BOŽANSKA KOMEDIJA - DANTE ALIGHIERI

ZBIRKA SVETOVNI KLASIKI 28

C IP - K ataložni zapis o publikaciji N arodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 850-131 D A N T E A lighieri B o žan sk a k o m ed ija / D a n te A lighieri : p re v ed e l, sp rem n o besed o in o p o m b e napisal A n d re j C a p u d e r. - [L ju b ljan a | : M ihelač, IW 4. - (Z b irk a Svetovni klasiki; 28) Izv. stv. nasl.: L a d ivina com m edia. - Sprem ne besede / A ndrej Capuder: str. 655-673 ISB N 961-201-055-2 I. A lighieri, D ante glej D ante A lighieri 37213952

Dante Alighieri

Božanska komedija

Prevedel Andrej Capuder

8 2 j -

4

Pekel

PRV I SPEV

}

6

9

12

//

¡S

N a sredi n ašega ž iv ljen ja pota sem g o z d u črn em u zašel v g lo b in e, ker m e na stran pot je zaved la zm ota. K a k o p o v e m naj, kaj sem b olečine prestal v tej h osti, m račni in zakleti, ko strah me je, če se ozrem v spom ine. B o lj b rid k o b o n ek o č sam o um reti! A preden zveste, k d o m e je o zd ra vil, še ču jte, kaj sem m oral v njej uzreti. K a k o sem padel tja, težko bi p ra v il, tak o m i v sanjah du ša je b lo d ila, takrat, k o d o b ro p o t sem si zapravil. A k o m i n o g a je p o d g rič stopila, k jer bil je kraj te žalostn e dolin e, ki mi srce je z g ro z o n apolnila, ozrem se g o r in v id im , da višin e so žarki sonca jasnega o b lili, ki vselej d o b ro v o d i, k o m u r sine. T u so za h ip stra h o v i p o b e g n ili,

1- 1 2 : Č rn i go zd i. na sredi: V svo je m filo zo fsk e m spisu » C o n v iv io « razlaga D a n te, da živ i člo v ek p o v p re čn o 70 let. P esn ik (roj. 12 6 5 ) naj bi se torej o d p ra v il na o n o stran sk o p o to v a n je v sv o je m petin tridesetem letu, to je 1. 130 0 . Iz n je g o v ih ust v em o tudi za d atum : V elik i petek, 1. aprila. - (P rim . P rešern a, ki p o je o »dni lepši p o lo v ici« , ko m u je b ilo o sem in d vajset let.) - 2. got(du črnemu: Č rni g o z d (»selva oscura«) je p risp o d o b a g rešn eg a življe n ja , n ev a rn o sti in zab lo d , ki so D a n teja d o takrat p o g u b ljale. - 1 1 . v sanjah: Sen duše, sv eto p isem sk i sim bo l za greh (prim . Izaija, Je re m ija itd.) 13-6 0 : G r ič rešitve in tri zveri 1 3 . g rič: n asp ro tje g rešn eg a go zd a , p risp o d o b a čisteg a življe n ja . - 17 . sonca jasnega: B o žja

8

21

24

27

30

¡6

4!

Pekel ki so m i d u šo b u rili do k raja n o či, preču te da se B o g u sm ili. K o t tisti, ki zasôp ljen še postaja, k o rešil se je iz m o rja na o b alo , in gled a v o d o , ki za njim razgraja, tak o sem v srcu , k i je še bežalo, v se v d ilj p re m leva l p ô ta h oste hude, ki ž iv o ni ji še u šlo stopalo. K o sem spočil si m alo tru dne ude, b rž dalje - trdna n o g a v e d n o nižja!sem v réber lezel p re k o puste gru d e. Ž e stal sem p o d v z p e tin o , kar prib liža se leo p ard , ki n agel k a k o r strela, ve s p ro g a st v d la k o , po ta m i prekriža. Z v e rin a spred oči m i ni hotela in v e čk ra t v rn e m k sledi se nekd an ji, ker vselej z n o v a m i na p ot je séla. B il čas je, ko zasine z o r ju tran ji, in son ce v z šlo je s tistim i zvezdam i k o takrat, ko lju bezn i žar brezdanji je p rv ič zgan il lepi svet nad nam i, zato srce je vz trep etalo v nadi, da z ver to pisan o m o rd a prem am i čas d n eva ali b la g i dih p o m lad i; a z n o v a se m e p re jšn ji strah p o lo ti, ko leva u zrem , ki bliža se od zadi. In gled am g a , k o stopa m i n aspro ti, z g la v ô p o k o n ci zazija grozeče,

m ilost, ki rešuje člo vek a in m u kaže p ra v o pot. - 29. trdna noga: N o g a, na katero se je pesnik o prl, ko je d v ig n il d ru go , je bila nižja; to pom eni, da sc je vzpenjal, - 32-49: leopard, lev, volkulja: T ri živali, ki so D an teju zastavile pot, so po m nenju večin e razlagal­ cev trije n aglavn i greh i: nečistost (ris), napuh (lev) in pog o ltn o st (volkulja). - 38. s tistimi Zvezdami: V pom ladnem znam enju O vn a , tak o ko t tistikrat, ko je po srednjeveškem vero v a n ju B o g ustvaril svet, to je, ko je s p rvim gib alom po gn al v tek vsa ozvezd ja. -

Prvi spev 48

j/

14

/7

60

6)

66

69

72

9

še zrak , se zdi, bi rad ušel m u s poti. O d n ek o d še v o lk u lja se p riv le če , na sm rt sestradana in željna plena, ki m n o g e že o k lala je b oleče, in zašibila so se m i k olen a, k o v id im , k o lik šn i se bližam z veri; o b u p al sem , da kdaj b o m v rh slem ena. K o t tisti, ki le v svo j d o b iček m eri, pa p rid e čas, k o v se g re v ro k e tuje, in se, u b o žcu , svet čez n oč zam eri, tak stal sem pred z v e rjo , ki ne m iruje, tem Več gre nadm e in m e zopet rine p o m alem tja, kjer sončna lu č dehuje. K o spet u m ikal sem se ji v nižine, se p ie d očm i neznanec mi p o ja v i, slab zdi se, ker m o lči že od davnine. K o ga uzrem v tej v e lik i p u šča vi, m u k rik n em brž: »U sm ili se m e, u sm ili, pa b o d i senca ali člo v e k p ravi!« » Č lo v e k nič več,« de, »to sm o o d lo žili; L o m b a rd a im el sem m ater in očeta, iz M a n to v e so starši ro d dob ili. R o je n p od Ju lije m , dasi zadnja leta, A v g u s t o v R im m i bil je d o m o v in a, k o lažna b o štv a so bila še sveta. P o et sem bil in pel A n h iz u sina,

6 0 -156 : P rih o d V e r g ila in načrt rešitve. 62. neznanec: R im sk i pesn ik P u b liu s V e rg iliu s M aro , d om a 'v/. M an to v e v L o m b a rd iji. R o je n je bil leta 70 p .n .š. p o d Ju lije m C ezarjem (le-tega so ubili leta 44 p .n .š., zato je V e r g il gled al »že zadnja leta« n je g o v e vladavine)* sla v o in ugled pa si je p rid o b il v nasled n ji, A v g u s to v i d o b i. B il je D an teju n ajljub ši pesn ik in v z o rn ik , zato si ga je tudi izbral k o t v o d n ik a za do b ršen del sv o je g a p o to va n ja . V e rg il je v K o m e d iji sim bol člo v ešk e m od rosti, ki pesn iku služi skozi pekel in vicc in o d p o v e šele na p ra g u nebes: tam nastopi B eatrice, p risp o d o b a n ad naravne m ilosti in p om o či. - 67. človek nič več: U p ir l' 1. 19 p.n .š. - 73. A.nhi^u sina: E n e j, A n h iz o v sin, ki je ušel iz go reče T ro je , je po

10

Pekel

ki je prišel iz Troje, ko sloveče je mesto prah bilo in ruševina.

