2084166 Vladar Machiavelli

VLADAR NICCOLO MACHIAVELLI PRESVETLEMU LORENZU MEDIČEJSKEMU Po navadi tisti, ki se žele prikupiti vladarju, najčešče prihajajo predenj z rečmi, ki so njim samim najbolj pri srcu, ali s takimi, nad katerimi ima po njihovem on dopadenje; spričo tega večkrat vidimo, da jim podarjajo konje, orožje, zlato vezene tkanine, drage kamne in podoben lišp, vreden njihove veličine. Ko sem torej želel stopiti pred vašo svetlost z nečim, kar bi pričalo, da sem vaš ponižni služabnik, med tem, kar premorem, nisem našel ničesar, kar bi mi bilo dražje ali kar bi tako cenil kakor vednost o dejanjih znamenitih ljudi, vednost, ki sem si jo pridobil ob dolgoletnih izkušnjah s sodobnimi dogodki in ob nenehnem branju o starodavnih. In prav te izkušnje, ki sem o njih dolgo marno razmišljal in jih pretresal, zdaj pa jih sežel v droben zvezek, pošiljam vaši svetlosti. In dasiravno sodim, da to delo ni primeren dar za vas, vendar trdno zaupam, da vam bo ljubo spričo vaše blagomiselnosti, saj vam pač ne morem podariti nič boljšega, kakor da vam dam možnost, da v najkrajšem času doumete vse tisto, kar sem sam spoznal in doumel v mnogih letih in ob tolikih nadlogah in nevarnostih. Tega dela nisem ne ozaljšal ne natrpal z umetno zasukanimi stavki ali z nabreklimi in lepo zvenečimi besedami, pa tudi ne z nobenim drugim zunanjim mikom ali okrasom, s katerim mnogi po navadi opisujejo in zaljšajo svoje stvari. Hotel sem namreč, naj spisu ali nobena reč ne bo v čast ali pa naj ga naredita prikupnega samo nenavadnost in tehtnost predmeta. Ne bi pa rad, da bi veljalo za domišljavost, če si človek nizkega in najnižjega stanu drzne na široko razpravljati o ravnanju vladarjev in dajati napotila zanj. Kakor se namreč tisti, ki slikajo pokrajine, postavijo kam nizko v dolino, če hočejo gledati gore in hribe, a se povzpno visoko v hribe, če hočejo gledati ravni, prav tako je potrebno biti vladar, da dobro spoznaš naravo ljudstva, in človek iz ljudstva, da dobro spoznaš čud vladarjev. Sprejmite torej, svetlost, ta skromni dar z enakim duhom, s kakršnim vam ga pošiljam. Če ga boste skrbno pretehtali in prebrali, boste v njem odkrili mojo najiskrenejšo željo, da bi se povzpeli do tiste veličine, ki vam jo obetajo srečno naključje in druge vaše dobre lastnosti. Če pa se bo vaša svetlost z vrha svoje višine kdaj ozrla v naše nižave, bo spoznala, kako nezasluženo prenašam bridko in nenehno zlobo usode. 1. KOLIKO JE OBLIK VLADAVIN IN KAKO SE PRIDOBIVAJO Vse države in vsa gospostva, ki so imela in imajo oblast nad ljudmi, so bile in so ali republike ali monarhije. Monarhije pa so ali dedne — v njih so bili predniki njihovega gospoda dlje časa vladarji — ali pa so nove. Nove pa so ali povsem nove, kakor je bil Milan za Francesca Sforzo, ali pa kot udje, priključeni dedni državi vladarja, ki si jih pridobi, kot na primer Neapeljsko

kraljestvo za španskega kralja. Tako pridobljena gospostva po navadi živijo ali pod vladarjem ali so svobodna, pridobivajo pa se bodisi s pomočjo tujega, bodisi lastnega orožja, po srečnem naključju ali s preudarno podjetnostjo. 2. O DEDNIH MONARHIJAH O republikah ne bom umoval, ker sem o njih že nekoč prej na dolgo govoril. Ukvarjal se bom samo z monarhijo, pretkal prej opisani snutek in razpravljal, kako se tem monarhijam vlada in kako jih človek lahko obdrži. Pravim torej, da so v dednih državah, v katerih so na vladarjev rod navajeni, težave, da oblast obdržiš, dosti manjše kot pri novih. Zadošča že samo to, da vladar dela tisto, kar so delali njegovi predniki, in da se v kočljivih okoliščinah ne prenagli. Če je ta vladar vsaj povprečno sposoben in delaven, se bo vedno obdržal na oblasti, razen če mu je ne iztrga iz rok kaka nenavadna in prehuda sila. Če pa že bo obnjo, si jo bo ob prvi oviri, ki bo nanjo naletel zavojevalec, spet osvojil. V Italiji imamo za zgled ferarskega vojvodo. Bil je kos napadom Benečanov leta 1484 in napadom papeža Julija leta 1510 samo zato, ker je bil njegov rod že več stoletij tam na oblasti. Dedni vladar ima namreč manj vzroka in manj potrebe, da se komu zameri, pa je zategadelj bolj priljubljen, in če mu kake nezaslišane slabosti ne nakopljejo sovraštva, je pač prav, da ga imajo podložniki radi. Tam namreč, kjer je oblast stara in nepretrgana, ugasnejo spomini na novotarije in vzroki zanje; zakaj ena sprememba vselej pušča orodje za uvedbo druge. 3. O MEŠANIH VLADAVINAH Z novimi vladavinami pa je križ. Predvsem, kadar niso povsem nove, temveč kot priključeni člen; v njej pride do pretresov predvsem zavoljo običajnih težav, ki spremljajo vse nove vladavine. Te težave so v tem, da ljudje rade volje menjajo gospodarja, misleč, da bodo prišli na boljše, in ker zavoljo te vere zgrabijo za orožje proti prejšnjemu; pri tem se seveda motijo, zakaj kasneje iz izkušnje spoznajo, da so prišli na slabše. To izhaja iz druge naravne in pogoste nujnosti, po kateri je vselej treba hudo pritisniti na tiste, ki nad njimi nanovo zavladaš, tako z vojaštvom kot z neštetimi drugimi krivicami, ki so neizogibna posledica nove osvojitve. Tako te zasovražijo vsi tisti, ki si jih užalil, ko si si vlado prisvojil, pa tudi tistih, ki so ti do nje pripomogli, ne boš obdržal za prijatelje, ker ne moreš ustreči njihovim pričakovanjem in ker proti njim ne moreš uporabiti močnih zdravil, saj si vendar v mnogočem njihov dolžnik; zakaj naj bo ta ali oni vojaško še tako od sile močan, vendar pri tem, da vkoraka v kako deželo, potrebuje naklonjenosti prebivalcev tiste dežele. Zavoljo tega je francoski kralj Ludvik XII. nanagloma zasedel Milan in ga tudi nanagloma izgubil. Da je bil obenj, so prvo pot zadoščale že Ludovicove lastne

sile; zakaj ko se je ljudstvo, ki je Francozu odprlo vrata, začutilo prevarano v svojih upih in tudi glede tiste prihodnje sreče, ki ga je menda čakala, ni moglo več prenašati nadleg novega vladarja. Pač pa je res, da se uporne dežele, ki si jih kdo drugo pot prisvoji, mnogo teže izgube, zakaj gospodu pride upor prav, saj je pri utrjevanju oblasti lahko manj obziren, ko kaznuje verolomneže, odkriva tiste, ki jim ni preveč zaupati, in se utrjuje tam, kjer ve, da je šibkejši. Če je torej za to, da so bili Francozi prvo pot ob Milan, dovolj zalegel že tisto one, vojvoda Ludovico, ki je rogovilil okoli meja, so za to, da so ga drugo pot zgubili in da so njihove vojske potolkli ali izgnali iz Italije, morali imeti proti sebi ves svet; do tega je prišlo iz zgoraj navedenih vzrokov. Ne glede na to pa so jim ga vzeli in prvo in drugo pot. O splošnih vzrokih, zakaj so bili prvič obenj, smo razpravljali; zdaj nam je govoriti o drugi izgubi in pogledati, kakšna sredstva so bila Francozom na voljo in kakšna bi lahko imel kdo v njihovem položaju, da bi bil trdneje obdržal, kar je prisvojil, kot pa je storila Francija. Naj pripomnim, da tiste države, ki jih ob prisvojitvi priključijo kaki starejši državi osvajalca, lahko pripadajo isti pokrajini in istemu jeziku, ali pa ne. Kadar pripadajo, jih je lahko obdržati, posebno če niso navajene živeti v svobodi; da pa varno vladaš nad njimi, zadošča že, če spraviš s poti rod dotedanjega vladarja. Kadar namreč ohraniš stari način življenja in kadar običaji niso preveč različni, ljudje mirno žive, kakor vidimo v Burgundiji, Bretanji, Gaskonji in Normandiji, ki so že tako dolgo združene s Francijo. In čeprav je tam nekaj razlik v govorici, so navade podobne, zato drug drugega zlahka prenašajo. Kdor si take pokrajine pridobi in bi jih rad obdržal, mora paziti na dvoje: prvič, da spravi s poti rod njihovega starega vladarja, drugič pa, da ne prenaredi ne njihovih zakonov ne njihovih dajatev, tako da nova pokrajina in stara država v čim krajšem času postaneta eno telo. Kadar pa si prisvojiš posest v pokrajinah, ki govore drugačen jezik in imajo drugačne navade in ureditev, tedaj pride do težav. Tu je treba velike sreče in dokajšnje sposobnosti, da jih obdržiš, eno od najučinkovitejših in najbolj krepčilnih sredstev pa je v tem, da gre tisti, ki si je te kraje prisvojil, tja prebivat. To mu varneje in trajneje zagotavlja posest. Tako je storil Turek na Balkanu: ko ne bi bil šel tja prebivat, bi ne mogel obdržati teh krajev, čeprav bi vse ukrenil in uredil, da bi jih obdržal. Zakaj če si tam, pa izbruhnejo neredi, lahko pri priči odpomoreš; če pa te ni tam, zveš zanje, ko se že razmahnejo in ko jim ni več zdravila. Vrh tega tvoji upravljalci take dežele ne skubijo, podložniki pa so zadovoljni, saj se lahko zatekajo k vladarju, ker je blizu. Zavoljo tega imajo več razlogov, da ga imajo radi, če hočejo biti dobri, in da se ga boje, če hočejo biti drugačni. In če kak tujec hoče napasti to državo, si prej dvakrat premisli. Če torej vladar tam prebiva, bo deželo le težko izgubil. Drugo dokaj učinkovito sredstvo je, da pošlješ v en kraj ali dva koloniste, ki postanejo nekakšne vezi te države. Če tega ne storiš, moraš tam vzdrževati precej oborožene konjenice in pehote. S sistemom kolonij se ne potroši mnogo. Vladar pri njihovem ustanavljanju in vzdrževanju ne zapravi nič svojega, ali prav malo; prizadene samo tiste, ki jim vzame polja in hiše, da jih da novim prebivalcem. Ta neznatna križem sveta raztepena in obubožana

peščica prizadetih mu ne more nikoli škodovati, vsi drugi pa ali niso utrpeli nobene škode, in se zato kajpak ne puntajo, ali pa se boje, da bi ga kaj polomili, ker tedaj tudi njih utegne doleteti kaj podobnega kot tiste, ki so jim vse pobrali. Skratka, kolonije so dober kup, so zvestejše in manj zamere je z njimi, prizadeti pa ne morejo škodovati, ker so, kakor rečeno, revni in raztepeni. Ob tem je treba omeniti, da se je ljudem treba dobrikati ali jih spraviti s poti, zakaj če maščujejo majhne žalitve, hudih ne morejo, zato pa mora biti človeku prizadejana žalitev takšna, da se ji ni bati maščevanja. Če pa ima tam namesto kolonistov vojščake, so izdatki precej večji, ker je za vzdrževanje posadke treba porabiti vse dohodke te države in se mu tako dobiček sprevrže v izgubo. Škoda pa, ki jo prizadeva vsej tej državi, je precej večja, saj mora stalno pošiljati svojo vojsko iz kraja v kraj in skrbeti za njeno nastanitev. Iz tega izvirajoče nevšečnosti čuti vsakdo in vladarja vsi zasovražijo; to pa so sovražniki, ki mu lahko škodujejo, saj bodo, četudi tepeni, ostali doma. Ta posadka ni torej za noben prid, naj jo gledamo s katere koli strani, naselbina kolonistov pa je koristna. Kdor je, kot rečeno, v deželi z drugačnim jezikom in navadami, mora postati voditelj in branilec manj močnih sosedov; mora si prizadevati, da oslabi njene veljake, in skrbno paziti, da ne bi po kakršnem si bodi naključju vdrl vanjo tako mogočen tujec, kakor je on sam. Vedno se bo namreč dogajalo, da bodo tega močnega tujca privedli v deželo tisti, ki so v nji nezadovoljni, bodisi zaradi prevelike častilakomnosti, bodisi zavoljo strahu. Tako so, kot smo videli, Aitolci spravili Rimljane v Grčijo, pa tudi v vsako drugo deželo, kamor so prišli, so jih privedli prebivalci tiste dežele. Je pač tako na svetu, da na stran mogočnega tujca, ki pride v kako deželo, brž stopijo vsi tamkajšnji manjši mogotci, in sicer iz zavisti proti tistemu, ki je imel čeznje oblast. S temi manjšimi mogotci se mu potemtakem ni treba prav nič truditi, da bi bili zanj, zakaj vsi skupaj se pri priči rade volje povežejo z zmagovalcem, ki si je prilastil njihovo državo. Samo na to mora paziti, da si ti mogotčiči ne prisvoje preveč moči in oblasti; sicer pa s svojimi silami in ob njihovi podpori zlahka poniža mogočneže in ostane v vsem edini razsodnik v deželi. Kdor se ne bo dobro držal tega pravila, bo prav kmalu zgubil, kar si je prisvojil, dokler pa bo tisto obdržal v rokah, bo imel opraviti z neštetimi težavami in nevšečnostmi. Rimljani so se v zavzetih deželah dosledno ravnali po teh pravilih: ustanavljali so kolonije, imeli na svoji strani manj močne, ne da bi pri tem povečali njihovo moč, poniževali so mogočneže in niso dovoljevali, da bi bil močnim tujcem zrasel ugled. Naj mi kot primer zadošča samo pokrajina Grčija. Tam so podpirali Ahajce in Aitolce, ponižali pa Makedonsko kraljestvo; od tam so pregnali Antioha; zasluge Ahajcev in Aitolcev nikoli niso toliko zalegle, da bi jim dovolili povečati njihovi državi; tudi Filipovo dobrikanje jih ni pripravilo do tega, da bi mu bili prijatelji, ne da bi ga ponižali; pa tudi Antiohu zavoljo njegove moči niso mogli dovoliti, da bi si bil v tej pokrajini obdržal kako državo. Rimljani so namreč v teh primerih ravnali, kakor morajo ravnati vsi modri vladarji, ki morajo imeti pred očmi ne le sedanje nerede, temveč tudi možnosti prihodnjih prekucij in jih skušati z vsemi sredstvi odvrniti. Če namreč misliš

nanje, ko so daleč, jim zlahka odpomoreš; če pa čakaš, da pridejo bliže, je prekasno za zdravilo, kajti bolezen je postala neozdravljiva. Z njo je nekako tako, kot je, kakor pravijo zdravniki, z jetiko. To je namreč skraja lahko pozdraviti, pa težko spoznati; ampak če jo takoj spočetka ne prepoznajo in ne zdravijo, jo je s časom zlahka prepoznati, a težko ozdraviti. Prav tako je z zadevami države, zakaj če že od daleč spoznaš bolezni (to pa je dano samo sprevidevnemu), ki klijejo v njej, jih brž pozdraviš; kadar pa se, ker jih niso prepoznali, tako razpasejo, da jih vsakdo spozna, ni več zdravila. Zato so Rimljani, ki so nevšečnosti že daleč vnaprej videli, vselej našli zdravilo. Nikoli tudi niso pustili, da bi se razbohotile, čeprav bi se s tem izognili vojni, zakaj vedeli so, da se vojne ne da odpraviti, temveč se lahko le odlaga drugim v prid. Prav zato so se sklenili s Filipom in Antiohom spoprijeti na Grškem, da se jim ne bi bilo treba bojevati z njima v Italiji. Sicer bi se za tedaj lahko izognili obema vojnama, pa tega niso marali. Nikoli tudi niso nič dali na to, kar imajo dan za dnem na jeziku modrijarhi naših dni, da je namreč treba užiti, kar prinese čas, temveč so se zanašali na svojo podjetnost in pamet. Čas namreč potiska pred sabo vse mogoče in lahko prinese s sabo dobro in slabo, slabo in dobro. A vrnimo se k Franciji in pretehtajmo, če je storila katero od omenjenih reči; govoril pa bom o Ludviku, ne o Karlu, zakaj prvi je imel dlje posest nad Italijo, pa se je način njegovega ravnanja bolje pokazal. Videli boste, da je naredil prav nasprotno od tistega, kar bi bil moral storiti, da bi obdržal vlado v raznorodni deželi. Kralja Ludvika je spravila v Italijo častilakomnost Benečanov, ki so si hoteli z njegovim prihodom prislužiti pol Lombardske države. Ni mi do tega, da bi grajal od kralja sprejeti sklep. Ko si je namreč začel prizadevati, da bi z eno nogo stopil v Italijo, pa v tej deželi ni imel prijateljev, pač pa so mu bila zavoljo ravnanja kralja Karla zaprta vsa vrata, se je po sili razmer spoprijateljil s tistim, s komer se je pač mogel; in ko bi v vsem drugem ničesar napak ne ukrenil, bi se izkazalo, da se je zadeve lotil s pravega konca. Ko se je torej kralj polastil Lombardije, si je pri priči spet pridobil ugled, ki mu ga je Karel zapravil: Genova je klonila; Florentinci so postali njegovi prijatelji; mantovski markiz, ferarski vojvoda, Bentivogli, forlijska gospa, gospodje faenški, pesarski, riminski, kamerinski in piombinski, Lukežani, Pisanci in Sienci, vsi po vrsti so mu vneto ponujali svoje prijateljstvo. In tedaj so Benečani lahko presodili, kako drzno nepremišljena je bila njihova odločitev; saj so zato, da so si pridobili dve mesti v Lombardiji, naredili kralja za gospodarja tretjine Italije. Zdaj pa preudarite, s kako majhnimi težavami bi kralj v Italiji lahko obdržal svoj ugled, če bi bil upošteval opisana pravila in bi skrbel za varnost in obrambo vseh tistih svojih prijateljev, ki so bili — ker jih je bilo precej in so bili šibki in so se bali bodisi papeža, bodisi Benečanov — vselej prisiljeni stati na njegovi strani; z njihovo pomočjo bi se zlahka zavaroval pred tistimi, ki so ostali močni. Ampak kralj še ni bil dobro v Milanu, ko je ukrenil povsem drugače, s tem da je pomagal papežu Aleksandru zasesti Romagno. In še opazil ni, da je s to odločitvijo oslabil samega sebe, ker se je oropal prijateljev

in tistih, ki so se zatekli v njegovo varstvo, okrepil pa Cerkev, saj je njeni duhovni oblasti, ki ji daje tolikšen vpliv, dodal še nekaj posvetne. Ko je naredil prvo napako, je bil prisiljen iti dalje: če je namreč hotel narediti konec Aleksandrovim skominam in mu onemogočiti, da bi zagospodoval nad Toskano, je hočeš nočeš moral priti v Italijo. Ni pa mu bilo dovolj samo to, da je okrepil papeža in odvrnil od sebe prijatelje, zakaj ko se mu je zahotelo Neapeljskega kraljestva, si ga je razdelil s španskim kraljem. Kjer je bil prej sam razsodnik nad Italijo, je imel sedaj družabnika, zato da bi se častilakomneži te dežele in tisti, ki so bili z njim nezadovoljni, imeli h komu zatekati; in namesto da bi v tem kraljestvu pustil davek mu plačujočega kralja, ga je izgnal, tja pa pripeljal nekoga, ki bi lahko njega prepodil odtod. Res, povsem naravno in običajno je, da si ljudje žele kaj pridobiti. Če to delajo takrat, kadar morejo, si bodo vselej zaslužili hvalo, ne graje; kadar pa ne morejo, a bi po vsej sili radi, tedaj je narobe in graje vredno. Če je torej Francija s svojimi silami mogla napasti Neapelj, naj bi ga vsekakor napadla; če pa tega ni zmogla, ga ne bi smela razdeliti. In če se je z Benečani pogodila za razdelitev Lombardije, si je zaslužila opravičilo, ker je s pomočjo te razdelitve stopila v Italijo; ona druga razdelitev pa zasluži grajo, ker je nujnost ne opravičuje. Ludvik je potemtakem zagrešil tehle pet napak: zatrl je manjše mogotce, v Italiji je povečal oblast mogočnemu, spravil tja od sile močnega tujca, ni prišel tja prebivat, ni tam ustanovil kolonij. Vendar bi se mu te napake za živa še ne mogle maščevati, ko ne bi bil storil šeste, s tem da je strl Benečane. Ko namreč ne bi bil okrepil Cerkve in ne bi v Italijo spravil Španije, bi bilo seveda pametno in potrebno, da bi jih ponižal. Ker pa se je v prvih dveh primerih odločil, kakor se je, bi nikoli ne smel privoliti v njihov propad, zakaj ko bi bili Benečani močni, bi vselej odrivali druge daleč od lombardskih osvojitev, bodisi ker vanje ne bi nikoli privolili, ne da bi sami postali tam gospodarji, bodisi, ker bi drugi tega ozemlja ne hoteli vzeti Franciji, da bi ga dali njim; nihče pa ne bi bil tako pogumen, da bi si upal oba nakopati na glavo. In če bi kdo oporekal: kralj Ludvik je Aleksandru odstopil Romagno, Španiji pa kraljestvo, da bi se izognil vojni, mu odgovorim s prej omenjenimi razlogi: nikoli ne smeš dovoliti, da se nered razbohoti, čeprav se s tem izogneš vojni, zakaj s tem se ji ne izogneš, temveč jo odložiš na svojo škodo. In če bi se kdo drug skliceval na besedo, s katero se je kralj zavezal papežu, da se bo zanj lotil tega podjetja, papež pa, da bo razvezal njegov zakon in dal kardinalski klobuk Rouencu, odgovarjam s tistim, kar bom glede dane besede vladarjev in glede tega, kako jo je treba držati, povedal kasneje. Kralj Ludvik je torej izgubil Lombardijo, ker ni vzel v mar nobenega od pravil, ki so jih upoštevali drugi, kadar so zavzemali tuje dežele in jih hoteli obdržati. To ni nič čudnega, marveč docela običajna in logična stvar. In o tej zadevi sem v Nantesu govoril z Rouencem, ko je Valentino (tako so po domače pravili Cesaru Borgii, sinu papeža Aleksandra) zasedal Romagno. Ko mi je namreč rouenski kardinal dejal, da se Italijani ne razumejo na vojskovanje, sem mu odvrnil, da se Francozi ne spoznajo na politiko; če bi se namreč spoznali, ne bi dopustili, da se je Cerkev tako

