Edmond Bordeaux Szekely - Esenska Poslanica Miru, 4. Knjiga

Prevedel: Fran Burgar

Naslov izvirnika: The Essene Gospel of Peace Edmund Bordeaux Szekely: The Discovery of the Essene Gospel of Peace

CIP — katalogizacija v knjigi Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 221 POPOLNO življenje / [prevedel Fran Burgar). — Ljubljana : Aura, 1990. Vsebina: Esenski evangelij = The Essene Gospel of Peace. Odkritje mirovnega evangelija esenov = The Discovery of the Essene Gospel of Peace / Edmond Bordeaux Szekely 1. Szekely, Edmond Bordeaux: Odkritje mirovnega evangelija esenov 21780480

1 * 7 M jo

P O P O L N O ŽIVLJENJE

Esenski

evangelij

Posebna izdaja revije AURA 1990

VSEBINA

Beseda o knjigi

7

Esenski mirovni evangelij

9

Esenska obhajila

11

Dar življenja v skromni travi

19

Sedemkratni mir

27

Svete reke

37

O dkritje mirovnega evangelija esenov

41

Uvod

43

Studenec

47

Potok

49

Reka

52

Morje

57

Moje latinske in grške šole pri piaristih

60

Naj vam v srcih zapoje sv. Frančišek

63

Sveti Frančišek

63

Hvalnica Soncu

63

Bratje

65

Nepozabni prvi dan v Rimu

67

Drugi in tretji dan: precej bolj prijetna

72

Skrivni vatikanski arhivi

75

Epilog

83

BESEDA O KNJIGI

Mirovni evangelij esenov je ena najbolj nenavadnih knjig v zgodovini človeštva. Odkar je pred več kot petdesetimi leti izšla prva izdaja, je bilo to besedilo prevedeno že v sedem­ najst različnih jezikov in izšlo je brez števila izdaj in ponati­ sov. Samo v ZDA je bilo v zadnjih desetih letih prodanih kakšen milijon izvodov. Vendar pa nobeden od založnikov — in teh je bilo v vseh deželah veliko — te izjemne priljubljenosti ni zlorabil za kovanje dobička. Cisto vsi so — motivirani z neko vrsto nevidnega človekoljubja — knjigo ponudili po ceni, po kateri je bila vsebina esenskega evan­ gelija dostopna vsakomur. In v vseh teh letih, ki so minila od prve objave, niso tega besedila nikdar razširjali z reklamo. Kakor nauki prvih kristjanov se je tudi ta knjiga vselej širila od enega iskalca resnice do drugega. Končno sta bila po petdesetih letih, leta 1974, izdana drugi in tretji zvezek esenskega mirovnega evangelija, prva izdaja pa je bila naprodaj že v skoraj petdesetih državah. Zdaj se pripravljajo nove izdaje. Kakor so bili starši odkrili prvi zvezek, zdaj sinovi in hčere verskih revolucionarjev prej­ šnjega rodu odkrivajo brezčasno sporočilo esenskega evan­ gelija v obeh knjižicah, ki torej dopolnjujeta delo, začeto pred toliko leti v skrivnih vatikanskih arhivih. Kaj je torej ta skrivnostni magnetizem, ki privlači številne mlade duhove, naveličane ortodoksne prakse konvencio­ nalnih cerkva? Kaj privede odpadnika od Kristusa k živemu esenu Jezusu? Morda je odgovor na to vprašanje v tistem, kar mi je letos poleti povedal nekdo, ki me je obiskal na domu v gozdnati Britanski Kolumbiji, ko sem ravno prevajal drugi in tretji zvezek esenskega evangelija. 7

Oči so mu žarele, ko mi je dejal: »Nihče ne more vedeti, kako zapuščenega sem se počutil, ko sem izstopil iz Cerkve. Moje razumsko mišljenje ni moglo več prenašati praznega obredja in pravljic. Ko sem se odvrnil od Kristusa, sem se vrgel v naročje Nietzscheju in njegovi filozofiji in postal prepričan ateist. Vendar pa je bilo zmagoslavje prazno; srce mi je hrepenelo po nečem višjem od tistega, kar sem jaz sam, in razum ni mogel zadostiti želje po čaščenju. Tedaj sem prebral esenski mirovni evangelij. Iz njegovih strani je žarela zlata resnica. Ne da bi me kdorkoli prepričeval, sem vedel, da je to pravi Kristus in z njegovimi nauki sta se mi nasitili duša in duh. V čudovito celoto sta se spojila logika in ljubezen in začutil sem, da sem končno našel svoj dom.« Ko sem opazoval njegov obraz, ki je bil poln ljubezni in sijoče vneme, si nisem mogel kaj, da se ne bi spomnil na verz pesmi, ki mi je bila v mladosti zelo ljuba:

»Pozabil sem, da je moje telo sveto, ker se je umilo v jasni reki večnega reda: Čudež vseh čudežev!«

Pri pričujoči knjižici si želim le tega čudeža, da bi bralec prav tako stopil v čisto reko in prejel krst prastare resnice esenskega razodetja. Edmund Bordeaux Szekely — San Diego, Kalifornija 1975

8

Esenski mirovni evangelij

ESENSKA OBHAJILA

In primerilo se je, da je Jezus na rečnem bregu zbral sinove luči, da bi jim razkril, kar je bilo skrito; kajti minilo je bilo sedem let in sleherni od njih je postal zrel, da sliši resnico, kakor cvet, ki se odpre iz popka in vzcveti, ko ga pokličeta angela sonca in vode. In med njimi je bil však drugačen od drugega, nekateri so bili stari, drugi pa so na licih še imeli roso mladosti, nekateri so bili vzgojeni po izročilu svojih očetov, spet drugi pa niso poznali ne »očeta« ne »matere«. Vsi pa so imeli jasne oči in gibčno telo, kajti to je bilo znamenje, da so celih sedem let hodili z angeli matere Zemlje in se ravnali po njenih zakonih. In vseh sedem let so jih med spanjem učili nez­ nani angeli Nebeškega očeta. Zdaj pa je prišel dan, da vstopijo v bratovščino izvoljenih in spoznajo skrivne nauke starešin, Enoha in drugih pred njim. Jezus pa je odvedel sinove luči k staremu drevesu, ki je raslo ob reki, in pokleknil na kraju, kjer so se po obrežju razraščale od starosti nagrbančene in posivele korenine. Tudi sinovi luči so pokleknili in se spoštljivo dotaknili debla starega drevesa, kajti naučili so se bili, da so drevesa bratje človekovim sinovom. Imajo namreč isto mater, Zemeljsko mater, katere kri teče po drevesnih srčikah in v telesih človekovih sinov. In tudi očeta imajo istega, Nebeškega očeta, čigar zakoni so vpisani v veje drevesa življenja in vtisnjeni v čela človekovih sinov. 11

in Jezus je iztegnil roke k drevesu in dejal: »Glejte drevo življenja, ki stoji sredi neskončnega morja. Ne glejte le s telesnimi očmi, temveč glejte z duhovnimi očmi na drevo življenja kakor na izvir tekočih rek; kakor na živ studenec v puščavi. Glejte večni vrt čudežev in sredi njega drevo življenja, ta čudež vseh čudežev, večno vejevje za nenehno rast, ki je pognalo korenine v reki življenja, izvirajoči iz neminljivega studenca. Z duhovnimi očmi glejte angela dneva in angela noči, onadva varujeta sadove s plameni večne luči, ki gorijo vsepovsod.« »Glejte, o sinovi luči, veje drevesa življenja se iztezajo h kraljestvu Nebeškega očeta. In glejte, korenine drevesa življenja segajo k prsim matere Zemlje. In sin človekov je povzdignjen v neskončno višavo in hodi med čudežnimi deli po ravnici; kajti samo sin človekov ima v svojem telesu korenine drevesa življenja; tiste korenine, ki sesajo na prsih matere Zemlje; in samo sin človekov nosi v svojem duhu veje drevesa življenja; tiste veje, ki se iztezajo k nebesom, h kraljestvu Nebeškega očeta.« »Celih sedem let ste po ves dan delali z angeli matere Zemlje; in celih sedem let ste spali v naročju Nebeškega očeta. In zdaj imate obilno zasluženje, kajti dan vam bo dar jezikov, da boste mogli sprejeti polno moč vaše matere Zemlje, zapovedovati njenim angelom in vladati vsemu njenemu kraljestvu; in da boste mogli sprejeti veličastno slavo vašega Nebeškega očeta; da boste mogli zapove­ dovati njegovim angelom in vstopiti v večno življenje v nebeškem kraljestvu.« »In celih sedem let vam te besede niso bile dane, kajti kdor zlorablja dar jezikov, da išče bogastvo ali premaga sovražnike, ta ni sin luči, temveč satanov potomec in bitje teme. Samo čista voda namreč more odsevati sončno svet­ lobo; voda, ki je polna blata in nesnage, pa ne more odse­ vati ničesar. In ko telo in duh sedem let hodita z angeli Zemeljske matere in Nebeškega očeta, tedaj je sin človekov 12

kakor reka, ki v opoldanskem soncu teče v daljavo in odseva slepečo luč svetlikajočih se dragih kamnov.« »Poslušajte me, sinovi luči, kajti razkril vam bom dar jezikov, da boste zjutraj, ko boste govorili z Zemeljsko materjo, in zvečer, ko boste govorili z Nebeškim očetom, bližje nebeški enosti, enosti, za katero je bil sin človekov določen od začetka časov.« »Povedal vam bom globoke in skrivnostne reči. Kajti resnično vam povem, vse stvari so od Boga in poleg njega ni nikogar. Odprite svoja srca, da boste hodili po pravih poteh, tam kjer je on.« »Ko zjutraj odprete oči, še preden vam angel sonca odpre telo, sami pri sebi recite tele besede, da vam bodo odmevale v duhu; kajti besede so samo odpadlo listje, kadar v njih ni živega duha. Recite tedaj tele besede: 'Vstopam v večni in neskončni vrt čudežev, v duhu sem eno z Nebeškim očetom, v telesu eno z Zemeljsko materjo, s srcem, ubranim s svojimi brati, človekovimi sinovi, daru­ jem svoj duh in svoje telo svetemu, čistemu in odrešilnemu nauku, nauku, ki je bil od nekdaj znan Enohu.'« »In ko se vam bodo te besede vtisnile v duh, izrecite na prvo jutro po soboti tele besede: 'Zemeljska mati in jaz sva eno. Njen dih je moj dih; njena kri je moja kri; njene kosti, njeno meso, njeno drobovje, njene oči in ušesa so moje kosti, moje meso, moje drobovje, moje oči in ušesa. Nikdar je ne zapustim in vselej me bo hranila in ohranjala moje telo.' In začutili boste, da vam po telesu polje moč Zemeljske matere, kakor reka, kadar naraste zaradi deževja in teče s silnim hrumom. »Na drugo jutro po soboti pa izrecite tele besede: 'Angel zemlje, daj mojemu semenu rodovitnost in tvojo moč, daj mojemu telesu življenje/ Kakor vaše seme ustvarja novo življenje, tako teče skozi zemljo seme angela zemlje; v travi, 13

v prsti, v vsem živem, kar raste iz zemlje. Vedite, sinovi luči, da je prav angel zemlje, ki vaše seme spreminja v sinove, spremenil tudi droben želod v ta mogočni hrast, da ustvarja pšenico, iz katere človekovi sinovi pridelujejo kruh. Semenu vašega telesa pa ni treba priti v žensko telo; kajti moč angela zemlje je neznansko velika in angel zemlje lahko ustvari tako notranje duhovno kakor zunanje telesno življe­ nje.« »Tretje jutro po soboti pa izrecite tele besede: 'Angel luči, z vso močjo vstopi v ude mojega telesa.' In s temi besedami objemite drevo življenja tako, kakor sem jaz objel tale hrast, svojega brata, in začutili boste, kako vam angelova moč priteka v roke, v noge in v celo telo, kakor spomladi stečejo drevesni sokovi po drevesu, da celo iztekajo iz debla, tako vam bo angel luči preplavil telo z močjo Zemeljske ma­ tere.« »Četrto jutro po soboti pa izrecite tele besede: 'Angel veselja, spusti se na zemljo, raztrosi lepoto in veselje na vse otroke Zemeljske matere in Nebeškega očeta.' In po dežju boste šli na s cvetlicami posuta polja in se Zemeljski materi zahvalili za sladki vonj cvetov, kajti resnično, povem vam, cvetlica nima drugega namena, kakor da prinaša veselje v srce sinu človekovega. In z novimi ušesi boste prisluhnili petju ptic in z novimi očmi boste zagledali barve sonca ob vzhodu in zahodu. Vsi ti darovi Zemeljske matere vam bodo dali veselje in privreli v vas kakor studenec, ki nenadoma privre na plan v puščavi. In vedeli boste, da nihče ne stopi pred Nebeškega očeta, kogar ni mimo sebe spustil angel veselja; kajti zemlja je bila ustvarjena v veselju in v veselju sta Zemeljska mati in Nebeški oče ustvarila sinu človekovega.« »Peto jutro po soboti pa izrecite tele besede: 'Angel sonca, vstopi v moje telo in me okoplji v ognju življenja.' In začutili boste, da v središče telesa pritekajo žarki vzhajajočega sonca, v tisto središče, kjer se srečujeta angel dneva in 14

angel noči, sončna moč pa bo vaša, preniknila bo v vsak del vašega telesa, saj v njem bivajo angeli.« »Šesto jutro po soboti pa izrecite tele besede: 'Angel vode, vstopi v mojo kri in daj mojemu telesu vode življenja.' In začutili boste, da vam v kri vdira moč angela vode, moč Zemeljske matere bo kakor dreveče valujoče vodovje in potoki stekla skozi kri in vse telo. In to je zdravilno, kajti angel vode ima silno moč, in če ga ogovorite, bo svojo moč ravnal po vaših zapovedih, kajti kadar v sinu človekovem bivajo božji angeli, tedaj je vse mogoče.« »Sedmo jutro po soboti pa izrecite tele besede: 'Angel zraka, vstopi v moj dih in daj mojemu telesu zraka življe­ nja.' Vedite, sinovi luči, da je angel zraka sel Nebeškega očeta in da nihče ne stopi pred božje obličje, kogar ni on pustil mimo sebe. Kadar dihamo, sploh ne pomislimo na angela zraka, saj dihamo na slepo, kakor živijo na slepo sinovi teme. Vendar, ko v vaše besede in v vaš dih vstopi moč življenja, takrat vsakič pokličete angela zraka in s tem tudi neznane angele božjega očeta; in tako se vse bolj in bolj bližate nebeškemu kraljestvu.« »Na sobotni večer pa izrecite tele besede: 'Jaz in Nebeški oče sva eno.' Nato pa zatisnite oči, sinovi luči, in v spancu vstopite v neznana kraljestva Nebeškega očeta. In okopali se boste v luči zvezd in Nebeški oče vas bo vzel v svojo dlan in v vas obudil studenec znanja; ta vodnjak moči, iz katerega lije živa voda, naliv ljubezni in vseobsegajoče modrosti, ki je kakor sijaj večne luči. In nekega dne se vam bo odprlo duhovno oko in tedaj boste vedeli vse.« »Na prvi večer po soboti pa izrecite tele besede: 'Angel večnega življenja, spusti se vame in daj mojemu duhu večno življenje.' Nato zaprite oči, sinovi luči, in si v snu predočite enost vsega živega. Resnično, povem vam: pod­ nevi z nogami stojimo na tleh in nimamo kril, da bi z njimi poleteli. Vendar pa naš duh ni vezan na zemljo in ko se 15

znoči, premagamo svojo vezanost na zemljo in se srečamo s tistim, kar je večno. Saj sin človekov ni le to, kar je videti, in samo z duhovnimi očmi lahko spoznamo zlate niti, s katerimi smo zvezani z vsem živim.« »Drugi večer po soboti pa izrecite tele besede: 'Angel ust­ varjalnega dela, spusti se na zemljo in daj vsem človekovim sinovom od svojega obilja.' Ta mogočni angel Nebeškega očeta je namreč pobudnik gibanja in samo v gibanju je življenje. Sinovi luči, delajte v vrtu bratstva, da boste na zemlji ustvarili nebeško kraljestvo. In ko boste delali, bo angel ustvarjalnega dela hranil in zoril seme v vašem duhu, da boste ugledali Boga.« »Tretji večer po soboti pa izrecite tele besede: 'Mir, mir, mir, angel miru, bodi vselej tu .' Iščite angela miru v vsem, kar je živo, v vsem, kar počnete, v vsaki besedi, ki jo izgo­ vorite. M ir je namreč ključ do vsega znanja, do vsake skrivnosti, do vsega živega. Kjer ni miru, tam vlada satan. Sinovi teme pa se najbolj ženejo, da bi sinovom luči ukradli mir. Zato stopite nocoj v zlato reko luči, ki je oblačilo angela miru. Zjutraj pa prinesite iz nje božji mir, ki je onkraj umevanja, da boste lahko z njim tolažili srca sinov človeko­ vih.« »Četrti večer po soboti pa izrecite tele besede: 'Angel moči, spusti se k meni in napolni vsa moja dela z močjo.' Kajti resnično, povem vam, kakor na zemlji ni življenja brez sonca, tako ni duhovnega življenja brez angela moči. Kar mislite in kar čutite, je kakor mrtev spis, so zgolj prazne besede, je mrtev jezik mrtvih ljudi. Sinovi luči pa ne bodo le mislili, ne bodo le čutili, temveč bodo tudi delali in njihova dejanja bodo uresničitev misli in čustev, kakor zlati poletni sadeži dajejo smisel pomladnemu zelenemu listju.« »Peti večer po soboti pa izrecite tele besede: 'Angel ljubez­ ni, spusti se k meni in mi napolni vsa čustva z ljubeznijo.' Kajti v ljubezni postanejo Nebeški oče, Zemeljska mati in 16

sin človekov eno. Ljubezen je večna. Ljubezen je močnejša od smrti. In vsako noč se bodo sinovi luči okopali v sveti vodi angela ljubezni, tako da bodo zjutraj mogli krščevati človekove sinove s prijaznimi dejanji in z blagimi besedami. Kajti kadar se srce sinu luči okopa v ljubezni, tedaj izreka samo še prijazne in blage besede.« »Šesti večer po soboti pa izrecite tele besede: 'Angel mod­ rosti, spusti se k meni in mi napolni vse misli z modrostjo.' Vedite, sinovi luči, da so naše misli močne kakor blisk, kLv viharju udari in razkolje mogočno drevo. Zato pa morate čakati sedem let, da se naučite govoriti z angeli, ker ne veste ničesar o moči svojih misli. Zato pa tudi potrebujete modrost v vsem, kar mislite, govorite in delate. Kajti resnično, povem vam, kar je storjeno brez modrosti, je kakor konj brez jezdeca, ki s penečim se gobcem in z belimi očmi ponorelo dirja v zijoče brezno. Kadar pa vaša dela vodi angel modrosti, tedaj je steza v neznane kraje odprta in urejenost in skladnost vodita vaše življenje.« »Takšno druženje z angeli je bilo sinovom luči darovano zato, da bi s svojimi telesi, ki jih je očistila Zemeljska mati, in z duhom, ki ga je očistil Nebeški oče, vselej zapovedovali in služili angelom, iz veka v vek, med menjavo dnevov po nji­ hovem trdnem zaporedju; zjutraj, ko se iz svojega izvira prikaže luč, in zvečer, ko luč odide, ko se stemni in ko se zdani, nenehoma, v vseh časovnih dobah. »Resnica se rojeva iz svetlega vodnjaka, laž iz temne mlake. Gospostvo vseh otrok resnice je v rokah angela luči, da morejo hoditi po stezah luči.« »Blagor vsem sinovom luči, ki svojo usodo ravnajo po zakonu, zvestem spremljevalcu na vseh poteh. Naj vas zakon blagoslovi z vsem dobrim, vas obrani vsega hudega in vam razjasni srca z uvidom v življenjske reči in vas bogato obdaruje s poznavanjem večnega.« 17

