Anka Sever - Goli Otok in Sveti Grgur

UNIVERZA NA PRIMORSKEM FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE KOPER

Anka Sever

GOLI OTOK IN SVETI GRGUR: KONCENTRACIJSKI TABORIŠČI ZA »INFORMBIROJEVCE«

DIPLOMSKO DELO

Koper, 2012

UNIVERZA NA PRIMORSKEM FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE KOPER

Anka Sever

GOLI OTOK IN SVETI GRGUR: KONCENTRACIJSKI TABORIŠČI ZA »INFORMBIROJEVCE« DIPLOMSKO DELO

Mentorica: doc. dr Mateja Režek Študijski program: Zgodovina

Koper, 2012

IZJAVA O AVTORSTVU Študent/-ka ____________ANKA SEVER_____________, z vpisno številko ___92054020_______, vpisan/-a na študijski program ____________ZGODOVINA_______________________________, rojen/-a ___06.06.1986______ v kraju _____POSTOJNA____________________, sem avtor/-ica (ustrezno označi)

¨ ¨ ¨ ¨ ¨ ¨

seminarske naloge seminarskega dela zaključnega seminarskega dela diplomskega dela magistrskega dela doktorske disertacije

z naslovom: GOLI OTOK IN SVETI GRGUR: KONCENTRACIJSKI TABORIŠČI ZA »INFORMBIROJEVCE«

S svojim podpisom zagotavljam, da: - je predloženo delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela; - sem poskrbel/-a, da so dela in mnenja drugih avtorjev/-ic, ki jih uporabljam v delu, navedena oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili; - sem pridobil/-a vsa potrebna dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena v predloženo delo in sem to tudi jasno zapisal/-a v predloženem delu; - se zavedam, da je plagiatorstvo - predstavljanje tujih del kot mojih lastnih kaznivo po zakonu (Zakon o avtorstvu in sorodnih pravicah, Ur. l. RS št. 16/07 – UPB3); - se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloženo delo in za moj status na UP FHŠ; - je elektronska oblika identična s tiskano obliko dela (velja za dela, za katera je elektronska oblika posebej zahtevana).

V Kopru, dne___25.04.2012_____

Podpis avtorja/-ice:____________________________

POVZETEK

Spor s Sovjetsko zvezo leta 1948 je predstavljal prelomnico v zgodovini druge Jugoslavije. Zaradi strahu pred notranjim udarom so začele oblasti ostro obračunavati z resničnimi in domnevnimi zagovorniki resolucije Informbiroja. T. i. »informbirojevci« so bili označeni kot sovražniki države in poslani na družbeno koristno delo, v izolacijo in na spreobrnitev. Zanje so oblasti izbrale oddaljene in težko dostopne kraje - Goli otok, Sveti Grgur in druge. Tu so bili »informbirojevci« podvrženi nenehnemu fizičnemu in psihičnemu pritisku, katerega cilj je bilo razčlovečenje in odvzem človeškega dostojanstva. Diplomsko delo obravnava življenje »informbirojevcev« na Golem otoku in Svetem Grgurju med letoma 1949 in 1956 na podlagi znanstvene in spominske literature ter ustnih virov. O Golem otoku in drugih taboriščih se je dolga leta molčalo. V tem pogledu je bila prelomnica Titova smrt in že v osemdesetih letih je bilo objavljenih več avtobiografskih izpovedi nekdanjih zapornikov. Kljub temu nekateri nekdanji zaporniki še danes živijo v strahu pred ponovitvijo doživetega. Danes sta Goli otok in Sveti Grgur v veliki meri izropana in opustošena otoka, pozabljena od sveta, obiskujejo pa ju le maloštevilni turisti.

KLJUČNE BESEDE: Goli otok, Sveti Grgur, Informbiro, »informbirojevci«, delovno koncentracijsko taborišče, družbeno koristno delo

SUMMARY

The dispute with the Soviet Union in the year 1948 was a turning point in the history of the second Yugoslavia. Because of the fear of internal strike the authorities started a fierce battle towards real and supposed supporters of the ‘Informbiro’ resolution. Socalled ‘informbiroes’, were declared as enemies of the state and therefore sent on community work and alteration in isolation. For them the authorities have chosen particular destinations – remote and hard accessible islands – Goli otok, Sveti Grgur and others. Here the ‘informbiroes’ were faced with constant physical and psychical pressure, which goal was to dehumanize and taking away any sort of human dignity. This thesis deals with the life of the ‘informbiroes’ on Goli otok and Sveti Grgur between the years 1949 and 1956. It is based on scientific literature, memoirs and oral sources (two interviews). The stories about Goli otok and others had remained hidden for a long period of time. However, Tito’s death in 1980 released some of the repression. After it quite a few of autobiographical stories from former prisoners were published. Despite that some of the former prisoners still continue living in fear that they might relive their experience. Goli otok and Sveti Grgur are nowadays in a large extent robbed and abandoned islands, forgotten from the world and rarely visited by a few tourists. KEY WORDS: Goli otok, Sveti Grgur, Informbiro, ‘informbiroes’, working concentration camp, community work.

KAZALO 1.

UVOD ................................................................................................................................................. 2

2.

JUGOSLAVIJA V PRVEM POVOJNEM OBDOBJU ................................................................ 4 2.1. POLITIČNA UREDITEV JUGOSLAVIJE............................................................................................ 4 2.2. JUGOSLAVIJA IN SOVJETSKA ZVEZA ........................................................................................... 6 2.3. INFORMBIRO .......................................................................................................................... 9 2.3.1. Spor z Informbirojem .......................................................................................................... 11 2.3.2. Posledice spora ................................................................................................................... 15 2.3.3. Informbirojevstvo na Slovenskem ....................................................................................... 17

3.

POLITIČNA KAZENSKA REPRESIJA V JUGOSLAVIJI ...................................................... 22 3.1. PREISKOVALNI ZAPOR .............................................................................................................. 26 3.2. »SODNI PROCES« ...................................................................................................................... 28 3.3. JUGOSLOVANSKA DELOVNA TABORIŠČA................................................................................... 31 3.3.1. Pot v »pekel« ....................................................................................................................... 33 3.3.2. Delovno taborišče na Golem otoku ..................................................................................... 35 3.3.3. Sveti Grgur in njegova zgodba ............................................................................................ 40 3.3.4. Zaporniško življenje na Golem otoku in Svetem Grgurju ................................................... 43 3.4. DRUŽBENO KORISTNO DELO ..................................................................................................... 48 3.5. SISTEM »POLITIČNE PREVZGOJE«.............................................................................................. 52 3.6. IZPUSTITEV NA PROSTOST ......................................................................................................... 59 3.7. GOLI OTOK IN SVETI GRGUR DANES ......................................................................................... 60

4.

IZPOVEDI NEKDANJIH ZAPORNIKOV .................................................................................. 62 4.1. 4.2. 4.3.

V. R. ......................................................................................................................................... 62 MIHAEL CENC .......................................................................................................................... 66 PRIMERJAVA IZPOVEDI NEKDANJIH ZAPORNIKOV ..................................................................... 72

5.

SKLEP .............................................................................................................................................. 75

6.

SEZNAM FOTOGRAFIJ ............................................................................................................... 77

7.

SEZNAM KRATIC ......................................................................................................................... 78

8. VIRI IN LITERATURA ...................................................................................................................... 79 8.1. MONOGRAFIJE.................................................................................................................................. 79 8.2. ČLANKI ............................................................................................................................................ 81 8.3. INTERNETNI VIRI .............................................................................................................................. 81 8.4. USTNI VIRI ....................................................................................................................................... 82 8.5. TELEVIZIJSKA ODDAJA ..................................................................................................................... 82

1

1. UVOD

Pogled na določeno obdobje v zgodovini neke države je močno odvisen od trenutka, ki je temu pogledu namenjen. Pred nekaj desetletji se je na Tita in njegov sistem gledalo s popolnoma drugačnimi očmi kot danes: Tito je bil glavni, Tito je bil vse, Tito je bil naš. Komunizem je bil odličen sistem, v katerem so vsi dobro živeli in ni nihče trpel pomanjkanja. Tudi danes je o takratni dobi zaslediti podobne misli in prepričanja. Resničnost ali zgolj nostalgija? S trditvijo o popolnosti Tita, sistema in države same se zagotovo ne takrat ne danes ne bi strinjali tisti, ki so v povojnem obdobju Jugoslavije mesece ali leta preživeli na dveh otokih - Golem in Svetem Grgurju. Zakaj sem se pravzaprav odločila raziskati njuno zgodovino? Ker po mojem mnenju predstavljata največji in zagotovo najbolj črn madež v komunistični Jugoslaviji in Titu, ker je bila ta tema dolga leta prikrivana in me je fenomen Golega že od nekdaj zanimal - sistem zapora; sistem ki ni dopuščal nikakršne nepokorščine in upora. Do Titove smrti je bil Goli otok tabu tema oziroma bolje rečeno, Goli sploh ni obstajal. Tamkajšnjim zapornikom je bilo rečeno, da morajo o vsem, kar so doživeli, molčati, sicer se lahko njihov »izlet« ponovi. Šele v osemdesetih letih so na dan privrele informacije o Golem otoku, Svetem Grgurju in ostalih »informbirojevskih« taboriščih. Izšlo je veliko biografskih in avtobiografskih izpovedi o zaporniškem življenju, zaradi pomanjkanja ali neobstoja arhivskega gradiva pa je bilo med njimi le malo znanstvenih del. V uvodnem delu so na podlagi znanstvene literature predstavljeni jugoslovanski politični sistem, sovjetsko-jugoslovanski odnosi in spor z Informbirojem. Osrednji del je namenjen politični kazenski represiji v Jugoslaviji in taboriščema za »informbirojevce« Golemu otoku in Svetemu Grgurju, opira pa se na znanstveno, strokovno in spominsko literaturo ter na zgodbi dveh nekdanjih zapornikov, s katerima sem opravila intervju. Zanimalo me je zlasti, zakaj je posameznih prišel na otok, kaj se je tam dogajalo in kako ga je zapustil, predstavljen pa je tudi zaporniški sistem – sistem vsakodnevnega psihofizičnega pritiska. Zadnji del naloge je namenjen pripovedi dveh nekdanjih 2

zapornikov, ki sta bila z mano pripravljena deliti preživeto, njuni zgodbi pa sem tudi primerjala. Iskanje nekdanjih zapornikov je bilo precej zahtevna naloga. Od Golega otoka namreč mineva že več kot šestdeset let, kar kaže na visoko starost iskane skupine, nekateri nekdanji zaporniki pa o tem še danes ne želijo govoriti. Kljub temu sem uspela k pogovoru pridobiti dva nekdanja kaznjenca, ki sta bila kot »informbirojevca« zaprta na Golem otoku. Zapornikov s Svetega Grgurja mi ni uspelo najti, razen sovaščana, ki je o svoji zgodbi spregovoril že v delu Andreja Miklavčiča Sveti Grgur: Otok trpljenja in smrti. Roman o Štefanu Požarju, žrtvi komunističnega nasilja na jadranskem otočju, z menoj pa zaradi preveč bolečega ponovnega spominjanja ni želel govoriti. Življenje na otoku je bilo izredno kruto, krut pa je bil tudi takratni državni sistem, ki ni dopuščal lastnega mišljenja. Zato sem kot izhodiščno hipotezo naloge postavila trditev: »Življenje na Golem otoku in Svetem Grgurju je zapornike tako močno zaznamovalo, da niso bili nikoli več takšni kot so bili pred prihodom nanju – njihovo obnašanje, razmišljanje, odnos do soljudi itd. so se opazno spremenili.« V letu 2011 sem se na povabilo nekdanjega zapornika gospoda Mihaela Cenca in obenem na svojo veliko željo udeležila strokovne ekskurzije na Goli otok in Sveti Grgur, ki sta jo vodila nekdanja zapornika Mihael Cenc in Andrej Aplenc. Kot lahko le nekdo, ki je grozo otoka doživel na lastni koži, sta nam resnično živo in slikovito prikazala takratno življenje ter razmere na otoku. In ker fotografija navadno pove več kot tisoč besed, sem nalogi dodala nekaj fotografij, posnetih na strokovni ekskurziji na Golem otoku in Grgurju maja 2011.

3

2. JUGOSLAVIJA V PRVEM POVOJNEM OBDOBJU

V prvih letih po drugi svetovni vojni je bila Jugoslavija tesno navezana na Sovjetsko zvezo. Sovjetska zveza s Stalinom na čelu je bila vzornica in učiteljica jugoslovanskim komunistom. V vzhodnoevropskih državah je Sovjetska zveza s trdo roko uveljavila svoj način vodenja, svoje gospodarske, politične, družbene in kulturne ideje. Satelitske države je skušala prepojiti s svojo miselnostjo in prepričanji ter obenem računala na njihovo popolno predanost in poslušnost.

2.1.

Politična ureditev Jugoslavije

S koncem druge svetovne vojne so se politične razmere na ozemlju Jugoslavije močno spremenile. Na volitvah v ustavodajno skupščino 11. novembra 1945, kjer meščanske stranke dejansko niso sodelovale, je prepričljivo zmagala Ljudska fronta, katere nosilec je bil Josip Broz Tito. Ljudska fronta oziroma prek nje Komunistična partija Jugoslavije je prevzela popoln nadzor nad družbenim in političnim življenjem v Jugoslaviji. Na volitvah je dejansko kandidirala le ena stranka, Ljudska fronta, saj se je opozicija odločila, da zaradi slabega političnega ozračja in volilnih zakonov, ki niso omogočali poštenih volitev, v političnem boju ne bo sodelovala. Da bi ustvarila videz demokratičnosti, je komunistična partija uvedla t. i. skrinjico brez liste. Vanjo so volivci, ki niso bili naklonjeni Ljudski fronti, dali svoj glas, ker pa ti glasovi na volitvah dejansko niso bili upoštevani, se je med ljudmi za njo uveljavil izraz črna skrinjica. Volitve so tako spominjale bolj na referendum za Titov režim ali proti njemu, poleg tega pa niso bile pravi pokazatelj realnega političnega stanja. Na volitvah je namreč prihajalo do raznih nepravilnosti – glasovanje ni bilo tajno, glasove iz črne skrinjice so pretresali v skrinjico Ljudske fronte, volišča je varovala policija itd. Volitve so torej za takratni

4

režim predstavljale zgolj zadnje formalno dejanje, po katerem so jugoslovansko stvarnost priznavale tudi zahodne sile – Velika Britanija in ZDA. Po njunem priznanju so lahko pričeli z izvajanjem že dolgo načrtovanega revolucionarnega spreminjanja družbe. Oblast v državi je bila izrazito centralizirana, saj so bile v rokah nove politične elite združene vse tri veje oblasti – zakonodajna, izvršilna in sodna. O vsem je odločala deseterica mož, članov politbiroja Centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije. Pri ustvarjanju in uveljavljanju novega režima je torej imela glavno vlogo le majhna skupina ljudi, zlasti zunanji minister Edvard Kardelj, predsednik države Josip Broz Tito, notranji minister Aleksander Ranković in vodja agitpropa Milovan Đilas. Poleg omenjene četverice so bili v najožjem partijskem vodstvu še Sretan Žujović, Svetozar Vukmanović, Miha Marinko, Krsto Popivoda, Andrija Hebrang, Blagoje Nešković in Boris Kidrič (Gabrič v SNZ, 2005). Prva jugoslovanska ustava, sprejeta 31. januarja 1946, se ni bistveno razlikovala od ustave sovjetske vzornice iz leta 1936. Razlikovali sta se le v nekaterih odstavkih, ki so zajemali vprašanje lastnine – jugoslovanska ustava je nasprotno od sovjetske poznala zadružno in zasebno lastnino, v formalnem ohranjanju večstrankarskega sistema ter v definiciji odnosa med republikami in federacijo, kjer je sovjetska ustava republikam priznavala pravico do lastnih obrambnih sil in celo do navezovanja diplomatskih stikov s tujimi državami, obenem pa je poznala tudi pravico do samoodločbe in odcepitve. Jugoslovanska ustava je kot temeljno načelo ustavne ureditve uzakonila ljudsko demokracijo (Režek, 2005, 11). Vrhovni državni organ je po določilih ustave postala Ljudska skupščina FLRJ, oblast pa so izvrševali Prezidij Ljudske skupščine, vlada in njej podrejeni državni organi. Ljudska skupščina je zasedala dvakrat letno, v vmesnem času pa je najvišje telo vodil Prezidij Ljudske skupščine. Po ustavi naj bi bila sodna oblast formalno ločena od zakonodajne in izvršilne oblasti ter samostojna pri svojem delu, vendar v praksi temu ni bilo tako (Gabrič v SNZ, 2005). Temeljna značilnost sovjetske in obenem jugoslovanske politične ureditve je namreč bilo prepletanje uradne državne in neuradne partijske oblasti (Režek, 2005, 11). Dne 5. maja 1945 je bila na območju Slovenije imenovana nova Narodna vlada Slovenije v Ajdovščini, imenovana

5

tudi »ajdovska vlada«, ki je postala najvišji oblastni in upravni organ federalne enote Slovenije. Veljala je za začasno izvršilno oblast do sprejetja nove ustave, za njenega predsednika pa je bil imenovan Boris Kidrič (Guštin v SNZ, 2005). Za obravnavo kriminalnih dejanj sta bili zadolženi dve organizaciji – Narodna milica in Ozna1. Prva se je ukvarjala zgolj z upravnimi zadevami in kriminalom, druga pa je igrala pomembno vlogo pri političnih kaznivih dejanjih in v preiskovalnih postopkih zoper nasprotnike novega režima. Funkcijo načelnika celotne jugoslovanske Ozne je prevzel Aleksandar Ranković, v Sloveniji pa je ta funkcija pripadla Ivanu Mačku (Guštin v SNZ, 2005). Najmočnejša osebnost v Jugoslaviji je bil Josip Broz Tito, ki je opravljal več funkcij – bil je jugoslovanski maršal, vrhovni komandant Narodnoosvobodilne vojske, predsednik države in med letoma 1945 in 1953 predsednik vlade ter vseskozi generalni sekretar jugoslovanske komunistične partije, ki je dejansko vodila državo.

2.2.

Jugoslavija in Sovjetska zveza

Iz vojne sta kot edini politični sili, sposobni obnoviti globoko ranjeno državo in hkrati ohraniti njeno celovitost, izšli komunistična partija in partizansko gibanje. Ker se je jugoslovanska komunistična partija svoje moči dobro zavedala, je bila kljub prijateljskim odnosom s Sovjetsko zvezo že takrat v določenih pogledih neskladna s Stalinom, kar je bil eden glavnih vzrokov njegovega nezaupanja in nezadovoljstva z Jugoslavijo. Stalin je na Tita gledal kot na nezanesljivega sodelavca, ki na dober nasvet odgovori z »brco« (Pirjevec, 1987, 10-12). Navkljub nekaterim nesoglasjem, so se jugoslovanske in sovjetske oblasti začele tesneje povezovati že med vojno, zlasti po osvoboditvi Beograda. Še tesnejše je prijateljstvo postalo po koncu vojne, ko se je 1

Oddelek za zaščito naroda oziroma varnostno – obveščevalna služba SFRJ. Leta 1946 je bila OZNA razdeljena na civilni in vojaški oddelek: nastala sta civilna UDB (Uprava državne bezbednosti) oziroma UDV (Uprava državne varnosti) in vojaška Kontraobveščevalna služba - KOS.

6

Jugoslavija začela močneje opirati na svojo »veliko sestro«, ki ji je postala zaveznica in obenem vzornica. O podobnosti sistemov je leta 1945 nek britanski opazovalec zapisal: »To kar najbolj preseneča, ko prideš iz Rusije v moderno Jugoslavijo, je dejstvo, da je jugoslovanski režim na določen način podoben ruskemu, toda kot bi ga gledali v ukrivljenem ogledalu. Vse je prepoznavno, vendar nekoliko spremenjeno in komično.« (Pirjevec, 1987, 15). 11. aprila 1945 je Tito s Stalinom v Moskvi podpisal Sporazum o prijateljstvu, medsebojni pomoči in povojnem sodelovanju med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo. Ta dokument je predstavljal prvo zunanjepolitično pogodbo nove jugoslovanske oblasti. Sporazum je bil naperjen proti nacistični Nemčiji, predstavljal pa je tudi nekakšno jamstvo za zavezništvo ob morebitnem izbruhu nove vojne z Zahodom. V ta namen je Stalin v Jugoslavijo poslal svoje vojaške poveljnike, ki so tam širili mnenje, da brez njihove vojaške pomoči Jugoslavija ne bi nikoli uspela zmagati v vojni, ter da so za njihov uspeh zaslužni zgolj Sovjeti. V skladu s tem prepričanjem so od Jugoslovanov zahtevali nadzor nad njihovo državo in pravico, da tu dobijo vse, kar želijo. S takšnim vedenjem so žalili partizansko vojsko, pa tudi samega Tita. »Takšne razmere so seveda povzročale stalno napetost, ki je spodjedala temelje jugoslovansko – sovjetske solidarnosti in nevarno zapletla odnose države z vsem vzhodnim blokom.« (Pirjevec, 1987, 34). Kljub številnim nesoglasjem je Sovjetska zveza po vojni postala najtesnejša jugoslovanska zaščitnica na mednarodnem prizorišču, saj ji je nudila pomoč pri oboroževanju in modernizaciji jugoslovanske armade, na svojih visokih šolah pa je šolala jugoslovanske vojaške in policijske kadre (Gabrič v SNZ, 2005). Po vojni je nova jugoslovanska oblast začela Sovjetsko zvezo posnemati tudi na notranjepolitičnem področju. Posnemanje se je najprej pokazalo v monopolizaciji oblasti v rokah komunistične partije. Prav tako kakor v Sovjetski zvezi je tudi v Jugoslaviji komunistična partija vse niti v državi prevzela v svoje roke in ni dopuščala ne političnih nasprotnikov (opozicije), niti drugače mislečih posameznikov. Podobnosti so se nadalje pokazale na področju gospodarstva, kjer se je jugoslovansko vodstvo najprej odločilo za podržavljanje industrije (uničenje zasebnega podjetništva) in obenem za kolektivizacijo kmetijstva. Skupne točke lahko najdemo tudi na področju kulture, kjer je v obeh državah

7

deloval zloglasni agitprop2, ki je skrbel za uveljavljanje komunistične ideologije, politiko ZDA in Zahodne Evrope pa je prikazoval kot politiko imperialističnega in kapitalističnega

izkoriščanja

delavcev.

Propagandna

dejavnost

je

bila

ena

najpomembnejših dejavnosti KPJ – nadzorovala je celotno idejno in kulturno sfero, postala je neformalni cenzor in obenem začela sistematično ustvarjati kult Titove osebnosti (Gabrič v SNZ, 2005). Sovjetski vpliv je bilo čutiti tudi na področju kulturnega ustvarjanja – iz Sovjetske zveze je k nam prišel socialistični realizem, ki ga je oblast močno podpirala. Oblast je na umetnike pritiskala, da so pisali v slogu socialističnega realizma, katerega značilnost je bilo opevanje herojskega boja proti okupatorju, vneme ljudi pri obnovi osvobojene domovine, optimističnega pričakovanja ljudi znotraj socialistične ureditve itd. Teorijo nove umetniške smeri so širili zlasti številni prevodi člankov sovjetskih kulturnih ideologov. Ti so od umetnikov zahtevali prebiranje marksistične literature, kolektivizem v opisovanju (posamezni liki niso smeli izstopati), opisovanje razmer v črno-belem stilu in brez nepotrebne liričnosti, erotike ali subjektivnega opisovanja. Močna navezanost na Sovjetsko zvezo se je kazala tudi na področju šolstva, kjer je po vojni postal obvezen predmet ruščina, učitelji pa so morali imeti »pravo politično prepričanje«, v duhu katerega so poučevali (Gabrič v SNZ, 2005). Razhajanja med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo so se pojavila že v prvih letih po vojni, sprva na področju zunanje politike. Jugoslovanska zunanja politika je namreč slonela na dosledni obrambi lastne suverenosti. Zato so jugoslovanski voditelji menili, da bi morala Sovjetska zveza z njimi ravnati kot z enakopravnimi partnerji, ne pa si jih skušati podrediti. Prvi resni incident s Stalinom in zahodnimi silami je Tito izzval, ko je spomladi 1945 s svojimi četami vkorakal v Trst, pri čemer se je zdelo, da ima za to Stalinovo dovoljenje, a temu ni bilo tako. Ob tem je Stalin zaznal protest tako proti Zahodu kot proti njemu samemu, zato je Jugoslovane opozoril, da niso sami in da ne morejo ravnati na lastno pest. Jugoslovanske oblasti so na njegove besede odgovorile s protesti, Stalin pa se je odločil, da ne bo več trpel njihove neposlušnosti in da jih bo 2

Oddelek za agitacijo in propagando, ki je bil razpuščen po sporu s Sovjetsko zvezo, na VI. kongresu KPJ novembra 1952.

