelj. "Sanje obupanca!" "Ampak saj obstajajo!" "Obstajajo in so še kako nevarna vaba za bedake," je zamomljal Dumbledore. "Za bedake, kakršen sem jaz. A to vendar veš? Pred tabo nimam nobene skrivnosti več. Zdaj veš." "Kaj vem?" Z vsem telesom se je zasukal naravnost proti Harryju in v živo modrih očeh so se še vedno lesketale solze. "Gospodar smrti, Harry, gospodar smrti! Sem bil konec koncev sploh kaj boljši od Mrlakensteina?" "Seveda ste bili," ga je zavrnil fant. "Seveda... Kako lahko sploh vprašate kaj takega? Nikogar niste ubili, če ste se temu lahko izognili!" "Res, to je res," je dejal Dumbledore kakor otrok, ki išče tolažbe. "A tudi jaz sem iskal pot do zmage nad smrtjo." "Pa ne tako, kot jo je on," je odkimal Harry. Tolikokrat je bil jezen nanj, da je bilo še bolj čudno sedeti pod visokim obokanim stropom in ga zagovarjati pred njim samim. "Hoteli ste Svetinje, ne Skrižvnov." "Svetinje," je zamrmral ravnatelj, "ne Skrižvnov. Natanko tako." Nekaj časa sta bila oba tiho. Bitje za njima je cmihalo, a Harry se ni več zmenil zanj. "Jih je iskal tudi Grindelwald?" je vprašal. Dumbledore je za hip zaprl oči in prikimal. "Bolj kot vse ostalo naju je zbližalo prav to," je tiho povedal. "Dva bistra, naduta fanta, ki ju je obsedalo isto. Godricov Dol je hotel obiskati, kot si gotovo uganil tudi sam, zaradi groba Ignotusa Peverella. Hotel je raziskati kraj, v katerem je umrl tretji brat." "Torej je to res?" je vprašal Harry. "Vse tisto je res? Bratje Peverell..." "So bratje iz pripovedke," je prikimal Dumbledore. "O ja, v to sem prepričan. A da bi na samotni cesti srečali smrt... Po mojem je bolj verjetno, da so bili bratje Peverell preprosto izjemno nadarjeni, nevarni čarovniki, ki jim je uspelo ustvariti te

mogočne predmete. Zgodbica, da so bili svetinje same smrti, se mi zdi tiste vrste legenda, ki vznikne ob takšnih stvaritvah. Plašč, kot zdaj veš, je dolga stoletja prehajal od enega čarovnika do drugega. Oče ga je izročil sinu, mama hčeri, vse do zadnjega živečega Ignotusovega potomca, ki se je tako kot on rodil v vasici z imenom Godricov Dol." Dumbledore se mu je nasmehnil. "Mislite mene?" "Tebe. Gotovo si uganil, zakaj je bil plašč pri meni tiste noči, ko so umrli tvoji starši. James mi ga je pokazal le nekaj dni pred tem. Takrat se mi je šele posvetilo, zakaj jo je na šoli tolikokrat nekaznovano odnesel! A komaj sem lahko verjel, kaj imam pred sabo. Prosil sem ga, naj mi plašč posodi, saj sem ga želel preučiti. Že davno sem se odrekel temu, da bi ob sebi zbral vse Svetinje, toda nisem se bil sposoben upreti in moral sem si ga ogledati podrobneje... Takšnega plašča nisem videl še nikdar, bil je neznansko star, a popoln v vseh ozirih... Potem pa je tvoj oče umrl in jaz sem imel že dve Svetinji!" Njegov glas je bil skrajno trpek. "Saj ne bi preživela, tudi če bi plašč imela," je hitro rekel Harry. "Mrlakenstein je vedel, kje sta, plašč pa te ne obvaruje pred kletvami." "Res je," je zavzdihnil Dumbledore. "To je res." Fant je čakal, da bi ravnatelj nadaljeval, a ker ni, ga je spodbodel. "Ko vam ga je oči pokazal, torej Svetinj niste več iskali?" "Seveda ne," je tiho odgovoril Dumbledore. Prisilil se je, da je pogledal Harryju v oči. "Saj veš, kaj se je zgodilo. Veš. A ne moreš me prezirati bolj, kot se preziram sam." "Ampak saj vas sploh ne preziram..." "Torej bi me moral," ga je zavrnil ravnatelj in globoko zajel sapo. "Skrivnost sestrinega šibkega zdravja poznaš, veš, kaj so ji storili bunkeljni in kako je bilo po tistem z njo. Slišal si, kako se je moj ubogi oče maščeval, kakšno ceno je plačal za to in da je v Azkabanu umrl. Znano ti je, kako se je mama odrekla svojemu življenju, da je skrbela za Ariano. Usoda moje družine mi je bila nadležna." To je izrekel povsem suhoparno, hladno. Zdaj je zr1 prek Harryjeve glave, v daljavo. "Bil sem nadarjen, bil sem izjemen. Želel sem si stran. Želel sem si zablesteti. Želel sem si slave. Ne razumi me napak," je dostavil in prek obraza mu je šinila bolečina, da je bil spet videti star kot svet. "Rad sem jih imel. Starše sem imel rad, rad sem imel brata in sestro, a bil sem sebičen, Harry, bolj sebičen, kot bi si sploh lahko mislil ti, ki si neverjetno velikodušen fant. Ko je torej moja mama umrla in je odgovornost za neuravnovešeno sestro in podivjanega brata padla na moja ramena, sem se jezen in zagrenjen vrnil v našo vas. Ujet in zavržen, tako sem si rekel! In potem, seveda, je prišel on..." Spet se je zazrl v Harryjeve oči. "Grindelwald. Ne moreš si predstavljati, kako so me privlačile njegove zamisli, kako sem se ob njih razplamtel. Da bi bunkeljne prisilili k pokorščini. Da bi mi, čarovniki, slavili zmago. Da bi midva, Grindelwald in jaz, svoji mladosti navkljub stopala na čelu veličastne revolucije. Oh, saj sem imel nekaj pomislekov, a vest sem miril s praznimi besedami. Vse to bi storili za obči blagor in škoda, ki bi jo napravili, bi se čarovnikom stotero povrnila. Sem se vsaj globoko v sebi zavedal, kaj je bil Gellert Grindelwald? Verjetno

sem se, a zatiskal sem si oči. Če bi načrte, ki sva jih kovala, dejansko tudi izpeljala, bi se mi vendar uresničile vse sanje. In v temelju najinih načrtov so bile Svetinje smrti! Kako so ga obsedale, kako so naju obsedale oba! Nepremagljiva palica, orožje, ki bi nama dalo moč! Kamen vstajenja - njemu, čeprav sem se pretvarjal, da tega ne vem, je pomenil armado inferiusov! Sam, priznam, pa sem v Kamnu videl predmet, s katerim bi nazaj v življenje priklical starše in bi bil odrešen vse odgovornosti. In Plašč... O njem nisva kaj dosti govorila, Harry. Oba sva se znala skriti tudi brez Plašča, katerega resnična čarovnija je seveda v tem, da hkrati s svojim lastnikom lahko varuje in ščiti še druge. Če bi ga kdaj našla, sem si jaz od njega morda obetal, da bo skril Ariano, a predvsem naju je zanimal, ker sva potrebovala vse troje; le z združitvijo vseh Svetinj bi skladno z legendami postala gospodarja smrti, kar je po najinem pomenilo, da bi bila nepremagljiva. Nepremagljiva gospodarja smrti, Grindelwald in Dumbledore! Dva meseca norosti, zablodelih sanj in zanemarjanja edinih dveh članov družine, ki sta mi še ostala. Potem pa... Saj veš, kaj se je zgodilo. Z resničnostjo me je soočil moj neotesani, neuki brat, ki pa ga velja občudovati neskončno bolj od mene. Resnice, ki mi jo je vpil v obraz, nisem hotel poslušati. Nisem si želel slišati, da se s krhko in labilno sestro ob sebi nikakor ne morem odpraviti za Svetinjami. Prepir se je sprevrgel v spopad. Grindelwald je izgubil oblast nad sabo. Tisto, kar sem takoj začutil v njem, a sem se pretvarjal, da nisem, se je utelesilo na najbolj grozljiv način. In Ariana... Mama je tako dolgo in tako skrbno bdela nad njo... zdaj pa je mrtva ležala na tleh." Dumbledore je tiho zajel sapo in iz oči so se mu ulile solze. Harry je iztegnil dlan in vesel je bil, ko je ugotovil, da se ga lahko dotakne: tesno se je oklenil njegove roke in ravnatelj se je počasi obvladal. "Kot bi lahko predvideli vsi razen mene, je Grindelwald seveda pobegnil. Izginil je in s sabo je odnesel svoje načrte za vzpon na oblast, za mučenje bunkeljnov in sanje o Svetinjah smrti, sanje, ki sem mu jih pomagal izoblikovati. Zbežal je, meni pa je preostalo le to, da pokopljem sestro in se naučim živeti z občutkom krivde, z žalostjo, ceno svoje sramote. Leta so minevala. O njem so se širile številne govorice. Pravili so, da se je dokopal do palice neznanske moči. Meni so medtem ponudili mesto ministra za čaranje, in to ne enkrat. Seveda sem jih vsakič zavrnil. Izučilo me je, da mi oblasti ne gre zaupati." "Ampak boljši minister bi bili, mnogo boljši od Schushmaarja ali Tepeshkarja!" je izbruhnil Harry. "Bi bil res?" se je s težkim glasom vprašal Dumbledore. "Nisem prepričan. Kot mladenič sem dokazal, da je oblast moja šibka točka in skušnjava. To je nenavadno, Harry, a moč najbolj pritiče tistim, ki si je sploh ne želijo. Tistim, ki so bili, tako kot ti, enostavno primorani v vlogo vodje, ki so pristali nanjo in presenečeno ugotovili, da so jo sposobni opravljati. Zame je bilo na Bradavičarki varneje. Mislim, da sem bil dober učitelj..." "Najboljši ste bili!" "Zelo si prijazen, Harry. A medtem ko sem se sam trudil, da bi izobrazil mlade čarovnike, je Grindelwald zbiral velikansko vojsko. Pravijo, da se me je bal, in morda se me je res, a po mojem vsekakor manj, kot sem se jaz njega. O ne, ni me bilo strah umreti," je dejal Dumbledore v odgovor na fantov začudeni pogled. "Ni me skrbelo, kakšnih čarovnij je zmožen. Vedel sem, da sva si