Takrat je nad hribom vzšel prvi krajec in svetli žarki so se zasvetlikali na reki. Sinovi luči pa so ob Jezusovih besedah kakor en mož pokleknili v spoštovanju in hvaležnosti, saj jih je učil na starodavni način očetov, tako kakor so starešine poučili tudi Enoha. In Jezus je dejal: »Zakon je bil postavljen zato, da bi otroke luči obdaroval z zdravilno močjo in silnim mirom, dolgim življenjem, rodovitnimi semeni neminljivega blagoslova, z večno radostjo v nesmrtnosti večne luči.« »Ko se dani, objamem svojo mater, ko se noči, grem k očetu, a ko noč in jutranji svit mineta, vdihujem njune za­ kone in tem obhajilom se ne odrečem do konca časov.«

18

DAR ŽIVLJENJA V SKROM NI TRAVI

Bilo je meseca thebeta, ko zemljo po deževnih nalivih prekrijejo poganjki mlade trave in ko je to smaragdno zeleno prekrivalo tako mehko kakor puh mladega piščan­ čka. In na tak jasen, sončen dan je Jezus zbral mlade izvo­ ljene brate, da bi z ušesi slišali in s srci razumeli nauke svo­ jih očetov, tako kakor so bili poučili tudi Enoha. Jezus je sedel pod zgrbančeno staro drevo in vzel v roke lonček, v njem je rasel nežen poganjek pšenice, najpopol­ nejše rastline med žiti. Nežna bilka v lončku je žarela od življenja, prav kakor trava in zeli, ki so prekrivale gričevje vse tja do oddaljenih polj in še dlje. Jezus je z rokami rahlo pobožal bilko v lončku, tako narahlo, kakor da bi se dotaknil glavice majhnega otroka. In Jezus je dejal: »Blagor vam, sinovi luči, ki ste stopili na nesmrtno pot in stopate po stezi resnice, kakor so ravnali vaši očetje v starih časih, ko so jih učili veliki. Z duhovnimi očmi in ušesi vidite in slišite znamenja in zvoke kraljestva Zemeljske matere: modro nebo, kjer domuje angel zraka; šumečo reko, po kateri teče angel vode; zlato luč, ki jo iz­ žareva angel sonca. In resnično vam povem, vse to je v vas prav kakor je zunaj vas; kajti vaš dih, vaša kri in ogenj živ­ ljenja v vas so eno z Zemeljsko materjo. Med vsemi temi rečmi in še med mnogimi drugimi pa je najdragocenejši dar vaše Zemeljske matere trava pod vašimi nogami, tudi tista, po kateri hodite, ne da bi pomislili nanjo. Ponižen in skromen je angel zemlje, kajti nima kril, da bi vzletel, nima zlatih svetlobnih žarkov, da bi z njimi pregnal meglo. Toda njegova moč je velika in njegovo območje je širno, kajti s svojo močjo prekriva zemljo in brez njega bi tudi človekovih sinov ne bilo, kajti človek ne more živeti brez trave, dreves in rastlin Zemeljske matere. Vse to pa angel zemlje daruje človekovim sinovom.« 19

»Zdaj vam bom pripovedoval o skrivnostnih rečeh, kajti resnično, povem vam, ta ponižna trava je več kot le hrana za človeka in žival. Svojo veličino skriva za preprostim vide­ zom, prav kakor pripovedujejo poročila o vladarju iz nek­ danjih dni, ki je preoblečen v berača hodil po vaseh pod svojo oblastjo, vedoč, da bodo takšnemu ljudje povedali marsikaj, pred kraljem pa bi se vrgli na tla od strahu. Tako skriva ponižna trava svojo veličino pod oblačilom iz poniž­ nega zelenila, človekovi sinovi pa hodijo po njej, jo orjejo, pokladajo živini, ne poznajo pa skrivnosti, ki so skrite v njej, in med temi je tudi skrivnost večnega življenja v nebeškem kraljestvu.«

»Toda sinovi luči vedo, kaj je skrito v travi, kajti njim je dano tolažiti človekove sinove. Kakor nas Zemeljska mati uči s prgiščem pšenice v tem preprostem lončku, tako vi isti glineni lonec uporabljate, ko iz njega pijete mleko ali točite čebelji med. Zdaj je v lončku črna zemlja in suho listje, na­ močena z jutranjo roso, dragocenim darilom angela zem­ lje.«

»Jaz pa sem namočil prgišče pšenice, da vanjo vstopi angel vode. Angel zraka jo je bil objel in prav tako angel sonca in moč teh treh angelov je prebudila angela življenja v pšenici in v slednjem zrncu se bo rodila kal in pognalo bo kore­ nine.«

»Nato sem dal prebujeno žito v zemljo angela zemlje in jo predal moči Zemeljske matere, vsi trije angeli pa so vstopili v žito, in ko je sonce četrtič vstalo, so iz zrnc vzklile bilke. In resnično, povem vam, ni večjega čudeža od tega.« Bratje so spoštljivo zrli na nežna stebelca v Jezusovih rokah in nekdo se je vprašal: »Učitelj, kakšna je skrivnost trave, ki jo držiš v rokah? Zakaj je drugačna od trave, ki prekriva gri­ čevje in hribovje?« 20

In Jezus je odvrnil: »Prav nič drugačna ni, o sin luči. Vse kar živi, vsa drevesa, vse rastline v kateremkoli koncu sveta, vse je del istega kraljestva Zemeljske matere. Jaz pa sem vzel delček kraljestva Zemeljske matere in ga dal v ta lonec, da se ga boste lahko dotaknili z duhovnimi rokami in da bo njegova moč mogla preiti v vaša telesa.« »Kajti resnično, povem vam, obstaja sveta reka življenja, ki je ustvarila Zemeljsko mater in vse njene angele. Ta reka življenja je očem človekovih sinov nevidna, zato ker hodijo v temi in ne vidijo angelov dneva in noči, ki jih obdajata in lebdita nad njimi. Toda sinovi luči so sedem let stopali z angeloma dneva in noči in zdaj se jim razkriva skrivnost obhajila z angeli. In oči vašega duha se bodo odprle in videli in slišali in dotaknili se boste te reke življenja, ki je ustvarila Zemeljsko mater. In stopili boste v sveto reko živ­ ljenja, ta pa vas bo z neskončno previdnostjo ponesla k večnemu življenju v kraljestvu Nebeškega očeta.« »Kaj pa moramo storiti, učitelj?« so nekateri začudeno vprašali. »Katere skrivnosti moramo spoznati, da bomo videli in slišali in čutili sveto reko življenja?« Jezus pa jim ni odgovoril. Le roke je položil okrog rastočih travnih stebelc, nežno, kakor bi bile čelo majhnega otroka. Zatisnil je oči, okrog njega pa so plesali žarki svetlobe, ki so se bleščali v soncu kakor svetloba, ki pred jasnim nebom trepeče v poletni pripeki. Bratje pa so pokleknili in v spošto­ vanju sklonili glave pred močjo angelov, ki so stali okrog postave sedečega Jezusa, on pa je v miru tiho sedel s skle­ njenima rokama, kakor da se je ob travnih bilkah zatopil v molitev. In nihče ni vedel, ali je minila ura ali leto, kajti čas se je ustavil in bilo je, kakor da je vse stvarstvo zadržalo dih. Jezus je odprl oči in zrak je napolnil vonj po cvetlicah, ko je spregovoril: »Tole je ta skrivnost, o sinovi luči; tukaj v tej ponižni travi. V njej se srečujeta Zemeljska mati in Nebeški 21

oče; v njej je reka življenja, ki je ustvarila vse stvarstvo; resnično vam povem, samo sinu človekovemu je dano, da vidi in sliši in se dotakne reke življenja, ki teče med zemelj­ skim in nebeškim kraljestvom. Položite roke okrog nežnih bilk angela zemlje in zagledali in zaslišali in dotaknili se boste moči vseh angelov.« Eden za drugim so bratje sedali v spoštovanju do moči angelov in z rokami prijemali nežno travo. In vsak je v sebi začutil reko življenja z močjo vršeče reke po spomladan­ skem viharju. Moč angelov jim je plala v dlani, od tam naprej v roke in jih močno stresala, prav tako kakor stresa drevesne veje severni veter. In vsi so se čudili moči ponižne trave in temu, da v sebi združuje vse angele in kraljestvi Zemeljske matere in Nebeškega očeta. Sedli so pred Jezusa, on pa jih je učil. In Jezus je dejal: »Glejte, o sinovi luči, to drobno travo. Uzrite v njej angela Zemeljske matere in Nebeškega očeta. Kajti zdaj ste vstopili v reko življenja in njegovi valovi vas bodo ob danem času odnesli proti večnemu življenju v kraljestvu Nebeškega očeta.« »Kajti v travi bivajo vsi angeli. Tukaj je angel sonca, tule v tem zelenem svetlikanju v pšenični bilki. Kajti nihče ne more gledati v sonce, kadar je visoko na nebu, saj njegova žarka luč oslepi oči človekovih sinov. In zato angel sonca vse živo spremeni v zeleno barvo, da lahko sin človekov vidi različne in mnogovrstne odtenke zelenega in v njih najde krepčilo in tolažbo. Kajti resnično, povem vam, vse, kar je zeleno in polno življenja, ima v sebi moč angela sonca, tudi tele nežne bilke mlade pšenice.« »Angel vode pa travo blagoslovi, kajti resnično, povem vam, v travi je več angela vode kakor kateregakoli drugega angela Zemeljske matere. Če travo v rokah zmečkate, boste zaznali vodo življenja, ki je kri Zemeljske matere. In vselej ko se dotaknete trave in stopite v reko življenja, dajte zemlji 22

nekaj kapelj vode, da si bo trava opomogla ob pomoči angela vode. Vedite tudi, da je v travi angel zraka, kajti vse, kar živi in zeleni, je bivališče angela zraka. Z obrazom se sklonite tik k travi, globoko vdihnite in sprejmite vase angela zraka. Ta namreč biva v travi, prav kakor biva hrast v želo­ du in riba v morju. »Travo ustvarja angel zemlje in kakor se otrok pred rojstvom hrani iz svoje matere, tako zemlja daje pšenične­ mu zrnu od svojega in mu pomaga pognati kvišku, da objame angela zraka. Resnično vam povem, vsako pšenič­ no zrno, ki vzklije, je zmaga nad smrtjo, v kateri vlada satan. Kajti življenje se začenja vselej na novo. Angel življe­ nja priteka v telo sina luči skozi travne bilke in ga s svojo močjo spravi v drhtenje. Kajti trava je življenje in sin luči je življenje in med sinom luči in travnimi bilkami teče življenje in gradi most za sveto reko luči, ki je dala življenje vsemu stvarstvu.« »In ko sin luči z rokama prime travne bilke, tedaj mu angel veselja napolni telo z glasbo. Stopiti v reko življenja pomeni biti eno s petjem ptic, z barvami poljskih cvetlic, vonjem žitnega snopja, pravkar zvezanega na poljih. Resnično vam povem, kadar sin človekov nima veselja v srcu, tedaj dela za satana in daje upanje sinovom teme. V kraljestvu luči ni žalosti, tam so samo angeli veselja. Zato se od nežne travne bilke učite pesmi angela veselja, da bodo sinovi luči hodili z njim in tako tolažili srca človekovih sinov.« »Za naša telesa skrbi Zemeljska mati, kajti iz nje smo rojeni in v njej imamo svoje življenje. Zato nam daje hrano z vsako travno bilko, ki se je dotaknemo z rokami. Kajti res­ nično, povem vam, pšenica nas ne hrani le s kruhom. Da v nas stopi moč Zemeljske matere, lahko jemo tudi mlado travo. Vendar pa morate bilke dobro prežvečiti, kajti sin človekov ima drugačne zobe kakor živali, in le če jo dobro prežvečimo, more angel vode stopiti v kri in nam dati moč. Jejte torej, o sinovi luči, od te popolne rastline z mize naše 23

Zemeljske matere, da bodo vaši dnevi na tej zemlji dolgi, kajti to zbuja naklonjenost v božjih očeh.« »Resnično vam povem, ko se po travnih bilkah dotaknete reke življenja, stopi v vas angel moči. Kajti angel moči je svetla luč, ki obdaja vsako živo bitje, kakor svetleči obroči, ki obdajajo polno luno, in kakor meglice, ki se dvigajo s polj, ko se sonce vzpne na nebo. Angel moči pa stopi v sina luči, če ima le-ta čisto srce in če je njegova edina želja tolažiti človekove sinove in jih poučevati. Dotaknite se travnih bilk in začutite, kako vam angel moči vstopa v konice prstov, teče navzgor v telo in vas stresa, da zdrhtite od začudenja in spoštovanja.« »Vedite tudi, da je v travnih bilkah tudi angel ljubezni, kajti v vsem živem je ljubezen in velika je ljubezen, ki se sinovom luči daje po nežnih travnih bilkah. Kajti resnično, povem vam, reka življenja teče skozi vse živo in vse, kar živi, se koplje v njej. In kadar se sin luči z ljubeznijo dotakne travnih bilk, tedaj se travne bilke odzovejo njegovi ljubezni in ga spremijo k reki življenja; tam najde večno življenje. Ta ljubezen pa nikdar ne presahne, saj izvira v reki življenja, ki teče v večno morje, in najsi bo sin človekov še tako daleč od svoje Zemeljske matere in svojega Nebe­ škega očeta, vsakič ko se bo dotaknil travne bilke, bo prejel naznanilo angela življenja; in njegove noge mu bo omočila sveta reka življenja.« »Angel modrosti pa ureja gibanje planetov, menjavo letnih časov in primerno rast vsega živega. Tako angel modrosti ureja obhajanje sinov luči z reko življenja po nežnih travnih bilkah. Kajti resnično, povem vam, vaše telo je sveto, saj se koplje v reki življenja, ki je večni red.« »Dotaknite se travnih bilk, sinovi luči, in dotaknite se angela večnega življenja. Kajti če boste gledali z duhovnimi očmi, tedaj boste resnično videli, da je trava večna. Zdaj je mlada in nežna in se sveti kakor novorojenček. Kmalu pa bo zrasla 24

in tedaj bo ljubka kakor mlado drevo, ko rojeva prve sadeže. Nato pa bo orumenela od starosti in potrpežljivo bo sklonila glavo, kakor polje po žetvi. Nazadnje se bo posušila, saj v lončku ni prostora za vse življenje pšenice. Vendar pa ne bo umrla, orumenele bilke se bodo vrnile k angelu zemlje, ta pa jemlje rastline v svoje naročje in jih uspava, v porumenelem listju pa delajo nato vsi angeli, in glejte, spremeni se in ne umre, temveč spet vstane v drugačnem oblačilu. In tako sinovi življenja nikdar ne vidijo smrti, temveč vidijo spreminjanje samega sebe in vstajenje v večno življenje.« »In tako angel dela nikdar ne spi, temveč vodi pšenične korenine vse globlje v angela zemlje, tako da nežni zeleni poganjki premagajo smrt in satanovo vladavino. Kajti življenje je gibanje in angel dela nikdar ne miruje, nene­ homa dela v vinogradu Gospodovem. Zatisnite oči, kadar se dotaknete trave, sinovi luči, toda nikar ne zaspite, kajti dotakniti se reke življenja pomeni dotakniti se večnega ritma večnega kraljestva in okopati se v reki življenja pome­ ni, bolj in bolj zaznavati moč angela dela v sebi in na zemlji ustvariti nebeško kraljestvo.« »Mir je darilo reke življenja sinovom luči. Zato se zmeraj pozdravljajte z 'M ir s tabo'. Tako kakor trava pozdravlja vaše telo s poljubom miru. Resnično vam povem, mir ni čas brez vojne, saj se prijazen potoček vse prerad spremeni v deročo reko in val, ki ziblje čolnič, ga lahko kaj hitro vrže v skalovje in zdrobi na kose. Tako se nasilje pritaji v človeko­ vih sinovih, če niso postavljene straže miru. Dotaknite se travnih bilk in po njih reke življenja. V njej boste našli svoj mir, mir, ki ga je ustvarila moč vseh angelov. S tem mirom bodo žarki svete luči pregnali temo.« »Ko so sinovi luči eno z reko življenja, tedaj jih moč travnih bilk odvede k večnemu kraljestvu Nebeškega očeta. Vi pa boste vedeli veliko več o skrivnostih, za katere zdaj še ni čas. Kajti v večnem kraljestvu tečejo tudi druge svete reke. 25

Resnično vam povem, nebeška kraljestva so prepredena z rekami zlate luči, ki se pno visoko nad nebesni obok in so brez konca. Sinovi luči pa bodo večno popotovali po teh rekah, in ne bodo spoznali smrti, vodila pa jih bo večna ljubezen Nebeškega očeta. In resnično vam povem, vse skrivnosti so tule, v tej ponižni travi, kadar se je nežno dotaknete in odprete srca angelu življenja.« »Naberite pšeničnih zrn in jih posejte v lončke; in vsak dan se veselega srca zbirajte z angeli, da vas bodo vodili k sveti reki življenja in da boste iz njenega izvira prinašali tolažbo in moč človekovim sinovom. Kajti resnično, povem vam, vse, kar se učite, vse, kar vidijo vaše duhovne oči, vse, kar slišijo vaša duhovna ušesa, vse je le suh trst v vetru, če naz­ nanila resnice in luči ne prenesete človekovim sinovom. Kajti vrednost drevesa se presoja po sadežih. Ljubiti pa pomeni zmeraj znova se učiti. Tako so se namreč vaši oče­ tje učili od starejših in tako se je učil celo naš oče Enoh. Zdaj pa pojdite in mir z vami.« Jezus je pred sabo držal lonček z bilkami mlade trave, kakor da jih želi blagosloviti, in odšel je proti obsijanim gričem vzdolž rečnega brega, kakor so bili storili vsi bratje. Drugi so jim sledili in vsak je v sebi hranil Jezusove besede, kakor da ima na prsih dragocen dragulj.