8

javno ožigosal. Vendar problemov niso delali le Jugoslovani Stalinu, pač pa tudi on njim – že med vojno so se ob osvobajanju Beograda sovjetski vojaki prepuščali ropanju in ostalim vrstam nasilja, na Titove čete pa so gledali prezirljivo in vzvišeno. Ko so jugoslovanski voditelji opozorili na njihovo vedenje, je prišlo do razkola med Beogradom in Moskvo, Stalin pa je jugoslovanske tovariše označil za skrajno nehvaležne (Pirjevec, 1987, 40-45).

2.3. INFORMBIRO

Po drugi svetovni vojni je bila Evropa povsem opustošena in uničena. Življenjske razmere so bile strahotno slabe. Tako stanovanjski, kakor tudi gospodarski objekti so bili uničeni in zato neprimerni za ponovno nastanitev oziroma proizvodnjo. Ljudje so trpeli lakoto in vsesplošno pomanjkanje, zato je bila potrebna zunanja pomoč. Ta je prišla iz ZDA, ki uničujočih posledic vojne niso utrpele, saj se ta ni odvijala na njihovih tleh. Naraščajoča nasprotja med Vzhodom in Zahodom so se že leta 1947 izrazila v Trumanovi doktrini. V prvih mesecih leta 1947 sta namreč Grčija in Turčija ameriškega predsednika Trumana zaprosili za denarno pomoč za uspešnejšo obrambo pred komunisti. Truman jima je marca 1947 javno odobril denarno pomoč (400 milijonov dolarjev) in obenem razglasil, da lahko tako pomoč dobijo vse države, ki se čutijo ogrožene od komunizma. Trumanovi doktrini je sledil program gospodarske obnove Evrope, ki ga je predstavil ameriški zunanji minister George Marshall in se po njem imenuje Marshallov načrt. V okviru tega programa naj bi bilo vsem evropskim državam dodeljenih 13 milijard dolarjev pomoči. Pomoč je bila ponujena tudi Sovjetski zvezi in njenim satelitom, vendar so jo morale na Stalinov ukaz zavrniti. Stalin se je na ameriško protikomunistično politiko hitro odzval in se odločil, da oživi mednarodno komunistično organizacijo. Tako je konec septembra 1947 v Szklarski

9

Porebi na Poljskem zbral predstavnike komunističnih partij Sovjetske zveze, Jugoslavije, Bolgarije, Češkoslovaške, Romunije, Madžarske, Poljske, Francije in Italije. Med povabljenimi ni bilo albanske, britanske in nemške komunistične partije. Ustanovljen je bil Informacijski biro komunističnih partij, krajše Informbiro ali Kominform. Ta je postal nekakšno medpartijsko posvetovalno telo za izmenjavo izkušenj, po potrebi pa naj bi usklajeval tudi dejavnosti posameznih komunističnih partij. Organizacija je izdajala svoje glasilo imenovano Za trden mir in ljudsko demokracijo, za njen sedež pa so, na izrecno Stalinovo željo, izbrali Beograd (Režek v SNZ, 2005). Uradno naj bi znotraj Informbiroja posamezne komunistične partije primerjale svoje izkušnje, razpravljale o problemih in usklajevale politične usmeritve, dejansko pa je bil Stalinov namen drugačen. Z ustanovitvijo Informbiroja je »bratskim« partijam dal jasno vedeti, da je minil čas »samovolje«, obenem pa je skušal jugoslovansko vodstvo osamiti in prisiliti k poslušnosti. Na Zahodu je ustanovitev Informbiroja sprožila burne reakcije – zahodne sile so se zbale, da se bo komunizem s pomočjo te organizacije še bolj razširil in utrdil, in le najbolj pronicljivi opazovalci so opazili, da je to le znak sovjetske šibkosti (Pirjevec, 1987). Pravi namen organizacije je bil torej združiti celoten socialistični tabor in ga popolnoma podrediti Stalinovi avtoriteti. Stalin je od vseh voditeljev komunističnih partij zahteval brezpogojno poslušnost in ni toleriral »svojeglavosti« ali kakršnekoli avtonomnosti satelitskih držav. Stalinova politika je bila za jugoslovansko vodstvo nesprejemljiva, saj je bila Jugoslavija vajena samostojnosti in samozavestne drže, ne pa podrejenosti. Sovjetska zveza si je Jugoslavijo poskušala podrediti tako, da je na vsa področja skušala infiltrirati svoje ljudi in tako imeti vse pod nadzorom. Sprva je Tito to mirno opazoval, a je dokaj hitro dognal, da mu bodo Sovjeti »zrasli čez glavo«, zato je do Stalina postal zadržan in nezaupljiv (Pirjevec, 1987). Spor med državama se je porajal predvsem iz neenotnega ocenjevanja mednarodnih razmer in obenem različnih pogledov na to, kako zasnovati odnose med Sovjetsko zvezo in »ljudskimi demokracijami«. Struktura sovjetskega režima in hkrati Informbiroja je slonela na dveh načelih – na popolni ubogljivosti in na dogmi nezmotljivosti najvišjega vodje. Tito je obe načeli (zelo

10

hitro) prekršil, zato ga je bilo potrebno čim prej odstaviti in ga »od živega debla odsekati kakor suho vejo« (Pirjevec, 1987, 130). Spor med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo se je kljub navidez trdnemu prijateljstvu hitro in nezadržno približeval.

2.3.1. Spor z Informbirojem

Jugoslovansko-sovjetski odnosi so se občutno poslabšali že konec leta 1947, ko je Sovjetska zveza odložila sklenitev trgovinskih sporazumov za naslednje leto, torej kmalu po ustanovitvi Informbiroja. Še bolj so se odnosi zaostrili januarja 1948, ko je nameravala Jugoslavija, brez vednosti Stalina, poslati svoje čete v Albanijo pod pretvezo, da jo bo varovala pred Britanci, ki naj bi jo ogrožali iz Grčije. Poleg tega je jugoslovanske voditelje motilo barantanje zaveznikov z mejami njihove države, z interesi velesil pa so najsiloviteje trčili ob vprašanju povezovanja balkanskih držav. Jugoslavija namreč ni skrivala teženj po politični prevladi na Balkanu, s svojo velikopotezno politiko do Albanije in Bolgarije ter s podporo komunistični gverili v Grčiji pa je začela spodkopavati Stalinov primat v socialističnem taboru (Režek, 2005, 16). Titova težnja je bila, da bi po končani vojni lahko vladal brez vmešavanja drugih političnih sil, razen tistih pod njegovim neposrednim nadzorom. Neodvisno od Sovjetske zveze je Tito pospeševal notranji razvoj države, kar je kmalu pripeljalo do sovražnosti s strani Kremlja, v javnosti pa se je razširilo Stalinovo mnenje, da je Beograd za obiske članov komunistične partije neprimeren, zaradi česar so bili številni obiski odpovedani (Pirjevec, 1987). »Sovjetsko – jugoslovansko nasprotje pač ni bilo posledica ideoloških razlik, temveč razlik v pogledih na to, kdo naj ima v Jugoslaviji, na Balkanu in v komunističnem taboru prvo besedo.« (Vodopivec, 2006, 437). Med letoma 1947 in 1948 je prišlo do meddržavnega razhajanja na gospodarskem področju. V prvem povojnem obdobju so namreč Sovjeti, kljub velikemu rudnemu bogastvu Jugoslavije (baker, svinec, cink, antimon, živo srebro, boksit, železo, premog in krom), računali na kmetijsko zasnovano Jugoslavijo. Pred vojno je Jugoslavija ta rudna bogastva izvažala predvsem na Zahod, po vojni pa skoraj izključno na Vzhod –

11

kar 55 % vseh surovin. Kljub sovjetski želji, da bi Jugoslavija ostala pretežno agrarna država, so se jugoslovanske oblasti odločile da bodo vse sile vložile v industrializacijo, a so bile pri tem močno odvisne od Moskve. Stalin jim je zagotovil finančno pomoč, vendar sodelovanje ni potekalo tako kot bi moralo, obenem pa se je Jugoslavija soočala še s problemom uvoza zahodnega blaga in strojev. To odvisnost Jugoslavije je Stalin močno izkoriščal – postavljal je pogoje in podrejal svoji volji politično usmeritev najvišjih jugoslovanskih voditeljev. Vse to je pri Jugoslovanih zbujalo vse večji odpor do Sovjetske zveze in Stalina (Pirjevec, 1987). Februarja 1948 je Stalin kritiziral jugoslovansko samostojno zunanjo politiko, žalil je Jugoslovane in jim očital, da vodijo zaletavo zunanjo politiko ter sprejemajo pomembne politične odločitve brez predhodnega posvetovanja s Sovjetsko zvezo. Zunanji minister Edvard Kardelj se je moral 12. februarja 1948 obvezati, da se bo Jugoslavija v prihodnje o vseh zunanjepolitičnih zadevah najprej posvetovala s KPSZ in se s tem odpovedala svobodnemu delovanju in suverenosti. Obenem je Stalin zahteval takojšnjo združitev z Bolgarijo, vendar je jugoslovanski politbiro to zahtevo zavrnil in si s tem nakopal še večje težave. Sovjetska zveza je namreč po njihovi zavrnitvi že 18. marca 1948 odpoklicala vse svoje strokovnjake iz Jugoslavije, 27. marca pa je iz Moskve v Beograd prispelo Stalinovo pismo. V njem je CK VKP(b) jugoslovansko partijo obtožil, da vodi protisovjetsko politiko, duši znotrajpartijsko demokracijo in se utaplja v Ljudski fronti, da zlasti na podeželju spodbuja kapitalizem in da ne upošteva sovjetskih izkušenj, obtožil pa jih je tudi hlapčevanja Zahodu (Režek v SNZ, 2005, 931). Stalin in Vjačeslav Molotov, podpisnika pisma, sta jugoslovanske voditelje spomnila na usodo Trockega in Buharina, obenem pa podcenjevala jugoslovansko revolucijo ter vlogo partizanov v vojni, kar je jugoslovanske komuniste močno prizadelo. S tem ko je Stalin skušal zmanjšati zgodovinski pomen partizanskega gibanja, je storil največjo napako, saj je bil narodnoosvobodilni boj skupna dediščina jugoslovanskih voditeljev, partije in širokih ljudskih množic. Z jemanjem oziroma manjšanjem njegovega pomena je le prizadel narodni ponos in dodatno okrepil Titov položaj na oblasti. Stalin je poskušal Tita vreči z njegovega piedestala tako, da bi mu povzročil škodo na dveh področjih, in sicer na področju vojske in gospodarstva. Edina rešilna bilka za Tita je bil v tem primeru Zahod,

12

a ker je bil z zahodnimi silami v slabih odnosih, vsaj sprva, na njihovo pomoč ni mogel računati (Pirjevec, 1987). Od 19. do 23. junija je v Bukarešti potekalo zasedanje Informbiroja, kjer je bila sprejeta Resolucija o stanju v Komunistični partiji Jugoslavije, v kateri so se ponovile obtožbe iz Stalinovega pisma, obenem pa je dokument jugoslovanske komuniste pozval k zamenjavi njihovih voditeljev. Kljub obtožbam in opominom so Jugoslovani vztrajali v prepričanju, da je njihova politična usmeritev prava, na kar kažejo tudi Đilasove besede: »Smo domoljubi, ker gradimo socializem. Ko se borimo za svobodo in gradimo svojo srečo, se hkrati borimo za svobodo in srečo vsega sveta.« (Pirjevec, 1987, 84). Na Đilasove besede so Sovjeti odgovorili, da ima pri gradnji socializma najpomembnejšo vlogo Sovjetska zveza in da brez zmage Rdeče armade ne bi bilo svobode in sreče za nobeno izmed držav, v katerih se je uveljavila »nova demokracija«. Jugoslovanski komunisti so bili v notranji politiki odlični Stalinovi učenci, do razhajanj s Sovjetsko zvezo pa je prihajalo predvsem zaradi njihovih samostojnih zunanjepolitičnih potez. Kljub temu jim je resolucija očitala prav ideološke odklone, ne pa zunanjepolitičnih razhajanj med Moskvo in Beogradom ter odnosov med socialističnimi državami. Resolucija je jugoslovanske komuniste obtoževala trockizma, buharinizma, nacionalizma in neupoštevanja Informbiroja. Obenem jih je obtoževala krepitve kapitalističnih prvin na podeželju in utapljanja KPJ v Ljudski fronti, zato se je KPJ, v želji da bi si povrnila zaupanje in Stalinovo naklonjenost, lotila kolektivizacije in homogenizacije Ljudske fronte. Dodatno je Stalin politične napake Jugoslavije pojasnil v svojem pismu Titu, 4. maja 1948, ko se je dokončno pokazalo, da do sporazuma med državama ne more več priti. Stalin je v svojem pismu ožigosal politiko Jugoslavije in neposredno napadel Tita, Kardelja in Đilasa ter jih označil za lažnivce, naduteže, malomeščane, primitivce, prosovjete in infantilneže. Primerjal jih je z manjševiki ter Jugoslaviji odrekel pravico do samostojne poti v socializem in trdil, da brez pomoči Rdeče armade komunistične partije Jugoslavije ne bi nikoli prišla na oblast. Spor med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo je bil uradno potrjen junija 1948 – natančneje 20. junija 1948, ko so komunistične partije na zasedanju glavnega štaba Informbiroja s svojimi podpisi potrdile Stalinovo odločitev o izključitvi KPJ iz Informbiroja. KPJ na

13

omenjenem zasedanju ni bila prisotna in je za izključitev izvedela šele 28. junija 1948, ko je bila ta novica objavljena v glasilu češkoslovaške komunistične partije ter na radiu Praga (Pirjevec, 1987). Po sporu z Informbirojem so jugoslovanski voditelji zavračali vse sovjetske obtožbe in hkrati neusmiljeno preganjali t. i. »informbirojevce«. Po drugi strani so z različnimi ukrepi skušali popraviti napake, ki jim jih je očital Stalin. Jugoslovanski komunisti si dolgo časa niso zmogli priznati, da so razhajanja z Sovjetsko zvezo in Stalinove kritike tako resne, ter da je sodelovanja in prijateljevanja z »velikim« Stalinom konec. »Da je spor s Stalinom dokončen, so tudi najbolj zagrizeni jugoslovanski komunisti doumeli jeseni 1949, ko je Sovjetska zveza preklicala Sporazum o prijateljstvu in sodelovanju z Jugoslavijo, članice Informbiroja pa so v novi resoluciji obtožile voditelje KPJ kot morilce in vohune v službi zahodnih imperialistov.« (Režek, 2005, 23). Đilas je konec septembra 1948 v časopisu Borba poudaril, da je možnost izboljšanja odnosov s Sovjetsko zvezo zgolj iluzija, da ima Jugoslavija v tem sporu prav in ne bo nikakor odnehala. Zakaj je Stalin za obsodbo Jugoslavije uporabil prav Informbiro? Iz dveh razlogov – najprej, ker si je tako zagotovil, da je razprava ostala na medpartijski ravni in nadalje, ker je taka obsodba ostale članice Informbiroja obvezovala, da so se »prostovoljno« ločile od Beograda in se posledično bolj povezale s Moskvo (Pirjevec, 1987). Odnosi med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo so se normalizirali šele po Stalinovi smrti, ko je mesto generalnega sekretarja KPSZ zasedel Nikita Hruščov. 2. junija 1955 sta Tito in Hruščov v Beogradu podpisala t.i. beograjsko deklaracijo, ki je poleg normalizacije odnosov priznavala tudi pravico do različnih poti v socializem in obenem obsodila vsakršno vmešavanje v notranje zadeve. Na dvajsetem kongresu sovjetske komunistične partije februarja 1956 je bila beograjska deklaracija pozitivno ocenjena in podprta, obenem pa je Hruščov na tajni seji razkril Stalinove zločine in njegovo politiko do Jugoslavije označil za povsem zgrešeno (Režek v SNZ, 2005). Kmalu zatem, 17. aprila 1956, je bil razpuščen tudi Informbiro.

14

2.3.2. Posledice spora

Spor z Informbirojem lahko označimo kot prelomnico v politični zgodovini druge Jugoslavije, saj je jugoslovansko vodstvo v letih po sporu opustilo togo posnemanje sovjetskega družbenega sistema, socializem v Jugoslaviji pa je vsaj navzven začel dobivati drugačno podobo od sovjetskega. Spremembe na politični ravni se niso zgodile kar čez noč, saj so državi povezovale ideološke vezi, obenem pa je bilo jugoslovanske voditelje strah pred oboroženim posegom z Vzhoda. Kritično razmišljanje o sovjetskem sistemu je bilo sprva omejeno le na ozek krog partijskega vodstva in je v javnost prodiralo zelo počasi – šele proti koncu leta 1949 je bilo v osrednjih glasilih objavljenih nekaj kritičnih misli na račun Sovjetske zveze. Jugoslavija je bila prisiljena poiskati alternativo sovjetskemu modelu socializma in tako so jugoslovanski voditelji stopili na pot ideoloških iskanj (Režek, 2005, 28). Da se je potem čez noč spremenilo mnenje o Stalinu in Sovjetski zvezi, priča stavek iz knjige Branka Hofmana Noč do jutra: »/…/ veliki mož, ki so doslej verovali vanj in ga v vseh političnih litanijah imeli na koncu jezika, je navaden zločinec, ki je za svojo nečimrno oblastiželjnost žrtvoval posameznike in narode, da je dežela, ki so jo imeli za zgled svobode in socialne pravičnosti, stoglavi imperialistični zmaj, in da je treba stvari čisto drugače ocenjevati kot doslej.« (Hofman, 1984, 94). Zamenjale so se tudi parole. Pred letom 1948 so vsi vzklikali »Oj, Staljine, zdravo, zdravo, sve što radiš imaš pravo!«, potem pa »Oj, Staljine, stara bako, ne vara se Tito lako!« (Perućica, 1990, 53).3 Po sporu s Stalinom se je Jugoslavija znašla v hudi gospodarski krizi. Sovjetska zveza in njeni sateliti so proti Jugoslaviji uvedli gospodarsko blokado. Ker ji Zahod ni ravno hitel na pomoč, se je znašla na robu gospodarskega in političnega zloma. Jugoslovansko vodstvo je stike z Zahodom začelo previdno navezovati jeseni 1948. Na kocki ni bil le ambiciozen petletni načrt industrializacije, temveč je prebivalstvu grozila lakota, obstajala pa je tudi resna grožnja oboroženega posega z Vzhoda. Ker zahodne sile sprva niso bile prepričane v resnost sovjetsko-jugoslovanskega spora, so bile zelo 3

»O, Stalin, zdravo, zdravo, vse kar delaš je prav!« in »O, Stalin, stara mama, Tita se tako zlahka ne prevara!«

15

previdne in so Jugoslaviji šele po tehtnem premisleku ponudile gospodarsko, politično in vojaško pomoč. V zameno za pomoč pa so pričakovale nekatere koncesije (opustitev kolektivizacije, izpustitev zagrebškega nadškofa Stepinca iz zapora, ipd.), vendar so pri svojih zahtevah velikokrat naletele na gluha ušesa. Sodelovanje med Jugoslavijo in zahodnimi silami se je še bolj okrepilo, ko je bil Jugoslaviji februarja 1949 dovoljen nakup strateškega materiala, ki ga je bilo prepovedano izvažati v države sovjetskega bloka. Konec leta 1949 se je pomoč razširila tudi na vojaško, saj je v Jugoslaviji do Stalinove smrti leta 1953 vladal strah pred oboroženim posegom z Vzhoda. Zaradi možnosti oboroženega spopada je številne reorganizacije doživela jugoslovanska vojska, znatno pa se je povečal delež sredstev namenjenih obrambi. Za Jugoslavijo je bila dobrodošla tudi politična podpora Zahoda, ki se je pokazala oktobra 1949 ob jugoslovanski kandidaturi za nestalno članico varnostnega sveta OZN, ko je Jugoslavija premagala svojo konkurentko Češkoslovaško (Režek, 2005, 21-23). Spor z Informbirojem je prinesel veliko sprememb tudi za najštevilčnejši del prebivalstva, kmete. Ker je Sovjetska zveza s svojimi sateliti proti Jugoslaviji uvedla gospodarsko blokado, se je državnopartijsko vodstvo odločilo povečati ekonomski in hkrati tudi politični pritisk na kmete. Na podeželju je začela s kolektivizacijo kmetijstva in ustanavljanjem kmečkih delovnih zadrug (KDZ). Oblast je v kolektivnem obdelovanju zemlje videla številne prednosti, kot so na primer boljša organizacija dela in mehanizacija, večje možnosti za uskladitev agrarne in neagrarne proizvodnje, pa tudi možnost večjega ekonomskega in političnega nadzora nad kmeti, ki so zaradi svoje številčnosti predstavljali poglavitno gospodarsko silo v državi. Število KDZ v Sloveniji je bilo dokaj nizko in obenem šibko, saj je tu, po besedah predsednika kmečke partijske komisije Franca Popita, prevladovalo prepričanje, da se zadrug ne ustvarja iz beračev, pač pa je te bolje poslati na delo v industrijo in gozdarstvo (Čepić v SNZ, 2005). Jeseni 1951 so jugoslovanske oblasti zaradi spoznanja o neuspehu kolektivizacije postopoma začele opuščati kmečke delovne zadruge in z letom 1953 uvajati zemljiški maksimum. Ena od dolgoročnih posledic spora s Sovjetsko zvezo je bilo tudi uvajanje novih oblik vodenja in odločanja v gospodarstvu, imenovanih delavsko samoupravljanje. Jugoslovanski voditelji so skušali poiskati socialistični sistem, ki bi se že navzven

16

razlikoval od sovjetskega, delavsko samoupravljanje pa je tako postalo temelj jugoslovanskega družbenega razvoja. Z njim naj bi se zmanjšala moč države v gospodarstvu, večji vpliv pa naj bi prek svojih predstavnikov – delavskih svetov, dobili delavci, ki bi imeli možnost vplivati na poslovanje podjetij in aktivno sodelovati pri njihovem vodenju. Njihova pooblastila so bila bolj ali manj simbolična, saj je bil dejanski nadzor nad poslovanjem podjetja v rokah direktorja in državnega organa, ki je direktorja imenoval. Vodstvo se je tega sicer zavedalo, a je krivdo za to pripisovalo delavskim svetom samim, ki naj bi bili preveč pasivni in nevedni (Režek v SNZ, 2005).