enakovredna in sem jaz morda celo za odtenek bolj vešč. Ne, bal sem se resnice. Nikoli si nisem bil na jasnem, kateri izmed nas je v tistem grozljivem spopadu pravzaprav priklical kletev, ki je ubila Ariano. Z vso pravico mi lahko rečeš strahopetec: to tudi sem. Kajti, Harry, bolj od vsega drugega sem se bal izvedeti, da sem bil jaz tisti, ki je zagrešil njeno smrt. Pa ne zgolj s svojo nadutostjo in neumnostjo, temveč da sem ji prav jaz zadal udarec, ki ji je utrnil življenje. Tega se je najbrž zavedal, po mojem mu je bilo jasno, česa se bojim. Soočenje z njim sem vendar odlašal, dokler se ni bilo že presramotno upirati prošnjam, naj stopim nadenj. Ljudje so umirali in zdel se je neustavljiv, zato sem opravil, kar sem moral. Kaj se je zgodilo, veš. Zmagal sem v dvoboju. Priboril sem si palico." Spet tišina. Harry ni vprašal, ali je Dumbledore kdaj izvedel, kdo je ubil Ariano. Tega si pravzaprav sploh ni želel slišati, še manj pa je hotel ravnatelja siliti, da bi mu povedal. Končno mu je bilo namreč jasno, kaj je Albus Dumbledore videl v Zrcalu ajneneperh in zakaj je bil tako razumevajoč, ko je Harryja vleklo k sebi. Dolgo časa sta sedela v tišini in Harry je komaj še slišal cvilež bitja za njima. Končno je rekel: "Grindelwald je poskusil Mrlakensteinu preprečiti, da bi se dokopal do palice, veste. Zlagal se mu je, da je nikdar ni imel." Dumbledore je, zazrt v svoje naročje, prikimal in na orlovskem nosu so se mu še vedno lesketale solze. "Pravijo, da se je v zadnjih letih, sam v svoji celici v Nurmengardu, kesal svojih dejanj. Upam, da je to res. Rad bi verjel, da se je svojih grozodejstev sramoval in jih je obžaloval. Morda se je Mrlakensteinu zlagal prav zato, da bi mu onemogočil priti do Svetinje in bi vsaj deloma poravnal svoj dolg..." "Ali pa mogoče ni hotel, da bi Mrlakenstein vdrl v vašo grobnico?" je pomislil Harry. Ravnatelj si je obrisal oči. Po še enem kratkem premoru je fant rekel: "Hoteli ste uporabiti Kamen vstajenja." Dumbledore je prikimal. "Ko sem ga našel, po vseh tistih letih, zakopanega pod zapuščenim domom Studdnovih, ko sem našel Svetinjo, po kateri sem vse od Arianine smrti najbolj hrepenel, sem izgubil glavo, Harry. Povsem sem pozabil, da je prstan zdaj Skrižven in ga gotovo varuje kakšna zoprna coprnija. Segel sem po njem in si ga nataknil na prst ter si za trenutek domišljal, da bom spet videl Ariano, očeta in mamo in jim bom lahko povedal, kako zelo, kako hudo mi je žal... Kakšen bedak sem bil. Toliko let kasneje me še vedno ni izučilo. Znova in znova sem dokazal, kako nevreden sem, da bi združil Svetinje smrti, sedaj pa je bil pred mano dokončni dokaz." "Zakaj?" se je začudil Harry. "To je bilo vendar čisto človeško! Hoteli ste jih še enkrat videti. Kaj bi bilo lahko s tem narobe?" "Morda vendarle obstaja kdo, ki bi zmogel posedovati vse Svetinje, Harry. Toda mene je bilo dovolj le za eno, najmanj dragoceno izmed njih, najmanj čudežno. Dovolj me je bilo za Prapalico, da se nisem bahal z njo in nisem z njo moril. Dovoljeno mi je bilo, da jo ukrotim in uporabljam, kajti vzel si je nisem iz koristoljubja, temveč ker sem hotel pred njo rešiti druge. A plašč mi je prišel v roke, ker sem bil tako nečimrno radoveden, in zato meni nikdar ne bi služil, kot je tebi, svojemu pravemu lastniku. In Kamen bi jaz izrabil, da bi priklical k sebi tiste, ki so našli mir; kako drugačno vlogo si mu dal ti, ko si se z njegovo pomočjo žrtvoval. Ne, če je kdo, si morda ti vreden tega, da imaš ob sebi vse Svetinje."

Potrepljal ga je po roki in Harry je dvignil pogled k staremu možu in ni si mogel pomagati, da se mu ne bi nasmehnil. Kako bi bil zdaj lahko še jezen nanj? "Ampak zakaj mi niste vsega skupaj vsaj malo olajšali?" Dumbledorjev nasmešek je bil plah. "Predvsem sem se zanašal na gospodično Granger, na to, da te bo umirila. Strah me je bilo, da bi tvoja glava, v kateri kaj hitro zavre, preglasila tvoje dobro srce. Bal sem se ti kar naravnost razkriti vsa dejstva o Svetinjah, saj bi kot jaz po teh zapeljivih predmetih lahko segel v napačnem trenutku in iz napačnih razlogov. Želel sem poskrbeti, da ti ne bodo nevarni, če bi že prišel do njih. A ti si pravi gospodar smrti, kajti ta ji ne poskuša uiti. Sprejme, da mora umreti, in ve, koliko hujših, mnogo hujših stvari od nje je na svetu živih." "In Mrlakenstein ni nikdar izvedel za Svetinje?" "Po mojem ne, saj ni prepoznal Kamna vstajenja, ko ga je spremenil v Skrižven. A četudi bi izvedel zanje, Harry, močno dvomim, da bi ga razen prve sploh zanimale. Za Plašč bi gotovo menil, da ga ne potrebuje, kar se tiče Kamna pa: koga bi si želel priklicati od mrtvih? Preminulih ga je groza, saj ni sposoben nikogar ljubiti." "Ampak pričakovali ste, da bo poiskal Palico?" "Prepričan sem bil, da jo bo poskusil najti, že odkar je tvoja na pokopališču Spodnjih Trupelts premagala njegovo. Najprej ga je bilo strah, da si ga porazil, ker si preprosto boljši čarovnik. A ko je ugrabil Olchenbata, je odkril skrivnost sestrskih palic. Mislil je, da je to odgovor na njegove težave. Toda sposojena se proti tvoji ni obnesla nič bolje! Po tistem pa se ni vprašal, kaj imaš v sebi, da je tvoja palica nenavadno močna, kakšen dar imaš, ki ga on nima. Namesto tega se je seveda odpravil iskat palico, ki slovi po tem, da premaga vsako drugo. Prapalica ga je obsedala tako zelo, kot si ga obsedal ti. Prepričan je, da je z njo odpravil svojo edino šibko točko in postal resnično nepremagljiv. Ubogi Robaus..." "Ko sta z Rawsom načrtovala vašo smrt, ste mislili, da bo Prapalica potem njegova, kajne?" "Res je," je prikimal Dumbledore, "a ta načrt se je izjalovil, kajne?" "Ja," je prikimal Harry, "zdaj jo ima Mrlakenstein." Bitje za njima je potrzavalo in ječalo, na dvojico pa je padla tišina, ki je izmed vseh trajala najdlje. V dolgih minutah je fanta počasi, kakor mehko naletavajoči sneg, zagrnilo spoznanje, kaj je še pred njim. "Res moram nazaj?" "To je povsem odvisno od tebe." "Lahko izbiram?" "O, seveda." Dumbledore se je nasmehnil. "Saj praviš, da sva na King's Crossu? Če kaj vem, bi se v primeru, da se ne odločiš vrniti, lahko... reciva temu... povzpel na vlak." "In kam bi me odpeljal?" "Naprej," se je glasil preprost odgovor. Spet tišina. "Mrlakenstein ima Prapalico." "Res je. Mrlakenstein ima Prapalico." "Ampak vi bi vseeno radi, da se vrnem?" "Če se odločiš vrniti," je dejal Dumbledore, "obstaja možnost, da bo dokončno poražen. Seveda ne morem obljubiti, da bo. Vem pa, Harry, da se imaš povratka bati mnogo manj kot on." Fant se je spet ozrl k razboleni stvari, ki je drhtela in se davila v senci oddaljenega stola.

"Ne pomiluj mrtvih, Harry. Imej usmiljenje do živih, predvsem do tistih, ki živijo brez ljubezni. Če se vrneš, lahko zagotoviš, da bo pohabljenih manj duš in manj družin raztrganih. In če se ti zdi, da to kaj šteje, se zaenkrat posloviva." Harry je prikimal in zavzdihnil. Oditi od tod ne bo niti slučajno tako težko, kot se je bilo odpraviti v Gozd, a tu je bilo toplo, svetlo in mirno, tam pa so vladali strah, bolečina in smrt. Toda vseeno je vstal in Dumbledore z njim in za dolg trenutek sta se zazrla drug drugemu v obraz. "Povejte mi samo še nekaj," je prosil fant. "Je to resnično? Ali pa se je vse skupaj dogajalo samo v moji glavi?" Dumbledore se mu je nasmehnil in njegov glas je bil krepak in močan, čeprav so se že spuščale žareče meglice, ki so zakrile njegovo postavo. "Seveda se je dogajalo v tvoji glavi, Harry, a čemu bi to pomenilo, da ni bilo resnično?" Šestintrideseto poglavje Napaka v načrtu Spet je ležal na trebuhu. Nosnice mu je polnil vonj Gozda. Pod licem je čutil hladna, trda tla in zglob očal, ki mu jih je pri padcu vrglo vstran, mu je pritiskal na sence. Bolela ga je sleherna ped telesa, tam, kjer je vanj treščila kletev smrti, pa je čutil utripati črnico, kot bi ga Mrlakenstein usekal s pestjo, okrepljeno z železom. Še naprej je povsem nepremično ležal, kakor je padel, z levico, ukrivljeno od sebe pod neprijetnim kotom in razprtimi usti. Pričakoval je, da bo spričo svoje navidezne smrti zaslišal zmagoslavne in navdušene vzklike, toda namesto tega so zrak polnili nagli koraki, šepet in vznemirjeno mrmranje. "Gospod moj... Gospod moj..." Krasotillyin glas je zvenel, kot bi nagovarjala ljubimca. Harry si ni upal odpreti oči in je zato poskusil z drugimi čuti ugotoviti, kakšen je položaj. Vedel je, da je njegova palica še vedno pod plaščem, kajti pritiskala mu je na prsi, stisnjena mednje in tla. Občutek oblazinjenega trebuha pa mu je povedal, da ima pri sebi varno skrit tudi plašč nevidnosti. "Gospod moj..." "Dovolj bo," je dejal Mrlakensteinov glas. Še več korakov: gruča ljudi, ki se je zbrala nedaleč stran, se je naglo razmikala. Ker si je fant tako obupano želel videti, kaj se dogaja in zakaj, je za milimeter razprl oči. Mojster je pravkar sedel. Od njega so hiteli številni Jedci, ki so se vračali h krogu pajdašev na obodu jase. Odšla ni le Krasotillya, ki se je še naprej sklanjala k njemu. Harry je spet zatisnil veke in premislil, čemu je bil priča. Coprniki so se prej očitno zgrnili k Mrlakensteinu, ki je ležal na tleh. Ko je vanj zagnal kletev smrti, se mu je torej nekaj zgodilo. Se je zgrudil tudi on? Zdelo se je tako. Oba sta padla, se za kratek čas onesvestila in oba sta se nato vrnila... "Gospod moj, dovolite mi..." "Ne potrebujem pomoči," je Mojster hladno zavrnil Krasotillyo in Harry si je zaprtih oči predstavljal, kako je coprnica ob tem naglo umaknila roko, ki mu jo je ponudila. "Fant... Je mrtev?"