26

SEDEMKRATNI M IR

»Mir z vami,« je dejal starešina, ko je pozdravil brate, ki so se zbrali k pouku. »Mir s tabo,« so mu odgovorili; nato pa so se zbrali na rečnem bregu, kakor so storili vselej, kadar jih je učil kdo od starešin, da so delili nauke z angeli Zemeljske matere: zraka, sonca, vode, zemlje, življenja in veselja. In starešina je rekel bratom: »Pripovedoval vam bom o miru, kajti pri vseh angelih Nebeškega očeta je mir tisto, po čemer svet najbolj hrepeni, kakor hrepeni utrujen otrok, da bi naslonil glavico na materine prsi. Celo kadar ni vojne, v kraljestvih najbolj pogrešajo mir. Čeprav ni slišati trušča žvenketajočih mečev, pa v kraljestvu morda vendarle vla­ data nasilje in boj. Čeprav si vojske ne korakajo nasproti, pa vendarle ni miru, če človekovi sinovi ne hodijo z božjimi angeli. Kajti resnično, povem vam, veliko jih je, ki ne poz­ najo miru, ker se vojskujejo s svojim telesom; ker se vojskujejo s svojimi mislimi; ker ne žive v miru z očeti in materami ali s svojimi otroki; so sprti s svojimi prijatelji in sosedi; ne poznajo lepote svetih spisov. Podnevi ne delajo z angeli v kraljestvu Zemeljske matere, ponoči pa ne spijo v naročju Nebeškega očeta. V njih ni prevladal mir, kajti nenehoma hlepijo po rečeh, ki jim bodo na koncu prinesle le trpljenje in bolest, celo po pasteh bogastva in slave, ki jih je nastavil satan, da bi skušal človekove sinove; in živijo, ne da bi poznali sveti zakon, po katerem živijo: stezo angelov Zemeljske matere in Nebeškega očeta.« »Kako pa bomo svojim bratom prinesli mir, učitelj?« so nekateri vprašali starešino. »Prav bi bilo, da bi bili vsi člove­ kovi sinovi deležni blagoslova angela miru.« On pa jim je odgovoril: »Resnično, samo kdor živi z vsemi angeli v miru, more z lučjo miru razsvetliti druge. Zato živi27

te najprej v miru z angeli Zemeljske matere in Nebeškega očeta. Kajti v viharju vetrovi vzvalovijo in zmotijo vodo v reki in le v zatišju, ki pride za njim, se lahko spet umiri. Pazite, ko vas bodo bratje prosili za kruh, da jim ne boste dali kamna. Najprej živite v miru z angeli, kajti tedaj bo vaš mir kakor izvir, ki se med dajanjem vselej znova polni; in čim več boste dajali, tem več se vam bo dalo, tak je namreč zakon.« »Tri bivališča ima sin človekov in nihče ne bo stopil pred božje obličje, kdor ni v vseh treh spoznal angela miru. To so njegovo telo, njegove misli in njegova čustva. Kadar mu misli vodi angel miru, kadar njegova čustva očiščuje angel ljubezni in kadar dejanja njegovega telesa odsevajo ljube­ zen in modrost, tedaj ga angel miru nezmotljivo privede k prestolu Nebeškega očeta. Brez nehanja pa mora moliti, da bo satanova moč z vsemi njegovimi boleznimi in nečisto­ stmi pregnana iz vseh treh bivališč; da bosta v telesu, mislih in čustvih vladali modrost in ljubezen.« »Najprej mora sin človekov poiskati mir svojemu telesu; kajti telo je kakor gorsko jezerce, ki odseva sonce, kadar je mirno in čisto; če pa je polno blata in kamnov, ne odseva ničesar. Najprej mora iz telesa pregnati satana, da bo lahko vanj znova vstopil božji angel in se v njem nastanil. Resnično, v telesu ne more vladati mir, če ni svetišče svetega zakona. Zato recite tistemu, ki trpi zaradi bolečin in hudih muk in vas prosi za pomoč, naj se sam prenovi s postom in molitvijo. Povejte mu, naj pokliče angela sonca, angela vode in angela zraka, naj vstopijo v njegovo telo in preženejo satanovo moč. Pokažite mu notranji in zunanji krst. Recite mu, naj je vse darove Zemeljske matere z njene mize: sadeže z dreves, trave s polj, dobro mleko živali, čebelji med. Nikar naj ne kliče satanove moči, kajti kdor ubija, ubija svojega brata in kdor je meso ubitih živali, je od telesa smrti. Povejte mu, naj svojo hrano pripravlja z og­ njem življenja, in ne z ognjem smrti, kajti živi angeli živega Boga služijo le živim ljudem.« 28

»In četudi jih ne more videti in slišati in se jih dotakniti, pa je vendarle v vsakem trenutku obdan z močjo božjih angelov. Dokler so oči in ušesa zaradi nepoznavanja zako­ na in poželenja po satanovih radostih zaprta, jih ne bo ne videl, ne slišal, ne začutil. Toda če se bo postil in molil k ži­ vemu Bogu, naj prežene vse njegove bolezni in nečistosti, tedaj se mu bodo oči in ušesa odprla in našel bo mir.« »Vendar pa ne trpi le ta, kdor je pod streho vzel satanove muke, temveč tudi njegova mati, oče, žena, otroci, pri­ jatelji; tudi oni trpijo, kajti nihče ni otok sam zase in sile, ki se pretakajo skozenj, pa najsi bodo angelske ali satanske, resnično, te sile drugim koristijo ali pa škodijo.« »Tako torej molite k svojemu nebeškemu očetu, kadar je sonce opoldan visoko na nebu: ,Oče naš, ki si v nebesih, pošlji človekovim sindvom angela miru; našemu telesu pa pošlji angela luči; da bo večno bivalo v njej.'« »Tedaj bo sin človekov našel mir v svojih mislih; vodil ga bo angel modrosti. Kajti resnično, povem vam, ni je večje moči v nebesih in na zemlji, kakor je misel sinu človekovega. Četudi nevidna telesnim očem, pa ima vendarle vsaka misel veliko moč, moč, ki more spraviti'nebesa v drhtenje.« »Kajti nobenemu drugemu živemu bitju v kraljestvu Zeme­ ljske matere ni bila dana moč misli, kajti živali, ki se plazijo, in ptice, ki letijo, ne živijo po svojem mišljenju, temveč po enem zakonu, ki obvladuje vse. Le človekovim sinovom je bila dana moč misli, celo takšnega mišljenja, ki more zdrobiti okove smrti. Nikar ne mislite, da nimajo moči, ker jih ni videti. Resnično, povem vam, blisk, ki razkolje mogočen hrast ali potres, ki zaseka razpoko v zemljo, sta le igrači v primeri z močjo mišljenja. Resnično, vsaka misel teme, pa najsi bo hudobna, jezna ali maščevalna, povzroči pogubo kakor ogenj, ki se pocL brezvetrnim nebom prežira skozi suhljad. Človek pa ne vidi niti prelivanja krvi niti ne 29

sliši usmiljenja zbujajočih krikov žrtev, zato ker je slep za duhovni svet.« »Toda če njegovo moč vodi sveta modrost, tedaj vodijo misli sina človekovega v nebeško kraljestvo in tako se posta­ vi raj na zemlji; tedaj vaše misli dvigujejo duše ljudi, kakor hladna voda v reki poživi telo v poletni pripeki.« »Kadar hoče godna ptica prvikrat zleteti, je krila še ne nosijo in spet in spet pada na zemljo. Vendar poskuša znova in znova in nekega dne poleti kvišku ter pusti zemljo in svoje gnezdo daleč za seboj. Tako je tudi z mislimi sinu človekovega. Čim dlje hodi z angeli, toliko bolj so njegove misli napolnjene s sveto modrostjo. In resnično, povem vam, prišel bo dan, ko bodo njegove misli premagale celo kraljestvo smrti in se pognale kvišku k večnemu življenju v nebeških kraljestvih; kajti z mislimi, ki jih vodi sveta mod­ rost, postavljajo človekovi sinovi most iz luči, po katerem bodo dosegli Boga.« »Tako molite k svojemu nebeškemu očetu, kadar je sonce opoldan visoko na nebu: ,Oče naš, ki si v nebesih, pošlji svojega angela miru vsem človekovim sinovom in pošlji našim mislim angela moči, da bomo zdrobili okove smrti.'« »Nato pa mora sin človekov poiskati mir v svojih čustvih; da se bo njegova družina veselila njegove ljubezni polne dobrote, prav tako pa njegov oče, njegova mati, žena, otroci in vnuki. Kajti Nebeški oče je stokrat večji od vseh očetov semena in krvi, in Zemeljska mati je stokrat večja od vseh mater telesa in vaši pravi bratje so vsi, ki poslušajo voljo Nebeškega očeta in Zemeljske matere, in ne vaši bratje po krvi. Kljub temu pa morate svojega Nebeškega očeta videti v svojem telesnem očetu in svojo Zemeljsko mater v svoji materi na zemlji, kajti mar nista tudi onadva otroka Nebeškega očeta in Zemeljske matere? Prav tako morate svoje brate po krvi ljubiti, kakor ljubite svoje prave brate, ki hodijo z angeli, kajti mar niso tudi oni otroci Nebe30

škega očeta in Zemeljske matere? Resnično vam povem, lažje je ljubiti ljudi, ki si jih ravnokar spoznal, kakor ljudi v svojem domu, ki poznajo naše slabosti, so slišali naše jezne besede in videli našo nagoto, kajti ti nas poznajo, kakor poznamo sami sebe, in pred njimi se sramujemo. Tedaj moramo poklicati angela ljubezni, naj vstopi v naša čustva, da jih očisti. In vse, kar je bilo prej nepotrpežljivost in spor, se spremeni v skladnost in mir, kakor izsušena tla, ki se napijejo blagodejnega dežja in ozelenijo, postanejo voljna in rahla od novega življenja.« »Kajti številna in silno boleča so trpljenja človekovih sinov, kadar niso povezani z angelom ljubezni. Resnično, človek brez ljubezni meče temno senco na vsakogar, ki ga sreča, najbolj pa na ljudi, s katerimi živi; njegove grobe in jezne besede legajo na njegove brate kakor smrad, ki se dviga iz usmrajene mlake. Tisti pa, kdor jih izgovarja, trpi bolj od vseh drugih, kajti mrak, ki ga obdaja, privablja satana in njegove hudiče.« »Ce pa pokliče angela ljubezni, tedaj se tema razdeli, sončna luč se toči iz njega in mavrica mu zapleše okrog glave, iz prstov pa Šumija blagodejen dež, in vsem, ki se zbirajo ob njem, prinaša mir in moč.« »Zato takole molite k nebeškemu očetu, ko je sonce opoldan visoko na nebu: ,Oče naš, ki si v nebesih, pošlji vsem človekovim sinovom svojega angela miru; in pošlji njim, ki so našega semena in naše krvi, angela ljubezni, da bosta mir in skladje za vselej prebivala v naši hiši.«

»Tedaj mora sin človekov poiskati mir z drugimi človekovi­ mi sinovi, celo s farizeji in duhovni, celo z berači in brez­ domci, celo s kralji in vladarji. Kajti vsi so človekovi sinovi, ne glede na svoj položaj, nalogo, ne glede na to, ali so nji­ hove oči odprte in vidijo nebeška kraljestva ali pa še bivajo v temi in nevednosti.« 31

»Kajti človeška pravičnost lahko poplača nezaslužnega in kaznuje nedolžnega, sveti zakon pa je enak za vse, bodisi za berača ali kralja, pastirja ali duhovna.«

»Iščite mir z vsemi človekovimi sinovi in od lučnih bratov boste zvedeli, da že od časov starega Enoha in še dlje živimo po svetem zakonu. Kajti nismo ne bogati ne revni. Delimo vse reči, celo obleko in orodje, s katerim obdelu­ jemo zemljo. In družno delamo na poljih z vsemi angeli in pridelujemo darove Zemeljske matere, da moremo vsem dati jesti.« »Kajti najmočnejši angel Nebeškega očeta, angel dela, blagoslovi vsakega človeka, ki mu pri delu daje najboljše, kajti tedaj ne bo poznal ne pomanjkanja ne preobilja. Resnično, vsega je v obilju v kraljestvu Zemeljske matere in Nebeškega očeta, če vsak človek opravlja svojo nalogo,kajti če se človek svoje naloge ogiblje, jo mora opraviti kdo drug, saj so nam vse reči v nebeškem in zemeljskem kra­ ljestvu dane za ceno dela.« »Sinovi luči so vselej živeli tam, kjer so se mogli srečevati z angeli Zemeljske matere: ob rekah, drevesih, cvetlicah, ptičjem petju, tam kjer sonce in dež objameta telo, ki je svetišče duha. Se imamo opraviti z zakoni vladajočih; še jih upoštevamo, kajti naš zakon je zakon Nebeškega očeta in Zemeljske matere; še se bojujemo z njimi, kajti nihče ne vlada mimo božje volje. Raje se trudimo živeti po svetem zakonu in vselej v vseh rečeh podpirati dobro; tedaj se bo kraljestvo teme spremenilo v kraljestvo luči; mar lahko tema obstane tam, kjer je luč?«

»Zato takole molite k nebeškemu očetu, ko je sonce opoldan visoko na nebu: ,Oče naš, ki si v nebesih, pošlji vsem človekovim sinovom svojega angela miru; in pošlji vsemu človeštvu angela dela, kajti kadar opravljamo sveto nalogo, nam ni treba drugih blagoslovov.'« 32