2.3.3. Informbirojevstvo na Slovenskem

Po sporu z Informbirojem je veliko jugoslovanskih državljanov dvomilo o njegovi upravičenosti. Teh ljudi se je prijelo ime »informbirojevci«. »Gre za ljudi, ki jih je jugoslovanski politični vrh zaradi strinjanja z resolucijo Informbiroja ali zaradi kritik na svoj račun štel za notranjega sovražnika.« (Gabrič, 1993, 163). Neusmiljeno so začeli obračunavati z resničnimi, pa tudi zgolj domnevnimi privrženci Stalina in Informbiroja. »Pojem Informbirojevec je postal sinonim za notranjega sovražnika in ne zgolj oznaka za podpornika resolucije Informbiroja /…/.« (Ferjančič, Šturm, 1998, 37). Notranji minister Aleksandar Ranković je bil zadolžen, da podrobno preišče preteklost vseh ljudi na položajih in ugotovi, do kolikšne mere so se Stalinovi agenti uspeli infiltrirati na ključna mesta administrativnega stroja (Pirjevec, 1987, 71). Na seji centralnega komiteja, 12. aprila 1948 so se morali člani izreči za Tita ali za Stalina. Na Stalinovo stran sta se postavila dva ožja Titova sodelavca – Srb Sreten Žujović in Hrvat Andrija Hebrang, zato sta bila označena za glavna nosilca prosovjetske usmeritve v Jugoslaviji in obenem izbrana za glavna krivca spora (Pirjevec, 1987). Stalinu naj bi pošiljala lažne in klevetniške informacije o stanju v Jugoslaviji z namenom poslabšati odnose med državama. Zaradi tega sta bila aretirana in razglašena za sovražnika ljudstva. Kot prvi

17

žrtvi spora z Informbirojem sta bila izključena iz partije, odstranjena z vseh visokih položajev in označena za sovražnika države (Lešnik, 1995). Jugoslovanske oblasti so na podoben način obračunale z mnogimi drugače mislečimi ali državi nevarnimi. »Podobno kot jugoslovansko je tudi slovensko komunistično vodstvo politično negotovost po sporu s Sovjetsko zvezo izrabilo za to, da je iz javnega življenja izobčilo ne le dejanske, temveč tudi možne – potencialne nasprotnike.« (Vodopivec, 2006, 438). Čistke so se začele že maja 1948 in so najprej zajele vojsko, policijo in partijo, nato pa so se razširile na celotno družbo. V prvem obdobju zapiranja so bili to večinoma ljudje s pomisleki glede resolucije Informbiroja, zatem pa tudi vsi tisti, ki so tako ali drugače kritizirali sistem (Omizje, 1993). 21. avgusta 1948 je članek v Borbi pozival k čistki, ki naj bi partijo rešila vseh karieristov, omahljivcev in sovražnih elementov. »Naloga vsakega komunista je, da nemudoma prijavi tovariša iz lastne organizacije, za katerega bi se mu zdelo, da pomišlja o brezpogojnem zaupanju tovarišu Titu in vodstvu partije.« (Jezeršek, 1989, 19). S temi besedami je na polno začel delovati Rankovićev stroj, ki je odlično funkcioniral proti resničnim ali domnevnim »informbirojevcem«. Aretiranih je bilo na stotine častnikov armade in milice ter visokih funkcionarjev - v izredno kratkem času je število zapornikov tako naraslo, da se je porajalo vprašanje, ali bodo redna sodišča zmogla soditi vsem (Pirjevec, 1987, 182). Prav zaradi visokega števila aretiranih so avgusta 1948 pripravili dekret o t.i. administrativnih obsodbah, po katerem so državi nevarne osebe zgolj s sklepom organov javne varnosti obsodili na dve leti zapora s prisilnim delom. Za »informbirojevce« je oblast pripravila več delovnih taborišč, med katerimi sta najbolj znana Goli otok in Sveti Grgur. Ta dva kamnita otoka v Kvarnerju so oblasti izbrale zaradi tamkajšnjih krutih življenjskih pogojev, oddaljenosti in težke dostopnosti – v primeru sovjetskega napada. Tu so jetniki morali iti skozi jetniški pekel in proces »politične prevzgoje«, ki naj bi jih preoblikoval v dostojne člane jugoslovanske družbe (Pirjevec, 1987). Med jetniki so se znašli številni predvojni komunisti, španski borci, narodni heroji, zvezni in republiški ministri ter poslanci. Izmed vseh zaprtih je bila kar dvema tretjinama prostost odvzeta z administrativnim ukrepom poboljševalnega dela ali družbeno koristnega dela, le četrtini pa je bilo kazen izrečena pred sodiščem (Režek v

18

SNZ, 2005, 932). Omenjen ukrep je lahko neposredno, brez sodišča, izrekala Uprava državne varnosti. Med osumljenimi si se znašel zelo hitro, dovolj je bila že ena sama napačna beseda ali stavek, ki je ob nepravem času naletela na neprava ušesa in že je bila tu ovadba. Nadzor nad možnimi nasprotniki se je iz dneva v dan stopnjeval - v vsakem kraju in v vsaki hiši so bili agenti, katerih naloga je bila vohuniti, kdo se nagiba k Informbiroju, ter opazovati, kaj kdo počne, s kom se druži, če se udeležuje sestankov in partijskih manifestacij (Pirjevec, 1987, 162). Teror v Jugoslaviji je imel nasproten namen kot v Stalinovi Sovjetski zvezi - v Sovjetski zvezi so s terorjem poskušali milijone ljudi podrediti »gospodarjevemu« despotizmu, v Jugoslaviji pa so se poskušali zavarovati pred Stalinom, saj naj bi se v jugoslovansko družbo infiltriralo preveč sovjetskih agentov in njihovih simpatizerjev. Titu je spor s Stalinom prišel kot naročen, saj ga je lahko izkoristil za obračun z drugače mislečimi, obenem pa je sebe naredil za nedotakljivega in vsemogočnega (Kosić, 2003, 24). Število osumljenih in dejansko obsojenih »informbirojevcev« je zaradi pomanjkanja dokumentov težko ugotoviti. V časopisu Borba je bila 4. maja 1990 navedena številka 55.663 oseb, ki so sovražno delovale zoper državo, se izrekle za resolucijo Informbiroja ali bile opredeljene kot sumljive. Od tega naj bi jih bilo na Golem otoku in Svetem Grgurju zaprtih tri četrtine, umrlo pa naj bi kar 3800 zapornikov (Kosić, 2003). Enako številko zasledimo pri navedbah Perućice in Markovića, ki navajata, da je bilo med leti 1948 in 1953 »informbirojevstva« osumljenih 55.663 oseb, obsojenih pa 16.731 oseb. To število navaja tudi Jezernik, medtem ko Režkova navaja številko 16.288, Ferjančič 16.312, Popović 20.000, Miklavčič 27.364, Kalajdžić pa celo 31.000. Večina dokumentov navaja število med 16 in 17.000 obsojenih »informbirojevcev«, od tega naj bi bilo administrativnih kazni med 11 in 12.000, pred vojaškimi sodišči pa naj bi bilo obsojenih okrog 5.000 oseb. V Sloveniji je bilo število osumljenih »informbirojevstva« po navedbah Režkove razmeroma nizka (glede na odstotek Slovencev v Jugoslaviji), saj naj bi bilo po podatkih Zveze komunistov Slovenije iz leta 1958 zaradi Informbiroja obravnavanih 2.257 ljudi, prostost pa odvzeta 731 državljanom (Marković navaja število 566). Najštevilčnejši med osumljenimi so bili Črnogorci in Srbi, sledili so jim Hrvati,

19

Slovenci, Makedonci, Madžari in nazadnje še Italijani (Popović, 1988). Po navedbah Režkove je bilo med zaprtimi v taboriščih Slovencev razmeroma malo – 3,4 %, medtem ko je bilo Srbov in Črnogorcev kar 65% (Režek, 2005, 21). Val aretacij je Slovenijo zajel v začetku leta 1949, prvi osumljeni Dragotin Gustinčič pa je bil aretiran že aprila 1948, torej že pred objavo resolucije Informbiroja. Povod za njegovo aretacijo so bila pisma najvišjim partijskim voditeljem, v katerih jim je očital odrivanje starih kadrov in postavljanje partizanov namesto strokovnjakov na vodilne položaje, napačno nacionalno politiko na Tržaškem, neizrazito komunistično usmeritev ter popuščanje na račun OF. Ker so se nekateri njegovi očitki ujemali z resolucijo, so ga že v zaporu označili za »informbirojevca« in je bil zaradi tega poslan na Goli otok, kjer je bil zaprt do 15. aprila 1951. Množične aretacije so se začele 13. januarja 1949 in so sprva potekale med univerzitetnimi profesorji, nato pa so se razširile na študente, druge izobražence in kulturnike, vojsko, delavce ter v manjši meri tudi na kmete. Zaradi »informbirojevstva« je bilo v Sloveniji iz partije izključenih precej delavcev in državnih uradnikov, le majhno število privržencev Informbiroja pa je bilo med slovenskimi oficirji (Režek v SNZ, 2005). »Odkritega izjavljanja za resolucijo Informbiroja je bilo v Sloveniji v nasprotju z nekaterimi drugimi deli Jugoslavije malo. Na spisku državi nevarnih posameznikov je bilo veliko ljudi, ki so kritizirali to ali ono napako državnih oblasti. Ker je izraz 'informbirojevec' kmalu postal sinonim za notranjega državnega sovražnika (kot nekaj let pred tem trockist ali kasneje djilasovec), so tudi te 'kritikante' poenostavljeno proglasili za informbirojevce.« (Gabrič, 1993, 163). Po navedbah Kontrolne komisije CK ZKS marca 1954 je bilo v Sloveniji zaradi Informbiroja obravnavanih 2.275 ljudi, od tega v policijskem postopku 731. Podatki niso povsem točni, saj v njih niso zajeti vsi oficirji JA in emigranti, nasprotno pa so prišteti tudi Neslovenci, kaznovani v Sloveniji. (Gabrič. 1993, 170). Po socialni sestavi je bilo od 731 »informbirojevcev«: 238 delavcev, 48 kmetov, 244 nameščencev, 78 študentov, 70 intelektualcev in 53 ostalih. V naslednjih letih je bilo osumljenih še nekaj oseb, vendar se številka zaradi njih ni drastično spremenila. »S koncem leta 1958 je informbirojevski problem prenehal obstajati kot eden od prioritetnih slovenskih in jugoslovanskih notranjepolitičnih problemov. V akciji kategorizacije in diferenciacije informbirojevcev

20

je le - te oblast obravnavala kot ljudi, ki so v preteklosti storili napako, ki pa v danih razmerah niso več bili sovražniki partije in države.« (Gabrič, 1993, 174). Večina osumljencev je bila zaradi sovražnega delovanja proti ljudstvu in partiji obsojena na zaporne kazni, družbeno koristno ali poboljševalno delo. Sodni procesi so potekali v sozvočju s partijsko politiko. Odvzete so jim bile državljanske pravice, vojaški čini in odlikovanja, zaseženo vse premoženje itd. Krutosti sistema niso izkusili le obsojenci, pač pa tudi njihovi svojci - ti so izgubili delo, pregnali so jih z njihovih domov, izobčili iz družbe, žene obsojenih so prisilili v ločitev, Uprava državne varnosti jih je stalno nadzorovala, otroke so izločili iz vrtcev in šol ipd. S tem so želeli doseči, da bi se jim sorodniki odpovedali, žene pa od njih ločile. Tiste žene, ki so ločitev zavrnile, so se lahko za kazen celo pridružile svojim možem v zaporu (Jezernik, 1994). »Informbirojevci« tudi po izpustitvi iz zaporov niso uživali prave svobode, saj so si le stežka našli zaposlitev in stanovanje, še dolga leta pa so se soočali z organi pregona in bili pod stalnim nadzorom (Režek v SNZ, 2005). O Golem otoku in drugih delovnih taboriščih se dolga leta ni smelo govoriti. »Jugoslovanske oblasti o njem niso govorile iz razumljivih razlogov, molčala pa sta tudi zahodni tisk in diplomacija, prepričana, da silna nevarnost, v kateri se je znašla Jugoslavija, opravičuje vsakršne represivne ukrepe proti možni Stalinovi peti koloni.« (Pirjevec, 1987, 214). Za prekinitev dolgoletnega molka o tej temi v Jugoslaviji lahko štejemo šele knjigo Antonija Isakovića Tren 2 iz leta 1982. Ta je šla pred objavo skozi roke kar 23 recenzentov (Jezernik, 1994, 35).

21

3. POLITIČNA KAZENSKA REPRESIJA V JUGOSLAVIJI

Po drugi svetovni vojni je kot zmagovita in edina politična sila na območju nekdanje Jugoslavije izšla Komunistična partija Jugoslavije, ki je prevzela vse vzvode zakonodajne in izvršne oblasti, vpliv na sodišča in kontrolo nad represivnim aparatom (Ferjančič, 1998, 12). Revolucionarna oblast je v praksi zavrgla načelo delitve oblasti na zakonodajno, izvršno in sodno ter uvedla enotnost oblasti (Režek, 2002). Po ustavi FLRJ iz leta 1946 naj bi država delovala po načelih demokratičnega centralizma, državne lastnine ter svoboščin, pravic in dolžnosti državljanov, a so bile Jugoslovanom zlasti zadnje tri nemalokrat odvzete. Sodstvo ni imelo nikakršne samostojnosti, na sodniške položaje pa je oblast postavljala tudi laike brez ustrezne pravne izobrazbe in s tem omogočala enostranska sojenja in ogrožala pravno varnost državljanov (Režek, 2005). Med sodniki so bili sodniki laiki, sodniki porotniki in sodniki pravniki. Prvi so svoje delo opravljali brez prave pravne izobrazbe in so delo dobili zgolj zaradi svoje moralne in politične primernosti. Prevladalo je namreč mnenje, da je bolje, da so sodniki laiki in brezpogojno vdani politiki KPJ, kakor izobraženi pravniki, ki mislijo s svojo glavo in niso popolnoma predani miselnosti državnega vodstva. Zaradi teh kriterijev je o usodi jugoslovanskih državljanov leta 1947 odločalo kar 17% sodnikov laikov, ki so z izrazito enostranskim sojenjem in nepoznavanjem zakonov resno ogrožali pravno varnost državljanov (Režek, 2002). Naloga sodnikov porotnikov je bila v popolnosti slediti politični liniji, ki jo je zagovarjala tedanja oblast. Zadnji, sodniki pravniki, so bili pravno izobraženi, vendar v svojih odločitvah socialistično usmerjeni razsodniki pravice (Ferjančič, Šturm, 1998). V povojni Jugoslaviji je delovalo civilno in vojaško sodstvo, a so imela vojaška sodišča pomembnejšo vlogo od civilnih. Vojaška sodišča so z delovanjem pričela z Zakonom o uredbi vojaških sodišč, sprejetim 24. maja 1944 in so sodila vojaškim, izjemoma pa tudi nevojaškim osebam (Kobe v Ivanič, 1990). Po vojni so ustanovili tudi sodišča narodne časti, na katerih so na podlagi Zakona o kaznovanju zločinov in prestopkov zoper slovensko narodno čast, sprejetega 5. junija 1945, sodili sodelavcem in 22

simpatizerjem okupatorja. Ti so bili obsojeni na zaporno kazen s prisilnim delom, odvzemom državljanskih in političnih pravic, odvzemom odlikovanj in činov ter zaplembo premoženja (Kobe v Ivanič, 1990). Jugoslovanske oblasti so v paranoičnem strahu preganjale ne le simpatizerje Informbiroja, temveč tudi vse tiste, na katere je padel le nedokazan sum usmeritve za Informbiro. Med obsojenimi so se znašli številni ugledni komunisti, kar kaže na to, da je oblast obračunavala z ljudmi iz svojih lastnih vrst in ne zgolj z drugače mislečimi. »Tako je Resolucija IB komunistični partiji Jugoslavije pomagala izvršiti čistko nad mislečimi.« (Popović, 1988, 49). V teh procesih obsojeni niso imeli možnosti pravne obrambe in že sama obtožnica je nemalokrat predstavljala kar obsodbo (Gabrič v SNZ, 2005). Po novi jugoslovanski sodni praksi je namreč veljalo, da je obtoženec kriv dokler ne dokaže svoje nedolžnosti (Pirjevec, 1987). Tito in Partija z vsesplošnim zapiranjem nista nagnala strah v kosti le komunistom, temveč celotnemu jugoslovanskemu prebivalstvu, saj je bil lahko vsak (z razlogom ali brez) ovaden in zaprt. Tito je izjavil, da je potrebno zapreti vse sumljive, ker je bolje, da je nekaj nedolžnih ljudi v zaporu kot en sam kriv na svobodi (Jezernik, 1994, 12). Ali z drugimi besedami, besedami Branka Hofmana: »Požvižgam se na pravniški ritual. Vsak je sumljiv. Vsak, ki bi lahko bil kriv, je kriv. Ne izbiramo sredstev. Kar je učinkovito, je dovoljeno. Raje sto več, kot eden premalo.« (Hofman, 1984, 105). Ljudje so se tako bali vseh in vsakogar ter niso zaupali nikomur, celo svojim domačim in prijateljem ne. »Zapirali so člane KPJ in nepartijce, simpatizerje Sovjetske zveze. Vsak aretirani je potegnil za sabo znanca, soseda. Zapirali so tudi tiste, ki so nudili materialno pomoč družinam zaprtih.« (Jezernik, 1994, 16). Julija 1946 je bil sprejet Zakon o kaznivih dejanjih zoper narod in državo. Ta je določal, da je »kaznivo dejanje vsako, katerega cilj je, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev FLRJ, ali da bi se spravila v nevarnost njena varnost na zunaj ali temeljne demokratične, politične, narodne in gospodarske pridobitve narodnoosvobodilne vojne, federativna ureditev države, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov in ljudska oblast« (Bavcon v Ivanič, 1990, 119). V decembru 1948 je pod sovjetskim vplivom nastal Zakon o kazenskem postopku, ki je pravice obdolženega in vlogo branilca postavljal v ozadje, poudarjal pa vlogo javnega

23

tožilca ter organov državne varnosti. Dejansko je v kazenskem postopku glavno vlogo igrala politična policija UDV, saj je javno tožilstvo odločitve policije nemalokrat zgolj pravno formuliralo, sodišče pa brez pravega sojenja potrdilo pred javnostjo. Po navedbah Kobeta je bil kazenski postopek pred glavno obravnavo v rokah nesodnih organov – javnega tožilstva in organov za notranje zadeve, sodišča pa so zgolj formalno opravila glavno obravnavo in razglasila izid sodbe (Kobe v Ivanič, 1990). Problem je bil torej v tem, da sodišča niso ne ugotavljala niti ugotovila odločilnih dejstev (materialne resnice), marveč zgolj sledila obtožbam in razsojala na podlagi povsem nedokazanih trditev iz obtožb (Bavcon v Ivanič, 1990, 125). Med tako zasnovane sodne procese sodijo povojna sojenja kolaborantom, vojnim zločincem in nasprotnikom komunizma (1948) ter dachauski procesi proti komunistom, osumljenimi sodelovanja z gestapom in povojnega sodelovanja z zahodnimi silami (1947–1949), po sporu z Informbirojem pa tudi sojenja političnim nasprotnikom, ki so ostali zvesti Stalinu in zagovarjali resolucijo Informbiroja. Posamezniki so bili obsojeni na družbeno koristno delo po 6. členu Zakona o prekrških zoper javni red in mir, ki je bil sprejet 11. maja 1949. Ta člen je določal, da se zaradi prevzgoje pošlje na družbeno koristno delo za šest mesecev do dveh let vsak, ki je bil kaznovan zaradi prekrška po 2. točki (drzno in surovo vedenje, s katerim žališ državljane in rušiš njihov mir), 6. točki (izmišljanje ali širjenje lažnih vesti, ki rušijo mir in zadovoljstvo državljanov), 13. točki (izmikanje delu in življenje v brezdelju) ali 14. točki (pijančevanje, prostitucija, igre na srečo, tihotapstvo in črnoborzijanstvo) 2. člena tega zakona, če se je zanj lahko utemeljeno pričakovalo, da bo te prekrške delal še naprej (Mikola, 2002, 58). Januarja 1952 se je v sklopu omenjenega zakona začel izvajati podoben varstveni ukrep, in sicer pošiljanje na prebivanje v določen kraj. Ta ukrep je začel delovati z decembrom 1951 in je po 5. členu Zakona o prekrških zoper javni red in mir določal: »Če preiskovalni organ v kazenskem postopku zaradi kaznivih dejanj ogrožanja državne celote in neodvisnosti, sodelovanja pri sovražnem delovanju proti Federativni ljudski republiki Jugoslaviji, združevanja zoper ljudstvo in državo ali sovražne propagande ugotovi, da storilčevo ravnanje nima znakov kaznivega dejanja, da pa so za storilca potrebni vzgojni ukrepi, ker se mora preprečiti njegov škodljiv vpliv

24

na druge, pošlje spis senatu za prekrške pri ministrstvu za notranje zadeve, ki zoper tako osebo lahko izreče kot varstveni ukrep, da se pošlje na prebivanje v določenem kraju za čas od 6 mesecev do dveh let…« (Mikola, 2002, 86). Žrtve tega ukrepa so bili predvsem »informbirojevci«, ki so jih upravni organi pošiljali v odročne kraje - delovna taborišča na Golem otoku, Svetem Grgurju idr. Kot kraj, kamor so bili napoteni na bivanje, je bil na kazenski odločbi naveden Mermer v okraju Senj, ki dejansko sploh ni obstajal. Septembra 1953 je zvezna skupščina sprejela nov zakonik o kazenskem postopku, ki je razširil pravice do obrambe, preiskavo prenesel v roke sodišča, omejil vlogo tožilca, omejil trajanje pripora in preiskovalnega zapora, uveljavil pravico do pritožbe ter pravico po krivem obsojenih ali nezakonito zaprtih do odškodnine. Kljub omejitvi samovolje sodišč pa je kazenska zakonodaja nekatera kazniva dejanja, zlasti tista zoper ljudstvo in državo, še vedno opredeljevala precej ohlapno (Režek, 2002). Radovan Hrast je razdelil »informbirojevce« na planske in neplanske. V prvo skupino spadajo »planirani« zaporniki (ki so že bili ovadeni), drugi pa se pojavijo zgolj, če prvih ni dovolj in jih je potrebno šele poiskati oziroma se jih s pomočjo spletk iz maščevanja za »informbirojevce« šele naredi (Hrast, 1991). Poleg tega lahko »informbirojevce« razdelimo še glede na vrsto sojenja, ki jim je bila določena. Z administrativnimi kaznimi so bili tako kaznovani zlasti civilisti (študenti, profesorji, partijci idr.) - obsojeni po Zakonu o prekrških iz leta 1948. Vojaškim obsojencem pa je sodilo vojno sodišče na podlagi Zakona o delu proti narodu in državi iz leta 1946 ter Kazenskega zakonika iz leta 1947. Izboljšave na sodnem področju so prišle marca 1951, ko je zvezna skupščina sprejela novi kazenski zakonik, ki je v splošnem delu odpravil analogijo ter s tem omejil samovoljo in nezakonitost. Vnesel je precejšnje novosti na področje kaznovanja, saj je ukinil kazni izgube državljanstva, odvzema prostosti s prisilnim delom, izgube čina in državne službe, razen za tujce pa tudi kazen izgona. Kot kazen se je še vedno ohranila smrtna kazen za najhujša kazniva dejanja, pa tudi kazen izgube državljanskih pravic (Režek, 2002). Številni so tedaj že začeli poudarjati, da sodišča niso neodvisna, temveč so le podaljšana roka lokalnih in višjih organov partije (Bavcon v Ivanič, 1990, 132). Celo Ranković je leta 1951 na četrtem plenumu CK KPJ kritično ocenil sodstvo in

25

neupravičene aretacije - po podatkih javnega tožilstva in ministrstva za notranje zadeve jih je bilo kar 47% neutemeljenih. Poleg neupravičenih aretacij je UDV pogosto kršila zakonske roke pri prijavljanju aretacij tožilstvu ter izsiljevala sojenje, četudi je šlo za neznatna kazniva dejanja (Režek, 2002, 84). Kazenski zakonik (1951) se je v naslednjih letih nekoliko spreminjal, kazensko represijo pa je omilila zlasti leta 1959 sprejeta novela kazenskega zakonika, ki je ublažila kazni za nekatere delikte, zmanjšala število kaznivih dejanj, za katera se je lahko izrekla smrtna kazen, odpravila izvršitev smrtne kazni z obešanjem ter namesto dosmrtnega zapora uvedla dvajsetletno zaporno kazen. (Režek, 2002, 87). Zadnja smrtna kazen za politični delikt je bila v Sloveniji izvršena leta 1954, za klasično kriminalno dejanje (umor miličnika pri begu čez mejo) pa leta 1959, trideset let pred formalno odpravo smrtne kazni (Režek, 2005). V petdesetih letih je število klasičnih kaznivih dejanj v Jugoslaviji naraščalo, medtem ko se je število političnih kazenskih dejanj znatno zmanjšalo. V poročilu za leto 1958 je denimo zapisano, da je »t. i. politični kriminal padel na minimum in da gre pri tej vrsti kriminala predvsem za sovražno propagando, torej za verbalne delikte največkrat alkoholu vdanih ter živčno in psihično neuravnovešenih oseb« (Režek, 2002, 89).

3.1.

Preiskovalni zapor

Po ovadbi in aretaciji so posameznike odpeljali v različne zapore po vsej Jugoslaviji, kjer so morali iti skozi preiskovalni postopek, katerega namen je bil izsiliti priznanje za vse obtožbe, obenem pa človeku odvzeti njegovo dostojanstvo. Aretacije so se večinoma dogajale sredi noči na domu, na delovnem mestu, včasih kar na ulici. Osebo so z aretacijo izobčili iz družbe, s čimer so »nevarni tur izločili iz zdravega narodnega telesa« (Jezernik, 1994, 38). Ponižujoč je bil že sam sprejem v zapor. Ovadeni se je moral sleči do golega, njegovo obleko (civilno obleko ali vojaško uniformo) so mu odvzeli, v zameno pa je dobil stare raztrgane vojaške obleke, ki niso bile nujno ustrezne velikosti.

