Edmund Husserl, Ivan Urbančič-Kartezijanske Meditacije -Mladinska Knjiga (1975)

------------------. . a.. . Naslov originala: CARTESIANISCHE MEDITATIONEN Eine Einleitung in die Phanomenologie

Prevedla: Ivan

Urbančič

in Mirko Hribar

/,/ _ 1hI') ....... "

,';' (MI' I~,

edmund husserl

kartezijanske meditacije

Mladinska knjiga 1975

Ioc

.

Vsebina Ivan

Urbančič:

FENOMENOLOGIJA KOT TRANSENDENTALNA FENOMENOLOSKA FILOZOFIJA

A. Formulacija krize evropskega bivanja in iskanje poti iz nje . . . . . . . . . . . . . . B. Dve vprašanji . . . . . . . . . . . . . C. Kartezijanske meditacije kot osnutek transcendentalne fenomenološke filozofije. D. Problem fenomenologije E. K prevodu . . . . .

9 19 22 37 49

KARTEZIJANSKE MEDITACIJE UVOD

1. Descartesove meditacije kot pravzor filozofskega samopremisleka . . . . . . . . . . . . 2. Nujnost radikalnega novega začetka filozofije. . .

53 55

PRVA MEDITACIJA POT K TRANSCENDENTALNEMU JAZU 3. Kartezijanski prevrat in vodilna ideja-smoter absolutne utemeljitve znanosti . . . . . . . . . . 4. Razkritje pomena ideje-smotra znanosti z vživljanjem vanjo kot noematični fenomen. . . . . . . 5. Evidenca in ideja pristne znanosti. . . . . 6. Diferenciranje e~idence. Filozofska zahteva po apodiktični in na sebi pni e~idenci. . . . . . 7. E'. .idenca za bivanje sveta ni apodiktična; vključitev te evidence v kartezijanski prevrat. . . . . . . 8. »Ego cogito« kot transcendentalna subjektiviteta _ 9. Domet apodiktične e~idence tega »jaz sem«. . . .

58 59 61 64 65 67 69

r 10. Ekskurz. Descartes zgreši transcendentalni obrat. . 11. Psihološki in transcendentalni jaz. Transcendenca sveta . . . . . . . . . . . . . . . . . .

71 72

DRUGA MEDITACIJA SPROSTITEV POLJA TRANSCENDENTALNEGA IZKUSTVA V NJEGOVIH UNIVERZALNIH STRUKTURAH 12. Ideja transcendentalne utemeljitve spoznanja. . . 13. Probleme dometa transcendentalnega spoznanja je treba nujno najprej izključiti. . . . 14. Tok cogitationes. Cogito in cogitatum. . . . . . 15. Naravna in transcendentalna refleksija. . . . . . 16. Ekskurz. Nujen začetek tako transcendentalne kakor tudi »čisto psihološke« refleksije pri »ego cogito«. . 17. Dvostranost raziskovanja zavesti kot korelativna problematika. Smeri deskripcije. Sinteza kot praoblika zavesti . . . . . . . . . . . . . . . . . 18. Identifikacija kot temeljna oblika sinteze. Univerzalna sinteza transcendentalnega časa. . . . . . 19. Aktualnost in potencialnost intencionalnega življenja 20. Svojevrstnost intencionalne analize. . . . . . . 21. Intencionalni predmet kot »transcendentalno vodilo« 22. Ideja univerzalne enotnosti vseh predmetov in naloga konstitutivne razjasnitve te ideje. . . . . . . .

74 75 77 79 83

84 86 88 90 93 95

TRETJA MEDITACIJA KONSTITUTIVNA PROBLEMATIKA. RESNICA IN DEJANSKOST 23. Pregnantnejši pojem transcendentalne konstitucije pod imeni »um« in »ne-um«. . . . . 98 24. Evidenca kot samodanost in njene premene. . 99 25. Dejanskost in kvazi-dejanskost . . . . . . 100 26. Dejanskost kot korelat evidentnega izkazovanja 101 27. Habitualna in potencialna evidenca, ki opravlja konstitutivno funkcijo za pomen »bivajoč predmet«. . 102

, j

\

"

""

28. Predpostavljena evidenca izkustva sveta. Svet relativna ideja popolne izkustvene evidence. 29. Materialno-logične in formalno-logične regije dicije transcendentalnih sistemov evidenc. .

kot ko. . . 102 kot in. . . 104

CETRTA MEDITACIJA RAZVITJE KONSTITUTIVNIH PROBLEMOV TRANSCENDENTALNEGAJAZA[EGO] SAMEGA 30. 31. 32. 33. 34. 35. 36.