razkošatila. Iz izkušnje pa vemo, da je njen in španski razmah v Italiji povzročila Francija, onidve pa sta povzročili njen propad. Iz tega se izpelje splošno pravilo, ki nikoli ne odpove, ali le redkokdaj: kdor povzroči, da nekdo postane mogočen, propade, zakaj do moči mu je pomagal ali s prizadevnostjo ali s silo, oboje pa je sumljivo tistemu, ki je postal mogočen. 4. ZAKAJ SE DAREJEVO KRALJESTVO, KI GA JE BIL ALEKSANDER ZASEDEL, PO ALEKSANDROVI SMRTI NI UPRLO NJEGOVIM NASLEDNIKOM Glede na težave, na katere naleti, kdor hoče obdržati nanovo pridobljeno državo, bi se lahko kdo začudil, kako to, da je Aleksander Veliki v nekaj pičlih letih postal gospodar Azije, potlej pa je umrl, ko jo je komaj dobro zasedel. Iz tega bi po vsej podobi sledilo, da se bo vsa ta država uprla, vendar pa so si jo Aleksandrovi nasledniki obdržali in pri tem niso imeli drugih težav, razen tistih, ki so jih imeli sami med sabo in jih je rodila njihova častihlepnost. Odgovarjam, da se državam, kar jih pomnimo, vlada na dva različna načina: ali tako, da je vladar eden, vsi drugi pa služabniki, ki kot ministri po njegovi milosti in z njegovim dovoljenjem pomagajo pri vladi tistega kraljestva; ali jim vladajo vladar in plemiči, ki ne uživajo te časti po vladarjevi milosti, temveč zavoljo starodavnosti rodu. Te vrste plemiči imajo lastne države in podložnike, ki jih priznavajo kot svoje gospode in so jim po naravi vdani. V tistih državah, ki jim vlada vladar in služabniki, uživa vladar več ugleda, zakaj v vsej njegovi deželi ni nikogar, ki bi priznal za svojega predstojnika drugega kot njega; če pa ubogajo koga drugega, ga ubogajo le kot dvornega dostojanstvenika in uradnika, ne da bi ga posebej radi imeli. Kot zgleda teh dveh različnih vladavin nam za naših dni veljata turški sultan in francoski kralj. Vsej sultanovi državi vlada en sam gospod, drugi pa so njegovi služabniki. Kraljestvo ima razdeljeno na sandžakate in tja pošilja različne upravnike, menjava in spreminja pa jih po mili volji. Francoski kralj pa vlada sredi množice veljakov, katerih oblast je stara in ki jih v njihovi državi podložniki priznajo za svoje gospode in so jim srčno vdani. Ti veljaki imajo svoje posebne pravice, ki jim jih kralj ne more vzeti, ne da bi pri tem nevarno tvegal. Kdor torej razmisli o prvi in drugi teh držav, bo ugotovil, da je Turkovo državo težko osvojiti, a na moč lahko obdržati, če jo, postavim, premagaš. Narobe pa boste ugotovili, da je, po svoje, francosko državo laže zasesti, a sila težko obdržati. Vzroki težav za tistega, ki bi rad zasedel sultanovo državo, so v tem, ker ga visoko plemstvo tega kraljestva ne more poklicati tja in ker je prazno upanje, da bi upor tistih, ki jih ima sultan okoli sebe, olajšal njegovo početje. To izhaja iz zgoraj omenjenih razlogov. Ker so namreč vsi njegovi sužnji in dolžniki, jih je mnogo teže spriditi; pa tudi ko bi se spridili, je pri tem pričakovati prav malo koristi, ker iz navedenih razlogov ne morejo potegniti za sabo ljudstva. Spričo tega mora tisti, ki napade Turka, hočeš nočeš misliti na to, da bo naletel na

povsem strnjenega nasprotnika in se mora bolj zanašati na lastne sile kot na nerede drugih. Toda ko bi bil Turek premagan in na bojišču tako poražen, da ne bi mogel več obnoviti vojska, potlej se mu ni bati drugega kot vladarjevega rodu. Če tega spravi s poti, potem ni nikogar več, ki bi se ga moral bati, kajti drugih ljudstvo nima v čislih, in kakor se zmagovalec pred zmago ni mogel zanašati nanje, prav tako se po njej od njih nima ničesar bati. Čisto drugače pa je v državah, ki jim vladajo tako kot francoski, zakaj tja zlahka prideš, če pridobiš na svojo stran kakega veljaka kraljestva. Vselej se namreč najdejo nezadovoljneži in taki, ki si želijo novotarij, pa ti iz omenjenih razlogov lahko odpro pot v državo in ti olajšajo zmago. Ko pa potlej hočeš zmago utrditi, naletiš na neskončne težave tako pri tistih, ki so ti pomagali, kot pri tistih, ki si jim nadel jarem. Nič ne pomaga, če zatreš vladarjev rod, zakaj tam ostanejo veljaki, ki so pobudniki novih prekucij. Ker jim ne moreš ne ustreči ne jih spraviti s poti, si ob to državo vsakič, ko se ponudi priložnost. No, če boste zdaj pretehtali, kakšne narave je bila Darejeva vladavina, boste ugotovili, da je bila podobna sultanovemu kraljestvu. Aleksander se je zato moral spoprijeti z vso njegovo silo in ga z odprtih bojišč potisniti v trdnjave; po tej zmagi in ko je Darej umrl, je Aleksander iz razlogov, ki smo o njih razpravljali, varno zavladal nad to državo. Ko bi njegovi nasledniki ostali složni, bi lahko tam lepo spokojno živeli; v tej državi namreč niso izbruhnili drugi neredi razen tistih, ki so jih sami razpihali. Držav pa, ki so urejene kot francoska, ni mogoče imeti v posesti s tolikšno spokojnostjo. Zavoljo tega je prišlo do pogostih uporov na Španskem, na Francoskem in na Grškem za Rimljanov. V teh državah je bilo namreč precej kneževin, in dokler se je ohranil spomin nanje, je bila rimska posest teh krajev vselej negotova. Ko pa je spričo moči in dolgotrajnosti cesarstva spomin nanje zbledel, so zanesljivo zagospodovali nad njimi. In ko so se Rimljani kasneje spoprijemali med sabo, je vsak lahko potegnil del teh provinc za seboj, v skladu z ugledom, ki si ga je v njih pridobil, le-te pa, ker je bil rod njihovih starodavnih gospodov zatrt, niso priznavale drugega kot Rimljane. Glede na vse to se ne bo nihče čudil, da je Aleksander tako zlahka držal v rokah azijsko državo in da so drugi, kot na primer Pir in mnogi, imeli toliko težav, ko so si hoteli pribojevano obdržati. Do tega ni prišlo zavoljo večje ali manjše podjetnosti in sposobnosti zmagovalca, marveč zavoljo različnih razmer. 5. KAKO JE TREBA VLADATI MESTOM IN DEŽELAM, KI SO PRED ZASEDBO ŽIVELE PO SVOJIH POSTAVAH Kadar so države, ki si jih pridobiš, kot rečeno, navajene živeti po svojih zakonih in v svobodi, si jih, če te je volja, obdržiš na tri načine: prvič, če jih razdereš; drugič, če greš osebno tja prebivat; tretjič, če jim dovoliš živeti po njihovi postavi, jemlješ od njih davek in osnuješ oligarhično vlado, ki skrbi za ohranitev njihovega prijateljstva. Ker je namreč vladar sam osnoval to vlado maloštevilnih, le-ta dobro ve, da se brez njegovega prijateljstva in podpore ne

more obdržati, zato se mora na moč truditi, da si ju ne zapravi. Mnogo laže kot kakor koli drugače pa obdržiš na svobodno življenje navajeno mesto s pomočjo njegovih meščanov, če mu kajpak hočeš prizanesti. Za zgled imamo Spartance in Rimljane. Spartanci so obdržali Atene in Tebe s tem, da so tam osnovali oligarhično vlado, vendar pa so ju kasneje zgubili. Da bi obdržali Kapuo, Kartagino in Numancijo, so jih Rimljani razdejali in jih niso izgubili; Grško pa so hoteli obdržati domala tako kot Spartanci, pa so ji dali svobodo in ji pustili njene zakone. Poskus ni uspel, zato so bili primorani porušiti mnogo mest v tej deželi, da bi jo obdržali. V resnici si namreč samo z razdejanjem zagotoviš varno posest. Kdor postane gospodar mesta, ki je navajeno živeti v svobodi, pa ga ne zruši, naj pričakuje, da bo mesto zrušilo njega, zakaj pri vstaji se vselej lahko zateka k imenu svobode in k svojim starim postavam, tega dvojnega pa nikoli ne izbrišejo iz spomina ne čas ne izkazane dobrote. Naj stori ali ukrene kar koli, a pri tem prebivalcev ne loči in ne raztepe, le-ti ne pozabijo tega imena ne teh postav in se pri priči ob vsaki priložnosti zatekajo k njim; tako je storila Pisa po sto letih, kar so jo Florentinci zasužnjili. Kadar pa so mesta ali dežele navajene živeti pod vladarjem, a je njegov rod zatrt, se prebivalci, ki so po eni strani navajeni ubogati, po drugi pa nimajo starega vladarja, ne zedinijo, da bi si izbrali nekoga med sabo, svobodni pa tudi ne znajo živeti, zato so bolj obotavljivi, kadar bi bilo treba prijeti za orožje, in vladar si jih laže pridobi in se zavaruje pred njimi. Toda v republikah je življenje bujnejše, sovraštvo neizprosnejše, želja po maščevanju bolj živa; spomin na nekdanjo svobodo pri njih ne zamre in ne more zamreti: najvarnejša pot je torej, če jih zatre, ali pa gre in se tam nastani. 6. O NOVIH VLADAVINAH, PRIDOBLJENIH Z LASTNIM OROŽJEM IN PODJETNOSTJO Naj se nihče ne čudi, če bom sedaj, ko bom govoril o docela novih vladavinah, kjer ni nov le vladar, temveč tudi oblika države, navedel nadvse imenitne zglede. Ker namreč ljudje domala vselej hodijo po utrtih poteh in v svojih dejanjih posnemajo druge in ker se v vsem poti drugih ni mogoče držati, do vrlin tistih, ki jih posnemaš, pa se kar tako tudi ni mogoče povzpeti, se mora preudaren človek vselej držati poti, ki so jo utrli veliki možje, in posnemati tiste najimenitnejše, zakaj tudi če spričo svojih premajhnih zmožnosti zgleda ne doseže, pa nanj vsaj oddaleč spomni. Pri tem mora ravnati kot pametni lokostrelci, ki tedaj, ko se jim zazdi, da je cilj, ki ga hočejo zadeti, predaleč, a vedo, do kam nese njihov lok, naravnajo muho precej više od namenjenega mesta, a ne zavoljo tega, ker bi hoteli tako visoko sprožiti puščico, temveč zato, da bi s pomočjo tako visoko naravnane muhe zadeli zastavljeni cilj. Pravim torej, da pride v povsem novih vladavinah, kjer se novi vladar hoče obdržati na oblasti, do večjih ali manjših težav, kolikor bolj ali manj je novi gospodar v tem izveden. Ker je ob dogodku, da postane kdo iz zasebnika vladar, vsekakor treba vzeti v misel sposobnost ali srečo, kaže, da prva ali

druga teh stvari vsaj deloma ublaži mnoge težave, vendar pa se je tisti, kdor se je manj zanašal na srečo, dlje obdržal. Nalogo olajša še dejstvo, da se mora vladar, ki nima drugih držav, hočeš nočeš tam osebno naseliti. A naj pridem do tistih, ki so po svoji sposobnosti ne pa po sreči postali vladarji, in povem, da so najimenitnejši Mojzes, Kir, Romul, Tezej in podobni. In čeprav o Mojzesu ne gre razpravljati, saj ni bil drugega kot izvrševalec božjih ukazov, vendar ga moramo občudovati že zavoljo tiste milosti, ki ga je delala vrednega, da je govoril z Bogom. A poglejmo Kira in druge, ki so si pridobili kraljestva ali so jih ustanovili. Vsi se vam bodo zazdeli čudoviti, če pa pogledamo njihova posamezna dejanja in ukrepe, se nam ne bodo zdeli drugačni od Mojzesovih, ki je imel tako znamenitega učitelja. Če tehtamo njihova dejanja in njihovo življenje, potem je videti, da jim sreča ni naklonila drugega kot priložnost; le-ta jim je ponudila snov, katero so lahko preoblikovali po svoji volji, toda kot bi brez te priložnosti zmožnost njihovega duha zamrla, bi brez te zmožnosti priložnost zaman nastopila. Za Mojzesa je bilo torej potrebno, da je našel izraelsko ljudstvo v Egiptu, kjer je hlapčevalo Egipčanom in so ga le-ti zatirali; le tako so mu bili Izraelci, da bi stresli s sebe sužnji jarem, pripravljeni slediti. V prid je bilo, da Romul ni našel mesta v AIbi in da so ga ob rojstvu izpostavili; to ga je spodbodlo, da je postal kralj v Rimu in ustanovitelj te države. Kir je moral naleteti na Peržane, ki so bili nezadovoljni z medijskim gospostvom, in na Medijce, ki jih je dolgo obdobje miru pomehkužilo in poženščilo. Tezej ne bi mogel pokazati svoje sposobnosti, če ne bi naletel na raztepene Atence. Te priložnosti so potemtakem osrečile omenjene ljudi, njihova izredna sposobnost pa jim je omogočila, da so priložnost prepoznali. S tem se je njihova domovina proslavila in je postala nadvse srečna. Tisti, ki po podobnih poteh, torej zavoljo svoje sposobnosti postanejo vladarji, se do vlade stežka dokopljejo, a jo zlahka obdržijo. Težave, na katere pri osvajanju vlade nalete, izvirajo deloma iz novih zakonov in novega sistema, ki so jih prisiljeni uvesti, ko postavljajo temelje svoje države in svoje varnosti. Treba je namreč pomisliti, da ni stvari, za katero se teže poganjaš, pri kateri je uspeh bolj dvomljiv in ki jo je bolj nevarno voditi kakor imeti prvo besedo pri vpeljavi nove ureditve, zakaj temu uvajalcu so sovražniki vsi tisti, ki se s staro ureditvijo okoriščajo, in mlačni branilci vsi tisti, ki jim nova ureditev utegne biti v prid. Ta mlačnost izvira deloma iz strahu pred nasprotniki, ki imajo na svoji strani zakone, deloma pa iz nejevernosti ljudi, ki ne verjamejo v učinkovitost novotarij, če prej dodobra ne ugotove, kako je s to rečjo. Iz tega izhaja, da sovražniki vselej, kadar koli imajo priložnost za napad, napadejo z vso strankarsko zagrizenostjo, oni drugi pa se mlačno branijo, tako da hkrati z njimi zabrede v nevarnost. Če hočemo to snov dobro pretehtati, je potrebno pogledati, če se ti novotarji opirajo le na lastno silo ali so odvisni od drugih, to se pravi, če morajo pri izpeljavi svojih zamisli prositi, ali če te zamisli lahko vsilijo. V prvem primeru vselej slabo nalete in ničesar ne izpeljejo, kadar pa so odvisni le od sebe in lahko vsilijo svojo voljo, tedaj jim redko spodleti. Zategadelj so vsi oboroženi preroki zmagali, neoboroženi pa propadli. Poleg že omenjenega je namreč narava ljudstev spremenljiva: zlahka jih o nečem

prepričaš, a težko dosežeš, da se tega prepričanja drže, zato pa mora biti stvar tako pripravljena, da jih tedaj, ko ne verjamejo več, lahko prisiliš k temu, da verjamejo. Mojzes, Kir, Tezej in Romul ne bi bili mogli doseči, da bi ljudstvo dlje časa spoštovalo njihovo ureditev, ko bi bili brez orožja, kakor se je za naših dni primerilo bratu Gerolamu Savonaroli, ki je s svojimi novimi zakoni vred propadel, ko je množica začela izgubljati vero vanj, sredstev, s pomočjo katerih bi lahko podprl trdnost tistih, ki so verjeli, in prisilil k veri vase neverneže, pa ni imel na voljo. Ti novotarji namreč nalete pri svojem delu na velike težave. Nevarnosti jim groze zlasti tedaj, ko stvar izpeljujejo, vendar jim morajo biti kos s svojo sposobnostjo. Toda ko so nevarnosti za njimi in pridejo med ljudmi v čast, in ko so spravljeni s poti tisti, ki so jim že po naravi nevoščljivi, so mogočni, varni, čaščeni in srečni. Tem tako vzvišenim zgledom hočem dodati manjši zgled, ki pa je vsekakor v nekakšni zvezi z onimi in ki naj po mojem zadošča za vse druge podobne primere. V mislih imam Hierona Sirakuškega, ki je iz zasebnika postal sirakuški gospod. Tudi njemu usoda ni ponudila drugega kot priložnost. Ko so bili namreč Sirakužani v stiski, so ga izvolili za svojega vojskovodjo, pa si je pri tem prislužil vladarsko oblast nad njimi. Bil pa je tako sposoben in dejaven tudi v zasebnih zadevah, da tisti, ki piše o njem, pravi, quod nihil illi deerat ad regnandum praeter regnum (da mu nič ni manjkalo za kraljevanje razen kraljestva). Hieron je siloma zatrl staro vojsko in ukazal ustanoviti novo, opustil stara prijateljstva in navezal nova. Ker je imel prijatelje in vojake, ki so mu bili vdani, je lahko na tem temelju postavil zgradbo, kakršno je pač hotel. Sicer se je moral pošteno naprezati, ko si je vlado prisvajal, a prav malo, da jo je obdržal. 7. O NOVIH VLADAVINAH, KI SE PRIDOBE S TUJIM OROŽJEM IN S TUJO SREČO Tisti, ki samo po srečnem naključju postanejo iz zasebnikov vladarji, se z majhnim trudom povzpno na oblast, a s precejšnjim obdrže na njej. Spotoma ne nalete na nobeno težavo, ker jih kar samo nese tja; do vseh mogočih težav pa pride, kadar se ustoličijo. S takimi vladarji imamo opraviti, kadar komu podelijo kako državo bodisi za denar, bodisi po milosti tistega, ki jo podeljuje. Tako je bilo z mnogimi na Grškem, v jonskih in helespontskih mestih, kjer jih je Darej naredil za vladarje, da bi tam vladali za njegovo varnost in slavo. Prav tako so naredili tudi tiste cesarje, ki so se kot zasebniki s pomočjo sprijenih vojakov dokopali do cesarske oblasti. Ti so kratko malo odvisni od volje in sreče tistega, ki jim je državo podelil, to pa je dvoje sila spremenljivih in nestalnih reči, zato visokega položaja ne znajo in ne morejo obdržati. Ne znajo, zakaj če ne gre za sila bistrega in podjetnega človeka, potem vsekakor ne zna ukazovati, ker je dotlej vedno živel kot zasebnik; ne morejo, ker nimajo sil, ki bi jim mogle biti prijateljske in zveste. Vrh tega pa države, ki se nanagloma vzpno, podobno kot vse druge stvari v naravi, ki hitro poženejo in

zrastejo, ne morejo imeti ustreznih korenin in vej, pa jih prvo neurje uniči, razen če ti, ki so, kakor rečeno, iznenada postali vladarji, niso tako izvedeni, da znajo pri priči ukreniti vse potrebno, da tisto, kar jim je srečno naključje položilo v naročje, obdrže in da temelje, ki so jih drugi postavili, preden so postali vladarji, polože kasneje. Za prvi in drugi od omenjenih načinov, kako namreč postaneš vladar zavoljo svoje sposobnosti ali po sreči, hočem navesti dva primera iz dni, ki jih pomnimo: to sta Francesco Sforza in Cesare Borgia. Francesco je s potrebnimi sredstvi in z izredno podjetnostjo iz zasebnika postal milanski vojvoda in je tisto, kar si je s tisočerimi tegobami pridobil, z majhnim trudom obdržal. Na drugi strani pa je Cesare Borgia, ki so mu ljudje pravili vojvoda Valentino, pridobil državo z očetovo srečo in jo z njo vred izgubil, čeprav je uporabil vsa sredstva in storil vse, kar bi pameten in sposoben človek moral storiti, da bi pognal korenine v državah, ki sta mu jih naklonila orožje in sreča drugih. Kot je namreč rečeno, lahko tisti, ki temeljev ne položi prej, te temelje z izredno prizadevnostjo postavi kasneje, dasiravno to za gradbenika ni ugodno, za zgradbo pa je nevarno. Če torej pretehtamo vse vojvodovo ravnanje, vidimo, da si je postavil trdne temelje za prihodnjo moč. O njem se mi ne zdi odveč razpravljati, saj ne vem, katere boljše nauke mimo zgleda njegovih dejanj bi lahko dal novemu vladarju. Če mu njegovi ukrepi niso pomagali, ni bil sam kriv, pač pa izredna in nezaslišana zloba usode. Ko je Aleksander VI. hotel pripomoči do veljave vojvodi, svojemu sinu, je tedaj in kasneje naletel na dokaj težav. Najprej je ugotovil, da ga ne more narediti za gospoda nobenega drugega ozemlja kot tistega, ki je pripadalo Cerkveni državi, ampak če bi hotel od cerkvenega kaj priškrniti, je vedel, da bi milanski vojvoda in Benečani v to ne privolili; Faenza in Rimini sta bila namreč že pod zaščito Benečanov. Vrh tega je videl, da so italijanske vojske, posebno tiste, ki bi jih lahko uporabil, v rokah ljudi, ki so se morali bati papeževe veličine; zavoljo tega se ni mogel zanesti nanje, saj so bile vse pri Orsinih in Colonnih in njihovih pajdaših. Zato je bilo torej potrebno, da se ta sestav držav postavi na glavo in se skali njihova notranja ureditev, zakaj šele tako bi se prav lahko polastil nekaterih od njih. To je zlahka dosegel, ker je naletel na Benečane, ki so iz drugih razlogov spet omogočili prihod Francozov v Italijo. Papež se temu ni uprl, narobe, prihod je celo olajšal s tem, da je razvezal prvi zakon kralja Ludvika. Kralj je torej prišel v Italijo s pomočjo Benečanov in ob Aleksandrovem soglasju. Komaj je bil dobro v Milanu, že je papež dobil od njega ljudi za pohod v Romagno, ki so vanj privolili zavoljo kraljevega ugleda. Ko je torej vojvoda porazil Colonne, si prisvojil Romagno in jo hotel obdržati, nato pa iti dalje, sta mu zastavili pot dve okoliščini: najprej njegova vojska, ki se mu ni zdela zvesta, drugič pa volja Francije. Bal se je namreč, da bi ga Orsinijevi vojščaki, ki se je z njihovo pomočjo okoristil, pustili na cedilu in bi mu ne le preprečili nadaljnje osvojitve, temveč bi mu vzeli že pridobljeno, in da bi tudi francoski kralj ne storil česa podobnega. Orsine je že spregledal, ko je po osvojitvi Faenze naskočil Bologno, saj je videl, kako mlačno so odkorakali v ta napad. Kaj misli kralj, pa je spoznal, ko je po zavzetju vojvodine Urbinske

napadel Toskano; kralj mu je namreč te načrte prekrižal. Spričo tega je vojvoda sklenil, da ne bo več odvisen od tujih vojska in sreče. Predvsem je oslabil stranki Orsinov in Colonnov v Rimu. Vse njihove privržence plemenitega rodu si je namreč pridobil na svojo stran s tem, da jih je naredil za svoje plemiče in jim dajal velike apanaže, počastil pa jih je s tem, da jim je v skladu z njihovimi sposobnostmi prepuščal vojaška poveljstva ali upravo nad mesti. Tako je po nekaj kratkih mesecih strankarska strast v njihovih srcih ugasnila in je vsa vzplamenela za vojvodo. Potlej je čakal priložnosti, da bi zatrl voditelje Orsinov, kakor je že prej razgnal voditelje Colonnov. Ta priložnost se mu je kmalu lepo ponudila, on jo je pa še lepše izrabil. Ko so namreč Orsini, pozno sicer, sprevideli, da pomeni veličina vojvode in Cerkve njihov propad, so sklicali skupščino v kraju La Magione pri Perugii; iz nje so se izcimili urbinski upor, neredi v Romagni in nešteto nevarnosti za vojvodo, ki pa je bil s pomočjo Francozov vsem kos. Ko se mu je ugled povrnil in se ni več zanašal na Francijo ne na druge zunanje sile, katerih zvestobo bi bil moral preizkušati, se je zatekel k prevaram. Znal se je tako dobro hliniti, da so se celo Orsini s posredovanjem gospoda Pavla z njim pobotali. Pri Pavlu vojvoda ni varčeval z vsemi mogočimi ljubeznivostmi, da bi ga pomiril. Dajal mu je denar, oblačila in konje. Nazadnje jih je njihova preproščina pripeljala v Sinigagli njemu v roke. Ko je torej spravil s poti te voditelje, njihove pristaše pa naredil za svoje prijatelje, je vojvoda položil dokaj trdne temelje za svojo moč, saj je imel vso Romagno z vojvodino Urbinsko. Še posebno pa je bil prepričan, da si je pridobil prijateljstvo Romagne in si bil na roko z vsemi temi ljudstvi, ker so pod njegovo vladavino začeli uživati blaginjo. Ker to njegovo ravnanje zasluži, da ga drugi poznajo in posnemajo, ga ne mislim pustiti vnemar. Ko je vojvoda zavzel Romagno in ugotovil, da so ji vladali nesposobni gospodje, ki so raje ropali podložnike, kakor pa jim vladali, in jim dajali priložnost za razcep, ne pa za združitev, tako da so se v tej pokrajini dan za dnem vrstili ropi, prepiri in vsakršne druge grdobije, je presodil, da ji je za njeno pomiritev in zato, da bo pokorna kraljevi oblasti, potrebno dati dobro vlado. Zategadelj ji je postavil na čelo gospoda Ramira da Lorqua, okrutnega in uspešnega človeka, kateremu je dal neomejeno oblast. Le-ta je deželo v kratkem pomiril in združil in si s tem pridobil sila velik ugled. Potlej je vojvoda presodil, da tako pretirana oblast ni potrebna, ker se je bal, da se ne bi ljudem primrzila, pa je tam sredi pokrajine postavil civilno upravo z izvrstnim predsednikom, upravo, v kateri je vsako mesto imelo svojega zastopnika. In ker je vedel, da mu je pretekla strogost nakopala nekaj sovraštva, je zato, da bi iz spomina ljudstva izbrisal sleherno sled suma in si ga v vsem pridobil, hotel pokazati, da okrutnost, če je do nje kdaj prišlo, ni izhajala od njega, temveč je bila zanjo kriva surova ministrova narava. Ob prvi priložnosti ga je dal nekega jutra v Ceseni na trgu presekati na dvoje in ga pustil ležati ob kosu lesa in z okrvavljenim nožem ob strani. Okrutnost prizora je ljudstvo navdala z zadoščenjem in zmedeno začudenostjo hkrati. A vrnimo se, od koder smo krenili na pot. Pravim, da vojvode, ki je bil dokaj močan in se je deloma zavaroval pred pričujočimi nevarnostmi, ker se je