26

Po namestitvi v vlažno celico, kjer ni bilo nobenega stola, ampak le ležišče z raztrganim pregrinjalom ter kibla za opravljanje potrebe, se je pričela preiskava (Kosić, 2003). Če preiskovalec priznanja ni dobil zlepa, ga je izsilil zgrda s t. i. zaporniškim drilom. Zaporniški dril je postopek, katerega namen je s šikaniranjem in z vrsto nesmiselnih opravil pahniti zapornika na rob živčnega zloma (Jezeršek, 1989, 42). Postopek je zapornika popolnoma izčrpal in ga v njegovem stanju izčrpanosti in neprisebnosti pripravil do priznanja oziroma je iz njegovih nepremišljenih besed sestavil zgodbo o zaroti. Tako so zapornike več dni stradali, jim kratili cigarete, jim brali (lažna) pisma svojcev, v katerih je pisalo, da se jih odrekajo, jih budili sredi noči in vodili na zaslišanja, jih zmerjali, pretepali, jim grozili, jih provocirali, osamili in jim grozili z represalijami zoper družinske člane. Po Jezerškovem mnenju je bila najbolj moralno umazano dejanje partije pravo to, da je skušala razbiti družine »informbirojevcev« (Omizje, 1993). Med mučenjem so mnogi spoznali, da se to ne bo končalo vse dokler preiskovalec ne bo dosegel njihovega priznanja. Zato jih je veliko navkljub nedolžnosti raje priznalo vse in si s tem rešilo glavo, pa čeprav so obtožbe slonele zgolj na slutnjah in domnevah, saj pravih dokazov preiskovalci niso imeli (Hofman, 1984). Preiskovalni postopek je bil torej voden z namenom pridobiti obtoženčevo priznanje in zagotovilo, da priznanja ne bo preklical, obenem pa je obremenil še druge osebe (Kobe v Ivanič, 1990). Preiskovalci so torej zapornikom hoteli iztrgati še zadnjo skrito misel in jo obrniti njim in drugim v škodo. Najhuje je bilo to da »rablji niso bili sovražniki, temveč včerajšnji soborci in tovariši.« (Bavcon v Ivanič, 1990, 146). Metod zasliševanja je bilo veliko in so se od zapora do zapora nekoliko razlikovale. Ena izmed metod je bilo branje partijskih časopisov (Borba, Politika) pred zasliševalcem, ob katerem naj bi se zapornik spomnil česa novega, kar bi obdolžilo njega ali katerega od njegovih prijateljev, sodelavcev, znancev itd. Če se jetnik ni »spomnil« ničesar, so ga pahnili v majhno luknjo, imenovano čučavac, kjer je lahko zapornik le čepel, saj za stanje ali sedenje ni bilo dovolj prostora. Mnogi so se po nekajdnevnem ali tedenskem prebivanju v čučavcu zlomili in priznali vse, česar so jih obdolžili (Jezeršek, 1989). Precej učinkovito je bilo tudi t.i. špansko plavanje. Pri tej obliki torture so zaporniku zvezali roke in noge, mu vmes potisnili kol in ga prevrnili na

27

hrbet. S krpo namočeno v slano vodo so mu zamašili usta in mu skozi nos zlivali slano vodo. Pri tem početju so, eni prej, drugi kasneje, padli v nezavest, ko pa so se zbudili, so preiskovalci od njih zahtevali priznanje. Če ga niso dobili, so celoten postopek ponovili še enkrat, dvakrat ali trikrat, kolikor je bilo pač potrebno za zlom zapornika. Nadalje so iz zapornika skušali izvleči podatke z zvijačo, ko so mu dodelili »sojetnika«, ki pa v resnici sploh ni bil zapornik, pač pa policijski provokator. Njegova naloga je bila, da se s sojetnikom čim več pogovarja in ob tem poizkuša izvedeti, česa je obdolžen in te obdolžitve potrditi. V preiskovalnem zaporu obsojeni niso imeli pravice do obiskov, prejemanja paketov, branilca, kakršnihkoli stikov z domačimi, prav tako njihovi domači niso bili obveščeni o tem, kje se kaznjenci pravzaprav nahajajo (Kosić, 2003). Po končanem samostojnem zaslišanju so jetnike preselili v skupinsko sobo, kjer so veljala določena pravila. Jetniki so spali na tleh, budili so jih ob petih zjutraj, ves dan so morali hoditi po sobi in se nikakor ne pogovarjati s sojetniki. Kdor je ta pravila kršil, je šel za več dni v samico. Hrana in higiena v zaporu sta bili precej borni - kvaliteta in količina hrane je bila minimalna, umivali pa so se zgolj enkrat tedensko (Hrast, 1991). Eden izmed zapornikov, ki sem ju intervjuvala, Mihael Cenc, je hranilno vrednost obrokov, ki so jih prejemali, ocenil na približno 800 do 1000 kalorij. Preiskovalni zapor je praviloma in po »preiskovalni tehnologiji« trajal nekje od dva do tri mesece.

3.2.

»Sodni proces«

Jugoslovanske oblasti so Sovjetsko zvezo posnemale tudi na področju sodstva. Sodstvo je bilo podrejeno partiji, ki je na tožilske položaje postavila svoje ljudi. Za sodni proces v Jugoslaviji so bile tako značilne naslednje lastnosti: -

močna vloga javnega tožilca - javni tožilec je bil vsemogočen organ. Dodeljeno mu je bilo preiskovanje obtoženčeve krivde in je nemalokrat igral tudi vlogo sodnika.

28

-

predkazenski postopek je vodila UDV, usmerjen je bil k priznanju zločina s pomočjo mučenja (pretepanje, stradanje, žeja…) in sredstvi pritiska (samica, temnica…)

-

obremenjevanje obtoženega brez pravne osnove - pogosto so kaznjenci šele iz obtožnice izvedeli, česa jih bremenijo, saj jim po zakonu preiskovalci tega niso bili dolžni povedati. Šele ko je obtoženec priznal krivdo, so preiskovalci prenehali z zbiranjem dodatnega obremenilnega materiala. Naloga sodnega senata je bilo »ugotavljanje materialne resnice«, a le na osnovi delnih priznanj obtoženca ali soobtožencev.

-

javnost glavne obravnave - javni proces je predstavljal močan pritisk države na sodnika, sosodnika in obtoženca. Izid sodnega postopka se je tako prevesil na stran javnega tožilca oziroma države.

-

minimalna vloga odvetnika - odvetnik je obtožnico največkrat dobil šele na glavni obravnavi, z obtožencem pa ni imel priložnosti govoriti ne pred sojenjem, niti po njem (Ferjančič, Šturm, 1998). Partija naj bi imela do odvetnikov odklonilen odnos, zaradi njihove »idejne zaostalosti«. Veljali so za vnaprej sumljive, pritiskom pa so bili podvrženi zlasti tisti, ki so zagovarjali politične prestopnike (Režek, 2002).

-

sodbe niso bile nikjer objavljene, niti sporočene sorodnikom obtoženega.

Razprava na sodišču je najpogosteje imela že vnaprej pripravljena vprašanja in odgovore, njen edini namen pa je bila formalna razglasitev sodbe, ki je bila že prej določena. »Sojenje je potekalo po točno določenem scenariju - vsak od 'igralcev' je točno vedel, kaj mora govoriti in kako se mora obnašati.« (Kalajdžić, 1985, 88). Predvsem sodniki laiki so se opirali zgolj na tožilčeve navedbe v obtožnici, zato so bile sodbe zelo hitre in t.i. politično-ideološko determinirane oziroma vnaprej določene (Ferjančič, Šturm, 1998). V primeru pritožbe oziroma preklica priznanja krivde je sodišče upoštevalo obdolženčevo priznanje z zaslišanja, tisto na obravnavi pa označilo za floskulo, »da obdolženec ni znal z ničemer obrazložiti, zakaj svoj zagovor menja« (Kobe v Ivanič, 1990, 111).

29

»Informbirojevce« so na podlagi administrativnih kazni obsodili na pol leta, leto ali dve leti družbeno koristnega dela, vendar ta kazen ni bila dokončna. Lahko se je stalno podaljševala, lahko pa tudi skrajšala – glede na zapornikovo »obnašanje«. Obnašanje je v tej situaciji treba razumeti kot pripravljenost na ovaduštvo, priznanje krivde, stalno dokazovanje komunistični partiji, mučenje tistih, ki še niso revidirali svojih stališč … (Tasić, 1988). Koliko let zaporne kazni bo doletelo vojaške obtožence, ni bilo težko ugotoviti, saj so vojaška sodišča sodila le po štirih členih. Ti členi so bili: -

člen 113: protirevolucionarno ogrožanje družbe

-

člen 118: sovražna propaganda

-

člen 119: zbujanje narodnega sovraštva in

-

člen 117: združevanje za sovražno delovanje

Ti členi so že vnaprej določali vrsto sodbe in dolžino zaporne kazni (Žilevski, 1995). Kazni za vojaški del kaznjencev so bile strožje od administrativnih, tako je najnižja med njimi znašala dvanajst let z možnostjo skrajšanja ali podaljšanja. Nekateri obsojenci so bili na Goli otok odpeljani brez sodnega procesa (Hofman, 1984), med njimi pa so se nemalokrat znašli celo sodniki, ki niso bili pripravljeni potrjevati vseh sodb, in odvetniki, ki so želeli poslušati dokaze, ne pa zgolj trditve policije (Jezernik, 1994). Število »notranjih sovražnikov« je tako zelo naraslo, da sodišča niso uspela opraviti z vsemi. Oblast je morala zato ubrati novo taktiko - del sodnih procesov so prenesli na upravne organe, ti pa so lahko »notranje sovražnike« poslali na družbeno koristno delo kar brez sojenja (Ferjančič, Šturm, 1998).

30

3.3. Jugoslovanska delovna taborišča

Po sporu z Informbirojem je jugoslovansko vodstvo ustanovilo več t.i. delovnih oziroma koncentracijskih taborišč, namenjenih pristašem in zagovornikom Stalina oziroma državnim sovražnikom. »Informbirojevci«, aretirani med letoma 1948 in 1949, so bili sprva razpršeni po zaporih po vsej Jugoslaviji, zato so se oblasti odločile za njihovo enotno nastanitev. Za koncentracijska taborišča so izbrali osamljene kraje, ker naj bi kraji v notranjosti državnega ozemlja zbudili sum svojcev, znancev in nenazadnje svetovne javnosti (Žilevski, 1995, 10). Tako so njihova prebivališča postala Bileća (BIH), Zabela, Ramski rit (Srbija), otok Ugljan, Goli otok in Sveti Grgur ter Stara Gradiška (Hrvaška). V literaturi velikokrat zasledimo termin arhipelag Goli. S tem terminom se označuje celoten sistem zaporov v nekdanji Jugoslaviji, kjer je potekalo obračunavanje z »informbirojevci«. Kot izgovor za taborišča je oblast navajala, da bi v nasprotnem primeru Stalin vso Jugoslavijo spremenil v eno samo strašno taborišče. Pravi razlog zanje pa je bil obračun s potencialnimi političnimi nasprotniki (Jezernik, 1994). Za vse »informbirojevce« je veljalo troje - izolacija, določeno mesto bivanja in družbeno koristno delo. Bistvo jugoslovanskih delovnih taborišč pa je bilo ustrahovanje zapornikov in uničenje človekovega dostojanstva. Po besedah nekdanjega golootoškega zapornika Radovana Hrasta, je bil Goli otok stroj za uničenje človeškega dostojanstva, neusmiljen in dosleden (Hrast, 1991, 109). Ustrahovanje ni bilo namenjeno le kaznjencem, pač pa vsem državljanom, saj so z njim uspeli utišati izražanje nezadovoljstva med ljudmi (Jezernik, 1994). »Zapori, v katerih so bivali obsojenci, naj bi po Rankovićevem mnenju ne bila nikakršna taborišča smrti, /…/, temveč delovna mesta socialistične graditve, kjer je pripornikom razen koristnega fizičnega dela omogočeno tudi kulturno in prosvetno življenje.« (Ferjančič, Šturm, 1998, 50) Rankovićeve besede kažejo na to, da so jugoslovanske oblasti prikrivale resnično naravo taborišč in se delale, da življenje tam ni tako kruto. Najbolj odgovoren za Goli otok (in druge zapore) pa je vendarle bil najvišji 31

partijski in državni vrh. Brez njegovega soglasja tako obsežnega projekta fizičnega in moralnega uničevanja ljudi namreč ni bilo mogoče realizirati. Sami so angažirali kader zaposlenih, za katerega so bili trdno prepričani, da bo umazano delo sposoben opraviti pravilno in dosledno. Ob tem pa so sami igrali humaniste in se sprenevedali, da o informbirojevskih zaporih ne vedo nič, niti da obstajajo, niti kaj se tam z zaporniki dogaja (Kosić, 2003, 119). Golootoški zaporniški sistem je bil kombinacija več represivnih metod: -

»ohrane«, tajne ruske carske policije - stroj za pretepanje, mreža obsojenih agentov in provokatorjev

-

gestapovskih koncentracijskih taborišč - sobni starešina, stradanje, epidemije

-

Stalinovih gulagov - daljšanje zaporniške kazni, težko fizično delo, prepovedani obiski

Naštetemu so jugoslovanske oblasti dodale še institut podaljšane preiskave in institut fiktivne zaporniške samouprave. Slika 1: Pogled na pristanišče Golega otoka.

Vir: Sever Anka, 7.5.2011

32

3.3.1. Pot v »pekel«

Ko so bili zaporniki spoznani za krive oziroma bolje rečeno, ko niso uspeli dokazati svoje nedolžnosti, so bili odpeljani v delovna taborišča. Pot iz preiskovalnega zapora do Golega otoka, Svetega Grgurja in drugih krajev je bila dolga, naporna in kruta, saj niso vedeli, kam jih pravzaprav peljejo, niti kaj se bo z njimi zgodilo. Njihov transport so bili iz zapora do železniških postaj večinoma vojaški kombiji, do Bakra pa so se peljali z vlakom. Na »potovanju« so bili z verigo zvezani v pare ali trojice, zato je bila udobnost potovanja še toliko slabša. Na poti se je veliko zapornikov poškodovalo, saj so jih stražarji ves čas preganjali in suvali, tako da so le malokateri ostali brez poškodb. Najboljša ni bila niti hrana - za cel dan transporta so dobili le majhen košček kruha in malo vode, ali pa niti tega ne. V Bakru so zapornike z vlaka pregnali na barko, imenovano Punat. Natovarjanje nanjo je bilo skrajno nevarno, saj so nespretne zapornike zvezane v dvojice ali trojice stražniki preganjali s kričanjem in suvanjem. Zaprli so jih v podpalubje, kjer so pot na otok prepluli brez hrane in vode. Ker niso vedeli, kam jih peljejo, je marsikateri zapornik pomislil, da jih bodo skupaj z ladjo nekje sredi morja potopili in se jih tako za vedno znebili (Miklavčič, 2005). Značilna dobrodošlica za kaznjence na otoku je bil t.i. špalir, sanitet, vice, topli zajec, stroj oziroma šiba. Ta je potekal tako, da so se že naseljeni zaporniki postavili v dve strnjeni koloni ter nove prišleke zasuli s psovkami in batinami. Za nove kaznjence se je tako pričel »tek za življenje«, saj je marsikateri udarcem, usmerjenim predvsem v glavo, tudi podlegel. Batine so spremljali še »informbirojevcem« namenjeni vzkliki, kot so »Tolči bando!«, »Smrt bandi!« ipd. Z izrazom banda so namreč označili kaznjence na otoku, ki so sedaj veljali za največje izmečke tega sveta in jih je bilo potrebno (tako ali drugače) pripraviti do spreobrnitve in priznanja njihovih zmot ter zločinov (Hrast, 1991). Vendar s tem še ni bilo konec dobrodošlice - ko je kaznjenec pretekel skoraj kilometer dolg špalir, so ga na koncu čakali zaporniki, ki so ga z glavo navzdol potopili v sod slane vode, kar je za rane predstavljalo dodatno bolečino. Nato so se prišleki morali postaviti v krog, dati roke na hrbet in sklonjeni približno eno uro stati na žgočem soncu. Ko je bilo 33

tega konec, so jim prinesli dve posodi vode in jim dali piti. Začeli so hlastno piti, vendar je bila to voda iz morja in so jo zato v mučnih krčih izbruhali. »Pošastni sprejem ob prihodu so si svetogrgurski kaznjenci zapisali v spomin kot najbolj surovo in nečloveško dejanje, ki ga lahko zagreši človek nad sočlovekom.« (Miklavčič, 2005, 84). Od poti in sprejema so bili kaznjenci utrujeni in poškodovani, zato se je zanje družbeno koristno delo začelo »šele« dva dni po prihodu. Ob prihodu na otok so zaporniki »izgubili« svoje ime - postali so zgolj številke. Zapornike so večkrat dnevno šteli, kar naj bi kaznjence opominjalo, da tukaj niso ljudje, ampak le številko (Kalajdžić, 1985). Na zbornem mestu so jih stari kaznjenci, ki so imeli v svojih rokah organizacijo taborišča, seznanili s pravili življenja znotraj žice4 in jih uredili za njihovo novo življenje. Najprej so jih do golega slekli ter njihovo obleko zamenjali s starimi cunjami in obuvali. Gole so zmerjali ter z opazkami o njihovem videzu, žalili in poniževali. Kot uniformo so dobili stare, raztrgane in v večini primerov premajhne ali prevelike obleke, čevlje pa so predstavljale preproste opanke narejene iz avtomobilskih gum. Preden so se lahko oblekli, so jim postrigli lase in jih pobrili po celotnem telesu, navadno s topo britvijo (poškodbe, ureznine, infekcije). Za ženske je izguba las pomenila izgubo ženstvenosti in obenem izgubo dostojanstva, za moške pa (po Edmundu Leachu) celibat (Jezernik, 1994). Po končani preobrazbi so si bili zaporniki podobni »kot jajce jajcu« in neprepoznavni, kar pa ni bil največji problem, saj so postali zgolj številke, njihova imena in osebnost pa so bila izbrisana. Po preobrazbi so jih razdelili v skupine in jim določili številko barake, pred barako pa je še pred vselitvijo potekalo štetje, ki je postalo vsakdanje večkratno opravilo zapornikov na Golem otoku in Svetem Grgurju (Hrast, 1991). S taboriščem je upravljal od države nameščen upravnik, v času njegove odsotnosti pa njegov namestnik. Upravnik obeh otokov je bil Jovo Kapičić5, njegova nadomestna upravnika pa na Golem otoku Josip Ivičević Bakulić6 in na Grgurju Vojin Jauković7. Za

4

Taborišče je bilo obdano z žico, zato poimenovanje znotraj žice, delo v kamnolomu pa je potekalo zunaj žice. 5 Črnogorski general, po vojni politik, minister za notranje zadeve Črne gore in veleposlanik. 6 Hrvaški komunist, član UDB. 7 Član KPJ, po vojni podpredsednik skupščine Socialistične republike Črne gore.

34

varovanje taborišča je skrbela milica in varnostna služba (Kosić, 2003). Bistvo taborišča in glavna naloga zaposlenih je bila, da s pomočjo mučenja in psihološkega pritiska, zapornike spremenijo v moralne ničvredneže. Vendar ne le, da jih kot take vidi družba, pač pa tudi sami sebe. S tem so jih naredili za politično neškodljive osebe, s katerimi je bilo na svobodi moč manipulirati (Kosić, 2003).

3.3.2. Delovno taborišče na Golem otoku

Goli otok leži v Jadranskem morju, približno deset milj od obale. Njegova površina meri 4,7 km², najvišji vrh 227 metrov in je izredno slabo poraščen. Po prvi svetovni vojni so tu Avstrijci zapirali vojne ujetnike, po letu 1918 pa je otok služil Italijanom za iskanje boksita. Leta 1939 je general Dušan Simonić predlagal, da se na otok zapre komuniste, vendar njegov predlog takrat ni bil sprejet. Z letom 1949 je otok postal taborišče za »informbirojevce« in, ironično, tudi za komuniste (Kosić, 2003). Na Golem otoku je na tisoče ljudi izgubilo čast in dostojanstvo, na tisoče ljudi je bilo mučenih in pretepenih, telesno in duševno prizadetih, na tisoče jih je bilo lačnih in žejnih in na tisoče jih je hrepenelo po svobodi. Vendar po mnenju Tasića namen taborišča ni bilo mučenje, pač pa iz njih narediti ovaduhe. Že na otoku je namreč imelo ovaduštvo velik pomen v pozitivnem smislu, ob izpustu na svobodo pa so morali takrat že (skoraj) bivši zaporniki podpisati dokument, s katerim so obljubili, da bodo na svobodi opravljali delo za UDV in vse sumljive ljudi takoj prijavili (Tasić, 1985). Na Golem otoku so bili od ustanovitve pa do konca leta 1953 v večini taboriščniki, ki so bili kaznovani s prisilnim bivanjem na določenem kraju za dobo štiriindvajset mesecev, odločbo pa je brez sodišča izdala UDV po lastni presoji (Jezeršek, 1989, 108). UDV je delovala po zakonu, ki je državi dajal pravico, da v primeru potrebe in v interesu varovanja družbene ureditve, zapre državljane, ki jo domnevno ogrožajo po navdihu tuje sile. »Med ljudmi je po krivem veljalo prepričanje, da so bili na arhipelagu

35

Goli obsojeni samo komunisti, ki so se izrekli za Stalina in Sovjetsko zvezo. A je bilo tam veliko takih, ki so obsojali Stalinove metode in sovjetski sistem, a so dvomili tudi v odločitve našega političnega vodstva.« (Jezeršek, 1989, 109). Zakaj so oblasti izbrale ravno Goli otok? Razlogov je več. Delno je bil izbran zato, ker je odmaknjen, delno pa zaradi marmorja. Zaradi drugega razloga Goli otok uradno ni bil taborišče, pač pa Kazensko popravni dom - KPD Rab oziroma podjetje Marmor. Pravi razlog za izbiro pa je bil topopsihološke narave, saj je bilo interniranje na opusteli otok tako rekoč enako smrtni obsodbi, kar je bilo za zapornike psihično pogubno (Jezernik, 1994). Glede prihoda prve skupine na otok se v literaturi pojavljajo različni datumi. Po Tasiću naj bi prva skupina zapornikov (1300, večinoma civilisti obsojeni na administrativne kazni) na Goli otok prispela 9. septembra 1949, po navedbah Popovića, Markovića in Jezernika pa dva meseca prej, 9. julija 1949. Tam jih je v dolini čakalo z bodečo žico obdano taborišče, kjer je bilo postavljenih štirinajst barak, od tega dvanajst za zapornike in dve za miličnike ter upravo taborišča. V barakah so bila postavljena nadstropna lesena ležišča, na katerih so spali v dvojicah z glavo ob glavi. Vsak je imel na voljo dve odeji - eno za podse in eno za pokrivanje, vzglavnikov niso imeli. Bojkotirani so spali na tleh na deskah, z odejo ali brez nje. Taborišče naj bi za »informbirojevce« pripravili zaporniki iz Lepoglave (Hrvaška) pod nadzorom kasnejšega upravnika taborišča Slobodana Krstića (Jezernik, 1994). S prihodom prve skupine se je začela t.i. prva izgradnja otoka (pristanišče, 14 montažnih barak, stavba za upravo otoka), ki je trajala do prve polovice leta 1950. Sledila ji je druga izgradnja, ki je zajemala paviljone, bunkerje za stražarje, stražne stolpe, kamnite zgradbe za policijo, delavnice za obdelavo kamna, ladjedelnico, staje za živino, hotel za uslužbence, igrišča za osebje … (Marković, 1987). Znotraj samega taborišča sta bili zgrajeni t.i. Mala draga - pristanišče, 14 montažnih barak, upravna zgradba, poti (to narejeno v času prve izgradnje) ter Velika draga - tu bili zgrajeni kamniti paviljoni obdani z bodečo žico, bunkerji za stražo, stebri za električno razsvetljavo, skladišča, stanovanjske zgradbe za milico in poti do malega pristanišča (Jezernik, 1994). Zapornike so na otoku stražili