Na jasi je zavladala popolna tišina. Harryju se nihče ni približal, a na sebi je začutil premnoge pozorne poglede, da mu je bilo, kot bi ga pritiskali ob tla. Bal se je, da bi mu zatrepetala veka ali bi mu potrznil kak prst. "Ti," je rekel Mrlakenstein in razlegel se je pok, nato pa krik bolečine. "Preglej ga. Prepričaj se, da je mrtev." Harry ni vedel, koga je poslal k njemu. Lahko je zgolj ležal, pri čemer mu je srce izdajalsko bilo, in čakal. Čeprav je bila to bolj klavrna tolažba, mu ni ušlo, da se mu Mrlakenstein ne upa približati sam, očitno v strahu pred ponovnim neuspehom... Dlani, mehkejše, kot jih je pričakoval, so se dotaknile njegovega obraza, mu privzdignile veko, segle za srajco, vse do prsi, in otipale utrip. Slišal je, kako naglo diha ženska nad njim, in njeni dolgi lasje so ga ščegetali po licu. Vedel je, da jasno čuti neumorne udarce srca. "Je Dreco živ? je v gradu?" Šepet je bil komaj slišen, njene ustnice pa so mu obstale le centimeter nad ušesom in glavo je sklanjala tako nizko, da so ji dolgi lasje zastrli obraz. "Ja," je dahnil v odgovor. Začutil je, kako se je dlan na prsih pokrčila; nohti so se mu zadrli v kožo. Nato jo je izvlekla. Sedla je. "Mrtev je!" je Narcissa Malfoy zaklicala opazujočim. In zdaj so zavpili, zdaj so zmagoslavno zatulili, zacopotali z nogami in Harry je skozi veke zaznal izbruhe rdeče ter srebrne svetlobe, ki so šinili v nebo v znamenje zmage. Še naprej je negibno ležal na tleh, se pretvarjal, da je mrtev, kajti razumel je. Narcisa je vedela, da ji bo dovoljeno vstopiti na Bradavičarko in poiskati sina le kot eni izmed zavojevalcev. Ali bo Mojster črne magije dejansko zmagal, ji je bilo popolnoma vseeno. "Vidite?!" je zavreščal Mrlakenstein in preglasil trušč. "Harry Potter je umrl od moje roke in ni ga živega človeka, ki bi me sedaj lahko zaustavil! Glejte! Cruccio!" Fant je to pričakoval: vedel je, da njegovega telesa ne bodo pustili neoskrunjenega ležati na tleh Gozda, da ga bodo v dokaz zmage lorda Mrlakensteina podvrgli ponižanju. Dvignilo ga je v zrak in vso svojo voljo je moral usmeriti v to, da ni pokrčil niti ene mišice, toda bolečine, ki jo je pričakoval, ni dočakal. S tal ga je vrglo enkrat, dvakrat, trikrat: očala so mu poletela z obraza in začutil je, kako je palica pod plaščem zdrsnila nekoliko nižje, a še naprej je ostajal mlahav, mrtvih udov, in ko je zadnjič priletel na odpadlo listje, je na jasi odmevalo od posmehljivih vzklikov in kričavega smeha. "Zdaj," je dejal Mrlakenstein, "se bomo odpravili h gradu, da jim pokažemo, kaj je ostalo od njihovega junaka. Kdo bo truplo odvlekel do tja? Ne, čakajte! Ti ga boš nesel!" Razlegla se je nova salva smeha in Harry je čez nekaj trenutkov začutil, kako so tla pod njim vzdrhtela. "V tvojem naročju se ga bo najbolje videlo..." je nadaljeval coprnik. "No, kar poberi svojega prijateljčka, Hagrid. In očala... Nataknite mu očala! Takoj ga morajo prepoznati!" Nekdo mu jih je nasilno zabil nazaj na obraz, toda orjaške roke so ga dvignile v naročje neznansko nežno. Harry je čutil, kako se stresajo od obupanega ihtenja, in s Hagridovega obraza so nanj kapale debele solze, a fant si mu ni drznil niti namigniti, ne z gibom ne z besedo, da vse še ni izgubljeno. "Hodi," je ukazal Mrlakenstein in oskrbnik se je opotekel naprej, si začel utirati pot med gosto rastočimi drevesi, proti grajskemu posestvu. Veje so se Harryju

zapletale v plašč in lase, toda ostajal je negiben, z ohlapno razprtimi usti in zaprtimi očmi. Vsenaokrog so se razlegali bahavi vzkliki Jedcev smrti in Hagrid je zaslepljen ihtel, a v temi Gozda se nihče ni domislil, da bi zatipal za utripom na razgaljenem fantovem vratu... Za Jedci sta s silnim hruščem korakala velikana: mladi čarovnik je slišal, kako veje pokajo in drevesa padajo, ko sta rinila dalje, zganjala sta toliko hrupa, da so ptice preplašeno poletavale v nebo in se ni več slišalo niti posmehljivih opazk coprnikov. Zmagoslavna kolona pa je stopala naprej in po šibki svetlobi, ki je Harryju čez čas presvetlila veke, je presodil, da se drevje redči in se bližajo robu Prepovedanega gozda. "Bane!" Hagrid je zatulil tako nepričakovano, da bi fant od presenečenja skoraj razprl oči. "To ste zdej veseli, da se niste tolkli, a ne, kljuseta strahopetna?! To ste zdej veseli, da je Harry Potter... m-mrtev..." Orjaku so nadaljnje besede obtičale v grlu in znova so se mu po licih ulile solze. Harry se je spraševal, koliko kentavrov opazuje mimohod kolone, a oči si ni drznil odpreti, dobro pa je slišal Jedce, ki so jim mimogrede namenili kakšno žaljivko. Nekoliko kasneje je fant na obrazu zaznal lahen veter; torej so res že skoraj prispeli iz Gozda. "Stoj." Harry je domneval, da je bil Hagrid prisiljen ubogati Mrlakensteinovo povelje, saj se je ustavil resnično sunkovito. Potem pa je začutil, kako nanj lega hlad, in zaslišal je hlastajočo sapo morakvarjev, ki so patruljirali med drevesi na obodu Gozda. A zdaj mu niso mogli do živega. Bilo mu je, kot bi mu srce stražil očetov jelen, kajti v njem je gorelo vedenje, da je preživel, vedenje, ki ga je pred morakvarji ščitilo kakor talisman. Nekdo je stopil mimo Hagrida in Harryju se je posvetilo, da gre za Mrlakensteina, saj je trenutek zatem spregovoril. Njegov glas, ojačen s čarovnijo, se je pognal prek celotnega posestva, od tako blizu pa je bil naravnost pošastno močan. "Harry Potter je mrtev. Ubil sem ga, ko je bežal od tod, da bi si rešil kožo, čeprav ste bili zanj pripravljeni zastaviti svoje življenje. Njegovo truplo prinašamo v dokaz, da vašega junaka ni več. Zmagali smo. Izgubili ste polovico svojih borcev. Mojih Jedcev smrti je mnogo več kot vas in Fant, ki je preživel, je mrtev. Vojna se mora končati. Vsakdo, ki bi se še naprej upiral, najsi bo moški, ženska ali otrok, bo umrl, tako kot tudi vsi člani njegove družine. Pridite iz gradu, takoj, pokleknite predme, in prizaneseno vam bo. Vaše starše in otroke, brate in sestre bomo pustili živeti, odpustil jim bom in pridružili se mi boste v novem svetu, ki ga bomo skupaj zgradili." Posestvo in grad sta se na to odzvala s tišino. Mrlakenstein je bil Harryju tako blizu, da si ni upal spet odpreti oči. "Pridite," je dejal coprnik in se odpravil naprej, Hagrid pa mu je bil primoran slediti. Zdaj je Harry vendarle nekoliko razprl veke in pred sabo je zagledal Mojstra, ki je korakal dalje s kačo Nagini, ovito okoli svojih ramen, osvobojeno uročene kletke. Toda fant nikakor ne bi mogel privleči palice izza plašča, ne da bi ga videli Jedci, ki so hodili za njima s Hagridom. Počasi se je začenjalo daniti. "Harry" je ihtel orjak. "O, Harry... Harry..." Fant je hitro spet zatisnil oči. Vedel je, da se približujejo šoli, in napenjal je ušesa, da bi med škodoželjnimi opazkami Jedcev in njihovimi težkimi koraki zaznal glasove tovarišev v gradu. "Stojte."