oborožil po svoje in je večidel zatrl vojske, ki bi mu, ker so bile blizu, lahko škodovale pri nadaljnjih osvajanjih, ni begalo nič drugega kot strah pred francoskim kraljem. Vedel je namreč, da mu kralj, ki se je pozno zavedel svoje zmote, ne bi dovolil nadaljnjega povečanja države. Zavoljo tega se je začel ozirati po novih prijateljstvih in cincati s Francijo tedaj, ko so Francozi prišli v Neapeljsko kraljestvo, da prepode Špance, ki so oblegali Gaeto. Njegov namen je bil, da se pred Francozi zavaruje, in to bi se mu brž posrečilo, ko bi Aleksander še živel. Tako je torej ravnal v zvezi s pričujočim položajem. Glede prihodnosti pa se je moral najprej bati, da mu novi Petrov naslednik ne bo prijatelj in da mu bo skušal vzeti, kar mu je bil dal Aleksander. Pred tem se je hotel zavarovati na štiri načine: prvič s tem, da spravi s poti potomce vseh tistih gospodov, ki jim je vzel vse, tako da bi papež ne našel priložnosti za škodo; drugič s tem, da si, kot rečeno, pridobi vse plemiče v Rimu in z njimi drži papeža na uzdi; tretjič, da kolikor najbolj se da, spravi kardinalski kolegij na svojo stran; četrtič, da, še preden bi papež umrl, tako razširi svojo vladavino, da bi se lahko sam ustavljal prvemu navalu. Od teh štirih reči je do Aleksandrove smrti izpeljal tri, četrto pa je malone izpeljal, zakaj od oropanih gospodov jih je pobil, kolikor jih je dobil v pest, in prav malo jih je odneslo zdravo kožo; rimsko plemstvo si je pridobil, v kolegiju je imel precejšen vpliv, v zvezi z novimi osvajanji pa je imel namen postati toskanski gospod in je že imel v lasti Perugio in Piombino, Piso pa je vzel v zaščito. In kot človek, ki se mu ni bilo več treba bati Francozov (bati pa se mu jih ni bilo treba, ker so Španci Francozom že vzeli Neapeljsko kraljestvo in so morali oboji hočeš nočeš kupovati njegovo prijateljstvo), bi se lahko pognal v Piso. Zatem bi se Lucca in Siena pri priči vdali, deloma iz zavisti do Florentincev, deloma iz strahu, in za Florentince ne bi bilo pomoči. Ko bi mu bilo to uspelo (in sicer vsaj do leta Aleksandrove smrti), bi si bil pridobil tolikšne sile in tolikšen uspeh, da bi se lahko sam obdržal na površju in da ne bi bil več odvisen od sreče in sil drugih, temveč samo od svoje moči in podjetnosti. Ampak Aleksander je umrl pet let zatem, kar je vojvoda začel mahati z mečem. Zapustil ga je, ko se je utrdil samo v Romagni, vse druge države pa so še visele v zraku, zapustil sredi dveh sila mogočnih sovražnih vojska in na smrt bolnega. Vendar pa je bilo v vojvodi toliko neukrotljivega ponosa in podjetnosti in tako dobro je vedel, kako si ljudi pridobiš ali jih odvrneš od sebe, temelji pa, ki si jih je v kratkem zgradil, so bili tako trdni, da bi bil kos vsem težavam, ko ne bi imel nad sabo omenjenih vojska, ali ko bi bil zdrav. Da pa so bili njegovi temelji dobri, se je izkazalo; Romagna ga je namreč čakala več kot mesec dni; v Rimu, čeprav na pol živ, je bil docela varen; in čeprav so Baglioni, Vitelli in Orsini prišli v Rim, se jim ni nihče pridružil proti njemu; in če že ni mogel narediti za papeža, kogar bi hotel, pa je vsaj lahko preprečil, da bi bil izvoljen tisti, ki ga on ni maral. Ko bi bil vojvoda ob Aleksandrovi smrti zdrav, bi vse stvari zlahka zmogel. In sam mi je rekel v dneh, ko je bil izvoljen Julij II., da je mislil na to, kaj bi se ob očetovi smrti lahko primerilo, in da je za vse našel zdravilo, vendar pa da nikoli ni pomislil na to, da bo ob njegovi smrti tudi sam z eno nogo v grobu.

Če torej povzamem vsa vojvodova dejanja, bi ga ne mogel grajati; narobe, zdi se mi, da ga lahko, kar sem tudi storil, postavim kot posnemanja vreden zgled vsem tistim, ki so se s pomočjo tuje sreče in tujih vojska dokopali do oblasti. Ker je namreč iz dna duše hlepel po oblasti in ker je visoko letal, ni mogel drugače ravnati in samo kratkost Aleksandrovega življenja in bolezen sta mu zavrli načrte. Kdor torej sodi, da se mora v svoji novi državi zavarovati pred sovražniki, si pridobiti prijateljev, zmagati bodi s silo bodi z zvijačo, doseči, da ga ljudstva ljubijo in se ga boje, da mu vojaki slede in ga spoštujejo, zatreti tiste, ki ti morejo ali morajo škodovati, staro ureditev zamenjati z novo, biti strog in ljubezniv, velikodušen in širokosrčen, odpraviti nezvesto vojsko, ustvariti novo, vzdrževati prijateljstva s kralji in knezi, tako da ti morajo ali uslužno izkazovati dobrote ali dobro premisliti, preden te užalijo, tisti ne more najti novejših zgledov, kot so njegova dejanja. Samo to se mu lahko očita, da je pomagal do papeškega prestola Juliju II. in pri tem slabo izbral, zakaj, kot rečeno, če že ni mogel narediti za papeža koga, ki mu bi bil po volji, pa je lahko vsakomur preprečil, da bi postal papež, in ne bi smel nikoli privoliti, da bi zasedli papeški prestol kardinali, ki jim je bil prizadejal kako krivico, ali taki, ki bi se ga kot papeži morali bati. Ljudje namreč žalijo bodi iz strahu bodi iz sovraštva. Tisti, ki jih je on užalil, so bili med drugimi kardinal cerkve svetega Petra v vezeh, kardinali Giovanni Colonna, Raffaelo Riario in Ascanio Sforza; vsi drugi bi se ga morali bati, če bi postali papeži, razen rouenskega kardinala in Špancev, le-ti ker so bili istega rodu in ker so mu bili v marsičem dolžniki, oni pa zavoljo moči, saj je za njim stalo vse francosko kraljestvo. Zavoljo tega bi vojvoda prej ko koga drugega moral postaviti za papeža kakega Španca, če pa bi v tem ne bil uspel, bi moral privoliti, da bi zasedel papeški prestol Rouenec, ne pa oni od sv. Petra v vezeh. In kdor misli, da pri velikih ljudeh nove dobrote potisnejo v pozabo stare krivice, se moti. Vojvoda se je torej pri tej izvolitvi zmotil in zmota je bila vzrok njegove končne pogube. 8. O TISTIH, KI SO SE NA VLADO POVZPELI S HUDODELSTVI Ker pa lahko zasebnik postane vladar še na dva načina, ki ju ne moremo povsem pripisati ne sreči ne podjetnosti, se mi ne zdi prav, da bi ju pustil vnemar, dasiravno bi o enem lahko bolj na široko razpravljali kjer je govora o republikah. V mislih imam primera, kadar se kdo povzpne na vlado s hudodelstvi in brezmejno malopridnostjo, ali kadar kak zaseben državljan ob podpori sodržavljanov postane vladar v svoji domovini. In ko bom govoril o prvem načinu, se bo na dveh zgledih, enem starem, drugem sodobnem — ne da bi se pri tem kakor koli spuščal v razmišljanja o zaslužnosti takega ravnanja — pokazalo, zakaj po mojem zadošča, da ju tisti, ki mu utegne biti to potrebno, posnema. Sicilec Agatokles je iz zasebnika, ki je izhajal celo iz najnižjih plasti ljudstva in iz najbolj zanikrnih razmer, postal sirakuški kralj. Bil je lončarjev sin in je v vseh zaporednih obdobjih življenja živel malopridno življenje, vendar pa je

svojim hudobijam pridružil tolikšno silo duha in telesa, da se je tedaj, ko se je udinjal v vojaško službo, po stopnjah povzpel do vrhovnega poveljnika sirakuške vojske. Ko se je na tem položaju utrdil in ko je sklenil, da postane vladar in si nasilno, ne da bi se komu kaj obvezal, zadrži tisto, kar so mu sporazumno dodelili, pri tem pa se glede svojega načrta sporazumel še s Kartažanom Hamilkarjem, ki se je tedaj z vojsko bojeval na Siciliji, je nekega jutra sklical sirakuško ljudstvo in senat, kakor da se mora z njimi pomeniti glede reči, ki zadevajo republiko, in na dogovorjeno znamenje so njegovi vojaki pobili vse senatorje in najbogatejše iz ljudstva. Po njihovi smrti je zasedel in obdržal vlado nad tem mestom brez kakršnega koli državljanskega spora. In čeprav so ga Kartažani dvakrat porazili, potlej pa še oblegali, ne le da je lahko obranil rodno mesto, temveč je, pustivši del svojih ljudi, ki naj bi se ustavljali oblegi, z drugimi napadel Afriko in v kratkem rešil Sirakuze obleganja in spravil Kartažane v hude škripce: bili so prisiljeni privoliti v to, da se zadovolje s posestjo nad Afriko, Agatoklu pa prepuste Sicilijo. Kdor bo torej tehtal njegova dejanja in življenje, ne bo videl nič ali le malo reči, ki jih lahko pripiše sreči, saj se namreč, kakor rečeno, ni povzpel na vlado zavoljo naklonjenosti kogar koli, temveč po vojaških činih, ki si jih je prislužil v neštetih tegobah in nevarnostih, na njej pa se je obdržal z mnogimi in nevarnimi sredstvi. Tega, če kdo pobija svoje državljane, izdaja prijatelje, ne drži besede in je brez usmiljenja in brez vere, ne moremo imenovati krepost; vse to ti pripomore do vlade, ne pa do slave. Če namreč pretehtamo Agatoklovo podjetnost, kadar je nevarnosti tvegal in kadar se je iz njih motal, in veličino njegovega duha, ko je prenašal sovražno srečo in ji je bil kos, ni jasno, zakaj bi morali soditi, da je bil slabši kot kateri koli preimeniten vojskovodja, vendar pa njegova zverinska okrutnost, nečlovečnost in nešteta hudodelstva ne dopuščajo, da bi ga slavili med znamenitimi možmi. Zategadelj ne moremo pripisati sreči ali osebnim vrlinam tega, kar je dosegel brez prve in druge. Za naših dni, ko je vladal Aleksander VI., je Oliverotta iz Ferma, ki je pred leti, ko je bil še majhen, izgubil očeta, vzredil tujec Giovanni Fogliani in ga v zgodnji mladosti dal služit v vojsko Paolu Vitteliiju, zato da bi se izpopolnil v tej stroki in se povzpel do kakega odličnega vojaškega čina. Ko je potlej Paolo umrl, se je vojskoval pod Vitellozzom, njegovim bratom, in ker je bil bister in spreten, krepak in pogumen možak, je v kratkem postal prvi mož v Vitellozzovi vojski. Ker pa se mu je zdelo poniževalno služiti drugim, se mu je utrnila misel, da bi s pomočjo nekaterih meščanov v Fermu, ki jim je bilo suženjstvo njihove domovine dražje kot svoboda, in ob podpori Vitellijev, zasedel Fermo. Pa je pisal Giovanniju Foglianu, kako je že več let zdoma, zato bi rad prišel in videl njega in svoje mesto, malce pa tudi pogledal, kako je z njegovo dediščino; in ker se ni trudil zavoljo ničesar drugega, kot da bi se odel s častjo, bi zato, da bi njegovi someščani videli, da ni tjavdan zatratil časa, rad prišel s primerno častjo in v spremstvu sto konjenikov, svojih prijateljev in služabnikov; dalje ga je prosil, naj blagovoli ukazati, da ga bodo meščani Ferma dostojno sprejeli; s tem ne bo počaščen le on, temveč tudi stric, njegov učitelj. Giovanni je tedaj

ukrenil vse, kar je mogel, v nečakov prid; poskrbel je, da so ga Fermljani častno sprejeli, in Oliverotto se je naselil na njegovem domu. Ko se je tam pomudil nekaj dni in skrivaj ukrenil vse, kar je bilo za njegovo prihodnje hudodelstvo potrebno, je priredil na moč svečano pojedino, na katero je povabil Giovannija Fogliana in vse prvake iz Ferma. In ko so pozaužili jedi in je bilo konec vseh zabav, ki so na takih banketih v navadi, je Oliverotto nalašč začel z resnim pomenkom in govoril o veličini papeža Aleksandra in njegovega sina Cesara ter o njunih znamenitih dejanjih. Ko so mu Giovanni in drugi začeli odgovarjati, je Oliverotto nenadoma vstal, rekoč, da so to reči, o katerih se mora govoriti na bolj skrivnem kraju, in se umaknil v neko sobo, kamor so prišli za njim Giovanni in vsi drugi meščani. Niso še dobro sedli, že so iz skrivališč ob tej sobi planili vojaki in pobili Giovannija in vse njegove tovariše. Po tem umoru je Oliverotto skočil na konja, prejezdil vse mesto, najvišji gosposki pa zaprl vse izhode iz mestne hiše. Tako jih je strah prisilil, da so klecnili pred njim na kolena in ustanovili vlado, katere prvak je postal. In ko je pobil vse tiste, ki bi mu lahko škodovali, ker so bili nezadovoljni, si je utrdil oblast z novo civilno in vojaško ureditvijo, tako da je bil leto potem, kar je zavladal, ne le varen v mestu Fermu, temveč je postal strah in trepet vseh sosedov. In prav kakor Agatokla bi ga težko kdo spodmaknil, če ne bi bil nasedel Cesaru Borgijcu, ko je v Sinigagli, kakor smo zgoraj opisali, zvabil v past Orsine in Vitelle. Tam so tudi nanj položili roko in leto po zagrešenem očetomoru so ga hkrati z Vitellozzom, ki mu je bil učitelj v dobrem in slabem, zadavili. Lahko bi kdo pomislil, od kod to, da so Agatokles in njemu podobni po neštetih izdajah in okrutnostih mogli dolgo varno živeti v svoji domovini in se braniti pred zunanjimi sovražniki in da njihovi državljani niso nikoli skovali zarote proti njim, ko vendar mnogi drugi s pomočjo okrutnosti niti v mirnih časih, kaj šele v dvomljivih časih vojne, niso mogli obdržati oblasti. Menim, da se to dogaja, ker so okrutnosti zdaj slabo, zdaj dobro uporabljene. Dobro uporabljene lahko rečemo tistim (če smemo o hudem dobro govoriti), ki jih narediš vse hkrati, iz potrebe, da si zavaruješ državo, potlej pa ne vztrajaš pri njih, ampak jih spremeniš v največji možni prid za podložnike. Slabo uporabljene pa so tiste, ki jih je sprva sicer malo, potlej pa s časom prej naraščajo kot pominevajo. Tisti, ki hodijo po prvi poti, lahko z božjo pomočjo in ob podpori ljudi nekako utrdijo svoj položaj, kakor je storil Agatokles, oni drugi pa se nikakor ne morejo obdržati. Pri tem je treba pripomniti, da mora osvajač, kadar si prilašča kako državo, v duhu pretehtati vse tiste žalitve, ki se jim ne more izogniti, in prizadeti vse hkrati. Tako mu jih ne bo treba dan za dnem ponavljati in bo lahko, ker jih ne bo obnavljal, pomiril ljudi in si jih pridobili z dobrotami. Kdor bodisi iz boječnosti, bodisi iz hudobije ravna drugače, mora hočeš nočeš vselej držati nož v rokah, zakaj nikoli se ne more zanesti na podložnike, ker tudi ti zavoljo svežih in nenehnih krivic ne morejo imeti zaupanja vanj. Krivice se namreč morajo prizadeti vse hkrati, ker jih ljudje tako manj občutijo in jih zato manj užalijo, dobrote pa je treba deliti zlagoma, saj se tako bolje okušajo. Predvsem pa mora vladar tako živeti s svojimi podložniki, da ga nobeno ne slabo ne dobro naključje ne omaje, sicer tedaj, ko boš v hudi

uri prisiljen ukrepati, zla ne boš začasa zatrl, pa tudi dobro, ki ga boš storil, ti ne bo pomagalo, ker bodo sodili, da ga delaš po sili, in nihče ti ne bo zanj hvaležen. 9. O MEŠČANSKI VLADAVINI A preidimo na drug primer, ko zaseben državljan postane vladar v svoji domovini, pa ne s pomočjo hudodelstev ali kakega drugega neznosnega nasilja, temveč ob blagohotni naklonjenosti drugih državljanov. Taki ureditvi bi lahko rekli meščanska vladavina (da se do take vlade dokoplješ, ni potrebna ne vsa podjetnost, ne vsa sreča, temveč prej srečna lokavost), nanjo pa se povzpneš ali z naklonjenostjo ljudstva ali z naklonjenostjo velikašev. V vsakem mestu namreč je najti ti dve različni struji, in sicer zavoljo tega, ker ljudstvo ne mara da bi mu velikaši ukazovali in ga tlačili, medtem ko velikaši žele ljudstvu ukazovati in ga zatirati. Iz omenjenih dveh različnih teženj se v mestih izcimi eno od trojega: ali samodrštvo ali svoboda ali razpašnost. Do vladavine enega samega pride bodisi na pobudo ljudstva, bodisi na pobudo velikašev, in sicer tedaj, kadar eni ali drugi od teh strank tako bolje kaže. Če namreč velikaši uvidijo, da se ne morejo ustavljati ljudstvu, začno usmerjati svojo naklonjenost na enega od njih in ga narede za vladarja, da bi lahko v njegovi senci stregli svojemu pohlepu. Pa tudi ljudstvo, kadar vidi, da ne more biti kos velikašem, zgrne ugled v enega in ga naredi za vladarja, ki naj bi ga s svojo veljavo branil. Kdor se povzpne na vlado s pomočjo velikašev, se precej težje obdrži na njej kot tisti, ki zavlada s podporo ljudstva, zakaj kot vladar ima okoli sebe mnoge, ki se mu zdijo kot vrstniki in jim zavoljo tega ne more ne ukazovati ne jih uporabiti, kakor bi rad. Tisti pa, ki pride na vlado z naklonjenostjo ljudstva, se tam znajde sam in nima okoli sebe nikogar, ali prav redke, ki ne bi bili pripravljeni ubogati. Vrh tega pa ni mogoče pošteno in brez krivične žalitve drugih zadovoljiti velikašev, ljudstvu pa se pač da ustreči, zakaj njegov cilj je poštenejši kot cilj velikašev; ti bi namreč radi zatirali, ljudstvo pa hoče, da bi ne bilo zatirano. Mimo tega se vladar pred sovražnim ljudstvom nikoli ne more zavarovati, ker je ljudstva preveč, pred velikaši pa se lahko zavaruje, ker jih je malo. Najhuje, kar lahko vladar pričakuje od sovražnega ljudstva, je to, da se od njega odvrne, pri velikaših, ki so mu sovražni, pa se mora bati ne le, da ga zapuste, temveč tudi tega, da se mu postavijo po robu. Ker so namreč bolj sprevidevni in lokavi, skušajo vselej začasa odnesti zdravo kožo in si iščejo zaslug pri tistem, za katerega se nadejajo, da bo zmagal. Vladar je dalje prisiljen kar naprej živeti z istim ljudstvom; prav zlahka pa prebije brez istih velikašev, ker jih dan za dnem lahko dela in razdeva in jim po mili volji jemlje in daje veljavo. Da to še bolje osvetlim, dodajam, da je treba pri odnosu velikašev do novega vladarja gledati predvsem na dvoje: ali pri svojih dejanjih ravnajo tako, da se v vsem vežejo na tvojo dobro srečo, ali pa ne. Tiste, ki se vežejo, pa niso grabežljivi, je treba obsuti s častmi in jih ljubiti, pri tistih pa, ki se ne vežejo, je

treba pretehtati dvoje. Kadar delajo to iz strahopetnosti in prirojenega pomanjkanja poguma, tedaj jih moraš uporabiti, posebno tiste, ki ti lahko pametno svetujejo, zakaj ko uspevaš, so ti v čast, v hudi uri pa se ti jih ni treba bati. Kadar pa se namenoma in iz častihlepnosti ne navežejo nate, potlej to pomeni, da mislijo bolj nase kot nate, takih pa se mora vladar varovati in se jih bati, kot da bi bili odkriti sovražniki, zakaj v nadlogah ga bodo vselej pomagali pahniti v pogubo. Potemtakem si tisti, ki postane vladar s pomočjo naklonjenosti ljudstva, mora njegovo prijateljstvo ohraniti; to mu bo lahko, saj ljudstvo ne zahteva drugega, kot da ga ne zatirajo. Kdor pa postane vladar proti volji ljudstva, po naklonjenosti velikašev, mora predvsem poskušati, da si pridobi ljudstvo; to lahko doseže, če ga vzame v zaščito. In ker se ljudje tedaj, kadar nalete na dobro, kjer so se nadejali hudega, bolj navežejo na svojega dobrotnika, mu postane ljudstvo pri priči bolj naklonjeno, kakor če bi ga spravili na oblast, ker je bilo njemu samemu tako prav. Vladar pa si ljudstvo lahko pridobi na več načinov. Ker se ti spreminjajo v skladu z okoliščinami, ni mogoče dati zanesljivega pravila, zato o tem ne bom več razpravljal. Za zaključek povem le to, da se vladar mora potruditi za prijateljstvo ljudstva, sicer mu v stiskah ni pomoči. Nabides, spartanski vladar, je nadvse zmagovito vzdržal obleganje vse Grčije in še rimske vojske povrh in je proti obema obranil svojo domovino in državo. Ko se je nanj zgrnila nevarnost, mu je zaleglo že to, da se je zavaroval pred nekaterimi; ampak če bi mu bilo ljudstvo sovražno, bi mu to nikakor ne zaleglo. In naj mi nihče tega mojega mnenja ne izpodbija s tistim obrabljenim pregovorom, da, kdor zida na ljudstvo, zida na blato, zakaj ta pregovor je resničen, kadar zida nanj temelje zaseben državljan in si utvarja, da ga bo ljudstvo rešilo, kadar bodo pritisnili nanj sovražniki ali gosposka. V tem primeru bi lahko često doživel razočaranje, kakor brata Grakha v Rimu in gospod Giorgio Scali v Florenci. Ampak kadar zida nanj vladar, ki zna ukazovati in je srčen človek, vladar, ki se v nesreči ne zbega in ne zanemari vojaških priprav in ki s svojim pogumom in povelji budi srčnost vsega ljudstva, potem ga le-to nikoli ne bo prevaralo, in izkazalo se bo, da si je postavil trdne temelje. Tem vladavinam ponavadi začne trda presti, kadar zmerno vlado meščanov zamenja samodrštvo. Ti vladarji namreč ali vladajo sami ali s pomočjo državnih uradnikov. V zadnjem primeru je njihov položaj bolj majav in nevaren, ker so docela odvisni od volje tistih meščanov, ki stoje na čelu državnih uradov. Ti visoki uradniki mu zlasti v hudih časih prav zlahka preotmo državo, bodisi da nastopijo zoper njega, bodisi da mu odrečejo pokorščino. V nevarnostih pa vladar ne utegne začasa prevzeti neomejeno oblast, zakaj meščani in podložniki, ki so navajeni prejemati ukaze od gosposke, v usodnih trenutkih niso pripravljeni ubogati njegovih, in v negotovih časih bo vedno sila za tiste, ki jim lahko zaupa. Takšen vladar se namreč ne more zanašati na tisto, kar vidi v mirnih časih, kadar je državljanom država potrebna. Tedaj namreč vsakdo teka, vsakdo obljublja in vsakdo bi rad umrl zanj, kadar je smrt daleč, ampak v hudih časih, ko država potrebuje državljanov, tedaj se takih