36

miličniki - njihova naloga je bila predvsem paziti, da ni z otoka nihče ušel, v samo taborišče pa niso imeli vstopa (Mamić, 2010). Prva skupina taboriščnikov ob prihodu na otok ni doživela kasneje ustaljenega sprejema novih zapornikov, špalirja, o katerem je bilo govora že prej. Po Hrastovih besedah naj bila prva skupina zapornikov izprašana o tem, kakšne poklice in obrti obvladajo. Glede na njihove odgovore so jim bile nato dodeljene različne funkcije - eni so postali peki, drugi kuharji, tretji pomivalci, večina pa delavci v kamnolomu. Zapornike so evidentirali po republikah (in številkah), vsaka republika pa je na otoku dobila enega (ali več) oficirja UDV oziroma zasliševalca, ki je imel v svojih rokah kazensko gradivo o zapornikih in je lahko zahteval dopolnilo ali popravke zapisnikov. Zasliševalec je bil strogo povezan s sobnim starešino, ki je spremljal vsak korak zapornikov v baraki in o tem poročal pristojnemu zasliševalcu. Tako je bil zasliševalec seznanjen z vsem, kar se je dogajalo v baraki: »Ve za vsak korak posameznika.« (Hrast, 1991, 72). Na otoku je bila ustaljena praksa štetja zapornikov - večkrat dnevno so preštevali zapornike, postrojene v petih vrstah. Ob večernem štetju je sobni starešina med kaznjenci sprejemal prijave za raport - razgovor s preiskovalcem. Štetje je trajalo dokler se ni številka ujemala, kar pa je lahko trajalo tudi po več ur. Sledila so mu razna obvestila ter priložnost za prijavo k preiskovalcu ali prošnjo za zdravniško oskrbo. Celotno taborišče na Golem otoku so zgradili zaporniki, saj so ti predstavljali zastonj delovno silo. Prisiljeni so bili tudi v izgradnjo spominskega parka taboriščnikom italijanskega taborišča na Rabu.8 Število smrtnih žrtev na otoku je težko ugotovljivo. V literaturi se pojavljalo zelo različne številke, ki nihajo od 343, pa vse do 3800. Na Golem otoku so smrtne žrtve sprva pokopavali skrivaj, zunaj taborišča na urejenem pokopališču, grobove pa označili s številko zapornika. Kasneje so pokopališče uničili (zasuli) in žrtve odtlej pokopavali na Reki. Samomorov in poskusov samomora je bilo veliko. Življenje so si zaporniki poskušali vzeti na različne načine - s skokom s pečin, skokom na glavo v kamnolom, rezanjem žil, obešanjem, zaletavanjem z glavo v zid… (Jezernik, 1994). Nekateri so z otoka skušali pobegniti, vendar večini pobeg ni uspel in so si z njim le poslabšali življenje na otoku (špalir, mučenje, bojkot,…). Če je zaporniku 8

http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rtvchat&op=chat&func=read&c_id=1037

37

pobeg uspel, a so ga pri begu iz države ujeli, se je na otok vrnil kot dvomotorec in bil deležen še hujšega terorja kot pred pobegom. Leto 1955 je prineslo kar nekaj sprememb - uprava je za posebne naloge določila večje število nekdanjih višjih oficirjev, ki so postali t.i. prevajalci. Njihovo delo je postalo prepisovanje političnih del in urejanje arhiva povojne politične emigracije. Ko so to delo dokončali, so odšli na gradnjo ceste Lopar - Rab. Leto 1955 so zaporniki sami poimenovali »padec zaporniške samouprave oziroma samoiniciative«, saj se je po tem letu manjšala potreba po taboriščni samoupravi oziroma politični prevzgoji (zaključeni dosjeji zapornikov), v ospredje pa se je postavljalo produktivnost, zato se je večala potreba po (poceni) delovni sili (Jezeršek, 1989). Življenje se je na Golem spreminjalo glede na prihode novih skupin: »Ugotovim, da se je režim na Golem spreminjal s prihodom vsake skupine. Drastični prijemi se stopnjujejo. Gre za to, da nam napravijo življenje čimbolj grozno in nevzdržno.« (Hrast, 1991, 106). Zelo pomembno je bilo tudi, kdaj si na otok prišel in koliko časa si bil na njem. Nadalje, kakšen je bil tvoj zasliševalec, kakšen sobni starešina. Odločale so seveda še neštete druge okoliščine (Hrast, 1991, 107). Do leta 1954 so bili na Golem otoku zgolj civilisti, po tem letu pa tudi vojaški zaporniki. Z 29. novembrom 1956 so bili z otoka izpuščeni skoraj vsi »informbirojevci«, ostalo jih je še kakih sto »nepopravljivih«. Tuja javnost je po besedah Tasića za taborišče na Golem otoku (in Grgurju) prvič izvedela od Dejana Bogdanovića,9 nekdanjega taboriščnika. Ta naj bi po izpustitvi na svobodo vse detajle in dogodke zaupal svoji nekdanji sošolki iz Pariza, ki naj bi vse podatke posredovala novinarski agenciji v Franciji, ta pa je nato podatke tudi objavila. Do takrat se je o obstoju taborišča le šušljalo, resnico pa so poznali le posamezniki iz višjih krogov in seveda kaznjenci. Bogdanović se je za kazen, ker je govoril o otoku, že naslednji dan vrnil nanj kot dvomotorec – šel skozi špalir, preživel hudo trpinčenje in bil obsojen na hudo kazen. Dvo, tro, štiri–motorci so bili kaznjenci, ki so bili iz najrazličnejših vzrokov vrnjeni na otok in se je z njimi še slabše ravnalo kot s tistimi, ki so bili na otoku le enkrat, veljali pa so za nepopravljive (Tasić, 1985). V baraki so bili izobčeni (kot gobavci), vsakdo jih 9

Srbski umetnik in publicist, nekdanji zapornik na Golem otoku.

38

je lahko ob vsakem trenutku in brez razloga pretepal, zmerjal ali pljuval. Prostega časa za počitek niso imeli in so bili ves čas tako ali drugače zaposleni. Dobili so tudi posebno oblačilo, po katerem so bili razpoznavni, in sicer črno srajco, ki je veljala za simbol fašizma, na otoku pa je označevala najhujše zločince in nepopravljivo bando (Hrast, 1991). Na otoku so »informbirojevce« po letu 1956 nadomestili zaporniki druge vrste mladeniči, ki so iz Jugoslavije poskušali zbežati na Zahod, kriminalci, ki so bili obsojeni hujših klasičnih kaznivih dejanj in politični zaporniki (ustaši, četniki, đilasovci …). Zadnji zapornik je Goli otok zapustil konec leta 1988 (Jezernik, 1994).

Slika 2: Legenda Golega otoka10

OBJEKT 101 Objekt 101, imenovan tudi R - 101, Petrova jama11 ali PUNKT 101, je bil na otoku namenjen zgolj starim komunistom in visokim pripadnikom vojske, torej generalom, 10

Vir: http://www.goli-otok.com/britain/golio03a_e.htm

39

polkovnikom, oficirjem ter visokim partijskim funkcionarjem. Po navedbah Žilevskega naj bi bilo tu zaprtih okoli 150 kaznjencev (146 ali 164), po Popoviću pa nekaj manj, in sicer 130 kaznjencev. Ime naj bi dobil po srbskem zakonu, ki je za obsojene predvideval pomilostitev s sto in enim letom zapora (Puc, 2009). To je bilo v bistvu taborišče znotraj taborišča - navadna globel (jama premera 30 metrov in globine 5 metrov), opuščeni kamnolom, znotraj katerega sta bili postavljeni dve baraki in latrina. Ena baraka je služila kot spalnica (pogradi), druga pa je dobila naziv kuhinje. Obdano je bilo s približno tri metre visokim zidom, po katerem so se noč in dan sprehajali miličniki (stražarji), ki so nadzorovali zapornike. Skupina tamkajšnjih zapornikov je živela izolirano - hrano in vodo so jim prinašali zaporniki iz »žice«, ki pa niso smeli priti v stik z njimi. Izolirani so veljali za nepoboljšljive, zato so imeli posebne goniče, ki so jih gonili do onemoglosti. Ves čas so morali razglabljati in pisati o svoji preteklosti, dopisovati svoje izjave ter ovajati tiste, ki so še bili na svobodi. Do kdaj je to taborišče znotraj taborišča obstajalo, je težko točno določiti, saj je mogoče v literaturi zaslediti različne datume. Po Kalajdžiću (1985) naj bi jamo zasuli poleti 1951, ko je otok obiskal Ranković, medtem ko Žilevski pravi, da se je to zgodilo aprila 1952, ko so njene prebivalce preselili v zapor v Bileći (Žilevski, 1995) .

3.3.3. Sveti Grgur in njegova zgodba

Sveti Grgur je jadranski otok, ki leži med otoki Rabom, Golim otokom, Prvićem in Krkom. V dolžino meri 4,5 km, v širino pa 2 km. Njegov najvišji vrh meri 232 metrov, površina otoka, 7 km², pa je večinoma neporaščena (2/3) in posejana s skalovjem in kamenjem. O izgledu otoka pričajo besede Štefana Požarja: »Kamor se ozreš, samo kamenje. Na celem otoku ni ene same poti, da o cesti niti ne govorim. Tudi okrog otočka ni bilo tedaj, ko sem bil jaz tam, nobene poti. Po otoku ni bilo mogoče niti hoditi in niti 11

Po srbskemu partizanu Petru Komneniću, ki je veljal za nepopravljivo bando (Popović, 1988).

40

peljati samokolnice.« (Miklavčič, 2005, 87). Za otok je predvsem spomladi in jeseni značilna močna burja, ki piha s kontinentalnega dela Velebita in jo imenujejo senjska burja. Na otoku ni pitne vode in zato ni bil nikoli poseljen, služil je le za občasno pašo ovac in koz (Žilevski, 1995). V nasprotju z Golim otokom, Sveti Grgur pred ustanovitvijo delovnega taborišča nikoli ni bil v uporabi. Taborišče je bilo namenjeno vojaškim kaznjencem in dvo-,tromotorcem. Nastalo je kot podružnica Golega otoka, saj so ga za bivanje pripravili kaznjenci, ki so bili zaprti na Golem. Sprejemne besede vodje taborišča, namenjene »informbirojevcem«, so bile: »To je vaš novi dom. Zraka bo za vse dovolj, živ pa od tu ne uide nihče.« (Miklavčič, 2005, 88). Leta 1949 je bilo na SV otoka osnovano tudi žensko taborišče, vendar so ga že naslednjega leta preselili na sosednji Goli otok. Taborišče je bilo obdano s tri metre visoko ograjo iz bodeče žice - približevanje k njej je bilo tako podnevi kot ponoči strogo prepovedano. Znotraj ograje je bilo postavljenih devet bivalnih barak, zunaj žice še dodatne tri, namenjene preiskovalcem in upravi taborišča. Barake so bile dolge približno trideset in široke štiri metre, ob vhodu je bila postavljena jazbina in kibla, naprej pogradi, na koncu barake pa prostor za bivanje in pisarno sobnega starešine. Na Sveti Grgur so kaznjence začeli naseljevati šele leta 1951 - jedro taborišča so postali že prevzgojeni taboriščniki z Golega otoka, novinci pa so bili večinoma vojaški kaznjenci. Že prevzgojeni taboriščniki so se nad novince spravili z nečloveško surovostjo, saj jim je bilo obljubljeno, da bodo z dokazovanjem partiji, torej surovostjo (zmerjanjem, kričanjem in pretepanjem) lahko predčasno izpuščeni. Vsi svetogrgurski zaporniki naj bi bili po navedbah Jezernika že na začetku leta 1952 preseljeni na otok Ugljan, nato vrnjeni nazaj. V začetku leta 1954 so zopet zapornike s Svetega Grgurja preselili na sosednji Goli otok (Jezeršek, 1989). Od 1. januarja 1959 pa do konca 1960 pa so na Grgur ponovno pripeljali 157 »informbirojevcev« (dvo-, tro- motorci). Na Svetem Grgurju so kaznjenci dobili posebno uniformo, in sicer kratke hlače, bluzo s kratkimi rokavi in gumijaste opanke. Ta uniforma je bila za vse letne čase enaka, ne glede na mraz, vročino, veter, dež ali sonce. Zaporniki so spali v barakah na pogradih, ležali so na golih deskah, pokrivali pa so se le z raztrgano vojaško odejo.

41

Zaradi velikega števila kaznjencev v posamezni baraki je na enem pogradu nemalokrat spal več kot en človek, ponavadi dva, včasih celo več. V baraki je bila, poleg pogradov, še soba za sobnega starešino ter miza in stol za politične ure (Jezeršek, 1989). Tu sta veljali dve osnovni pravili - v taborišču je bilo vedno potrebno nekaj delati ter pravilo, da so morali imeti taboriščniki (bojkotirani) ves čas glave sklonjene k tlom. Delo na Sv. Grgurju je potekalo izključno ročno, medtem ko so ga na Golem otoku (krajši čas) v določenem obsegu opravljali s stroji (Jezeršek, 1989). Tisti, ki so na otoku podlegli, niso bili deležni pogreba. Trupla so zgolj odvlekli kakih petdeset metrov stran od barak med skale, kjer so jih prepustili razpadanju in krokarjem. Ko je smrad postal prehud, so trupla zagrebli s peskom in jih pustili tam, brez vsakršne oznake, da se tam nahaja grob, ne komu pripada (Miklavčič, 2005). Slika 3: Zemljevid taborišča na Svetem Grgurju12

12

Vir: Otok brez milosti, Žilevski D., 1995, 98.

42

Slika 4: Svetogrgurski »bunker«

Vir: Sever Anka, 7.5.2011.

3.3.4. Zaporniško življenje na Golem otoku in Svetem Grgurju

Vsakdanjik »informbirojevcev« na Golem otoku in Svetem Grgurju je bil (vsaj sprva) izredno monoton, vseskozi pa ga je spremljal strah, lakota, žeja, izčrpanost in psihični pritisk. »Udba in oblast sta zavestno računali z dvema najmočnejšima nagonoma: s strahom pred smrtjo in z lakoto. Oblast in njeni izvrševalci so nameravali natrpati v taborišče na tisoče »informbirojevcev« in jih prepustiti samoprevzgoji.« (Žilevski, 1995, 101). Dan je bil enak dnevu, le ob redkih priložnostih so bili opravičeni dela in so lahko vstajali uro kasneje. Ti dnevi so bili: 1. maj - praznik dela, 29. november - dan republike ter 1. januar. Takrat so bili zaporniki opravičeni dela, hrana je bila nekoliko boljša, političnih ur ni bilo in lahko so se očedili ter si oprali perilo (v slani vodi). V prvih letih

43

delovanja Golega otoka in Grgurja so bili dnevi počitka zgolj prej našteti, kasneje (po letu 1952), pa so se mednje uvrstile tudi nedelje (Jezernik, 1994). Delovni dan je bil na Golem prva leta časovno nedoločen (delali so tudi od jutra do večera), kasneje pa se je za »informbirojevce« začenjal ob pol petih, sledil je zajtrk in nato odhod na delo. Delali so osem ur na dan, šest (pred letom 1952 sedem) dni na teden. Delu so se načeloma lahko izognili tako, da so odšli na t.i. pisanje - pisali so o svojih zločinih, se spominjali in ovajali prijatelje ter sodelavce (imena so si tudi izmišljevali). Po končanem delu je sledilo kosilo, po kosilu pa od 14³º do 18ºº ideološka politična ura. Stalni spremljevalki zapornikov na Golem otoku in Grgurju sta bili lakota in žeja. »Lakota je bila močno orodje v procesu prevzgoje, saj je zelo učinkovito lomila dostojanstvo ljudi in njihovo voljo do odpora, saj od človeka, ko ga premaga lakota, le malo ostane /…/.« (Jezernik, 1994, 111). Jedilnik je bil med leti 1949 in 1952 zelo enoličen. Za zajtrk so zaporniki dobili nadomestek črne kave in 15 dag kruha ali zajemalko redke polente. Kosilo je predstavljala enolončnica iz repe, zelja ali fižola ter občasno tudi kos kruha, enkrat mesečno meso. Večerja je bila enaka kosilu. Po letu 1953 se je hrana nekoliko izboljšala, za praznike so za kosilo dobili celo turški med, pecivo imenovano fosna13, celo jajca v prahu … Delitev hrane je potekala po hierarhični lestvici, vendar so se ponavadi zaporniki borili za zadnja mesta, ker je bila na dnu juha gostejša. Jedli so na prostem, razen v primeru dežja, bojkotirani stoje, ostali lahko sede na tleh. Lakote niso smeli priznati naglas, saj je veljalo, da je partija do njih, narodnih izdajalcev, ki bi si zaslužili umreti od lakote, izredno velikodušna. Če je komu hrana slučajno padla na tla, je ni smel pobrati in pojesti, pač pa so jo vrgli v smeti ali v morje. V primeru, da je hrano nekdo pobral, ali še huje, jo ukradel, ga je doletel bojkot (Jezernik, 1994). Poleg lakote je zapornike na otoku stalno spremljala žeja. Ker na otoku ni bilo pitne vode, so morali z njo varčevati. Na Goli otok in Sveti Grgur je vodo dostavljala ladja (cisterna) Izvor. Če ta zaradi premočnega vetra ni mogla pripluti v pristanišče, so na otoku enostavno ostali brez vode, zato so kaznjenci na obeh otokih zgradili zbirališči za vodo, vendar to ni zadostovalo potrebam. Vodo so po taborišču 13

Pecivo iz krušnega testa, polnjeno s praženimi drobtinami, prekuhanimi v sirupu.

44

nosili t.i. vodarji (zaporniki, ki jim je bila dodeljena naloga raznašanja vode) in jo delili po dozah - pokrov vojaške porcije (Jezernik, 1994). Higiena je bila zaradi pomanjkanja vode izredno slaba, zapornikom pa ni bilo dovoljeno niti umivanje v morju. Najverjetneje je bila tudi ta odločitev vodstva skrbno premišljena in je bil njen namen razčlovečenje človeka in uničenje njegovega dostojanstva. Same zaporniške razmere niso spodbujale upornosti - slaba hrana, premalo vode in nizki higienski standardi pa so povzročali množično podleganje raznim epidemijam (Jezeršek, 1989). Zapornike v taboriščih so tako doletele različne bolezni: -

pomračena zavest - zaporniki so bili brezvoljni, več tednov molčali, počasi hirali in postajali vse bolj poslušni.

-

edem in distrofija - nakopičenje tekočine v tkivu med celicami (otekanje udov) in slabljenje mišičnega tkiva.

-

avitaminoza - bolezen, ki se pojavi zaradi dolgotrajnega pomanjkanja določenega vitamina. Zapornikom so se po celem telesu naredile odprte rane in kraste, ki se zaradi pomanjkanja vitaminov niso zacelile.

-

kurja slepota - podnevi so videli normalno, ob mraku pa so zaradi pomanjkanja vitamina A tako rekoč oslepeli.

-

dezinterija - to je bila močna oblika driske, imenovana tudi krvava griža, saj je izloček vseboval kri in je med zaporniki terjala veliko smrtnih žrtev.

-

sifilis

-

tuberkuloza mod - otekanje mod zaradi prevelike obremenitve.

-

hepatitis in pegasti tifus - na zapornike sta ti dve bolezni prenesle uši. Pegasti tifus je povzročil največ smrtnih žrtev.

Sprva na otokih ni bilo nobene zdravniške pomoči, niti ambulante, kasneje pa so na Golem otoku zgradili t.i. sanitarni propusnik - splošno ambulanto, stacionar s petimi posteljami in bolnico s petimi oddelki (103 ležišča), kjer je delalo deset zdravnikov, sedem medicincev, devet zdravniških pomočnikov, zobozdravnik in lekarnar (Jezernik, 1994). V letih 1953 in 1954 se je na Golem oblikovalo tudi družabno življenje med

45

zaporniki, prirejali so pevske in gledališke nastope, gledali filme, se športno udejstvovali…14 Edino obliko svobode je za »informbirojevce« predstavljalo spanje in s tem sanje. Tu so načeloma nekaznovano počeli in govorili vse, kar so želeli, se do sitega najedli in napili, se umili, srečevali z ljubljenimi… Vendar niso vedno sanjali le o lepih stvareh, temveč tudi o vseh mukah, ki so jih že doživeli in ki so jih še čakale. Takšne sanje oziroma njih spremljajoče besede, ki so bile prepovedane (smiljenje samemu sebi in tarnanje), so jih lahko stale celo bojkota (Jezernik, 1994). Svojci zapornikov dolgo časa niso vedeli, kje se ti nahajajo. Z njimi niso imeli nobenih stikov, nihče jih ni obvestil, kje so, niti ali so živi ali mrtvi. Z letom 1953 so se na Golem otoku razmere nekoliko popravile, pritisk je nekoliko popustil in zapornikom je bilo dovoljeno enkrat mesečno domov poslati dopisnico (1951), enkrat mesečno so lahko od svojcev prejeli paket (teže do 7 kg), dovolili pa so jim tudi obiske. Vendar je vse nove ugodnosti spremljala budna cenzura s strani vodstva taborišča. Na dopisnice so zaporniki smeli napisati le določene stvari, npr. da so živi in zdravi, da delajo, smeli so vprašati po počutju domačih, nikakor pa niso smeli izdati, kje so, niti potarnati čez zaporniško življenje. Tudi paketi so šli skozi cenzuro, poleg tega pa je imelo vodstvo taborišča možnost paket razglasiti za kolektivnega, kar je pomenilo, da so ga morali deliti z vsemi ali določiti, kako in koliko ga bo posameznik sploh lahko porabil. Tukaj ni mogoče izključiti niti možnosti, da so upravniki paket obdržali kar sami zase. Po letu 1954 so lahko zaporniki sami razpolagali z vsebino paketa. Redke obiske so sprejeli vklenjeni, trajali pa so od 15 do 30 min, pod budnim očesom in ušesom nadzornika. Edini dovoljeni telesni stik je bil stisk roke, poljubljanje in objemanje pa strogo prepovedano (Jezernik, 1994). Nekajkrat v letih obstoja taborišč za »informbirojevce« so bili kaznjenci na obeh otokih deležni visokega obiska, in sicer obiska notranjega ministra Aleksandra Rankovića. Na Goli je prišel dvakrat, prvič julija 1950 in drugič junija 1951. Marsikateremu zaporniku se je porajalo vprašanje, ali Tito sploh ve, kaj se z njimi dogaja in če ve, zakaj tega ne ustavi? Da o dogajanju na otoku Tito ne bi vedel nič, je 14

http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rtvchat&op=chat&func=read&c_id=1037

46

težko verjeti. Vladimir Dedijer15 je nekoč izjavil, da je Tito vedel za vse podrobnosti, pa tudi Rankovićeve besede, kako je bil sam le upravnik, Tito pa organizator otoškega sistema, pričajo o nasprotnem (Puc, 2009). Ob grozotah, ki so jih taboriščniki na Golem otoku in Svetem Grgurju pretrpeli in preživeli, se nam poraja vprašanje, zakaj se niso uprli in temu naredili konec. Razlogov za to je več. Sam sistem na otoku je bil zastavljen tako, da je zapornike fizično in psihično uničil ter jim vzel še zadnjo kapljico dostojanstva. Zaradi tega se volja do odpora ni mogla uveljaviti, saj je med zaporniki prevladovalo prepričanje, da je vse nesmiselno. Poleg tega zaporniki niso vedeli, komu lahko zaupajo in komu ne, zato med seboj niso veliko komunicirali, saj jih je bilo strah, da ne bi preveč povedali nastavljenemu zaporniku oziroma »špijunu«16 (Jezeršek, 1989). Bali so se, da ne bi s svojo neposlušnostjo škodili družini in bližnjim na prostosti. Nekateri se za upor niso odločili, ker so bili kljub vsemu mučenju prepričani v pravilno ravnanje Partije, drugi pa so preprosto postopoma postali tako apatični, da jim je postalo vseeno, ali živijo ali umrejo (Omizje, 1993). Eden izmed pomembnejših razlogov je bil zagotovo strah, da bi v primeru upora takoj prišlo do oboroženega spopada, kar bi pomenilo veliko žrtev med zaporniki (Perućica, 1990). In če bi že premagali miličnike, ki so jih stražili, bi še vedno ostali na istem mestu - otoku, kjer bi prej ali slej pričakali vojsko (Omizje, 1993).

15

Jugoslovanski partizan, politik in zgodovinar. Med drugo svetovno vojno urednik Borbe in član agitpropa. 16 Tako imenovani špijuni so bili določeni zaporniki, katerih delo je bilo opazovanje in prisluškovanje drugim zapornikom ter njihovo ovajanje ob napačnem dejanju ali besedi.

47

Slika 5: Napis »Tito«, ki so ga svetogrgurski zaporniki izdelali v čast Titu.

Vir: Sever Anka, 7.5.2011.