»Tedaj mora sin človekov iskati mir z modrostjo starih časov; kajti resnično, povem vam, v svetih zvitkih je zaklad, ki je stokrat večji od kateregakoli dragega kamna in zlata v najbogatejših kraljestvih in bogatejši; kajti resnično, v njih je modrost, ki jo je Bog razkril sinovom luči, tudi tista izročila, ki So se nam ohranila od starega Enoha in naukov velikih pred njim na neskončno dolgi poti v preteklost. In to je naša dediščina, kakor deduje sin lastnino svojega očeta, če se dokaže vrednega njegovega blagoslova. Resnično, s preučevanjem naukov brezčasne modrosti lahko spoznamo Boga, kajti povem vam, resnično, veliki so gledali Boga iz oči v oči; kakor se mi dotikamo božjih nog, ko beremo svete zvitke.« »In ko bomo spregledali z očmi modrosti in razumeli brezčasne resnice v svetih zvitkih z ušesi umevanja, tedaj moramo stopiti med ljudi in jih poučevati, kajti če sveto vedenje ljubosumno skrivamo in se delamo, kakor da je samo naše, tedaj smo kakor tisti, ki najde studenec visoko v gorah in ga, namesto da bi ga pustil teči v dolino, da bi tešil žejo ljudem in živalim, zakoplje s kamni in prstjo in pri tem oropa vode še samega sebe. Pojdite med človekove sinove in jim pripovedujte o svetem zakonu, da boste rešili same sebe in mogli stopiti v nebeška kraljestva. Govorite pa jim z besedami, ki jih bodo mogli razumeti, v prispodobah iz narave, ki gredo do srca, kajti dejanje mora najprej zaživeti kakor želja v prebujenem srcu.« »Zato takole molite k nebeškemu očetu, ko je sonce opoldan visoko na nebu: ,Oče naš, ki si v nebesih, pošlji vsem človekovim sinovom svojega angela miru; in pošlji našemu znanju angela modrosti, da bomo mogli hoditi po potih velikih, ki so gledali božje obličje.« »Tedaj pa naj sin človekov poišče mir z Zemeljsko materjo, kajti nihče ne bo dolgo živel in bil srečen, kdor ne bo častil svoje Zemeljske matere in se ravnal po njenih zakonih. Kajti njen dih je vaš dih; njena kri je vaša kri; njene kosti so vaše 33

kosti; vaše meso je njeno meso; vaše drobovje je njeno drobovje; vaše oči in ušesa so njene oči in ušesa.« »Povem vam, resnično, eno ste z Zemeljsko materjo; ona je v vas in vi ste v njej. Iz nje ste bili rojeni in vanjo se povrnete. Kadar dežuje, pada iz oblakov kri vaše Zemeljske matere; dih vaše Zemeljske matere šepeta v listju v goz­ dovih in mogočno veje z gora; sladko in jedro je meso vaše Zemeljske matere v sadežih na drevesih; krepke in nezdrobljive so kosti vaše Zemeljske matere v mogočnih pečinah in skalah, ki stoje kakor stražarji iz izgubljenega časa; res­ nično, smo eno z našo Zemeljsko materjo in kdor se zvesto drži zakonov svoje matere, temu bo tudi ona ostala zvesta.« »Toda prišel bo dan, ko bo sin človekov odvrnil svoj obraz od Zemeljske matere in jo izdal, ko bo svojo mater in svojo prirojeno pravico celo' zatajil. Tedaj jo bo prodal v suženj­ stvo in njeno meso bo raztrgano, njena kri zastrupljena in njen dih zadušen; v vse konce kraljestva bo prinesel ogenj smrti in njegova lakota jo bo oropala vseh darov in 2a sabo pustila puščavo.« »Vse to bo storil, ker ne pozna zakona. In kakor umirajoči ne zaznava svojega smradu, bo tudi sin človekov slep za resnico; kakor ropa in pustoši svojo Zemeljsko mater, tako ropa in pustoši in pogublja samega sebe. Kajti rojen je bil iz svoje Zemeljske matere in je eno z njo in vse, kar stori svoji materi, stori samemu sebi.« »Pred davnim časom, pred svetovnim potopom, so po zemlji hodili veliki ljudje, njihov dom in kraljestvo so bila velikanska drevesa, takšna, kakršna žive danes le še v pripovedkah. Živeli so več rodov dolgo, kajti jedli so z mize Zemeljske matere in spali v naročju Nebeškega očeta in niso poznali ne betežnosti, ne starosti, ne smrti. Človeškim sinovom so predali veličastje svojega kraljestva, celo skrivno znanje o drevesu življenja, ki je stalo v središču neskončne­ ga morja. Toda oči človekovih sinov je zaslepil satan s svo34

jimi prikaznimi in obljubami o moči; celo moči, ki zmaguje z nasiljem in s prelivanjem krvi. In tedaj je sin človekov odvezal zlate niti, ki so ga vezale na njegovo Zemeljsko mater in njegovega Nebeškega očeta; stopil je iz svete reke življenja, v kateri je bilo njegovo telo eno z zakonom; in začel je rabiti le svoje misli, svoja čustva in svoja dejanja; tam, kjer je bil prej le en zakon, jih je naredil na stotine.« »In tako so se človekovi sinovi sami pregnali iz domovine in od tistega časa se gnetejo za svojimi kamnitimi zidovi in ne slišijo več šepetanja vetra v visokih drevesih zunaj svojih mest.« »Resnično, povem vam, knjiga narave je sveti zvitek, in če hočete, da se človekovi sinovi sami rešijo in najdejo večno življenje, tedaj jih naučite spet brati žive črke Zemeljske matere. Kajti zakon je zapisan v vsem živem. Zapisan je v travi, drevesih, rekah, gorah, pticah na nebu in ribah v morju, najrazločneje pa v sinu človekovem. Le kdor se vrne v naročje Zemeljske matere, bo našel večno življenje in reko življenja, ki vodi k nebeškeTnu očetu; le tako se da izogniti temnemu videnju prihodnosti.« »Zato takole molite k nebeškemu očetu, ko je sonce opoldan visoko na nebu: ,Oče naš, ki si v nebesih, pošlji angela miru vsem človekovim sinovom; in pošlji v kraljestvo naše Zemeljske matere angela veselja, da bodo naša srca polna petja in veselja, ko se stisnemo v naročje svoje ma­ tere.« »Nazadnje pa mora sin človekov zaživeti v miru s kra­ ljestvom svojega Nebeškega očeta; kajti, resnično, sin človekov je rojen iz semena svojega pčeta in telesa svoje matere, da bo mogel najti svojo resnično dediščino in zvedeti, da je kraljevi sin.« »Tam, kjer je naš Nebeški oče, je veliko ravni in mnogo skrivnih reči, o katerih zdaj še ne morete vedeti ničesar. 35

Resnično vam povem, da je kraljestvo našega Nebeškega očeta tako širno, tako širno, da noben človek ne more spoznati njegovih meja, ker teh sploh ni. Vendar pa lahko celo njegovo kraljestvo odkrijemo v kapljici rose na poljski cvetlici, ali pa v vonju pravkar pokošene trave na poljih pod poletnim soncem. Resnično, ni besed, s katerimi bi se dalo opisati kraljestvo Nebeškega očeta.« »Dediščina sinu človekovega je resnično veličastna, kajti samo njemu je dano vstopiti v reko življenja, ki ga vodi v kraljestvo Nebeškega očeta. Vendar pa se mora sin človekov najprej zmiriti s svojim telesom, s svojimi mislimi, čustvi, s človekovimi sinovi, s svetim znanjem in kraljestvom svoje Zemeljske matere. Kajti resnično, povem vam, to je čoln, ki bo sinu človekovega popeljal po reki življenja k nebeškemu očetu. Imeti pa mora mir, sedemkratni mir, preden bo spoznal edini mir, ki presega razumevanje, celo razumevanje Nebeškega očeta.« »Zato takole molite k nebeškemu očetu, ko je sonce opoldan visoko na nebu: ,Oče naš, ki si v nebesih, pošlji angela miru vsem človekovim sinovom; in pošlji v svoje kraljestvo, Nebeški oče, svojega angela večnega življenja, da se dvignemo onkraj zvezd in zaživimo večno življenje!« Starosta je obmolknil in silen mir je prevzel brate, nikomur ni bilo do besede. Na reki, tihi in srebrni kakor steklo, so se igrale sence poznega popoldneva, na temnečem nebu pa je bilo videti filigranski prvi krajec miru. Veliki mir Nebeške­ ga očeta jih je obdal z nesmrtno ljubeznijo.

36

SVETE REKE

Prišli ste v najsvetejši krog, v skrivnost vseh skrivnosti, ki je bila stara že tedaj, ko je bil naš oče Enoh še mlad in je hodil po zemlji. Dolga leta ste bili na poti, vselej hodeč po poti pravičnosti, živeč po svetem zakonu in svetih zaobljubah naše bratovščine; in iz svojega telesa ste naredili novo svetišče za božje angele. Prav tako ste dolga leta podnevi delali z angeli Zemeljske matere in vsako noč spali v naro­ čju Nebeškega očeta in neznani angeli so vas poučevali. Zdaj pa boste zvedeli o svetih rekah in o starodavni poti, po kateri se jih da prebresti; okopali se boste v nebeški luči in razkrile se vam bodo vse reči, o katerih ste prej samo sanjali. Zdaj, ob uri sončnega(vzhoda, tik preden angeli Zemeljske matere vdahnejo življenje v še spečo zemljo, stopite v sveto reko življenja. Skrivnost te svete reke nosi vaš brat, drevo, in svojega brata, drevo, boste v mislih objeli, kakor ga s pozdravom objamete podnevi, ko hodite ob jezerskem bregu. In postali boste eno z drevesom, kajti na začetku vseh časov smo bili vsi v sveti reki življenja, ki je rodila vse stvarstvo. Ko boste objeli svojega brata drevo, vam bo moč svete reke stekla skozi telo in vzdrhteli boste od njene sile. Tedaj globoko vdihnite od angela zraka in pri izdihu izgo­ vorite besedo »življenje«. In resnično, postali boste drevo življenja, ki poganja korenine globoko v sveto reko življenja. In kakor angel sonca ogreva zemljo in se vsa živa bitja na njej in v vodi razveselijo novega dne, tako se bo vaše telo razveselilo v svetem toku življenja, ki bo pritekalo v vas po vašem bratu drevesu. In ko bo sonce visoko na nebu, boste poiskali sveto reko zvokov. V opoldanski pripeki vsa živa bitja mirujejo in iščejo senco; angeli Zemeljske matere za trenutek počijejo. Tedaj spustite v svoja ušesa sveto reko zvokov; kajti to lahko zaslišite le v tišini. Pomislite na reke, ki stečejo po nenadni 37

nevihti v puščavi, in na hrumeči šum voda, ko tečejo mimo. Resnično, to je božji glas, če tega še niste vedeli. Kajti tako kot je zapisano, na začetku je bil glas in glas je bil pri Bogu in glas je bil Bog. Povem vam, resnično, ko se rodimo, stopimo v svet z božjim zvokom v ušesih, celo s petjem oddaljenega nebeškega zbora in svetim petjem zvezd na kroženjih po njihovih poteh; sveta reka zvoka teče prek zvezdnih obokov in skozi neskončno kraljestvo Nebeškega očeta. Vselej je v naših ušesih, četudi je ne slišimo. Prisluh­ nite ji v opoldanski spokojnosti; okopljite se v njej in ritem božje glasbe naj vam odmeva v ušesih, dokler ne postanete eno s sveto reko zvoka. Ta zvok je bil ustvaril zemljo in svet, ustvaril gore in postavil zvezde na njihov prestol sredi veli­ častja najvišjih nebes.

In okopali se boste v reki zvokov in glasba njenih voda se bo pretočila v vas; kajti na začetku vseh časov smo bili vsi v sveti reki zvoka, ki je rodil vse stvarstvo. In mogočno šumenje reke zvoka vam bo steklo skozi telo in vzdrhteli boste od njegove moči. Tedaj globoko vdihnite od angela zraka in sami postanite zvok, da vas bo sveta reka zvoka odnesla k neskončnemu kraljestvu Nebeškega očeta, tja kjer se dviga in pojema ritem sveta.

In ko večerni mrak angelom Zemeljske matere blago zatisne oči, tedaj zaspite tudi vi, da bo vaš duh odšel k nez­ nanim angelom Nebeškega očeta. Preden zaspite, pa pomislite na svetle in čudovite zvezde, na svetle, sijoče, od daleč vidne in presvetle zvezde. Kajti v teh trenutkih so vaše misli kakor lok spretnega lovca, ki zna puščico usme­ riti, kamor hoče. Naj bodo vaše misli, preden zaspite, pri zvezdah; kajti zvezde so luč in Nebeški oče je luč, celo tista, ki je tisočkrat svetlejša od svetlobe tisočerih sonc. Sto­ pite v sveto reko luči, da bodo okovi smrti za vselej izgubili svoj prijem in se boste, rešeni zemeljskega bremena, po sveti reki luči dvignili skozi zaslepljujočo veličino zvezd v neskočno kraljestvo Nebeškega očeta. 38

Razpnite krila luči in odprite oko svojih misli, z zvezdami se povzpnite k najbolj oddaljenim krajem nebes, kjer brezimena sonca vzplamenevajo v luči. Kajti na začetku vseh časov je sveti zakon rekel »bodi luč«, in bila je luč. In vi boste postali eno z njo in moč svete reke luči vam bo napolnila telo in od njene moči boste vzdrhteli. Recite besedo »luč«, ko globoko vdihnete od angela zraka, in sami boste postali luč; in sveta reka vas bo odnesla k neskončnemu kraljestvu Nebeškega očeta; tam se boste raztopili v večnem morju luči, ki je rodila vse stvarstvo. In postali boste eno s sveto reko luči vsakič, preden boste za­ spali v naročju Nebeškega očeta. Resnično vam povem, telo ni bilo ustvarjeno, da le diha, je in misli, ustvarjeno je bilo tudi za to, da stopi v sveto reko življenja. In vaša ušesa niso bila ustvarjena le za poslušanje ljudi, ptičjega petja in glasbe padajočega dežja; ustvarjena so bila tudi, da slišijo sveto reko zvoka. In vaše oči niso bile ustvarjene le za to, da bi gledale sončni vzhod in zahod, šelesteče žitne snope in besede v svetih zvitkih; ustvarjene so bile tudi za to, da vidijo sveto reko luči. Nekega dne se bo vaše telo vrnilo k Zemeljski materi, celo vaša ušesa in oči. Toda sveta reka življenja, sveta reka zvoka in sveta reka luči — niso bile nikdar rojene in nikdar ne umrejo. Stopite v svete reke, tudi v tisto življenje, tisti zvok in tisto luč, ki vas je ustvarila; da boste prišli v kraljestvo Nebeškega očeta in postali eno z njim, kakor reka, ki se izliva v daljno morje. Več vam ne morem povedati, kajti svete reke vas bodo odvedle na kraj, na katerem ni več besed, in tistih skrivnosti ne morejo upodobiti niti sveti zvitki.

39

V spomin na Janeza XXIII — Po svoji sočutja polni modrosti je postal papež, »II Papa«, milijonom. Po svojem ustvarjalnem duhu je postal glasnik nove dobe. V srcu je bil esen.

Odkritje mirovnega evangelija esenov

Eseni in Vatikan

Edmond Bordeaux Szekely

UVOD

V tem delu je veliko besed posvečenih sv. Frančišku Asiškemu in to ne brez razloga. Poleg vsega drugega je bil tudi zadnja poosebitev esenskega duha. Kakor krotek božji trubadur je prinašal sporočilo ljubezni, čistosti in preprostosti; nihče drug ni tako popolno predstavljal esenskega duha. Čim bolj se je približeval industrijski vek, tem nepomembnejša je postajala duhovnost v človeškem življenju, tako da smo danes že povsem pozabili, da izviramo iz Matere Zemlje in Očeta Neba. Tehnologija je bog 20. stoletja, svet orjaških strojev pa popolnoma odvisen od omejenih ener­ getskih virov; sprogramirali smo računalniškega boga, ki proizvaja materialne reči, katerih povečini sploh ne potre­ bujemo in ki so celo škodljive. Lep zgled za ta premik v vrednotah je prav odziv sveta na odkritje zvitkov ob Mrtvem morju leta 1945. Seveda je bilo razburjenje veliko, vendar zaradi arheološkega odkritja, ni pa bil to praznik vnovičnega duhovnega rojstva. Neznansko število knjig in člankov o tem odkritju obravnava samo suhoparne tehnične nadrobnosti in zapletene teološke ute­ meljitve, prepletene s komentarji h komentarjem, razsekane z opombami. Kaj se je zgodilo z nami? V naši preteklosti je bil čas, ko je bil celo zrak zvrhoma poln čudežnega, ko so ptice prepeva43

le pesmi misterija, ko si lahko na prašni cesti srečal bosono­ gega svetnika in se skupaj z njegovim duhom dvignil v ne­ znana območja svetosti. Z mamili in samouničevalnimi teh­ nikami si danes priskrbimo evforijo, vera pa je povečini stvar dolžnosti in pravičnosti, ki je na sporedu ob nedeljah ob 11. uri. Čudenje in spoštovanje čudeža življenja, ki je bilo v esenski bratovščini ob Mrtvem morju navzoče s tolikšnim žarom in ki je nato izpuhtelo z zadnjim esenom, sv. Frančiškom Asiškim, se je v meni prebudilo, ko sem odkril esenski evan­ gelij. To je čudežna knjiga, ne le zaradi modrosti in napot­ kov na njenih straneh, temveč zato, ker odseva duha m inu­ le dobe, ko razdalja med človekom in Bogom še ni bila tako velika in ko je vsa Narava prepevala z glasovi ptic. Esenski evangelij ni edini rokopis te vrste v vatikanskih arhivih. Tam najdeš evangelije po Mateju, Barnabu, Janezu, Petru in Tomažu, ki so jih brali manihejci, nato dela Esenska knjiga geneze, Canto Christus in Fiziolog, ki so jih napisali »esenski heretiki« in ki jih pripisujejo Ambroziju, Tertulijanove pamflete in rokopise Gregorija Čudodelca. Vsi ti rokopisi so bili kot apokrifni spisi zavrženi in »prekleti na veke vekov« z njihovimi pisci in privrženci vred. Bili so časi, v katerih bi objava enega teh neznanih spisov zbudila neznansko vznemirjenje pri iskalcih resnice in zagrizeno nasprotovanje prizadevnih teologov. Danes pa nas nobena stvar več ne preseneti. Nobena stvar nas ne pretrese. Odkar je eksplodirala prva atomska bomba, odkar se zavedamo, da je življenje na robu uničenja, se je naše gledanje na življenje in smrt nepreklicno spremenilo. Ker smo se navadili na vsakodnevno nasilje in grozote v tem ali onem delu sveta, se nam zdijo pregovarjanja o tem, ali je ta ali oni apokrifni spis pristen ali ne, nepomembna in neza­ nimiva. Vendar pa vdanost v usodo in ravnodušnost ne bosta dali odgovora na vprašanje, kako preprečiti svetovno katastrofo. Odprli smo Pandorino skrinjico atomske energi44

je; s ključem modrosti lahko odpremo tudi skrito zakladnico prastare modrosti, ki čaka na to, da jo odkrijemo v poza­ bljenih rokopisih, starodavnih zvitkih ali v neznanem vedenju v nas samih. Spet moramo odkriti svoje stališče v upodobitvi sveta, svojo od vekomaj dano vlogo Stvarniko­ vega sodelavca; pomagati moramo pri sejanju in pri žetvi in zemljo spet spremeniti v vrt. Sami moramo znova odkriti esenski evangelij. Sami mora­ mo odpreti srce pesmi sv. Frančiška Asiškega.