Coprniki so se ustavili in Harry je slišal, kako so se razporedili v vrsto, očitno pred odprtimi vhodnimi vrati šole. Zaprte veke mu je namreč presvetlil močan soj, torej nanj lije svetloba iz avle. Čakal je. Vsak trenutek ga bodo na videz mrtvega v Hagridovem naročju zagledali tisti, za katere je bil pripravljen umreti. "Ne!" Krik je bil še toliko strašnejši, ker nikdar niti v sanjah ne bi pomislil, da bi se takšen glas lahko izvil iz ust McHudurrove. Od nekje blizu pa se je kot v odgovor nanj razlegel Krasotillyin smeh; profesoričin obup ji je bil v užitek. Harry je oči spet razprl, čisto za malo in zgolj na kratko. Videl je, kako se med vrati zbira vse več ljudi, kako se tisti, ki so preživeli bitko, spuščajo po stopnicah proti zmagovalcem, da bi se na lastne oči prepričali, ali je res mrtev. Videl je Mrlakensteina, ki je stal nekoliko naprej in z belim prstom božal Nagini po glavi. Veke je spet zatisnil. "Ne!" "Ne!" "Harry! Harry!" Ronov, Hermionin in Ginnyjin glas so bili celo grozljivejši od profesoričinega. Harry si je želel, da bi se jim smel odzvati, a vseeno je še naprej tiho miroval v oskrbnikovem naročju, njihovi kriki pa so bili kakor netivo. Množica preživelih jih je povzela, tuleč in vpijoč je metala Jedcem smrti v obraz žaljivke, dokler... "Tišina!" je zaklical Mrlakenstein, počilo je in se žarko zabliskalo, da so bili vsi primorani umolkniti. "Konec je! Odloži ga, Hagrid, meni pred noge, kamor tudi spada!" Orjak ga je ubogal. "Vidite?" je vprašal coprnik in fant je začutil, kako je zakorakal sem in tja ob njem. "Harry Potter je mrtev! Razumete zdaj, zavedeni? Od nekdaj je bil nič in vedno se je zanašal samo na to, da se bodo zanj žrtvovali drugi!" "Premagal te je!" je zavpil Ron in Mrlakensteinov urok se je razblinil, da so branilci Bradavičarke znova začeli vpiti in tuliti, dokler ni njihovih glasov utrnil še močnejši pok. "Ubil sem ga, ko se je poskusil splaziti z grajskega posestva," je nadaljeval Mojster, "ubil sem ga, ko je strahopetno bežal od tod..." Obmolknil je. Spred vhoda se je razlegel besen krik in naproti so se mu pognali nagli koraki, toda znova je počilo, se zabliskalo in nekdo je zaječal. Harry je razprl oči, a spet zgolj za milimeter. Iz množice med vrati se je pognal nad Mrlakensteina eden izmed študentov: fant ga je videl razoroženega pasti, Mojster črne magije pa je njegovo palico že zalučal vstran in se zasmejal. "In kdo je to?" je vprašal z glasom, ki je bil kot kačje sikanje. "Kdo se je javil, da pokaže, kaj se zgodi s tistimi, ki se borijo, ko je bitka že izgubljena?" Krasotillya se je presrečno zasmejala. "Neville Velerit je, gospod moj! Študent, ki je na šoli povzročal toliko preglavic! Sin aurorjev, se spomnite?" "Ah, seveda, spomnim se," je prikimal Mrlakenstein in se zazrl v fanta, ki se je omotično kobacal na noge. Brez palice, brez česar koli, s čimer bi se lahko branil, je obtičal na nikogaršnji zemlji, na sredi med preživelimi in Jedci smrti. "Torej si čistokrven čarovnik, kajne, pogumni moj deček?" je coprnik vprašal Nevilla, ki se je zdaj ustopil predenj in prazne dlani stisnil v pest. "Pa kaj, če sem?" je glasno odvrnil. "Izkazal si močnega duha in pogum, tvoje poreklo pa je plemenito. Postal boš dragocen Jedec smrti. Ljudi tvoje vrste potrebujemo, Neville Velerit."

"Raje crknem, kot da se ti pridružim," je zagodel fant. "Dumbledorjeva armada!" je nato zavpil na ves glas in uporniki, ki jih Mrlakensteinovi uroki nikakor niso mogli utišati za dlje časa, so se gromko odzvali na njegov klic. "Tudi prav," je nazadnje odvrnil coprnik in njegov svileni glas je bil bolj zlovešč od najmogočnejše kletve. "Če si se odločil tako, Neville Velerit, se povrnem k prvotnemu načrtu. Za tvojo glavo gre," je tiho dodal, "a naj bo." Harry ga je skozi trepalnice videl zamahniti s palico. Najprej se ni zgodilo nič, potem pa je iz enega izmed razbitih oken gradu v somrak poletelo nekaj, kar je bilo videti kot zmaličen ptič. Nazadnje je pristalo v Mrlakensteinovih rokah. Neugledno reč je poprijel za njen zašiljeni vrh in jo stresel, da je zabingljala pred njimi, votla in vsa pošita: klobuk Izbiruh. "Na Bradavičarki študentov ne bomo več razvrščali v domove," je dejal Mojster, "kajti te bomo odpravili. Prapor, grb in barve mojega plemenitega prednika, Salazarja Spolzgada, bodo zadoščali vsem, kajne, Neville Velerit?" Palico je pri tem uperil vanj, da je fant nemočno okamnel, in nato mu je klobuk na silo poveznil prek glave. Uporniki so se pri tem zganili, toda Jedci so kakor eden dvignili orožje, da so branitelji Bradavičarke obstali. "Naš Neville nam bo pokazal, kaj se bo zgodilo vsakomur, ki bo dovolj nespameten, da se mi bo zoperstavil," je dejal Mrlakenstein in potrznil s palico, da so iz Izbiruha izbruhnili plameni. Jutro so razklali kriki. Klobuk je gorel, Neville pa je bil prikovan k tlom, niti zganiti se ni mogel, in Harry tega ni prenesel: nekaj mora storiti... Potem pa se je v istem trenutku zgodilo več stvari. Z oddaljene meje šolskega posestva so zaslišali vpitje, kajti prek njim nevidnega zidu se je pognalo na stotine čarovnikov, ki so z bojnimi kriki na ustnicah stekli proti gradu. Hkrati je izza šole prihlačal Grop, ki je zarjovel: "Hagaaa!" Na njegov klic sta se odzvala Mrlakensteinova velikana, tuleč sta se kakor podivjana slona zagnala vanj, da so se stresla tla. Obenem se je razleglo bobnenje kopit ter zven tetiv lokov in med Jedce smrti so nenadoma začele deževati puščice, da so mnogi presenečeno vzkliknili ter razklenili svoje vrste. Harry pa je hitro segel po plašču nevidnosti, ga zavihtel prek sebe in skočil na noge ravno v hipu, ko se je zganil tudi Neville. V istem gibu se je osvobodil kletve kamnitve, s katero ga je uročil Mrlakenstein, potegnil plameneči klobuk Izbiruh s sebe in iz njegovih globin privlekel srebrn predmet, v katerega ročaj so bili vdelani bleščeči se rubini... Švista srebrnega rezila ni bilo mogoče slišati, tako je rjovela bližajoča se množica, tako divje so treščili drug v drugega velikani, tak hrušč so zagnali kentavri, ki so se pognali v napad, toda prav k Nevillu so se zasukali čisto vsi pogledi. Z enim samim zamahom je Nagini odsekal glavo, da se je zavrtela visoko v zrak, se zalesketala v soju, ki je lil skozi vhodna vrata, in Mrlakensteinova usta so se razprla v kriku besa, telo velikanske kače pa se mu je mlahavo odvilo z ramen ter mu padlo pred noge... Skrit pod plaščem nevidnosti je Harry med prijatelja in coprnika pričaral oklopni urok, še preden je lahko Mojster dvignil roko. Potem pa je vpitje, bobnenje kopit in gromovite udarce spopadajočih se velikanov preglasil en sam klic: Hagridov. "Harry!" je zatulil orjaški oskrbnik. "Harry! Kje je Harry?!" Zavladal je popoln nered. Kentavri so v galopu razgnali Jedce, a že so se oboji izmikali nogam velikanov, ki so divje udarjale ob tla, in vse bližje in bližje so grmele okrepitve, zbrane od bog ve kod. Harry je opazil velika krilata bitja, ki so krožila okoli glav obeh Mrlakensteinovih velikanov, žvadrne in hipogrifa Žrebokluna, kako praskajo

po njunih očeh, medtem ko Grop tolče in udriha po njiju s svojimi mogočnimi pestmi. Čarovniki, tako branilci Bradavičarke kot Jedci smrti, so se bili zdaj prisiljeni zateči v grad. Harry je coprnike, ki so mu prišli pod palico, zasul z uroki in kletvami, da jih je pometalo po tleh, preden so se zavedli, kaj jih je doletelo, bežeča množica pa jih je pomendrala. Fanta, skritega pod plaščem nevidnosti, je tok čarovnikov zrinil v avlo. Oziral se je za Mrlakensteinom in zagledal ga je na drugi strani prostora, kako se umika v Veliko dvorano in kriče deli ukaze svojim privržencem, medtem ko od njega na vse strani švigajo kletve. Harry je naglo priklical nekaj oklopnih urokov in s tem pred coprnikom obvaroval Seamusa Finnigana ter Hannah Abbott, ta pa sta nato šinila mimo njega v Dvorano, kjer sta se pridružila spopadu, ki se je že razbesnel v njej. Zdaj je po stopnicah pred vhodom pritekla nepregledna množica čarovnikov in Harry je videl, kako je Charlie Weasley prehitel Limaxa Hudlagoda, še vedno oblečenega v smaragdno zeleno pižamo. V šolo sta pridrvela na čelu družin in prijateljev vseh študentov Bradavičarke, ki so ostali v gradu, a tudi lastnikov trgovin ter drugih prebivalcev Meryascoveene. V avlo so nadalje zakorakali kentavri - Bane, Ronan, Magorian... takrat pa so za fantovim hrbtom s tečajev poletela vrata, ki so vodila v kuhinjo. Skoznje so se v roju pognali hišni vilinci Bradavičarke, vrešče in z mesarskimi noži ter sekiricami v rokah, prvi pa je z medaljonom Regulusa Blacka na prsih tekel Spack, čigar globoki žabji glas je bilo slišati trušču navkljub: "V napad! V napad! V boj za mojega gospodarja, zavetnika hišnih vilincev! Smrt Mojstru črne magije, slava hrabremu Regulusu! V napad!" Zamahovali so po gležnjih in zabadali nože v meča Jedcev, mali obrazi so jim sijali od besa, in kamor koli se je Harry ozrl, povsod so coprniki padali pod težo števila njihovih sil: klecali so pod nizi urokov, iz ran so si ruvali puščice ali pa preprosto poskušali pobegniti, a razsrjene trume so zaustavile slehernega. Toda spopada ni bilo konec: fant je pohitel med dvobojujočimi, mimo upirajočih se jetnikov, v Veliko dvorano. Mrlakenstein je bil v središču boja in udrihal in tolkel je po vseh, ki so mu prišli blizu. Harry ga ni mogel dobiti na muho, zato si je poskušal neviden izboriti pot do njega, čeprav je postajala gneča v Dvorani vse hujša, saj so se vanjo zgrinjali vsi, ki so še lahko hodili. Ko se je drenjal coprniku naproti, je videl, kako sta George in Lee Jordan potolkla Yaxleyja, videl je, kako je Dolohov vrešče padel pod Colibrijevo roko, videl je, kako je Waldena Macnairja Hagrid zalučal prek prostora, da je treščil v kamnito steno in ob njej nezavesten zdrsnil na tla. Videl je Rona in Nevilla, ki sta pobila Fenrira Vraniesiwa, Aberfortha, ki je ohromil Grabezha, Arthurja in Percyja, ki sta premagala Terdoboocha, in Luciusa ter Narciso Malfoy, ki sta se prerivala skozi množico, ne da bi se vsaj poskušala boriti, in rezko klicala svojega sina. Mrlakenstein se je zdaj hkrati tolkel z McHudurrovo, Hudlagodom in Krallkom, na njegovem obrazu pa je bil mrzel izraz sovraštva in trojica je poplesovala okoli njega ter se izmikala njegovim kletvam, nezmožna pripeljati spopad do konca... Vdati se ni nameravala tudi Krasotillya, bila je dvajset metrov stran od svojega gospodarja in tako kot on se je spopadala s tremi hkrati: s Hermiono, Ginny in Loono. Te so se izkazale kot še nikoli, a coprnica jim je bila kos in Harryju se je skoraj ustavilo srce, ko je zelen blisk šinil tako blizu Ginny, da jo je smrt zgrešila za las... Fant je sedaj začel riniti proti Krasotillyi, na Mrlakensteina je za trenutek povsem pozabil, toda komaj je napravil nekaj korakov proti njej, ga je prehitela znana postava.