3.4. Družbeno koristno delo

Kaznjenci so na otoku v okviru procesa prevzgoje opravljali družbeno koristno delo, ki je bilo fizično zelo naporno in nevarno, obenem pa nemalokrat nesmiselno. Kot je zapisal nekdanji zapornik na Svetem Grgurju Dimitrij Žilevski: »Naše delo je bilo v tem, da smo kamen, ki smo ga sami lomili, prevažali z enega na drugi kup!« (1995, 105) ali Branko Hofman: »Huje kot kamen na žgočih plečih je bila zavest popolne nekoristnosti tega početja: delo razvrednoteno slehernega smisla, nas je bolj kot telesno, ubijalo duševno.« (1984, 137). Namen dela je bilo popolnoma izmučiti in izničiti človeka ter mu odvzeti ves ponos in dostojanstvo. Delo je potekalo s pomočjo »mučilnih« sredstev oziroma orodij, med katera spadajo: tragač, kasela in labod. »Udba je načrtno uporabila vse fašistične mučilne načine in jih dopolnila z enkavedejevskimi metodami.« (Hrast, 48

1991, 108). Tragač je bil najmanjši in najbolj preprost izmed naštetih. Sestavljen je bil iz lesenega platoja, na katerega sta bili pritrjeni dve letvi za nošnjo. S tragačem se je prenašalo le tolikšne kamne, kolikšne je lahko naložil kaznjenec sam. Kasela je bila zelo podobna tragaču, vendar je namesto platoja imela nekakšno korito, v katerega je bilo moč zložiti trikrat toliko kamenja, kot na tragač in je bilo zato delo z njo dosti težje kot delo s tragačem. Največji izmed orodij je bil labod. Ta je bil sestavljen iz dveh brun, ki sta služili za nošenje, ter debelih desk, ki so bile kot plato pribite na njih. Na labodu so tovorili velike kamnite bloke, dolge meter in več, zato si ga je na rame pogosto nadelo štiri do šest otoških taboriščnikov. Delo z labodom ni bilo le naporno, ampak tudi izredno nevarno, nezgode z njim so bile zelo pogoste. Vsako teh nosil sta tovorila dva, spredaj banda, zadaj gonič, ki je politično že revidiral ali pa je bil temu blizu (Jezeršek, 1989, 100). Naloga goniča je bila na čim več načinov mučiti novinca, s svojo krutostjo in neusmiljenem pa so goniči dokazovali svojo zvestobo partiji. V primeru, da je gonič pokazal malo solidarnosti ali usmiljenja, je bil takoj premeščen na mesto »mučenca«, dodeljen pa mu je bil krut gonič, ki mu je pokazal, kako je treba delati z bando. Poleg naštetih mučilnih naprav je bilo v uporabi tudi orodje, ki je bilo namenoma zelo težko (macole, lopate, drogovi …) in praviloma ni smelo med delom nikoli »počivati«. Novinci so delali v izolaciji, v najhujši pripeki - dopoldne in popoldne, vodo pa so dobili le z obroki hrane, na delovišču pa niti kapljice (Jezeršek, 1989). Že po tednu dni napornega dela in preganjanja so številni zaporniki podlegli in pričeli pisati naknadne izjave, torej ovadbe, s katerimi so se rešili težjega dela ali statusa bojkotiranega (Žilevski, 1995). »Na Golem otoku so bile na kraju prvega taborišča kasneje postavljene delavnice, kjer so obdelovali marmor in ga izvažali, bil je lesni obrat, ki je predeloval surove deske v končne izdelke, in manjvredni kamen se je drobil v drobilnicah. Vse to so ladje izvažale v Italijo.«17 Dela na otoku so bila zlasti v kasnejših letih zelo raznolika, saj so morali kaznjenci skrbeli za vzdrževanje taborišča – od prehrane, obleke, obutve, zdravstva, do fizičnega dela v kamnolomu, na žagi, obratu za predelavo lesa, za obdelavo marmorja, v elektrarni, ključavničarski delavnici, itd. Vse to je bilo združeno v 17

http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rtvchat&op=chat&func=read&c_id=1037

49

enotno podjetje, imenovano Velebit. Z uvedbo teh delavnic je prisilno delo izgubilo prvotni namen mučenja in uničevanja ljudi ter dobilo svoj smisel v rezultatih dela (Jezeršek, 1989, 186). Eno izmed značilnih del na Golem otoku je bilo tudi t.i. tucanje kamna. To pomeni s tolčenjem drobiti kamen, pri čemer je proizvod kamen drobljenec, ki je bil takrat uporabljen za nasipanje glavnih ali stranskih poti. Pri tem delu je bila določena norma – kdor te norme ni dosegel, je bil ali pretepen ali pa je moral doseči normo v svojem prostem času (Hrast, 1991). Kamen se je drobilo na dva načina - s pripomočki (kladivo) ali pa kamen ob kamen. Zadnji način je bil rezerviran za bojkotirane, saj je bilo zanje vsako delo dodatno oteženo. Posebno mučno in naporno je bilo tudi t.i. delo v kordini četi, kjer so skupino zapornikov ob zori napotili k morju, kjer so do pasu v vodi z lopatami zajemali mivko. Delo so opravljali kar oblečeni, trajalo je osem ur, počitek pa je bil omejen na 20 minut. Ta oblika (mučilnega) dela je za večino zapornikov predstavljala eno hujših oblik mučenja, saj jim je pustila posledice za vse življenje (revmo, artritis). Hujšo kazen na Golem otoku je predstavljalo zaprtje v samico v podzemnih hodnikih. Tam so večinoma pristali dvo-, tro- motorci ali pa tisti zaporniki, ki so močno razjezili preiskovalca. V teh samicah so bili zaprti v temi, brez odej, z enim obrokom na dan. Njihove spremljevalke so bile le podgane in druge podzemne živali. Veliko zapornikov naj bi v podzemnih samicah celo umrlo, zato so kasneje, da bi zakrili dokaze, vhod v podzemni hodnik zazidali (Kosić, 2003). Ena izmed glavnih značilnosti Golega otoka je bila gradnja. Na otoku se je namreč od nastanitve zapornikov nanj vseskozi gradilo nove stavbe in objekte. Tako so skozi leta na Golem otoku zrasli: razkošne stavbe za upravo taborišča, zasilna bolnišnica, pristanišče, razna igrišča (za košarko, nogomet) … Na Svetem Grgurju sama gradnja ni imela tolikšne razsežnosti. Tam so kaznjenci najprej poskrbeli za nasutje in izgradnjo stezic po otoku, nato na SZ otoka zgradili malo pristanišče in skladišče, kasneje pa še bunkerje iz kamna in betona. Tu je bil večji poudarek na delu brez vsakršnega smisla, s katerim se je na kaznjence povečal psihični pritisk (Miklavčič, 2005). Postopoma so na otoku ustanovili tudi delovne brigade, v katere so bili vključeni tisti »logoraši«, ki so se politično že prevzgojili in naj bi bili po končani delovni akciji izpuščeni na prostost. Njihov odhod med brigadirje je bilo potrebno posebno proslaviti, saj je to na ostale

50

zapornike naredilo močan vtis in marsikoga, predvsem mlajše in novince, spodbudilo, da so sprejeli sistem politične prevzgoje, s čimer se je razširilo tudi ovaduštvo (Jezeršek, 1989). Slika 6: Velika draga

Slika 7: Zaporniška stavba na Golem otoku.

Vir (slika 6 in 7): Sever Anka, 7.5.2011.

51

3.5. Sistem »politične prevzgoje«

Represivni sistem politične prevzgoje se je najprej uveljavil v Stari Gradiški njegova zamisel je bila zelo rafinirana: ustvaril naj bi se videz, kako si zaporniki lahko sami med seboj pomagajo, da bi sprevideli politične zmote, in kako sami obračunavajo z najbolj trdovratnimi (Jezeršek, 1989, 198). Za izvajanje metode prevzgoje so torej skrbeli kaznjenci sami, UDV pa je pri tem navidez ostajala čista. Navadno je bil obtoženec, ko mu je bila dokazana krivda, zgolj obsojen na določeno kazen, ki naj bi prestal. Kazni za »informbirojevce« pa so se od navadnih razlikovale po tem, da so te med prestajanjem kazni vseskozi silili v nekakšno kritiko, dokazovanje političnih stališč, navajanje pozabljenih ali zamolčanih podrobnosti, skratka vse mogoče oblike nadaljnje preiskave. Glavna značilnost informbirojevskih taborišč je postala preiskava - zanje je namreč veljalo, da vse mine, le preiskava nikoli. Vedno se namreč kaznjenec lahko spomni še kakega svojega zločina ali svojega zločinskega sodelavca/prijatelja. V skladu z nadaljnjo preiskavo se je na otoku močno razširilo »cinkarjenje«, ovaduštvo pa je veljalo za vrlino. Z njim si si namreč lahko prislužil dodatne cigarete, lažje delo in celo predhodni odhod z otoka (Jezernik, 1994). Po besedah Žilevskega pri prevzgajanju ni šlo zgolj za prevzgojo človeka, pač pa naj bi Partija iz »informbirojevcev« skušala narediti poslušne člane sistema, ki se ne bi nikoli več upirali, niti razmišljali s svojo glavo, pač pa bi postali poslušni kimavci. Njen cilj je bilo psihično in fizično poniževanje, s katerim je želela doseči, da bi se »informbirojevci« plazili pred njo in jo prosili odpuščanja (Žilevski, 1995, 117). Kaznjenci na Golem otoku in Svetem Grgurju so bili razdeljeni po hierarhični lestvici. Po njej si lahko hitro zrasel, prav tako pa tudi padel. Stopnje hierarhične lestvice oziroma statusi so bili trije: banda, člani kolektiva in aktivisti. 1. Banda - vsak kaznjenec je na otok prišel kot banda, a je lahko s procesom politične prevzgoje dosegel višji status in s tem tudi boljše pogoje za zaporniško življenje. Sem so torej spadali vsi, ki so na otok prišli kot »informbirojevci«. Banda se je nadalje delila na tri stopnje, in sicer na bojkotirane, odložene in novo bando.

52

-

Bojkotirani: to je bil najnižji status, zato so imeli bojkotirani najtežje življenje na otoku. Hodili so s sklonjeno glavo in si niso zaslužili niti pogleda, bili so navadna smet, ničla. Spali so na tleh in bili vsako noč prikrajšani za dve uri spanja, ker so morali ponoči dežurati pri kiblah18. Bojkotirani niso imeli pravice ugovora, saj so bili popolnoma brezpravni in prepuščeni na milost in nemilost svojim rabljem. To so bili tisti taboriščniki, katerih preiskava še ni bila končana, torej še niso revidirali stališča in so določen čas preživeli v prostoru, imenovanem čebe. To je bila nekakšna luknja na koncu zadnjega pograda, napravljena iz starih odej. V njej se je dalo sedeti ali ležati, ni pa bilo moč videti ne noter ne ven. Namen čebe je bil ta, da zapornik ni prišel v stik z ostalimi, bil je torej izoliran in je lahko mirno razmišljal o tem, kaj je storil in kako lahko to popravi (Jezeršek, 1989). Malo potrebo je opravljal kar tam (v hlače), na veliko pa je bil odpeljan ven, enkrat dnevno. Vsaka baraka je sicer imela svoj čebe, vendar so zapornike vedno vodili v drugo barako, s čimer so ustvarili dodaten psihični pritisk (Kosić, 2003). Vsakič pred zborom, spanjem ter pred in po politični uri so morali bojkotirani skozi špalir (sojetnikov v baraki). Sojetniki so jih morali pretepati, pljuvati in psovati. Nekateri izmed njih so pri tem »blefirali« in zgolj navidezno trpinčili sojetnike. Vendar je bilo to zelo nevarno početje - če je bil blefer pri svojem početju opažen ali pa zatožen s strani ostalih zapornikov, ga je takoj doletela kazen - špalir ali celo bojkot. Med delom bojkotirani navadno niso dobili vode, dodeljena so jim bile najtežja opravila, nikoli niso imeli časa za počitek - med prostim časom ostalih zapornikov so morali nositi hrano, vodo, čistiti stranišča (kible), ponoči pa vsako drugo noč dežurati ob kibli. Dežurati ob kibli je pomenilo s sklonjeno glavo stati ob njej in se ne premikati, niti ko gre kateri izmed zapornikov na veliko ali malo potrebo. Bojkotirani niso smeli pobirati stvari s tal (cigareti, ostanki hrane …), niti jih od koga drugega vzeti, niti niso imeli pravice do kajenja (Hrast, 1991). Čas bojkota si je bojkotirani lahko

18

Kible so bile navadni pločevinasti sodi, prirejeni za opravljanje potrebe. Te sode so morali bojkotirani paziti (sklonjene glave nad njimi), občasno pa so aktivisti bojkotiranim celo potiskali glave v kible in jih tako še dodatno poniževali. Po spominu Cenca je bila kibla kot bencinski sod, znižan na višino, na kateri je bilo še možno opraviti veliko potrebo, najverjetneje visok nekje 55 – 60 cm.

53

skrajšal na političnih urah, kjer je dokazoval, da je revidiral svoje mnenje. Po nekaterih virih je bojkot ostal v rabi do jeseni 1953, po drugih do konca leta 1954 (Jezernik, 1994). -

Odloženi: zanje so bila rezervirana težja dela, ob katerih so bili nenehno preganjani. Ponoči so lahko, za razliko od bojkotiranih, počivali, vendar so morali stalno dokazovati, da so stopili na pot prevzgoje, sicer so bili pahnjeni nazaj med bojkotirane (Kosić, 2003). Smeli so imeti zravnano hrbtenico, dvignjeno glavo in si prižgati cigareto, a niso imeli pravice glasovati. Zvečer jim ni bilo treba skozi špalir, razen če niso dovolj močno tepli bojkotiranih, saj so morali dokazati, da so sposobni revolucionarnega obračunavanja z bando. Imeli so pravico do dveh cigaret na dan, enkrat mesečno poslati/prejeti dopisnico/paket in enkrat na mesec sprejeti obisk sorodnikov. S paketi s hrano niso razpolagali sami, pač pa je njihovo uporabo določil sobni starešina (Jezernik, 1994).

-

Nova banda: sem so spadali vsi tisti, ki so prišli v taborišče na novo. Ob prihodu na otok so morali predstaviti svoj stav, kar pomeni da so pred vsemi iz barake predstavili svojo življenjsko pot in storjene zločine. Večinoma so jih že takoj, ko so začeli govoriti, označili za lažnivce in jih pričeli pretepati. Po končanem predstavljanju stava so bili brez izjeme pahnjeni med bojkotirane (Kosić, 2003).

2. Člani kolektiva - so bili kaznjenci, ki so že »revidirali«, se pokesali, dovolj opljuvali same sebe in tako stopili na pravo pot prevzgoje. Kot člani kolektiva so morali biti do bande ostri in nepopustljivi, jih stalno preganjati, kontrolirati in se boriti za njihovo prevzgojo (Kosić, 2003). Pripadalo jim je pet cigaret na dan, enkrat mesečno so lahko pisali domov, prejeli paket ali obisk sorodnikov. Imeli so pravico do glasovanje in so opravljali manj naporna dela (Jezernik, 1994). 3. Aktivisti - so bili kaznjenci z daljšim zaporniškim stažem in popolnoma »razčiščenimi« pojmi, svoje mnenje so že revidirali in so le še dokazovali svojo zvestobo in pripadnost Partiji. Med aktiviste so spadali: komandant centra, njegov pomočnik, sobne starešine, nadzorniki dela, vodniki, brigadirji, kuharji … Do tega položaja so prišli s stalnim dokazovanjem, zapisovanjem vsega in vsakega

54

sumljivega (osebe ali dejanja) ter poročanjem o vsem na raportu pri zasliševalcu. Namenjena so jim bila lažja in boljša dela, delali pa so tudi izven otoka. Pripadala jim je boljša hrana, imeli pa so tudi pravico do več cigaret dnevno. Aktivno so sodelovali pri prevzgoji, vendar niso gonili bande. To so bili prvi in pravi kandidati za odhod z otoka (Hrast, 1991). Sobni starešine so uživali relativno mnogo svobode dovoljeno jim je bilo celo kopanje v morju. »Mojemu sobnemu starešini so na njegovo željo izdelali v golootoških delavnicah iz avtomobilske pnevmatike in pleksi stekla masko za podvodno plavanje in opazovanje morskega življa in dna.« (Mihael Cenc).

Slika 8: Delavnice na Golem otoku.

Vir: Sever Anka, 7.5.2011.

55

Ključ za razumevanje Golega otoka in drugih informbirojevskih taborišč oziroma njihovega zaporniškega sistema se skriva v Jezernikovem stavku: »On je revidiral, tega ne sme zapraviti.« (1994, 137). S tem stavkom je želel poudariti, da je bil sam sistem taborišča zasnovan tako, da so bili zaporniki primorani drug drugega mučiti in zaničevati, saj bi v nasprotnem primeru pristali na mestu mučenega in si s tem zmanjšali možnost odhoda z otoka. Oziroma z drugimi besedami: za »napačno« vedenje je bila kazen zdrs po zaporniški lestvici. Poleg tega pa so bili zaporniki prepričani, da je edini način, da bodo kdaj ugledali luč svobode, poslušnost in popolna podreditev Partiji. To trditev potrjujejo tudi besede Radovana Hrasta: »Bila je fama, da lahko prideš z Golega otoka samo, če se popraviš, spremeniš in revidiraš svoja stališča. To je bilo videti tako, da si si nekaj o nekom izmislil, ovadil si svojega prijatelja, sotrpina ali pa si dokazoval tako, da si človeka, ki je bil bojkotiran, huje pretepal. Spomnil si se koga, ki je bil zunaj in je morda simpatiziral s Sovjeti, in kmalu so ga nato prijeli. Zato je bilo toliko ljudi zaprtih na Golem otoku.«19 Revidirati stališče je torej pomenilo spremeniti odnos do partije in resolucije Informbiroja ter priznati krivdo, obenem pa je bilo potrebno oboje tudi dokazati. Dokaz, da si revidiral, je predstavljala ovadba nove osebe (Omizje, 1993). Politične ure so bile trpinčenje svoje vrste - taboriščniki, ki so že revidirali svoje mnenje, navadno aktivisti ali člani kolektiva, so brali članke iz Borbe in Politike, po branju pa je sledila diskusija. V njej so lahko sodelovali vsi, razen bojkotiranih, ki so morali sklonjene glave molčati. Pri diskusiji je bilo pomembno, da si se čim večkrat oglasil, sicer si bil lahko razglašen za pasivneža in si utegnil zdrsniti po hierarhični lestvici navzdol in tako začeti znova. V primeru, da je kaznjenec komentiral članek v nasprotju z njegovo politično idejo, ga je aktivist opozoril, da razprava ni na liniji, kar je kaznjenca stalo batin in psovk s strani vseh ostalih kaznjencev (Jezeršek, 1989). Na politični uri je moral vsak izmed kaznjencev povedati, zakaj je zaprt in pojasniti težo svojih sovražnih dejanj. Izpoved je potekala na improviziranem odru. S sklonjeno glavo in rokami na hrbtu je moral kaznjenec priznati svoje napake in se pokesati zaradi njih ter sam sebe obtoževati. Če je kdo trdil, da je nedolžen in po krivem obtožen, si je zaslužil batine ali celo špalir. »Razvila se je taka psihologija, da je tisti, ki je sebe najbolj 19

http://www.mladina.si

56

obtoževal, veljal za najbolj poštenega.« (Jezernik, 1994, 144). Bistvo političnih ur je bilo revidiranje stališča, imele pa so dvojni učinek - predstavljale so zabavo za občinstvo, obenem pa so pri zapornikih zbujale strah pred fizičnim obračunavanjem. Sobni starešina je po končanih političnih urah poročal zasliševalcu o obnašanju posameznikov, ta pa je glede na povedano ugotovil, ali je posameznik na poti k poboljšanju ali ne. Veliko vlogo pri poboljšanju je imelo tudi dejstvo, koliko si bil pred in med politično uro dejaven - če si tepel in brcal bando ter ves čas in vneto vzklikal razne parole, kot so bile: »Živela KP Jugoslavije!«, »Dol z Informbirojem!«, »Tito!« … Z omenjenimi dejanji si lahko računal na milost partije in predčasni izpust ali, kot je povedal upravnik taborišč Kapičić: »Kdor bo revidiral, bo lahko odšel iz taborišča še pred iztekom kazni, kdor ne bo revidiral, bo svoje kosti pustil na otoku.« (Popović, 1988, 162). Torej je bila pot na svobodo mogoča le z dokazovanjem partiji, da si svoje mnenje revidiral in k svoji izjavi dodal, kar si med preiskavo zamolčal. Zaradi Kapičićevih besed so mnogi počeli in govorili marsikaj, samo da bi prej odšli z otoka. Če je bil zapornik pripravljen pisati izjavo, je bil opravičen dela oziroma privilegiran. Marsikdo je to »olajšavo« izkoristil zgolj za počitek, v izjavi pa je navajal/ovajal razna imena (sodelavcev, prijateljev, celo sorodnikov; nekateri so si imena in osebe preprosto izmislili), zaradi česar so se zapori na Golem otoku in drugod zelo hitro polnili (Hrast, 1991). Uprava taborišča je »informbirojevcem« dala vedeti, da so izdajalci, da pa sta jim Tito in partija vseeno poklonila življenje, medtem ko bi bili drugje takoj usmrčeni. Oni pa so do njih milostni, dajejo jim hrano, obleko in z delom iz njih skušajo zopet napraviti ljudi. Tito in partija sta jim namreč dala še eno priložnost, jim odprla oči, da so dojeli vso globino svojega padca v izdajo. Zato so jima lahko neizmerno hvaležni, kar lahko in tudi bodo dokazali s svojim bojem in delom na otoku (Jezernik, 1994, 146). Nastope, ki so bili vsebinsko ustrezni, je kolektiv sprejel z aplavzom, »nastopajoči« pa je bil uvrščen med poštene člane kolektiva in se je tako rešil mučenja in batin (Jezernik, 1994). Naj tu omenim še pojem komunistična prevzgoja, kakor jo zaporniški sistem prevzgoje poimenoval nekdanji zapornik na Golem Radovan Hrast. Gre za neke vrste psihološki pritisk, ki ga je uprava taborišča izvajala nad kaznjenci. In sicer za nenehno

57

skandiranje - vzklikanje raznih komunističnih parol kot so: »Živela komunistična partija!, Živel Tito!«; »Dol s Stalinom! Dol z informbirojevci!«; »Živel Ranković! ipd. V primeru, da kdo ni vzklikal, ga je doletela kazen - bojkot ali par dni v zaprtem prostoru v baraki, imenovanem čebe. V proces prevzgoje je uprava skozi leta vključila še kulturno udejstvovanje (gledališke predstave, folkloro, petje, kino…), šport (nogomet, odbojka), umetniške dejavnosti (kiparstvo, lesarski izdelki…) in knjižnice, kjer so lahko zaporniki brali (politično ustrezna) literarna dela (Jezernik, 1994).

Slika 9: Vodno zajetje20

Vir: Sever Anka, 7.5.2011.

20

Zajetje, ki so ga golootočani zgradili sami; na njem izdelan napis »Kamen na kamen opet samo kamen«.

58

3.6. Izpustitev na prostost

Ob odhodu z otoka so morali prevzgojeni kaznjenci podpisati dve izjavi. S prvo so obljubili, da o tem, kje so bili in kaj so tam doživeli, ne bodo nikomur in nikdar povedali, z drugo pa, da bodo na prostosti aktivno sodelovali z UDV. Te izjave se je podpisovalo do odhoda desete skupine z otoka, po njej ne več (Omizje, 1993). Izjave o molku so eden izmed glavnih razlogov, da se je o Golem otoku, Svetem Grgurju in ostalih delovnih taboriščih tako dolgo molčalo. Zaporniki so se namreč bali, da bi jih, če bi o tem spregovorili, ponovno zaprli in bi morali še enkrat skozi ves proces fizičnega in psihičnega izčrpavanja. Po izpustitvi na prostost so bili mlajši in zdravi odpeljani na tri mesece »prostovoljnega dela«, starejši in bolni pa poslani direktno domov. Ti so ob izpustu dobili nekaj denarja, s katerim so si lahko kupili karto za vlak (ali avtobus) za pot domov. Na svobodi so bili »informbirojevci« pod stalnim nadzorom - partija jih je ovirala pri iskanju dela in stanovanja, kadarkoli so jih lahko poklicali na razgovor, jih šikanirali in celo opljuvali. Znanci in svojci jih niso hoteli sprejeti k sebi, ker so se bali posledic takega dejanja. Zaradi svojih državi in družbi sovražnih dejanj so tako bili ožigosani in kaznovani za vse življenje. Zanje je veljalo: »Obsojenec zaradi Informbiroja lahko pride iz zapora, na svobodo pa nikoli!« (Žilevski, 1995). Živeli so v stalnem strahu, da se bodo nekoč morali vrniti nazaj, zato so o vsem molčali in se izogibali pogovorom z bivšimi »informbirojevci« zaradi suma, da so provokatorji (Jezernik, 1994). Za večino nekdanjih zapornikov je bilo tako težje kot vse mučenje na otoku prav soočenje z družino in vsakdanjim življenjem (Omizje, 1993). Nekateri nekdanji zaporniki povračila za čas, ki so ga neupravičeno preživeli na Golem otoku in Grgurju, še danes niso dobili, tisti, ki so ga dobili, pa so se zanj borili sami. V Sloveniji od leta 1990 obstaja slovensko združenje političnih zapornikov, ki pa za zapornike z obeh otokov, vsaj do leta 1997, ni naredilo ničesar. Pri povračilih je velik problem predstavljalo dejstvo, da so bili številni »informbirojevci« na otok poslani brez sojenja in zato njihove razsodbe ni mogoče nikjer dobiti, brez ustreznih dokazov pa do 59

povračila niso upravičeni. »Edini, ki so do sedaj dosegli 'popravo krivic', so bili tisti med nami, ki so v sodnem postopku tožili lastno državo.« (Aplenc, 1997, 36).