7#

Si

84

87

90

9)

Sitf

99

10 2

A ti, zakaj spet tja v g o rje te vleče? M ar ne bi v z p el na g rič se lju b ezn iv i, ki v ir je in pričetek vsa k e sreče?« » K a j ti si ta V e r g il, studenec živi, ki v tak o rek o p etja se razlije?« o d v rn em m u v rdečici sram ežljivi. »O čast in luč v e so ljn e p oezije, zdaj se m i tru d in vsa lju bezen vra ča , ki m i je o d p rla tv o je um etnije. T i si m oj m o jster, k n jig a m i dom ača, p ri teb i, g lej, sem lep ega se stila n avzel, ki se m i danes s slav o plača. G le j z v e r, ki m e nazaj je napodila: o m od rec, reši m e, saj nje d ivjan je m i b uri u trip , da trepeta m i žila.« »Pred tabo je zdaj d ru g o p o to va n je,« m i de, v id e č , k ak o m i solza lije, »če h očeš p ro č iz d iv je te k otanje, zakaj ta z v e r, ki glas pred n jo ti v p ije , ne izpu sti n ik o g a r, če ga sreča, tem več g a u stavi in g rd o ubije. Č u d i je zlob n e, v h ud em je g o reča, n ik d a r ne zad osti p o h o ti stari in z žrtjem glad se ji sam o p o ve ča . Precej zverin je, ki se z n jim i pari, in jih še v e č b o , d o k le r v svet ne šine H rt in z b o le čo sm rtjo jo udari.

d o lg em ta van ju prisp el v Ita lijo , k jer je u sta n o v il b o d o či R im . T e p rig o d e je popisal V e r g il v svo ji E n eid i. - 8 1. sram ežljivi: U čen ec sto ji pred učiteljem ! - 94. ta %ver: V olku lja» ki pom en i zdaj tu di sprijen i p ap eški d v o r, pa tudi v se zlo, ki se b o ri p ro ti p ravičn em u redu na zem lji. - 10 0 -10 5 : N eja sn a p re ro k b a, ki je p o v z ro č ila že m n o g o siv ih ias razlagalcem . »H rt«, ki naj bi rešil Ita lijo in sv e t pred zlo m , naj bi bil p o

Prvi spev

io j

io i

m

¡14

//7

12 0

12 }

12 6

T a b o ž iv e l b rez zlata in sv o jin e , sam o v m o d ro sti, m o či in lju b ezn i, in d v o jn i F e ltro zid b o d o m o v in e. V Ita liji b o ko n ec te b olezn i, ki u m rla je za n jo K a m ila zvesta pa T u rn u s, N iz u s in E u r ia l jezni. In g o n il jo o d m esta b o d o m esta, d o k le r ne sp ra v i je v p ek len sk e staje, k je r jo sk o tila je z av ist zločesta. Ja z m islim , da ti n a jv e č u pa daje, če m i slediš: sam ti b o m za v o d n ik a in te b o m p eljal sk o zi ve čn e k raje, k jer v re l o b u p iz sled n jega b o k rik a, k je r staro d a vn ik i na v e k trp ijo in v s a k o d n jih za d ru g o sm rtjo v z k lik a . .V id e l jih b o š, ki m irn ih src g o rijo v p lam en ih , saj n e k o č — jim p ra v i nada se b o d o vz p e li v ra jsk o d o m ačijo . In če še tja b i tv o ja d u ša rada, tedaj p red al te b o m dru žici b o lji. K o b oš o d šel, njej sledi: k ra lj, k i vlad a n eb ešk im sv o d o m , nam reč n e d o v o li, da ti v n je g o v o m esto d v e r od p ira n ek d o , ki se je u p rl N je g a v o lji. T a m u k azu je O n , v la d a r vsem ira, tam m u je sto ln o m esto, sedež zlati:

m n en ju enih C a n gran d e della Scala, ita lijan sk i m o g o tec in D a n te je v z av e tn ik , v eč in a pa se strin ja, da je tu m išljen p rih o d k re p o stn e g a v la d a rja , ki b o p o v z d ig n il p ro p a d lo rim sk o c e sa rstvo in o b n o v il sprijen i svet. D vojni F eltro naj b i b il v tej k o m b in aciji izraz in sim bo l b o d o če veličin e. 10 7 -10 8 : K am ila, Turnus, N i^ u s, E u ria l: D o m o lju b n i liki, o seb e iz E n eid e . - m . zavist: V o lk u ljo (poželenje) je sko tila zavist - kača p ri izvirn em g reh u p o o seb ljen a v Satanu. - 1 1 4 . večne kra je: P ek e l, k je r so take m uke, da si trp in i želijo še en k ra t um reti. - 1 1 8 . mirnih src gorijo: D u še v v ica h , ki jih čaka blažen ost. - 12 2 . družici bolji: B ea trice , D a n te je v m ladostn i ideal in n a v d ih k d o b rem u . - 12 6 . u p rl: V e r g il

12

129

1)2

i) j

Pekel oj srečni ti, ki k sebi jih odbira!« »Pri B o g u , ki ga nisi sm el poznati,« m u dem , »rotim te, pesnik m oj n ajdražji, da tej in hujši ubežim zagati, mi v kraj, ki si ga p ra v il, p o t p o k aži, da v id im jih, tak o užaloščene, in vrata, ki jih sveti P eter straži!« In krene, a za sab o v o d i m ene.

ni b il kristjan . - 13 4 . tako užaloščene: P o gu b lje n i v peklu . D a n te pristan e, da g a V e rg il p o p e lje k o d rešen ju - p o p red lagan i poti. -

D RU G I SPEV

j

6

9

12

//

i!