37. 38. 39. 40. 41.

Transcendentalni ego neločljiv od svojih doživljajev Jaz kot identični pol doživljajev . . . . . . . . Jaz kot substrat habitualnosti. . . . . . . . . Polna konkretnost jaza kot monade in problem njegove samokonstitucije . . . . . . . . . . . . Principialno izoblikovanje fenomenološke metode. Transcendentalna analiza kot eidetska. . . . . . Ekskurz v eidetsko psihologijo notranjosti. . . . Transcendentalni ego kot univerzum možnih doživljajskih oblik. Bistveno zakonita urejenost kompozibilnosti doživljajev v koeksistenci in sukcesiji . Cas kot univerzalna oblika vse egološke geneze. Aktivna in pasivna geneza. . . . . . . . Asociacija kot princip pasivne geneze. . . . Prehod k vprašanju transcendentalnega idealizma. Pristna fenomenološka samorazlaga »ego cogito« kot »transcendentalni idealizem« . . . . . . . . .

106 106 107 108 109 113

113 114 116 119 120 121

PETA MEDITACIJA 42. Ekspozicija problema tujega izkustva; ugovor solipsizma. . . . . . . . . . . . . . . . . . 43. Noematično-ontičen način danosti drugega kot transcendentalno vodilo konstitutivne teorije tujega izkustva . . . . . . . . . . . . . . . . . 44. Redukcija transcendentalnega izkustva na sfero svojskosti. . . . . . . . . . . . . . . . . . 45. Transcendentalni ego in na svojsko njegovo reducirana samoapercepcija kot psihofizični človek. . .

126

127 129 134

r 46. Svojska pripadnost kot področje aktualnosti in potencialnosti doživljajskega toka. . . . . . . 47. K polni monadični konkreciji svojsko-mojega sodi hkrati tudi intencionalni predmet. Imanentna transcendenca in prvo redni svet . 48. Transcendenca objektivnega sveta kot transcendenca višje stopnje nasproti prvoredni transcendenci . 49. Osnutek k poteku intencionalne razlage tujega izkustva . . . . . . . . . . . . 50. Posredna intencionalnost tujega izkustva kot »aprezentacija« (analogična apercepcija). . . 51. »Parjenje« kot komponenta, ki asociativno konstituira tuje izkustvo. . . . . .... 52. Aprezentacija kot zvrst izkustva z lastnim slogom potrjevanja . . . . . . . . . . 53. Potencialnosti prvoredne sfere in njihova konstitutivna funkcija v apercepciji drugega. . . 54. Razlaga smisla tuje izkustvene aprezentacije . 55. Skupnost monad in prva oblika objektivnosti: intersubjektivna natura . . . . . . . 56. Konstitucija višjih stopenj medmonadne skupnosti 57. Pojasnitev paralelnosti intrapsihičnih in egoloških transcendentalnih interpretacij 58. Problemska razčlenitev intencionalne analitike višje intersubjektivne skupnosti. Jaz in okolje. 59. Ontološka razlaga in njeno mesto v celoti konstitutivne transcendentalne fenomenologije . 60. Metafizični rezultati naše interpretacije tujega izkustva . . . . . . . . . . . . 61. Tradicionalni problemi okrog »psihološkega izvora« in njihova fenomenološka pojasnitev. 62. Pregled nad karakteristiko intencionalne razlage tujega izkustva .

135

137 139 140 141 144 146 148 149 151 157 159 160 163 165 './

167 172

ZAKONEC 63. Naloga kritike trans cen den tal nega izkustva in spoznanja 64. Sklepna beseda . . . .