Slika 10: Taborišče na Svetem Grgurju

Vir: Sever Anka, 7.5.2011.

3.7. Goli otok in Sveti Grgur danes

Danes na Golem otoku in Svetem Grgurju z rokami zapornikov zgrajene stavbe počasi propadajo. Po odhodu zapornikov so domačini z otokov pokradli vse uporabne stvari - kljuke, vrata, okna ..., skratka vse, kar se je od tam dalo odnesti (Jezernik, 1994). Ena izmed stavb je sicer preurejena v restavracijo, kjer se turisti, ki si pridejo ogledat nekdanje taborišče, lahko okrepčajo, ostale stavbe pa so domačini (mladina) porisali z grafiti, njihova notranjost pa je polna smeti. Otok je danes bolj zelen, saj so drevesa, ki 60

so jih v petdesetih zasadili »informbirojevci«, že precej zrasla. »Vsak jetnik je imel svojo rastlinico. V času najhujše pripeke smo se morali skloniti nad mladiko in ji s svojim telesom dajati senco,« pravi nekdanji zapornik na Golem Vladimir Bobinac (Mamić, 2010). Danes tako taborišči na obeh otokih propadata, saj hrvaške oblasti v vseh teh letih niso naredile še ničesar, razen dopustile ropanje in uničevanje. Nekateri izmed nekdanjih zapornikov redno organizirajo ekskurzije na Goli otok in Sveti Grgur, kjer lahko obiskovalci iz prve roke izvejo, kaj se je v taborišču dejansko dogajalo in kako je bil zamišljen zaporniški sistem. Z enim od njih, Mihaelom Cencem, sem imela priložnost govoriti tudi sama, njegova zgodba pa je predstavljena v nadaljevanju naloge.

Slika 11: Nekdanja zapornika na Golem otoku (levo Radovan Hrast, desno Mihael Cenc)

Vir: Sever Anka, 7.5.2011.

61

4. IZPOVEDI NEKDANJIH ZAPORNIKOV

V nadaljevanju naloge bom predstavila izpovedi dveh nekdanjih zapornikov na Golem otoku, V. R. in Mihaela Cenca, s katerima sem opravila intervju. Na otoku sta bila v različnih letih, zato se njuni zgodbi nekoliko razlikujeta. Razlike med doživetim so se pokazale tudi v samem načinu njunih izpovedi. Prvi je na Goli otok prišel v prvi skupini, ko so bile razmere na otoku še izredno slabe in je bil zaporniški sistem najbolj krut. Zaradi vsega preživetega in še vedno prisotnega strahu pred državo oziroma možnostjo vrnitve nazaj, je moj prvi intervjuvanec, V. R., izrazil željo, da ostane anonimen, zato bom pri njegovi izpovedi uporabljala zgolj inicialke njegovega imena. Drugi, Mihael Cenc, je na otok prišel nekaj let kasneje, ko je bil sistem še vedno krut, vendar so se razmere že nekoliko izboljšale. Že v njegovi pripovedi je bilo čutiti, da je veliko bolj odprt za izpoved, saj pri tem ni imel nikakršnih zadržkov, medtem ko se je V. R. ob vsakem mojem dodatnem vprašanju nekoliko zdrznil in mi je le s težavo odgovoril na vprašanje. Po opravljenem pogovoru z njim sem izvedela, da sem bila prva in najverjetneje tudi zadnja oseba, s katero je kdajkoli spregovoril o strahotah, ki jih je doživel na Golem otoku.

4.1. V. R.

V. R. se je med drugo svetovno vojno kot štirinajstletni deček pridružil partizanom. Že kot dojenček je postal sirota, pred gotovo smrtjo ga je rešil neki kmet in ga vzel za svojega. Zaradi vojne je končal le pet razredov osnovne šole, po vojni pa je odšel na vojaško akademijo v Sovjetsko zvezo, kjer je diplomiral z odliko. Po končanem šolanju se je vrnil nazaj v Slovenijo. Aretiran je bil kmalu po objavi resolucije Informbiroja in odpeljan v preiskovalni zapor na Jesenicah. Kot partizanu, prepričanemu v partijo in

62

izgradnjo poštene demokratične države, mu je bila njegova aretacija skrajno čudna in je bil prepričan, da gre za pomoto. Zase pravi, da nikoli ni bil stalinist, je pa verjel v Sovjetsko zvezo, saj bi brez njene pomoči po njegovem mnenju težko uspeli v boju za svobodo. O preiskovalnem zaporu in preiskavi mi ni povedal nič - ali se vzrok za to skriva v krutosti preiskave ali pa je V. R. ta čas potisnil globoko v svojo podzavest, ne vem. Sodnega procesa se ne spominja, ve le, da je bil najprej obsojen na 14 let zapora, kasneje pa mu je bila kazen znižana na 6 let. Točnega datuma odhoda na otok se ne spominja, ve pa, da je bil med prvimi skupinami »informbirojevcev«, ki so bili odpeljani na Goli otok. Na otok je bil, kakor drugi kaznjenci, odpeljan z barko Punat iz Bakra, na cilj pa naj bi prispeli nekje okrog poldneva. Prihod na otok je bil za vse posebno doživetje - V. R. se spominja, da ga je ob prihodu na otok eden izmed zapornikov podrl na tla, V. R. se je pobral s tal pograbil kamen in mu udarec vrnil. Takoj je tja pritekel miličnik in povprašal, kaj se je zgodilo, V. R. mu je odvrnil: »Nisam ja fašista, ako me ovi fašisti hoče da tuku, imam ja pravo da mu vratim, pa crko i gotovo!«21 Nato je pritekel tja kapetan UDV iz Ljubljane in jim kljub vsemu ukazal, naj ga pustijo, da gre sam naprej. Po pretečenem špalirju, batinah, pljuvanju in zmerjanju – »Uaaaaa bando, izdajnici! Udri bandu!«22, so ga na zbirnem mestu slekli do golega, ga po celem telesu obrili in dezinficirali. V. R. je večinoma delal v kamnolomu, prekladal skale, kopal ipd. Po njegovem spominu se je delovni dan začenjal ob petih zjutraj, sledil je zajtrk - kos kruha in čorba, po zajtrku pa delo. Za kosilo in večerjo so navadno dobili enolončnico iz repe ali kolerabe, ki pa je dejansko vsebovala le malo zelenjave, njen pretežni del je bila zgolj voda. Kakor pravi V. R.: »Če si dobil od kake zelenjave, naj si bo repe ali kolerabe, kakšen košček zelenjave, si bil lahko zadovoljen.« Po letu 1950 se je njegovem spominu hrana nekoliko izboljšala, v enolončnicah je bilo malce več makaronov, ajde ali riža. Mesa na otoku zaporniki niso bili deležni, razen tistega, kar so sami ulovili. Na otoku je bilo namreč veliko kač, kuščarjev in žab, ki so jih po besedah V. R. zaporniki lovili in 21 22

»Jaz nisem fašist, če me ti fašisti pretepajo, imam pravico, da jim vrnem, pa četudi umrem!« »Uaaaaaaa banda, izdajalci! Tolci bando!«

63

navadno kar surove pojedli. V letu 1949, ko je V. R. prišel na otok, zaporniki niso imeli dela prostih dni - vse dni so delali enako, po enakem urniku. »Če ni bilo drugega dela, smo pa kamenje prenašali z enega kupa na drugega.« Velikokrat niso niti vedeli, kateri dan je - da je nedelja so ugotovili, ko so videli miličnike v rokavicah, ki so se odpravljali na izlet v Senj. V. R. ni na otoku z nobenim jetnikom navezal pristnih stikov, saj so se, kot pravi, drug drugega bali. »Arestant na Golem otoku, brez obsodbe, obsojen brez kakršnihkoli materialnih dokazov, obsojen samo na politično kazen, brez sodne osnove, se je bal bolj arestanta, kot miličnika.« Zakaj? »Miličnik ni nobenega udaril!« Zaupal ni nikomur, prav tako ni nihče zaupal njemu. Zaradi nezaupanja in prepričanja, da bi to pomenilo konec, smrt, ni nikoli pomislil na upor. Je pa z otoka poskušal dvakrat zbežati. Prvič je poskusil plavati proti Rabu, vendar sta ga močna burja in tok odnesla nazaj, drugič pa proti Velebitu. Pri drugem poskusu je bil uspešnejši. Priplaval je že do Senja, a so ga pred obalo zagledali civilisti, poklicali miličnike, ti pa so ga prijeli. Izgovarjal se je, da ga je burja na otoku odnesla v morje in se je, ker ne zna plavati, prijel lesene deske, s katero ga je morje prineslo do obale. Miličniki so ga, nezaupljivi in malo zmedeni od njegove razlage, odpeljali nazaj na otok, kjer je moral za kazen skozi špalir in bil ponovno pahnjen med bojkotirane. Večino zaporniškega časa je V. R. preživel v bojkotu, saj ni nikoli priznal, da je česarkoli kriv in ni bil pripravljen na sodelovanje. Nikoli ni ovajal, ker, kot sam pravi, potem ne bi bilo poti nazaj, ampak bi moral redno ovajati in delati po navodilih UDV. Sobni starešina in preiskovalec sta tako sčasoma ugotovila, da je nepopravljiv in da ga niti bojkot ne bo pripravil do revidiranja. Na političnih urah ni sodeloval, zato je bil označen za »pasivneža«. V prvih letih obstoja taborišča, torej letih, ki jih je V. R. preživel na otoku, je bilo tam zelo malo svoboščin - ni bilo dovoljeno kopanje v morju, zaporniki niso bili upravičeni do paketov ali obiskov domačih, le dopisnic (sam je v dveh letih prejel le eno), niso imeli prostega časa… A kljub težkemu delu brez počitka se kot večina kaznjencev strinja, da je bilo fizično delo, v nasprotju s psihičnim pritiskom, lahko. Psihično pa je, kot sam pravi, zelo trpel - ves čas se je spraševal, kako vodstvo države dopušča, da se z

64

nekdanjimi borci, NOB-jevci, partizani… dela tako grdo, se jih ponižuje in ne obravnava kot človeka. Na otoku je V. R. preživel dve leti, izpuščen je bil v zimskih mesecih leta 1951, točnega datuma se ne spominja več. Ob izpustitvi ni podpisal nobenega dokumenta, ne o tem, da bo molčal, niti o sodelovanju z UDV. Pravi, da je marsikateri zapornik med potjo z barko na prostost po nerodnosti padel v morje. S tem je želel povedati, da so zaporniki na barki kaznovali tiste, ki so jih na otoku najbolj zagreto maltretirali in na veliko ovajali. Domov se je vračal v večernih urah, da ga ne bi videlo preveč ljudi. Bilo ga je namreč strah in obenem tudi sram. Doma so ga sprejeli zelo hladno - mogoče zaradi presenečenja ali morda zaradi strahu pred UDV. Njegova žena ga je zaradi pritiskov policije in okolice celo zapustila, kasneje se je ponovno poročil. Na svobodi je imel velike težave z iskanjem zaposlitve, nikjer ni bilo dela zanj. Prvo delo, ki ga je uspel dobiti, je bilo delo cestarja, kasneje pa je opravljal razna priložnostna dela. UDV ga je stalno nadzorovala in ob obiskih tujih državnikov so ga iz varnostnih ukrepov vedno zapirali v neko sobo na občini. Zakaj? Zato, da ne bi česa povedal o otoku ali delal izgredov. Po treh ali štirih letih na svobodi se je nadzor nad njim nekoliko zrahljal, še dolga leta potem pa je bil tarča raznih provokacij in zasmehovanja. Eno takšnih je doživel še leta 1991, štirideset let po izpustu na svobodo, ko mu je neki sovaščan rekel: »S takimi kriminalci kot si ti bomo pa že še poračunali!« Goli otok mu je pustil tako psihične kot fizične posledice. Zaradi težkega zaporniškega drila in otoških klimatskih razmer ga že vse življenje muči revma in kar je še neprimerno huje, nikomur ne zaupa. Še vedno ga je strah - strah pred ponovitvijo Golega, pred ponovitvijo grozot, ki jih je doživel in jim bil priča. Pravi, da ga še danes, ko ga kdo vpraša za njegovo ime in priimek, zmrazi in v trenutku postane nezaupljiv. To sem opazila tudi sama - ob vprašanju po njegovih osebnih podatkih me je namreč s strahom in jezo v očeh vprašal, če sem mogoče tudi sama preiskovalka. Prav zaradi tega strahu se na prostosti nikoli ni dobil z nobenim sojetnikom, saj je bil (in je najverjetneje še) prepričan, da bi ga lahko zgolj srečanje in pogovor pripeljala nazaj na otok. Za krivico, ki se mu je zgodila, ni od države nikoli zahteval odškodnine, niti ni nikoli nikomur pripovedoval o dogodkih na otoku. Prav tako se na otok ni želel nikoli več

65

vrniti. Zakaj? »Kaj bi pa tam dobil, videl? Komu na čast? Komu bi pa to koristilo?« Na vprašanje, kaj bi bilo po njegovem mnenju potrebno z otokom narediti, je V. R. odvrnil: »Skrajni čas bi bil, da ga pogozdijo, da ne bo več Goli, ampak Kosmati, da ga uredijo kot nacionalni park v spomin pokvarjeni politiki.«

4.2. Mihael Cenc

Mihael Cenc je pred aretacijo študiral v Beogradu na Novinarsko diplomatski visoki šoli, kjer je obiskoval šesti semester predavanj in v tedanji kadrovski stiski že aktivno sodeloval tudi pri manjših diplomatskih nalogah. Ko je postalo očitno, da pomiritve s Stalinom ne bo, so se začele jugoslovanske oblasti približevati Zahodu. Tako so vabili zahodne delegacije na državne obiske, študijske oglede stanja v Jugoslaviji, obiske državnih institucij, zadrug, tovarn… Aretirali so ga v pomladnih mesecih (marec) leta 1952 na šoli, pred njim pa je bilo aretiranih že okrog 20 študentov Novinarsko diplomatske visoke šole, med njimi tudi dva njegova vrstnika iz Slovenije, s katerima je prijateljeval. Bili so edini trije, ki so prišli na šolo neposredno iz gimnazije, brez partizanskih zaslug. Sam meni, da je bilo morda ravno to sporno. Cenc pravi, da mu vzroka za aretacijo niso nikoli povedali, sumi pa, da je do nje prišlo zaradi naslednjih možnih »incidentov«: - njegov način oblačenja (črna obleka, metuljček in klobuk kot preživeta sovražna meščanska navlaka) - občasno se je ponorčeval na račun partijskih sestankov, njihovega vodenja in načinom šablonskega debatiranja z obveznim začetnim citatom: »Kao što drug Tito veli …« - javna razprava o umestnosti javne družbene kritike v študentskem centru beograjske univerze, izzvane s članki Branko Čopića o privilegijih. Cenc je članke javno podprl, čez nekaj dni pa je Čopića javno napadel Tito.

66

- druženje s švicarskim podpredsednikom svetovne organizacije Rdečega križa. Ta je pogosto prihajal na obiske v Beograd in je pri jugoslovanskih oblasteh poizvedoval o usodi ljudi, za katerimi se je izgubila sled (sorodniki emigrantov). Oblasti se je verjetno zdel sumljiv in sovražno nastrojen prav zaradi naštetega, zato so ga označili za državnega sovražnika. Po aretaciji so ga odpeljali v preiskovalni zapor Glavnjača. Naselili so ga v celico z betonskimi tlemi, brez postelje in zgolj s slamnato blazino (asura) za spanje ter vrčem za opravljanje potrebe. Tu je moral kar pet tednov stati na določenem mestu pri vratih, kjer so ga stražarji lahko brez težav opazovali. Hrana v preiskovalnem zaporu je bila zelo skromna, zjutraj je dobil košček kruha (10 dag) in črno kavo, opoldne juho, zvečer pa le skodelico črne kave. Sam pravi, da je bil neprestano lačen, kar so preiskovalci izkoriščali za izsiljevanje priznanja sovražne dejavnosti, saj so mu za priznanje večkrat ponujali dva koščka kruha namesto enega na dan. Poleg lakote je v celici občutil tudi mraz, saj je imela celica, za katero meni, da je bila nekdaj turški han23, v steni veliko lukenj, v katerih so bili nekoč verjetno vpeti obroči za živino. Vrata celice so vodila naravnost na dvorišče, pod njimi pa je bila tricentimetrska špranja, skozi katero je pihalo in nosilo sneg, sam pa ni imel primernega oblačila. Med preiskavo Cenca niso mučili, razen enkrat, ko je preiskovalec izgubil živce. Preiskovalec mu je zgolj s prelistavanjem aktov, dosjejev, na katerih so bila vidno napisana imena sošolcev iz Beograda, skušal nakazati, o čem naj govori oziroma kaj želi slišati. Priznanja ni dobil, saj, kot pravi Cenc, ni imel kaj priznati, nikoli se ni počutil sovražno nastrojenega in zato ni poznal vzroka za aretacijo. Po dveh mesecih preiskovalnega zapora so ga brez priznanja in brez sodnega procesa pred tričlanskim senatom kaznovali po zakonu o prekrških. Papirja ni nikoli dobil v roke, po spominu pa naj bi se kazen glasila nekako takole: »Ker njegovo sovražno delovanje nima elementov kaznivega dejanja po Zakonu o kaznivih dejanjih, se kaznuje po Zakonu o prekrških, za dobo osemnajst mesecev prisilnega bivanja v okraju Senj.« Takoj po razglasitvi sodbe so celotno skupino obsojencev iz Glavnjače, zvezanih po dva in dva, natovorili v zaporniške avtomobile, odpeljali na železniško postajo izven Beograda, jih tam ponoči pretepali, preselili na tovorne vagone in odpeljali proti Reki in 23

Gostišče s prenočišči in prostori za živali.

67

naprej proti Bakru. Na »potovanju« se niso smeli pogovarjati (da ne bi kdo slišal, da v zaprtih tovornih vagonih prevažajo ljudi), bili so brez vode in hrane, malo in veliko potrebo pa so opravljali kar v vagonih, kjer je bil v ta namen nastavljen bencinski sod. V dveh ali treh dneh so prispeli v Bakar, kjer so jih ponoči natovorili v podpalubje ladje in odpeljali proti Golem otoku. Na ladji so se policija in ljudje v civilu bestialno izživljali nad zaporniki. Prihod na otok je bil po besedah Cenca šokanten, sam ga je doživel kot nekaj zverinskega in ni mogel verjeti, da se lahko iz navadnih civiliziranih ljudi v tako kratkem času naredi tako zagrizene pretepače in suroveže. Iz podpalubja je prišel zadnji, ker je pomagal bolnemu starejšemu možaku zlesti po lestvi, nosil pa je tudi njegov vzglavnik, ki ga je imel ta s seboj. Ko je stopil z ladje še sam, zadnji zapozneli, je bila vsa pozornost nekaj tisoč kaznjencev posvečena njemu: »Vidi ga, majku mu, doneo jastuče sa sobom!«24 Nato je pričel teči skozi špalir, kjer so ga tepli, pljuvali in kričali »Udri fiskulturnika!, Udri bandu!«25 Ko so vsi pretekli špalir, so jih slekli in sezuli ter jih po celotnem telesu obrili in dezinficirali, zaradi sramnih uši, ki jih je večina prinesla s seboj iz zaporov. Nato so jim dali »nova« oblačila in obutev ter jih začasno namestili v barako »karantena«. To je bil ukrep po epidemiji tifusa. Vsi so na Golem začeli z delom v kamnolomu, mnogi pa pozneje kot mojstri v raznih delavnicah oziroma specializiranih dejavnostih. Cenc je v kamnolomu (13 mesecev) postal strokovnjak za razbijanje kamna z macolo, za drobilnico. Sam pravi, da mu je delo postopoma postala nekakšna zabava oziroma, bolje rečeno, nekakšen smisel za preživetje kazni na otoku. Vsak kamen je podrobno preučil in ocenil, kje, kako močno in pod kakšnim kotom ga mora udariti, da se bo razbil na primerne kose. Kljub slabi hrani je na otoku pridobil kar nekaj kilogramov - ob prihodu je imel 64 kg, po mesecu dni pa kar 82 kg. Kako je to mogoče? Sam pravi, da je v prvih mesecih ves čas samo jedel, saj je bilo hrane v tem času količinsko kar dovolj, vendar je bila slaba. Starejši kaznjenci so namreč zaradi enolične in slabe hrane dobili kislino v želodcu in niso mogli več jesti, zato so svoje porcije dajali novim. Tako je bil pri posameznem obroku deležen več porcij, kar je skupaj s fizičnim delom pripomoglo k pridobitvi teže in ojačanju telesa. 24 25

»Poglej ga, ta je prinesel vzglavnik s sabo!« »Poglej ga športnika! Udari po bandi!«

68

Vendar je tudi sam kasneje dobil kislino in manj jedel ter postopoma izgubljal na teži. Cenc se spominja, da so za zajtrk dobili zdrobovo juho s paradižnikom in kos kruha, opoldan ješprenj (brez vode, tako kot riž), zvečer pa polento z merico sladkorja, razen ob nedeljah, ko je bila polenta zabeljena. Vendar so vse te jedi povzročale kislino v želodcu in marsikateri zapornik je zaradi nje dobil čir. Zaradi slabe hrane oziroma pomanjkanja vitaminov ga je doletela kurja slepota26, kar so otoški zdravniki oziroma higieničarji reševali z nekaj kapljicami olja na koščku kruha pred spanjem. Poleg kurje slepote se mu je zaradi slabe higiene, vetra, soli in trenja večkrat vnela koža med stegni, česar na otoku niso reševali z zdravniško pomočjo. Že na otoku, predvsem pa kasneje na svobodi, je zaradi težkega dela v kamnolomu občutil hude bolečine v hrbtenici, ki ga spremljajo še danes. Delovni dan je bil za večino v enem kosu, kdaj so vstajali, ne ve - nekje ob zori, delali pa so po deset ali dvanajst ur na dan. Delovnih dni je bilo šest, nedelja pa je bil dan za udarniško delo, kjer so se brez izjeme vsi dokazovali na istih delovnih mestih. Ob nedeljah popoldan so imeli dve do tri ure prosto, kar je večina izkoristila za spanje. Čeprav sestajanje med kaznjenci ni bilo dovoljeno, so se, kot pravi Cenc, Slovenci ob nedeljah popoldan sestajali in družili za pralnico na zgornji terasi. Sam pravi, da je med vsemi kaznjenci najbolj občudoval Črnogorca Jakša, ki je na otoku preživel šest ali sedem let, večinoma v bojkotu. Cenc bojkota predvsem zaradi sobnega starešine Dušana Senčarja, ki je bil njegov znanec in prijatelj še iz beograjskih dni, ni doživel, obenem pa mu je Senčar verjetno tudi drugače olajšal življenje na otoku. Pri političnih urah ni aktivno sodeloval, zato so ga označili za pasivneža oz. »pasivista«. Sam pravi, da je bil fizični pritisk sicer hud, vendar neprimerljiv s psihičnim. Nikoli se ni odločil za pisanje otoškemu preiskovalcu in ovajanje, niti ni pomislil na pobeg, saj je vedel, da je ta tako rekoč nemogoč. Je pa na pobeg pomislil in ga celo že popolnoma dodelal v preiskovalnem zaporu, vendar so ga pred uresničitvijo obsodili in odpeljali na Goli otok. Upor na Golem otoku ni bil mogoč, saj med zaporniki ni bilo zaupanja, brez tega in organizacije pa je bilo nemogoče pobegniti. Njegovi domači, kakor tudi domači drugih zapornikov, niso vedeli, kje se nahaja in kaj se z njim dogaja, so pa to poskušali izvedeti. Oče je po njem spraševal v Beogradu, mati pa po prejemu njegove dopisnice z Golega. 26

Razlaga pri boleznih.