21

D an je slo v o jem al in zrak stem njeni je bitjem vsem , k ar jih p o zem lji h o d i, o d vzem al m ilo stn o skrb i. L e m eni b ilo je sojen o , da g rem o tod i b o rit se s srcem in s p o tjo neznano, kar b o spom in oh ran il, ki ne blod i. O M u ze, duh m oj, zdaj bodite z m ano! S p o m in , ki si zapisal d o ž ivlja je, zdaj tv o ja žlahtnost naj p riv re na piano! »P oet, v o d n ik m oj,« dem o b o tav lja je, »preden ta strm a p o t naj b o začeta, če sem d o v o lj k rep ak , p reu d ari raje. V e liš, da S ilv ije v e g a očeta o d šlo telo, p o d v rž e n o g n ilo b i, v ob last n eu m rljiv e g a je sv&ta. Ce on, ki tak g o ra k je vsej h u d ob i m u bil je b lag, m isleč, kaj v se n ap rav i lah k o še m ož tej in p rih o d n ji d o b i, ne zdi n evred n o se razu m n i g la v i. Saj n jeg a v carskem neb u so izbrali, da oče R im u bo in vsej d rža vi —

1-42: D an te o k le v a in se b o ji poti. 13 . Silvijevega očeta*. V e r g il op isu je v E n e id i, k a k o je S ilv ije v o če E n ej o d šel še ž iv , to je »s telesom , p o d vrž en im g n ilo b i« , v po dzem lje, k jer p re b iv a jo m rtv i. - 16. on: B o g , ki ga D an te enači z antičnim i b o žan stvi, ta velik i n asp rotn ik v s e g a h u d ega, je n ak lo n il E n e ju to m ilost zato, ker g a je že vn ap rej izbral za u stan o vitelja rim ske d rž av e in p re k o nje tudi sv e to v n e g a im perija. T a k o nam razlaga d rž a v o tv o rn i D a n te, ki p ri tem ne pozab i prip o m n iti, da je ta velik o p o tez n i načrt p o sveče n s p riso tn o stjo p a p ež ev , ki v »svetem

14

24

¿7

30

33

36

39

42

4!

Pekel - obem a pa, da ne bi zam olčali resnice, sveti kraj je dal v e lja v o , k jer m ož sedi, nasledn ik P etru -S k ali. N a p oti tej, ki sam ji po ješ slavo , je čul stvari, ki zm ago nad narodi so dale m u, a papežu o p ra v o . T a kraj se o d p rl je Iz v o lje n i p o so d i, on je od tam d o b il dokaz n ajb o lji za v e ro , ki v zveličan je nas v o d i. A kaj bi jaz tam čez? K d o to d o v o li? N ise m E n ej ne P a v e l, vre d e n tega jaz nisem , vprašaj m ene, k o g a rk o li! Č e kar na slepo se spu stim od b reg a, m e strah je, da slabo se b o ko n čalo ; ti m o d er si, razum i, kaj m e bega.« K o t če kaj hočeš, pa se skujaš km alo, ker n o v a m isel p re jšn jo izpod rine, in vse zavržeš, kar te prej je gn alo, tak o m encal sem sred i te d ivjin e, ko v d v o m ih mi k o p n ela je nam era, ki prej je h itro gn ala korenine. »Če p ra všn ji sm isel mi tvo j rek odpira,« besed o žlahtna senca brž naveže, » p lašljivo st tv o ji duši je o vira . L e -ta č lo v e k u h itro ro k e zveže, da o p u sti, kar začne, ko t zverin e

kraju« - R im u n asled u jejo p rv a k a a p o sto lo v P etra-S k alo . - 26. je ¿ul stvari: E n ej je na tej po ti slišal p re ro k b e o b o d očih bojih in zm agah , ki b o d o utrdile im perij in R im , b o d o či sedež papeštva. - 28. Izvoljeni posodi: T a k o se v D ejan jih (prim . I X . 15 ) im enuje apostol P av e l; le-ta v svo je m d ru gem pism u K o rin č a n o m ( X I I . 2) sam p rip o ve d u je, kako je bil vzet v tretje n eb o, »ali v telesu ali izven telesa, tega ne vem , B o g ve«; p o stari sred n jev e šk i legend i pa naj bi se m u d il tudi v p eklu . - 4 1. namera: P esn ik se je na h itro od lo čil, da b o sledil V e rg ilu , zdaj pa g a je n aen krat strah tve g an e poti. 4 3 - 14 2 : V e r g il razlaga D a n teju , k a k o je bil sk o van načrt za n je g o v o rešitev, in ga o p o g u m i za pot.

Drugi spev 48

/7

14

/7

60

6j

66

69

■jz

7;

splaši p riv id , ko m rak na zem ljo leže. P o slu šaj zdaj, da te b ojazen m ine, zakaj sem tu, kaj m o g e l sem doznati, k o p rv ič si zadal m i b olečine. M ed njim i bil sem , ki tiče p red vrati, k o ču jem glas g o sp e , svetn ice krasne, in rečem , naj iz v o li u k azo vati. O či g o re le so k ot zvezd e jasne in s tih im , m ilim g la so m m i dejala k o t an gel je besede b la go g la sn e: ’ O lju b a duša m a n to v sk a, ki dala si v svet im e, še zdanji čas sloveče, ki znano b o , d o k le r b o zem lja stala, prijatelj m o j, a ne prijatelj sreče, na h ud em b reg u je o b stal, na p oti z avrt, tak o da strah nazaj ga vleče. B o jim se že, da je zab lod il v zm oti, in da p o tem , kar slišala sem g o ri, p rek asn o nosim m u p o m o č n aproti. Z d a j p o jd i in ga z lepim p re g o v o ri, da se b o rešil, daj m u, kar pritiče, in, da ne b o m več žalo va la , stori! Ja z , ki p o šiljam te, sem B eatrice, o d tam , k am o r nazaj m e v o d i cesta, p rišla iz lju bezn i, ki iz m ene kliče. K o B o g u svo jem u b om spet nevesta, besed b om d o b rih zate z a lo žila .’ T u o b m o lči, a jaz: ’ O žena, zvesta in d o b ra, ki le v tebi se rešila č lo v e šk a z vrst je tistega o klep a

12- pred vrati-. V L im b u (prim . P ek. IV 2 4 itd), m ed pra vičn im i n evern ik i. - 7 1 . od tam: Ik a trice prih aja iz nebes in se zn o va želi vrn iti g o ri. - 76. o, dobra ierur. V B eatrice, ki jo Dante m alo naprej im enuje »tem pelj b ožji h vali«, v N o v e m ž ivljen ju pa »razdiralka

i6

78

81

8.f

8y

90

9)

96

99

10 2

/o/

Pekel nebes, ki m anjši o grad so do b ila, to , kar v e liš, mi b o n a lo ga lepa — — da si že m islim , kasen si, poh iti! — ed ino tv o je g a še čakam sklepa. A kje je v z ro k , tla upaš se spustiti v ta m rki kot iz krajine p rostrane, k am or so tolikanj želiš v rn iti?’ ’ K e r že p o vrtal si v stvari neznane, le ču j, z ak a j’ — o d g o v o r je prijazen, ’ brez straha stopam sem m ed pok op an e. L e tista stva r naj v lije ti b ojazen , ki m o č im a, da te v n esrečo z v o d i, d ru g ih ne boj se, n jih o v strah je prazen. Ja z pa sem b ožja ro b a, O n me sodi, zato me vaša revščin a ne tare in zubelj teh p o ž aro v mi ne ško di. G o sp a je žlahtna sredi rajske zarje, ki ji je žal o v ir na tv o ji poti; K^e i> ona sfre pečat: razsodbe stare, L u c ijo kliče na p o m o č v d o b ro ti, češ, g le j, služabnik tv o j te p otreb u je, tebi ga dam , po m agaj m u siroti! L u c ija — njej srce je trd o tuje — pa prid e tjak aj, kjer sva sto lo va li z R a h e lo in tak o m i beseduje: ’ O B eatrice, tem pelj b o žji h vali, ne boš p o d p rla duše te lju beče, ki zate šla je ven k aj iz drhali?