45

STUDENEC

Živeli so v puščavi, na bregovih peščenega morja. Šli so v žgočo samoto, ker ni bila tako strašna kakor preganjanje soljudi. In v izsušeni puščavi so zasadili svoj vrt, ki je rastel in uspeval stoletja. Pri sebi so varovali najstarejše znanje in največji zaklad svetosti, kar jih je kdajkoli bilo na svetu. Bili so bratovščina esenov. Svojega rodu si še sami niso bili povsem v svesti, saj se jim je spomin na začetek izgubljal v davninah časa. Mojzes je bil esen in prav tako starodavni preroki. Otroci luči iz stare Sumerije so bili njihove krvi, prav tako pa tudi zdravniki in učitelji starega časa pred vesoljnim potopom. Bratovščina je bila vselej z nami. Ko so zasadili svoj vrt v puščavi, so ga zalivali z ljubeznijo in skrbjo. Vstajali so ob svitu, da bi se pogovarjali z angeli Zemeljske matere in opazovali njene raznolike darove. Hvalili so angele sonca ob njegovem vzhodu in zahodu in s puščavskih rastlin nabirali roso, da bi na najbolj suh košček sveta privedli angela vode. Brali so iz knjige Zemeljske matere in kar so.se iz nje naučili, so uporabili, da so dosegli popolno skladnost z okoljem. V'večernem mraku so se pogovarjali z angeli Nebeškega očeta in se iz Zakona nauči­ li, kako prenesti poljub miru na zaskrbljena čela ljudi, ki so jih poiskali, da bi našli zdravje in pomoč. Učili so sveti zakon; z neskončno potrpežljivostjo so ga zapisovali na zvitke, da bi ga tako ohranili za vse čase. Pisali so pesmi hvale, veselja, trpljenja. Veselje in skrbi ljudi so delili tudi takrat, kadar je to presegalo meje človeškega. Med ljudi so se odpravljali, da bi jih zdravili. Eden takšnih je bil tudi esen Jezus. Hodil je med bolnimi in zatiranimi in jih učil, kako ozdraviti samega sebe. Nekateri so mu sledili in zapisali, kaj se je dogajalo med njim in trpečimi in ubogimi. Starejši iz te bratovščine so iz teh besed zložili pesmi in z 47

njimi naredili nepozabno zgodbo o rešitelju ljudi, o dobrem pastirju. In ko je nazadnje prišel čas, ko so morali bratje puščavo zapustiti in oditi drugam, so za njimi ostali zvitki kakor skrivni stražarji, pozabljeni varuhi večne in žive res­ nice. Začel se je mračen čas, čas grozot, barbarstva, sežiganja knjig, praznoverja, čaščenja malikov. Krotki Jezus je za vse­ lej izginil za podobo križanega Boga, esenski bratje so skrili svoje nauke v duh maloštevilnih, ki jim je bilo dano ohraniti ga potomcem, zvitki o zdravljenju sveta pa so zapuščeni obležali pod bežečimi puščavskimi sencami.

48

POTOK

Rojen je bil sredi 4. stoletja v Stridonu*, v današnji Jugosla­ viji. Njegovi starši so bili premožni in so ga z dvanajstimi leti poslali v Rim, da bi tam nadaljeval šolanje. V Rimu je študiral latinsko literaturo in v prostem času raziskoval katakombe, ki so ga skrivnostno privlačevale. Preden je odšel iz Rima, je bil krščen za Hieronima v imenu Cerkve, in ta ga je kasneje razglasila za svetnika. Hieronim je naslednjih dvajset let popotoval; nemirni duh je iskal odgovorov, ki mu jih formalna izobrazba ni mogla dati. Nazadnje je šel, kakor že toliko iskalcev resnice pred njim, v puščavo. Dolga leta je potoval po halkiški puščavi, se naučil k svoji latinščini še grško in aramejsko, pa tudi molitve in posta. Hebrejsko se je naučil od judovskih puščavnikov in rabijev, ki so živeli v raztresenih mestecih v puščavi. Pri njih je našel odlomke starih rokopisov in s svo­ jim znanjem hebrejskega se je lotil razvozlavanja. Ko je najdeval vse več in več rokopisov, si je v mislih ustvaril podobo o veliki resnici minulih stoletij, resnici, ki je segala v začetek zgodovine. Bral je skrivnostna hebrejska pisma starodavne puščavske bratovščine, ki je živela po zakonu vseh zakonov. Življenje teh bratov je bilo v popolnem skladju z nebom in zemijo; uživali so popolno zdravje in živeli veliko dlje kakor navadni ljudje; zdravili so bolnike, poučevali nevedne in izžarevali svetost vsem, ki so jih srečali. Nedaleč proč od njegove skrite doline z dateljnovci in sta­ rim vodnjakom je živela skupina puščavnikov in Hieronim je bil prepričan, da so nasledniki skrivnostne bratovščine iz minulih stoletij. Živeli so v majhnih kočah, namakali vrtove in imeli na okenskih policah stojalca za knjige. Jedli so sadeže datljevih palm in zelenjavo s svojih vrtov; v puščavi *

Najverjetneje na slovenskem Krasu med Emono in Akvilejo, morda Št. Peter na Krasu. Op. prev.

49

so znali poiskati pravo smer s pomočjo zvezd, ki so jih opazovali v čistem puščavskem ozračju, vstajali so ob sončnem vzhodu in hodili spat ob njegovem zahodu, takrat pa so se vsakič pogovarjali z angeli in molili k nebeškemu očetu. Imeli so odlomke starih rokopisov, v katerih so bili popisani njihovi nauki in po katerih so si urejali življenje. Hieronim je pisal prijatelju: »Judei habent veritatem« — Judje imajo resnico — in od tedaj je imel resnico tudi Hieronim. Zaradi verskega spora je zapustil puščavo in se odpravil v Antiohijo, obiskal tam Nazarence iz Beroeje, da bi pri njih preučil prepis hebrejskega evangelija, ki naj bi bil pristen. Sloves o njem kot o hebrejskem učenjaku je rastel in v tem času je v latinščino prevedel štirinajst Jeremijevih pridig, štirinajst Ezekijelovih in devet iz šestega poglavja Izaije. Nato ga je spet poklicala puščava; zbral je svoje knjige in se vrnil v samoto; spremljali so ga Inocentij, Heliodor in skupina mladih privržencev. V tej osami je prejel povabilo iz Rima. Papež Damaz, ki so ga kasneje razglasili za svetnika, je bil pesnik, arheolog in utemeljitelj papeške knjižnice. Rad je imel okrasje in pisal je rokopise s črkami, ki jih je sam zasnoval. Najpomembnejša usluga, ki jo je napravil naši kulturi, pa je bilo povabilo Hieronimu, naj zapusti ljubljeno puščavo in postane njegov osebni tajnik. Kajti ko je papež spoznal, kako temeljito pozna rokopise iz prvih stoletij, ga ni imenoval le za svojega tajnika, temveč mu je naložil še eno nalogo — prevod Nove zaveze. Po papeževem mnenju so bili latinski prevodi drugega sto­ letja zaradi nenehnega prevajanja in prepisovanja pis­ moukov »polni napak in dvomljivih mest« in sicer tako zelo, da je bil vsak prepis drugačna različica. Tedaj se je Hieronim z vso ustvarjalno močjo lotil obilice gradiva in pod varstvom papeža Damaza ni dokončal le nove izdaje in dopolnil evangelijev, temveč je prevedel tudi psalterij, 50

Visoko pesem. Knjigo pregovorov in Pridigarja. Prav tako je prevedel Juditino knjigo, Tobijevo knjigo in celo vrsto »apokrifnih spisov« — med temi tudi odlomke starih he­ brejskih in aramejskih spisov, ki jih je tako dolgo in potrpe­ žljivo zbiral. In prav ti so tudi vzbudili vihar kritik in obreko­ vanja. Hieronim je pisal papežu Damazu: »Koliko lahko popravim jezik tega spisa in ga vrnem v čas njegovega nastanka? Ali je kakšen kristjan, najsi bo učen ali neuk, ki me ne bo imeno­ val ponarejevalca in brezbožnika, ker sem tako predrzen, da starim rokopisom kaj dodam ali vrinem popravek?« To so bile preroške besede. Ko je bil papež Damaz še živ, nihče ni izrazil dvoma v pravilnost Hieronimovih prevodov. A po smrti njegovega zaščitnika in na pritisk njegovega velikega nasprotnika, sv. Avguština, so se oglasili naspro­ tujoči glasovi in narasli v upor; občine na Grškem so ovadile njegove prevode in škof je bil prisiljen pridobiti si pričevanje judovskih prebivalcev. Večina le-teh je bila na Hieronimovi strani, vendar pa je bil ta nenehni hrušč preveč za miroljubnega filozofa, in avgusta leta 385 je s težkim srcem zapustil »Babilon« ter se napotil v Sveto deželo. Spet je sledil »klicu puščave k večnemu življenju« in še naprej brskal za hebrejskimi fragmenti; zgodovina esenske bratovščine je dobivala zaokroženo podobo. Svoje delo je nadaljeval v Betlehemu, prevajal med drugim v latinščino staro zavezo, kroniške knjige, Jobovo knjigo in koptske spise o askezi. Vodil je ustanovitev samostana, v katerem si je prizadeval nekatere vidike esenske poti preliti v življenje. Do smrti je neutrudno iskal resnico, njegova žeja po vseob­ segajočem znanju ni bila nikdar potešena. Po smrti sv. Hieronima so se njegovi rokopisi porazgubili, nekateri pa so vendarle prišli v skrivne vatikanske arhive in nazadnje v samostan Monte Cassino. Potok je narasel v reko. 51

REKA

Sveti Benedikt, zavetnik Evrope, je bil rojen okrog leta 480 v Nursiji blizu današnjega Spoleta v Umbriji. Podeželski, vendar izobraženi starši so ga poslali v Rim, da bi se tam šolal in nato posvetil poklicni življenjski poti. Toda pokvar­ jenost dekadentne prestolnice ga je pretresla do dna in kot puščavnik se je umaknil v bližino Subiaca. Kasneje si je našel votlino v pečini ob jezeru, blizu ruševine Neronove palače. Legenda pripoveduje, da so mu hrano prinašali krokarji, vendar pa je verjetnejše, da ga je oskrboval Romanus, menih iz enega številnih samostanov v bližini. Na svoji poti iskanja resnice je mladi Benedikt nekoč naletel na prevode skrivnostnih hebrejskih fragmentov, ki jih je naredil sv. Hieronim — kakor je tudi Hieronim pred mnogimi leti pri svojem iskanju resnice našel izvirnik. Življenje esenov v 1. stoletju se je moralo mlademu puščavniku zdeti čudovita vizija ob njegovih mukah zaradi groze­ čega kaosa, v katerem je bil svet pred njegovimi očmi. V njegovem duhu je cvetoči grm večnega drevesa življenja pognal korenine, rasel in uspeval. Bratovščina esenov je dobila obliko v svetih Benediktovih pravilih — mojstrovini reda in preprostosti, ki se je razvil v samostanski sistem in je na koncu ohranil zahodno kulturo pred propadom v mračni dobi. Sam v svoji votlini se je čutil most med dvema svetovoma: s soncem prežetega žara in reda bratov iz starih dni, katerih življenje je potekalo v skladu z naravo in veso­ ljem, in drugega, barbarskega in hudega časa, ki se je odpi­ ral pred njim kakor prepad in grozil, da bo požrl in zadušil modrost in lepoto, ki so jo ustvarili ljudje. Benedikt je za­ stavil vse svoje moči, da se to ne bi zgodilo in je pozval esenske brate iz preteklosti, naj mu pri tem pomagajo. Ob njem so se začeli trumoma zbirati učenci. Zapustil je svojo votlino in ustanovil dvanajst samostanov, v vsakem je bilo pa dvanajst menihov. Njegov sloves je rastel in obenem tudi neogibni poskusi, da bi ga spravili s poti. Tako 52

kakor se je odvrnil od Rima, je ušel tudi spletkam in skupaj s še nekaterimi učenci je uprl pogled na vrh hriba, ki se dviga nad Cassinom, na pol poti med Rimom in Neapljem. Monte Cassinu je bilo usojeno, da postane čudovita, urejena trdnjava varnosti in reda sredi kaotičnih napadov, zmedenosti in zmešnjave. Ob Vatikanu naj bi postal drugo središče zahodne civilizacije. Kakor so eseni varovali sveti zakon v nemirnih časih 1. stoletja, so tudi benediktinski menihi v svoji prepisovalnici, ki je imela nalogo sred­ njeveške založniške hiše, varovali in urejali dela Cicera, Seneke, Tacita, sv. Hieronima in sv. Avguština, Filona Ale­ ksandrijskega, Jožefa Flavija in mnogih drugih — katera bi sicer vsa poteptali v prah vojščaki, ki so kmalu po tistem zakorakali po Evropi. Z najvišjega kraja na Monte Cassinu je bil lep razgled na zeleno dolino Iri. Sam samostan pa je obsegal trdnjavo, pogansko svetišče in sveti gaj. Monte Cassino je bil tako kakor drugi benediktinski samostani gospodarsko neod­ visno, odmaknjeno, samotno mestece, ki se je moglo dobro upirati neredom v zunanjem svetu. Znotraj teh enklav so imeli vse, kar so potrebovali: vodne izvire, zelenjavne vrtove, žitna polja, krušne peči (menihi so si sami pekli kruh, kakor so tudi sami prepisovali knjige), potrebščine za umetnike in rokodelce ter bogato knjižnico s knjigami in rokopisi, ki so jih prebirali in preučevali v skriptoriju. Od vseh raznolikosti esenskega življenja, kar se jih je zrcalilo v benediktinskem svetu, pa je bila najlepša in naj­ trajnejša Regula santa — Sveto pravilo. To je bil izjemno logičen in praktičen kodeks za skupno življenje menihov in se je izkazal za izredno koristnega in dobrodejnega. To pravilo — prilagojeno srednjemu veku — zrcali v malone vsakem svojem delu življenjsko pot esenske bratovščine. Vse premoženje je bilo last skupnosti. Opat, ki so ga menihi doživljenjsko izbrali, je bil najvišja oblast, vendar pa si je moral vselej pridobiti mnenje sveta starešin; končni sklep o vsaki zadevi pa je bil sprejet med njim in Bogom. Tako je predstavljal človeka in stvarnika obenem, sodelavca v nikdar končani ustvarjalni dejavnosti. Imenoval je svoje ofi53

dale — priorja, predstojnika novicev, ekonoma in tudi vse druge — in četudi je bila vsaka podrobnost njegovega vedenja natančno opisana in določena, preveva pravilo mogočna reka človečnosti, bratske ljubezni, in ravno ta vidik je edinstven v primerjavi z vsemi meniškimi in verskimi srednjeveškimi pravili in dokazuje povezavo z esenskim izročilom. Modra uravnoteženost med molitvijo, delom in študijem — ora et labora — skrb za telo, pametna razdelitev časa na počitek, vaje in dobro prehrano, poudarek na delu v vrtu in na polju, ljubezen do glasbe in umetnosti in predvsem spoštljivost do vsakega gosta, kakor da bi bil Gospod sam — vse to je bližje bratovščini ob Mrtvem morju kakor srednjeveški Evropi. Benediktov značaj sije iz vseh besed njegovega pravila: modrost ublažena z ljubeznijo; red in avtoriteta ublažena s sočutjem. Prepis Regule Sante, ki je bil poslan v Rim, se je izgu­ bil, toda prepis, ki ga je svojeročno napisal svetnik sam, je ostal v Monte Cassinu. Med vpadom v Lombardijo so menihi zbežali s tem izvirnim prepisom, funtno utežjo za kruh in merico za sadje (menihi so vsak dan prejemali po funt kruha, četrt funta sadja in pol litra mleka) v Rim. Te svetinje je papež Zaharija sredi 8. stoletja vrnil na Monte Cassino. V 9. stoletju so veliko rokopisov uničili ropajoči Saraceni. Ohranjeni odlomek Regule Sante se je ohranil do napoleonskih vojn, tedaj pa je bil izgubljen tudi ta zadnji izvirni pergament sv. Benedikta. Nekaj pomembnih fragmentov pa se je vendarle ohranilo in nam danes pričajo o prvotnem esenskem izročilu, kakor ga je zapisal neutrudni prevajalec mnogih besedil iz 1. stoletja sv. Hieronim. Prvotni esenski »Mir s tabo« — je postal »Išči mir in prizadevaj si zanj.« (Beseda o knjigi) Najvišji zakon esenskega evangelija »Ljubi svoje brate, kajti tvoj Nebeški oče je ljubezen, kajti tvoja Zemeljska mati je ljubezen, kajti sin človekov je ljubezen« je bil po 54

benediktinsko povedan takole: »Najprej ljubimo Gospoda iz dna srca, iz dna duše, z vsemi močmi in nato svojega bližnjega kakor samega sebe.« (4. poglavje) Esenski nauk o nebeškem očetu in njegovih angelih, o njihovem poveličevanju in vodstvu, da bi z njimi živeli v skladju, »In tako bodo tvoji angeli vedeli, da hodiš po Nje­ govi poti,« je bil predstavljen v temle opozorilu: »Zatorej dobro premislimo, kako ravnamo pred očmi Boga in nje­ govih angelov, vstanimo in pojmo psalme, da nam bo duh v sozvočju z glasom.« (19. poglavje) Skupinsko življenje in delo esenske bratovščine, ki so ga tako čudovito opisali Jožef, Filon in Plinij, je jasno izraženo v 48. poglavju Benediktovega Svetega pravila: »Pravi menihi živijo od dela svojih rok, kakor so živeli naši očetje in apostoli.« Božji nauk je bil univerzalno vodilo najstarejšim esenom, najvišjim v vsaki skupnosti in ista božja ljubezen preveva Benediktov nasvet opatu v 64. poglavju: »Vse stvari uravnajte tako, da bodo mogli močni po čem stremeti in da se šibki ne bodo vznemirjali.« Temeljni nauk esenskega evangelija »In ljubi svoje prave brate kakor jih ljubita tvoj Nebeški oče in tvoja Zemeljska mati« je v 72. poglavju Svetega pravila povedan takole: »Skupno ljubezen negujte čisto kakor bratje. Boga se bojte v ljubezni. Ljubite opata pošteno in ponižno. Ničesar ne postavljajte pred Jezusa in naj nas vse združi v večnem življenju.« Sv. Benedikt je v svojem Svetem pravilu zapisal, da morajo v samostanu vselej imeti goste, v 53. poglavju pa še tole pravilo: »Vse obiskovalce, ki se oglasijo, je treba sprejeti — kakor da bi bili Jezus sam.« V več kakor tisoč letih, odkar je bil ustanovljen samostan Monte Cassino, se je izkazala resničnost teh besed. Obiskovalci vselej najdejo ozračje sedemkratnega miru, poziv k skupnosti z angeli v trajni božji navzočnosti v živem občestvu. Malone čudežno je, da so samostani sv. Benedikta večinoma ostali skorajda nedotaknjeni v vseh vojnah, ki so divjale zunaj njihovih mirnih zidov. Celo leta 1943 so bile 55

nemške oblasti tako prijazne, da so opozorile opata v Monte Cassinu, da bo v nekaj dneh samostan v središču odločilnih in divjih spopadov in srditega topovskega obstreljevanja. Pod opatovim vodstvom so stotine menihov izdelovale lesene zaboje in vanje so shranili neprecenljive redke rokopise, zvitke in kodirana besedila, dela grških in rimskih klasikov, najpomembnejša dela cerkvenih očetov in sholastikov in več kot 40.000 dragocenih pergamentov. Vse to gradivo je našlo varno zavetje v skrivnih vati­ kanskih arhivih.