"Pa ne moje hčerke, prasica!" Gospa Weasley, ki se je besno pognala nad Krasotillyo, je v teku s sebe vrgla plašč, da je ne bi oviral. Mojstrova pribočnica pa se je zasukala in se glasno zakrohotala ob pogledu na novega izzivalca. "Umaknite se!" je Molly zavpila na vsa tri dekleta, njena palica je švistnila skozi zrak in dvoboj se je pričel. Harry je zgroženo in vzneseno opazoval, kako je orožje Molly Weasley švigalo in se sukljalo, Krasotillyi pa je nasmešek na obrazu v hipu zbledel ter se prelevil v besno spako. Curki svetlobe so poletavali iz obeh palic in tla okoli čarovnic so se tako razgrela, da so napokala; ženski sta se spopadli na življenje in smrt. "Ne!" je zavpila gospa Weasley, ko se je nekaj študentov pognalo k njima, da bi ji priskočili na pomoč. "Umaknite se! Stran! Ta je moja!" Ob stenah je zdaj stalo na stotine ljudi, ki so opazovali oba divja spopada, Mrlakensteina z njegovimi tremi nasprotniki ter Krasotillyo in Molly. Harry pa je obstal, neviden, razpet med njiju, hotel je napasti, a obenem obvarovati, in hromil ga je strah, da bi zadel koga od svojih. "Kaj bo s tvojimi otroki, ko te ubijem?" je izzivala Krasotillya, nora kot njen gospodar, ko je poplesovala med kletvami gospe Weasley, ki so švigale okoli nje. "Kaj bo z njimi, ko bo mamica šla za Fredijem?" "Nikdar - več - ne boš - dvignila - roke - nad - najine - otroke!" je v odgovor zatulila gospa Weasley. Coprnica se je zakrohotala, prav tako veselo, kot se je njen bratranec Sirius, preden ga je vrglo skozi tančico, in takrat se je Harry neznano kako zavedel, kaj se bo zgodilo, še preden se je. Mollyjina kletev je poletela pod Krasotillyino iztegnjeno roko in ji treščila naravnost v prsi, tik nad srce. Škodoželjni nasmešek na njenem obrazu je zledenel, oči so se ji izbuljile: za droben hip se ji je posvetilo, kaj se je zgodilo, a nato je že treščila po tleh. Opazujoči so zmago glasno pozdravili, Mrlakenstein pa je zavreščal. Harryju je bilo, kot bi se zasukal v počasnem posnetku: videl je, kako je McHudurro, Krallka in Hudlagoda vrglo vznak, da so nemočno zakrilili skozi zrak, kajti Mrlakensteinov bes spričo padca svojega poslednjega, najboljšega pribočnika je bil tako silovit, kot bi razneslo bombo. In potem je coprnik palico uperil v Molly Weasley. "Hitinium!" je zarjovel Harry, da se je sredi dvorane vzpostavil ščit. Mojster se je ozrl za izvorom uroka in fant je s sebe končno potegnil plašč nevidnosti. Pretreseni kriki, vzkliki sreče, začudeni klici, ki so se razlegli z vseh strani Harry! Živ je! - vse to je hip zatem že zamrlo. Mrlakenstein in Harry sta si zazrla v oči, da je na zbrane nenadoma legla groza ter z njo tišina, onadva pa sta začela v istem trenutku krožiti drug okoli drugega. "Nihče mi ne sme pomagati," je glasno rekel fant in spričo popolnega miru je njegov glas zadonel po prostoru. "Tako mora biti. To je na meni." Coprnik je zasikal. "Gospodič tega ne misli resno," je dejal in njegove rdeče oči so bile široko razprte. "Takšne reči je vendar navajen opraviti povsem drugače. No, kdo naj bi tokrat umrl namesto tebe, Potter?" "Nihče," je mirno odvrnil Harry. "Skrižvnov ni več. Pomerila se bova sama. In na tem svetu ni prostora za oba, zato lahko preživi samo eden..." "Resda?" se je posmehnil Mrlakenstein in njegovo celotno telo je bilo napeto, rdeče oči so zijale vanj, bil je kača, pripravljena udariti. "Pa menda ne misliš, da boš

ta ,eden' ti? Ti, fantič, ki je slučajno preživel, fantič, ki je preživel, ker mu je Dumbledore iz ozadja vedno priskočil na pomoč?" "Je torej moja mama slučajno umrla, da me je rešila?" je vprašal Harry. Še vedno sta se pomikala vstran, oba sta hodila po obodu popolnega kroga, da je ostajala razdalja do nasprotnika nespremenjena in za fanta ni bilo drugega obraza razen coprnikovega. "Sem se ti na tistem pokopališču slučajno odločil postaviti po robu? Se slučajno nocoj nisem branil, vseeno preživel in se vrnil, da se spopadem s tabo?" "Sama naključja!" je zavreščal Mrlakenstein, a tudi sedaj ni udaril, množica opazujočih pa je bila otrpla, kot bi okamnela, in vsaj zdelo se je, kakor da izmed stoterih v Dvorani dihata le onadva. "Naključja in slučaji! In vedno si preživel zato, ker si se skrival in cmihal za velikimi možmi in ženami ter si dopustil, da so umrli namesto tebe!" "Zdaj tako ali tako nihče ne more več umreti zame," je odvrnil Harry, ko sta krožila dalje, "saj nikogar ne moreš ubiti. Se ti res ni posvetilo? Pripravljen sem bil umreti, da bi bili pred tabo varni..." "A nisi!" "Pripravljen sem bil, kar zadošča. Storil sem isto kot mama. Ničesar več jim ne moreš storiti. Nisi opazil, kako tvoji uroki kmalu izgubijo moč? Ne moreš jih mučiti. Ne moreš jim storiti žalega. Ampak tebe napake ne izučijo, kajne, Neelstin?" "Drzneš si..." "Ja, drznem si," ga je preglasil Harry. "Kajti vem marsikaj, česar ti ne, Mark Neelstin. Marsikaj pomembnega. Bi rad izvedel kaj, preden napraviš še eno veliko neumnost?" Mrlakenstein se ni odzval, temveč je zgolj prežeč stopal v krogu, in Harry je vedel, zakaj molči ter kaj ga zadržuje: gotovo se mu je zdelo to malo verjetno, a fant morda res pozna neko skrivnost... "Gre spet za ljubezen?" se je nazadnje oglasil Mojster črne magije in njegov kačji obraz je bil skrajno posmehljiv. "Za Dumbledorjev najljubši odgovor na vse mogoče, za ljubezen, ki naj bi bila po njegovem močnejša od smrti? Toda ljubezen mu ni priskočila na pomoč, ko je padel s stolpa in se raztreščil kakor stara voščena lutka. In ljubezen, Potter, mi ni onemogočila tvoje brezkrvne mame zmečkati kakor ščurka. Sploh pa ni videti, da bi se bil tokrat kdo pripravljen vreči pred mojo palico, ker bi te tako ljubil. Kaj bo torej preprečilo tvojo smrt, ko udarim?" "Samo eno," je rekel Harry in krožila sta naprej, obsedena drug z drugim, da ju je narazen držala samo poslednja uganka. "Če se tokrat ne zanašaš na ljubezen," je nadaljeval Mrlakenstein, "si gotovo prepričan, da si zmožen čarovnije, ki je jaz nisem, ali pa misliš, da imaš orožje, mogočnejše od mojega." "Zmožen prvega imam tudi drugo," je odvrnil fant in videl je, kako je prek kačjega obraza šinila senca strahu. A coprnik se ga je že v naslednjem hipu otresel in se zakrohotal. Zven smeha je bil še bolj srhljiv kot Mrlakensteinovo vreščanje; v njem ni bilo niti trohice veselja, bil je nor in odmeval je po tihi Dvorani. "Trdiš torej, da si boljši čarovnik od mene?" je dejal. "Od mene, od lorda Mrlakensteina, ki je izvedel uroke, kakršnih ni bil sposoben niti sam Dumbledore?" "Oh, sposoben jih je bil," je odvrnil Harry. "A vedel je mnogo več od tebe, dovolj, da ni storil tega, kar si ti." "Reči torej hočeš, da je bil šibak!" je zavreščal Mrlakenstein. "Prešibak, da bi si drznil, prešibak, da bi si vzel, kar bi bilo lahko njegovo, kar bo moje!" "Ne, bolj bister je bil od tebe," ga je zavrnil fant. "Boljši čarovnik, večji človek."