vseh greh o t« in »k raljica kreposti«, se je člo v e šk i n aravi p o srečilo rešiti v seg a zem elj­ sk eg a , kar je (po P tolom eju ) zajeto z »m an jšim o g rad o m « , to je nebom L un e. - 83. krajine prostrane-. Iz raja. - 94. Gospa: D e v ic a M arija, p o sredn ica m ed zem ljo in nebesi (po kato liški veri). - 100 . Lucija: S ve ta L u c ija je bila prip ro šn jica tistih, ki so trpeli zaradi slab ega vid a. V kn jig e zagledan i D an te je verje tn o p o tre b o v a l njene po m o či; tu nastopa ko t sim bo l ra zsvetlju jo če m ilosti. - 10 3 . Rahela: B eatrice im a v nebesih prestol kraj ju d o v sk e R ah ele, žene očaka Ja k o b a (prim . R aj X X X I I ) . - 10 5. k i \ate\ D an te je

Drugi spev

mH

m

11 4

n/

120

12 ]

12 6

129

¡¡2

17

N e čuješ ga, kak joče in trepeče, ko s sm rtjo se na širni reki ruje, n eva rn e jši, k o t je m o rje b esn eče!’ N im a ga svet, ki bi p o g n a l se huje, v sv o j p rid ali da u tekel bi p o g u b i, k o t jaz, ko slišala sem , kaj se ku je, sem stekla in pu stila tron p relju b i, zanašajoč se na besede tvo je , ki so ti v čast, k o t njem u, ki jih lju b i.’ K o je izrekla te op o m b e sv o je , g le j, kane iz oči ji solza m ila, ki še p o d ž ga la je soču tje m oje, prišel sem k tebi, k o t je nam enila, in te izpeljal izpred g o b ca z veri, ki v lepi h olm ti p o t je zagrad ila. N o kaj je! K a j še čakaš, kaj se cm eri tvo j duh, čem u še to lik o trepeta? K je sta p o g u m in d rzn ost v tv o ji veri? Saj v id iš, da teh žen tro jica sveta sk rb i za te v n eb eški tam d v oran i in g o v o r m oj vse d o b ro ti obeta?« K o t roža nagn e cv et o b nočni slani in se zapre, a k o ji sonce sine, p o k o n ci spet sm eji se na poljan i, tak o u tru jen o st duha mi m ine, m očn eje spet udarja m o ja žila in vzk lik n e m kot odrešen bolečine: »O blažena, ki mi v p o m o č je bila, in h valjen b odi ti, ki za p o ve lje

/bežal »z gem ajn paše« (prim . C o n v iv io l .I .io ) , da bi sc lah ko čim bolj p o svetil B eatrice in jo vred n o op ev a l (prim . N . Z . X L I I . i ) - 10 7 . na Širni re k i: P risp o d o b a d v o m ljiv e g a življen ja, tako kot »črni gozd«. - 1 1 3 . besede tvoje: B eatrice zaupa v znam enito V e r g ilo v o zg o v o rn o st, ki naj bi p repričala D an teja in ga rešila iz kre m p lje v zla. - 124. %en trojica: Mati b ožja, L u cija in B eatrice.

si vzel, kar te z dna duše je prosila! B esed e tv o je takšn o so veselje m i vlile za to p o t, ki je p red nam a, da spet o k len il sem se p rv e želje. N a p re j! D v e v o lji p re j, zdaj ena sam a: p astir, g o sp o d in u čen ik b o š m eni,« m u dem . In g re — jaz njem u za petam a p o stezi, strm i, o zk i, zapuščeni.

T R E T JI SPEV

Tu

SK O ZI DO T R P E Č E G A G R E Š M ESTA, TU SK O Z I POT G R E V V E Č N E B O LEČ IN E,

;

TU SK O Z I K P O G U B L JE N IM P E L JE CESTA. P

r a v ič n o

u m e l

je

s t v a r n ik

iz

v iš in e

,

U S T V A R IL M E J E SILN O , B R E Z N A P A K E ,

6

V L J U B E Z N I PR V I, IZ V E D N O S T I E D IN E . P

r e d so

9

,2

a

21

m a n o k a k o r

u s t v a r je n e ja z

,

k i

t u

s t v a r i

s t o jim

l e

z a

t a k e

v e č n o

,

K D O R V STO PIŠ, PUSTI Z U N A J U PE V SA K E !

G le j, te besede črne v id im , prečn o zapisane nad n ek im i tam vrati: » T rd o z v e n ijo , m o jster,« dem b oječn o . A o n , k o t m ož, izved en p o tej plati, m i p ra v i: » Z d aj odžen i v se strah o ve in d v o m , tu ni v e č kaj o m ah o vati. K o t sem ti rekel, g re v a m ed g ro b o v e , k jer v id el takšn e b oš lju d i trpeti, ki um a so zap ra vili d a ro ve .« Z ro k o za m o jo m o ral je prijeti z ve se lim licem , da p o g u m zasije m i iz o či, in že sva v sk riv n e m sveti. T u v se v z d ih u je in jo k aje v p ije ,

i 1 1 : P eklen ska vrata. j. Tu sko^i: G o v o r i napis nad vrati. - 4-6: P erifraza, ki ozn aču je sv. T ro jic o : B o žja sila je O če, ed ina ved n o st je Sin , p rv a ljubezen pa sv. D u h . - 7. P re d mano\ Pekel je u stvaril B o g , potem ko je bil p o g n al iz nebes u p o rn e an gele z L u c ife rje m na čelu. A n g e li so večni, a člo v e k kot p r v o bitje, ki ni več n o , je b il u stva rjen šele kasneje. 22-29: O m a h ljiv ci in n eu vrščen i an g eli v pred p ek lu . - Z e v p re d d v erju udari p e sn ik u na uho kričan je in p re k lin ja n je v v seh jezikih , s katerim p o g u b ljen i d ajejo d u šk a svo jim

20

24

27

jo

}}

¡6

¿9

42

4)

Pekel o d m e v a jo v brezzvezdn em k raju v ik i, tak o da solza mi ob raz p olije. Strah otn e g o v o ric e , vsi jeziki, v rišč bolečin in kletev n eu n ičljiva, dlani udarci in h rip avi k riki, vse to se v h rušč o k o li m ene zliv a, ki v m rak brezčasni d v ig a se in kroži, kot če vrtin e c pesek s tal o d k riva. A jaz, ki že mi srh je šel p o koži, p o vp ra šam : »M o jster, h rup o d k o d je tale, kd o tu trpi?« — A on: »U kaz n ajstrožji ve li, da b o d o v v e k tu žalo vale njih trum e, ki so sv o je zem ske čase brez graje izvo zile in brez hvale. O b njih še trum e a n g e lo v spozn a se, ki niti u p orn e niso B o g u bile ne zveste, m arveč stale so kar zase. D a bi lepote raju ne kazile, izgnane so, pekel pa se jih brani, da p o g u b ljen ih ne bi p ro slavile. A jaz m u dem : »L e kaj tak o jih rani, da takšen krik v z d ig u je jo v višine?« L e to lik o v o d n ik m i de o b strani: »B rez upa so, da jim ž ivljen je m ine,