56

MORJE

Eden najbolj samosvojih in izjemnih ljudi v zgodovini je bil sv. Frančišek. Bil je eden redkih katoliških svetnikov, ki ga ne moremo omejiti le na eno religijo ali filozofijo: pripadal je vsemu svetu. Kakor je mladi princ Gautama Buddha zapustil očetovo kraljestvo, da bi poiskal resnico v gozdovih starodavne Indije, je tudi Frančišek že v mladih letih dojel ničevost in brezupnost materialističnega sveta, ki se opira na zavist in sebičnost. Oba sta spoznala, da je spričo morja človeškega trpljenja najpomembnejše, da se z zdravljenjem začne takoj. V tem prijemu je obenem brezčasna modrost in sodobna priročnost. Če ti gori hiša, je rekel Buddha, moraš najprej stopiti iz nje. To je storil tudi mladi Frančišek in gol in brez imetka zapustil bogato očetovo hišo, da bi se posvetil preprostosti, temu zakladu ubožnih, in podaril nepozaben duhovni praznični obed vsakomur, kogar je srečal na svojih popotovanjih po Italiji. Mladi Buddha in mladi Frančišek. . . sta bila svetleča utrinka na temačnem nebu človeštva, ki sta ga videla brezupno ujetega v mrežo nevednosti, nasilnosti in žeje po samouničevalni zabavi. Z neizrekljivim sočutjem sta gledala človeške sinove, ki so venomer izpostavljeni nenasitnim zahtevam mesa, ki venomer pogubljajo svoje zdravje in svoj duševni mir v močvirju minljive lastnine. In kakor blisk s slepečo jasnino razsvetli zemljo, tako je njuno preprosto in čisto življenje ublažilo trpljenje in nevednost, s katerim sta bila obdana. Oba sta si v srcu postavila resnično kraljestvo duha in uspešno združila vse moči življenja nasproti silam smrti. Nič čudnega, da je današnja mladina odkrila v obeh duhovnih veličinah sebi sorodnega duha, katerima more 57

brezmejno zaupati. Vidijo revolucionarnega duha, podob­ nega svojemu, v katerem so tudi njihova razočaranja nad sterilnimi, stereotipno brezciljnimi in napihnjenimi vladajo­ čimi strukturami, ki temeljijo na togi avtoriteti in oboževanju zlatega teleta. Oba pomenita današnji mladini upanje in vrnitev k neminljivi duhovnosti duše in preprostosti Narave; oba sta zadnja priložnost pred zevajočim breznom pogube človeštva.

Sv. Frančišek je bil morje za reko sv. Benedikta, potok sv. Hieronima, skriti studenec esenske bratovščine. Pomembno je tisto, kar je pomenil, ne kar je odkril. Frančišku ni bilo treba iskati svetih zvitkov; Božja beseda je bila vklesana v njegovem srcu. Bil je duhovno utelešenje tistih, ki so napisali svete zvitke, sinteza vseh esenskih bratov. Svojim preljubim pticam je prepeval o angelih sonca, vode, veselja in miru. Ni nosil čevljev, da je lahko pod nogami čutil Zemeljsko mater. Ponoči je spal na planem, tam kjer ga je dohitela noč, kajti dragocene zvezde Nebeškega očeta so mu obsijale glavo, kjerkoli je legel k počitku. Njegovo pra­ vilo je bilo preprosto: »Ravnati se po Jezusovih naukih in hoditi po njegovih stopinjah.« In v vsej zgodovini ni nihče drug tega delal s tolikšnim veseljem in vztrajnostjo. Popoto­ val je skozi italijanska mesta in vasi, kakor so pred tisočletjem skozi Galilejo popotovali njegovi esenski bratje, zdravili bolne, poučevali nevedne in delili naznanilo ljubezni in sočutja z vsemi, ki so jim prisluhnili.

Večkrat je dalj časa prebival z benediktinci, tam, kjer je čisto in preprosto življenje v revščini, čistosti in poslušnosti navdihovalo pravila menihov. In ko se je s svojimi puščavniki vred zjutraj prebudil, je iztegnil roke k soncu, k dežju in vetru s tistim žarom, ki je pred stoletji odlikoval esenske brate ob Mrtvem morju. Hvalnica soncu in esenski evange­ lij sta si v bistvu istovetna; odnos do živega, ki je bil značilen za esenski duh, se je nedotaknjen obdržal skozi stoletja. 58

Ni imel učenosti, knjižnega znanja ali ugleda. Vendar pa je iz večne modrosti in ljubezni črpal obilico duhovne moči, s katero je mogel obnoviti ohromljeno cerkev. Imel je ključ, ki odpira večnost. in obrnil ga je s svojimi rokami ter jih ponudil v stisk vsemu božjemu stvarstvu, vsem svojim bratom in sestram. Vsa Narava mu je bila božje zrcalo, človek pa najbolj blagoslov­ ljeno bitje, ki ima v svojih udih moč zemlje in na čelu luč Nebeškega očeta. Z brezpogojno vero in veselim pogumom je sv. Frančišek v mračnem, mrtvem morju srednjega veka ustvaril oazo luči. Ni bil le znova rojeni esen — bil je izpolnitev mirovnega evangelija esenov.

59

■

M O JEtATINSKE IN GRŠKE ŠOLE PRI PIARISTIH

,Cognoscere est Cognoscere Causas' — ,Vedeti, pomeni poznati vzrok' je dejal rimski filozof Lukrecij. In zato bom tudi jaz začel z začetkom. Začelo se je z nekakšno potsdamsko mirovno pogodbo med mojim očetom, sedmograškim unitarcem, in materjo, francosko katoličanko. Človek se lahko samo čudi, kako močna je bila ljubezen, ki ju je vezala, čeprav sta si bila po veri vsaksebi kar nekaj svetlobnih let. Med predniki mojega očeta je bil tudi soustanovitelj unitarcev na Sedmograškem (v Romuniji), dober prijatelj Francisa Davida, ki je napisal revolucionarno knjigo Božja enost, prednik mojega očeta pa je napisal prvo Univerzalno zgodovino v srednji Evropi; oba pa sta uporabljala isti tiskarski stroj, ki sta ga bila pripeljala z Nemškega; eden podnevi, drugi ponoči. Po materini strani pa je bil eden mojih prednikov francoski kardinal in pisec obsežnega srednjeveškega dela Božja avtoriteta v Cerkvi. Moj • oče se je ravnal po unitarskih načelih, da človek ne sme sprejeti ničesar, kar ni skladu z zdravim človeškim razumom in da mora imeti vsak član občestva svobodo, da si ustvari lastne predstave o Bogu, življenju in vesolju. Moja mati pa je vdano verjela v Sveto trojico, Očeta, Sina in Svetega duha. Takšni so bili torej filozofski temelji mojih staršev, ko se je postavilo vprašanje mojega šolanja. V duhu sprave sta se odločila takole: najprej naj grem k pouku v katoliški samostan k piaristom, kjer so se posebej posvečali klasični vzgoji in dajali poudarek grški, latinski in duhovni književ­ nosti. Potlej, po končani piaristični šoli, pa naj bi šel na pa­ riško univerzo in tam sklenil svojo izobrazbo z doktoratom iz filozofije. Potem pa naj bi se sam odločil, kateremu pokli­ cu se bom posvetil in katero vero bom izbral. In tako se je začelo moje šolanje pri piaristih. Sprva se je bilo težko navaditi na strogost življenja piaristov po 60

razkošnem življenju (oče je imel na Sedmograškem in v Franciji velika posestva): vstajanje s prvim svitom in nato " molitev, umivanje z mrzlo vodo v neogrevanih prostorih in nato po ves dan utelešanje slovitega gesla piarističnega redu »Ora et labora« — »Moli in delaj«. Kadar smo želeli kos ! kruha ali samo kozarec vode, smo morali zaprositi po latin­ sko. Toda ko se oziram nazaj, sem večno hvaležen za to vajo v disciplini in volji ter temeljitost v klasičnem grškem in latinskem jezikoslovju in književnosti. Z osemnajstimi leti sem tekoče govoril grško in latinsko, maturiral sem magna cum laude in bil poslovilni govornik svojega razreda. Obenem pa sem pisal disertacijo z naslovom: Naj sv. Frančišek zapoje v vaših srcih. To je bilo delo ljubezni in brez muke sem ga pisal, ne da bi slutil, kakšno zaporedje dogodkov bo sprožilo. Takoj po maturi sem bil poklican v pisarno našega pred­ stojnika, g. Mondika, samostanskega priorja. Ko sem vstopil, se je ozrl iznad mojega doktorata, ki ga je ravnokar preletel in se nasmehnil. »No, sin moj,« je dejal, »zdaj si goden, da odletiš v veliki in surovi svet. Kaj kmalu ti bo satan pokazal vse skušnjave življenja v zabavi in potrati. Zato sem se odločil, da satana premagam in da te namesto tega odpeljem k veliki duhovni izkušnji. Tukajle imam zate priporočilno pismo mojemu šolskemu tovarišu, prefektu vatikanskih arhivov. S tem pis­ mom se ti bodo odprla vrata k arhivom in mogel boš odkriti vse o svojem sv. Frančišku, kakor si si zaželel v svoji di­ sertaciji.« Opazil je nenadno navdušenje v mojem obrazu, dvignil je roko in nadaljeval resneje: »Toda, sin moj, za ta privilegij je treba nekaj plačati. Med tvojim študijem pri vatikanskem prefektu se moraš držati zaobljube uboščine, čistosti in poslušnosti bratov frančiškanov in po njej živeti. Oblačiti se in živeti moraš čimbolj preprosto in jesti samo črn kruh, sir, sadje in zelenjavo. Ničesar drugega. Vem, da je tvoja družina zelo premožna, vendar pa v tem času od 61

njih ne smeš vzeti niti enega samega beliča.« Privzdignil je ovojnico. »Tu notri je manjša vsota v italijanskem denarju, vsota, ki je enaka plačilu najrevnejšega navadnega delavca v Italiji. In tako boš moral tudi živeti. Po drugi plati pa boš užival ob praznični duhovni mizi, kajti študiral boš pod vod­ stvom mojega prijatelja, msgr. Mercatija, in na voljo ti bodo neizčrpni zakladi vseh časov v vatikanskih arhivih in knjiž­ nici. Torej, sin moj, si pripravljen sprejeti to veliko žrtev?« Bil sem tako presenečen, da nisem prišel do besede. Pre­ vzet od spoštljivosti ob tej neverjetni možnosti, nisem našel besed, s katerimi bi izrazil svojo hvaležnost. Na srečo je bil naš ljubljeni predstojnik prav toliko tankočuten in razumen, kolikor je bil moder in učen. Nasmehnil se je in pokimal, kakor da bi hotel reči, da ve, kaj se dogaja v meni, dal mi je ovojnico in priporočilno pismo in dejal: »Svojemu prijatelju bom posebej poslal tvojo disertacijo o sv. Frančišku. Veliko obeta in prepričan sem, da mu bo všeč. Pojdi z Bogom, sin moj.« Blagoslovil me je; omamljen sem hodil po samostanu in se zavedal le dragocenega pisma v svoji roki. (A preden nadaljujem, bi rad na tem mestu navedel odlomek iz svoje disertacije o sv. Frančišku, ki mi je najprej odprla srce mojega šolskega predstojnika in nato še vrata vatikanskih arhivov. Prosim vas, da mi oprostite duhovno vznesenost; bilo mi je komaj sedemnajst let.)

62

NAJ VAM V SRCIH ZAPOJE SV. FRANČIŠEK

Sveti Frančišek Obraz sv. Frančiška in njegov nasmeh vidimo kakor odblesk prve ljubezni ali izgubljenega raja. Ta nasmešek hvaležnosti in ponižnosti je skrivnost ene najmočnejših, najnenavad­ nejših in najizvirnejših oseb v človeški zgodovini. Njegove oči. Žarele so v ognju, ki jih je použival noč in dan. Ljubil je naravo kakor starši ljubijo svoje otroke, vsak je edinstveno in varovano bitje. Ko je hodil po gozdu, ni videl gozda kakor celoto, temveč vsako posamezno drevo kakor samostojno, skorajda sveto bitje, božjega otroka in zato brata ali sestro človeku. Bil je pesnik in celo njegovo življenje je bilo pesem. Njegovo bratstvo s soncem in luno, z vodo in z ognjem je prečudovito lepo izraženo v njegovi hvalnici bratu Soncu. Prepeval je na svojih poteh po travnikih in vso svojo pesniško strast usmeril k nebu. Ta slavospev, prepoln mladostne radosti in otroških spominov, ga je kot pripev spremljal vse življenje.

Hvalnica Soncu

Zahvaljen, o Gospod, za vsa živa bitja in zlasti za našega brata Sonce, ki nam daje dan, svetlo je in žari od veličastnega sijaja, nam je tvoje znamenje, o Gospod. 63

Zahvaljen, o Gospod, za našo sestro Luno, in za zvezde, ki si jih naredil jasne, prelepe in dragocene zgoraj v nebesih.

Zahvaljen, o Gospod, za našega brata, veter, za zrak in oblake. Za jasno nebo in za vsakršno vreme, s katerim daješ življenje in oporo za življenje vsem svojim bitjem.

Zahvaljen, o Gospod, za našega brata, ogenj, s katerim nam daješ luč v temi, prelep je in svetal, pogumen in močan.

Zahvaljen, o Gospod, za našo sestro, vodo, ki nam je tako koristna, ponižna, dragocena in čista. Zahvaljen, o Gospod, za našo mater, Zemljo, ki nas ohranja in hrani, nam daje sadežev, pisanega cvetja in trave. 64

Bratje Drugega dne sem se ozrl na jezero. In videl sem, da celo mesto stoji na glavi. Mislili smo, da bomo svoje mesto okrepili in zavarovali z debelim obzidjem in stražnimi stolpi in visoko citadelo. Toda tedaj, ko ga vidiš stati na glavi, postaneta ravno ta moč in sila najbolj ranljivi. Zdi se, da ves svet visi na tanki, od Boga dani nitki. — Nenadoma sem ugledal vse v novi luči večne nevarnosti in najsilnejše odvis­ nosti od božje milosti. Goreče sem se zahvalil vse­ mogočnemu Bogu iz dna srca, da svet ne razpade in se ne razleti v zvezdne utrinke! Cim manj človek misli sam nase, toliko bolj misli na svojo srečo in na vse čudovite božje darove. Kajti za človeka ni poti, na kateri bi si zaslužil zvezdo ali sončni zahod. Stvarniku bi morali biti neskončno hvaležni za vse te prelepe darove, ki jih prejemamo od dne do dne svojega življenja. Odkar smo bili rojeni, odkar smo prejeli prvi dar, dar življenja, nas zasipajo božji darovi: zvezdnato nebo, gore z v oblakih skritimi vršaci, gozdovi, v katerih živijo bitja, ki jih je ustvaril Bog, morje s svojo silno močjo, glasba, knjige, potovanja, prijateljstvo, ljubezen. Tako silen vtis je naredila name njegova velikodušnost, da bi mu rad povrnil vse, kar le morem. Svojemu Stvarniku toliko dolgujem, da mu ne bom mogel nikoli povrniti niti delca tistega, kar mi je dal. Vendar pa nikdar ne zahteva, naj mu karkoli poplačam. Zato pa si prizadevam, da bi mu vsak dan povrnil vsaj kaj malega. Vendar pa sem sebičen, kajti vem, da mi bo dal tem več, čim bolj mu bom poskušal kaj povrniti. Rad bi mu pokazal, da sem mu hvaležen za vsa njegova čudovita da­ rila, da bi jih od njega dobival vse več in več. Ko smo videli, da ves svet visi na nitki božje milosti, tedaj smo videli resnico. O d tega trenutka se vsa naša dejanja, vsa naša čustva spremenijo v čisto, veselo hvaležnost za neskončno Božjo ljubezen. Če vemo, da ne moremo nikdar poplačati svojih neskončnih dolgov, lahko z veseljem posvetimo svoje življenje poskusu, da bi to poplačali v ekstazi veselja in 65

hvaležnosti. Zatorej lahko vendarle, čeprav smo v cunjah in brez beliča in strehe nad glavo, stopamo naprej in pojemo pesmi, ki bi lahko prihajale tudi z zvezd! Kajti zvezde, ki v svojem sijaju potujejo nad nami, se zavistno ozirajo na nas, božje otroke.