malo najde. In ta skušnja je toliko nevarnejša zavoljo tega, ker jo lahko napraviš samo enkrat. Zato si mora moder vladar izmisliti tak način vladanja, spričo kakršnega bodo njegovi državljani vedno, in naj bodo časi taki ali taki, potrebovali državo in njega; potlej mu bodo vselej zvesti. 10. PO ČEM JE MERITI MOČ VSAKE VLADAVINE Pri tehtanju lastnosti teh vladavin pa je treba upoštevati še nekaj: to namreč, ali ima vladar tolikšno in tako močno državo, da se, če zabrede v stisko, lahko sam obdrži na površju, ali mu je vselej potrebna tuja pomoč. Da bolje razložim ta del, naj povem, da se po mojem lahko sami obdrže tisti, ki morejo, ker imajo dovolj ljudi in denarja na prebitek, spraviti skupaj primerno vojsko in se spopasti na odprtem bojišču z vsakomer, kdor pride in jih napade. In prav tako po mojem vselej potrebujejo tujo pomoč tisti, ki se ne morejo pomeriti s sovražnikom v odprti bitki, temveč so se prisiljeni zateči za obzidje in se za njim braniti. O prvem primeru sem že razpravljal in bom kasneje k temu dodal, kar je potrebno. O drugem primeru se ne da reči drugega, razen da spodbudimo take vladarje, naj utrdijo in zavarujejo lastno mesto, za podeželje pa naj se ne menijo. In kdor koli bo dobro utrdil svoje mesto in se bo v vsem drugem v odnosih s podložniki ravnal, kakor je zgoraj povedano in kakor bo še, potem si bo vsakdo dvakrat premislil, preden ga bo napadel. Ljudje so namreč vselej sovražni podjetjem pri katerih opazijo težave, in ni kazno, da je lahko napasti nekoga, čigar mesto je trdno in odporno in kogar ljudstvo ne sovraži. Mesta na Nemškem so povsem svobodna, imajo malo podeželske okolice in ubogajo cesarja, kadar to hočejo, in se ne boje ne njega ne nobenega drugega veljaka v soseščini, ker so namreč tako dobro utrjena, da vsakdo pomisli, kako neprijetna in težavna mora biti njihova osvojitev. Vsa namreč imajo primerne jarke in obzidje ter dovolj topništva; v javnih skladiščih imajo vselej za leto dni pijače, hrane in kurjave. Da lahko nahranijo ljudi, ne da bi oškodovali javno blagajno, imajo vrh tega vselej za leto dni na voljo možnost, da dado ljudstvu dela v tistih obrtih in poklicih, ki so živec in življenje tega mesta in od katerih dejavnosti ljudstvo živi. V časti imajo tudi vojaške vaje in imajo glede njih več predpisov, da ne zamro. Vladar torej, ki ima utrjeno mesto in si ne nakoplje sovraštva, ne more biti napaden. In tudi če bi se našel kdo, ki bi ga napadel, bi jo sramotno pobral; vse na svetu je namreč tako spremenljivo, da je domala nemogoče, da bi mogel kdo z vojskami leto dni, ko bi ga oblegal, stati križem rok. In tistemu, ki bi ugovarjal, češ če bo ljudstvo imelo svoja posestva zunaj in bo videlo, kako jih požigajo, bo zgubilo potrpljenje in bo spričo dolgega obleganja in ljubezni do lastnine pozabilo na vladarja, odgovarjam, da bo mogočen in srečen vladar vselej kos vsem omenjenim težavam s tem, da bo budil pri podložnikih zdaj upanje, da hudo ne bo dolgo trajalo, zdaj strah pred sovražnikovo okrutnostjo, hkrati pa se spretno zavaroval pred tistimi, ki bi se mu zdeli preveč drzni. Vrh

tega sovražniku najbolje kaže, da požge in opustoši deželo, brž ko pride, in v času, ko so ljudje še razgretega srca in voljni obrambe. Zategadelj mora vladar toliko manj cincati, zakaj po nekaj dneh, ko se duhovi ohlade, je škoda že narejena, hudo že prizadejano in ni več pomoči. In tedaj se še bolj priklenejo na vladarja, meneč, da je njihov dolžnik, saj so jim požgali domove in uničili imetje zato, ker so ga branili. Človek pa je po naravi takšen, da se prav tako naveže na tistega, kateremu izkazuje dobrote, kot na tistega, od kogar jih prejema. Potemtakem, če vse dobro pretehtamo, preudarnemu vladarju ne prej ne kasneje med obleganjem ne bo trda predla zavoljo stanovitnosti državljanov, le če mu ne manjka živeža in obrambnih sredstev. 11. O CERKVENIH VLADAVINAH Zdaj nam je razpravljati še o cerkvenih vladavinah. Pri njih nastopijo vse težave, preden se jih polastiš; pridobivajo se namreč ali s podjetnostjo ali s srečo, ohranjajo pa se brez prve in druge, ker se vzdržujejo z ustanovami, ki se že stoletja opirajo na vero, z ustanovami, ki so bile tako mogočne in take narave, da svoje vladarje drže na površju, pa naj ravnajo in žive, kakor se jim ljubi. Ti edini imajo države, pa jih ne branijo, podložnike, pa jim ne vladajo. In ne glede na to, da so države nebranjene, jim jih nihče ne vzame, in dasiravno podložnikom ne vladajo, njim to ni mar in še na misel jim ne pride, da bi se jim ododtujili, pa tudi ne morejo se. Samo te vladavine torej so varne in srečne. Ampak ker jim vladajo višji vzroki, do katerih človeška pamet ne seže, o njih ne bom govoril; ker jih namreč povzdiguje in vzdržuje Bog, bi o njih lahko razpravljal le kak prevzetnež in predrznež. Lahko pa bi me kdo vprašal, odkod to, da se je Cerkev v posvetni oblasti dokopala do tolikšne veličine, ko je vendar znano, da so se od papeža Aleksandra nazaj italijanski mogočniki, in ne le tisti, ki so jih imenovali mogočneže, temveč vsak, tudi najmanjši veljak in gospod, za njeno posvetno oblast komaj zmenili, zdaj pa trepeta pred njo sam francoski kralj, katerega ji je uspelo zbezati iz Italije in uničiti Benečane, zato se mi ne zdi odveč, da vsaj v grobem osvežim spomin na te reči, čeprav so znane. Preden je francoski kralj Karel prišel v Italijo, je bila ta dežela pod vlado papeža, Benečanov, neapeljskega kralja, milanskega vojvode in Florentincev. Ti mogočniki so morali imeti na skrbi predvsem dvoje: prvič, da ne bi v Italijo prišel kak tujec z vojsko, drugič, da bi vsakdo od njih zasedel več ozemlja. Največ preglavic so imeli zavoljo papeža in Benečanov. In da so obrzdali Benečane, je bila potrebna zveza vseh drugih, kar se je primerilo za obrambe Ferrare; in da so tiščali ob tla papeža, so uporabljali rimske veljake. Ti so se namreč razcepili v dve stranki, Orsine in Colonne, pa se nikoli ni zmanjkalo vzrokov za nerede, s tem pa, da so se z orožjem v rokah sprehajali pred papeževimi očmi, so skrbeli, da je bila papeška oblast šibka in neučinkovita. In čeprav je kdaj pa kdaj vstal kak srčen papež, kot na primer Sikst, ga vendar ne sreča ne znanje nikoli nista mogla rešiti teh nevšečnosti. Razlog za to je bila

tudi kratkost njihovega življenja, zakaj v desetih letih, ki jih je povprečno dočakal papež, je nemara z veliko težavo mogel ponižati eno od strank; in če je, denimo, eden domala zatrl Colonne, je vstal proti Orsinom nov sovražnik in jih obudil od mrtvih, Orsinov pa tudi ni začasa spravil s poti. Spričo tega so papeževe posvetne sile v Italiji malo cenili. Potlej pa je vstal Aleksander VI., ki je od vseh papežev, kar jih je kdaj bilo, pokazal, kako se papež z denarjem in z vojno silo lahko uveljavi; in s pomočjo vojvode Valentina je tedaj, ko so prišli v Italijo Francozi, storil vse tisto, o čemer razpravljam zgoraj v zvezi z vojvodovimi dejanji. In dasiravno ni imel namena, da poveča moč Cerkve, temveč vojvode, je vendar vse, kar je storil, pripomoglo k veličini Cerkve, ki je po njegovi smrti, in ko je pobralo tudi vojvodo, podedovala sad njegovih naporov. Zatem je nastopil papež Julij. Cerkev je našel veliko; imela je namreč vso Romagno, rimski velikaši niso imeli nobene besede več in Aleksandrova preganjanja so odpravila tudi obe stranki. Naletel pa je tudi na odprto pot za kopičenje denarja na način, ki ga Aleksander poprej nikoli ni uporabil. V vseh teh rečeh mu Julij ni le sledil, temveč ga je celo presegel. Namenil se je osvojiti Bologno, zatreti Benečane in izgnati Francoze iz Italije. In v vseh teh podjetjih je uspel in si pri tem zaslužil toliko več hvale, ker je vse to storil zavoljo tega, da je povečal Cerkev, ne pa kakega zasebnika. Stranki Orsinov in Colonnov je obdržal v tistih mejah, kot ju je našel. In čeprav je med njimi kak prekucuh, jih vendar drži na vajetih dvoje: prvič veličina Cerkve, ki jih plaši; drugič dejstvo, da nimajo svojih kardinalov, ki so med njimi vir nemirov. Dokler bosta namreč ti stranki imeli kardinale, nikoli ne bosta mirovali, zakaj le-ti v Rimu in zunaj vzdržujejo somišljenike, plemiči Orsini in Colonne pa so jih prisiljeni braniti, in tako se iz stremuštva visoke duhovščine rode razprtije in nemiri med velikaši. Njegova svetost papež Leon je torej našel ta pontifikat sila mogočen; in če sta ga onadva naredila velikega z orožjem, se od njega nadejamo, da ga bo čez vse proslavil in ga naredil spoštovanja vrednega z dobroto in z neštetimi drugimi svojimi vrlinami. 12. KOLIKO JE VRST VOJSKE, IN O VOJAKIH NAJEMNIKIH Ko sem nadrobno pretresel vse lastnosti tistih vladavin, o katerih sem se skraja namenil razpravljati, in sem se tu in tam dotaknil vzrokov, zakaj jim gre dobro ali slabo, in pokazal načine, s katerimi so si jih mnogi skušali pridobiti in jih obdržati, moram zdaj v grobem razpravljati še o obrambnih in napadalnih sredstvih, ki bi utegnila biti potrebna eni ali drugi od prej omenjenih vladavin. Zgoraj smo rekli, kako je vladarju potrebno, da zida na trdne temelje, sicer bo hočeš nočeš propadel. Poglavitni temelji, ki naj jih imajo vse države, tako nove kakor stare ali mešane, so dobri zakoni in dobra vojska: in ker ne more biti dobrih zakonov, kjer ni dobre vojske, in ker morajo biti tam, kjer je dobra vojska, tudi dobri zakoni, bom pustil vnemar razpravljanje o zakonih in bom govoril o vojski. Pravim torej, da je vojska, s katero vladar brani svojo državo, ali domača ali

najemniška, ali pomožna ali mešana. Najemniška in pomožna sta nekoristni in nevarni, in kdor ima svojo državo osnovano na najemniški vojski, ne bo nikoli trden in varen. Najemniške čete so namreč med sabo nesložne, stremuške, brez discipline in nezveste; med prijatelji se šopirijo, pred sovražniki stisnejo rep med noge; Boga se ne boje, ljudem niso mož beseda; polom se le za toliko odlaša, kolikor se odlaša z napadom, zakaj v miru te oskubejo najemniške čete, v vojni pa sovražniki. Vzrok za to je v tem, ker najemniki ne poznajo druge ljubezni in drugega vzroka, ki bi jih zadržal na bojišču, kot borno plačo, ta pa ni tolikšna, da bi zavoljo nje hoteli zate umreti. Z veseljem so pač tvoji vojaki, dokler se ne vojskuješ, ampak ko vojna izbruhne, jo ali pobrišejo ali gredo svojo pot. Da to dokažem, bi se moral prav malo potruditi, zakaj zdajšnji propad Italije ni povzročilo nič drugega kot to, da se je v obdobju mnogih let naslanjala na najemniške vojske. Le-te so se sicer pod kakim poveljnikom kdaj pa kdaj izkazale in so bile videti pogumne, dokler so se teple med sabo. Ko pa je prišel tujec, se je pokazalo, kakšne so v resnici; spričo tega je francoski kralj Karel lahko s kredo osvojil Italijo. In kdor je trdil, da so bili vzrok za to naši grehi, je govoril resnico, vendar pa ne grehi, ki jih je imel v mislih, marveč tisti, ki sem jih naštel jaz. In ker so bili to grehi vladarjev, so kazen zanje trpeli tudi sami. Hočem pa še bolje dokazati, kolikšnih nesreč so krive najemniške vojske. Najemniški vojskovodje so ali izvrstni vojščaki ali ne. Če so, jim ne moreš zaupati, ker bodo vselej težili po lastni veličini, bodisi tako, da bodo zatirali tebe, ki si njihov gospodar, ali pa bodo proti tvojim nameram zatirali druge; če pa poveljnik ni spreten, potem te tako ali tako ugonobi. In če kdo odgovori, da bo vsakdo, ki bo imel vojsko v rokah, ravnal takisto, naj bo najemnik ali ne, mu bom odvrnil, da mora vojsko rabiti vladar sam ali republika. Vladar mora osebno iti in prevzeti vrhovno poveljstvo, republika mora poslati tja svoje državljane. In kadar pošlje tja človeka, ki se ne izkaže junaka, ga mora zamenjati, kadar pa je, ga mora z zakoni držati na brzdi, tako da ne prekorači meje. Izkušnja kaže, da samo vladarji in oborožene republike dosežejo velik napredek, da pa najemniške vojske nikoli ne delajo drugega kot škodo. Dalje se tudi mnogo teže podredi kakemu svojemu državljanu republika, ki premore lastno vojsko, kot tista, oborožena s tujo. Rim in Sparta sta dolga stoletja živela oborožena in svobodna. Tudi Švicarji so oboroženi, da je kaj, in docela svobodni. Kot zgled najemniške vojske v starem veku nam služijo Kartažani. Le-te bi domala podjarmili njihovi najemniški vojaki, ko se je končala prva vojna z Rimljani, čeprav so Kartažani imeli za poveljnike lastne državljane. Filipa Makedonca so po smrti Epaminonde, poveljnika njihovih ljudi, spravili na površje Tebanci; in po zmagi jim je vzel svobodo. Milančani so po smrti vojvode Filipa najeli proti Benečanom Francesca Sforzo; ko je potolkel sovražnike pri Caravaggiu, se je zvezal z njimi, da bi nadel jarem Milančanom, svojim gospodarjem. Njegov oče Sforza, ki je bil vojščak kraljice Ivane Neapeljske, jo je kar nenadoma pustil brez vojske na cedilu; če spričo tega ni marala priti ob kraljestvo, je bila prisiljena, da se je vrgla v naročje aragonskemu kralju. In če so Benečani in

Florentinci s temi vojskami poprej povečali svoje gospostvo in se kljub temu njihovi poveljniki niso oklicali za vladarje, temveč so jih branili, odgovarjam, da je bila v tem primeru Florentincem naklonjena usoda, zakaj od podjetnih in sposobnih vojskovodij, ki bi se jih lahko bali, nekateri niso zmagali, drugi so naleteli na odpor, tretji pa so svoje častihlepje usmerili drugam. Tisti, ki ni zmagal, je bil John Hawkood. Ker ni zmagal, njegove zvestobe niso mogli preizkusiti, vsakdo pa bo priznal, da bi mu bili Florentinci ob zmagi prepuščeni na milost in nemilost. Sforzi so bili Bracceschi večni nasprotniki, pa so pazili drug na drugega. Francesco je svoja prizadevanja usmeril v Lombardijo, Braccio pa proti Cerkvi in Neapeljskemu kraljestvu. A pridimo k dogodku, ki se je primeril nedavna. Florentinci so naredili za svojega poveljnika Paola Vitellija, sila preudarnega moža, ki je bil nizkega stanu, pa se je dokopal do precejšnjega ugleda. Ko bi bil zavzel Piso, potem nihče ne bo zanikal, da bi se mu morali Florentinci podrediti, zakaj če bi postal vojščak njihovih sovražnikov, jim ni bilo pomoči; če pa bi ga obdržali, bi ga morali ubogati. In če pogledamo uspehe Benečanov, potem vidimo, da jim je vse šlo varno in slavno od rok, dokler so se vojskovali z lastnimi silami (to je, preden so svoje delovanje usmerili na kopno). Dotlej je bilo delo njihovih plemičev in oboroženega ljudstva na moč uspešno. Ko pa so se začeli vojskovati na kopnem, so zgubili prejšnjo vrlino, v vojnah pa so ravnali kot drugi Italijani. Ko se je njihova posest na kopnem šele začela večati, se jim ni bilo treba preveč bati lastnih vojskovodij, saj država na kopnem še ni segala prida daleč, njen ugled pa je bil precejšen. Ko pa so posest razširili, do tega je prišlo za Carmagnole, so prvič spoznali svojo zmoto. Ko so namreč uvideli, kako sila sposoben je, saj so pod njegovim vodstvom nakresali milanskega vojvodo, a na drugi strani spoznali, da se je za vojsko ohladil, so presodili, da z njim ne morejo več zmagovati, ker noče, odpustiti pa ga tudi ne morejo, ker bi bili spet ob tisto, kar so si priborili. Da bi se spričo tega zavarovali, so ga hočeš nočeš morali ubiti. Kasneje so bili njihovi poveljniki Bartolommeo iz Bergama, Roberto iz San Severina, grof Pitiglianski in podobni, pri katerih so se morali bolj bati izgube kakor dobička. To se je kasneje primerilo pri Agnadellu, kjer so zgubili, kar so si v osemsto letih s tolikšnim trudom pridobili. Takšne vojske namreč le počasi in kasno obrode sad, največkrat piškav, pač pa povzročajo nenadne in nezaslišane izgube. In ker sem s temi zgledi že v Italiji, ki so jo mnogo let vodile najemniške vojske, hočem poseči prav do njihovega nastanka, da bi, ko bi spoznali njihov izvor in napredek, lahko našli učinkovitejše zdravilo. Vedeti torej morate, da se je Italija, brž ko se ji je te zadnje čase cesarska oblast priskutila in je papež v posvetnem dobil več ugleda, razdelila v več držav. Mnoga od velikih mest so namreč zgrabila za orožje proti svojim plemičem, ki so jih prej s cesarjevo podporo držali pod jarmom. Cerkev jih je pri tem kajpak podpirala, ker je skušala dobiti ugled v posvetnih zadevah. V mnogih drugih mestih pa je postal vladar kdo od meščanov. In zato, ker je Italija prišla v roke Cerkve in nekaterih republik in ker ti duhovniki in meščani na vladi niso znali sukati orožja, so začeli najemati tujce. Prvi, ki je tej vojski pripomogel do ugleda, je bil Alberigo Komski iz Romagne. Iz njegove šole sta

med drugimi izšla Braccio in Sforza, ki sta svoje dni krojila usodo Italije. Za njima so prišli vsi drugi, ki so te vojske vodili prav do naših dni. Njihove sposobnosti so pripeljale do tega, da je Italijo prekrižaril Karel, oplenil Ludvik, ji storil silo Ferdinand in so jo osramotili Švicarji. Da bi dosegli svoj cilj in poskrbeli za ugled lastne vojske, so ti poveljniki najprej vzeli ugled pehoti. To so storili, ker jim spričo tega, da so bili brez politične oblasti in so živeli od vojaške obrti, nekaj pešakov ni dajalo ugleda, veliko pa jih niso mogli prerediti, zato pa so se omejili na konjenico; z njeno pomočjo, če je bila po številu primerna, so bili dobro preskrbljeni in v časteh. Prišlo je celo tako daleč, da v vojski dvajset tisoč mož ni bilo več ko dva tisoč pešakov. Vrh tega so napeli vse sile, da bi sebi in svojim vojakom odvzeli napor in strah, zato se v spopadih niso pobijali, temveč so jemali jetnike, ne da bi nalagali glavarino za odkup. Ponoči niso naskakovali utrjenih mest, tisti iz mest niso napadali šotorov oblegajočih, okoli taborišča niso postavljali ne ohlodja ne kopali jarkov, pozimi se niso bojevali. In vse te reči so bile po njihovih vojaških postavah dovoljene, iznašli pa so jih zato, da bi se, kot rečeno, izognili naporu in nevarnostim: tako so pahnili Italijo v suženjstvo in sramoto. 13. O POMOŽNIH, MEŠANIH IN LASTNIH VOJAKIH Pomožna vojska, ki prav tako ni k nobenemu pridu, je vojska mogočnika, ki ga kdo pokliče, naj mu priskoči na pomoč in ga brani, kakor je nedavna storil papež Julij. Ko je namreč videl, kako klavrno se je v bojih okoli Ferrare izkazala njegova najemniška vojska, se je zatekel in se sporazumel s španskim kraljem Ferdinandom, ki naj bi mu s svojimi ljudmi in četami priskočil na pomoč. Ta vojska je sama na sebi lahko koristna in dobra, ampak za tistega, ki jo pokliče je skoraj vselej pogubna, zakaj če zgubi, si pač poražen, če pa zmaga, si njen jetnik. In četudi je v zgodovini starega veka polno podobnih primerov, vendar ne maram molče mimo tega najnovejšega zgleda papeža Julija II., čigar odločitev, da se docela prepusti v roke tujcu, ker je po vsej sili hotel Ferraro, je bila nespametna, da ni mogla biti bolj. Vendar pa mu je njegova dobra sreča prinesla nekaj tretjega, tako da ni obral plodu svoje slabe izbire. Ko so bili namreč njegovi pomagači poraženi pri Ravenni in so vstali Švicarji, ki so pregnali zmagovalce, proti vsem pričakovanjem, svojim in drugih, ni ostal jetnik sovražnikov, ker so bili pognani v beg, pa tudi svojih pomočnikov ne, ker je zmagal z drugo vojsko, ne z njihovo. Docela razoroženi Florentinci, ki so pripeljali pred Piso deset tisoč Francozov, da bi jo osvojili, so zavoljo te odločitve zabredli v hujšo stisko kot kdaj koli poprej. Da bi se uprl sosedom, je carigrajski cesar poslal na Grško deset tisoč Turkov, ki ob koncu vojne niso marali odriniti od tam; s tem je Grška začela prihajati v sužnost nevernikov. K pomožni vojski naj se torej zateka tisti, ki hoče, da bi ne mogel zmagati; ta vojska je namreč mnogo bolj nevarna kot najemniška. Pri pomožni vojski je polom brž tu, ker je namreč enotna in povsem uboga druge. Če pa ti skuša