69

Oba sta bila pri iskanju informacij neuspešna, oče se je domov iz Beograda vrnil pretepen, z zlomljenimi rebri, mater pa so po nekaj dnevnih neuspešnih poizvedovanjih v Bakru in okoliških naseljih miličniki prijeli in poslali domov. Starši nikoli niso slišali nič o Golem otoku, niti niso vedeli zanj. Ker je bil Goli v takšni tajnosti obiski zapornikov seveda niso bili možni, nihče ni prejemal paketov, nihče ni imel nobenega osebnega predmeta, nihče ni imel zobne ščetke itd. Otok je imel določeno kapaciteto zapornikov, ki se je uravnala s prihodom novih in izpustom starih zapornikov. Tako naj bi se te menjave po opazovanju Cenca dogajale na vsake tri mesece. O odhodu z otoka so bili zaporniki obveščeni nekoliko prej, saj so morali brivcu, ki je skrbel za redno britje glave, naročiti, naj jih ne brije več. Na prostost namreč niso smeli gologlavi. Na Cenca so zaradi njegove nestandardne kazni osemnajstih mesecev (ostali večinoma 24 mesecev) nekoliko pozabili, zato se je malo pred iztekom kazni vsak večer javljal na raport, vendar ga v treh mesecih golootoški preiskovalec ni nikoli sprejel. Nekaj dni pred odhodom njegove skupine domov je preiskovalec vendarle uslišal njegovo prošnjo, ga sprejel in poslušal. Cenca je zanimalo, zakaj ne gre domov s svojo skupino, saj se mu kazen izteče čez nekaj dni. Preiskovalec ga je nahrulil, zakaj se ni prej javil na raport, ter da odpust z Golega ni v njegovi domeni, da o tem odločajo v Beogradu, in ga napodil. Cenc je bi prepričan, da to pomeni, da bo na otoku ostal še nadaljnjih osemnajst mesecev, saj se je tistim, ki otoka niso zapustili s svojo skupino, ponovila ista kazen. Kljub vsemu ga je preiskovalec naslednji dan poklical k sebi, mu napisal odpustni listek in ga poslal v skladišče po njegove stvari. Tako je Cenc otok zapustil s svojo skupino, brez podpisovanja kakršnegakoli dokumenta o molku ali sodelovanju z UDV. Prihod domov na Jesenice je bil zelo ganljiv, saj ga doma niso pričakovali. Na svobodi se je nato najprej posvetil študiju geografije v Ljubljani, ki ga je po dveh letih zaradi služenja vojske prekinil. Ko se je vrnil iz vojske, je bil poročen in z otrokom, zato si je moral poiskati delo. Tu se je nekoliko zapletlo. Povsod, kjer so ga zaposlili, so ga v nekaj dneh odslovili, češ da ga ne potrebujejo in da so se zmotili. Za to je bila seveda odgovorna UDV, ki je skušala nekdanjim kaznjencem čimbolj otežiti življenje. Vendar se je Cenc temu uprl, odšel na UDV in tam vprašal, če bi ga radi uničili. V nekaj dneh je

70

nato dobil delo v menjalnici, kasneje na osnovni šoli v Žirovnici, nato na Jesenicah na Delavski univerzi, kjer je eno leto delal kot strokovni delavec. Potem so ga z občine klicali, da mora takoj prinesti prošnjo za mesto direktorja Delavske univerze. To je res storil in bil sprejet na omenjeno mesto. Delo direktorja je opravljal sedemnajst let, zatem pa je prišlo do konflikta s policijo. Policija je namreč dobila ovadbo, da se na univerzi kritizira oblast. Partijski sekretar je od Cenca zahteval, da se vključi v Partijo, ali pa mu bo odvzeto mesto direktorja. Cenc je to odklonil, zato so ga premestili na mesto nekakšnega »kopirca«. Kasneje se je za pol leta vrnil na staro delovno mesto, nato pa se je v Ljubljani zaposlil na izobraževalnem centru Ljubljanske banke oziroma pri Združenju bank, kjer je ostal vse do pokoja. Po prihodu z Golega se je še nekaj časa ob četrtkih sestajal z nekaterimi nekdanjimi sojetniki, vendar pravi, da niso nikoli spregovorili niti besede o Golem otoku. Na vprašanje, zakaj, mi ni znal odgovoriti. Pravi, da verjetno zaradi strahu, pa tudi sramu, saj so bili nekdanji politični zaporniki z Golega tudi na prostosti zaznamovani in velikokrat zaničevani. Svojim domačim se je o tem sprva bal pripovedovati in je vse doživeto za dolga leta potlačil nekam v podzavest. Pravi, da se je še dolga leta na svobodi bal vsakega miličnika, ki ga je zagledal. V osemdesetih letih se je vendarle opogumil in se začel spominjati določenih stvari ter pisati in pripovedovati o doživetem. Že večkrat se je na željo domačih in prijateljev, pa tudi medijev vrnil na otok in bil tam vodič. Po njegovem mnenju je za grozote, ki so se dogajale na otoku, odgovorno celotno politično vodstvo s Titom na čelu, saj se brez njegovega dovoljenja tako ali tako ni dalo ničesar narediti. Za krivico, ki se mu je zgodila, ni nikoli dobil opravičila, je pa prejel nekakšno odškodnino za delo in čas preživet na Golem otoku. Po Zakonu o popravi krivic, katerega je tudi sam pripravljal, vendar ni uspel v celoti, je nekdanjim zapornikom za vsak preživet delovni mesec na otoku pripadlo 70.000 SIT, od tega 35.000 SIT v gotovini, ostalo v vrednostnih papirjih slovenskih podjetij. Cenc pravi, da se je dalo dobiti tudi več, vendar le če bi tožil lastno državo, za kar pa pravi, da se ni nikoli odločil, ker se mu je to upiralo in je želel, da to uredi država sama. Na vprašanje, kaj bi bilo po njegovem mnenju potrebno storiti z otokom, je odgovoril: »Jaz nimam glede otoka nobenih želja, da bi bil to spomenik. Mogoče bi bilo dobro, da nekaj tega

71

ohranijo, vendar bi bil to lahko enostavno kar zgodovinsko - turističen otok. Zakaj pa ne?«

4.3. Primerjava izpovedi nekdanjih zapornikov

Če primerjamo zgodbi nekdanjih zapornikov z Golega otoka, lahko že iz količine povedanega enega in drugega kaj hitro ugotovimo, da je njun odnos do otoka in na njem doživetega zelo različen. Mihael Cenc je na otok prišel leta 1952, ko so se razmere na otoku že nekoliko stabilizirale in tortura ni bila več tako huda. Poleg tega ni bil partizan in se nikoli ni čutil komunista, medtem ko je bil V. R. partizan in komunist, prepričan v partijo in njeno pravičnost. Ob aretaciji je bil zato V. R. zelo presenečen in še danes ne verjame oblastem, zelo pa ga skrbi tudi, da bi se Goli otok ponovil. Niti V. R., niti Cenc nista nikoli izvedela za razlog aretacije in sta prepričana, da sta bila na otok poslana po nedolžnem. Cenc o doživetem v taborišču govori brez zadržkov in zelo sistematično, kar kaže na to, da je Goli fizično in psihično pustil za seboj. Zanj je sicer še vedno boleč spomin, a ga kljub vsemu rade volje deli z vsakim, ki ga o tem povpraša. Sicer je, kot pravi, za to potreboval kar trideset let in ogromno volje ter samoiniciative. Pravo nasprotje je V. R, ki krivic, ki so se mu kot partizanu in prepričanemu komunistu zgodile, ni nikoli pozabil, niti oprostil. O trpljenju na otoku ne želi govoriti in se ob vsakem spominu na Goli oziroma vprašanju o njem močno razburi in vznejevolji. Ta dva, popolnoma različna odziva kažeta, da je bilo življenje na Golem otoku in Svetem Grgurju močno odvisno od tega, kdaj in zakaj si tja prišel. V. R. je na otok prišel med prvimi zaporniki (1949) - med »največjimi državnimi nasprotniki in izmečki družbe«, s katerimi se je ravnalo kar se da slabo. Zagotovo je tudi to eden izmed razlogov, zakaj se V. R. nikoli ni vrnil na Goli otok, čeprav so ga svojci in prijatelji k temu spodbujali. Nasprotno Cenc dokaj redno obiskuje otok in skupaj z Andrejem Aplencem vodi strokovne ekskurzije ter skuša udeležencem kar se da živo prikazati takratno življenje na

72

otoku. Oba z Aplencem spadata v majhno skupino posameznikov, ki so svojo preteklost sprejeli in se lahko vračajo na kraj, kjer so doživeli toliko mučenja, zatiranja in trpljenja. V večini avtobiografij o Golem otoku in Grgurju je zaslediti omenjanje prostih dni, pisanje dopisnic ter obiskov svojcev in visokih državnih predstavnikov - V. R. se ničesar od naštetega ne spominja. Po njegovem spominu je delo potekalo vse dni, brez izjem in točno določenega urnika ter z zelo malo hrane in še manj vode. Nasprotno se Cenc, ki je bil na otoku tri leta kasneje, večine naštetega spomni. Spominja se, da so bile nedelje dela prosti dnevi in so jih lahko izkoristili za počitek ali pa medsebojno (skrivno) druženje, saj je bil pogovor med zaporniki sicer strogo prepovedan. Slovenci naj bi se vsako nedeljo dobivali za najvišje postavljeno barako in si tam delili pomembne informacije ali se zgolj družili. Cenc se spominja, da je eden izmed udeležencev teh slovenskih srečanj to izkoristil kot priložnost za pridobivanje informacij in posredovanje zasliševalcu ter si s tem pridobil boljše delovno mesto in stopnjo na hierarhični lestvici. Kar se tiče pisanja in prejemanja dopisnic domačih, pa se oba spominjata enako – namreč, da teh nista nikoli prejela, tako da njuni domači o tem, kje sta in ali sta živa niso vedeli. Glede terminologije (hierarhična lestvica, kazni, prevzgoja), ki se v zvezi z Golim pojavljajo v znanstveni in avtobiografski literaturi, se Cenc nekaterih spominja, vendar ne vseh. Ne spomni se na primer, da bi se kdaj uporabljal pojem član kolektiva ali odloženi, njemu je ta izraz predstavljal pojem pasivist. Prav tako se je v literaturi prvič srečal z izrazom topli zajec, ki označuje špalir. V. R. se spominja zgolj terminov bojkot, bojkotirani in banda, saj je, kot sam pravi, največ časa preživel prva med bojkotiranimi. Zelo verjetno so se nekateri termini, ki naj bi se uporabljali na Golem, v literaturi pojavili šele ob nekoliko zamegljenih in subjektivno naravnanih spominih nekdanjih zapornikov. Na otoku sta oba nekdanja zapornika opravljala približno enaka opravila, pretežno delo v kamnolomu. Cenc pa se spominja tudi nalaganja mivke iz dna morja, zaradi česar je tudi po prestani kazni imel težave s hrbtenico in revmatskim obolenjem. Ob izpustitvi z otoka nista podpisala nikakršnega dokumenta, ki bi ju obvezal k sodelovanju z UDV, prihod domov pa se je pri obeh močno razlikoval. Cenca so namreč sprejeli toplo in z

73

navdušenjem, da je še vedno živ, medtem ko je bil V. R. deležen hladnega in neosebnega sprejema domačih. Zaradi pritiskov oblasti in policije med njegovim bivanjem na otoku ga je celo zapustila žena. Na prostosti sta bila oba deležna stalnega nadzora UDV, vendar V. R. nekoliko bolj. Ob vsaki večji državni prireditvi ali državnem obisku so ga namreč iz »varnostnih razlogov« zapirali v občinske prostore in ga izpustili šele, ko je bilo slavje mimo. Oba sta po izpustu le s težavo dobila zaposlitev, čeprav je tudi na tem področju imel Cenc nekoliko več sreče, najverjetneje zaradi svoje visoke izobrazbe. Ob vprašanju, ali jima je otok pustil kakršnekoli posledice, sta mi oba odgovorila pritrdilno, le da Cenca zaradi narave dela na otoku pestijo predvsem fizične težave (hrbtenica, revma), medtem ko V. R. trpi zaradi psihičnih posledic. Še danes namreč živi v strahu pred ponovitvijo Golega otoka in se ob vsakem vprašanju po njegovih osebnih podatkih zdrzne ter spomni na zaslišanja in mučenje. Oba nekdanja zapornika se strinjata, da bi hrvaške oblasti morale za otok bolje skrbeti. Po mnenju V. R. bi ga morali urediti kot spomenik takratni umazani politiki in nepravičnemu vodstvu, medtem ko je Cenceva želja le, da bi bil to turističnozgodovinski otok, namenjen ogledu in predstavitvi njegove nekdanje namembnosti.

74

5. SKLEP

Goli otok in druga informbirojevska delovna taborišča so velik madež v zgodovini komunistične Jugoslavije. Oblasti so jih dolga leta prikrivale ter skušale izbrisati iz spomina nekdanjih zapornikov in vseh, ki so zanje vedeli. Po Titovi smrti leta 1980 se je to nekoliko spremenilo. Prva dela, ki so pričala o Golem in drugih otokih, so bila sicer strogo cenzurirana, a vsaj objavljena, vendar so pričevanja o taboriščih le počasi in postopoma prihajala v javnost. Mihael Cenc meni, da skrbno čuvanje skrivnosti Golega otoka dokazuje, da so se oblasti zavedale svojih zločinskih ravnanj in zato za seboj niso pustile pisnih dokumentov, niti slikovnega gradiva. Različni avtorji in nekdanji zaporniki se strinjajo, da je bilo bistvo delovnih taborišč v razčlovečenju in osebnostnem uničenju posameznikov. Kot je zapisal nekdanji zapornik na Svetem Grgurju Žilevski: »Naše delo je bilo v tem, da smo kamen, ki smo ga sami lomili, prevažali z enega na drugi kup!« (1995, 105) ali Hofman: »Huje kot kamen na žgočih plečih je bila zavest popolne nekoristnosti tega početja: delo razvrednoteno slehernega smisla, nas je bolj kot telesno, ubijalo duševno.« (1984, 137). Uničenje dostojanstva in razkroj osebnosti sta zapornike pahnila v apatijo, jima odvzela sleherno voljo do življenja ali misel na uporu. Bistvo taborišča in glavna naloga zaposlenih je bila, da s pomočjo mučenja in psihološkega pritiska, zapornike spremenijo v moralne ničvredneže - in to ne le, da jih kot takšne vidi družba, temveč da se takšni vidijo tudi sami. S tem so jih naredili za politično neškodljive osebe, s katerimi je bilo na svobodi lažje manipulirati. Pri prevzgajanju torej ni šlo zgolj za prevzgojo »informbirojevcev«, pač pa je bilo treba iz njih narediti poslušne državljane, ki se ne bodo nikoli več upirali, niti razmišljali z lastno glavo, pač pa postali poslušni kimavci. Obenem je partija od zapornikov zahtevala, da so ji hvaležni za milost, ki jim jo je namenila, za hrano in vodo, ki jim jo je kot državnim izdajalcem velikodušno nudila. Za zapornike je celo veljalo, da lahko »informbirojevec« pride iz zapora, a nikoli na svobodo. Ob prihodu na svobodo so bili namreč izpuščeni v družbo, kjer so bili označeni za največje izdajalce in kjer nihče ni želel imeti stikov z njimi. Živeli so v nenehnem 75

strahu, da se bodo nekoč morali vrniti nazaj, zato so o vsem molčali in se izogibali pogovorom z bivšimi kaznjenci zaradi suma, da so provokatorji. S tem lahko povežemo tudi trditve intervjuvancev. Na eni strani imamo Mihaela Cenca, ki je sicer nekaj časa ostal v stikih z nekdanjimi sojetniki, vendar nikoli niso spregovorili o času, ki so ga preživeli na otoku. Prav tako se o tem dolgo časa ni pogovarjal z domačimi. V. R. pa sojetnikom ni nikoli zaupal, niti z njimi navezal stikov. Vse našteto kaže na potrditev hipoteze naloge, da nekdanji zaporniki po vrnitvi z Golega otoka niso bili več isti kot prej oziroma je bivanje na otoku pri njih pustilo tako fizične kot tudi psihične posledice. Zaradi šikaniranja in odnosa soljudi na svobodi so se dejansko počutili manjvredne in zaradi tega niso bili sposobni živeti tako polnega življenja kakor bi ga sicer lahko. Na otok je bilo poslanih veliko nedolžnih ljudi - ljudi, ki jim ni bilo niti sojeno, niti jim ni bila dokazana krivda. Kljub temu nekdanjih zapornik Radovan Hrast meni, da je bil v takratnih razmerah nekakšen Goli otok potreben: »Današnje generacije ne morejo razumeti takratnih razmer. Lahko bi, če privržencev Stalina in informbiroja ne bi izolirali, ti organizirali upor proti tedanjemu jugoslovanskemu vodstvu in pristali bi v Stalinovih krempljih. Goli otok je moral biti za te ljudi začasna izolacija. Dokler ne bi ugotovili, ali je nekdo zares privrženec informbiroja ali ne. Seveda pa tako sprevrženega načina dela z arestanti ne bi smelo biti.«27. Ali je bil Goli otok res nujno potreben? Menim, da ne in da gre le za izgovor in opravičilo oblasti za zločine, ki so se zgodili. Bojazen pred izgubo oblasti je bila očitno tako velika, da so videli nasprotnike tudi tam, kjer jih ni bilo.

27

http://www.mladina.si

76

6. SEZNAM FOTOGRAFIJ

Slika 1: Pogled na pristanišče Golega otoka. ................................................................... 32 Slika 2: Legenda Golega otoka ........................................................................................ 39 Slika 3: Zemljevid taborišča na Svetem Grgurju ............................................................. 42 Slika 4: Svetogrgurski »bunker«...................................................................................... 43 Slika 5: Napis »Tito«, ki so ga svetogrgurski zaporniki izdelali v čast Titu. .................. 48 Slika 6: Velika draga........................................................................................................ 51 Slika 7: Zaporniška stavba na Golem otoku. .................................................................. 51 Slika 8: Delavnice na Golem otoku. ................................................................................ 55 Slika 9: Vodno zajetje ...................................................................................................... 58 Slika 10: Taborišče na Svetem Grgurju ........................................................................... 60 Slika 11: Nekdanja zapornika na Golem otoku (levo Radovan Hrast, desno Mihael Cenc) ......................................................................................................................................... 61

77

7. SEZNAM KRATIC

KP – Komunistična partija LF – Ljudska fronta KPJ/S/SZ – Komunistična partija Jugoslavije/Slovenije/Sovjetske zveze LRS – Ljudska republika Slovenije UDV – Uprava državne varnosti UDB – Uprava državne bezbednosti FLRJ – Federativna ljudska republika Jugoslavije DKD – Družbeno koristno delo OZNA – Oddelek za zaščito naroda KDZ – Kmečka delovna zadruga IB – Informbiro CK – Centralni komite CK VKP(b) - Centralni komite Vsezvezne komunistične stranke (boljševikov) CK ZKJ – Centralni komite Zveze komunistov Jugoslavije VOS – Varnostno obveščevalna služba

78

8. VIRI IN LITERATURA

8.1. Monografije

Borak, N., Fischer, J. in ostali (2005): Slovenska novejša zgodovina: Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848 – 1992, SNZ. Ljubljana, Mladinska knjiga. Ferjančič, R. in Šturm, L. (1998): Brezpravje: slovensko pravosodje po letu 1945. Ljubljana, Nova revija. Hofman, B. (1984): Noč do jutra. Ljubljana, Slovenska matica. Hrast, R. (1991): Čas, ki ga ni: Preprosta povest o človekovi usodi. Ljubljana, Založba Mladinska knjiga. Ivanič, M. in Ziherl B. (1990): Dachauski procesi (raziskovalno poročilo z dokumenti). Ljubljana, Komunist. Jezernik, B. (1994): Non cogito ergo sum: arheologija neke šale. Ljubljana, Borec. Jezeršek – Sokol, J. (1989): Arhipelag Goli: moja zadnja komandantska potovanja. Ljubljana, Cankarjeva založba. Kalajdžić, D. (1985): Otok gole istine. Zagreb, Oour Globus. Kosić, I. (2003): Goli otok: najveći Titov konclogor. Zagreb, založba »Adamić«. Marković, D. (1987): Istina o Golom otoku. Beograd, založba IRO »Narodna knjiga«. 79

Miklavčič, A. (2005): Sveti Grgur: Otok trpljenja in smrti. Roman o Štefanu Požarju, žrtvi komunističnega nasilja na jadranskem otočju. Vrhnika, Galerija 2. Mikola, M. (2002): Delo kot kazen: izrekanje in izvrševanje kazni prisilnega, poboljševalnega in družbeno koristnega dela v Sloveniji v obdobju 1945-1951. Celje, Zgodovinski arhiv. Perućica, K. R. (1990): Kako su nas prevaspitivali. Beograd, Grafički atelje »Dereta«.

Pirjevec, J. (1987): Tito, Stalin in Zahod. Ljubljana, Delavska enotnost. Popović, M. (1988): Udri bandu. Beograd, založba »Filip Višnjić«. Režek, M. (2005): Med resničnostjo in iluzijo: Slovenska in jugoslovanska politika v desetletju po sporu z Informbirojem (1948 1958). Ljubljana, Založba Modrijan. Tasić, D. (1988): Leševi s Golog: prvo dokumentarno kazivanje o Golom otoku. Beograd, Rastko Zakić. Torkar, I. (1984): Umiranje na obroke. Ljubljana, Cankarjeva založba. Zagreb, Delo – Globus. Murska Sobota, Pomurska založba. Vodopivec, P. (2006): Od Pohlinove slovnice so samostojne države. Slovenska zgodovina od konca 18. do konca 20. stoletja. Ljubljana, založba Modrijan. Žilevski, D. (1995): Otok brez milosti. Maribor, založba Rotis.

80

8.2. Članki

Aplenc, A. (1998): Goli otok nekdaj in sedaj. Nova revija: mesečnik za kulturo, 17, 189, Ljubljana, 36-44. Gabrič, A. (1993): Informbirojevstvo na Slovenskem. Prispevki za novejšo zgodovino, XXXIII, 1/2, Ljubljana, 163-175. Lešnik, A. (1995): Novi moskovski dokumenti o Informbiroju. Zgodovinski časopis, 49, 4, Ljubljana, 631-638. Mamić, T. (2010): »Na Golem otoku ni bilo herojev«: Sprehod z bivšimi zaporniki po zloglasnem taborišču, o katerem si včasih še šepetati niso upali. Primorske novice Sobota, 128, Koper, 11-13. Puc, I. (2009): Vaše kosti bodo bolj bele kot marmor. Reporter, 2009, 27, Ljubljana, 3640. Režek, M. (2002): Neodvisnost sodstva na preizkušnji: Pravosodje in sistem politične kazenske represije v Jugoslaviji (1948-1959). Zgodovina za vse: vse za zgodovino, 9, 1, Celje, 81-92.

8.3. Internetni viri

Horvat, M. (2010-04): Radovan Hrast, partizan in zapornik na Golem otoku. HTTP:// http://www.mladina.si/tednik/201013/radovan_hrast__partizan_in_zapornik_na_golem_ otoku

81

MMC RTV SLO (2009-07): Andrej Aplenc, dvakratni zapornik na Golem otoku. http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rtvchat&op=chat&func=read&c_id=1037 MMC RTV SLO, Ambrožič L: (2010-04): Intervju Radovan Hrast. http://tvslo.si/predvajaj/radovan-hrast/ava2.41005781/

Achim, K. (2002-2009): Goli otok. http://www.goli-otok.com/

Goli otok: http://www.goli-otok.com/britain/golio08a_e.htm

8.4. Ustni viri

Cenc, M. (2011): Mihael Cenc, 1929, nekdanji zapornik na Golem otoku. Ustno izročilo. Magnetofonski zapis pri avtorici. V.R. (2011): V.R., 1929, nekdanji zapornik na Golem otoku. Ustno izročilo. Magnetofonski zapis pri avtorici.

8.5. Televizijska oddaja

Omizje (1993): Resnica o Golem otoku. Slovenija 1, Ljubljana.

82