66

NEPOZABNI PRVI DAN V RIM U

Z mešanimi občutji sem zapustil duhovni otok, na katerem sem preživel osem let in stopil na pota zunanjega sveta. Starša sta iz vsega srca pritrdila mojim načrtom. »Čudovita pustolovščina,« je dejal moj unitarski oče in pomežiknil. »Veličastno duhovno romanje,« je menila moja katoliška mati s spoštljivim glasom. Po nasvetu svojega očeta sem se najprej odpravil v Pariz in v Leipzig, da bi tam poiskal posebne knjigarne, katere mi je bil omenil, in da bi si v njih omislil najboljše aramejske in hebrejske slovarje. Dejal mi je: »Nikar ne skrbi za svojo grščino in latinščino, toda brez zadostnega znanja aramejščine in hebrejščine boš izgub­ ljen, prijateljček moj.« Nekako čez deset dni sem sedel v italijanskem vlaku, pre­ prosto oblečen, v enem od obeh kovčkov sem imel slo­ varje, v žepu pa priporočilno pismo in ovojnico s skromno vsoto italijanskih lir. Skozi okno sem se iz vlaka oziral po italijanski pokrajini: kmetje so delali na poljih, ženske so prale perilo v potokih in otroci pri igri so nas od daleč veselo pozdravljali. Bila je sobota in gruče hrupnih mladeničev, ki so se peljali na nogometno tekmo v sosednje mesto, so napolnile naš konec vlaka. Med njimi so bili tudi starejši možje in žene, ki so šli obiskat otroke in cele družine, ki so šle na obisk k sorodnikom. Italijansko zanesenjaštvo je napolnilo naš oddelek in med dolgim potova­ njem sem imel obilo priložnosti za vajo svojih skromnih osnov italijanskega jezika. Končno smo zvečer prispeli v »mesto.« Moji prvi vtisi niso bili ravno veseli. Kolodvor, nabito poln hitečih ljudi, zadimljen od lokomotiv, zrak, ki je zaudarjal po slabem vinu in mastni hrani, je krepko ublažil moje navdušenje nad »svetim mestom.« Po krajšem iskanju sem našel izvoščka z zaspanim kočijažem in čemernim konjem. S silno omejenim italijanskim besednim zakladom sem mu razlagal, da sem študent in da iščem poceni sobo za prenočišče. »Ah, študent,« se je trudno oglasil, kakor da 67

je s tem povedano vse, in pripravil svojega zaspanega konja, da je premaknil noge. Po resnično dolgi vožnji skozi nenavadne, ozke ulice prepolne ljudi, ki so sedeli pred vrati, se sestajali v gručah, pohajali in opazovali mimoidoče, sva nazadnje prišla do majhne, dvonadstropne hiše z odprtim vhodom, ki je vodil v majčkeno, temačno vežo, v kateri naju je pozdravil starejši možakar, sedeč v vinskih hlapih in oblakih tobačnega dima. Kočijažu sem dal pol lire, to je dobrovoljno spravil v žep, se nato potožil z mr­ mrajočim »študentje« in se odpeljal. In tako sem obstal s svojima kovčkoma, enim polnim slovarjev, drugim polnim mandeljnov. »Pridi, študent,« je rekel starec in me odvedel v prav gotovo najslabšo sobo, kar jih je imel. »Eno liro,« je rekel in iztegnil roko. »Če boš ostal dalj časa, potem te bo stalo pet lir na teden. Buona notte!« In že ga ni bilo več. V sobi ni bilo luči, vendar pa mi je svetloba s prve cestne svetilke nejasno odkrivala eksistenco stare postelje s slamarico, starega stola in mize s hudo razmajanimi nogami. Ko sem se zaman trudil zapreti vrata, sem kovčka potisnil pod posteljo, se slekel in si prisegel, da bom iz misli pregnal vse neprijetnosti in sladko zaspal. A komaj sem zaspal, že sem zaslišal strašno brenčanje, ko so me ducati komarjev napadli v obraz in roke. Ko sem jih hotel pregnati, pa sem z grozo opazil, da niso moja edina družba: veliki ščurki so tekali po meni gor in dol, kakor da je postelja njihova, in to je bilo najbrž tudi res. Navzlic težki sopari v sobi sem se lahko ubranil le tako, da sem se spet oblekel in si obraz pokril z robcem. Kljub temu pa nisem mogel zaspati. Ravno ko se mi je zazdelo, da sem komarjem in ščurkom vzel pogum, me je spet do konca prebudil neznanski hrup iz veže. Začela se je neverjetno glasna veselica; krepak bas je na vse grlo prepeval operne arije, drugi pa so pripevali, trkali s kozarci, se smejali na vse pretege in tako naprej. Ko sem tako ležal, obdan od vsega tega hrupa, sem na svojo veliko žalost spoznal, da je pravzaprav sobota in da bo zabava trajala še dolge ure. In tako je tudi bilo. Kadarkoli je bas utihnil, so se zaslišali veseli klici »Se, Giorgio, še!« in na 68

žalost je Giorgio spet zapel in si z oglušujočo glasnostjo svojega glasu prizadeval prikriti manjkajoče muzikalične darove. Neubrano petje in klici »bravo« in »še, Giorgio« so se, tako se mi je zdelo, nadaljevali v neskončnost, dokler se vesela družba ob jutranjem mraku ni odpravila domov in sem nazadnje le ujel uro ali dve spanca. Ko sem se pre­ budil, mi je bilo popolnoma jasno, da si moram mirno sobico poiskati kje drugje. Spoštljivo sem posteljo spet pre­ pustil ščurkom in se odpravil po vodo, vendar pa je, kljub temu da je v sobi bil obtolčen umivalnik, nisem našel niti kaplje. Pobral sem torej kovčka in se napotil v vežo, ki tudi pri dnevni luči ni bila videti kaj boljša. Tam pa je bil mlad uslužbenec, ki mi je prijazno odgovarjal na vprašanja in me je, ko sem ga vprašal, kje bi našel mirno sobo, odpeljal k mizi na drugem koncu veže, kjer sta dva možaka igrala šah, pol ducata gledalcev pa ju je vneto opazovalo. Mladi uslužbenec mi je dejal, naj počakam na konec igre, češ da oba igralca stanujeta v mirnem penzionu in da mi bosta morda pomagala najti kaj primernega. Kasneje sem izvedel, da sta oba igralca, eden uslužbenec pri železnici, drugi pa pri neki banki, šahovska mojstra soseske in da je njuna igra vselej »dogodek.« Čeprav nisem izustil niti besedice, pa vendar nisem mogel skriti sprememb na svojem obrazu ob posameznih potezah in kmalu sta me opazila ter mi tu pa tam naklonila nasmešek. Po nehotenih gibih na mojem obrazu sta spoznala, da sem šahist in vrhu tega tudi dober. Kmalu je postalo očitno, da je eden v stiski, kajti položaj na šahovnici se je začel odmotavati. Nazadnje je prosil za dovoljenje, če gre lahko na stranišče, meni pa je nakazal, naj prevzamem njegovo mesto, dokler ne pride nazaj. To sem storil z veseljem, vendar pa je imel očitno težave z zaprtjem, ker ga ni bilo nazaj vsaj pol ure. Medtem sem ga poskušal rešiti pred neizbežnim porazom. Vendar pa sem bil po več potezah še zmeraj daleč od tega, da bi si pridobil odločilno prednost. Nazadnje se mi je poteza le posrečila in prav tedaj se je spet prikazal moj prijatelj. »Bravo, bravissimo,« je presrečno zaklical, ko je videl, da se je rešil 69

poraza in povabil me je, naj grem z njima na kosilo in nato na veliko nogometno tekmo med Rimom in Milanom. Ko sem jima v polomljeni italijanščini razložil, da sem reven študent, ki išče preprosto, poceni in mirno sobo, sta oba hkrati zaklicala: »La Signora!« Temu je sledil val razvnetih besed in nazadnje sem le razumel, da me bosta peljala v svoj penzion, vendar šele po nogometni tekmi in da mojega upiranja, da bi ju spremljal, ne bosta trpela. Tako sem se torej po kosilu znašel z obema šahistoma na zibajočem se fijakarskem vozu na poti na nogometno tekmo, kamor smo končno prišli po dolgi vožnji. Nerad sem pustil kovčka, vendar sta mi zagotovila, da je voznik njun sorodnik in vrhu tega poštenjak, ki bo s svojim vozom počakal, da bo tekma končana in nas nato odpeljal k Signori. In tako sem preživel prvi dan v Rimu na nogometni tekmi in bil nadvse oddaljen od tako zaželene mirne sobe! Toda igra je bila zanimiva in čas je hitro tekel. Nazadnje smo bili spet na počasnem fijakarskem vozu, predebatirali vse podrobnosti igre in čim bolj smo se bližali obljubljeni deželi, mirni sobi, tem boljše volje sem postajal. Nazadnje smo ustavili pred prijazno hišico, ki je stala v ozki stranski (resnično mirni) ulici. Takoj sta me odpeljala k že znani Signori, ki se je izkazala za damo precej krepke postave in velike avtoritete ter prijaznih oči. Najprej sem jo vprašal, kako daleč je do Vatikana in zagotovila mi je, da lahko peš pridem do tja v eni uri. To se mi je zdelo kar dobro, vendar pa je nastala tedaj nepričakovana težava: videti je bilo, da kljub toplemu priporočilu prijateljev, ki sta me vzela scela pod svoje varstvo, Signora nima nobene proste sobe. Edina prosta soba v penzionu pa naj bi bila že čez dva dni zasedena. Sahista sta govorila, Signora je govo­ rila, jaz pa sem tiho poslušal in nazadnje je prišlo do pat položaja. Signora mi je dala v najem edino prosto sobo na koncu hodnika za dva dni — vendar samo za dva dni. Ta predlog sem z veseljem sprejel in takrat sem bil že zrel za trden spanec. 70

Na koncu sem le prišel v obljubljeno deželo in čez uro sem že spal v udobni postelji v preprosti, vendar čisti in mirni sobici. (

71

D R U G I IN TRETJI DAN: PRECEJ BOLJ PRIJETNA

Ko sem naslednjega jutra vstal, sta bila moja šahista z vsemi drugimi stanovalci že odšla na delo in našel sem le zajetno Signoro pri zajtrku za belo pogrnjeno mizico na hodniku. Na steni za njo — tako da je obvladoval celo sobo — je visel orjaški portret njenega pokojnega soproga, blestečega zgleda meščanske elegance. Kravato je imel poškrobljeno in čisto ko sneg, lasje, ki so se svetili od pomade, so bili najskrbneje simetrično deljeni s prečo, krepke obrvi pa so delale konkurenco sijajni bradi. Njegova odločilna navzoč­ nost pa je bila vendarle omejena z zlatim okvirjem na sliki; nobenega dvoma ni bilo, da je zdaj Signora edina avtoriteta v gospodinjstvu. Povabila me je, naj sedem k njej in to sem tudi storil. Povedala mi je, da oba šahista v njenem penzionu živita že leta in da sta me pri njej najtopleje priporočila, prepričana, da bo za majhen denar mogla rešiti stanovanjski problem revnega študenta. Potem ko mi je znova razložila, da je moja zdajšnja soba že oddana, je dejala, da je edina možna rešitev mojih težav, da bi stanoval na podstrešju. Moj presenečeni pogled ji je razkril, da mislim, da se šali, zato je vstala in mi pokazala, naj stopim za njo. Vstal sem in odpeljala me je k majhnim stopnicam, ki so peljale na pod­ streho; izkazalo se je, da je to velik, prostoren prostor s sijajnim razgledom na mesto. Peljala me je v majhno ropotarnico, ki je bila do strehe nabita s staro šaro — dejala je, da je last njenega deda in da ji veliko pomeni. Povedala je, da je tam živel nočni čuvaj, da pa se je ta pred nekaj dnevi oženil in odselil. Nato je še dejala, da lahko tam živim zastonj, če sem pripravljen tam spati vsako noč. V malem prostoru sem opazil nekaj kosov ropotije in vprašal sem jo, ali jih lahko vzamem in dobim še nekaj žebljev in kladivo, da bi popravil podstrešje, saj bi rajši spal tam kakor v umazani ropotarnici. Veselo mi je pritrdila in v dveh dneh 72

sem imel sprejemljivo streho nad glavo, posteljo iz stare ropotije pod sabo, veliko leseno skrinjo za mizo in knjižno polico ter majhen zaboj za stol. Moja šahovska prijatelja sta splezala na podstrešje, da bi si ogledala mojo improvizirano opravo in obadva sta bila navdušena nad mojim spontanim tesarskim delom in še dodala, da je Signori padla sekira v med, saj je nočni čuvaj zahteval pet lir na teden. Jaz pa sem jima zatrdil, da sem jima obema in Signori zelo hvaležen, prvič zato, ker sta me pripeljala sem, drugič pa, da lahko tu stanujem. Potem ko sta me povabila, naj pridem vsako nedeljo igrat šah z njima, sta odšla, vendar sta se kasneje še enkrat vrnila in mi prinesla darilo: prazno, dvajsetlitrsko ročko, da bi si lahko v njej prinašal vode in obenem zmagoslavno pripovedovala, da sta Signoro prepričala, naj mi dovoli uporabo umivalnice v pritličju. Tak je bil začetek trdnega prijateljstva, ki je živelo ves čas mojega bivanja. Nikdar ne bom pozabil njunih blagih obrazov in ritualnih šahovskih partij. Popoldne drugega dne sem se odpravil na ogled po soseski. Moj mali penzion je bil ujet v mreži ozkih, z okroglim kamenjem tlakovanih ulic, ob katerih so stale hiše, v njih pa so živeli preprosti, dobrodušni ljudje. Odkril sem kopico trgovinic, v njih pa na ducate preprostih reči, na primer petrolej za svetilke, sladkor, moko, mast, olje, pšenico (vse v odprtih sodih), sadeže, zelenjavo in vsakovrstne slaščice, katere so nenehoma oblegali otroci, da bi zvedeli, koliko jih lahko kupijo za sold. Bil sem zadovoljen, da mi ne bo treba umreti od lakote, in tretjega dne sem vzel priporočilno pismo in se odpravil v Vatikan. Kar nekaj časa mi je vzelo, da sem se znašel v blodnjaku ulic in uličic, vendar pa sem že čez nekaj dni zlahka našel pot in se nisem več izgubljal. Ozke ulice in trgovinice, blagi, nasmejani ljudje so me pozdravljali, ko sem se odpravljal na vsakodnevni pohod v Vatikan, srečni otroci s svojimi slad­ karijami, vsega tega se živo spominjam — še celo zdaj, po pol stoletja, podobe iz mojih prvih dni, ko sem se vtapljal v 73

značilno italijansko okolje, v prijazno mestece znotraj veli­ kega mesta. Moja pustolovščina se je začela junija leta 1923. Čez dve leti, jeseni 1925, sem stal pred svojimi kolegi na pariški uni­ verzi in naglas bral svoj doktorat, saj je namreč tradicija na Sorboni zahtevala, da si moral vsako leto pripraviti preda­ vanje in ga prebrati razredu. Tema mojega dela je bila nenavadna zgodba mojega preučevanja v vatikanskih arhi­ vih in tako pri mojem profesorju kakor pri mojih sošolcih je bila zelo dobrohotno sprejeta. Čeprav se je rokopis tega dela že pred mnogimi leti izgubil, pa je zgodba vendarle ostala neizbrisno vtisnjena v moj spomin in zdaj bi jo rad povedal svojim bralcem.

74

SKRIVNI VATIKANSKI ARHIVI

Dobro se še spominjam, kako sem šel prvikrat po obokani ulici mimo Osservatore Romana k Belvederu, kjer so skrivni arhivi, tik zraven vatikanske knjižnice.

Ko sem stopil v arhivski blodnjak, sem popolnoma pozabil na življenje v mestu, kajti tukaj je bil resnično drug svet. Počutil sem se zelo mladega in osamljenega, ko sem stopal po dolgih hodnikih. In vsepovsod sem videl — same police sem le nejasno zaznaval — neskončno množico svežnjev, zvitkov, kodeksov, starih rokopisov in posameznih kosov papirja.