"Albus Dumbledore je zaradi mene umrl!" "Ne bi rekel." Zdaj se je množica, ki ju je opazovala, prvič zganila, kajti na stotine ljudi ob stenah je hkrati zajelo sapo. "Dumbledore je mrtev!" Mrlakenstein je vrgel te besede Harryju v obraz, kot bi pričakoval, da mu bodo povzročile nevzdržno bolečino. "Njegovo truplo je v marmornati grobnici na posestvu tega gradu, videl sem ga, Potter!" "Res je, Dumbledore je mrtev," je mirno pritrdil Harry, "toda umrl ni, ker bi tako hotel ti. Sam si je izbral, na kakšen način ga bo doletela smrt, dolge mesece, preden je do tega prišlo, in za to sta se dogovorila s človekom, ki si ga imel za svojega služabnika." "Kakšno otročje blebetanje je zdaj to?" se je namrdnil coprnik, a še vedno ni udaril in njegove rdeče oči se niso niti za hip ločile od nasprotnikovih. "Robaus Raws ni bil tvoj," je nadaljeval Harry. "Bil je Dumbledorjev, od trenutka, ko si se odločil ubiti mojo mamo. In tega se nisi nikdar zavedel, ker enostavno ni nekaj, kar bi ti lahko razumel. Rawsa nisi nikoli videl priklicati varuha, Neelstin, kajne?" Mrlakenstein se ni odzval. Krožila sta dalje, kakor volkova, ki se bosta vsak hip raztrgala. "Njegov varuh je bila košuta," je povedal Harry, "kot mamin, tako zelo rad jo je imel celo svoje življenje, odkar sta bila otroka. To bi bilo sicer jasno vsakemu na tvojem mestu," je dejal in videl je, kako so se coprnikove nosnice razširile, "prosil te je vendar za njeno življenje, ni res?" "Iz poželenja po njej," se je posmehnil Mrlakenstein. "Ko sem jo pokončal, se je strinjal, da je dovolj drugih žensk, ki so čistejše krvi in so ga vrednejše..." "Seveda se je strinjal," ga je prekinil Harry, "saj je bil Dumbledorjev vohun, čim si se jo odločil ubiti. Ja, tako dolgo je delal proti tebi! In ko se je Raws ravnatelja usmilil, je ta že umiral!" "Pa kaj potem!" je zavreščal coprnik, ki je pozorno prisluhnil sleherni njegovi besedi in se je zdaj zasmejal, kot bi bil blazen. "Prav vseeno je, ali je bil Raws moj ali Dumbledorjev, kajti ovire, ki sta mi jih postavila na pot, so bile povsem zanemarljive! Zmečkal sem ju, tako kot sem zmečkal tvojo mamo, domnevno Rawsovo veliko ljubezen! Oh, Potter, to vendar marsikaj pojasni, a ne tistega, kar misliš ti! Dumbledore je poskušal zagotoviti, da Prapalica ne bi bila moja! Njen resnični gospodar naj bi postal Raws! Toda jaz sem te prehitel, fantič - do palice sem se dokopal pred tabo, resnica se mi je razkrila, preden si jo dojel ti. Robausa Rawsa sem ubil pred tremi urami. Žezlo usode je zdaj resnično moje! Dumbledorju se je njegov poslednji načrt ponesrečil, Harry Potter!" "Res je," je pritrdil Harry. "Prav imaš. Ampak preden me poskušaš ubiti, bi ti svetoval, da premisliš, kaj si storil... Da premisliš in se vsaj poskušaš kesati, Neelstin." "Kako, prosim?" Od vsega, kar mu je rekel fant, ob vsem, kar se je Mrlakensteinu razkrilo ali ga je užalilo, ga ni nič pretreslo močneje. Harry je videl, kako so se mu zenice zožile v tanke reže in mu je koža okoli oči pobledela. "To je tvoja zadnja priložnost," je vseeno nadaljeval, "druge ne boš dobil. Videl sem, kaj boš postal sicer... Zberi vendar svoj pogum, poskusi, vsaj poskusi se kesati." "Drzneš si..." je spet začel Mojster.

"Ja, drznem si," ga je vnovič prekinil Harry, "kajti Dumbledorjev poslednji načrt se je resda ponesrečil, a zaradi tega nisem na slabšem jaz, temveč ti, Neelstin." Prapalica v Mrlakensteinovi dlani je vzdrgetala in Harry je Drecovo poprijel tesneje. Vedel je, da ga od odločilnega trenutka loči samo nekaj sekund. "Ta palica ti še zmeraj ne služi, kot bi morala, ker si umoril napačnega človeka. Robaus Raws ni bil nikoli njen resnični gospodar. Nikdar ni premagal Dumbledorja." "Ubil ga..." "Me sploh poslušaš? Nikdar ni premagal Dumbledorja! Za njegovo smrt sta se dogovorila! Ravnatelj je nameraval umreti neporažen, kot njen poslednji pravi gospodar. Če bi vse šlo po načrtu, bi moč Prapalice umrla skupaj z njim, ker si je od njega ni nihče priboril!" "Toda če je tako, Potter, mi jo je pravzaprav podaril!" Mrlakensteinov glas je kar drhtel od razburjenosti in veselja. "Palico sem ukradel iz grobnice njenega poslednjega gospodarja! Vzel sem si jo kljub željam njenega lastnika! Moč Prapalice je moja!" "Ne posveti se ti in ne posveti, kajne, Neelstin? Ni dovolj, da se dokoplješ do nje! Če jo imaš v rokah in jo uporabljaš, še ni tvoja. Očitno tudi Olchenbata nisi poslušal. Palica izbere čarovnika... Sploh pa je imela Prapalica novega gospodarja, preden je umrl Dumbledore, nekoga, ki se je sploh ni dotaknil. Njen novi lastnik jo je ravnatelju izbil iz dlani, a ne da bi se zavedal, kaj je storil. Niti sanja se mu ne, da si je s tem priboril zvestobo najbolj nevarnega orožja na svetu..." Mrlakensteinove prsi so se naglo spuščale in dvigovale, da je Harry kar čutil, kako se pripravlja kletev, kako se osredotoča v palici, ki mu je bila uperjena v obraz. "Pravi gospodar Prapalice je Dreco Malfoy." Coprnik je tako osupnil, da je bil njegov obraz za hip povsem brezizrazen, a takoj se je spet zbral. "Komu mar?" je mehko dejal. "Četudi imaš morda prav, Potter, to med nama ne spremeni ničesar. Feniksove palice nimaš več in izid tega dvoboja bo odvisen zgolj od najinih spretnosti... Ko te ubijem, pa se lahko posvetim tudi Drecu..." "Prepozno," ga je zavrnil Harry. "Zamudil si priložnost. Prehitel sem te. Dreca sem premagal že pred tedni. Ta palica je bila njegova." Potrznil je z glogovo in začutil je, kako so se nanjo osredotočili vsi pogledi v Dvorani. "Pomembno je torej le eno," je tiho dodal. "Ali Prapalica v tvoji roki ve, da je bil njen zadnji lastnik razorožen? Kajti če se tega zaveda... sem njen resnični gospodar jaz." Začarani strop nad njima je nenadoma preplavil zlato-rdeč žar, kajti prek obzorja je pokukal rob slepečega sonca. Svetloba jima je obenem udarila v obraz in Mrlakensteinov je bil nenadoma plamteča lisa. Takrat je coprnik s svojim visokim glasom priklical kletev, Harry pa je v istem hipu že izvedel urok, v katerega je vnesel vse svoje upanje, in zamahnil je z Drecovo palico. "Avada kedavra!" "Zroxis!" Počilo je, kot bi ustrelil s topom, in zlati plameni, ki so izbruhnili med njima, točno v središču kroga, po katerega obodu sta hodila, so označili mesto, na katerem sta čarovniji treščili skupaj. Harry je videl, kako je Mrlakensteinov zeleni blisk srečal njegov urok, videl je, kako je Prapalica poletela, temna na ozadju sončnega vzhoda, se sukala visoko pod začaranim stropom, kot se je glava Nagini, se vrtela skozi zrak proti gospodarju, ki ga ni hotela ubiti in jo je končno zahteval zase. In Harry jo je z neverjetno spretnostjo iskalca ujel v prosto roko, Mrlakensteina pa je dvignilo v zrak,