bolečinam . Sem so obsojeni om ah ljivci, ki na svetu niso bili ne za ne proti. Z a strastnega in prizadetega strankarja D an teja je to greh , ki sodi v pekel. P o leg njih so tukaj tudi angeli, ki se pri uporu L u ciferja B o g u niso opredelili za n iko gar. V si ti obsojen ci se otepajo strupenih os in ko m arjev, pri tem pa ven o m er tekajo za nekim praporom . K e r se v življenju niso pridružili n ikom ur, jih tu doli tepe nasprotna usoda. D ante odm erja v ečin o kazni po ž id o vskem zakonu p o vračila: »poena talionis« ali p o naše »zob za zob«. 4 2. da pogubljenih ne bi proslavile: R a j, p o p o ln a lepo ta, teh n ep rid n ežev ne m ara, pa tudi pravi pekel se jih otepa, ker bi sicer tisti, ki so se bili o d lo čn o op red elili, pa če p ra v za zlo , dejali, češ, zdaj sm o na istem , in bi se s tem pon ašali. - 46. brez upa: K o t sicer v si v p eklu , a ti bi si sm rti (ko n ca večn ih m uk) zaradi sv o je n ep o m em b n osti še bolj želeli. V zavesti lastne n ičevosti zav id a jo torej vsem d ru g im ob so jen cem n jih o v e m uke. -

Tretji spev

4x

jj

iio

g)

66

69

21

ki b ed n o je ta k o , da zaslepljeni z av id ajo v se m d ru g im b olečine. Sp o m in a o n jih v deželi ni n o b en i, lu č b o žje jim p ra v ič n o sti ne sije, d o v o lj o n jih , p o g le j in dalje kreni!« T e d a j zag led am p ra p o r, ki se v ije o k o li s ta k o n a g lico in silo, da zdi se, k o da n ik d a r ne p o čije. Z a n jim jih d rlo ta k šn o je število , da kom aj je v e rje l m oj um strm eči, da jih je v g ro b že to lik o om ah n ilo. K o sem spozn al jih nekaj v h ud i gn eči, o k o m i senco n jeg a je o d k rilo , ki se u m ak n il je, slab ič sloveči. N e m u d o m a se m i je razjasn ilo, da v d ru ž b o re v n ep rid n ih sv a prispela, p e k lú o d v ra tn o in B o g ú nem ilo. T a čreda, ki n ik d a r n i zaživela, bila je g o la , a na njej b ren čale so ose in k o m a rje v zla krdela. O b raz so s črn o jim k r v jo brazdale, k i jo s solzám i v re d na skaln i čeri, kraj n o g , p ija v k e gn u sn e so sesale. K o m oj p o g le d zatem d ru g am se usm eri, u zrem lju d i, kraj silne reke zbrane,

59. senco: V e rje tn o papež C elestin V ., ki se je že p o nekaj m esecih o d p o v ed a l papeževanju. Z a n jim je b il iz v o lje n B o n ifacij V I I I . , ki je v m arsičem p rip o m o g e l k o d sto p u sv o je g a p red n ika, b il pa je, p o D a n te je v i p re so ji, k r iv tu di n je g o v e g a (pe sn ik o v e g a) izgnan stva ter žalostn ega p o lo ža ja C e rk v e in Italije v o b če . K e r je bil D an te m n en ja, da sta B o n ifa c ije v o o b la st o m o g o č ili slab o st in n e o d g o v o rn o st C elestin a V ., je le-tega v rg el m ed slabiče v pred p ek el. - Z g o d o v in a p a p o ro ča , da se je C elestin u m akn il iz skro m n o sti. - 64. k i ni nikdar z aŽ}ve^a : N i z d ejan ji d o kazala ž iv e v o lje .7 0 -13 6 : P reh o d p re k o A h eron ta. 7 1 . silne reke: A h e ro n t, p rv a o d p e k le n sk ih rek , k i jo o p isu je v E n e id i že D a n te je v v z o rn ik V e rg il. P o g u b lje n e duše se z b ira jo na njen em b reg u in ča k a jo p re v o z n ik a . -

22

72

7;

jS

Si

H4

#7

¡to

93

96

99

Pekel in p ra vim : »M o jster, kd o so, ne zam eri, in kakšn e sile nadnje so poslane, da vsem tako m udi se tja čez v o d o , če p rav v tem i razločim jim nakane?« A on: » T a k o j spoznal boš njih u sod o, kad ar kraj A h eron ta črne staje k oraki tv o ji u stavili se b od o.« O či pobesil sem in sram o vaje, m isleč, da g o v o r m oj o d v e č postaja, do reke sem besed se vzdržal raje. In g lej, že z lad jo tu sem čez prih aja star m ož, ki m u sivé že v se kocine, in vp ije : »O g o rje ti, grešn a raja! N e b oste zrli v e č neba sinjine, na d ru g i b reg vas peljem zdaj, v p o k rajn e n oči n eskončn e, m raza in vročin e. A ti tam , živa duša, ki m ed rajne p rišla si, p ro č od njih!« z avp ije name. V id e č , da so mi n o g e n eom ajne, » D ru g je , čez d ru g pristan ,« klicati jam e, »dospeš na b reg p reh o d n i, ne v tej jati, na k ro v naj lažja b arčica te vzam e!« A vo d ja: » H aro n , nič se ne košati, tam , kjer se m ore vse, kar se jim hoče, to p o t velé in tu ni kaj vprašati!« Z d aj sk lo p il je čeljusti zevajoče b ro d a r, ki v tem m rakob n em b arju p lo v e , z o čm i, ki jih ko t o g n je im a sijoče. Srh je p o lil n agé, tru dné d u h o ve, zob je zašklepetali so vsej četi,

83. star mož- H a ro n , p eklen sk i b ro d n ik , ki s s v o jo b ark o prevaža m nožice na o n o stran, kjer se p ričn e p ra v i pekel. - 88-93: K o H a ron v id i pred seboj ž iveg a D an teja, ga skuša od g n ati in m u svetu je, naj g re na d ru g b re g , k jer g a čaka lažja barčica. M išljen o je ustje

Tretji spev 102

108

m

114

//7

120

¡2 )

12 6

129

23

k o cu la je besede te su ro ve, B o g a in starše si p ričn ejo kleti, č lo v e šk i rod in kraj in u ro dn eva, s sem enom v re d , ko so bili spočeti. Jo k a je v su je se ta silna reva na b reg p rekleti, sojen za člo v e k a , ki n oče bati b o žje ga se gn eva. T a m vražji H a ro n , ki z očm i p rip eka, z ro k ó m ahaje v čoln jih n aklada, k d o r se ob ira, z v e slo m ga useka. In kot jeseni list za listom pada, d o k le r ne vid i ve ja tam p od sabo, da ji ves plašč od vzela je livada, tak o to A d a m o v o sem e slabo p o v rsti je zapuščalo b re g o v e na sam p o z iv , kot ptič, ki gre na vab o . T a k o g re d o čez m račne te v a lo v e in ni še ladja d o b ro šla od brega, že tja pritisn ile so trum e n o ve. »Sin m o j,« se m o jstra v lju d n i glas razlega, »iz vse h dežel sem d o li tak prih aja, ki se do zadnje ure z B o g o m krega. Č ez rek o silijo tu v si o d kraja, ker jih tako p ra v ič n o st b o žja tira, da gro z a v p oželen je jim prehaja. T u d o b ra duša p o to v ne u bira, zatorej če nad tabo H a ro n v p ije , b oš razum el, o d k o d ta v ik izvira.« K o je k o n čal, so m raka dom ačije tak o se stresle, da m e strah ne m ine

T ib e re, od k o d er prevaža an gel duše d o g o re v ic. (P rim . V ic e I I ) - 13 6 . zgrudim se: Z a rad i siln ega po tresa in b lisk a pade pesn ik v n ezavest; ko se zbu di, je že on kraj A hero n ta, ne da bi ved el p o v ed ati, kdaj in kako .-

24 13 2

ijj

Pekel še zdaj in še z ob raza p o t m i lije. V ih a r izbruh n il iz solzne te dolin e je b lisk rd eč, da strah prevzam e m i ude in m i vsa zavest prem ine, in z g ru d im se kot ta, ki sen ga objam e.