Kakor po čudežu sem hašel pot k zunaj stoječemu uradu monsignorja Angela Mercatija, prefekta arhivov in mladost­ nega prijatelja mojega predstojnika, monsignorja Mondika. Nanj je bilo naslovljeno moje priporočilno pismo in držal sem ga v roki kakor talisman, ko sem šel mimo spoštovanje vzbujajočih švicarskih gardistov, ki so v negibnem sijaju stali ob vratih. Vendar pa jim je moralo biti moje pismo všeč, ker so me pustili naprej. (Toda -nikoli me niso pozabili vprašati za dovolilnico, preden so me spustili na stopnice, ki peljejo k arhivom, tudi tedaj ne, ko so me že dobro poznali.) Ko sem prišel v pisarno, je bil tajnik zelo prijazen in potrpežljiv, vendar pa mi je tudi dal jasno vedeti, da nihče, prav nihče ne sme motiti monsignorja Mercatija, da pa bo prejeto pismo ob ugodni priliki predal prefektu in da naj pridem naslednje jutro ob isti uri. To je bil resnično hud udarec zame — še hujše od razočaranja, da nisem mogel videti monsignorja Mercatija pa je bilo obotavljanje, da bi dal dragoceno pismo iz rok. Toda bil sem odločen, da ostanem zvest zaobljubi poslušnosti in dal sem mu pismo ter odšel; prenapolnjeno in hrupno mesto je bilo strašno nasprotje svečanemu miru znotraj starodavnega zidovja. 75

Ne spominjam se več, kako je minil tisti dan. Vem le to, da sem s skrajnim samoobvladovanjem premagal strahove. Ali me bodo sploh sprejeli kot študenta? Sem morda na meni neznan način prekršil kakšno pravilo? Te prestrašene misli so se polegle, ko sem spet vstopil v častitljivost in mir vatikanskega mesta. Drugikrat sem mnogo lažje našel urad monsignorja Mercatija in tedaj mi je bilo dovoljeno vstopiti v notranji prostor. Znašel sem se v topli, prijazni, s knjigami napolnjeni študijski sobi z orjaško, staro pisalno mizo, izza katere me je opazoval eden najnepozabnejših ljudi, kar jih je kdajkoli križalo mojo življenjsko pot. To je bil torej slavni monsignor Angelo Mercati, prefekt vatikanskih arhivov, pisec dobrega ducata knjig s filozofsko in teološko vsebino, znana avtoriteta o patristični in sholastični književnosti in tematiki iz cerkvene zgodovine 1. in 2. stoletja. Naslovi nekaterih njegovih del so kazali na raznolikost njegovega zanimanja: Grešnik Peter, Osebne knjižnice papežev, Antična umetnost, Monte Cassino, Michelangelo, Kopernik itn. Videti je bilo tudi, da ima ne­ verjeten, malone nadčloveški spomin, ki je zajemal tudi vse 45 kilometrov dolge knjižne police v arhivu. Vendar pa sem v tistem trenutku videl in razumel le predirno toploto nje­ govih oči, dobrohoten pogled, ki je bil povezan s tako globoko modrostjo, da sem obstal brez besed, ko me je povabil, naj sedem. »Prebral sem tvoje delo, sin moj,« je rekel. »Ali mi lahko poveš, čemu si prišel sem in kaj iščeš?« Tako preprosto, kot se je le dalo, sem mu povedal o svoji ljubezni do sv. Frančiška in da bi si hotel pridobiti njegovo znanje, da bi rad odkril izvir tega edinstvenega in samosvo­ jega misleca. Skratka, odprl sem mu svoje srce in mu razkril marsikaj, česar nisem rekel še nikomur. Dolgo časa je molčal. Nato je potihoma dejal: »Sv. Franči­ šek je morje. Najprej moraš najti reko, ki je tekla vanj. In 76

nato moraš najti potok. In tedaj, ko boš z nogama trdno stal na svoji poti, boš moral poiskati studenec.« Hotel sem ga vprašati, kaj misli s temi besedami, vendar pa sem ob njegovem pogledu obmolknil. »Pojdi z Bogom, sin moj!« je še zamrmral in te besede so bile obenem blagoslov in nekakšna odslovitev. Ko sem bil sprejet kot študent, je postal svet arhivov moj svet in celo na dolgi poti nazaj na podstrešje v Signorini hiši sem pred sabo še videl ducate pododdelkov v neskončnih dvoranah in hodnikih, Archivum Arcus, Miscelanea, Instru­ menta, Miscelanea Fondi in prostor s katalogom, kjer so se študentje trudili, da bi se znašli med šeststo rokopisnimi sez­ nami, ki so bili hudo nepopolni. Toda strežniki in uslužbenci v arhivih so bili prijazni in so radi priskočili na pomoč ter študentom dajali napotke, zlasti v kataloškem oddelku. Potem pa so se morali študentje sami znajti in raziskovati. Počutil sem se kakor fantič, ki stoji na dolgi morski obali in poskuša najti nekaj kamenčkov. Na začetku sploh nisem vedel, kje naj začnem, kajti: vatikanska knjižnica je predvsem velika zbirka posameznih knjig, skrivni vatikanski arhivi pa obsegajo več kot 45 kilometrov polic polnih zvitkov, pergamentov, rokopisov na papirju in kodeksov. Marsikaj v skrivnih arhivih je še zmeraj terra incognita. V enem samem, pravokotnem, zaprašenem prostoru, je bilo več kakor deset tisoč zavojev nerazvrščenih dokumentov. Študentje, s katerimi smo bili skupaj, so prihajali skoraj iz vseh dežel sveta in delili smo bratsko ozračje ljubezni, predanosti in naklonjenosti. Nekateri so bili študentje kakor jaz, drugi so bili tuji duhovniki, nekateri uradniki z neznano nalogo, vendar pa smo vsi skupaj kosili — v duhu bratstva — na notranjem dvorišču, polnem dreves, cvetja in vonja oranževčevih cvetov. In ko so moji soštudentje delili z menoj svoje skromne obroke sira, kruha in sadja, smo si 77

pripovedovali o svojih duhovnih doživetjih na poteh iskanja v našem mikrokozmosu.

Nekaj časa sem se poglabljal v latinske in grške dokumente, pri tem sem uporabljal svoje dobro znanje obeh jezikov, in tako sem preučeval vse gradivo o sv. Frančišku, kar ga je bilo na voljo. Proti poldnevu je monsignor Mercati redno prihajal v študijsko sobo in vsakič zbudil veliko vznemirjenje med študenti ter skrbno odgovoril na vsako postavljeno vprašanje. Nekaj časa je opazoval moja prizadevanja in nekega dne mi je med svojim obhodom dejal: »Ne pozabi, sin moj, da je latinsko morje polnila grška reka, to pa aramejski potok, ki priteka iz hebrejskega studenca.« In dodelil mi je aramejsko hebrejskega vodnika, francoskega meniha, s katerim sem se hitro spoprijateljil.

Moje delo je lepo napredovalo. Iskanje je dobivalo svojo podobo in skrivnostne besede mojega duhovnega mentorja so začele kazati svoj pravi pomen. Zdaj sem z na novo pre­ bujenim zanimanjem opazil velika, vselej zaklenjena vrata skoraj na koncu spodnjega hodnika v uradu monsignorja Mercatija, od katerih je imel ključe le prefekt. Zbral sem pogum in se povzpel po skrivnostnih okroglih stopnicah, ki so vodile v najstarejši del arhivov, kjer so bili shranjeni naj­ dragocenejši in najstarejši dokumenti. V tistem času sem začel preiskovati tudi 15 ogromnih omar Miscelanee. Nenadoma sem vedel, da sem na pravi sledi, pa tudi to, kaj moram storiti.

Ko sem stopil k monsignorju Mercatiju, da bi dobil dovo­ ljenje za obisk arhivov v benediktinskem samostanu Monte Cassino, sem v njegovih očeh opazil nedvoumno mežika­ nje, ko mi je izročil priporočilno pismo za opata, na kate­ rem je bil datum prejšnjega dne. Moje začudenje ga je spravilo v dobro voljo. »Pojdi z Bogom, sin moj! Mislim, da si našel reko.« 78

Mnogo tednov sem prebil v tem najstarejšem, najzahodnejšem samostanu, ki je v svojem dolgem obstoju toliko pretrpel, od saracenskih vpadov do požarov in potresov (čez dvajset let pa je bil na poti, po kateri se je peljala nemška težka artilerija) in vsakokrat je uničenju sledila si­ jajna preroditev, še lepša in močnejša kakor prej.

Zavedel sem se srh zbujajoče veličine naloge, ki jo je Benedikt naložil svojim menihom: zbiranje, prepisovanje in ohranjevanje najboljše književnosti, umetnosti in glasbe, kar je je ustvaril človek, tako da bo mogel ob koncu temačne dobe spet najti svoje izvire.

To pa ni bilo vse, kar sem čutil in se naučil v Monte Cassinu. Videl sem menihe pri sprehodu v gaju in pri delu v vrtu, kako si delijo kruh in sadje pri skupnem obedu, kako meditirajo vsak zase v svojih majhnih celicah in vsako jutro ter vsak večer prepevajo o božji veličini. Nisem si mogel kaj, da se ne bi spomnil na Jožefov prečudoviti opis življenja esenske bratovščine ob Mrtvem morju. V arhivih Monte Casina pa sem srečal blagega sv. Benedikta, ki je prastari sen preoblikoval v resnico in tako postal bastion zahodnega sveta.

Vrnil sem se k monsignorju Mercatiju. Molče me je opazo­ val s svojimi predirnimi očmi. »Si našel tudi potok, moj sin?« »Še ne, oče,« sem odvrnil, »vendar ga bom našel!« S predirnimi očmi se je zazrl še enkrat vame, nato počasi pokimal in po dolgem premolku rekel: »Mhm, boš.« In predal mi je ključ, tistega ki, kakor sem vedel, odpira za­ klenjeni prostor na koncu hodnika.

»Ta ključ moraš na vsak način vrniti meni,« je rekel. »Veliko sreče, sin moj!« 79

Vstopil sem v skrivnostni prostor, kakor je najbrž v starih časih vstopal posvečenec v sveti prostor velike piramide, in tistikrat s sabo nisem vzel aramejskega vodnika. Zakopal sem se v prašne rokopise, kakor da bi imel pred sabo zemljevid, ki mi kaže pot, in ni dolgo trajalo, pa sem našel, kar sem iskal. Čez nekaj dni sem ključ spet vrnil monsignorju Mercatiju in ga prosil za dovoljenje, če bi šel lahko še enkrat na Monte Cassino. Gledal mi je v obraz in se smehljal. »Veseli me, da si našel potok, sin moj,« je rekel. »Zdaj pa upam, da boš našel studenec.« In spet mi je izročil pismo, ki je nosilo datum prejšnjega dne, tokrat pa je bila v njej prošnja na opata, naj mi dovoli uporabo velikih skrinj v skriptoriju.

Potopil sem se v arhive v Monte Cassinu kakor riba, ki pride nazaj v vodo. Nosila me je reka sv. Benedikta, gnal me je potok sv. Hieronima, katerega sem odkril v dragoceni za­ kladnici za zaklenjenimi vrati in zatopil sem se v neprečiščene izdaje Jožefa, Filona in Plinija poleg mnogih drugih latinskih klasikov. Spet sem šel skozi prelepe rokopise sv. Hieronima. Mnoga neprecenljiva dela so ve­ ljala za izgubljena, jaz pa sem bral in bral iz tega zaklada nepopisnega bogastva. Zvedel sem, da so drugi prepisi nje­ govih del preživeli v drugih benediktinskih samostanih, na primer v knjižnici v samostanu San Salvatore, v kateri so prelepo kopijo hranili dolga stoletja, ko pa je bila cerkev uničena, je prišla v Biblioteca Laurenziana v Florenci, kjer je zdaj klasificirana kot »Amiatinski evangelij.«

Izvirni rokopisi sv. Hieronima, za katere so od 5. stoletja mislili, da so izgubljeni, so bili na srečo ohranjeni v benediktinskem samostanu Monte Cassino in v skrivnih vatikanskih arhivih. Med temi rokopisi je tudi celotno besedilo esenskega mirovnega evangelija. 80

Našel sem studenec: hebrejske odlomke esenskega evan­ gelija, katerih aramejsko različico sem našel ravno na policah zaklenjene sobe pri monsignorju Mercatiju. Zdaj sem odkril vir notranje luči, ki jo je izžarevala ta ljubljena oseba in bliskovito sem se zavedel junaških razsežnosti nje­ govega molka. Naj bi zdaj tudi jaz molčal? Vrnil sem se v Vatikan in se brž napotil v pisarno monsignorja Mercatija, v študijsko sobo, prenapolnjeno s knjiga­ mi, ki sem jo tako dobro spoznal in vzljubil. Ko je dvignil pogled, sem na njegovem obrazu pri priči opazil nekaj novega: zraven zaupljivega pogleda modrega sočutja je bil še nerazložljivi izraz, skorajda na meji sožalja, soudeleže­ nost pri nečem, česar ni delil z nobenim drugim človekom. »Našel si studenec,« je dejal s tihim glasom. »Od kod pa to veste?« sem ga vprašal. »Zato ker se ti vidi, sin moj,« je dejal in pomežiknil. In spet je njegovo obličje preletel tisti nenavadni izraz: v njem sem kakor v ogledalu zagledal vso modrost in sočutje vekov, pomešano s pretanjenim humorjem in soudeleženostjo pri neizrekljivo dragoceni skrivnosti. Nenadoma so mi v oči prišle solze. »Kaj naj storim, oče?« sem vprašal. Ni mu bilo treba vprašati, kaj imam v mislih. »Naj ti v srcu zapoje sv. Frančišek,« je zašepetal. Pokleknil sem in mu poljubil roko. Rekel je eno samo besedo, najkrajšo enočrkovno besedo v latinščini: »I.« »Pojdi« — In šel sem in ga nisem videl nikdar več.

81

(

EPILOG

Po več kot pol stoletja nekateri spomini zbledijo in izgubijo pomen, drugi, tedaj majhni dogodki, pa postanejo izredno pomembni. Kadar zdaj pomislim na monsignorja Mercatija, se ne spominjam več velikega odkritja ali dramatične avanture temveč svetlih trenutkov duhovne lepote, brez­ madežne odličnosti njegove duše, kakor se mi je razkrila ob dveh dogodkih. Nekega popoldneva, kmalu zatem ko sem začel študirati v Vatikanu, sem šel v njegovo pisarno, da bi ga nekaj vprašal. Za prst sem odprl vrata, ko sem bil potrkal in ni bilo odgo­ vora. Sedel je za pisalno mizo, globoko zatopljen v me­ ditacijo, roke je bil sklenil v molitvi. Barve sončnega zahoda so se skozi zaprašene steklene šipe zlatile na njegovi glavi. Obstal sem, ravno tedaj pa me je ustavil njegov tajnik. »Ne motite ga,« je rekel, »moli za duši Galileia in Giordana Bruna.« O b teh besedah sem se zmedel in potihem odšel proč, da bi premislil, kaj pomenijo. Čeprav sem bil mlad, pa sem vendarle spoznal, kako redko srečaš človeka, ki časti resnico celo onstran svete zaobljube, ki ga veže na cerkev. Drugi dogodek, ki ga ne bom nikoli pozabil, se je primeril proti koncu septembra. Bil sem v svojem podstrešnem stanovanju, sedel sem na lesenem zaboju, ki mi je bil za mizo, in se ravno spravljal k večerji, to je rezini črnega kmečkega kruha in drobni rezini kozjega sira, katerega sem bil kupil v bližnji trgovinici, ter najljubše mi lastnine, dveh prelepih breskev, kateri mi je bila dala Signora, ki ju je dobila od svojega brata iz Milana. Bil sem navajen na vse mogoče glasne zvoke od spodaj, toda tistikrat je hrup dosegel vrhunec in vstal sem z lesenega zboja, da pogledam, kaj je'. Nenadoma sem 83

ugledal visoko, vitko postavo monsignorja Mercatija na stopnicah. Svojim očem nisem verjel, toda res je bil on, svetovno znani prefekt vatikanskih arhivov je plezal na moje podstrešje, za njim pa vsi hišni stanovalci, ki so bili silno vznemirjeni. Ne vem več, kaj sem zajecljal, ko sem ga prosil, naj sede na moj stari zaboj, toda še se spominjam, da sem mu ponudil obe breskvi. Seveda je bila Signora brž nazaj s celo skledo prelepih breskev, ki jih je ponudila »princu Cerkve,« sinu pa je zaklicala, naj prinese stol. Ven­ dar pa je dobro razpoložen sedel na zaboj in potihem rekel: »Ne ne, draga prijateljica, nikakršen princ nisem, sem le navaden knjižničar; prosim vas, nikar se ne trudite s sto­ lom. Prišel sem le za to, da se pogovorim s svojim študen­ tom.« Z nenavadno dojemljivostjo so razumeli diskretni namig in se neradi umaknili navzdol. »Tu imaš zelo lep razgled,« je rekel z nasmeškom in preletel moje improvizirano bivališče. »Toda čez nekaj tednov bodo severni vetrovi pometli tvojo palačo in ti boš zmrzoval.« Ko je pojedel eno od obeh breskev, je iz žepa vzel ovojnico. Nadaljeval je: »Monsignor Mondik, moj dragi prijatelj, ti pošilja tole skromno darilo.« Ko je odprl ovojnico, sem v njej zagledal sto lir. »In,« je nadaljeval, »mislim, da ti bo prišlo prav tudi moje skromno darilo.« In v njegovih rokah se je prikazalo še sto lir. »S tem boš mogel svoje bivališče urediti tako, da bo kos mrazu.« Na obrazu je bilo najbrž videti, kaj čutim, kajti blago mi je položil roko na ramo in dejal: »Le nikar ne skrbi, sin moj, svoje zaobljube uboščine se boš že še držal. Samo malo bolje boš jedel in severni veter te ne bo odnesel s strehe.« Začel sem se mu zahvaljevati, toda ustavil me je z blagoslovom, drobnim gibom rok, ki ga je spremljalo veselo mežikanje oči. In že je bil proč, tako hitro in natihoma, kakor je bil prišel. Presenečeni stanovalci hiše so se v stra­ hospoštovanju z vseh oken ozirali za njim, dokler ni zavil za vogal in izginil. 84

Prevedel: Fran Burgar Lektorirala: Marjana Kunej Naslovnico oblikovala: Vesna Kremžar-Preželj Besedilo oblikoval: Fran Burgar Urednica: Darinka Jeglič Tisk: Tiskarna Ljudska Pravica, Ljubljana Naklada: 1000 izvodov Posebna izdaja revije AURA Založila: AURA, d.o.o. Ljubljana Za založbo: Darinka Jeglič December 1990

Knjiga je po mnenju Republiškega komiteja za informiranje oproščena temeljnega in posebnega prometnega davka.