prizadejati škodo zmagovita najemniška vojska, potrebuje več časa in ugodnejšo priložnost, ker ni vsa eno telo in ker si jo ti sam najel in jo plačuješ; pri njej si tisti nekdo, ki ga narediš za poveljnika, ne more pri priči pridobiti toliko ugleda, da bi ti mogel škodovati. Skratka, pri najemniški je nevarnejša lenoba, pri pomožnih podjetnost. Vsak kolikor toliko moder vladar se je take vojske vselej izogibal in se je zatekal k svoji. Raje je celo izgubljal s svojo, kot zmagoval s tujo, meneč, da zmaga, ki bi si jo pridobil s tujim orožjem, ni prava. Nikoli si ne bom pomišljal navajati za zgled Cesara Borgio in njegova dejanja. Ta vojvoda je vdrl v Romagno s pomožno vojsko, saj je vodil s sabo same Francoze in je z njimi zavzel Imolo in Forli. Toda ker se mu ta vojska ni zdela zanesljiva, se je kasneje zatekel k najemniški, sodeč, da je manj nevarna, pa je najel Orsine in Vitelle. Ko je po njeni rabi ugotovil, da je tudi ta nezanesljiva, nezvesta in nevarna, jo je odpravil in se zatekel k lastni. Kolikšna je razlika med eno in drugo teh vojska, se zlahka ugotovi po stopnji ugleda, ki ga je užival vojvoda, ko je imel samo Francoze, ko je imel Orsine in Vitelle in ko je ostal z lastnimi vojaki, oprt na lastne sile. Ta ugled je nenehno naraščal in šele tedaj so vojvodo prav cenili, ko so vsi spoznali, da je popoln gospodar nad svojimi oboroženimi silami. Nisem hotel prezreti italijanskih in nedavnih primerov, vendar pa ne maram pustiti vnemar Hierona Sirakuškega, ki sem ga že omenil. Ko so ga, kot sem povedal, Sirakužani izbrali za vrhovnega vojaškega poveljnika, je pri priči spoznal, da najemniška vojska ni dosti prida, ker so bili poveljniki iz istega testa kot naši italijanski. Ker je presodil, da najemnikov ne more obdržati ne pustiti, jih je razpustil in križem raztepel, potlej pa se je vojskoval s svojo vojsko ne pa s tujo. Rad bi priklical v spomin še podobo iz starega zakona, ki je kot nalašč za naš primer. Ko se je David ponudil Saulu, da se gre borit z Goliatom, filistejskim izzivalcem, ga je Saul oborožil s svojim orožjem, da bi mu vlil poguma. Ko pa je David imel to orožje na sebi, ga je zavrnil, rekoč, da si z njim ne bo mogel dosti pomagati in da bi zato rad poiskal sovražnika s svojo pračo in svojim nožem. Tuje orožje skratka ali ohlapno visi na tebi, ali ti je pretežko, ali te duši. Karel VII., oče kralja Ludvika XI., ki je s svojo srečo in podjetnostjo Francijo osvobodil Angležev, je spoznal potrebo, da se oboroži z lastno vojsko, pa je v svojem kraljestvu ukazal ustanovitev konjenice in pehote. Potlej je kralj Ludvik, njegov sin, pehoto razpustil in začel najemati Švicarje. Ta napaka, ki so ji sledile druge, botruje, kakor se zdaj dejansko vidi, nevarnostim tega kraljestva. Ker je namreč poskrbel za ugled Švicarjev, je osramotil vso svojo vojsko, in ker je pehoto povsem odpravil, je svoje vojake spravil v odvisnost od tuje vojske. Ker so se namreč Francozi navadili vojskovati s Švicarji, se jim zdi, da brez njih ne morejo zmagati. Zavoljo tega Francozi Švicarjem niso kos in si brez njih ne upajo nastopiti proti komur si bodi. Francoske armade so bile torej mešane, deloma najemniške, deloma domače; ta vojska skupaj je mnogo boljša kakor navadne pomožne ali navadne najemniške čete, pa mnogo slabša kot domača. Omenjeni primer naj zadošča, zakaj francosko kraljestvo

bi bilo nepremagljivo, ko bi Karlove vojaške odredbe izpopolnili, ali jih vsaj ne odpravili. Vendar ljudje v svoji nepremišljenosti začno marsikaj, kar je tedaj videti dobro, in pri tem ne opazijo skritega strupa: o tem sem govoril zgoraj v zvezi z jetično mrzlico. Tisti torej, ki kot vladar ne sprevidi hudega, brž ko požene prve kali, ni resnično moder; to pa je dano redkim. In če bi pretehtali prvi vzrok za propad rimskega cesarstva, bi ugotovili, da se je propad začel z najemanjem Gotov. Od tistih dob so se namreč sile rimskega imperija začele mehkužiti in vsa tista podjetnost, ki je Rimljane zapuščala, je prehajala na Gote. Povzemam torej, da nobena vladavina, ki nima lastne vojske, ni varna, narobe, prepuščena je naključju, saj nima moči, ki bi ji bila v nesrečah v zvesto obrambo. Modri možje so vselej menili in trdili auod nihil sit tam infirmum aut instabile quam farna potentiae non sua vi nixa (nič ni tako šibkega in nestabilnega kot sloves o moči, ki ni oprt na lastno silo). Domača vojska pa je tista, ki jo sestavljajo ali tvoji podložniki ali meščani ali služabniki; vse druge so ali najemniške ali pomožne. Kako pa urediti lastno vojsko, boš zlahka ugotovil, če preudariš, kako so jo uredili štirje možje, ki sem jih zgoraj omenil, in če pogledaš, kako se je oborožil in je uredil vojsko Filip, oče Aleksandra Velikega, in kako so storile isto mnoge republike ali vladarji; prav na to ureditev se brez pridržka sklicujem. 14. KAJ GLEDE VOJAŠČINE PRITIČE VLADARJU Vladar torej ne sme skrbeti za nič drugega, ne imeti drugega na mari in si ne izbrati za poklic drugega kakor vojsko, njeno ureditev in disciplino, zakaj le to opravilo pritiče tistemu, ki ukazuje. To opravilo je tolikanj pomembno, da ne ohranja le tistih, ki so se rodili kot vladarji, marveč često tudi zasebnikom pripomore do te časti. Na drugi strani pa vidimo, da so tisti vladarji, ki so bolj mislili na sladkosti življenja kot na vojsko, svojo državo zgubili. Zanemarjanje te veščine je poglavitni vzrok, ki te spravi ob državo, izurjenost v tej veščini pa razlog, ki ti pripomore do vlade. Francesco Sforza je iz zasebnika postal milanski vojvoda, ker je bil oborožen, njegovi potomci pa so iz vojvod postali zasebniki, ker so se izogibali nevšečnostim vojskovanja. Neoboroženost ti namreč med drugimi vzroki za hudo prinese še zaničevanje; to pa je eden od tistih slabih glasov, ki se jih mora vladar otresati, kakor bom povedal kasneje. Med oboroženimi in neoboroženimi ni namreč nobenega sorazmerja. In nespametno bi bilo misliti, da tisti, ki je oborožen, rad uboga neoboroženega, in da neoboroženi varno živi med oboroženimi služabniki; ker namreč le-te razganja jeza, onemu pa je vse sumljivo, družno nikakor ne morejo dobro delovati. Zato vladarja, ki se ne spozna na vojaščino, kot rečeno, ne tarejo le vse mogoče nesreče, temveč ga njegovi vojaki ne morejo spoštovati, on pa se ne more nanje zanesti. Zavoljo tega ne sme nikoli odvrniti misli od vojaške veščine in v miru se mora še bolj uriti kot v vojni. To lahko stori na dva načina: s praktičnimi vajami in z razmišljanjem. Glede praktičnih vaj mora vrh tega, da gleda na disciplino in

urjenje svojih vojakov, hoditi neprestano na lov in tako prilagajati telo na nevšečnosti. Medtem mora preučevati naravo krajev, spoznati, kako se dvigajo gore, zavijajo doline, kako se raztezajo ravni; seznanjati se mora z naravo rek in barij; temu naj posveča kar največjo skrb. To znanje je dvakrat koristno: prvič spozna domačo deželo in se lahko bolje seznani z možnostmi za njeno obrambo; drugič, s pomočjo dejanskega poznavanja teh krajev se zlahka znajde v vsakem drugem kraju, ki ga mora nanovo raziskati. Zakaj griči, doline in ravnine in reke in barja, postavimo v Toskani, so v mnogočem podobni tistim v drugih pokrajinah, tako da ob poznavanju krajev v eni pokrajini zlahka razpoznaš kraje v drugih. Vladarju, ki tega ni vešč, manjka ena od poglavitnih lastnosti, potrebnih vojaškemu poveljniku, zakaj le tako zna najti sovražnika, izbrati za utaboritev najprimernejši kraj, voditi čete, pripraviti vse potrebno za spopad in uspešno oblegati utrjena mesta. Ahajskega voditelja Filipomena pisatelji hvalijo med drugim tudi zato, ker v času miru ni mislil na drugo kot na vojno. Kadar je bil s prijatelji kje na deželi, se je večkrat ustavljal in se pomenkoval z njimi: "Ko bi bili sovražniki na onemle griču, mi z našo vojsko pa tukaj, kdo od nas bi imel prednost; kako bi lahko v strnjenih in urejenih krdelih šli in jih staknili; kaj bi morali ukreniti, če bi se hoteli umakniti; kako bi jih zasledovali, ko bi se oni umaknili?" Spotoma jim je omenjal vsa naključja, ki se kaki vojski lahko primerijo, poslušal njihova mnenja, povedal svoja in jih podkrepil z razlogi. Spričo teh nenehnih razmišljanj se mu na bojnih pohodih nikoli ni moglo primeriti nič takega, čemur ne bi znal odpomoči. Kar pa zadeva urjenje duha, mora vladar brati zgodovino in ob njej razmišljati o dejanjih znamenitih mož. Gledati mora, kako so ravnali v vojnah, pretehtati vzroke njihovih zmag in porazov, da se porazom lahko izogne, zmage pa posnema, predvsem pa mora storiti vse tako, kakor je storil pred njim kak odličen mož, ki se ga je namenil posnemati, če je bil pač kdo pred njim slavljen in čaščen in so mu njegova znamenita dejanja in nehanja vselej pred očmi. Tako je menda Aleksander Veliki posnemal Ahila, Cezar Aleksandra, Scipion Kira. In kdor bere Ksenofontov življenjepis o Kiru, iz Scipionovega življenja spozna, v kakšno čast mu je bilo to posnemanje in kako se je Scipion v čistosti, priljudnosti, človečnosti in darežljivosti ravnal po tistem, kar je glede Kira napisal Ksenofon. Podobno mora ravnati moder vladar. V mirnih časih nikoli ne sme stati križem rok, ampak si tudi tedaj marno nabirati kapital, da mu bo na voljo v stiskah in zato da ga bo sreča tudi tedaj, kadar se obrne, našla pripravljenega, da se ji postavi v bran. 15. O TISTIH REČEH, ZAVOLJO KATERIH LJUDI, POSEBNO VLADARJE, HVALIJO ALI GRAJAJO Zdaj moramo še pogledati, kako naj vladar ravna s svojimi podložniki ali prijatelji. Ker pa vem, da so o tem že mnogo pisali, se bojim, da mi bodo očitali domišljavost, če še jaz pišem o tem, posebno še, ker se pri razpravljanju o tem

vprašanju ne bom držal utrtih poti. A ker je bil moj namen napisati nekaj koristnega za tistega, ki kaj razume, se mi je zdelo primerneje odkrivati tisto, kar je dejansko res, ne pa tisto, kar si glede tega kdo izmisli. Mnogi so si zamišljali republike in monarhije, ki jih v resnici nikoli nihče ni videl ne poznal. Vendar pa je razdalja med tem, kako se živi, in tem, kako naj bi se živelo, tolikšna, da se tisti, ki zanemari to, kar se dela, za tisto, kar naj bi se naredilo, prej nauči, kako propade, kakor pa, kako se ohrani. Človek namreč, ki hoče vsepovsod veljati za dobrega, bo med množico tistih, ki niso dobri, hočeš nočeš propadel. Spričo tega se mora vladar, če se hoče obdržati, naučiti, da je lahko tudi nedober in da to svojo lastnost pokaže ali tudi ne, kakor pač terja potreba. Ko torej puščam vnemar, kar so si glede vladarja izmislili, in razpravljam o tem, kar je resnično, trdim, da vse ljudi, kadar govorijo o njih, posebno pa vladarje, ker so postavljeni višje, opredeljujejo po nekaterih lastnostih, ki jim prinašajo ali grajo ali hvalo. To se pravi, da imajo nekoga za darežljivega, drugega za stiskača (misero) zakaj skopuh (avaro) je v našem jeziku tisti, ki bi si tudi z ropom rad nagrabil premoženje, stiskač pa pravimo tistemu, ki z imetjem preveč skopari; nekoga imajo za radodarneža, drugega za grabežljivca, tega za okrutneža, onega za usmiljenega, tega za verolomneža, onega za zvestega; ta jim je mehkužnež in bojazljivec, oni pa divji in srčen, ta ves človeški, oni prevzeten, ta pohoten, oni zdržen, ta ves scela, oni lisjak, ta neupogljiv, oni lahkomiseln, ta resen, oni lahkoživ, ta veren, oni neveren, in tako dalje. In vem, to bo vsakdo priznal, da bi bilo nadvse hvalevredno, ko bi vladar od vseh zgoraj opisanih lastnosti imel tiste, ki nam veljajo za dobre. Ampak ker človeška narava ne dopušča, da bi imel samo te lastnosti in se po njih docela ravnal, mora hočeš nočeš biti vsaj toliko pameten, da zna zabrisati slab sloves tistih napak, ki bi ga spravile ob državo, tistih, ki ga obnjo ne spravijo, pa se varovati, če le more; če pa ne more, potem naj brez večjih pomislekov pusti, da gredo stvari svojo pot. In nikar naj ga ne skrbi, da bo zavoljo napak, brez katerih bi stežka rešil državo, prišel na slab glas. Če namreč vse dobro pretehtamo, ugotovimo, da ga marsikaj, kar je videti krepost, — če se ravna po njej, — pripelje v pogubo, marsikaj drugega, kar je videti napaka, pa mu prinese varnost in blaginjo. 16. O RADODARNOSTI IN VARČNOSTI Začenši torej pri prvih, zgoraj opisanih lastnostih, trdim, da bi bilo dobro, ko bi veljal za radodarnega, vendar pa ti od vseh priznana radodarnost škoduje. Kadar namreč trošiš po pameti in tako, kot je treba, takrat ta tvoja lastnost ne bo znana, pa te bodo celo grdili, da si stiskač, zakaj če hočeš med ljudmi obveljati za radodarnega, se moraš kar naprej košatiti s svojo potratnostjo. Podobnega kova vladar pa bo s takim košatenjem vselej zapravil vse svoje premoženje in bo navsezadnje, če si bo hotel ohraniti sloves radodarnega človeka, prisiljen naložiti ljudstvu dodatna bremena, biti neizprosen in storiti

vse tisto, kar se lahko stori, da prideš do denarja. Pri tem pa ga bodo podložniki zasovražili in nihče več ga ne bo cenil, ker bo obubožal. Tako spričo svoje radodarnosti, s katero jih je mnogo užalil, nagradil pa le malo, trpi škodo ob prvi nevšečnosti in omahne v prvi nevarnosti. Če pa to spozna in se hoče potuliti, ga pri priči razglase za stiskača. Vladar torej, ki ne more brez škode zase biti darežljiv tako, da bi za to njegovo vrlino vsi vedeli, naj se za to, če mu oponašajo stiskaštvo, meni ko za lanski sneg. Sčasoma ga bodo namreč imeli za vedno bolj radodarnega, saj bodo videli, da mu, ker je varčen, njegovi dohodki zadoščajo, da se lahko brani pred tistim, ki se z njim vojskuje, in da lahko kaj imenitnega ukrene, ne da bi pritisnil na ljudstvo. Tako se bo izkazal radodarnega vsem tistim, ki jim ne jemlje, teh pa je nešteto, za stiskača pa bo veljal vsem tistim, ki jim ničesar ne da, a teh je malo. Za naših dni nismo opazili, da bi kaj velikega naredil kdo drug mimo tistih, ki so jih imeli za stiskače; vsi drugi so propadli. Papež Julij II. je hotel veljati za radodarnega, ko se je potegoval za papeško čast, potlej pa mu še mar ni bilo, da bi ta sloves obdržal, samo da se je lahko vojskoval. Zdajšnji francoski kralj se je vojskoval v tolikerih vojnah, ne da bi svojim naložil kak izreden davek, to pa zato, ker je z dolgoletno varčnostjo vnaprej poskrbel za odvečne izdatke. Tudi ko bi zdajšnji španski kralj veljal za radodarnega, se ne bi bil lotil in ne bi bil izpeljal toliko imenitnih del. Spričo tega se vladar, ki mu ni treba ropati podložnikov in se lahko brani in ne postane zaničevanja vreden siromak in ni prisiljen, da se zateka h grabežljivosti, lahko bore malo zmeni, če se ga prime sloves stiskača, zakaj to je ena tistih napak, s pomočjo katere vlada. In ko bi kdo oporekal: Cezar se je z darežljivostjo povzpel na vlado, pa tudi mnogi drugi, ki so bili radodarni in so veljali za take, so prišli do najvišjih časti, mu odgovarjam: ali si že vladar ali se šele vzpenjaš na prestol. V prvem primeru je radodarnost pogubna, v drugem pa je vsekakor potrebno, da te imajo za radodarnega. Cezar pa je bil eden tistih, ki se je hotel povzpeti na čelo rimske države; ampak če bi potlej, ko se je tja povzpel, še nekaj časa živel in ne bi zmerneje trošil denarja, bi uničil rimsko državo. In če bi kdo oponesel: mnogo vladarjev je bilo, ki so s svojimi vojskami naredili velike stvari, pa so vendar veljali za sila radodarne, mu odgovarjam tole: vladar troši ali svoje ali podložnikov premoženje ali pa tuje. V prvem primeru mora biti varčen, v drugem pa ne sme pustiti vnemar nobene priložnosti za radodarnost. Vladar, ki hodi z vojsko na pohode in se redi od plena, ropov in vojnih davkov, ima opraviti s tujim premoženjem, pa mu je radodarnost potrebna, ker bi sicer vojaki ne šli za njim. S tistim, kar ni tvoje ali tvojih podložnikov, pa lahko po mili volji razsipaš, kakor so delali Kir, Cezar in Aleksander. Če namreč zapravljaš tuje imetje, si ugleda ne zapraviš, ampak ga še povečaš: škodo si delaš le, kadar zapravljaš lastno premoženje. Ni namreč stvari, ki bi samo sebe bolj spodjedala kot radodarnost: medtem ko jo izkazuješ, zgubljaš možnost, da bi jo izkazoval, pa postaneš reven in zaničevanja vreden, ali, da se revščini izogneš, grabežljiv in osovražen. Vladar pa mora predvsem skrbeti, da ga ne zaničujejo in ne sovražijo, radodarnost pa te pripelje do obojega. Spričo tega je pametneje veljati za stiskača, kar rodi

sramoto brez sovraštva, kakor pa da v težnji, da bi veljal za radodarnega, hočeš nočeš tvegaš sloves grabežljivca, kar rodi sramoto in sovraštvo. 17. O OKRUTNOSTI IN MILOSRČNOSTI; IN ALI JE BOLJE, DA TE IMAJO RADI, KOT DA SE TE BOJE, ALI OBRATNO Prihajajoč na druge prej omenjene lastnosti, pravim, da mora vsak vladar želeti, da bi veljal za milosrčnega ne pa za okrutnega, vendar mora paziti, da svoje milosrčnosti ne bo napak uporabljal. Cesare Borgia je veljal za okrutneža, vendar pa je ta njegova okrutnost naredila red v Romagni, jo združila in jo prisilila k miru in pokorščini. In če dobro pretehtamo, vidimo, da je bil Cesare Borgia mnogo bolj ljudomil kot florentinsko ljudstvo, ki je pustilo razdejati Pistoio, ker ni maralo, da bi mu kdo očital okrutnost. Potemtakem mora biti vladarju deveta skrb, če ga razvpijejo za okrutneža, le da drži svoje podložnike skupaj in da so mu zvesti. Z maloštevilnimi zgledi okrutnosti bo bolj milosrčen kot tisti, ki iz prevelike milosrčnosti dopuste, da se razbohotijo neredi, iz katerih se izcimijo umori in ropi; ti namreč zadenejo vso skupnost, od vladarja izhajajoče kazni pa prizadenejo posameznika. Med vsemi vladarji pa se zlasti novi ne more izogniti glasu, da je okruten, ker je v mladih državah vse polno nevarnosti. In Vergil pove na Didonina usta: Res dura, et regni novitas me talia cogunt Moliri, et late fines custode tueri. (Trda usoda in mlado kraljestvo me silita k tem ukrepom in k skrbnemu varovanju širnih meja) Vendar pa mora vladar premisliti, kdaj in komu verjame, v odločitvah naj ne bo prenagel in lastne sence naj se ne boji. V ukrepanju naj se drži srednje poti med previdnostjo in človečnostjo, tako da zavoljo prevelike zaupljivosti ne bo postal nepreviden ali zavoljo prevelike nezaupljivosti neznosen. Tu pa se zastavi vprašanje: ali je bolje, da te imajo radi, kakor da se te boje, ali narobe? Odgovarjam, da bi bilo želeti oboje; ker pa je to dvoje težko spojiti, je precej bolj zanesljivo, da se te boje, kot pa da te imajo radi, kadar že pač mora eno od obojega manjkati. O ljudeh namreč nasplošno lahko rečemo, da so nehvaležni, muhasti, hinavski in potuhnjeni, da beže pred nevarnostmi in so lakomni na dobiček. Dokler jim izkazuješ dobrote, so vsi tvoji: ponujajo ti kri, premoženje, življenje in otroke, dokler vsega tega ne potrebuješ, kakor sem zgoraj povedal, ko pa se stiska približa, odpadejo. Vladar pa, ki je vse gradil na njihove besede, propade, če nima pri roki kake druge obrambe, zakaj prijateljstva, ki se dobijo za denar, ne pa z veličino in plemenitostjo duha, sicer lahko kupiš, a jih vendarle nimaš in se v hudih časih nanje ne moreš zanesti. In ljudje si manj pomišljajo žaliti tistega, ki se trudi za ljubezen, kot tistega, ki jih prime v strah, zakaj ljubezen velja za dolžno vez, ki jo ljudje, ker so pač malo prida, pretrgajo vsakič, ko jim tako bolje kaže, bojazen pa se redi od