Č E TR TI SPEV

3

6

P

12

//

iS

2i

B u čan je g ro m k o mi je p re p o d ilo g lo b o k i sen in brž na n o g e skočim k ot č lo v e k , ki je p reb u jen na silo; zravn an , oči spočite o k ro g zatočim in ostro zrem , ker želja m e spodb ada, da zved el bi, kje sem. In kaj razločim ? N a ro b u stala sva, ki strm o pada v tu ro b n o b rezn o , ki je p ro ti nam a v a lilo g ro m n esko n čn ih k rik o v jada. G lo b o k a , m račna in m eglena jam a! Z a m a n pa dim sem v rta l ji s p o g le d i, k o m eril sem g lo b in o p o d nogam a. »Z d aj v slepi svet stopila b o v a , vedi! Ja z g rem n ap rej, za m an o ti,« o d lo či poet, ra zk rivši sv o j ob raz m i bledi. A ta bledica m i je padla v oči in dem : » K a k o naj gre m , če strah lo teva se tebe, kjer m oj d v o m bo iskal pom oči?« In on: »T eh spodn jih lju d stev silna reva s so ču tjem mi ob raz je pob elila in to bojazen tebi se dozdeva. N a p re j, p oti še čaka naju sila.« In že k orak nam eri ter me v o d i

i- 6 } : P rih o d v p rv i k ro g pekla ali L im b . T u so duše p ra v ič n ik o v , ki n iso v e ro v a li v K ristu sa , k e r so se rodili pred njim ali pa g a n iso poznali. N jim so p ridru žen i tudi o tro čiči, ki so um rli brez krsta. V sej tej srenji ni n aložena kakšn a poseb n a kazen, pač pa jih /ali to , da n jih o v o v eč n o h repenenje po zveličan ju ne bo n ikoli uslišano.

26 24

27

30

33

36

W

42

4j

48

;/

¡4

Pekel v k ro g p rv i, ki je jam a v njem tonila. L e -tu , če č lo v e k p o g la so v ih sodi, niso jo k ali, pač pa v z d ih o v a li, da trepetal je večn i m rak ondod i. V z ro k tega ni v trpin čen ju , le v žali, ki trla ta krd ela je v e lik a , kjer so m ožje, žene, o tro ci m ali. »N ič m e ne vp rašaš,« slišim učenika, »o dušah teh, ki ti p o g le d jih m eri; le z ved i, zdaj k o n o g a se p rim ika, da so brez greh a. Č e im a kateri zaslu g , to ni d o v o lj, ker se krstili še n iso , kar so vra ta k tv o ji veri. In ker pred K ristu s o m so se ro d ili, n iso B o g a častili, k o t se m ora: jaz tudi v n jih o v e m sem bil števili. T a p o m a n jk ljiv o st — grešn a ne natora! — nas p o g u b ila je in zdaj nas žali, ko želje n o sim o brez u p o v zora.« T i reki so m i strašn o b ol zadali, k o v id el sem jih: v rli in pošteni lju d je, pa so tu v Lim b u ob tičali! » G o s p o d in m o jster, reci m eni,« p ričn em , da bi u č v rstil tem elj vere, ki d v o m i je ne u ženejo nob en i, »se kdaj že k d o z veličal je iz te bere, iz tuje m ar z aslu ge ali svoje?« A o n , sp o zn a vši sk rite m i nam ere: »N isem še d o b ro sto p il m ed te roje,« de, »ko p rišel je tak, ki v se pom eta pred sab o, z m a g o v a le c čez vse b oje.

24. krog p rv i: K r o g o v pekla je d e vet, k o t se b o v id e lo . - s 2. nisem še dobro stopil: V e r g il je bil »m alo« časa v p eklu , saj je um rl leta 19. p .n .š. in m u je o b K r is tu s o v i sm rti (cca i i n.š.) tam teklo p rib ližn o petdeseto leto. K ris tu s (tak, »ki v se pom eta«) je po starem

Četrti spev

/7

60

6)

66

60

72

7/

yg

h

27

In vzel je sen co p rv e g a očeta, A b la , N o e ta , M o jze sa p rv a k a , ki bil je slu g a in vo d itelj sveta. V z e l A b rah am a , D a v id a , Izaka, z očeto m in s sin o v i, ter R a h e lo , ki zan jo m ila m u bila je tlaka, - in d ru g e ter jih dal v n eb o veselo . P red n jim i, v e d i, pa tja g o r m ed svete ni živi du ši p riti še u spelo.« M ed u k o m n iso m iro v ale pete, ves čas sva sko zi čv rsti g o z d h od ila, g o z d d u š, seve, ki tam kaj se jih gnete. L e k ratk o p o t o d to d sv a p re valila , k jer vstal sem v snu, kar v id im iz daljave lu č, ki p o lk ro g n oči je razsvetlila. Precej b ilo je še do te sv e č a v e , pa ve n d a r v id m i že je dal spozn an je, da tam b o m našel im en itne g la v e . » T i, ki u m etn osti častiš in znanje, kaj je o d lik a tistih m ož od kresa, da stan s o d ru g o v je p rem alo zanje?« A on: »M o žje v e lik e g a slo v esa, ki g re o njih m ed ro d o m zem lje tv o je , so to d , k er m ilo stn a so jim nebesa.« T ed aj se d v ig n e glas čez m rtv e roje: »B ožan sk em u p oetu čast in slava, duh, ki odšel je, v ra ča se m ed sv o je.«

izročilu p rišel p o sv o ji sm rti v peke), seved a le za to lik o , da je o d o n d o d izpeljal duše pra v ičn ih H eb re jcev , b ib lijsk ih ju n a k o v : A d am a (» p rvega očeta«), A b ela , N o eta, M o jz e ­ sa, A b rah am a, Izaka, Ja k o b a in n je g o v o ženo R a h e lo , za katero je revež služil d v a k rat po sedem let ( v e m 5 3--60). 6 4 -10 5 : K r o g sv etlo b e in p esn iški P arnas. 7 1 . spoznanje: D an te si k a r m isli, da bo na edinem osve tljen e m kraju v L im b u našel im enitnejše duše, k o t je ostala »bera«. - 73. Častiš: S s v o jim d elom , ki sp riču je v e lik e g a um etnika in učenjaka. - 80: Bosanskemu poetu: » V e rg il se vra ča m ed sv o je (od k o d e r g a

28

84

8y

90

93

96

99

10 2

10 ;