176 176

Fenomenologija kot transcendentalna fenomenološka filozofija*

UVODNA STUDIJA

A. FORMULACIJA KRIZE EVROPSKEGA BIVANJA IN ISKANJE POTI IZ NJE Znano je, da je Husserl podal celovit zasnutek svoje transcendentalno-fenomenološke filozofije šele v ,svojih »Kartezijanskih meditacijah«, delu, ki je nastalo devet let pred njegovo smrtjo. Nameraval jih je !predelati v svoje poglavitno življenjsko filozofsko delo, IS katerim je hotel odločilno poseči v stanje sodobne filozofije. 1 Idejo svoje >transcendentalno-fenomenološke filozofije je zasnoval po Descartesovih miselnih motivih, saj sam pravi, da je »... študij Descartesovih meditacij neposredno vplival na preoblikovanje že nastajajoče fenomenol0gije v novo obliko transcendentalne filozofije«.2 Ko je že začel s predelavami sedaj dostopnega 'teksta »Kartezijanskih meditacij« -!po letu 1930 - pa je Husserl to delo mahoma opustil in se lotil drugega dela, ki se imenuje »Kriza evropskih znanosti in transcendentalna fenonymologija«. Kako je bilo mogoče, da je delo na »Krizi«, tj. delo, ki opisuje kritično duhovno zgodovinsko situacijo evropskega človeštva, odtegnil o Husserla od poglavitnega življenjskega dela: sistematične izgradnje obsega, v~ebine in smisla transcendentalno-fenomenološke filozofije? To razumemo, če si ogledamo motive, zaradi Ikaterih je Husserl nameraval predelati svoje »Kartezijanske meditacije«. Najprej mu gre za izdelavo »temeljnega dela metode in filozofske problematike«, za sklenitev v;seh dotedanjih ,teoretičnih naporov v celoto transcendentalno-fenomenološke filozofije;

* Pričujoči sestavek je odlomek iz obširnejših raziskav problema hermenevtike, ki ga je avtor priredil za spremno študijo k prevodu Husserlovih »Kartezijanskih meditacij«. Omenjene raziskave na Institutu za sociologijo in filozofijo pri Univerzi v Ljubljani financira Sklad Borisa Kidriča. - Avtor r Glej Husserliana Bd. I Uvod, str. XXVIII. 2 Kartezijanske meditacije 1.

r

10

Kartezijanske meditacije /

in prav to naj bi dale predelane »Kartezijanske meditacije«~ S tem motivom je ;tesno povezan še drugi motiv. Husserl se namreč čuti poklican ega odločilno poseči IS tem v kritično situacijo, v kateri je »,sedaj nemška filozofija«. Kaj razume s to »kritično situacij 0« , zvemo jz predavanja »Filozofija v krizi evropskega č[oveštva«3, ki ga de imel maja 1935 lI1.a Dunaju, in iz podrobnejše izdelave Ite tematike v tekstu »Kriza«. Če !Si ogledamo Visebino njegovega dunajskega predavanja o krizi, kmalu razumemo, da je Husserl prav zaradi orisa zgodovinske krize evropskega človeštva moral odložiti izdelavo svojega poglavitnega filozofskega dela. Obenem pa spoznamo, da je med »Krizo« in »Meditacijami« !Zelo tesna notranja zveza. »Kriza« namreč uvaja in predvsem zgodovinsko utemeljuje »MeditaciJe«; oris zgodovinske ,krize evropskega človeštva, ki je za Husserla najprej in IPredV1sem kriza evropske duhovnosti, daje zgodovinsko utemeljitev transcendentalno-fenomenološke filozofije kot poti iz te krize; z orisom te zgodovinske krize Husserl sam zgodovinsko utemeljuje Isvojo filozofijo. In ker naj bi ta filozofija našla celovit izraz prav v »Kartezijanskih meditacijah«, je Husserl čutil neodložljivo potrebo, da pred izdelavo dokončne celovite podobe ,svoje filozofije (tj. pred predelavo obstoječega teksta »Kartezijanskih meditacij«) le-to tudi zgodovinsko utemelji. Tako je nastalo zadnje veliko Husserlovo delo, predelavo »Meditacij« !pa je prehitela njegova smvt. Obstoječi tekst »Kartezijanskih meditacij« moramo tako imeti za osnutek celovi,te podobe obsega, vsebine in Ismisla Husserlove transcendentalno-fenomenološke filozofije, medtem ko daje »Kriza« zgodovinsko utemeljitev celotnega Husserlovega filozofskega prizadevanja. Husserl se je opisanega !pomena teksta »Kriza« jasno zavedal, saj pravi IV predgovoru k .omenjeni beograjski izdaji prvega in drugega dela teksta lIlaslednje: »Spis, ki ga začenjam s pričujočo razpravo in ki ga bom v verigi nadaljn1ih člankov v ,Philosophia' dokončal, poskuša po poti teleološko-historičnega prem1sleka .o i21vorih naše kritične znanstvene in filozofske situacije utemeljiti neogibno nujnost transcendentalnofenomenološkega preobrata filozofije. Potemtakem bo ta spis postal samostojen uvod v transcendentalno fenomenologijo.«4 3 }Iusserliana Bd. VI, str. 314-348 pod naslovom »Die Krisis des europalschen Menschenthums und die Philosophie«. , Husserliana Bd. VI. Biemelov uvod, str. XIV.