strahu pred kaznijo, strahu, ki se ga nikoli ne zmanjka. Vendar naj vladar, ki si ne pridobi ljubezni, uredi tako, da si obenem s strahom ne nakoplje še sovraštva. To namreč, da se ga boje in ga ne sovražijo, gre prav lahko skupaj, in sicer vselej, kadar ne sega po imetju svojih državljanov in podložnikov in po njihovih ženskah. In če že mora kdaj krvavo nastopiti proti komu, naj to stori, kadar ima za to zadostno opravičilo in očiten razlog, vendar naj nikakor ne sega po tujem imetju, zakaj ljudje prej pozabijo na očetovo smrt kot na izgubo dediščine. Sicer pa se razlogov, da si prilastiš tuje imetje, nikoli ne zmanjka, in tisti, ki začne živeti od ropa, že najde razlog, da si prisvoji tuje. Narobe pa je z razlogi za prelivanje krvi; redkejši so in jih prej zmanjka. Toda kadar je vladar z vojskami in poveljuje množici vojakov, tedaj mu nikakor ne sme biti mar, če velja za okrutnega, zakaj brez tega nikoli ne doseže, da je vojska složna in pripravljena na vojaška podjetja. Med znamenita Hanibalova dejanja štejejo to, da v njegovi silno veliki vojski, sestavljeni iz ljudi neštetih ras, vojski, s katero se je hodil bojevat v tuje dežele, ni nikoli prišlo do nobenega nesoglasja ne med enotami, ne med moštvom in vojskovodjem, ne tedaj, ko mu je sreča obračala hrbet, ne tedaj, ko se mu je smehljala. To je lahko dosegel le s svojo nečloveško okrutnostjo. Spričo nje in spričo njegovih neštetih vrlin so ga njegovi vojaki vedno spoštovali in se ga bali; brez nje mu njegove druge vrline še daleč ne bi prinesle takega uspeha. Pisatelji pa, ki v tem niso preveč preudarni, po eni strani občudujejo to njegovo disciplino, a po drugi obsojajo poglavitni razlog zanjo. Da drži, da druge njegove vrline ne bi zadoščale, lahko vidimo pri Scipionu, izrednem človeku ne le za njega dni, temveč za vse čase, kar jih ljudje pomnijo. Njemu so se uprle armade na Španskem, in sicer samo zavoljo njegove prevelike popustljivosti, saj je dal vojakom več prostosti, kot je za vojaško disciplino primerno. To popustljivost mu je v senatu oponesel Fabij Maksimus, rekoč mu, da je kvarilec rimske vojske. In ko je eden od njegovih vojaških poveljnikov opustošil Lokrij, Scipion Lokrijcev ni maščeval in ni kaznoval predrznega poveljnika, a vse zavoljo svoje premehke narave, in celo v senatu, kjer so ga nekateri skušali opravičevati, so dejali, da je mnogo več ljudi, ki bolje znajo ne delati napake, kakor pa jih popravljati. Ta narava bi sčasoma nasilno prizadela Scipionov dober glas in slavo, ko bi v njej kot voditelj vztrajal. Ker pa je živel pod vlado senata, ta njegova pogubna lastnost ni imela očitnih pogubnih posledic, narobe, celo v čast mu je bila. Če se torej povrnem k strahu in priljubljenosti, povzemam, da se mora moder vladar zavoljo tega, ker ljudje ljubijo po svoji, boje pa se po vladarjevi volji, opreti na tisto, kar je njegovo, ne pa na tisto, kar pripada drugim: samo to si, kot rečeno, mora prizadevati, da se izogne sovraštvu. 18. KAKO NAJ BODO VLADARJI MOŽ BESEDA Vsakdo ve, kako hvale vredno je, če vladar drži besedo in živi neoporečno in brez zvijačnosti, vendar nam izkušnje naših dni kažejo, da so storili velike reči

prav tisti vladarji, ki so se bore malo menili za dano besedo in znali lokavo slepariti ljudi, saj so navsezadnje posekali tiste, ki so se opirali na poštenost. Vedeti namreč morate, da sta dva načina boja: prvi z zakoni, drugi s silo. Prvi je lasten človeku, drugi živalim, ampak ker prvi mnogokrat ne zadošča, se je treba zateči k drugemu. Zategadelj je za vladarja potrebno, da zna dobro rabiti žival in človeka. Te vloge so vladarje s prispodobami učili že antični pisatelji, ki pišejo, kako so Ahila in mnogo drugih starih veljakov dali v rejo kentavru Hironu, da bi jih vzgojil v svoji trdi šoli. To, da so imeli za vzgojitelja nekoga, ki je bil napol žival in napol človek, ne pomeni drugega, kot da je vladarju potrebno, da zna rabiti prvo in drugo naravo, ker ena brez druge ni popolna. Ker je torej vladarju neogibno potrebno, da zna uporabljati živalski način boja, mora med živalmi posnemati lisico in leva, zakaj lev se ne ubrani zank, lisica pa se ne ubrani volkov. Zatorej je treba biti lisjak, da ne spregledaš pasti, in lev, da preplašiš volkove. Tisti, ki se preprosto opro na leva, se na te reči ne spoznajo. Potemtakem previden gospod ne more in ne sme biti mož beseda, kadar mu je to v škodo in če so odpadli razlogi, zavoljo katerih je besedo dal. Ko bi bili ljudje povsem dobri, bi tale nauk ne bil dober; ker pa so malo prida in ker ti ne bodo držali besede, je tudi ti njim nikar. Vladar ni bil nikoli v zadregi za zakonite razloge, s katerimi zabriše verolomnost. Glede tega bi lahko navedel nešteto sodobnih primerov in pokazal, koliko mirovnih pogodb in koliko obljub je postalo neveljavnih in praznih, ker vladarji niso bili mož beseda: kdor je znal bolje lisjačiti, je tudi bolje odrezal. Vendar pa je treba znati to naravo dobro prebarvati in biti velik hinavec in potuhnjenec. Ljudje so namreč tako otročji in se tako radi podrede pričujočim nujam, da bo tisti, ki slepari, vselej našel nekoga, ki se da oslepariti. Od nedavnih primerov enega ne bi rad zamolčal. Aleksander VI. ni nikoli delal nič drugega in mislil na nič drugega kot to, kako bi sleparil ljudi, pa je vedno našel koga, ki mu je šel na led. Pri tem nikoli ni bilo človeka, ki bi znal kako reč bolj prepričevalno trditi in bolj svečano prisegati nanjo in ki bi jo manj držal. Ne glede na to pa so se mu vse prevare iztekle tako, kot si je želel, ker se je te vloge v svetu dobro naučil. Ni torej treba, da bi vladar v resnici imel vse zgoraj opisane lastnosti, vendar pa je vsekakor treba, da se zdi, ko da jih ima. Še več, upam si celo trditi, da so, če jih ima in se po njih vselej ravna, škodljive, če pa je samo videti, da jih ima, koristne. Tako je, na primer, potrebno, da si videti milosrčen, zvest, priljuden, odkrit, veren, in da tudi si takšen, vendar pa moraš vedno, kadar terja potreba, biti v duhu pripravljen, da se moraš in znaš spremeniti. Treba je namreč vedeti, da vladar, posebno tisti, ki je komaj zavladal, ne more spoštovati vseh tistih reči, zavoljo katerih veljajo ljudje za dobre, ker je, da se obdrži na oblasti, često prisiljen delati proti zvestobi, proti milosrčnosti, proti človečnosti, proti veri. Zategadelj je potrebno, da se je njegov duh pripravljen obračati tako, kakor velevajo vetrovi sreče in menjava stvari; in ne sme, kakor sem zgoraj dejal, zanemariti dobrega, če more, vendar mora v sili znati zabresti tudi v hudo.

Vladar si mora torej na moč prizadevati, da mu nikoli ne zdrkne z jezika kaj takega, kar ne bi bilo polno petih zgoraj opisanih dobrih lastnosti, in naj bo, če ga gledaš in poslušaš, videti sama milosrčnost, sama zvestoba, sama odkritost, sama ljudomilost, sama vernost. Posebno to zadnjo lastnost mora vsaj navidez imeti, da nobene bolj. Ljudje na splošno sodijo bolj po videzu kakor po tistem, kar je otipljivo; vidi namreč lahko vsakdo, občuti pa le malokateri. Vsakdo vidi, kaj si videti, malokdo pa čuti, kaj si. Ti maloštevilni pa si ne upajo nastopiti proti mnenju večine, saj za njimi stoji in jih brani veličast države in pri dejanjih vseh ljudi, posebno pa vladarjev, za katere ni pritožnega sodišča, se gleda na namen. Vladar naj torej tako ukrene, da bo zmagal in obdržal državo; sredstva bodo vselej veljala kot častna in vsi jih bodo hvalili. Preprosto ljudstvo namreč vselej ujameš na tisto, kar se zdi, in na srečen izid zadeve; na svetu so tako ali tako sami prostaki, za manjšino pa ni mesta, kadar se ima večina na kaj opreti. Neki zdajšnji vladar, ki ga ni dobro imenovati, nikoli ne pridiga o drugem kot o miru in zvestobi, pa še malo ne mara ne prvega ne druge; in mir in zvestoba, če bi se po njima ravnal, bi ga že večkrat spravila bodisi ob ugled, bodisi ob državo. 19. KAKO SE IZOGIBATI ZANIČEVANJU IN SOVRAŠTVU Ker sem med zgoraj omenjenimi lastnostmi govoril o najpomembnejših, nameravam o drugih na kratko razpravljati pod temle splošnim vidikom: vladar naj misli na to, kar sem zgoraj deloma že povedal, da se izogne tistih reči, zavoljo katerih ga ljudje zasovražijo in zaničujejo. Kadar koli se bo temu izognil, bo izpolnil svojo dolžnost in z drugimi grdobijami ne bo zabredel v nobeno nevarnost. Sovraštvo pa si, kot rečeno, nakoplje zlasti, če je grabežljiv in si nasilno prilašča imetje in ženske podložnikov; tega se mora vzdržati. Kadar koli občestvu ljudi ne jemlješ ne imetja ne časti, žive zadovoljno in se moraš boriti le s stremuštvom nekaterih, stremuštvom, ki ga na več načinov in zlahka obrzdaš. Zaničevanje pa si nakoplje, če velja za muhastega, lahkomiselnega, strahopetnega, cincavega. Tega se mora vladar izogibati kot nevarne kleči in si prizadevati, da bodo njegovim dejanjem priznali veličino, srčnost, resnobnost, neomahljivost. Glede zasebnih koristi podložnikov naj teži k temu, da bodo njegove razsodbe nepreklicne; za to naj nenehno skrbi, tako da ne bo nihče niti pomislil na to, kako bi ga premotil in ukanil. Vladar, ki o njem obvelja tako mnenje, je v precejšnji časti. Proti tistemu pa, ki uživa čast, je težko kovati zarote, takega je težko napasti, samo ve naj se, da je vrl mož in da ga podložniki spoštujejo in se ga boje. Vladar se mora namreč bati dvojega: znotraj svojih podložnikov, od zunaj pa tujih mogočnežev. Teh se ubrani z dobro vojsko in z dobrimi prijatelji, dobre prijatelje pa bo imel vselej, kadar bo imel dobro vojsko. Notranji položaj pa bo trden vselej, kadar bo trden zunanji položaj, če ga pač ni skalila kaka zarota. In tudi ko bi bil zunanji položaj nestalen, bo vselej vzdržal vsak naval, če je stvari tako uredil in živel, kot sem povedal, le če ne izgubi poguma, kot je, kakor

rečeno, zdržal Spartanec Nabides. Glede podložnikov pa se ima tedaj, kadar je na zunaj vse mirno, bati, da ne kujejo tajnih zarot. Pred tem se vladar precej dobro zavaruje, če se izogne sovraštvu in zaničevanju in če poskrbi, da je ljudstvo z njim zadovoljno: to mora doseči, kakor sem zgoraj na dolgo obrazložil. Eno od najučinkovitejših sredstev, ki jih ima vladar proti zarotam, je v tem, da ga ljudje ne sovražijo. Zarotniki se namreč vselej nadejajo, da bodo z vladarjevo smrtjo ustregli ljudstvu; kadar pa menijo, da ga bodo užalili, jim zmanjka srčnosti, pa se zadeve ne lotijo, zakaj težave, na katere nalete zarotniki, so neznanske. Izkušnja kaže, da je bilo zarot nič koliko, a da se jih je le malo srečno izteklo. Kdor namreč kuje zaroto, ne more ostati sam, družbo pa lahko poišče le med tistimi, o katerih meni, da so nezadovoljni. Brž pa, ko si kakemu nezadovoljnežu odkril srce, mu daš priložnost za zadovoljstvo, ker se pri tem, če te izda vladarju, lahko nadeja vseh mogočih ugodnosti in nagrad. Ker vidi na eni strani zanesljiv dobiček, na drugi pa polno dvomov in nevarnosti, mora vsekakor biti ali redek prijatelj ali pa do konca neizprosen vladarjev sovražnik, da ti ostane zvest. Na kratko povedano: na strani zarotnika ga plaši le bojazen, ljubosumnost, nezaupljivost in strah pred kaznijo; na strani vladarja pa ga branijo veličast države, zakoni, obramba prijateljev in oblasti. Če k vsemu temu dodamo še ljudsko naklonjenost, potem je nemogoče, da bi bil kdo tako predrzen, da bi koval zaroto. Medtem ko se namreč ponavadi zarotnik mora bati, preden hudo izpelje, se mora v tem primeru bati tudi kasneje (ker mu je ljudstvo sovražno), ko je zločin storjen, in spričo tega ne more upati na nobeno zavetje. V dokaz bi lahko navedel nešteto primerov, pa se bom zadovoljil z enim samim, ki se je dogodil za dni naših očetov. Ko so gospoda Hanibala Bentivoglia, ki je bil ded zdajšnjega gospoda Hanibala in knez v Bologni, ubili Canneschi, ki so se zarotili proti njemu, in ko je po njem ostal samo gospod Giovanni, ki pa je bil še v plenicah, se je brž po tem umoru ljudstvo dvignilo in pobilo vse Cannesche. Do tega je prišlo zavoljo naklonjenosti, ki jo je tiste dni uživala pri ljudstvu rodbina Bentivoglio. Ta naklonjenost je bila tolikšna, da so Bolonjčani, ko v Bologni ni od nje ostal nihče več, ki bi po Hanibalovi smrti mogel voditi državo, in ko so zvedeli, da se je v Florenci rodil neki Bentivoglio, ki je dotlej veljal za kovačevega sina, odšli v Florenco in mu izročili vlado nad svojim mestom. Tu je potlej vladal, dokler gospod Giovanni ni dosegel za vladanje primerne starosti. Zategadelj zaključujem, da se mora vladar bore malo meniti za zarote, če mu je ljudstvo naklonjeno. Kadar pa ga sovraži in črti, se mora bati vsega in vsakogar. Dobro urejene države in modri vladarji so si na moč prizadevali, da velikašev niso spravljali na rob obupa in da so ustregli ljudstvu in skrbeli za njegovo zadovoljstvo, zakaj to je ena od najpomembnejših vladarjevih skrbi. Med dobro urejena in vladana kraljestva naših dni sodi Francija. Tam najdemo nešteto dobrih ustanov, od katerih je odvisna kraljeva svoboda in varnost. Ena od prvih je parlament s svojim ugledom. Tisti namreč, ki je uredil to kraljestvo, je poznal stremljivost veljakov in njihovo nesramnost, zato je sodil, da jim je potrebno nadeti brzdo in jih na kratko držati. Na drugi strani pa

je poznal tudi sovraštvo ljudstva do velikašev, osnovano na strahu, in je hotel to ljudstvo zavarovati. Pri tem pa ni maral te neprijetne skrbi naprtiti kralju. Da bi ga rešil nevšečnosti, v katere bi se zapletel z velikaši, če bi podpiral ljudstvo, ali z ljudstvom, če bi bil naklonjen velikašem, zato je postavil tretjega za sodnika, ki naj bi brez nevšečnosti za kralja pestil velikaše in podpiral male ljudi. Nobena ureditev bi ne mogla biti ne boljša ne pametnejša, pa tudi k varnosti kralja in kraljestva ne bi mogla več prispevati. Iz tega lahko potegnemo drug pomemben nauk: da morajo vladarji neprijetne zadeve prepuščati v upravo drugim, sebi pa pridržati delitev milosti. Ponovno zaključujem, da mora vladar ceniti velikaše, a se ne zasovražiti pri ljudstvu. Če pogledamo življenje in smrt nekaterih rimskih cesarjev, se bo nemara mnogim zazdelo, da njihovi primeri nasprotujejo temu mojemu mnenju, saj bodo med njimi našli take, ki so vedno živeli kot vrli možje in pokazali veliko srčnost duha, pa so vendar zgubili vlado, ali pa so jih ubili lastni podložniki, ki so se zarotili proti njim. Ker bi kajpak rad odgovoril na te očitke, bom razpravljal o lastnostih nekaterih cesarjev in pokazal, da so bili vzroki za njihov propad prav ti, ki sem jih navedel, hkrati pa bom posebej podčrtal marsikaj, kar je pomembno za tistega, ki bere o dejanjih onih dni. Po mojem zadošča, če vzamem vse tiste cesarje, ki so vladali od Marka filozofa do Maksimina, torej Marka, njegovega sina Komoda, Pertinaksa, Julijana, Severa, njegovega sina Antonina Karakalo, Makrina, Heliogabala, Aleksandra in Maksimina. Najprej pa moram podčrtati, da so tam, kjer se morajo v drugih državah spoprijemati samo s stremuštvom velikašev in predrznostjo ljudstva, rimski cesarji imeli še tretjo težavo: morali so prenašati okrutnost in pohlepnost vojakov. To je bilo silno težko in je mnoge pogubilo, ker je težko ustreči vojakom in ljudstvu, zakaj ljudstvo je ljubilo mir in so zato radi imeli skromne, miroljubne vladarje, vojaki pa so radi imeli bojaželjnega, napadalnega, okrutnega in grabežljivega vladarja. Te svoje lastnosti naj bi po njihovem uporabljal proti ljudstvu, da bi jim lahko podvojil plačo in omogočil, da bi tešili svojo lakomnost in okrutnost. Zavoljo tega so tisti cesarji, ki spričo pomanjkanja naravnih darov ali spričo nespretnega vladanja niso imeli tolikšnega ugleda, da bi držali na uzdi ljudstvo in vojaštvo, vselej propadli. Večina od njih, posebno tisti, ki so se kot novi ljudje povzpeli na vlado, je tedaj, ko je spoznala, kakšne težave povzročata ta dva različna elementa, skušala ustreči vojakom, meneč, da ni hudega, če žali ljudstvo. Ta odločitev je bila nujna. Ker namreč vladarje nekateri pač vselej sovražijo, se morajo najprej potruditi, da niso osovraženi pri skupnosti; če tega ne morejo doseči, se morajo na moč prizadevati, da se izognejo sovraštvu pri najbolj vplivnem delu skupnosti. Zategadelj so se tisti cesarji, ki so zato, ker so bili novi, potrebovali prav posebne naklonjenosti, raje naslonili na vojake kot na ljudstvo; to jim je bilo seveda v prid, ali pa tudi ne, kolikor ugleda si je vladar z njihovo pomočjo pač znal pridobiti. Navedeni razlogi so pripeljali do tega, da so Mark, Pertinaks in Aleksander, skromni, človekoljubni in blagi možje, ki so ljubili pravičnost in sovražili okrutnost, vsi, razen Marka, klavrno končali. Samo Mark je živel in umrl v velikih časteh, ker je nastopil vlado iure hereditario (po dednem pravu) in ni bilo treba, da bi bil zanjo hvaležen bodisi vojakom, bodisi

ljudstvu. Spričo mnogih vrlin, zavoljo katerih so ga spoštovali, je dalje za živa vselej obdržal v pravih mejah oba sloja — ljudstvo in vojsko – in ga nikoli niso ne sovražili ne zaničevali. Pertinaks pa, ki so ga izvolili za cesarja proti volji vojakov, ker le-ti, navajeni pod Komodom razbrzdano živeti, niso mogli prenašati poštenega življenja, na katerega jih je hotel Pertinaks spet navaditi, si je nakopal sovraštvo, ki se mu je pridružilo še zaničevanje, ker je bil star; tako je strmoglavil s prestola, ko je komaj dobro zavladal. Tu je treba pripomniti, da si sovraštvo nakoplješ tako z dobrimi kakor s slabimi deli, zato pa je vladar, ki se hoče obdržati na vladi, kot rečeno, večkrat prisiljen, da ni dober. Kadar je namreč tista skupnost, ali ljudstvo ali vojaki ali velikaši, ki ti je po tvoji sodbi potrebna, da se obdržiš, sprijena, moraš hočeš nočeš upoštevati njene muhe in ji ustreči; v tem primeru so dobra dejanja tvoj sovražnik. A pridimo k Aleksandru. Bil je tako dober, da je med drugimi hvalami, ki mu jih pojejo tudi ta, da v štirinajstih letih, kar je vladal, niso nikogar ubili brez zakonite obsodbe. A ker so ga imeli za mehkužneža in človeka, ki pleše, kakor gode mati, si je s tem nakopal zaničevanje, pa se je vojska zarotila proti njemu in ga ubila. Če sedaj na drugi strani pretresete lastnosti Komoda, Severa, Antonina Karakale in Maksimina, ugotovite, da so bili okrutni in grabežljivi, da bolj ne bi mogli biti. Da bi ustregli vojakom, niso zanemarili nobene žalitve, ki bi jo lahko prizadejali ljudstvu. Vsi razen Severa so klavrno končali. Sever pa je bil tako sposoben, da si je obdržal prijateljstvo vojakov in je, dasiravno je ljudstvo tlačil, ves čas lahko srečno vladal. Spričo svojih vrlin se je zdel vojakom in ljudstvu tako čudovit, da je bilo le-to docela začudeno in prepadeno, oni drugi pa spoštljivi in zadovoljni. In ker so bila njegova dejanja za novega vladarja velika in zanimiva, hočem na kratko pokazati, kako dobro je znal rabiti naravi lisice in leva, naravi, ki jih, kot rečeno, mora vladar posnemati. Ker je Sever poznal lenobo cesarja Julijana, je pregovoril vojsko, katere poveljnik v Slavoniji je bil, da bi bilo dobro, če bi šla v Rim in maščevala smrt Pertinaksa, ki so ga ubili pretorijanski vojaki. In s tem izgovorom, ne da bi pokazal, da ga skomina po cesarski časti, je popeljal vojsko proti Rimu in je bil prej v Italiji, preden se je zvedelo za njegov odhod. Ko je prišel v Rim, ga je senat iz strahu izvolil za cesarja in dal ubiti Julijana. Po tem začetku sta čakali Severa še dve težavi, če je hotel zagospodovati nad vso državo: prva v Aziji, kjer se je Pescenius Niger, poveljnik azijskih armad, oklical za cesarja, druga pa na zahodu, kjer je bil Albinus, ki ga je tudi skominalo po cesarski časti. Ker je presodil, da bi bilo nevarno, če bi se obema pokazal kot sovražnik, je sklenil napasti Nigra in prevarati Albina. Pisal mu je, da bi od senata podeljeno cesarsko čast rad delil z njim, mu poslal naslov cezarja in ga po sklepu senata naredil za socesarja. Vse to je Albinus vzel za čisto zlato. Kasneje pa, ko je Sever premagal in umoril Nigra ter pomiril vzhodne dežele, se je po vrnitvi v Rim v senatu pritožil, da je Albinus, ne meneč se za dobrote, ki jih je prejel od njega, zahrbtno naklepal njegov umor, in da zato mora iti in ga kaznovati za njegovo nehvaležnost. Potlej ga je poiskal na Francoskem ter mu vzel vlado in