razširjenih rok je poletel vznak in režaste zenice škrlatnih oči mu je zasukalo navzgor. Nato je treščil na tla, profano, dokončno, njegovo telo je bilo zdaj videti šibko ter usahlo, v dlaneh ni imel ničesar in kačjemu podobni obraz je bil prazen ter odsoten. Bil je mrtev, ubila ga je njegova lastna kletev, ki se je odbila vanj, in Harry je obstal z dvema palicama v rokah, zazrt v lupino svojega sovražnika. Drhteča sekunda tišine, pretresen trenutek. Potem pa je od vsepovsod okoli Harryja izbruhnil silen trušč in Dvorana se je stresla od krikov in vzklikov ter rjovenja zbranih v njej. Silovito novo sonce je zaslepilo okna, ko so zagrmeli proti njemu, in prva sta ga dosegla Ron in Hermiona, njune roke so se ga ovile in njuni nerazumljivi vzkliki so ga oglušili. Naslednji so bili tam Ginny, Neville in Loona ter nato Weasleyjevi, Hagrid in Krallek, McHudurra, Colibri ter Ochrowtova in Harry ni mogel slišati niti ene besede, ki so mu jih vpili, ugotoviti, čigave dlani grabijo po njem, ga vlečejo k sebi, se ga poskušajo dotakniti, na stotine se jih je zgrinjalo zraven, vsi so bili odločeni, da vsaj sežejo k Fantu, ki je preživel, k tistemu, zaradi katerega je bilo vsega tega končno konec... Sonce se je počasi dvigovalo nad Bradavičarko in Velika dvorana se je bleščala od svetlobe in življenja. Harry je moral biti tam, ko so obenem slavili zmago in žalovali za mrtvimi, ko se je bolečina mešala z veseljem. Želeli so ga imeti ob sebi, svojega voditelja in prapor, svojega rešenika ter vodnika, in da ni spal, da si je želel družbe le redkih, ni pomislil prav nihče. Govoriti mora s tistimi, ki jim je odvzelo bližnje, jim seči v roke, biti priča njihovim solzam, poslušati novice z vseh strani neba, ko se je jutro prevesilo v dopoldne: da so nedolžne spustili iz Azkabana, Krallka Kehometa imenovali za začasnega ministra za čaranje... Mrlakensteinovo truplo so odnesli drugam, stran od Freda, Wulfa, Colina Creeveyja in petdesetih drugih, ki so umrli v spopadu. McHudurrova je priklicala nazaj omizja, toda nihče se ni ravnal po razporedu domov: bili so povsem premešani, skupaj so sedeli študentje in profesorji, duhovi in starši, kentavri ter hišni vilinci, Firenze je ležal v kotu in počasi je prihajal k sebi, Grop pa je kukal skozi razbito okno in v nasmejana usta so mu metali hrano. Čez čas, izčrpan in izmozgan, se je Harry znašel na klopi ob Looni. "Če bi bila ti, bi si želela malo miru in tišine," je rekla. "Kaj bi dal za to," je pokimal. "Zamotila jih bom," se je ponudila. "Izrabi svoj plašč." In še preden se je lahko odzval, je že zaklicala: "Uuu, glejte! Blebični izjemec!" Kazalec je pri tem uperila proti enemu izmed oken in vsi, ki so jo slišali, so se zazrli skozenj, Harry pa se je ogrnil s plaščem in vstal. Zdaj je lahko odkorakal prek Dvorane, ne da bi ga kdo prestregel. Dve mizi naprej je opazil Ginny; sedela je ob mami in ji glavo naslanjala na rame. A dovolj časa bo, da se pomenita, pogovarjala se bosta lahko cele ure, dneve, morda dolga leta. Zagledal je Nevilla, ki je jedel. Pred sabo je imel krožnik, ob njem pa Gryfondomov meč, in obdajal ga je krog gorečih občudovalcev. Harry je stopal dalje po prehodu med mizama in videl je vse tri Malfoyeve, ki so se stiskali skupaj, kot bi ne bili prepričani, ali sodijo sem ali ne, toda nihče se ni zmenil zanje. Povsod, kamor koli se je ozrl, se je njegov pogled ustavil ob ponovno združenih družinah in končno je zagledal tudi tista, katerih družbe si je najbolj želel. "Jaz sem," je zamrmral, ko je počenil mednju. "Bi hotela z mano?" Takoj sta vstala in on, Ron in Hermiona so skupaj odšli iz Velike dvorane. V marmornatem stopnišču so zevale velike luknje, precejšen kos ograje nad avlo se je preprosto zrušil, vsakih nekaj korakov so naleteli na okruške in krvave madeže.

Nekje v daljavi so slišali Zhoprnacka. Švigal je po hodnikih in prepeval pesem zmage, ki jo je očitno skoval sam: "Nažgali! Smo reve! Je Potter naš junak! In Mrka je crka, zdaj žinga naj ga vsak!" "Le pesem lahko izrazi trpljenje, ki ga je prestajalo toliko ljudi, a ne?" je zagodel Ron, ko je prijateljema pridržal vrata. Harry se je sam pri sebi prepričeval, da jim bo kdaj vendarle spet kaj do smeha, a sedaj ga je dušila izčrpanost in vsake toliko ga je znova zabolelo ob spominu na Freda, Wulfa in Tango... Ko bi le lahko ušel v pozabo spanca... Toda najprej mora še marsikaj razložiti Ronu in Hermioni, ki sta mu tako dolgo stala ob strani in sta si zaslužila resnico. Zato je trudoma opisal, kar je videl v mislitu in doživel v Gozdu. A časa, da bi zares izrazila vso svojo osuplost in se do sitega načudila, nista imela, kajti že so prispeli na cilj. Odkar je bil Harry nazadnje tu, je gargojla, ki je stražila ravnateljev kabinet, utrpela hud udarec; zdaj je ležala prek vhoda in videti je bila omamljena od kletve, ki jo je vrgla po tleh, zato ni bil prepričan, ali se bo na geslo sploh odzvala. "Gremo lahko gor?" jo je vprašal. "Zaradi mene," je zaječala in prek nje so stopili na kamnite stopnice, ki so jih počasi popeljale do lesenih vrat. Harry jih je odprl. Za kratek trenutek je ugledal kamnito mislito, ki ga je pustil na mizi, potem pa se je po kabinetu razlegel tako gromek trušč, da je glasno kriknil; pomislil je na kletve, da so jih znova napadli Jedci smrti in je Mrlakenstein vstal od mrtvih... A šlo je za aplavz. Ravnatelji in ravnateljice Bradavičarke so se na njegov prihod odzvali s stoječimi ovacijami: mahali so s klobuki in nekateri celo z lasuljami, stegovali so se prek okvirjev, da so si segli v roke, poskakovali so po stolih, s katerimi vred so bili upodobljeni, Dilys Derwent je jokala ko dež, Dexter Fortescue je vihtel svoje slušalo in Phineas Tezack je z visokim, piskavim glasom zaklical: "In naj se ne pozabi, da je v tem imel svojo vlogo tudi Spolzgadov dom! Naj naš prispevek k stvari ne bo prezrt!" Toda Harry je imel oči samo za moža, ki je stal na največjem portretu tik za ravnateljevim stolom. Izza drobnih očal so mu v dolgo srebrno brado drsele solze in od njega sta sevala ponos ter hvaležnost, ki sta bila fantu kot feniksova pesem, pravi balzam. Končno je Harry dvignil roke in portretiranci so spoštljivo potihnili, si nasmejani pivnali solze ter čakali, da jih nagovori. A svoje besede je namenil zgolj Dumbledorju in vsako je skrbno premislil. Čeprav je bil namreč izčrpan in se mu je pred očmi meglilo, je vedel, da se mora še malo potruditi, prositi za poslednji nasvet. "Tisto, kar je bilo skrito v zvizu," je začel, "sem izgubil v Gozdu. Ne vem natanko kje, a ne mislim ga iskati. Se s tem strinjate?" "Ljubi moj fant, vsekakor," je dejal Dumbledore, drugi portreti pa so bili videti zmedeni in radovedni. "To je modra in pogumna odločitev, toda drugačne od tebe niti nisem pričakoval. Ali kdo ve, kje si ga izgubil?" "Nihče," je rekel Harry in Dumbledore je zadovoljno pokimal. "Ignotusovo darilo nameravam obdržati," je nadaljeval fant in ravnatelj se mu je nasmehnil. "Seveda, Harry, saj je vendar povsem tvoje, vse dokler se ga ne odločiš predati!" "In končno je tu še tole."

Predse je dvignil Prapalico. Prijatelja sta se zazrla vanjo nadvse strahospoštljivo, kar Harry svoji izmučenosti ter zaspanosti navkljub nikakor ni spregledal in mu ni bilo všeč. "Nočem je," je rekel. "Kaj?!" je glasno izbruhnil Ron. "Se ti je čisto strgalo?!" "Vem, izjemno mogočna je," je utrujeno odvrnil Harry. "Ampak moja mi je bila bolj všeč, tako da..." Pobrskal je po mošnji, ki mu je visela za vratom, in potegnil na plano polovici bodikine, ki ju je povezovalo tanko vlakno feniksovega peresa. Hermiona mu je davno tega zagotovila, da je ni mogoče popraviti, saj naj bi bila premočno poškodovana. In če ne bo delovalo niti to, ji bo pač verjel. Zlomljena kosa je položil na ravnateljevo mizo, se ju dotaknil s samo konico Prapalice in dejal: "Corectium!" Ko sta se polovici spojili, so se iz njiju zalesketale rdeče iskre. Harry je vedel, da mu je uspelo. Segel je po bodiki s feniksovim peresom in v prstih je nenadoma začutil toplino, kot bi se palica in dlan veselili ponovnega snidenja. "Prapalico bom pospravil tja," je končno rekel Dumbledorju, ki ga je opazoval neizmerno naklonjeno in občudujoče, "od koder je prišla. Naj ostane tam. Če bom umrl naravne smrti, tako kot Ignotus, se bo njena moč zlomila, kajne? Zadnji gospodar ne bo poražen. Z njo bo s tem konec." Ravnatelj je prikimal. Drug drugemu sta se nasmehnila. "Misliš to čisto resno?" je vprašal Ron. Njegov glas je bil nekoliko hrepeneč in nepremično je zrl v mogočno orožje. "Po mojem ima Harry prav," je tiho pripomnila Hermiona. "Ta palica ni vredna zoprnij, ki si jih nakoplješ z njo," je še rekel mladi čarovnik. Portretom je obrnil hrbet in z mislimi je bil že pri postelji z baldahinom, ki ga je čakala v gryfondomskem stolpu. Bi mu Spack tja prinesel sendvič? "In za eno življenje sem imel zoprnij kar dovolj." Devetnajst let kasneje Jesen je tistega leta nenadna. Jutro prvega septembra je sveže in zlato kakor jabolko, in ko se glave male družine hitro zazibajo prek glasne ceste proti zamazanemu pročelju velike postaje, se izpušni plini avtomobilov in sapa pešcev lesketajo v hladnem zraku kakor pajčevine. Vrh obloženih vozičkov, ki ju pred sabo potiskata oče in mama, rožljata veliki kletki. Sovi v njiju užaljeno skovikata in rdečelasa deklica objokano sledi bratoma, pri čemer se oklepa očetove roke. "Saj boš kmalu lahko šla tudi ti," ji zagotovi Harry. "Čez dve leti," posmrkne Lily. "Jaz pa hočem iti zdaj?" Ko se družina prebija proti pregradi med peronoma devet in deset, se ljudje, namenjeni v službo, radovedno ozirajo k sovama. Prek hrušča, ki jih obdaja, Harry zasliši Albusov glas; sinova pred njim očitno nadaljujeta prepir, ki sta ga začela v avtomobilu. "Ne bom! Ne bom šel v Spolzgad!" "James, nehaj ga dražiti!" poseže vmes Ginny. "Saj sem samo rekel, da ga bodo mogoče vtaknili tja," odvrne James in se zareži mlajšemu bratu. "S tem pa tudi ne bi bilo čisto nič narobe. Mogoče ga bodo..." Toda takrat ujame mamin pogled in utihne. Vseh pet članov družine Potter se ustavi; pred njimi je pregrada. Z nekoliko izzivajočim pogledom se James ozre k