Uvodna študija

11

Sele po dokončanju tega dela »o,krizi« bi se bil torej Husserl lahko !posvetil predelavi »Kartezijanskih meditacij« v svoje poglavitno filozofsko delo. Težko .bi našli holjše in pregnantnejše oznake tistega racionalizma, ki ga želi Husserl obnoviti s svojo transcendentalnofenomenološko filozofijo, kot jih daje on sam v že omenjenem dunajskem predavanju »Filozofija v ,krizi evropskega človeš­ tva«. Zato je prav, da v spremni besedi h »Kartezijanskim meditacijam« navedemo nekaj Husserlovih misli iz .tega predavanja in tako nakažemo njihovo zgodovinsko utemeljitev, kakor jo je orisal Husserl sam. Predv,sem Husserl ne namerava obnoviti starega racionalizma razsvetljenske dobe, Iker je ta racionalizem naiven, naturalističen in objefutivističen. Kriza evropskega človeštva je po Husserlu utemeljena v zapadlosti pristnega racionalizma v tak ali idrugačen naivni naturalizem in objektivizem, Iki !peljeta v ,slab !Skepticizem in razkrajajočo popolno notranjo negotovost celotne evropske kulture. Nikakor Itorej ni kriza v .pristnem racionalizmu samem, .ki da ima :svoje začetke že pri starih Grkih, predvsem .pri Platonu, temveč v njegovem povnanjenju in takem propadu. Husserl pravi: »Prepričan sem,da korenini evropska kriza v zablodelem racionalizmu. Ni !pa . mogoče dopustiti mnenja, da de racionalnost kot taka islaba ali da ima v celoti človeške eksistence le podrejen pomen.« ( ... ) »Univerzalna filozofija z vIsemi .posameznimi znanostrni je sicer v evropski Ikulturi le delen !pojav. V smi'slu mojega celotnega !prikaza pa je obseženo, da ta del 'tako rekoč opravlja funkcijo možganov, od katerih normalnega funkcioniranja je odv~sna pristna, zdrava evropska duhovnost. Človeštvo višje človeškos,ti ali uma zahteva torej pristno filozofijo.«5 »Vsepovsod v našem času pa se javlja goreča potreba po razumevanju duha in nejasnost metodičnega in stvarnega odnosa med prirodnimi znanostrni ter duhovnimi znanostmi je postala skoraj neznosna.«6 »Upam pa, da sem pokazal, da se tu ne obnavlja stari racionalizem, ki je bil nesmiseln naturalizem in sploh nesposoben za dojetje nas najbliže zadevajočih duhovnih problemov. Um (ratio), za Ikaterega sedaj gre, lIli nič ,drugega kot zares univerzalno in zares radikalno samorazumevanje duha v obliki univerzalne odgovorne znanosti, IS katero se začenja 5

Husserliana Bd. VI., str. 337-8.

e Prav tam, str. 344.

,.",-

Kartezijanske meditacije

12

,

i

I'l !

;

popolnoma nov modus znanstvenosti. ( ... ) Moje prepričanje je, da je intenciDnalna fenDmenDIDgija prvikrat naredila duha kOlt duha za Dbmočje sistematičnega !izkustva in znanOIsti in s tem povzročila tDtalnD preureditev spDznavne naloge. Univerzalnost absolutnega duha zajema vse bivajoče v ahsolutni histDričnosti, v katero se uvršča priroda kot duhovna tVDrha.« 7 Z izpostavitvijo absOIlutne historičnosti vsega bivajočega se pokaže tudi filozofija kOlt utemeljena v :svOlji zgodovinskosti. Ta zgodDvinskost je za Husserla najbOlIj :notranji telos (smoter) evropskega človeštva; srčika Evrope (mišljene v duhovnem pomenu) je zanj »teleologija neskončnih umskih ciljev«, je čista teoretična naravnanost, kakor se izkazuje v filozofiji in znanostih, je filDzofski um in njegova zmožnost ideiranja dejanskosti, ki Dbdaja človeka. Na pOidiagi te čiste teoretične naravnanosti in njenih rezultatov - teoretičnih spoznanj ali jdeacij prirodnega - ISe postopDma razvija Isvojevrstna praksa evr

ii

.. ~

,

! ;