življenje. Kdor bo torej podrobno pretehtal Severova dejanja, bo dognal, da je bil sila okruten lev in nadvse zvit lisjak; videl bo, da so se ga vsi bali in ga spoštovali in da ga vojska ni sovražila. In ne bo se čudil, če je kot nov človek mogel tako trdno držati vajeti države, zakaj njegov izredni ugled ga je vseskozi varoval pred tistim sovraštvom, ki bi ga njegovo ropanje utegnilo izzvati med ljudstvom. Pa tudi njegov sin Antonin je bil človek z odličnimi lastnostmi, zavoljo katerih ga je ljudstvo občudovalo, vojaki pa so mu bili vdani. Bil je namreč vojščak, ki je zlahka prenašal vse napore, preziral vsako slastnejšo hrano in vse druge užitke: to ga je priljubilo pri vsej vojski. Vendar pa sta bili njegova divjost in okrutnost tolikšni in tako nezaslišani, saj je po neštetih umorih posameznikov pobil večji del rimskega in vse aleksandrijsko prebivalstvo, da so ga vsi po vrsti iz dna duše zasovražili. Bati so se ga začeli tudi tisti, ki jih je imel okoli sebe, pa ga je neki centurion ubil sredi njegove vojske. Tu je treba pripomniti, da se umorom, ki jih s premislekom izpelje človek stanovitnega duha, vladar ne more ogniti, zakaj vsakdo, ki mu ni mar življenja, mu lahko prizadene hudo, vendar se mu jih je manj bati, ker so sila redki. Samo to mora gledati, da ne bo prehudo užalil koga od tistih, h katerim se zateka po pomoč in ki jih ima okoli sebe v službi svoje države. To je storil Antonin, ki je omenjenemu centurionu sramotno ubil brata, pa tudi njemu dan za dnem grozil, a ga vendar obdržal med lastno telesno stražo. To je bila predrzna lahkomišljenost, ki ga je potlej dejansko pahnila v pogubo. A pridimo h Komodu, ki je prav zlahka obdržal vlado, ker je do nje prišel iure hereditario (po dednem pravu), saj je bil Markov sin. Samo ko bi bil hodil po očetovih stopinjah, bi ustregel tako vojakom kot ljudstvu. Ker pa je bil okruten in zverinski po duši, se je zato, da bi lahko nasitil svojo grabežljivost pri ljudstvu, začel dobrikati vojski in ji dovoljevati vsakršno razpašnost. Po drugi strani pa ni skrbel za svoje dostojanstvo in je često zahajal v gledališča, se boril z gladiatorji in počel tudi druge grdobije, ki so se prav malo prilegale cesarski veličini, zato je začel zbujati zaničevanje tudi pri vojakih. Ker je bil torej pri enih osovražen, pri drugih pa zaničevan, so se zarotili proti njemu in ga ubili. Nazadnje moram spregovoriti še o Maksiminovih lastnostih. Bil je sila bojevit človek. Ker se je vojska naveličala mehkobnosti Aleksandra, o katerem sem zgoraj razpravljal, so ga po Aleksandrovi smrti izvolili za cesarja. Vladal je le kratek čas, zakaj začeli so ga sovražiti in zaničevati zavoljo dveh stvari: najprej zato, ker je bil nizkega rodu, saj je za mlada na Traškem pasel ovce (to so vsi dobro vedeli in mu vsi hudo zamerili), potlej pa zato, ker je tedaj, ko je zavladal, odlašal z odhodom v Rim, kjer naj bi tudi dejansko sedel na cesarski prestol, s tem pa še pripomogel k mnenju, da je velik okrutnež, ker je s posredovanjem svojih zastopnikov v Rimu in povsod po cesarstvu zagrešil mnogo okrutnih dejanj. Tedaj se je zganil ves svet; iz nejevolje nad prostaštvom njegovega rodu in iz sovraštva zavoljo strahu pred njegovo divjostjo se je uprla najprej Afrika, nato pa senat z vsem rimskim ljudstvom, pa tudi cela Italija se je zarotila proti njemu. Njim se je pridružila še njegova lastna

vojska. Ko je med obleganjem Ogleja naletela na precejšnje težave, ga je do grla sita njegove okrutnosti v manjšem strahu pred njim, ker je videla, koliko sovražnikov ima, ubila. Nimam namena govoriti ne o Heliogabalu ne o Makrinu ne o Julijanu, saj so bili prav malo prida in so brž mrknili, pač pa bom to svoje razmišljanje zaključil s trditvijo, da imajo današnji vladarji manj težav s tem, kako bi za vlade stregli muham in skominam svojih vojakov. Sicer jih morajo jemati v mar, vendar so težave hitro odpravljene, ker nobeden od teh vladarjev nima pri sebi vojska, ki bi bile tako zraščene z vlado in upravo pokrajin, kakor so bile vojske rimskega cesarstva. In če je bilo tedaj potrebno bolj zadovoljiti vojake kot ljudstvo, je bilo zategadelj, ker so vojaki zmogli več kot ljudstvo; zdaj pa je za vse vladarje, razen za Turka in sultana, bolj potrebno, da zadovolje ljudstvo kakor vojake, ker je ljudstvo močnejše kot vojska. Iz tega izvzemam Turka, ki ima vselej okoli sebe dvanajst tisoč pešakov in petnajst tisoč konjenikov, od katerih je odvisna varnost in moč njegove države; ta gospod si mora ohraniti njihovo prijateljstvo, čeprav pri tem zanemarja vse drugo. Podobno je s sultanovim kraljestvom: ker je docela v rokah vojakov, si mora tudi on, ne oziraje se na ljudstvo, ohraniti njihovo prijateljstvo. Vedeti pa morate, da je ta sultanova država drugačna kot vse druge vladavine, saj je podobna krščanskemu pontifikatu, ki mu ne moremo reči ne dedna ne nova vladavina, zakaj sinovi starega vladarja niso dediči in nasledniki na prestolu, temveč tisti, kogar na to mesto izvolijo za to pooblaščeni ljudje. Ker pa je ta oblika nasledovanja že ustaljena, ji ne moremo reči nova vladavina, saj v njej ne naletimo na nobeno od tistih težav kakor pri novih, zakaj čeprav je vladar nov, je ureditev te države stara in tako prikrojena, da novega vladarja sprejmejo, ko da bi bil dedni gospod. A vrnimo se k našemu predmetu. Ponavljam, da bo vsakdo, ki bo razmišljal o zgoraj navedenih trditvah, ugotovil, da je propad omenjenih cesarjev povzročilo bodisi sovraštvo, bodisi zaničevanje. Spoznal pa bo tudi, zakaj so jo nekateri, kakor so se obrnili, srečno, drugi pa nesrečno izvozili, čeprav so nekateri ravnali tako, drugi pa docela drugače. Za Pertinaksa in Aleksandra, ki sta bila nova vladarja, je bilo namreč nekoristno in škodljivo, če sta hotela posnemati Marka, ki je vladal iure hereditario. Prav tako pa je bilo za Karakalo, Komoda in Maksimina pogubno posnemanje Severa, ker niso imeli primernih vrlin, s katerimi bi hodili po njegovih stopinjah. Spričo tega novi vladar v novi vladavini ne more posnemati Markovih dejanj, pa tudi Severovih mu ni treba, temveč mora vzeti od Severa tisto, kar je potrebno za ustanovitev njegove države, od Marka pa tisto, kar je primerno in znamenito, da ohrani državo, ki ni od včeraj in je že trdna. 20. ALI SO TRDNJAVE IN MNOGE DRUGE REČI, KI JIH DAN ZA DNEM DELAJO VLADARJI, KORISTNE ALI NE Da bi varno vladali, so nekateri vladarji razorožili svoje podložnike, nekateri

drugi pa podjarmljene dežele držali narazen, nekateri so podpihovali sovraštvo proti samim sebi, drugi spet so si prizadevali, da bi si pridobili tiste, ki so jim bili ob nastopu vladanja sumljivi; nekateri so gradili trdnjave, spet drugi so jih rušili in podirali. In čeprav se glede vseh teh reči ne more izreči dokončna sodba, če ne pretresemo posebnih primerov posameznih držav, kjer podoben zaključek lahko potegnemo, bom o njih bolj na splošno vendarle govoril, kolikor pač dopušča snov sama. Nikoli se torej ni zgodilo, da bi novi vladar razorožil svoje podložnike, narobe, tudi kadar jih je našel neoborožene, jih je vselej oborožil, zakaj s tem, da jih oborožiš, se njihovo orožje obrne tebi v prid. Sumljivi postanejo zvesti, zvesti pa še zvestejši in iz podložnikov se spremene v tvoje privržence. Vseh podložnikov sicer ne moreš oborožiti, vendar si tedaj, kadar skrbiš, da gre oboroženim dobro, glede drugih lahko mnogo bolj miren in varen. Ker sami na sebi občutijo razliko v ravnanju, so ti oboroženi bolj in bolj hvaležno vdani, oni drugi pa te opravičujejo, češ da pač moraš bolj jemati v mar tiste, ki se izpostavljajo večjim nevarnostim in prenašajo težja bremena. Kadar pa jih razorožiš, jih začneš žaliti. S tem pokažeš, da jim ne zaupaš, ali iz strahopetnosti, ali ker premalo ceniš njihovo zvestobo, z obojim pa si nakoplješ sovraštvo na glavo. Ker pa ne moreš biti neoborožen, se pač moraš zateči k najemniški vojski, ki je takega kova, kot je zgoraj povedano; tudi kadar bi bila dobra, je ni nikoli dovolj, da bi te ubranila pred mogočnimi sovražniki in pred nezanesljivimi podložniki. Zato je, kot rečeno, novi vladar v novi državi vsakič dal oborožiti vojsko in zgodovina je polna takih primerov. Toda kadar si vladar pridobi novo državo, ki se kot člen priključi njegovi prejšnji, tedaj je to državo treba razorožiti, razen tistih, ki so bili med bojem zanjo tvoji privrženci. Pa tudi glede teh moraš sčasoma in kadar priložnost nanese poskrbeti, da se pomehkužijo in poženščijo, ter urediti tako, da bodo orožje vse tvoje države nosili samo tisti tvoji vojaki, ki v tvoji stari državi žive blizu tebe. Naši dedje in tisti, ki so veljali za modre, so imeli navado trditi, da je treba držati Pistoio s strankarstvom, Piso pa s trdnjavami, in so v sebi podrejenih krajih netili strankarske strasti, zato da so jih laže držali v rokah. To je tiste čase, ko je v Italiji vladalo nekakšno ravnovesje, utegnilo biti dobro, menim pa, da bi danes tega ne mogli dati za napotilo. Nisem namreč prepričan, da so razprtije sploh kdaj obrodile kaj dobrega; narobe, ko se sovražnik približa, si hočeš nočeš prav kmalu ob razcepljena mesta, zakaj šibkejša stranka se bo vselej priključila zunanjim silam, druga pa se ne bo mogla ustavljati. Benečani, ki so jih k temu po mojem nagnili opisani razlogi, so v podložnih mestih redili stranki gvelfov in gibelinov. Čeprav jima nikoli niso dovolili, da bi med sabo prelivali kri, so vendarle podpihovali strankarske razprtije med njima, in sicer zategadelj, da bi se v te razprtije zapleteni meščani ne združili in nastopili proti njim. To pa, kakor smo videli, se jim je kasneje otepalo. Ko so bili namreč pri Vaila poraženi, so se jim nekatera od teh mest pri priči postavila po robu in se docela osamosvojila. Sicer pa tako ravnanje očitno kaže na vladarjevo šibkost, zakaj v notranje trdni državi nikoli ne trpe podobnih razprtij,

saj prinašajo dobiček samo v mirnem času ko z njihovo pomočjo bolj zlahka vrtiš podložnike; ampak ko izbruhne vojna, se pokaže, kako dvorezno je tako ravnanje. Vladarji prav gotovo postanejo veliki, kadar so kos težavam in oviram, ki jim jih ljudje stavijo na pot. Zavoljo tega usoda, posebno kadar hoče pripomoči do veličine novemu vladarju, ki mu je ugled bolj potreben kot dednemu, temu vladarju obudi sovražnike in jih pahne v boj proti njemu. Tako ima priložnost, da jih prekosi in da se po lestvi, ki so mu jo podržali sovražniki, povzpne še višje. Mnogi zategadelj sodijo, da mora moder vladar, kadar le ima priložnost, zvijačno zanetiti kako sovražnost zato, da potlej, ko jo zatre, njegova veličina še raste. Vladarji, posebno novi, so naleteli na več zvestobe in imeli več koristi pri tistih ljudeh, ki so v začetku njihove vlade veljali za nezanesljive, kot pri tistih, ki so spočetka uživali njihovo zaupanje. Pandolfo Petrucci, sienski knez, je vladal svoji državi bolj s tistimi, ki so se mu zdeli sumljivi, kakor pa z drugimi. Vendar se o tej zadevi ne da govoriti na splošno, ker je od primera do primera drugačna. Samo tole rečem: kadar so ljudje, ki so v začetku kake vladavine bili sovražniki, takega kova, da potrebujejo opore, če se hočejo obdržati, jih bo knez vselej prav zlahka pridobil zase, po drugi strani pa so tudi oni v večji meri prisiljeni, da mu zvesto služijo, saj vedo, koliko bolj jim je potrebno, da z deli zabrišejo prejšnje neugodno mnenje o sebi. In tako ima vladar od njih vselej večjo korist kot od tistih, ki se v službi preveč zanesejo na njegovo naklonjenost in zato zanemarjajo njegove zadeve. Ker pač snov terja, bi vsekakor rad opomnil vladarje, ki so šele nedavna zavzeli kako državo ob notranji podpori njenih državljanov, naj dobro pretehtajo, kaj je nagnilo tiste, ki so jih podprli, da so to storili. Če pri tem ne gre za naravno naklonjenost do njih, temveč le za to, da s prejšnjo državo niso bili zadovoljni, si bodo trudoma in sila težko ohranili njihovo prijateljstvo, saj bo nemogoče, da bi jih zadovoljili. In če vladar ob primerih, ki jih lahko najdemo v stari ali sodobni zgodovini, dobro preudari, kaj je temu vzrok, bo ugotovil, da si mnogo laže pridobi prijateljstvo tistih ljudi, ki so bili s prejšnjim stanjem zadovoljni in so mu bili potemtakem sovražni, kot pa tiste, ki so postali njegovi prijatelji, ker s prejšnjo državo niso bili zadovoljni, in so mu pomagali pri zasedbi. Da bi mogli bolj varno gospodovati v svoji državi, so imeli vladarji navado graditi trdnjave, ki naj bi obvarovale in zavrle tiste, ki so kaj hudega naklepali proti njim, in da bi imeli varno pribežališče ob nenadnem napadu. To navado hvalim, saj je v rabi že od njega dni. Ne glede na to pa je gospod Niccolo Vitelli za naših dni dal porušiti dve trdnjavi v Citta di Castello, da se je tam obdržal na oblasti. Ko se je urbinski vojvoda Guido Ubaldo vrnil na prestol, s katerega ga je pregnal Cesare Borgia, je do tal porušil vse utrdbe v tisti pokrajini. Presodil je, da bo brez njih težje vnovič ob svojo državo. Tudi Bentivogli so ob vrnitvi v Bologno ravnali takisto. Trdnjave so potemtakem koristne ali pa tudi ne, kakršni so pač časi, in če so ti po eni strani v prid, so ti po drugi v škodo. Glede tega lahko zapišemo tole: vladar, ki ga je bolj strah ljudstva kot tujcev,

mora graditi trdnjave; tisti pa, ki se bolj boji tujcev kot ljudstva, naj si ta trud mirno prihrani. Rodbini Sforza je milanski grad, ki ga je tam zgradil Francesco Sforza, že prizadejal in bo še prizadejal več škode kakor katera koli prekucija v tej državi. Najboljša trdnjava, kar jih je, je to da te ljudstvo ne sovraži, zakaj tudi če imaš trdnjave, pa te ljudstvo sovraži, te ne rešijo, saj se ljudstvu, ki zgrabi za orožje, nikoli ne manjka tujcev, ki mu priskočijo na pomoč. Ni videti, da bi bile za naših dni v prid kakemu vladarju, razen grofici iz Forlija, ko so ji ubili grofa Girolama, njenega soproga. Omogočila ji je, da se je lahko izognila ihti ljudstva, počakala na pomoč iz Milana in si spet osvojila državo. Časi pa so bili tedaj takšni, da noben tujec ni mogel priskočiti na pomoč ljudstvu. Ampak kasneje, ko jo je napadel Cesare Borgia in se je njej sovražno ljudstvo zvezalo s tujcem, so ji trdnjave bore malo zalegle. Spričo tega bi bilo tedaj in prej zanjo bolj varno, ko je ljudstvo ne bi sovražilo, kakor pa da je imela trdnjave. Če torej vse to upoštevamo, bom hvalil tistega, ki bo gradil trdnjave, in tistega, ki jih ne bo, grajal pa vsakogar, ki bo, zanašajoč se na trdnjave, menil, da je pravi pes, če ga ljudstvo sovraži. 21. KAJ PRITIČE VLADARJU, DA GA LJUDJE CENIJO Nič ne prinese vladarju toliko spoštovanja kot znamenita dela in dokazi izrednih zaslug. Za naših dni imamo Ferdinanda Aragonskega, zdajšnjega španskega kralja. Njemu skoraj lahko rečemo nov vladar, saj je iz šibkega kralja po slovesu in slavi postal prvi krščanski kralj. Če pogledate njegova dejanja, ugotovite, da so vsa velika, nekatera pa celo izredna. Komaj je dobro zavladal, je napadel Granado; s tem podjetjem je položil temelj svoje veličine. Najprej se je mirno in brez skrbi, da ga bo pri tem kdo motil, lotil te vojne in z njo zaposlil duha kastilskih velmož, ki so mislili samo nanjo, ne pa na novotarije pri vladanju. Medtem pa si je neopazno pridobival ugled in oblast nad njimi. S cerkvenim in ljudskim denarjem je lahko vzdrževal vojsko in s to dolgo vojno položil temelje svojim oboroženim silam, ki so ga kasneje proslavile. Da bi se lahko lotil še pomembnejših podjetij, je vrh tega, še vedno izrabljajoč vero, s pobožno okrutnostjo izgnal iz svojega kraljestva Marrane in se jih iznebil: bolj usmiljenja vreden in nezaslišan primer bi težko našli. Z istim izgovorom je napadel Afriko, se lotil Italije in nedavno z vojsko šel nad Francijo. Tako je vselej delal in snoval velike reči, ki so kar naprej razburjale duhove njegovih podložnikov, jim zbujale občudovanje in jih zavzemale s skrbjo, kako se bodo iztekle. Ta njegova dejanja so si tako na gosto sledila, da med enim in drugim ljudje nikoli niso našli prostora, ko bi se mu lahko mirno postavili po robu. Vladarju dokaj koristi tudi to, če se izkaže z izrednimi primeri v notranji politiki, kakor se je baje izkazal gospod Bernabo iz Milana, kadar pač naleti na koga, ki kot državljan stori kaj izrednega, bodi v dobrem, bodi v slabem, in ga nagradi ali kaznuje tako, da se o tem veliko govori. Predvsem pa si mora vladar prizadevati, da ob vsakem njegovem dejanju obvelja glas, da je velik

človek in bister duh. Spoštovan je tudi vladar, kadar je pravi prijatelj in pravi sovražnik, to se pravi, kadar se brez pomislekov postavi na stran koga proti komu drugemu. Taka odločitev bo vselej koristnejša, kot če ostane nevtralen. Če si namreč dva tvoja mogočna soseda skočita v lase, sta ali taka, da se ob zmagi enega moraš bati zmagovalca, ali pa ne. V obeh primerih bo zate vedno koristneje, če prideš z barvo na dan in se zapleteš v pošteno vojno, zakaj v prvem primeru, če ne prideš z barvo na dan, boš vedno plen zmagovalca, na veselje in zadovoljstvo premaganca, in ni razloga, ki bi te branil, ne človeka, ki bi ti ponudil zavetje. Kdor namreč zmaga, ne mara za nezanesljive prijatelje, ki mu v stiski ne pomagajo, kdor pa zgubi, te ne sprejme, ker nisi hotel z orožjem v roki deliti z njim usode. Antiohos je odšel na Grško, kamor so ga poklicali Aitolci, da bi od tam pregnal Rimljane. K Ahajcem, prijateljem Rimljanov, je poslal poslance, ki naj bi jih hrabrili, naj stoje ob strani; Rimljani pa so jih pregovarjali, naj zgrabijo za orožje njim v prid. O zadevi so Ahajci razpravljali na skupščini, na kateri jih je Antiohov odposlanec pregovarjal, naj ostanejo nevtralni, na kar je rimski odposlanec odvrnil: "Quod autem isti dicunt non interponendi vos bello, nihil magis alienum rebus vestris est; sine gratia, sine dignitate, praemium vietoris erids" (Nič ni bolj tujega vašim koristim kot to, kar trdijo ti tule, namreč da je za vas primerneje če se ne vmešavate v vojno; tako se boste vsem zamerili in boste brez dostojanstva postali plen zmagovalca). Vselej bo tako, da bo tisti, ki ti ni prijatelj, hotel od tebe nevtralnost, prijatelj pa bo terjal od tebe, da se pokažeš in nastopiš z orožjem. Cincavi vladarji, ki bi se radi izognili trenutnim nevarnostim, večidel zaidejo na nevtralno pot in največkrat tudi propadejo. Toda kadar se vladar pogumno izreče za eno stran, in če tisti, ki si se mu pridružil, zmaga, potem je tvoj dolžnik in te vzljubi, čeprav je mogočen in čeprav si odvisen od njegove volje. Ljudje namreč niso nikoli tako nepošteni, da bi pritisnili nate z zgledom tolikšne nehvaležnosti. Zmage pa tudi nikoli niso tako popolne, da bi se zmagovalcu ne bilo treba na nič ozirati, posebno ne na pravičnost. Če pa tisti, ki si se mu pridružil, zgubi, boš pri njem lepo sprejet; dokler more, ti pomaga, in postaneš družabnik sreče, ki utegne znova zasijati. V drugem primeru, kadar so tisti, ki se skupaj bore, taki, da se ti ni treba bati zmagovalca, je še mnogo pametneje, da se priključiš, saj tako prispevaš k propadu nekoga s pomočjo tistega, ki bi ga moral reševati, ko bi bil moder. Ob zmagi ostane odvisen od tvoje volje in nemogoče je, da bi s tvojo pomočjo ne zmagal. Tu moram pripomniti, da mora vladar skrbno paziti, da ne sklepa zavezništva z močnejšim od sebe, da bi koga napadel, razen kadar ga k temu sili potreba, kakor je povedano zgoraj. Če namreč zmagaš, te drži v kleščah, vladarji pa se morajo, kolikor je v njihovi moči, izogibati tega, da bi bili odvisni od tuje volje. Benečani so se zvezali s Francijo proti milanskemu vojvodu, pa bi se lahko izognili tej druščini, iz katere se je izcimil njihov propad. Kadar pa se temu ne da izogniti (to se je primerilo Florentincem, ko sta papež in Španija z vojskami navalila na Lombardijo), tedaj se vladar iz omenjenih razlogov mora vezati.