svojemu mlajšemu bratu, prevzame voziček, ki ga je do zdaj pred sabo rinila Ginny, in steče. Trenutek kasneje izgine. Albus hitro izkoristi bratovo odsotnost. "Saj mi bosta pisala?" vpraša starše. "Vsak dan, če ti bo le kaj do tega," odgovori Ginny. "Pa ne vsak dan," hitro reče Albus. "James pravi, da starši študentom pišejo približno enkrat na mesec." "Jamesu smo lani pisali trikrat na teden," ga spomni mama. "In res mu ne smeš verjeti vsega, kar ti pove o Bradavičarki," se vmeša Harry. "Tvoj brat se rad heca." Drug ob drugem se uprejo ob preostali voziček in korakajo vedno hitreje. Ko prispejo do pregrade, se Albus zdrzne, a vanjo se ne zaleti. Namesto tega se družina znajde na peronu devet in tri četrtine, na katerega pada gosta bela para, ki puha iz škrlatne lokomotive ekspresnega vlaka za Bradavičarko. Po meglici stopajo postave, ki jih ni mogoče prepoznati, in James je izginil mednje. "Kje pa so?" zaskrbljeno vpraša Albus, ko se odpravijo naprej po peronu in se ozira za zastrtimi obrisi mimoidočih. "Jih bomo že našli," mu zagotovi Ginny. Toda pare so goste in obraze je težko razločiti. Ločeni od svojih lastnikov so njihovi glasovi slišati nenaravno močni. Harryju se zdi, da sliši Percyja glasno razpravljati o pravilniku o metlah, in res je vesel, da ima dober izgovor in se mu ni treba ustaviti ter ga pozdraviti... "Mislim, da so tamle, Al," nenadoma reče Ginny. Iz meglic se prikaže četverica, ki stoji prav ob zadnjem vagonu. Njihovi obrazi postanejo jasno vidni, šele ko se Harry, Ginny, Lily in Albus ustavijo tik pred njimi. "Živijo," pozdravi Albus, ki mu je očitno neznansko odleglo. Rose, že odeta v povsem nov plašč, kakršen je predpisan za Bradavičarko, se mu nasmehne. "Torej nisi imel težav s parkiranjem?" Ron vpraša Harryja. "Jaz sem parkiral z lahkoto. Hermiona je bila sicer prepričana, da ne bom opravil bunkeljskega vozniškega izpita, a ne, ljubica? Rekla je, da bom moral komisijo obdelati z urokom zmede." "To ni res," se zasmeje Hermiona. "Vedela sem, da ti bo šlo." "V resnici sem jih moral malo zmesti," zašepeta Ron Harryju, ko Albusov zaboj in sovo skupaj spravita na vlak. "Pozabil sem pač pogledati v stransko ogledalo, kar res ni nič takega: saj lahko namesto tega nad avtomobilom izvedem ultrasenzorični urok!" Ko se vrneta k svojim, sta Lily in Hugo, Rosin mlajši brat, že zapletena v živahen pogovor: razpravljata, v katerem domu bosta pristala onadva, ko se bosta končno vpisala na Bradavičarko. "Če ne prideš v Gryfondom, Hugo, boš ostal brez dediščine," reče Ron. "Pa ne, da ti grozim." "Ron!" Lily in Hugo se zasmejeta, toda Albus in Rose sprejmeta to nadvse resnobno. "Saj tega ne misli resno," Hermiona zagotovi Ginny, a Ron se za otroke in ženo ne meni več. Para se je z njihovega konca perona razkadila in na ozadju nemirnih meglic se približno dvajset metrov stran ostro začrtajo tri postave. Ron ujame Harryjev pogled in pomigne nanje. "Glej, kdo je tamle."

Dreco Malfoy, ob katerem stojita žena in sin, je oblečen v črn plašč, zapet do vratu. Na čelu se mu je začela delati pleša, da je njegova zašiljena brada še bolj izstopajoča, sin pa mu je podoben tako zelo, kot je Albus Harryju. Dreco zdaj opazi skupino, ki zija vanj, na kratko jim vsem skupaj pokima ter se nato spet obrne stran. "Tak je torej mali Scorpius," tiho zamrmra Ron. "Glej, da boš čisto vse kontrolke pisala bolje od njega, Rose. Hvala bogu, da si možgane podedovala po mami!" "Ron, lepo te prosim!" reče Hermiona, zgroženo, a obenem si ne more kaj, da se ne bi namuznila. "Ne ščuvaj otrok, saj se še v šolo niso vpisali!" "Prav imaš, oprosti," prikima Ron, ki pa vendarle doda: "Ampak ravno spoprijateljiti se vama pa tudi ni treba, Rosie. Dedek Arthur ti nikdar ne bi odpustil, če bi se poročila s čistokrvnežem." "Ej!" K njim priteče James; že se je znebil svojega zaboja, sove in vozička ter kar prekipeva od novic. "Tamle sem videl Teddyja," zasoplo zdrdra in pomigne na oblake pare za svojim hrbtom. "Ravnokar! Ne boste uganili, kaj počne! Z Victoire se ljubčka!" Še naprej zre v odrasle, očitno razočaran, ker se niso ustrezno odzvali na škandalozno novico. "Naš Teddy! Teddy Wulf. Z našo Victoire! Našo sestrično! In ko sem ju vprašal, kaj jima je..." "Ju nisi mogel pustiti pri miru?!" ga prekine Ginny. "Saj si tak kot Ron..." "... je rekel, da jo je prišel pospremit! Potem pa me je nagnal. Ljubčkala sta se!" doda James, kot bi ga skrbelo, da ni bil dovolj jasen. "Oh, kako lepo bi bilo, če bi se poročila!" zamaknjeno zašepeta Lily. "Potem bi bil Teddy prav zares del naše družine!" "Saj že zdaj štirikrat na teden večerja pri nas," zavzdihne Harry. "Mogoče bi bilo najbolje, da ga povabimo, naj se kar preseli k nam, pa bo končno mir?" "Ja, to!" se navduši James. "Z Alom bi si lahko delila njegovo sobo, Teddy pa bo v moji!" "Pa kaj še," ga odločno zavrne Harry. "Če bi vaju z Alom dal v isto sobo, bi nam podrla hišo." Nato pogleda na uro, ki je bila nekdaj last Fabiana Prewetta. "Skoraj enajst je, na vlak bo treba." "Pa ne pozabi Nevillu povedati, da ga pustiva pozdraviti!" Ginny naroči Jamesu, ko ga objame. "Mami! Profesorju pa res ne morem predajati vajinih pozdravov!" "Zakaj ne?" James zavije z očmi. "Saj pravim, da je profesor, no! Menda ne misliš, da bom sredi rastlinoslovja zakorakal k njemu in rekel, da mu pošiljata pozdrave?!" Z glavo zmaje nad nerazumnostjo svoje matere, potem pa se poskuša nekoliko sprostiti in Albusu nameni bratsko brco. "Se vidiva, Al. Pa pazi se žvadrnov." "Pazim naj se jih? Ampak, kako?! Saj si rekel, da so nevidni!" Toda James se samo zasmeje, dovoli mami, da ga poljubi, očeta na hitro objame, potem pa skoči na vlak, ki se naglo polni. Še zadnjič jima pomaha in se nato požene po hodniku, da bi čim prej našel prijatelje. "Žvadrnov se ti ni treba bati," pove Harry Albusu. "Nežna bitja so in prav nič strašna. Sploh pa se prvi letniki v šolo ne boste peljali s kočijami, temveč s čolni."

Ginny poljubi Albusa v slovo. "Za božič se vidimo." "Adijo, Al," reče Harry, ko ga sin objame. "Ne pozabi, da te naslednji petek Hagrid vabi na čaj. Pa izogibaj se Zhoprnacka. In ne dvobojuj se s sošolci, dokler se ne znaš. In ne pusti Jamesu, da te spravi ob živce." "Kaj pa, če me bodo res dali v Spolzgad?" Zašepetano vprašanje je namenjeno zgolj očetu in Harry ve, da je Albusa lahko le trenutek slovesa prisilil razkriti, kako zelo se v resnici tega boji. Harry počepne, da je sinov obraz nekoliko višje od njegovega. Edino on je izmed vseh treh otrok podedoval Lilyjine oči. "Albus Robaus," reče Harry tako tiho, da ga sliši samo še Ginny, ona pa je dovolj obzirna in vztrajno maha Rose, ki je že na vlaku, "ime sva ti dala po dveh ravnateljih Bradavičarke. Eden izmed njiju je bil Spolzgadovec, a vseeno najbolj pogumen človek, kar sem jih kdaj poznal." "Ampak če bi me dali..." "Bi se Spolzgadov dom lahko pohvalil z izvrstnim študentom. Nama bi bilo prav tudi tako, Al. Ampak če je tebi toliko do Gryfondoma, se boš lahko odločil zanj. Klobuk Izbiruh upošteva tudi želje študenta." "Res?" "Mojo je," reče Harry. Tega otrokom ni povedal še nikoli, in Albusa je povsem osupnil. Toda zdaj se vrata vlaka s škrlatno lokomotivo zapirajo, zamazani obrisi staršev hitijo k njemu, da bi poslednjič poljubili svoje otroke in jih v zadnjem hipu na kaj opomnili. Albus skoči v najbližji vagon in Ginny za njim zapre vrata. Skozi bližnja okna visijo študentje. Veliko obrazov, tako na vlaku kot na peronu, je uprtih v Harryja. "Kaj pa tako zijajo?" se namršči Albus, ko se z Rose začudeno ozreta k sošolcem. "To naj te nič ne skrbi," se oglasi Ron. "Taki so zaradi mene. Izjemno slaven sem." Albus, Rose, Hugo in Lily se zasmejejo. Vlak spelje in Harry koraka ob njem, zazrt v Albusov obraz, ki sije od razburjenja. Še naprej se mu smehlja in mu maha, čeprav se počuti kar nekoliko oropanega, ko mu lastnega sina takole odnaša stran... V jesenski zrak se razpusti zadnja sled pare. Vlak zavije, izgine. Harryjeva dlan obvisi v zraku, dvignjena v slovo. "Nič mu ne bo hudega," zamrmra Ginny. Ko se ozre k njej, odsotno spusti roko in se dotakne brazgotine na čelu, podobne streli. "Vem." Brazgotina ga ne muči že devetnajst let. Vse je v najlepšem redu.