Pekel K o je u tihn il glas tega p o z d ra va , p risto p i gru ča štirih senc, ki lice jim m u k e ne ve se lja ne prizn ava. T u m o jster nit n aveže g o v o ric e : » G lej tistega, ki m eč prenaša v ro k i in k o t g o sp o d na čelu g re trojice! H o m e r je tisti, p e v e c naš v is o k i; H o ra c satirik d ru g i je, a zraven O v id ij in L u k a n sta, b o k o b b oki. K e r v sa k d o izm ed n jih je m eni raven v b esed i, ki je prej bila zapeta, je p ra v , če h v a lijo m e, da sem slaven .« T u lep o šolo v id e l sem p oeta, in m ojstra, ki v is o k i sp e v nam piše in nad ostalim i kot o rel leta. K o p o m en ili so se m alo tiše, v sp o štljiv p o z d ra v p o k lo n ijo se m eni, a v licih m o jstra se nasm eh zariše. Se bolj pa m e p o častil je izrečeni m ig lja j, naj k n jih o v i p risto p im čredi, in šesti b il sem v dru ščin i učeni. H o d eč tja k lu či im eli sm o v besedi stv a ri, k i jih n ajlepše m o lk izpriča, tak lep je bil p o m en ek v tisti sredi. P rišli sm o k vz n o žju žlah tn ega grad iča, z z id o v je m je opasan sed em krati,

je bila o d p o k lica la B eatrice), po častim o ga!« v z k lik n e n ek d o v im enu ostalih. T o p o ča stite v (»onorate 1’ altissim o poeta!«) so kasn ejše d o b e n ak lan jale D a n teju sam em u. 9 1-9 3 : T e Štiri im en itne m o že - razlag a V e rg il - in m en e veže to, da sm o v s i pesniki, beseda to re j, ki je bila izrečen a o b p o z d ra v u (»altissim o poeta«). Č e torej h v a lijo m ene, s tem sla v e h krati tu di sebe in to je p ra v. - 94. poeta: H o m er. - 98. meni: D an te ni lažno skro m en ; d o b ro v e , kam sod i s sv o jim talen tom in delom . 1 0 6 - 1 5 1 : G ra d v L im b u . V e le d u h o v i na trati. 106: ja h tn eg a gradiča: Sim b o l člo v e šk e v ed n o sti ali m o rd a svetišče slave? - 10 7 . sedem-

Četrti spev 10X

m

1/4

//7

12 0

n}

12 6

129

i} 2

z9

a b ram ba m u je v o d a p otočiča. T u p re k o šli sm o s suhim i p o d p lati; sed m ero vra t prešel sem z m od rijani in že sm o na zeleni, sveži trati, k jer so lju d je, vsi resni in svečan i, v e lik a m o č iz kretenj jim o d se va, redek je g o v o r , glas m ehak. — O b strani jo p e v ci m ahn ejo in z njim i g re v a na svetlo , razp ro stran jen o v iš a v o , k jer se ves tro p očesu razod eva. O d tam , ko t čez sm aragd zeleno tra v o , v e lik e duše kaže m i p o d o lje ; da sem jih v id el, si že p o jem slavo . E le k tro v id im , b orce z n jo n ajb o lje, E n e ja , H e k to rja spozn am v tej četi in C ezarja, ki m ršči oči so k olje. K a m ilo n ajde mi p o g le d razvn eti, P an tazilejo, v o jv o d o L atin a z L a v in jo h čerk o v id im tam sedeti. L u k re c ijo , B ru ta , ki je izgnal T a rk v in a , K o rn e lijo , M a rc ijo , Ju lija n o uzrem in tam na sam em Saladina. K o d v ig n e m še o b rv , glej pred m ano u čitelja in m o jstra v se g a znanja in d ru žb o filo z o fo v z n jim n abrano!

k ra ti: Z zid o m sedm erih k rep osti. - 1 1 0 . sedmero vrat: Sedem svo b o d n ih u m etn osti (»artes liberales«). - 1 2 1 . E le k tra : M ati D ard an a, u stan o vitelja T ro je . - 124 . Kam ila: P rim . P ek. I. 1 0 7 .- 12 5 . Panta^jleja: P en tesilea, am azonska kraljica, ki jo je ubil A h il. l^atinus: K r a lj v L a c iju za časa E n e je v e g a prih o d a. N je g o v o hčer L a v in ijo je E n ej vzel za ženo. - 12 7 . Eu krecija : R im lja n k a , ki se je u b ila, ko jo je bil sin T a rk v in ija O ša b n e g a, zadn jega rim sk ega k ralja, onečastil. - L . J. Brutus je pre g n a l o m en jen eg a T a rk v in ija in položil tem elje rep u b lik i. 128 . Kornelija: Slavn a m ati b rato v G ra k h o v . - M arcija: Ž e n a K a to n a U tičana. - Ju lijan a : H či Ju lija C ezarja. - 12 9 . Saladin: E g ip to v s k i sultan ( 1 1 3 7 1 ! 93 )» ki g a je zaradi vlad a rsk ih in v o jašk ih v rlin čislala tu di zapadna E v r o p a . - 1 3 1 . mojstra vsega %nanja : G rš k i filo z o f A risto te l, n ajve čja g la v a antike, pa tu d i p o g la v itn i

3°

ip

i)8

141

144

14 7

ijo

Pekel

V se ga spoštljivo zre, vse se mu klanja: najbližja Sokrat, Platon mu stojita, za njima pa mi druge kaže planja: D em okrit, ki slučaj mu vzm et je skrita, kraj Anaksagore, Zena, Taleta, Em pedokla, D iogena, Heraklita, D ioskurid, zdravniška avtoriteta, Linos in T u lij, a s strani njegove Seneka, zraven O rfeja poeta. Tam Ptolom ej, E vk lid ! A glej še nove: Hipokrat, Galien in Avicenna, A verroes, ki s kom entarjem slove! K je bi naštel vam tukaj vsa imena! O bilna snov tako naprej me vleče, da često rek pred dejstvi mi odjenja. T u se šesterica na dvoje seče: na drugo pot me učenik porine, proč od miru v ozračje, ki trepeče, in že sva tam, kjer slednja luč pomine.

n av d ih o v ale c v se sred n jeve šk e m isli. - 13 6 -14 4 : Demokrit, ki je učil, da svetu vlad a siučaj, Anaksagora, Zen, Tales, Hmpedokles, Diogen, H erak lit: G r š k i filozofa. - D ioskurid: G r š k i z d ravn ik iz 1 . sto l., ki je napisal znam enito delo o z d raviln ih rožah. - L.inos: M ističn i g ršk i pesn ik. - T u lij: C icero . - Seneka: R im sk i pisatelj. - O rfej: B a je slo v n i g rški p e v ec, čig a r glas je im el čaro b n o m oč. - Ptolomej: S lo v iti eg ip to v sk i g e o g r a f in astron o m iz 2. stol. n .š. N a n je g o v k o z m o g ra fsk i sistem , ki je b il v v elja v i skozi ves srednji v ek d o K o p e rn ik a (zem lja je središče!), se o p ira tudi zg radb a D a n teje v e K o m e d ije . E v k lid : G r š k i m atem atik. - H ipokrat, Galien, Avicenna: T rije znam eniti zd rav n ik i in pisci m ed icin skih k n jig . - A verroes: A ra b s k i filo z o f iz K o r d o v e na Špan skem , živel v 12 . sto l., pisec en ega n ajb olj tehtnih k o m en tarje v k A risto te lu . - 14S. Tu se šesterica na dvoje seče: V e r g il in D an te zapustita p e sn išk o d ru ščin o in kreneta v n asledn ji, d ru g i kro g.