1'1

jo ima tudi za transc enden talni idealiz em, najviš jo zamisl jivo obliko racion alnost i iln jo razum e kot rešilno pot iz krize. Kako pa je s fenom enolog ijo v Husse rlovih »Logičnih raziskavah«, torej pred njenim preobl ikovan jem v to filozof ijo? Na domnevo, da bomo v »Logičnih razisk avah« našli fenomenologi jo samo, nas je napelj ala Husse rlova besed a o »preobliko vanju nastajajoče fenom enolog ije v novo obliko transcenden talne filozofije«. Toda če vzame mo v roke »Logične raziskave«, bomo zaman iskali v njih fenom enolog ijo samo. Names to tega skušaj o logične razisk ave razisk ati temelj e logike in v tej svoji namer i seveda daleč preseg ajo samo logiko, saj zajem ajo pravza prav celotn o spozna vno teorijo . Tudi VI. razisk ava, ki jo ima Husse rl sam »v fenom enološ kem pogled u za najpom embne jšo«, nima za temo same fenom enolog ije kot take, temveč prinaš a »elemente fenom enološ ke pojasn itve spozna nja«. Husse rlu gre torej v »Logičnih razisk avah« za neko .spoznavno kritiko , ko pravi ... »... upamo , da smo razkrili najglo blje in po njihov i naravi prve funda mente spoznavne kritike«.25 Kljub temu sta ta pojasn itev in ta kritika karakt erizira ni kot fenom enološ ki, kar spet pomen i, da fenomenol oškost karakt erizira in prežem a celoto »Logičnih raziskav«, ne da bi tu sama kot taka bila temati zirana . Potem takem je treba tudi korigi rati našo domne vo, da je Husse rl pri predel avi »Logičnih raziskav« »trans cenden talizir al« fenomenol ogijo samo. Če namreč »Logične razisk ave« niso imele za temo fenom enolog ije same kot take, je Husse rl tudi ni mogel »trans cenden talizira ti« v svojem transcendentaLno-filozofskem obratu 1906, saj je ta lahko zajel le njegov a .spoznavno« in poteoretičma prizad evanja . Med »Logičnimi razisk avami ijo filozof ko enološ fenom znejšo Husse rlovo transc enden talnoenofenom torej tako glede tematične (ne )-eksp liciran osti same logije kot fenom enolog ije kakor tudi glede njeneg a bistve nega - čeprav implic itnega - pomen a ni razlike . Podob no ,situacijo bi našli tudi pri Husse rlovih predho dnikih. Brenta no v svoji »Psihologiji z empiričnega stališča« govori o psihičnih fenom enih in misli s tem na tisto, kar je v človeški psihi dano običajni intros pekcij i, kar se tu kaže oz. pojavl ja in je tako dostop no deskri pciji; torej tudi tu fenomenol ogija kot taka sploh ni tema. Heglo va »fenomenologija« 25

Logične

leta 1968.