Nikar in nikdar pa naj nobena država ne misli, da se lahko vedno vse dobro izteče. Raje naj misli, da je vse, česar se loteva, negotovo, zakaj na svetu je pač tako urejeno, da se nikoli ne moreš izogniti eni neprijetnosti, ne da bi naletel na drugo, modrost pa je v tem, da znaš neprilike oceniti in najmanj hudo vzeti za dobro. Vladar se mora dalje kazati kot človek, ki ceni sposobnosti, s tem da daje zavetje talentiranim ljudem in izkazuje čast tistim, ki se odlikujejo v kaki umetnosti. Dalje mora državljane spodbujati, da lahko mirno opravljajo svoje delo, tako v trgovini kot v poljedelstvu in na vseh drugih področjih človekove dejavnosti. Tako naj ravna, da se ta ne bo bal izboljšati svojih posestev, iz strahu, da mu jih bodo vzeli, in ne oni odpreti trgovine, iz strahu pred davki, pač pa naj pripravi nagrade za tiste, ki hočejo delati te reči, in vsekakor, naj misli na kar koli, mora skrbeti, da poveča bogastvo in ugled svojega mesta ali svoje države. Vrh tega mora v primernem letnem času poskrbeti, da ljudstvo zamoti s svečanostmi in predstavami. In ker je vsako mesto razdeljeno na cehe ali na razrede, mora te skupine upoštevati, se z njimi kdaj pa kdaj sestajati, dajati zgled človekoljubnosti in dobrotljivosti, pri tem pa vendarle neomajno skrbeti za veličino svojega dostojanstva, zakaj tega mu nikoli ob nobeni priložnosti ne sme zmanjkati. 22. O TAJNIKIH, KI JIH IMAJO VLADARJI OKOLI SEBE Za vladarje je izbira ministrov sila pomembna; ti so dobri ali ne, kakršna je pač vladarjeva preudarnost. Prvo, po čemer lahko sklepamo o bistrini duha kakega gospoda, so ljudje, ki jih ima okoli sebe. Kadar so sposobni in zvesti, ga vedno lahko smatramo za modrega, ker je znal prepoznati njihove sposobnosti in si zagotoviti njihovo zvestobo. Kadar pa so drugačni, lahko o njem vselej slabo sodimo, zakaj prvo napako, ki jo dela, dela pri tej izbiri. Vsakdo, ki je poznal gospoda Antonia iz Venafra, ministra pri Pandolfu Petrucciju, sienskem knezu, je sodil, da je Pandolfo možak in pol, ker ima takega ministra. Ker pa imamo tri vrste pameti: prva razume vse sama, druga dojame, kar razume kdo drug, tretja pa ne razume ne sebe ne drugih — prva je izvrstna, druga dobra, tretja odveč — je bilo pač neogibno potrebno, da je bil Pandolfo vsaj med tistimi z drugo pametjo, če že ni bil med prvimi. Vselej namreč, kadar je kdo tako razsoden, da loči dobro ali slabo, ki ga kdo dela ali govori, tedaj tudi če sam po sebi ni iznajdljiv, ve, kdaj minister dela napak in kdaj prav, ter dobra dela poveličuje, slaba pa graja. Minister pa kajpak ne more upati, da ga bo prevaral, zato ostane dober. Ampak kako vladar na nezmotljiv način lahko spozna ministra? Takole. Kadar vidiš, da minister misli bolj nase kot nate in da pri vseh ukrepih išče svoje koristi, potlej vedi, da tak človek ne bo nikoli dober minister in se nanj nikoli ne boš mogel zanesti. Kdor ima namreč v rokah oblast v državi, ne sme nikoli misliti nase, temveč vedno na vladarja, in ga nikoli ne spominjati na kaj takega, kar se njega ne tiče. Na drugi strani pa mora vladar misliti na ministra,

da mu ostane zvest. Mora ga spoštovati, poskrbeti, da obogati, ga navezati nase s tem, da mu podeljuje časti in službe, zato da uvidi, da mu brez vladarja ni obstanka in da ob primernih časteh ne zahrepeni po višjih, da ga ob dokajšnjem bogastvu ne zaskomina po večjem in da se spričo mnogih častnih služb zboji sprememb. Kadar so torej ministri in vladarji do ministrov taki, se lahko drug na drugega zanesejo; kadar pa so drugačni, bo konec ali za enega ali za drugega vedno slab. 23. KAKO SE JE TREBA IZOGIBATI LIZUNOM Nočem molče mimo pomembne točke in napake, pred katero se vladarji stežka branijo, če niso nadvse preudarni ali če ne znajo prav izbirati. V mislih imam prilizovalce, ki so jih dvori polni. Ljudje imajo namreč nad samim seboj tolikšno dopadenje in se v tem tako radi motijo, da se te kuge s težavo ubranijo, a če se hočejo braniti, tvegajo nevarnost, da si nakopljejo zaničevanje. Pred prilizovanjem se namreč ne moreš zavarovati drugače kot s tem, da ljudje doženejo, da ne boš užaljen, če ti povedo resnico; kadar pa ti lahko vsakdo vse po pravici pove, ni več spoštovanja. Spričo tega se mora pameten vladar držati tretje poti. V svoji državi mora izbrati modre može in samo njim dati prosto voljo, da mu povedo resnico, a samo glede tistega, za kar sprašuje, sicer pa ne. Vladar jih mora za vsako stvar vprašati in poslušati njihova mnenja, potlej pa sam ukrepali, kakor se mu zdi najbolj prav. S temi svetovalci in z vsakim od njih pa naj se vede tako, da bo vsakdo vedel: kolikor bolj odkrito bom govoril, toliko bolj mu bom všeč. Razen njih naj nikogar ne posluša; kar je sklenjeno, naj izpelje, in pri sklenjenem odločno vztraja. Kdor ravna drugače, tega ugonobe prilizovalci, ali pa se često menja, ker misli zdaj to, zdaj ono: to pa pripelje do tega, da ga ljudje prav malo cenijo. Glede tega naj navedem sodoben primer. Don Luka, zaupnik sedanjega cesarja Maksimilijana, je govorec o njegovem veličanstvu dejal, da se ni z nikomer posvetoval in ni nikoli ničesar naredil po svoji glavi, in sicer zategadelj, ker je ravnal docela drugače, kot sem zgoraj svetoval. Cesar je namreč vase zaprt človek, ki svojih načrtov nikomur ne pove in nikogar ne vpraša za mnenje glede njih. Ampak ko jih izpeljuje in se ljudje začno z njimi seznanjati in jih odkrivati, jim začno tisti, ki jih ima okoli sebe, ugovarjati; ker je popustljiv, se načrtom odreče. Iz tega sledi, da tisto, kar danes dela, jutri razdeva, in da se nikoli ne ve, kaj hoče ali namerava storiti, in da se na njegove sklepe ni zanesti. Vladar se mora pač vedno posvetovati, ampak tedaj, ko sam to hoče, ne pa, kadar hočejo drugi. Se več, poskrbeti mora, da se mu nihče ne drzne svetovati, kadar ga nič ne vpraša. Sam pa mora vsekakor mnogo spraševati in glede vprašanega potrpežljivo poslušati resnico; še več, če zasluti, da mu jo kdo zaradi kakršnih si bodi pomislekov prikriva, se mora razhuditi. Mnogi menijo, da marsikateri vladar, ki velja za pametnega, ni prišel na tak glas zavoljo svoje narave, temveč zavoljo dobrih svetovalcev okoli sebe, vendar se

prav gotovo motijo. Na splošno namreč neizpodbitno drži tole: vladarju, ki sam po sebi ni moder, se ne da dobro svetovati, razen če se po naključju ni ves prepustil enemu samemu, nadvse preudarnemu človeku, ki ga v vsem vodi. V tem primeru bi pač to veljalo, a ne bi dolgo trajalo, zakaj ta njegov vodnik bi mu v kratkem vzel državo. Če pa se posvetuje z več ljudmi, vladar, ki ni moder, ne bo nikoli dobil soglasnih nasvetov, sam pa jih tudi ne bo znal spraviti v sklad. Med svetovalci bo vsakdo mislil na svoje koristi: vladar jih ne bo znal ne popraviti ne spregledati. Drugačnih svetovalcev se pač ne da najti, zakaj ljudje se vedno izkažejo za hudobne, če jih nuja ne predela v dobre. Zato zaključujem, da morajo dobri nasveti, naj pridejo od kogar koli, kliti iz vladarjeve sprevidevnosti, ne pa vladarjeva sprevidevnost iz dobrih svetov. 24. ZAKAJ SO ITALIJANSKI VLADARJI IZGUBILI SVOJE DRŽAVE Če se po doslej opisanih napotkih pametno ravna, potem bo novi vladar videti, kot da je star, in bo nemudoma bolj varno in trdno držal oblast v rokah, kakor če bi bil tam že od davnaj. Na dejanja novega vladarja namreč gledajo mnogo bolj kot na tisto, kar počne dedni. Kadar se jim zazdijo imenitna, tedaj mnogo bolj ganejo ljudi in jih bolj navežejo nase kot tisto, kar počne stari rod. Ljudi namreč mnogo bolj priteguje tisto, kar je, kot tisto, kar je bilo. Kadar v sedanjosti najdejo kaj dobrega, potlej v tem veselo uživajo in ne iščejo drugega, še več, odločno se bodo zavzeli zanj, kadar je tudi v drugem sam sebi zvest. In tako si bo podvojil slavo, ker se z njim začenja nova vladavina in ker jo je ozaljšal in utrdil z dobrimi zakoni, z zanesljivo vojsko in lepimi zgledi, kakor si podvoji sramoto tisti, ki se je rodil kot vladar, pa je bil ob vlado, ker je bil premalo preudaren. Če pogledamo tiste gospode, ki so v Italiji za naših dni zgubili državo, kakor neapeljski kralj, milanski vojvoda in drugi, najdemo najprej pri njih skupno napako, zadevajočo vojsko: kako je bilo s tem, sem zgoraj na dolgo govoril. Dalje ugotovimo, da so bili nekateri od njih osovraženi pri ljudstvu, ali pa, če jih je ljudstvo ljubilo, da se niso znali zavarovati pred velikaši. Brez teh napak namreč se ne izgubljajo države, ki imajo toliko sile, da lahko postavijo vojsko na bojišče. Filip Makedonski, ne Aleksandrov oče, ampak tisti, ki ga je premagal Tit Quinctius, ni imel velike države v primeri z Rimljani in Grki, ki so ga napadli, pa je vendar vzdržal več let v boju proti njim, ker je bil pravi vojščak in si je znal pridobiti naklonjenost ljudstva in se zavarovati pred velikaši. Če je nazadnje izgubil gospostvo nad nekaterimi mesti, mu je kraljestvo vendarle ostalo. Spričo tega naj tisti naši vladarji, ki so bili leta in leta na oblasti, krivdo za to, da so jo kasneje zgubili, ne zvračajo na usodo, temveč na svojo malomarnost. Ker namreč v mirnih časih niso nikoli pomislili, da se ti časi lahko sprevržejo (vsi ljudje imajo to napako, da v brezvetrju pozabljajo na nevihto), so se tedaj, ko so hudi časi prišli, spomnili na beg, ne pa na obrambo, pri tem pa se nadejali, da jih bo objesti zmagovalcev sito ljudstvo spet poklicalo nazaj. Če ni

druge, je tudi taka odločitev dobra, je pa hudo napak, ker so zavoljo tega zdravila zanemarili druge. Nikoli pač ne boš padel zato, ker meniš, da boš že našel nekoga, ki te bo pobral. Na takega včasih sploh ne naletiš, če pa, zate ni varno, ker je bila obramba strahopetna in ker ni odvisna od tebe. Dobre, zanesljive in trajne pa so samo take obrambe, ki so odvisne samo od tebe in tvoje sposobnosti. 25. KOLIKO ZMORE V ČLOVEŠKIH ZADEVAH SREČA IN KAKO SE JI LAHKO POSTAVIMO PO ROBU Ni mi neznano, da so mnogi menili in menijo, da stvari tega sveta vodita usoda in Bog, in sicer tako, da jih ljudje s svojo pametjo ne morejo popraviti, še več, da zanje sploh ni pomoči. Spričo tega bi utegnili soditi, da se ni vredno preveč potiti in truditi ter da je bolje, če pustiš, da ti vlada naključje. Temu mnenju so za naših dni še bolj pritegnili, ker smo dan za dnem doživljali in še doživljamo velikanske spremembe, ki bi jih niti v sanjah ne mogli zaslutiti. Ob mislih nanje sem tudi sam včasih deloma nagibal k njihovemu mnenju. Da pa docela ne odpravimo naše svobodne volje, vendarle sodim, da bi utegnilo biti res, da je usoda razsodnica polovice naših dejanj in da drugo polovico ali približno toliko prepušča v odločanje nam samim. Podobna je eni tistih deročih rek ki tedaj, ko se razbesne, poplavljajo doline, podirajo drevesa in rušijo hiše, tu odnašajo zemljo, tam pa jo naplavljajo: vse beži pred njo, vsi se umikajo njenemu navalu, ne da bi se mu kje mogli ustaviti. Čeprav so te reke takšne, pa še nikakor ne pomeni, da ljudje, kadar so časi mirni, ne morejo ničesar ukreniti proti njim, gradeč brani in nasipe, da tedaj, kadar spet narastejo, bodisi odteko po kanalu, bodisi da njihovo divjanje ni ne tako neobrzdano in ne tako škodljivo. Podobno je z usodo, ki pokaže svojo moč, kjer ne naleti na odpor, in usmerja svoj divji tok tja, kjer ve, da ni nasipov in brani, ki bi jo krotili. In če pogledate Italijo, sedež teh sprememb in deželo, ki jih je prva sprožila, vidite, da je poljana brez nasipov in brez vseh brani. Ko bi bila namreč s primerno prizadevnostjo zavarovana kakor Nemčija, Španija in Francija, potem ta povodenj ne bi povzročila velikih sprememb, kot jih je, ali pa bi do nje sploh ne prišlo. To naj po mojem zadošča, kar sem imel povedati glede tega, kako se na splošno postavimo v bran usodi. Če se omejim bolj na posamezne primere, pa pravim, da vidimo, kako gre danes temu ali onemu vladarju vse po sreči, jutri pa propade, ne da bi ugotovili, da je spremenil naravo ali kako lastnost. Po mojem se to zgodi iz vzrokov, o katerih sem poprej na dolgo razpravljal, namreč zato, ker vladar, ki se docela zanaša na srečo, propada, kakor se ona obrača. Menim tudi, da je srečen tisti, ki ubere svoje ravnanje z naravo časov, kakor je nesrečen tisti, s čigar ravnanjem časi ne soglašajo. Vidimo namreč, da ljudje k tistemu, kar jih vodi k cilju, ki ga ima vsakdo pred sabo, to je k častem in bogastvu, hodijo vsak po svoje: ta obzirno, oni burjasto, ta nasilno, oni zvijačno, ta potrpežljivo, oni prav narobe; in vsakdo po teh različnih poteh

lahko pride do tja. Vidimo tudi, kako od dveh obzirnih eden doseže svoj namen, drugi ne; prav tako gre dvema lahko vse po sreči z dvema različnima metodama, kadar je eden obziren, drugi pa burjast. Do tega pride samo zavoljo tega, ker so zdaj časi takšni, zdaj drugačni in se njihovemu ravnanju prilegajo ali ne. To, kot rečeno, pripelje do tega, da se dvema, ki različno ravnata, isto naključi; od dveh, ki enako ravnata, pa eden prispe na cilj, drugi ne. Od tega je odvisna premena blaginje, zakaj tistemu, ki se vede obzirno in potrpežljivo, gre vse srečno od rok, če sta čas in položaj takšna, da je njegova vlada dobra; ampak če se časi spremene in razmere sprevržejo, propade, ker ne spremeni načina svojega ravnanja. Ne najdeš pa pametnega človeka, ki bi se znal temu prilagoditi, in sicer zategadelj, ker se ne more odvrniti od tistega, k čemur je nagnjen po naravi, pa tudi zavoljo tega, ker tistega, ki mu je vse šlo po sreči, ko je hodil po eni poti, težko prepričaš, naj s te poti zavije. Spričo tega obziren človek, ko pride čas naglih in odločilnih dejanj, odpove in kajpak propade. Ko bi namreč s časi in razmerami menjal tudi naravo, bi se sreča ne obrnila. Papež Julij II. je bil v vsem prava burja, časi in razmere pa so bili za njegovo ravnanje tako prikladni, da jo je vselej srečno izvozil. Poglejte njegovo prvo dejanje proti Bologni, ko je gospod Giovanni Bentivoglio še živel. Benečani z njim niso soglašali, španski kralj tudi ne, s Francijo se je zavoljo njega moral bogati, pa se je vendarle, prevzeten in vihrav, kot je bil, osebno postavil na čelo odprave. Komaj se je zganil, so začudeni obstali Španci in Benečani: le-ti iz strahu, oni pa, ker si je želel ponovno osvojiti vse Neapeljsko kraljestvo. Na drugi strani pa se je potajil tudi francoski kralj. Ko je namreč videl, da se je zganil, in želeč si pridobiti njegovo prijateljstvo, da bi ponižal Benečane, je presodil, da mu ne more odreči svojih vojakov, ne da bi ga odkrito užalil. Julij s svojo vihravo nasilnostjo je torej izpeljal nekaj, česar ne bi nikoli z vso človeško previdnostjo izpeljal noben drug vrhovni svečenik. Če bi namreč z odhodom iz Rima odlašal tako dolgo, da bi bilo vse do konca sklenjeno in urejeno, tako bi ravnal vsak drug papež, bi se mu namen nikoli ne posrečil, zakaj francoski kralj bi našel tisoč izgovorov, drugi pa bi ga tisočkrat prijeli v strah. Nimam namena govoriti o drugih njegovih, temu podobnih dejanjih, ki so se mu vsa srečno iztekla. Kratkost življenja je preprečila, da bi občutil palico tudi z drugega konca, zakaj če bi prišli časi, ko bi bilo treba nastopati obzirno, bi ga spodneslo, saj nikoli ne bi zatajil svoje narave. Za zaključek torej trdim: ker je sreča opoteča, ljudje pa v svojem ravnanju trmoglavi, so srečni, dokler so okoliščine in ravnanje v soglasju, nesrečni pa, kadar gre to vsaksebi. Seveda pa sem prepričan, da je bolje, če je človek silovit in burjast, kot da je obziren. Usoda je namreč ženska; če ji hočeš gospodovati, jo moraš tepsti in jo trdo prijemati. Saj vidimo, da se raje ukloni ognjevitežem kot tistim, ki se hladno lotevajo vsega. Kot ženska je seveda prijateljica mladih, ker so manj obzirno spoštljivi, pa bolj vroče krvi in napadalni in ji bolj drzno ukazujejo.

26. SPODBUDA, DA POPRIMITE ZA VAJETI ITALIJE IN JO REŠITE IZ ROK BARBAROV Če torej upoštevate vse tisto, o čemer smo zgoraj razpravljali, in z menoj vred razmislite, ali so zdajšnji časi v Italiji taki, da bi bili v čast novemu vladarju, in ali bi razsoden in odločen človek iz tamkajšnjega testa mogel zgnesti vladavino, ki bi bila njemu v čast, vsem prebivalcem v njej pa v dobro, se mi zdi, da toliko reči govori v prid novemu vladarju, da ne vem, če je sploh kdaj bil za to primernejši čas. In kakor je bilo, kot rečeno, za to, da se je pokazala Mojzesova vrlina, potrebno, da so bili Izraelci sužnji v Egiptu, in za to, da smo spoznali veličino Kirovega duha, da so Medijci zatirali Perzijce, in Tezejevo odličnost, da so bili Atenci raztepeni, prav tako je bilo zdajšnje čase, če smo hoteli spoznati vrlino kakega italijanskega duha, potrebno, da je Italija zdrknila tako nizko, kot je, in da je bila v mračnejšem suženjstvu kot Hebrejci, večji hlapec kot Peržani, bolj raztepena kot Atenci, brez poglavarja, brez reda, tepena, izropana, poteptana in da ji z nobenim hudim ni bilo prizaneseno. In čeprav je doslej tu pa tam kdo vžgal iskrico upanja, da bi lahko menili, češ Bog nam ga je namenil za njeno odrešitev, smo kasneje vendarle sprevideli, da ga je tedaj, ko se je najvišje pognal, sreča zavrgla. Tako Italija še vedno kakor mrtva čaka, kdo bi utegnil biti tisti, ki bo izlečil njene rane, naredil konec plenitvam v Lombardiji, vojnim dajatvam v Neapeljskem kraljestvu in v Toskani ter ozdravil njene že dolgo prisajene tvore. Videti je, kako prosi Boga, naj ji pošlje človeka, ki jo bo rešil teh barbarskih grozot in objestnosti; videti je, kako je vsa pripravljena in nared hoditi za zastavo, samo če se bo našel kdo, ki jo poprime. In zdaj ni videti nikogar, na katerega bi lahko bolj upala kakor v vašo znamenito rodovino; le-ta bi se spričo svoje sreče in sposobnosti, ob božji pomoči in podpori Cerkve, ki je zdaj njen poglavar, lahko postavila na čelo osvoboditve. To vam ne bo težko, če boste imeli pred očmi dejanja in življenje prej omenjenih ljudi. In čeprav so ti ljudje izredni in čudoviti, so bili vendarle samo ljudje in vsakdo od njih je imel manj ugodno priložnost, kot je zdajšnja, zakaj njihovo početje ni bilo pravičnejše in ne lažje, z Bogom pa si tudi niso bili bolj na roko kakor vi. Tu gre za veliko pravičnost: "iustum enim est bellum quibus necessarium et pia arma, ubi nulla nisi in armis spes est (pravična je vojna za tiste, ki jim je potrebna, posvečeno pa tisto orožje, ki ostane edino upanje)." Tu so okoliščine tako ugodne, da ne bi mogle biti bolj; in kjer so okoliščine ugodne, ne more biti hudih težav, le če se boste ravnali tako, kot so se ravnali ljudje, ki sem vam jih postavil za zgled. Vrh tega pomislite tu še na čudežne dogodke brez primere, ki jih je naredil Bog: morje se je odprlo, oblak je kazal pot, iz skale je tekla voda, z neba pa deževala mana, vse v vašo veličino. Preostalo morate storiti sami: Bog noče vsega narediti, da nam ne vzame svobodne volje in del tiste slave, ki pripada nam. Ni pa čudno, če nobeden od omenjenih Italijanov ni mogel storiti tistega, kar bo, tako upamo, storil vaš znameniti rod; prav tako ni čudno, če je po tolikih prekucijah in vojnih spletkah v Italiji še vedno videti, da so vojaške sposobnosti v njej zamrle. To pride od tega, ker stara ureditev v njej ni bila dobra, ni pa bilo

nikogar, ki bi znal poiskati novo. Nič pa ne prinese toliko časti človeku, ki nanovo stopi v ospredje, kot novi zakoni in nova ureditev, kakršno si sam zamisli. Če so vse te reči dobro utemeljene in jim ne manjka širokopoteznosti, ga časte in občudujejo. V Italiji ne manjka snovi, ki se da po mili volji oblikovati: tu je v udih precej moči, le da bi je ne manjkalo v glavah. Presodite po dvobojih in spopadih med malo ljudmi, za koliko so Italijani po moči, spretnosti in iznajdljivosti nad drugimi; brž pa ko pridemo do vojska, zaigrajo klavrno vlogo. Vse pa izhaja iz šibkosti voditeljev, zakaj tistih, ki kaj znajo, ne poslušajo, in ker vsakdo misli, da vse zna, ker dosihmal še ni bilo nikogar, ki bi se s svojimi sposobnostmi ali po sreči znal povzdigniti nad druge in bi mu ti stopili s poti. Zavoljo tega se je že dolgo nazaj, v tolikerih vojnah zadnjih dvajsetih let, vojska, sestavljena iz samih Italijanov, vselej slabo izkazala. To dokazuje najprej Taro, potlej Alessandria, Capua, Genova, Vaila, Mestre. Če torej hoče vaša znamenita rodovina hoditi po poti tistih izrednih ljudi, ki so odrešili svoje dežele, mora predvsem poskrbeti za pravi temelj slehernega podjetja, za lastno vojsko, zakaj zvestejših, bolj pravih in boljših vojakov ni mogoče imeti. In čeprav je vsakdo od njih srčen, bodo vsi skupaj postali še srčnejši, ko bodo videli, da jim poveljuje njihov vladar, ki jih ima v časti in dobro skrbi zanje. Spričo tega se je za to vojsko treba pripraviti, da se bomo s povsem italijanskimi vojaškimi silami lahko ubranili tujcem. In čeprav veljata švicarska in španska pehota za strašni, imata vendarle obe napako, zavoljo katere bi se jima neka drugače razporejena pehota mogla ne le postaviti po robu, temveč bi lahko celo zaupala, da jima bo kos. Španci namreč ne morejo prenesti konj, Švicarji pa se morajo bati pešcev, kadar se v boju izkažejo za prav tako trdovratne kot oni sami. Izkušnja je pokazala in bo še pokazala, da Španci niso kos francoski konjenici, Švicarje pa je ugonobila španska pehota. Tega sicer v celem še nismo izkusili, vendar smo mimogrede videli, kako je s tem, na dan bitke pri Ravenni, ko se je španska pehota spoprijela z nemškimi bataljoni, ki so podobno razporejeni kot švicarski. Tam so se telesno gibčni Španci s pomočjo majhnih ščitov premuznili pod dolga nemška kopja in z varnega napadali Nemce, ne da bi si ti mogli pomagati. Ko jim ne bi priskočila na pomoč konjenica, bi jih vse pobili. Ker torej poznamo šibko stran obeh pehot, lahko nanovo ustanovimo takšno, ki bo kos konjenici in je ne bo strah pešcev; to je moč doseči z vrsto orožja in spremembo razporeditve. To pa so tiste novotarije, ki novemu vladarju prinašajo ugled in veličino. Nikar torej zamuditi sedanjo priložnost, zato da bi Italija po dolgem času uzrla svojega odrešenika. Ne morem povedati, s kolikšno ljubeznijo bi ga sprejeli v vseh tistih pokrajinah, ki so trpele, ko so jih preplavili tujci; in s kolikšno žejo po maščevanju, s kako trdovratno vero, s kako pobožno spoštljivostjo in s koliko solzami! Katere duri bi se mu zaprle, katero ljudstvo bi mu odreklo pokorščino, čigava nevoščljivost bi se mu ustavljala, kateri Italijan bi mu kratil spoštovanje? Sedanje barbarsko gospostvo smrdi vsakomur. Vaša znamenita rodbina naj torej prevzame nase to nalogo s tisto srčnostjo in zaupanjem, s katerima se lotevamo pravičnih dejanj, tako da bo pod njeno zastavo poplemenitena tudi naša domovina in da se pod njenim

pokroviteljstvom uresničijo tele Petrarkove besede: Krepost za orožje bo zgrabila proti besu; boj hitro bo končan, saj hrabrosti nekdanje sila v italskih srcih še živi ta dan.