PETI SPEV

;

6

g

/2

//

¡S

21

T a k o sv a iz k ro g a p rv e g a stopila v n asledn ji k ro g , ki m anjši kraj ok lepa, a v e č g o rja , k o t kaže k rik o v sila. T a m že renči M in o s, zverin a srepa: o b v h o d u vp ra ša, kakšen greh te žene, razsod i in o d p ra v i z m ahom repa. T a k o je: k ad ar du še, v zlo rojen e, stoje pred n jim , se v sa k a razodene, in o n , ki v e za greh e v se storjen e, p re so d i, v kakšen kraj p ek la naj krene. K o lik o k r a t svo j rep o k ro g o v ije , v taisti k ro g b o jam e šla p eklen e... P red n jim se stalno d o lg a kača v ije , na so d b o g re p o v rsti cela srenja, p o v e , p o slu ša in p ekel jo skrije. »O ti, ki o n d i stopaš v kraj trpljenja,« m i de M in o s, k o sto p im m u n aproti, in o d o p ra v k a v a žn e g a o d jen ja, »le g le j, k a k o in s k o m greš p o tej poti, n ik a r slepiti s širn im i se vrati!« » N e kriči!« se zverin e v o d ja lo ti,

i 24: M in o s, p eklen sk i sod nik. 1 . manjši: K r o g i pe k la so kon cen tričn i in se v e d n o bolj o žijo ; vse b rezn o je p o d o b n o »ulrobe o b rn jen em u stožcu. - 3. M inos: B a je slo v n o bitje, sin Z e v s a in E v r o p e , n ekoč pravičn i zako n o d ajalec na K re ti. D an te je iz n jega naredil p ošast, toda sod n ik a. - 7. v f/o rojene: Seb i v n esrečo. - 15 . pove, posluša: G re šn ik p o v e sv oj g reh in po slu ša so d b o . /n. m daj slepiti: N aj te ne zave d ejo Široko o d p rta vrata! P rim . M at. V I I . 13 : » Š iro k a je pot, ki v o d i v p o g u b ljen je.«

32

24

2j

¡o

a

¡6

)9

42

4!

48

Pekel »n ikar u sod n e m u p oti ne krati, tam , kjer se m o re vse, kar se jim hoče, je sklen jena in tu ni kaj vp rašati.« Že se pričn e v p itje v n e b o v p ijo č e , ko h o d iva , čez skale te stopaje, in silni jo k m i čuti je m o go če. Prišel sem v tem o p o to p ljen e kraje, k jer se rjo v e n je sliši, kot če bije z v a lo v i m o rje, k o v ih ar ga m aje. P ek len sk i piš, ki n ik d a r ne p o čije, v vrtin c u besn em duše s sabo rine, o k ru tn o stresa jih in v vo z le vije. In ko na ro b prepad a z n jim i šine, začujem stok an je in zob škrip an je in čez B o g a o d m e v a jo kletvin e. U v id e l sem , da v strašn o to vih ran je o b so jen i so g re šn ik i m eseni, ki v jarem sle zapregli so spozn an je. K a k o r če ško rce n esejo jeseni p ero ti v dalj, m ed m rzle tja v e tro v e , tako tu g o r in dol ter ven in k steni zagan ja besni piš te zle d u h o ve, ki jih n ik o li nade ne utešijo na p o k o j in na m u ke manj su ro ve. K o t če ž erja vi p rek v iš a v letijo in jih k riči v sa d o lg a k aravan a, tako p rih ajajo sem in ječijo te sence, ki jih p o ja m oč o rkan a, in dem : » K d o , m ojster, so lju dje v tej jati,

25.-7 2: P o h o tn ik i, n jih o ve m uke in im ena n ajbolj slo ve čih . K o t jim je na svetu telesa b u rilo m eseno poželen je, tako jih tu doli v p eklu p rem etava silo v it vih a r, ki se n iko li ne unese. 34. rob prepada: P repad , ki loči ta k ro g od n asledn jega. -

Peti spev u

¡4

;/

n

61

66

6v

/j

ki v črn em m etežu je kazn ovan a?« »P rv a o d teh, ki jih želiš spoznati,« mi m o jster ni o d rek el pojasnila, »jezikom m n o g im vlad ala je hkrati. P o h o tn o st jo tako je zag rab ila, da greh si u zak o n ila je v p o stav i in si tak o zanj našla o p ra vičila . Sem iram is je: z g o d o v in a p ra v i, da k o t so p ro g a sinu je sledila, zdaj nje zem lje so v sultana d ržavi. N a sle d n ja se na sm rt je zalju bila in rajn kem u S ih eju snedla o b lju b o ; g le j, to K le o p a tra je grešn a bila, p o glej H e len o , ki za n jo v iz g u b o šlo to lik o je h ud ih let, A h ila p o g le j, ki je iz lju b ezn i šel v p o g u b o . T u P ariš, T rista n tam !« senc brez števila m i im e n o val je, s p rsto m v se kazaje, ki jih lju b ezn i sla je p o g u b ila. K o slišal sem od n jeg a na v se kraje im ena žen in v ite z o v slov ita, slab ost m i prid e, tlak se m i zam aje.

^K. Semiramis: B ab ilo n sk a kraljica Sem iram is (14 . stol. p. n. š.), nasledn ica s v o je g a sina, k.iiercm u je bila tu di žena. B aje je to k rv o s k ru n sk o razm erje uzakonila. - 6 1. naslednja: k at lazanska kraljica D id o n a , ki »je snedla o b lju b o « rajn kem u so p ro g u Sih eju s tem , da ■>< je zaljubila v T ro ja n c a E n eja. P o E n e je v e m o d h o d u iz K a rta g in e si je v o b u p u sam a v/cla življen je. - 63. K leopatra: E g ip č a n sk a kraljica (69-30 p. n. š.), C e zarjeva in A n to n ijrva l|ubica. D a ne bi padla v ro k e m aščevaln em u O k ta v iju , je vzela strup. - 64. Heleno: l epa llc le n a , žena g rš k e g a kralja M en elaja; zaradi nje so G r k i deset let n ask a k o v ali I to|n, kot nam piše H o m er v Ilija d i. - 65. A h i l: N a jv e č ji g ršk i jun ak pred T r o jo , ki je lul iiImi na dan sv o je svatb e s tro ja n sk o k raljičn o P o lik se n o . - 67. P a riš: Pria......v sin, ki je u g rab il iepo H eleno , m edtem ko je g o stil na d v o ru njen ega m oža v Sjnuti, 7 'ristan: E d en od bajeslo vn ih v ite z o v o k ro g le m ize, jun ak, ki ga je u^niinbila nesrečna ljubezen d o p lavo lase Izold e. N je g o v e d o g o d iv šč in e v rom anu »TiiKian in Izolda« so vtisn ile neizbrisen pečat vsej ev ro p sk i ljubezen ski literaturi d o ■l-inaSnjega dne.

34

7/

7