raziskave, drugi zvezek, II. del, uvod str. 7. izdaja

Uvodna študija

39

opisuje pot oblikovanja duha od njegovih začetnih rpojavnih oblik (čutnosti) do absolutnega vedenja in si pri odgovoru na naše vprašanje z njo prav tako ne moremo pomagati. Kant uporablja besedo fenomenologija v zvezi z označevanjem vnanjih čutnih pojavov (empiričnega). Nasploh velja fenomen ologija za »nauk o rpojavih oz. pojavljanju«. Ce bi zbrali vse historično dane teorije, ki se tako ali drugače povezujejo z imenom »renomenologija«, bi Ise morali začuditi, da je v zvezi s tako različnimi »stvarmi« mogoče govoriti o fenomenologiji, do nje same pa tako ne bi prišli. Tako smo torej zašli glede fenomenologije same kot take v nepričakovano zagato, ko se nam je pot, po kateri smo nameravali priti Ido nje, nenadoma izgubila: Slutimo sicer, da je fenomenologija sama nekako »vprežena« v voz Husserlove transcendentalne filozofije ali v »voz« njegove spoznavne teorije (Log. raziskave), v »voz« Brentanove empirične deskriptivne psihologije ali celo -v »voz« Heglovega absolutnega vedenja itd. Kaj je pri vsem tem fenomenologija sama, kaj naj bi pomenila Isplošna označitev »nauk o pojavih«, :ni jasno. Zdi pa se, da je rešitev našega problema prav lahka, saj je fenomenologija sama, ki jo tu iščemo in ki je lahko »vprežena« v tako različne »vozove«, očitno le neka metoda in prav zato mnogotero uporabna. Ker je torej le metoda, v Husserlovih delih sama :ni tematično prisotna, čeprav docela obvladuje in prežema njegova dela. Vendar kaj je tedaj ta metoda, kaj je bistvo renomenologije kot metode, je prav tako še nejasno; kaj šele, da bi jo že znali tudi uporabljati. Morda nam analiza same besede »fenomenologija« lahko odpre kako pot. Njen etimološki izvor moramo iskati v dveh grških besedah: qawofUvov in 2oyoS. Beseda cpaWO/-lEVOV pomeni to, kar se samo po sebi kaže, beseda 2oyoS pa nasploh pomeni govor. »Fenomenologija« bi torej pomenila »izrekanje tistega, kar se samo po sebi kaže«. Potemtakem fenomenologija v tem smislu ne bi mogla biti nikakršen »nauk« ali »znanost« o pojavih, temveč kvečjemu neka »možnost« zanjo. Prav tako po tem besedno-izvornem pomenu »fenomenologija« ne more biti nauk o »pojavih((, saj leži v sami besedi »pojav« ta pomen, da se tisto, kar se !pojavlja, samo po sebi ravno ne kaže, ker se javlja po drugem, ki ,se samo po sebi kaže; fen omenologija pa je le izrekanje tega, kar -se samo po sebi kaŽe. 26 oo Glej o tem

izčrpnejšo

Heideggerjevo analizo v Sein und Zeit, § 7.

--' Kartezijanske meditacije

40

Ceprav z nakazano etimologij o besede »fenomenologija« še ni pojasnjeno tisto, kar velja v Husserlovih delih za vse obvladujočo fenomenološko metodo, pa se nam je s tem vendarle pokazalo neko jedro, ki zbira in :povezuje Husserlove različne skope, vedno le v zvezi z drugo tematiko dane označitve fenomelIl.ološke metode, tj. fenomenologije same kot take. V zvezi z omenjeno etimologij o besede »fenomenologija« je prav tisto, kar imenuje Husserl evidenca. Husserl pravi: »Evidenca označuje docela izvJ:"sten način zavedanja, samoipojavljenja, samoprikaza, samodanosti kake stvari, kakega stanja stvari, kake splošnosti, kake vrednote itd. v končnem modusu samonavzočnosti, neposredno zorno, originalno dano.« (Kart. med. 24) Iz te misli je očitno, da je fenomenologija kot fenomenologija direktno napotena prav na to evidenco, da je ta predpostavljena, v svojem bistvu pri Husserlu nepojasnjena evidenca edini odločilni medij fenomenologije same. S tem v zvezi je Husserlova maksima »k stvarem samim«. Tako npr. pravi Husserl: »Mi hočemo iti nazaj k ,stvarem samim'. Ob polno razvitih zorih (Anschauungen) hočemo uvideti: to tu v aktualno izpolnjeni abstrakciji dano je zares in dejansko to, kar menijo besedni pomeni v izjavni postavi ...27 Nemška beseda Anschauung pomeni zrenje in zreno, zor; je intuitivno, neposredno zagledano pred vsako pojmovnostjo, mišljenjem oz. besednim opisom. Zato Husserl tudi pravi: . »Fenomenologija ne govori o kakih stanjih animaličnih bitij (. .. ) fenomem.ologija govori o zaznavah, sodbah, občutkih itd. kot takih, o tem, kar le-tem pripada apriori, v brezpogojni splošnosti, prav kot čistim posameznostim čistih vrst, o tem, kar je mogoče uvideti ,izključno na podlagi čisto intuitivnega dojetja ;bistev' ...28 Tu moramo opozoriti na to, da Husserlu ne gre z